3 Če smo v minulem uvodniku zapisali, da oživljanje Trdoživa ni bilo kratko, lahko tokrat še pripišemo, da je bilo druženje in povezovanje osmih sorodnih društev prijetno in plodno, saj smo skupaj ugo- tovili, da nam med drugim manjka tudi aktivnejšega sodelovanja. Zelo aktivno je bilo tudi v zaključku mi- nulega leta, ko nam jo je pri izdaji dru- ge številke Trdoživa zagodel tiskarski škrat in je zato prišlo do zamude pri distribuciji izvodov. Za slednje se vam opravičujemo. Tokrat v osrednji temi predstavljamo zelo ranljiva in ogrožena življenjska okolja – barja. Na severu naše celine je barij veliko, pri nas pa visoka barja do- segajo južni rob pojavljanja. Ravno zato so naša barja še toliko bolj pomembna in ogrožena. Ko na novo odkrijemo ka- kšno barje, zlasti če je to v nižinah, se najdbe zelo razveselimo, saj tam najde- mo redke in zaradi ekstremnega okolja tudi zanimive vrste, kot so npr. mesoje- de rastline. Ena od takšnih, srednja ro- sika (Drosera intermedia), tokrat krasi naslovnico Trdoživa. Razveselimo pa se tudi že znanih barij, že zato ker so se ohranila, saj jih je žal enostavno uničiti, zelo težko pa na novo vzpostaviti. Ne- nazadnje je uspešnost ohranjanja ogro- ženih življenjskih okolij, kot so barja, tudi eden od zgovornih kazalnikov uspešnosti delovanja naravovarstvene službe. Barja so tudi ekstremni biotopi, Uvodnik ki jih je dolga leta proučeval naš tokra- tni intervjuvanec. Pri določevalnem ključu tudi po prvih izdajah ostajamo bolj ali manj v vodah, le da tokrat prehajamo iz morskega v »sladkovodno« okolje. Predstavljamo predvsem samce vrst pupkov, ki živijo v Sloveniji. Čemu smo izbrali ravno te repate dvoživke? Dolgo je veljalo, da pri nas žive tri vrste, a v minulem letu smo lahko prebrali, da se že poznanim doda- ja še četrta – panonski pupek (Triturus dobrogicus). Tako tokrat prvič predsta- vljamo vse štiri vrste skupaj, vključno z ilustracijami in krajšim napotkom, kako jih ločiti med seboj. Državna podpora naravovarstvu, pred- vsem civilnodružbenemu, se iz leta v leto manjša. Obstaja le še peščica raz- pisov, kjer lahko društva, kot so naša, še pridobijo nepovratna sredstva za svoje delovanje. Del tega odseva tudi tokratna vsebina, kjer je predstavljenih nekaj projektov, ki jih financira Mestna občina Ljubljana. Pridružite se prosto- voljcem pri reševanju habitatov detelji- nega modrina (Polyommatus thersites) na savskih prodih ali pri raziskova- nju razširjenosti močvirske sklednice (Emys orbicularis) na območju Krajin- skega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Ali pa se na terensko delo odpra- vite z »netopirci« v okviru njihovega Life+ projekta ali z »Dinaricumovci« na popisovanje šakalov v okviru njihovega študentskega projekta, ki ga sofinanci- ra ŠOU v Ljubljani. V preteklih tednih v naravovarstvu ni bilo vse črnogledo. Po več letih pri- prav je Slovenija aprila končno razširila omrežje Natura 2000, ki v Evropski uni- ji nastaja od leta 2001 dalje in obsega že prek 850.000 km2. Slovensko pove- čanje v obsegu 480 km2 zajema 83 no- vih in 156 razširjenih območij, tri pa so bila ukinjena. S 37 % ostaja Slovenija v evropskem vrhu glede deleža ozemlja, vključenega v to omrežje. A ni vse zlato, kar se sveti. Tudi z razširitvijo obsega območij Natura 2000 naravovarstvena naloga še zdaleč ni opravljena. Bistveno je ustrezno upravljanje teh območij, iz- vajanje monitoringov osnovnega stanja v vsakem od njih, spremljanje ciljnih vrst in učinka izvedenih ohranitvenih ukrepov. Tukaj pa moramo v Sloveniji še marsikaj izboljšati. Naravovarstvenikom in ljubiteljem na- rave dela še zdaleč ne bo zmanjkalo. V vsem tem času pa si vendarle vzemite nekaj minut tudi za prebiranje tretje številke našega skupnega biltena. V njej boste našli zanimive informacije, ki bo- do obogatile vaše znanje o slovenski naravi. Ob zaključku leta pa se znova srečamo. Uredniški odbor biltena TRDOŽIV Volkec (Lycosidae) na svojem obhodu po socvetju velikega zalega kobulčka (Astrantia major) (foto: Jošt Stergaršek).