Pavel Flere: 0 Pred skoraj tremi leti so se pri nas povsod na mah zaprle žborovalne dvorane učiteljskih društev. Nekateri so dvomili, da bi bilo to organizacijskemu razvoju slovenskega učiteljstva v prid in so si na tihem želeli le še krepkejšega strujenja vrst; drugi pa so bili mnenja, da vojni čas, ko je odšlo pod orožje tudi mnogo društvenikov, ni primerni čas za zborovanja. Danes ni menda nikogar več, ki bi tako govoril, ker smo že precej spoznali, da je v tem brezdruštvenem času ledina, ki smo jo v ogranizaciji že pred vojno povprečno kaj plitvo orali in časih slabo pleli, postala celina. Zato je bilo že nujno potrebno, da so se začeli ogLašati klici po zopetnem delovanju učiteljskih društev; rode se iz spoznanja, da celina ne more prinašati sadu. In štajerska učiteljska »Zveza« že vprašuje v 9. let. št. »Tov.»: »Ali bi ne bilo umestno, da prirede društva vsaj po eno zborovanje ter preprečijo, da nam posamezniki ne zaspijo za vedno?« To je, česar se nam je bati, da »posamezniki ne zaspijo za vedno«; ker o sili organizacije, ki prepušča vsako organizacijsko delo skoro tri leta takorekoč samemu sebi, ne moremo biti prepričani. V isti »Tov.« štev. je razpisalo zborovanje ljutomersko učiteljsko društvo in v tem razglasu je nekaj, kar nas sili, da izpregovorimo splošno besedico o sedanjem zopetnem „ delovanju učiteljskih društev. Nikakor si ne dovoljujemo kake kritike tam označenega sporeda, opiramo se nanj le, ker nam je kažipot do tega, kje bo treba zastaviti vzvod. Tisti spored se glasi: 1. običajna poročila; 2. volitve; 3. aktualna stanovska in pedagoška vprašanja; 4. slučajnosti. — Ni nam znano, ali je to društvo med vojno kedaj zborovalo ali ne, kar pa je tudi vseeno za naš namen, ker ne govorimo o ljutomerskem društvu, marveč o učiteljskih društvih iz brezdruštvene dobe sploh. Predvsem je na tem sporedu točka, ki za zdaj mora odpasti s prvega zborovanja, to so volitve; oziroma, če se postavijo na dnevni red, naj se pa*č ne dopušča, da se vodstvo izpremeni. Voz tiči pregloboko, vodstvo pa stoji pri njegovem ojesu in ve — to je njegova dolžnost! — kako je treba voz naravnavatl, da se izkoplje. Vsi ostali društveniki naj potiskajo, snažijo osi in pesta ter pomagajo, da se kolo zasuče. Pri ojesu pa ostani, ki je tega vajen. Vpogleda v notranjost lastnega učiteljskega društva ne more imeti noben društvenik tako popolnega, kakor predsednik in vodstvo, ta vpogled pa je nujnost za uspešno delovanje. S slabim vodstvom je seveda druga; a to imajo na svoji vesti društveni člani in naj sami opravijo s svojo vestjo. Na dnevni red vsakega prvega zborovanja pa mora točka 3.: aktualna stanovska in pedagoška vprašanja. Tukaj smo zamudili največ in tukaj bo treba najtemeljitejšega dela, da popravimo nujno zadevo vsaj v toliko, da se bomo lahko upoštevali. Ta vprašanja bi nudila organizaciji lahko najtrdnejšo vez, in vendar so ravno ta povzročila največjo desorganizacijo. Sicer so se vzlic stanovskoduševnemu počivanju prijavili v tej dobi dremavosti nekateri glasovi in pripovedovali o podržavljenju šolstva, o avtonomnem šolstvu. A pravilne orientacije ni bilo nobene, ni bilo nobenega razgovora, dasi bi bil prenujno potreben. Centralna organizacija je prepuščala deželnim in okrajnim, da se poprimejo vprašanja sama — če hočejo, kajti iniciative ni bilo v to nobene! — manjše organizacije so se zanašale na osrednjo, izgubil se je stik in kontrola. Tako se je tudi lahko zgodilo, da je zapisal »Tov.« v svoji 7. štev., govoreč o nameravanih državnih naredbah tudi o podržavljenju ljudskega in tneščanskega šolstva, naslednje nekontrolirane besede: » ... po tej odredbi hrepeni vse avsrijsko ljudskošolsko in meščanskošolsko učiteljstvo«. Da so se izrazile te malo previdne  besede z ozirom na demokratični in narcdnostni značaj, je bilo mogoče le, ker počiva vse organizacijsko delo. Ni kontrole. In ni iniciative. Ali se je zavzelo dozdaj le eno slovensko učiteljsko društvo za to, da premotri in porazgovori od vseh strani podržavljenje šolstva? Ali stno se res zanašali prav naivno na to, da so v tem oziru zadostni in za odločevalce obvezni v tem vprašanju sklepi »Zaveze« let 1896., 1899., 1903. itd., ko se je sklepalo o gmotnem stanju učiteljstva ter sklepe postavilo celo na drugačno  osnovo kakor je podržavljenje šolstva? In končno: Jeli bil kdo, ki je zbral vsaj te sklepe ter jih poklical odločilnim faktorjem v spomin?. Jeli kdo pozval osrednje vodstvo, da to stori? Odgovori so sami nikalni. Zadnje vprašanje pa nam odpira videk na postopek demokratične organizacije, ki skoro da izključuje možnost izgubitve vsakega medsebojnega stika. Pri nas je navada, da čakajo društva v obsežnejših perečih vprašanjih na iniciativo od strani osrednjega vodstva; to samo zopet si jih dobiva (čitaj: je doblvalo pred vojno) ali od osrednje avstrijske ali kake druge osrednje zveze, ali pa je čakalo na to, da so prišle iniciative od posameznikov pri glavnih skupščinah. V obojem je premalo energije, zlasti ker se navadno ni skrbelo za to, da se poglobi v tako vprašanje lahko vsa organizacija. Osrednje vodstvo — demokratično, kakor mora biti vseh naših razmer in našega' raišljenja — bi moralo sprejemati iniciativo od vsakogar, jo temeljito predelati po njenem bistvu in jo preceniti po njeni vrednosti ter jo dati v obravnavo posameznim manjšim organizacijskim skupinam. Prvič poglobi tako ravnanje stik vodstva z vsem včlanjenim učiteljstvom, drugič pa nudi primerne snovi, ki sili vsakega posameznika k poglabljanju v stanovska (in seveda tudi v šolska, znanstvenovzgojna i. dr.) vprašanja. Ta medsebojni stik in medsebojno duševno oplojevanje nam je dozdaj docela nedostajalo. In ne motimo se, če zapišemo temu nedostatku na rovaš precejšnji del sedanje nevarnosti, »da nam ne- kateri društvenik;i zaspijo za vedno«. Vezi med posameznimi članicami so bile prerahle, pretanke z osrednjo organizacijo. Tako se je lahko zgodilo, da je izginilo v tej brezdruštveni dobi še tisto malo * medsebojne iniciative in tisto malo kontrole, kar je je bilo; tako pa smo dospeli tudi do tja, da smo ravnodušno čakali in celo pozdravljali oktroiranje podržavljenja šolstva v zvezi z znanimi »belangi«. Zato trdimo, da je razgovor o stanovskih vprašanjih nujno potreben za vsako društvo na prvem zborovanju in na več zaporednih. Prvo mora šele ustvarjati razpoloženje, kajti nikar ne rešujmo takih perečih vprašanj spet po znanem načinu: eden predava, o govoru je nekaj debate, sklep in — amen. Ta »amen« izključuje vsako nadaljno delovanje. V tem in v podobnih vprašanjih je bolj na mestu sintetični postopek, ki pa zahteva več dela in vsestranskega skupnega dela: Na zborovanje, ko je vprašanje prvič na dnevnem redu, prinese vsak s seboj svoje mnenje, svoje prepričanje; ta se križajo,  menjavajo; eden članov (ali tudi več), ki se je v zadevo zlasti poglobil, prevzame vodstvo take debate in združuje mnenja, predsednik pa oddaja raznostrano poglo-  bitev v studij posameznikom, da si ustvarijo na podlagi podanega svoje mnenje do prihodnjega razgovora, ko nastopi tisti, ki je mnenja združeval, in jih zdaj pri novem razgovoru osvetli od vseh strani. Tedaj šele pride na vrsto analiza vprašanja, ki pa se vnovič združi in — če ne rodi sklepa, je vsaj res poučila vse člane o vprašanju in poglobila zanimanje za stanovske zadeve. Ne vprašujemo po tem, ali je tak postopek »parlamentaren« in »tradicionalen«; upamo pa o njem to, da bi budil smisel za stanovska vprašanja, ki je bil dozdaj tako mal celo pri društvenih članih, t. j. pri organiziranem učiteljstvu. Formalni uspeh pa bi bil, da pove in zastopa vsakdo lahko svoje mnenje, ne v brezplodni debati, v kakršni tako radi govore govora željni, marveč v skupnem delu, ki zahteva odločno stvarnost. S takim postopkom bi imelo slovensko učiteljstvo kmalu v sebi, v svojem prepričanju, pojasnjene vse »za« in »pro-  *? ti« tudi v vprašanju podržavljenja šolstva in sodba, kam naj odda svoj glas, bi mu bila lažja, kakor mu je zdaj, v stvari docela nepoučenemu. Ne trdimo pa, da bi se ravno ta postopek povsod obnesel, kajti aktualna šolska in stanovska vprašanja se ne rešujejo šablonsko; določitev oblike razprave je torej vedno stvar predsednikove spretnosti, mora pa sam najti iniciativo za obdelovanje ideje. Ljutomersko učlteljsko društvo — da imenujem zopet to — je vzelo na dnevni red tudi aktualna šolska vprašanja. To mora storiti vsako društvo, kadar se sestane prvič, a da bi se na tem prvem sestanku o teh vprašanjih kaj »sklepalo«, je docela nemogoče. V najaktualnejše šolsko vprašanje, v reformo šolstva, je treba društvene člane šele sistematično uvesti. Za to bi se priporočal znabiti naslednji postopek: Vodstvo ali od vodstva določeni član (ki pa mora biti v reformskem gibanju poučen) razmotriva pri prvem sestanku (zborovanju) razne reformske predloge, dodaja sam kakor tudi ostali člani iz svojih izkušenj, da se tako tvorljo mnenja; nato se reformski načrti združijo v posamezne skupine: vzgojno, socialno-vzgojno, didaktično, šolsko politično itd. — kakor to zahteva poročevalčev načrt; zdaj se delo razdeli: ali posameznikom ali odsekom, ki jim je naloga, da upoštevaje znanstvena reformska načela in praktične šolniške nasvete, prirede tozadevni, v svoje področje spadajoči, načrt ter določijo za prihodnje zborovanje poročevalca. 'Tu se potem na podlagi takega skupnega dela, pri katerem so se morali izvečine vsi člani uglobiti v studij šolske preuredbe, določijo zahteve ter te sporoče osrednji organizaciji. Ta naj postopa z njimi po svoje — kako, ne bomo razpravljali na tem mestu. Na ta način pa se nam zdi, da bi se člani posameznih učiteljskih organizacij res zbližali s perečimi vprašanji o preustrojitvi šolstva, in bi se ne bilo treba učiteljstvu zanašati, da se šolstvo že preustroji. Tako delo v učiteljskih društvih pa bi tudi ta sama vživilo in jih spravila iz mrtvila, v katerem so zdaj, ker bi nujno zahtevalo, da se učiteljstvo posveti temeljitemu vprašanju lastnih zadev, da 73reže v celino globoke brazde, če hoče, da mu rodi zemlja sadii. — Vem, da marsikdo skeptično maje z glavo rekoč: »Ne pojde!« Pravim pa, da ne bodimo dvomljivci sami nad seboj. Če hočemo, lahko delamo, in če delarao, brez uspeha delo ne bo! Stik, ki smo ga v organizaciji izgubili, najdemo; in če bo dobra volja povsod, tudi ohranimo ter z njegovo pomočjo pridemo naprej. To, kar smo navedli dozdaj, je najpoglavitnejša naloga naših društev, vse naše organizacije. Zavzemamo se za udejstitev poziva štajerske učiteljske »Zveze«, da prirede društva najprej vsaj po eno zborovanje, ker nam že prvo pokaže, kako smo se odtujili organizaciji in med seboj, in koliko bo dela, preden pridemo v delovni tir. Kdor upa, da nadaljujemo z delom v učiteljskih društvih, kjer smo pred skoraj tremi leti nehali, se pač moti. Mi srao nasprotno uverjeni, da nas prvo zborovanje pouči kaj čisto drugega — če se namreč ne snidemo le za to, da se spet enkrat vidimo in pozdravimo — obenem pa narn pokaže prvo zborovanje zelo nujno poirebo po drugem in tretjem, in v vsakem najdemo večjo potrebo po poglobitvi perečih vprašanj. Če se pa ne oprimemo tega organizacijskega dela z vso silo, bo za našo organizacijo prav slabo. Zato tudi naj spravi na dnevni red svojega prvega zborovanja eno edino točko: aktualna stanovska in pedagoška vprašanja; kajti takoj se pokaže, koliko dela je na tem edinem poprišču, če nočemo, da ostane vsaka beseda, ki jo izpregovorimo 0 zadevi, glas vpijočega v puščavi. Poleg tega poglavitnega se mora pečati vsako društvo tudi še z raznimi manj pomembnimi vprašanji. Navedem samo eno, ki ga je treba izgotoviti zaradi pregleda in zato, ker vsaka reč črez sedem let prav pride. To je skoro triletna zamuda, ki jo združimo pod naslov »vojno delo društvenikov«. Nekaj kosov '„ statistike imamo; a to so kosi, ki ne morejo podati celote, necelotna statistika pa je brez vrednosti. Na to poglavje samo opozarjamo, ne razpravljamo pa 0 njem dalje, ker ne napravlja težkoč v tehnični proizvedbi, če se začne pravilno in v pravem stiku članic z osrednjo organizacijo. Omenili smo je le, da opozorimo tudi na eno drobnih del, ki čakajo rešitve in jih skoraj ni mogoče več odlašati, imajo pa tudi to prednost, da utrjujejo medsebojni stik v organizaciji.