ČASOPIS S PODOBAMI 'ZA SLOVEMSKO MLADINO^ Štev. 8. V Ljubljani, 1. avgusta 1891. Leto XXI. Na tujem. ot mirni valovi So tekli mi dnovi Kraj' Soških dolin. Mladost se poslavlja In meni ostavlja Prijeten Spomin. Osamljen na tujem Po tebi vzdihujem Domače poljć; Iz širne daljave Pošilja pozdrave Ti zvestp srcé. CveTlce vé mlade, Domače livade Obvaruj vas Bog! Saj mene poznate, Ko ure sem zlate Zabijal tjà v log. Svetišče na gori Priprosto se v zöri V dolino blišči; Moglie zelene So krog razvrsténe -Tam mati -mi spi. Oj sladko počivaj In radost uživaj Najslajše srcé! Sin šel je na tuje Po dómu vzdihuje In tćči solze. Po svetu zdaj • roma Odtrgan od dòma Le to si želi: Ko konec bo böja Kraj majke pokoja Da enkrat dobi! Milutin. Mali črnogorski stražnik. j, malo je malo takih junakov, kakeršen je bil naš J? mali črnogorski stražnik, o katerem vam hočem povedati. otroci ljubi. Zatorej poslušajte me: Bilo je za junaške borbe hrabrih Črnogorcev in Hereegovincev s Turki 1876. in 1877. leta. Nekega lepega jutra meseca majnika stopala je počasi majhna četa po samotnej stezi proti sovražnikovemu ležišču, pazno se ozirajoč na vse strani, četico sta vodila častnik in podčastnik. Vsakdo se je molče in nepremično oziral, pričakovaje, da se zdajci izza grmovja ali mej drevjem zahlest« sovražnikove puške. Takó dospó h kmetskej hiši. katero obkrožujejo visokorasli jeseni. Pred hišo stoji deček kakih dvanajst let in si iz mladike urezuje paličico. Iz hišnega okna visi široka črnogorska zastava; v hiši ni nikogar. Ko ugleda ubožni deček častnike, vrže paličico iz rok in se odkrije. Lep deček je, velikih črnih očij, neustrašnega pogleda, dolgih črnih làs in opravljen po črnogorski. — Kaj delaš? — vpraša ga častnik — zakaj nisi pobegnil s svojo rodbino? — Jaz nimam rodbine — odvrne mu deček — sirota sem. Vsakomur delam po nekoliko. Ostal sem, da bi videl boj. — Ali si videl, da bi bili šli sovražniki tu mimo? — Nè, vže dva dni nikogar! — častnik se zamisli, skoči raz konja, gre v hišo in spleza na streho. Ali prenizka je, nikamor se ne vidi po okolici. — Na drevó bode treba splezati — reče častnik, vrnivši se. — Prav pred skednjem se dviga visoki, tenki jésen in ziblje svoj vrh v sinjej višavi. Častnik se zopet zamisli, pogleduje sedàj drevó, sedàj vojake, drugega za drugim. Naposled vpraša dečka: Ali dobro vidiš v daljavo? — Jaz? — Vrabca razločujem miljo daleč. — Ali bi mogel splezati na vrh tega drevesa? — Za pol minute sem góri. — Ali bi mogel povedati, kar bi videl ondù: ali se vidijo na ónej strani Turki, ali se svetijo puške in handžarji, ali se vidi kaj dima? — Zakaj bi ne mogel? — In kaj zahtevaš zato? — Kaj zahtevam? — reče deček in se nasmehne. — Kaj neki! Ali nisem tudi jaz Črnogorec? — Dobro torej. Pojdi! — Samó opanke naj sezujem. Sezuje se, vrže kapo v travo in objame jesénovo deblo. — A bodi previden! zakiiče častnik in poseže za njim, kakor bi ga hotel zadržati. Neka slutnja ga obide. Deček se obrne in ga pogleda s svojimi lepimi očmi. — Nič, nič — pravi častnik — le pojdi ! — Deček pleza kakor maček. — Vi glejte še dalje! — ukaže častnik vojakom. Hipoma je deček na vrhu mej vejevjem, objemajoč deblo z nogama, v solnci pa se blesté svetlo njegovi črni lasje. Častnik ga komaj zapazi, toli majhen je tam göri. — Prav daleč poglej ! — kliče mu častnik. Deček izpusti deblo z desno roko in si pokrije oči, da bi mu solnce ne sijalo vanje. —- Kaj vidiš? — vpraša častnik. Deček nagne glavo in zakroživši roko pred usti v nekakšen legat, odvrne: — Dva moža na konjih. — Kakó daleč? — Pol milje. — Ali jahata dalje? — Ustavila sta se. — Kaj še vidiš? — vpraša častuik za nekaj časa — na desnej stràni! — Tam, blizu óne cerkve se nekaj beli mej drevjem, skoro da so puške! — Ali vidiš ljudi? — Bajè so skriti. — Zdajci zazvižga krogla visoko gori v zraku in odleti daleč tjà za hišo. — Dòli, deček! — zakriči častnik — videli so te. Dovolj vem. Le hitro dòli! — Ne bojim se! — reče deček. — Dòli ... — ponovi častnik — no, kaj si še videl? — Na levej strani? — Na levej! Deček se obrne na levo stran, ali sedàj zazvižga druga krogla, ostreje in močneje od prve. Deček se strese. — Za Bòga —- zakliče deček nizdolu — saj so jo res pomerili name! — Krogla mu je šla tik glave. — Dòli! — kriči častuik jezno. — Takòj grem — odvrne deček — drevo me varuje, ne bojte se! Na levej strani, hočete vedeti ? — Dòli pojdi ! — kriči častnik. Na levej — kliče deček, obrnivši se z životom na ono stran — tam, kjer stoji kapelica, vidim . . . Tretji preteči žvižg zazveni po zraku in hipoma je deček na tleh. Prime se debla — ali samó za hip — potem pade z glavo naprej in razprostrtih rok na tla. —• Za Bòga! — zakliče častnik in skoči k njemu. Potoček kivi curlja dečku iz leve prsne strani. Častnik priskoči z dvema vojakoma. Odpnè mu srajco. Krogla mu je prodrla leva pluča. — Mrtev je! — vzdihne častnik. — Nè, še živi! — odvrne podčastnik. — Oj, ubogo dete, hrabri naš junaček! — vzdihuje častnik. — Pogum! pogum! — Ali v tem da ga osrčuje in mu polaga rutico na rano, zasteklé dečku oči, in glavica se povesi: mrtev je! — Častnik prebledi. Nekaj trenotkov ga gleda nepremično, potem ga zravna na travi, vstane in ga zopet gleda. Gledata ga tudi podčastnik in vojak; drugi so obrneni k sovražniku. —• Ubogo dete! — ponovi častnik — ubogi, vrli deček! — Stopi k hiši, vzame zastavo in jo razgrne po malem mrtveci, pustivši mu obraz razkrit. Podčastnik položi opanke, kapo, nož in palico poleg njega. Vsi molče nekaj časa ; nato reče častnik: —- Poslali bodemo ambulancijo pónj; umrl jB kakor vojak, naj ga tudi pokopljejo vojaki. Nato se novič obrne k njemu, dvigne roko v poljubek malemu junaku ter ukaže: — Na konje! — In četa otide. Nekaj kasneje se je izkazala malemu mrtvecu poslednja vojaška čast. O solnčnem zatonu se je raznesla vest o dečkovej smrti vže mej vsemi vojaki. — Steza, poleg katere se je vil majhen potok, vodila je le nekoliko korakov od hiše. Ko prvi miinogredoči častniki ugledajo pod jesenom mrlička, pokritega z zastavo, pozdravljajo ga s sabljami; jeden utrga kraj potoka dve cvetici in ju vrže nanj. Takó store vsi vojaki. Za nekoliko hipov je deček pokrit s cveticami "in dohajajoči častniki in vojaki ga pozdravljajo : — Vrlo, mali Črnogorec ! — Z Bogom, deček! — Živel junak! — Sladko spavaj! -— Nek častnik vrže častno svojo svetinjo nanj, drug ga gré poljubit. Neprestano se vsipljejo cvetice na bosi nogi, okrvavljene prsi, črnkasto glavico. On pa spi v travi, zavit v zastavo, bledega, skoro nasmihajočega se. obrazca — ubogi deček, kakor da čuje te pozdrave in se veseli, da je dal življenje za domovino svojo! (Iz knjige „Srce" spisal Edmondo de Amicis, posi. Janja Miklavčič.) Mladi piskrovezec. f{ (Iz knjižice: „Mucenky," spisal V. Kosmàk; posi..—è.) dri mleč kakor da bi padel z nebeškega obzorja, zatrepetal je na rojem stebelcu ob cesti. — Zakaj? Od strnišča je potegnil prvi mrzli veter in z češplje, pod katero je cvetel mleč, padel je prvi suhi list. Prestrašil se je tihi, potrpežljivi cvetek, ta skromni beraček ob cesti, razžalostil- se, ker se vže približuje zima z mrazom in jadom —- in zatrepetal je na svojem stebelcu. Solnee se je približevalo k poldnevu, sijalo in grelo je, ali otožno. — Kam je izginila njegova vzpomladanska žarkost, njegov prerajajoči plamen, kam njegov ogenj? Oni ogenj, ki je vzbujal ptičice na petje in vsako cvetico k cvetju? — Ej, cvetè še na tisoče cvetic, vender vsaka gleda žalostno, kakor ljudje pri postelji umirajočega! Tu ali tam poje ptiček, vender njegov glas se glasi kakor tožba in zlato solnčece se sveti še le kakor kaka svečica. Strah leti po vsem svetu in njegovo belo ogrinjalce leti za njim. Ljudje pripovedujejo, da je to babje leto, vender ljudje ne vedo ničesar:- to je ogrinjalce strahu. Po prašnej cesti je korakal mlad piskrovezec. Bil je bos, a mesto ozkih, volnenih hlač je imel stare bregeše -). Zakrpano suknjico vrgel si je preko rame. *) Potrošnik ali cikorija; Cicliorie oder Wegwarte; Cichorium Intybus. a) široke, platnene hlače. Usnijata torbica, kolobar žice fdratu), nekoliko pastij in druga taka šara, to je bil ves njegov imetek. Nè, ni bil to ves njegov imetek nò. Na najglavnejši njegov imetek sem pozabil: v torbi je imel molek in na jermenu na prsih medenast križec, ki se mu je svetil vže od daleč. Ko je mleč pod češpljo zapazil mlađega piskrovezca, za-šepetal je lakoti*), ki je cvetela poleg njega: „Poglej nù, poglej, tam prihaja siromaštvo s križem. Kako se mu poda ta križec!" Lakota se je zasmijala, ker ima mej ljudmi takó izvrstnega sorodnika in gledala ga je radostno. Bog si ga vedi, je Ii slišal mladi piskrovezec šepetanje mlečevo ali uè, ker je prišel in se vsedel ravno poleg njega. Ni dosti manjkalo, da se ni vsedel nanj, ali opazil ga je še za časa in se ga ognil. Prijel je niodri cvetek s prsti in dejal : „Nè, nè, poškodovati te nisem hotel." — Pogledal je na češpljo nad seboj. Na vejah pri vrhu je bilo še vse polno sadja in nikjer nobene prepovedi. Kdo ve, kako je prišla sèm — ta češplja? Druga drevesa ob cesti so bila divja: same lipe, jaseni; topole, samó tù na tem kraji, kamor se je piskrovezec vsedel, samó tù je rasla češplja in njene veje so se šibile od sadja. Piskrovezec je bil lačen. Ugledavši sadje, nasmehnil se je, pripognil vejico, trgal in jedel. V bližnji vasi je zazvonilo póludne. Piskrovezec izpusti vejico, ki je visoko odskočila, sname hitro klobuk z glave, poklekne in moli. Ko je odzvonilo, prekrižal se je, potegnil zopet vejico k sebi in jedel dalje. „Danes imam dobro kosilo," hvalil se je in zadovoljni smehljaj mu je igral na lepem, zagorelem obrazu in mu sijal iz velikih, modrih očes. „Le počasi! Ne snej mi vsega!" oglasil se je za njim osoren glas. Piskrovezec se je ustrašil in se hitro ozrl. Stal je pred njim raztrgan, obrašcen človek s svežnjem pod pazduho. „Natrgaj tudi meni, lačen sem!" — dejal je bradač mladeniču. „Držite klobuk!" — reče piskrovezec hitro, ter trga in meče češplje v njegov raztrgan slamnik. „Dosti je" - zagodrnja kosmatin, sede 11a nasip in začne jesti. „Nimaš morda kosca kruha?" — oglasil se je. Mladenič odprè torbo, vzame dva krajčka, večjega ponudi nepozvanemu gostu, a manjšega zagrizne 011 sam s svojimi zdravimi zobmi. „To mi je kosilo! Klek vzemi tako življenje" — dejal je bradač. „Da bi le vedno takega imeli," — reče piskrovezec. — „Pride zima, pride led in sneg in po drevji ne bode drugega kot oparnice. In tudi te so včasih dobre, kadar je človek zelò lačen." Klatež pogleda zasmehljivo mladeniča in reče: „Ali si neumen! Tako kosilo ti je všeč? Meni bi bilo ljubše, ako bi imel tukaj steklenico slivovke, ki bi se dala narediti iz teh sliv (češpelj). — In v zimi se tudi potikaš po svetu?" -- Mladenič prikima. *) Hungerblümchen, Draba verna. •♦< 126 >♦—- „Jaz pa nè!" — reče raztrganee nekako ošabno. — „Ko pride zima in me mraz potrese, ukradem tu ali tam kako stvar ali pa pretepeni kakega človeka, pa sem preskrbljen za vso zimo." „Kje vender?" — čudi se mladi piskrovezec. „Kaj si res tako neumen? — Hm, v ječi! Tam sedim vso zimo in jem na troske druzih ljudij. Stori tudi ti tako, pa ti ne bode treba stradati po zimi!" Mladenič pogleda ves prestrašen raztrganega človeka, položi roko na križec, ki mu je visel na jermenu. „To bi bilo greh!" •— zašepeče mladeneč. „Kak greh! Ali še vedno verojameš na grehe, bedak? — Ali hodiš vže dolgo po svetu?" — „Štiri leta." — „In sam?" — „Nè, sè svojim strijčkom." — „In, kje je ta?" — „Tam po ónej vasi hodi." — „In po zimi hodi tudi?" — „Tudi." — „Reci mu, da je star bedàk, ker ne ve po zimi za lepšo zabavo. — A kam greš ti?" — „Tja, v ono vas," — pokaže piskrovezec na desno. „Nii, jaz grem sem proti Brnu. — A ti le prenašaj to težko bedo kakor znaš in moreš, ker nečeš drugače!" To rekši vstane ter gre na levo, od koder je prihajala kočija. Potepuh se ustavi, pokaže na kočijo in reče mladeniču : „Glej, o udu prihaja zopet taka pijavka za nas uboge ljudi. Nu le počakaj, vže pride čas, da jo izplačam." « In zagrozil se je s palico proti kočiji. Ubogi piskrovezec povesi žalostno glavo. Klateževa beseda ga je zabolela. Ko pridrdra kočija do njega, vstane, privzdigne klobuk in pozdravi. Gospod v kočiji mu vrže na cesto dva novčiča. Piskrovezec ju pobere, zahvali se, vrže suknjico preko rame, vzame palico v roko, pogleda hvaležno na drevó, vzame iz torbice molek in otide na desno. Križ na jermenu se mu zablesti v žarkih popoldanjega solnca. „Siromaštvo s križem zopet odhaja" — zašepetala je lakota. — „Škoda, bilo Ini je povšeči!" „Potrpi malo, pride zopet" — tolaži jo modri lnleč. „Siromaštvo hodi po svetu v tisočerih podobah." — Gledala sta za piskrovezcem, dokler jima ni zginil za bližnjim hribcem. Zasmijala sta se ili jela dremati. Bučelica pribrenči in jima poje uspavanko. Ovnek. (Narodna basen y Veržejih na spod. Štajerskem.) !JVIj('k gospodar je imel ovneka, katerega je dekla vsak dan na pašo gnala. fl^m.iNekoga večera, ko je prišel ovnek iz paše, vpraša ga gospodar: moj ovnek, kakó si se danes pasel? Ovnek odgovori: oj! kakó bi se pasel, ker me je dekla za grm privezala in kraj mene spala. Gospodar ne reče na to ničesar. Drugi dan veli gospodinji: ženi mi ti ovneka na pašo in lepo ga pasi. Ko je prišel zvečer ovnek domóv, zopet ga vpraša gospodar: moj ovnek, kakó si mi se pa danes pasel? — Oh ! kakó bi se pasel, ker me je gospodinja za grm privezala in kraj mene spala. — Pokliče tedaj deklo in gospodinjo ter jima reče : zakaj mi ovneka bolje ne paseta, da mi se vsak dan toži? Nato obe hkrati zavpijeta: oj, za božjo voljo, kakó bi ga mogli bolje pasti nego ga sve! Gospodar njima veruje ter se razjezi nad ov-nekom. Dà ga na pol sleči in ga pošlje po svetu. Ovnek se ves pobit poda na pot in pride najprej v neko šumo. Tu zagleda lisičjo luknjo, pa meni nič, tebi nič, splazi se vanjo. Ko pride lisica domóv in zavoha, da je nekaj v luknji, zakriči: kdo si božji notri, hodi vèn ! -— Ovnek ves prestrašen odgovori : pol me je odrtine, pol me je kosmatine; udarim te kakor dlako, ugriznem te kakor repo. — Lisica se tega odgovora prestraši in zbeži v šumo. Sreča jo volk in jo vpraša: strijna, kaj ti je. da tako silno dirjaš ? — Lisica odgovori : kakó ne bi bežala, ker je nekaj v mojej luknji, pa neče iti vèn. — Volk jej reče: grem pa jaz s teboj, jaz sem močnejši, bodem ti vže spraznil luknjo. Ko prideta do luknje, -zakriči volk : kdo si božji, hodi vèn ! — Ovnek odgovori: pol me je odrtine. pol meje kosmatine, udarim te kakor dlako, ugriznem kakor repo. — Volk reče na to: strijna, to je nekaj čudnega! Prestrašita se in zbežita v šumo. — Kmalu srečata ježa, ki jima nasproti kriči: kam takó bežita' — A lisica odgovori: kaj ne bi bežala, ker je nekaj v mojej luknji, pa se ne da vèn. Jež jej moško odgovori: grem pa jaz tjà, morda jaz kaj opravim. — Kaj bodeš ti špiček, ti zmotanee, ti tepec opravil, česar jaz nisem mogel, — odreže se mu volk. •— Idimo na poskušnjo, reče jež! — Ko pridejo do luknje, reče jež: kdo si božji, hodi vèn ! A ovnek zopet odvrne kakor poprej ; komaj pa zadnjo besedo izgovori, vže se jež skobaca v luknjo in pravi: ugrizni me, ugrizni! ter ga takó zbada, da je ovnek moral pobegniti iz luknje. — Ali prej ko je jež iz luknje prilezel, sta vže volk in lisica ovneka snedla. Komaj je gobec pomolil iz luknje, vže je vprašal: ali sta meni kaj pustila? Nič! — bil je odgovor. Jež na to razžaljen, reče: to ne gre takó; idimo k sodniku, tam k ónemu hrastu. (Jež je namreč vedel, da je tam železo nastavljeno za volka.) -— Ko pridejo do hrasta, reče jež: gospod sodnik, vstanite! — in rahlo potrka po železu. Volk pristopi in reče: čakaj, bodem ga jaz zbudil — in udari s taco po železu, ali — o joj! ujame se. Jež ga zaničljivo pogleda in reče: to ti je óni špiček, zmotanee in tepec! 7♦• Iz spominov na babico. n.1) a majnikom je prihajal tudi tiste čase mesec rženi cvet, a za njim mali in veliki srpan. Tedàj so počrnevale po gozdu sladke bororovnice2) rdečih se tréskovci3) in ukusne jagode. Otroci smo imeli praznik. Sléharno popóludne smo se drevili kam za sv. Trojico brat in zóbat črnih in rdečih jagod. — Ali je imela naša babica tedàj preglavico z menoj! Kakor bi trenil, izginil sem jej včasih izpred očij in z dòma. Ona pa me je klicala potem in klicala na vse pritége, češ, da ne morem biti daleč. A bil sem vže zdavna kje v Tičnici ter nabiral borovnic in tréskovcev in sladkih jagod. In kadar sem se zopet pritihotapil k dómu, kaj menite, kako sva zaorala z babico? Vprašala me je, kje sem bil. Jaz pa sem povedal po pravici. čemu bi legal ? Greh bi bilo in še pomagalo ne bi nič! Zakaj da sem zöbal borovnice in jagode, o tem so pravili babici moji zobje in ustnice in brke okolo njih. Poredni otročaji smo bili: z borovnicami smo se čestokrat navlašč namazali. Tedàj je imela babica dela dovolj, da me je u mila, ako me je sploh mogla ujeti in pripraviti k vodi. A da me je med umivanjem kar naprej karala, kdo bi jej zameril? Takega poredneža! — Nekoč pa sem prišel zelò lačen z jagodove bire. Toda naša babica je bila tistega dne nenavadno dobrovoljna. Na mojo prošnjo mi je prinesla iz omare kosec kruha, sedla k meni na travo ter dejala: „Je-li, zòbal si rdeče jagode?" „Rdeče, babica, in koliko jih je bilo!" „A ti si tako lačen! Gledi, mari bi bil bral borovnice! Teh jè vsaj človek kdaj sit — jagod nikoli." „Zakaj nè, babica?" „čakaj, povem ti." Tedàj sem še globokeje zagriznil v svoj kosec ter zadovoljno uprl v babico svoje zvedavo oko. Ona pa je pripovedovala: „Nekdaj sta brala in zobala v gozdu deček in deklica: prvi jagode, druga borovnice. Po stezi pride drug deček — Jezus sam. Postoji pri dečku in pravi: „Deček, kaj zoblješ?" Deček pa boječ se, da bi nepovabljenec ne jel na istem mestu brati jagod, odgovori: „Nič!" „Torej beri — nič!" reče Jezus dečku in stopi k deklici. „Kaj pa bereš ti?" povpraša jo. „Borovnice." „Naj so ti v slast!" In deček izgine. Glej 5. „Vrtčevo" število, str. 82 in pripiši pod naslov „I sc spominov na babico" rimsko štev. I. Pix- 2) Pri nas imenujemo čme jagode — borovnice, rdeče samo jagode. s) Posebno debele jagode. Pis. Od takrat jagode toliko teknejo, kakor bi zöbal nič, borovnic pa se je lahko nasititi. Zdaj veš tudi, da ne smeš nikdar in nikjer in nikoli ■— legati! Babica je odšla v kuhinjo. Jaz pa sem še obsedel na travi. In kaj menite, kaj sem preudarjal? čudil sem se, od kod vse to ve — ta naša babica! In takrat je bilo, da sem začel borovnice še bolj ljubiti, da-si me je babica vselej potem, kadar sem jih zobal — umila . . . Mih. O. Pođtrojiški, Psiček. jO'Jh£ nekem mestu je prebival v pritličji visoke hiše star ubožen črevljar. Siromak HMf^ni imel nikogar več na svetu. Pridno je šival in popravljal obnošene črevlje, da si je v potu svojega obraza prislužil kosec kruha. Jedina zabava mu je bila suh psiček, ki je ž njim vred prenašal dobro in slabo, mraz in vročino, veselje in žalost. S tem psičkom se je ubogi črevljar večkrat pogovarjal in psiček mu je zrl v oči, kakor da bi razumel vsako besedo svojega gospodarja. V prvem nadstropji je stanovala bogata vdova z hčerko Radivojko. Badivojka je bila sicer lepa, ali hudobna deklica. Ošabno je vihala svoj nosek, posmehovala se ubožcem in sovražila vsako žival. Ko je šla mimo črevljarjevega psička, vselej ga je sunila s svojim ličnim črevljičkom mej rebra, da je bedni psiček stisnil rep mej noge in cvileč zbežal pod črevljarjev trinožni stolec. „ Gospića Radivojka," — dejal je nekoč črevljar nejevoljno, „kaj vam je vender storila uboga žival, da jo tako neusmiljeno psujete?" „Gnjusi se mil" — odgovorila mu je ošabno, ne da bi ga pogledala. „Kdo ve, če vam ne bode še kdaj koristila ta uboga žival," — zavrne jo nalahko starec. Radivojka mu ne da nobenega odgovora. In glej čudo! Kakor da bi črevljar znal prorokovati. Radivojka si je teden pozneje, ko je po stopnicah tekla, izpahnila nogo in si jo močno ranila. Zdravila niso dosti pomagala: noga je ostala otekla in majhna rana, ki se je bila prisadila, ni se hotela zaceliti. Velike skrbi je imela zaradi tega njena mati. Nekega dne sliši črevljarja pri odprtem oknu pogovarjati se z njegovim psičkom. Mej drugim mu reče: „Ako bi ne bila Radivojka tako ošabna, ponudil bi te njej za zdravnika. Tvoj pasji jezik ima čudno moč, da odpravlja otekline in celi rane. To se ve, usiljevati se nočeva nikjer, kaj nè, psiček moj?" —In psiček je poluglasno zalajal, kakor bi hotel reči: dà, dà! Takòj je povedala mati Radivojki, kaj se je črevljar pogovarjal s psičkom. Ali Radivojka ni hotela o psičku slišati ničesar. — Noga je bolj in bolj otekala in rana jo je vedno huje bolela. Ošabna gospica postane kmalu ponižnejša in nekega popóludne prosi mater, naj bi jej pripeljala črevljarjevega psička, da bi jej lizal bolno nogo. Mati 'gre po sestradanega psička, ali uboga žival, ugledavši Badivojko, začne cviliti ter se plaho skrije pod postelj. Sramote Radivojka zarudf: „Psiček se me boji ter mi ne bode hotel pomagati, ker sem ga tolikokrat z nogo bacnila--- —" . Mati poskuša psička privabiti najpred z ljubeznivimi besedami in potem tudi z grožnjami, ali vse zaman ! Naposled pokliče črevljarja, in glej ! njega je psiček takòj ubogal. Boječe se približa k. Radivojkini nogi. Ko mu Radivojka pomoli kosec kruha in ga nekolikokrati prijazno poboža, začne psiček nalahko lizati njeno rano. Prijeten občutek se je razlival po vsem njenem životu, rana je ni več skelela, oteklina nič več bolela in sladko je zadremala. Še večkrat je lizal psiček Ra-divojkino bolno nogo in za teden dni je Radivojka vže mogla nekoliko hoditi. Kako je bila zdaj Radivojka ubogemu psičku hvaležna! Prijazno se je pogovarjala z njim in mu dajala vsak dan tečne hrane. In tudi psiček, ki odslej ni bil več tako suh, pozabil je poprejšno sovraštvo ter je pogostoma spremljal svojo dobrotnico. F. G. Podkrimski. Sladka kaša. (Pravljica, prev. F. G. Podkrimski.) iivela je majhna, dobra in pobožna, a zelò, zelò ubožna deklica. Oče jej 'je bil vže zdavna umrl in slabotna mati ni mogla dovolj zaslužiti. Zaradi tega nista imeli dostikrat kaj jesti; stradali sta prav pogosto. Nekega dne je šla deklica v gozd jagod nabirat. Ker pa je bilo še prezgodaj v letu, našla ni nobene. Vračajoč se, srečala je staro ženico, ki je vže tako dolgo živela, da je vedela za vse nadloge in težave, ki tarejo človeštvo. Starka je tedaj tudi vedela, česa nedostaje ubogej deklici. Zato je rekla: „Dete ljubo, tii imaš lonček! će bodeš rekla: lonček, kuhaj! — kuhal ti bode sladko kašo, in če bodeš rekla: lonček, nehaj kuhati! — ubogal te bode." Deklica se je starki lepo zahvalila in veselo nesla lonček domóv k materi. Kolikorkrat koli je rekla: lonček, kuhaj! — kuhala se je v lončku sladka kaša. Sedàj sta imeli obe dosti jesti; ni jima bilo treba več stradati. Ko pa je šla nekoč deklica iz dòma in je hotela mati jesti, vzela je lonček in rekla: lonček, kuhaj! Takoj se je začela kuhati kaša in mati jo je jedla. Kopa je bila sita, pozabila je pravo besedo in kaša se je kuhala, kuhala, dalje, dalje, da je skipéla in tekla iz lončka. Tu kaša se je kuhala dalje neprenehoma in napolnila vso peč in vso sobo in napolnila vso hišo. Kaša pa se ni nehala kuhati, ampak kipela in tekla je preko ceste čez prvo hišo in čez drugo in čez tretjo hišo in čez vso vas. Se le ko je pritekla kaša do zadnje hiše, prišla je deklica nazaj in zaklicala: Oj lonček, nehaj vender kuhati! Pri tej priči je prenehal lonček kuhati. A vse hiše so stale v kaši tjà do dimnikov in kdor je hotel v hišo ali iz hiše, moral se je prejésti skozi sladko kašo. Aj, to je moralo biti dobro, kaj nè!? Snopovi govoré. I fy^/lovec-i Miklavž Harms, propoveđnik v mestu Kiel, kder je 1855. leta pobožno fSfeklenil svoje življenje, govoril je in dal natisniti sledeči govor snopov: * * * Minul je dan žetve. Lepa poletna noč se je razprostrla čez mirno tiho polje. Tedaj vstane nek snop ter zakliče preko njive: „Dajmo, naredimo Gospodu zahvalnico za žetev pod tihim nočnim podnebjem!" In snopovi se vzdignejo ter začno šumeti, da se vzbudé skorjanci in prepelice, ki so vže spale na okrog po strnišči. Prvi snop začne govoriti: „Zapöjte Gospodu čast in hvalo! Hvalite Boga, ker on je dober in njegova dobrota traja vekomaj. Solncu ukaže vzhajati dobrini in hudobnim; dežju ukaže rositi na pravične in krivične. Vseh ljudij oči čakajo na Boga in on jim daje živeža ob svojem času. Na tisoče let je vže preilo preko sveta, in vsako leto je prineslo žetev in dalo ljudem potrebnega živeža. Še zdaj pogrinja Gospod svojo mizo in na miljone ljudij uživa njegove darove. Njegova dobrota se ponavlja vsako jutro. Zapòjmo Gospodu čast in hvalo!" In tolpa prepelic zapoje Bogu pesen zahvalnico. Drugi snop se oglasi in reče : „Vse leži na blagoslovu božjem. Kmetovalec giblje svoje pridne, roke, orje polje in trosi zrnje v brazde, a rast pride le od Boga. Mnogo hladnih nočij in vročih poletnih dnij je mej setvijo in žetvijo. Človeška roka ne more pripeljati .deževnih oblakov, tudi ne more zabraniti toče. Gospod varuje drobno zrnice v krilu matere zemlje, varuje zeleno setev in dozre-vajoče klasovje. Ne bojte se! Bog je bil z nami. Na blagoslovu božjem leži vse!" Nato izpregovori tretji snop : „Kdor seje v solzah, žel bode v veselji! S težkim srcem je šel sin, da poseje zrnje. Oh, oče mu je umrl in doma se joče zapuščena mati, trdi upniki so jej izpraznili skednje. Usmiljen sosed je posodil sinu semena, in s semenom so padale solze na izorano njivo. Zdaj spravlja stoteren sad, ker Gospod je' blagoslovil njegovo žetev. Kdor seje v solzah, ta žanje v veselji. Solzni gredo in trosijo seme, a veseli so, ko nosijo polne snopove v skeduje!" Potem nadaljuje četrti snop, rekoč: „Ne pozabite delati dobro in pomagati drugim! Tako dejanje dopada Bogu. Oj da bi mogel to klicati v hiše bogatiuov, ki polnijo zdaj svoje kašče in skednje! Da bi mogel to povedati ónemu trdosrčnenau možu, ki je včeraj pognal ubožne paperkovalce raz svoje polje ! Kogar je blagoslovil gospod, ta odpri svojo darežljivo roko, ter pomozi siromakom, kakor pošteni Boc, ki se je usmilil pobožne Bute. Ne pozabite delati dobro in pomagati drugim!" In prepelice so jele klicati v vas, da bi vzbudile in omečile zaspana srca. Iu končal je peti snop, rekoč : „Kar človek seje, to bode žel. Kdor pičlo seje, pičlo žanje; kdor seje v obilosti, žel bode tudi v obilosti. čimu se čudite, da stoji ljulika mej pšenico? Zakaj niste očistili semena, predno ste ga posejali ? Kdor seje osat, žel bode težavo. Kdor seje v meso, žel bode od mesa pogubljenje in kdor v duhu seje, žel bode od duha večno življenje. Kar človek seje, to bode žel!" In vsi snopovi na okrog se globoko priklonijo, in rekó: „Amen! Amen!" Poslovenil Fr. Rup. Zlati čas. Jlfgiltročiči moji ! Prepričana sem, daste vže po večkrat slišali prigovor, ki slove: ?|üfl„Cas je zlató." — Ali: „Ura zamujena, ue pride nobena." Ali stepa tudi vže pomislili, kaj nas učita ta dva prigovora? Mislim, da nè! Ako bi vi, otroci, vedeli kaj je čas, posebno čas nežne mladosti, obračali bi ga vse bolje, nego ga obračate in nikoli bi vas ne mikalo pohajati po cestah brez vsega dela ter zapravljati zlati čas, ki se nikoli ne povrne. Znam dobro, da niste vsi taki. Otroci takih starišev, ki so v svojej mladosti znali zlati čas ceniti, niso nikoli brez dela. Pridni otroci, prišedši iz učilnice, izdelujejo svoje naloge, potem pa pomagajo starišem pri delu. Pridne deklice imajo pletivo ali kačkanje v rokah ter ne posedajo nikoli brez kakega dela na hišni prag ali občinski travnik. V mladih letih se je treba mladini vaditi pridnosti. Nobene ure ne smete izgubiti brez dela. Delo je podloga sreči, delo je vir.človeškega blagostanja. Kaj pa ti, lenuh mali, ki pohajaš vse proste ure po cestah, ruvaš se in pre-tepavaš s svojimi malovrednimi tovariši? Kaj bode iz tebe? Ko odrasteš, treba ti bode skrbeti za vsakdanji živež, a bal se bodeš dela. Tvoja roka, ki ni bila v otročjih letih vajena dela, bala se bode truda, in delo, katerega si se v mladosti izogibal, postalo ti bode nadležno. Pridnemu človeku je vsako delo v veselje. Tvojemu tovarišu in tovarišici, katera sta vže v otročjih letih cenila čas. bode se dobro godilo, a pri tebi se bode izpolnjeval prigovor, ki pravi: „Lenega čaka strgan rokav, pal'ca beraška, prazen bokal." Večkrat slišimo, da tudi pridnega obišče nesreča. Reeimo : ukraden mu je denar, ukradena mu je suknja, pogori mu hiša i. t. d., a on zaradi tega ne obupa, on dobro ve, da si je s pridnostjo pridobil to, kar mu je vzela nesreča, zatorej podvoji svojo pridnost in po malem si zopet pridobi, kar je izgubil. Ali pómni, otrok moj ljubi, da vsa pridnost ne izda nič brez blagoslova Božjega. Vadi se tedaj z delom tudi v molitvi. Vsako svoje opravilo daruj Bogu, nebeškemu Očetu, in on bode vzprejel in blagoslovil tvojo daritev. Da-si je ni dražje reči na svetu kakor je čas, vender se ravno čas vse premalo čisla. Dnevi tekó in le malo kdo pomisli, da mu se ti dnevi nikoli več ne povrnejo. Sv. Bernard pravi; „Kakor paziš na las svoje glave, takó ti je paziti, dane izgubiš trenotka tebi odločenega časa." Nek modrijan piše : „Vse na svetu je ptuje blagó in to blagó je minljivo, samó čas je naš." Zatorej se ne ravnajte po takih ljudeh, ki skrbé le zato, kako bi pregnali ta zlati čas. Slišali bodete po večkrat: Oj kako je dolgočasno! Kam hočem iti, da si prebijem dan? Kako se hočem zabavati i. t. d. Pri takem zapravljanji zlatega časa ni čuda, ako imajo uradniki polno dela s pravdami, ako lepa posestva v nič gredó, ako delo zastaja, mošnjiček vedno tanji postaja, v kuhinji ognja primanjkuje i. t. d. Ako hočete, otroci ljubi, izogniti se takim nezgodam, vadite se vže zdaj v nežnej mladosti dela, ter no izgubljajte dražega časa s pohajkovanjem, ker vedite: Kar se Janezek uči, to bode Janez znal. L. Kersnik-Rott. Drobtine. (Popotovanje nekdaj in danes.) Pred kakimi petdesetimi leti se je vse drugače popotovalo po svetu kakor pa danes. Potrebovalo se je takrat 70 dni, da se je prišlo iz Angležkega v Kap dobre nade, 120 dni v Bombay in 130 dni v Sidney. Za potovanje iz Angležkega v New-York se je potrebovalo 40 dni, v Jamaiko 42 dni. v Bio 56 dni, v Valparaiso 120 dni. — Danes se pride iz Londona v Kap dobre nade v 21 dneb, v Bombay v 18, v Sidney v 48, v New-York v 10, v Jamaiko v 18, v Bio v 21, v Valparaiso v 39 dneb. Povprečna brzina, v navedena mesta je danes za tretjino ugodnejša nego li je bila pred petdesetimi leti. Danes je redko kje kak kraj na zemlji, kamor bi se iz Londona ne moglo priti v dveh mesecih. Demant. (PrioMiJ Fr. Stau fer.) il a a a a a a a a a a a a a a a a b I» b c e c c ć édddeeeeeeg ii i i i i j j j i j j j i k k k k k k k k k k I I I I 1 1 1 1 11 II II II II o o o o o o o o o o o o p p ]> I» p r r r r r r r 1* s s s s s t u u a li r V V T V Zamenjajte v tem demantu črke tako med sebój, da se bode citalo v 15 vrstah 15 besed od leve na desno; osma vrsta naj se čita tudi po sredi posamičnih besed od zgoraj nizdolu. Besede značijo: 1. soglasnik; 2. strojček, ki meri čas; 3. ^tec-na jed ; 4. sad ; 5. stvar, ki jo nosi učenec v šolo; 6. denarni zavod; 7. slovenski koledar; 8. značaj, ime in priimek značajnega narodnjaka in bivšega odličnega uradnika na Kranjskem; 'J. veletok in dežela, po katerej teče; 10. rokodelca; U. mesto; 12. ptica močvirnica; 13. stara mera za tekočine ; 14. ljudsko prebivališče ; 15. soglasnik. (Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.) Eešitev obeliska in rebusa v 7. „Vrtčevem" listu. Kešitev obeliska: i) > 9C » ■« - 2 B K i1 > - D Ž = se e fm Z i N V h 9 m £ o fa p. « = « fa fa fi I) u r a k a F r a P u r a n g ! a v v e n e C s o fi 0 1 J e s e n p e T e C A n i ž a m i t r a 0 g |e n j m i 7, a r k 0 M a. r s 1 i k a 1 a k e t K 0 1 P a s l o g a r i s a r A t i 1 a k 0 e k a m e k u r t a j n i eie s 8 T e t n i k 1» I» r O f e s o r s jal v i 8 » i k «1 » e è »1 Prav so ga rešili: Gg. J. Inglič, naduč. v Idriji; M. Rant, naduč. na Dobrovi; Jos. Kuraer, rudar, in Jernej Pire, kovač v Idriji; Jos. Stoječ na Vrhniki in Fran Šiviiaskup v Horjulu. — Marija Leben v Horjulu ; Marija in Leopoldina Mantova na Dobrovi; Erna in Micka Gantar, učenki na Studenci. Rešitev rebusa: ČloveJe obrača, Boy pa obrne. Prav so ga rešili: Gg. Jos. Primožič, kapelan v Kobaridu ; M. Rant, naduč. na Dobrovi ; Jos. Vidic, naduč. pri sv. Pavlu v Savinjskej dol. ; Ivan Znidaršič v Gorici ; Fran Žnidaršič in Robert Itile v II. Bistrici; Ivan Rodič, učitelj v Št. Jurji pod Kumom; Miroslav Skofie, abiturijent v Ino-mostu na Tirolskem; F. B. Planinski v Planini; Jernej Pire, kovač, in Josip Kumer, rudar v Idriji ; Maks Samec v Kamniku; Dragutin Koderman v Frankoloveui (Štir.); Fran Šivilaskup v Horjulu; Boleslav Troka, učit. pripr. v Mariboru ; Rad. Lav-tižar, uč. pripr. v Ljubljani.; Jos. Stoječ na Vrhniki; Rud. Walland in Peter Medič, dijaka v Ljubljani ; Rudolf in Viktor Andrejka, Adolf Meritar, Jul. Namorš, Oskar Eppich, Maks Rasinger in Štef. Pogačnik, učenci v Ljubljani; France Pe-ternel, uč. v Novakih (Gor.) ; Aleš Vogrin. uč. pri sv. Trojici v slov. gor. (Štir.); France Štefling, uč. v Ljutomeru; Emerik Triller, uč. v Rudolfo-vem ; Pavel Kokol, Janez Petrovič, Ivan Sladič in Ivan Janžekovič, učenci na Domovi (Štir.); Fr. Šet, Janez Kristan, Jož. Škoberne, Jak. Čretnik, Avguštin Vrečko in Martin Ferlež, učenci v Št. Jurji ob j. ž. (Štir.). — Franjiea Pogačnik, učiteljica v Cerkljah; Rafaela in Albina Rupnik v Leskovci ; Ivana in Amalija Šket v Dramljah (Štir.) ; Marija Leben v Horjulu ; Sofija Vilhar, učenka v Vel. Žabljah ; Josipina Koderman v Frankolovem (štir.); Pavlica Arlič, Emiea Banko in Panika Rode, učenko na Dobrni (Štir.) ; Pepika Seinkovič v Središči (Štir.) ; Alojzija Medič v Ljubljani : Gera Cvetko in Ivanka Savec, učenki na Domovi (Štir.); Micika Fric, Micika Skerlec, Angelica Vršič, Ti-lika Bračko, Elza Studeny, Jadviga Vavpotič, Micika Mavrič in Ti lèi Mayer, učenke v Ljutomeru ; Pavlina Praprotnik, Marija Hočevar, Marija Športi, Marija Križnar, Mar. Benda, Marija Brank, Uršula Vilar, Uršula Jereb, Ivanka Tranipuš, Ana ISider, Marija Petač. Fr. Kimovec, Fr. Gorjanec, Manca Rozman, Marijeta Rebolj, Mr. Traven, Manca Jerovšek, Marija Podgoršek, Marijana Ravnikar, Jerica Hočevar in Marijana Nahtigal, učenke 2. razreda v Repnjah ; Mici in Albina Perne, Mici Mavec, učenke v Tržiči ; Marija Kos, Amalija Pir-nat in Antonija Hudovernik, učenke v Št. llji pri Velenji (Štir.); Micika Račič, Franika Križanič, Angela Rajar, Micika in Tončika Štritar, Rezika Jurečič, Leonora, Ieika, Milica in Justina Kaligar. učenke pri sv. Križi poleg Kostanjevice; Ema in Micka Gantar, učenki na Studenci. MC" Opozarjamo vse óne p. n. gg. naročnike, ki nam naročnine bodi si za pretečeno ali pa za letošnje leto še niso doposlali, da svojo dolžnost prej ko mogoče store, ker nam lista izdajati ni mogoče brèz novène podpore. Upravništvo „ Vrtčevo." Rebus. (Priobčil F. Stegnar.) a (Rešitev in imena resilcev v prihodnjem lista.) lil lili TTT lili I I I „Vrtec" izhaja 1. dne vsacega meseca in stoji za vse leto Z gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Upravništvo .Vrtčevo", mestni trg, étev. 23 v Ljubljani (Laibach). Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.