IZVESTJE 4 ▪ 2007 Vesna Ličer dediščina kulturne krajine onalni simbol. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. KOS, Marko. 2001. Gospodarski dvig in kultura Slovenije v XX. stoletju. V: Slovenci v XX. stoletju: simpozij. Lju- bljana: Slovenska matica, 116–127. KOS, Milko. 1933. Zgodovina Slovencev: od naselitve do reformacije. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. MAČEK, Jože. 2001. Slovensko kme- tijstvo v XX. stoletju. V: Slovenci v XX. stoletju: simpozij. Ljubljana: Slo- venska matica, 128–141. MARUŠIČ, Ivan. 2003. Krajina kot človekovo okolje: Problematika Goriške. V: Vabilo na predavanje v Goriškem muzeju, 3. MKGP �Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano�. 2005. Kme- tijstvo, gozdarstvo, lov in ribolov. [online]. [uporabljeno 2005]. Dostopno na URL: http://www.si- gov.si/mkgp/slo/index.php. PAJNTAR, Neva. Junij 2005. O ne- povratnih sredstvih za naložbe na kmetijah z drugega zornega kota. V: Zelena dežela: glasilo Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, 1. PANJEK, Aleksander. 2006. Človek, zemlja, kamen in burja: zgodovina kul- turne krajine Krasa (oris od 16. do 20. stoletja). Koper: Univerza na Primor- skem, Znanstveno-raziskovalno sre- dišče, Založba Annales: Zgodovin- sko društvo za južno Primorsko. PERKO, Drago. 1991. Digitalni mo- del reliefa Slovenije. V: Geografski obzornik 38/1, 19–23. PETEK, Franci. 2001. Vrednotenje rabe zemljišč v slovenskih pokrajinah z vidika kazalcev sonaravnega razvoja. Magistr- sko delo. Ljubljana: Filozofska fa- kulteta, Oddelek za geografijo. PETRIć, Ksenija. 2001. Varstvo in obnova kulturne dediščine v narav- nem parku Lonsko polje. V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva 41/ ¾, 75–78. SIMONITI, Vasko. 2003. Pustote v 14. in 15. stoletju. V: Fanfare naslija. Ljubljana: Slovenska matica, 33–44. VRANJEŠ, Matej. 2003. Triglavski narodni park in ohranjanje kultur- ne krajine z »domačinskega zornega kota« – na primeru doline Trente. V: Peter Simonič �ur.� in Viktor Škedelj �ur.�, Etnografija varovanih območij: ogro- ženi habitati – ogrožene kulture. Ljublja- na: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologi- jo, Univerza v Ljubljani, Društvo za raziskovanje, trženje in promocijo zavarovanih območij, 14. VRIŠER, Igor. 1999. Regionalni ra- zvoj slovenskih pokrajin in občin. V: IB revija: revija za strokovna in meto- dološka vprašanja, 47–67. INFORMATORJI Franc Kenda, rojen 1931 v Čezsoči; terenski zapiski z dne 10. marca 2004. Danilo Piculin, rojen 1924 v Golem Brdu; terenski zapiski z dne 17. av- gusta 2004. Aleksander Špacapan, rojen 1934 na Ajševici; terenski zapiski z dne 14. junija 2004. Maria Vidoz, rojena Godeas 1943 v San Lorenzu/Šlovrencu, Italija; terenski zapiski z dne 22. avgusta 2004. Miro Volčič, 1917–2005 v Črničah; terenski zapiski z dne 24. novembra 2003. KATJA JERMAN* PERCEPCIJA SKUPNEGA TRGA MED NOVO GORICO IN GORICO ključne besede Nova Gorica, Gorica, skupni trg, urbana et- nologija, vstop Slovenije v EU ABSTRACT The following article focuses on a case study of the common square between Nova Gori- ca and Gorica in the time of Slovenian ac- cession to the EU. The square was built in a strictly protected and monitored area on the border zone between the two towns. Due to the Slovenian accession to the EU in 2004 the square was renovated and gained a com- pletely new notion on the micro and macro scale. Using the well established ethnologi- cal/cultural anthropological and historical methodology the author considers as cru- cial the detailed knowledge of the progress of the events and at the end she valorises different perceptions of the newly renewed square on the locale scale. Key words Nova Gorica, Gorica, common square, urban ethnology, the Slovene accession to the EU Teoretska podpora ukvarjanja z javni- mi prostori, kar omenjeni trg vsekakor je, leži v razmišljanjih o socialnem pros- toru Henrija Lefèbvra �2003�1974��, ki * uni. dipl. etnologinja in kulturna antropolo- ginja ter profesorica zgodovine, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, e-pošta: katja.jerman@guest.arnes.si izVLeček Prispevek predstavlja študijo primera skupnega trga med mestoma Nova Gorica in Gorica, ki je bil od časa vstopa Slovenije v Evropsko unijo deležen posebne pozor- nosti. Trg je nastal na prvotno strogo va- rovanem in nadzorovanem območju mejne črte med mestoma, vendar so ga leta 2004 z vstopom Slovenije v Evropsko unijo urbanistično preuredili. S tem je prostor na makro in mikro ravni pridobil popolnoma nov pomen. Na podlagi ustaljenih metod raziskovanja zgodovinarjev in etnologov/ kulturnih antropologov avtorica sledi raz- voju dogodkov na obmejnem območju in v zaključku valorizira percepcije novo ob- likovanega trga na lokalni ravni.  IZVESTJE 4 ▪ 2007 KATJA JERMAN percepcija Skupnega trga poudarja vlogo družbenega življenja oziroma družbenih fenomenov na določenem prostoru. Trg se v tem sledenju izkaže kot najžlahtnejši ja- vni prostor, kot prostor družabnosti in vsakdanjega življenja. V tradicio- nalnem in tudi v sodobnem pomenu besede pomeni prostor trgovanja, ja- vnih prireditev, prostor družabnega srečevanja, izpostavljanja, opazovanja, prostor za sprehajanje, spogledovanje, prostor zabave, je prostor spominov in je pravo ogledalo mesta �Homo- bono Martínez 2003: 32-33�. Obravnavani trg je nastal na pro- storu, ki je bil po uveljavitvi določil Pa- riške mirovne konference v praksi 15. septembra 1947, prvič ločen z mejo. Tako je Gorica, pomembno gospodar- sko središče ostalo na italijanskem oze- mlju, ločeno od njenega pomembnega, pretežno kmetijskega zaledja, prekinje- ne so bile cestne, železniške, energet- ske, telekomunikacijske, vodovodne in komunalne povezave in zaradi nove meje se je oddaljenost nekaterih delov povečala �npr. Brda�; nezanemarljiva pa je tudi čustvena prizadetost ljudi, loče- nost sorodnikov, prijateljev. Poleg tega se je spremenilo tudi samo okolje. Naj- prej je ozemlje ločila bela črta, dokaj kmalu pa so na njeno mesto namestili kolobarje bodeče žice, ki so onemogo- čali prehod. 1 Meja je bila v tem času prehodna le za redke, ki so imeli potni list in vizo. Gibanje na omenjenem delu ob mej- ni črti je bilo sicer prepovedano, ven- dar so se kljub negodovanjem oblasti začeli ljudje navidezno sprehajati ob meji, z namenom, da se vsaj vidijo s svojimi sorodniki. Informatorka opi- suje: »Se spomnim še kot punčka, stara 5 let, je moja teta, ki je bivala v Stari Gorici 2 , 1 Prihajalo je namreč do dokaj pogostih ilegalnih prehodov meje; nekateri so se odločali za življenje v novi Jugoslaviji, drugi so sledili svoji zaposlitvi v Italiji, tretji so zaradi triletnega služenja voja- škega roka v Jugoslaviji raje izbrali ži- vljenje v Italiji, četrti, ki so sami sebe bolj opredeljevali kot Furlane, pa so op- tirali v Italijo in v zameno izgubili pravi- co nad nepremičninami, ki so ostale na t. i. jugoslovanskem ozemlju. 2 V Gorici. prišla na mejo in mi vrgla čez dva zavita bonbona, to ti ostane za vedno v spominu, ker tukaj, na ti strani jih ni bilo. In tisti stražar, ki je takrat pazil, se je naredil, da ne vidi nič, da nas ni kaznoval. Še nekaj moraš vedet, da meja je bila med najboljšimi sosedi, šla je čez dvorišče, danes si šel k sosedi na kavo ali pa na klepet in potem nič več, so se pogovarjali čez mejo. To so bile absurdne situacije« 3 �informator 1, 2006� 4 . Naj s citatom iz Primorskega dnevnika opozo- rim še na en vidik, ki se je v tem času manifestiral na mejni črti pred žele- zniško postajo. »Ob državni meji med Italijo in Jugoslavijo se na italijanski strani ob nedeljah in praznikih zbere dokaj veliko ljudi. Ob žici pri kolodvoru se sprehajajo, si v bližnjih gostilnah kratijo čas in gledajo na drugo stran. Vse to je razumljivo, saj imajo mnogi Goričani tam svoje znance, prijatelje in sorodnike. Vendar prihaja ob tem tudi do tega, da nekateri med dobronamerneži vpije- jo gesla proti Jugoslaviji in našim politikom. Jugoslovanske oblasti kaj takega ne dovolju- jejo tamkajšnjemu civilnemu prebivalstvu, in ne pustijo nikomur sprehajati se pri ko- lodvoru blizu žice, kot se to dogaja tostran. Že septembra, takoj po državni razmejitvi, so se na tem mestu dogajali neljubi prizori, vse obsodbe vredne stvari. Fanatične ženščine so psovale in izzivale vse povprek. To bi se dogajalo še dandanes, ako bi kdo imel na ju- goslovanski strani prost dostop, kot ga imajo zlonamerneži v Italiji. Zaradi ljubega miru in zaradi samega dostojanstva pa so jugoslo- vanske oblasti zabranile ljudem kretati in zbirati se ob žici« �Primorski dnevnik, 5. 5. 1948: 2�. Informatorji so potrdi- li, da jih je vodstvo šole v času pouka na novoustanovljeni gimnaziji 5 več- krat napotilo do meje pred železniško 3 Prvo organizirano srečanje sorodnikov na meji je bilo v Rožni dolini šele 13. avgusta 1950 �primerjaj z Marušič 1985, Dimic 1997, Šušmelj 1997, Isonzo, Soča, Giornale di frontera/Časopis na meji, Prima- vera/Pomlad 1994, numero/številka 13, Radmilovič 1995�. 4 Informatorje zaradi zagotovila njihove anonimnosti označujem zgolj s števil- kami, vse potrebne informacije, ki so podlaga njihovi legitimnosti, pa hrani avtorica. 5 Prva gimnazija v Novi Gorici je bila ustanovljena v šolskem letu 1947/48 in je sicer delovala v Šempetru pri Gorici. postajo, kjer so morali »vzklikati gesla, živel Tito, živela Jugoslavija, peti parti- zanske pesmi in žaliti Italijane in njihove politike« �informator 2, 2004�. Drugi pa so trdili, da so se samoiniciativno odpravljali na omenjeni prostor, še posebej takrat, ko so imeli napoveda- na preverjanja znanj. Na drugi strani so italijanske šole prav tako z avtobusi vozile dijake, ki so »morali vpiti, čeprav čisto nikomur ni bilo jasno, za kaj sploh gre. Ampak najhujše je, ker si vmes videl ka- kšnega poznanega. Takrat si malo utihnil« �informator 3, 2006�. Vpleteni pa niso bili samo dijaki, temveč je ta pojav zajel širše populacije. Informator se spominja, da so ob nedeljah »zagrižene, zoprne Italijanke so vpile, pa štuco kruho so imele v roki in vpile Lačenbergarji! Por- kaduš, kaj tle delate, zginte tja, od koder ste prišli. So se nesramno in grdo obnašali do Slovencev« �Dumančič, Robič 2004: avdiovizualni posnetek�. Med Jugoslavijo in Italijo so do leta 1954 vladali napeti odnosi zaradi ne- rešenega tržaškega vprašanja, odsevali pa so predvsem na mejnih območjih in mednarodno mejo delali nedosto- pno. 20. avgusta 1955 je bil podpisan Videmski sporazum, ki je blažil teža- ve, nastale z razdelitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja; za Goriško pa je ta sporazum pomemben predvsem zato, ker je med drugimi določili urejal po- dročja osebnega in kopenskega pro- meta med mejnimi območji 6 . Vizija postavljanja meja in mejna politika je od 1955 dalje tako imela drugo opti- ko; iz ozemeljskih zahtev so se obliko- vali sporazumi o pretoku blaga, oseb in storitev, ki so rezultirali v osimskih sporazumih �podpisani 1975, izvajani 1977�. Leta 1975 so pred železniško postajo odstranili bodečo žico, dve leti kasneje pa so na mejno črto namestili železno ograjo in mejnik z zaporedno 6 Sporazum se je izvajal v desetkilometr- skem pasu vzdolž jugoslovansko-itali- janske meje ter vključeval 170.000 pre- bivalcev na jugoslovanski ter 520.000 na italijanski strani, ki so mejo s posebnimi prepustnicami lahko prehajali prek 57 mejnih prehodov, vendar pa povezava med mestoma na točki železniške po- vezave ni bila predvidena in je ostajala trdno zaprta. 0 IZVESTJE 4 ▪ 2007 KATJA JERMAN percepcija Skupnega trga številko 57/15. Izvajalca del sta dejala, da »zanimivo je, da sva dobila navodila za načrtovanje zida, ki bi bil precej prepusten. Vsak je lahko brez večjih težav skočil čez« �Primorski dnevnik, 19. 2. 2004: 14�. Čeprav je bližnja okolica mejne črte do sedemdesetih let delovala kot cona, ki je namenoma služila kot oko- lje, ki odvrača ljudi in pozornost od zadrževanja v njem, so se že v sedem- desetih letih začele kazati prve težnje in želje po preseganju meje kot fizične materije; ob športno rekreativnih do- godkih, kot je npr. pohod in tek prija- teljstva 7 , so del mejne ograje odstranili in jo potem spet trdno privili. Na okolice mejne črte pa ne sme- mo gledati zgolj kot na točke stika, temveč tudi kot t. i. točke spora �pri- merjaj z Low 1999�, saj so to prva okolja, kjer se prepoznajo razlike med dvema državama in zaradi tega tudi močna žarišča spodbujanih ali real- nih razlik med dvema narodoma. In- tenzivnost dogodkov na omenjenem prostoru se je od osemdesetih let dalje močno zgostilo. 23. novembra 1989 se je na italijanski strani meje zbrala sku- pina podpornikov stranke Alleanza Nazionale �Nacionalnega zavezništva� z Gianfrancom Finnijem, ki je posku- sila simbolično s krampi porušiti zi- dek in prestopiti mejo. Namen akcije je bila revizija meje z Jugoslavijo. 7. januarja 1990 so po odločitvi vodstva železničarskih organizacij odstranili rdečo aluminijasto peterokrako zvez- 7 Pohod prijateljstva se je v organizaciji združenja TGS �Turismo Giovanile So- ciale� in soorganizatorja Novogoriške Športne zveze �OZTKO� odvijal že v sedemdesetih letih. Za prehod meje je bil potreben le vpisni karton. Kolesar- jenje prijateljstva se je pričelo 1978 in trajalo do 1994. Pomemben soorgani- zator je bilo ZSSDI �Združenje sloven- skih športnih društev v Italiji�, ki je k sodelovanju pritegnilo več slovenskih, goriških, štandreških in sovodenjskih društev, vključeni so bili tudi taborniki RMV . Pomembno vlogo je imela KŠD Vipava s Peči, ki je skrbela za okrepčila. Najprej je pot potekala samo po gori- škem delu, kasneje še v Štandrež, Sovo- dnje in Peč. Z razpadom društva TGS je najprej usahnil Pohod prijateljstva, kasneje pa še Kolesarjenje prijateljstva. do na strehi železniške postaje. Zvez- do so sicer namestili kmalu po 1947, ob božiču 1989 pa so jo pobarvali v rumeno zvezdo repatico. Decembra 1994, pred praznovanjem novega leta, so člani uredništev časopisov Isonzo, Soča, Zuf de Žur �glasbena skupina� in Oko nazdravili čez mejo. Označili so ga za prvi »zgodovinski napad« na mrežo. 21. decembra 1995 je občinski svetovalec Zelenih Renato Fiorelli go- riškemu županu in občinskemu svetu »poklonil« kos mrežne ograje izpred novogoriške železniške postaje. Prine- sel ga je v dvorano mestne skupščine in prislonil k mizi občinskih funkcio- narjev. Predsedujoči je prekinil zase- danje, župan Gaetano Valenti je »da- rilo« sprejel, policija pa ga je zasegla. Njegova akcija pa se je v zgodovini zapisala kot »operacija Svitol«, po ke- mični snovi, ki jo je uporabil za od- vijanje vijakov. Decembra 1995 so se ob novem letu spet sešli novinarji, so- delavci in bralci časopisa Isonzo Soča, Zuf de Žur in Oko. Tokrat so igrali odbojko čez mejno ograjo. 8 5. marca 2001 se je ob državni meji zbrala sku- pina protiglobalistov in somišljenikov proti policijskem nasilju »gibanja iz Seattla«. Sprva jim je dostop do meje skušal preprečiti orjaški policijski apa- rat. Nazadnje so protestniki prepleza- li mejo in z vrvjo iz pisanih balonov povezali demonstrante z obeh strani meje. 7. oktobra 2001 je potekal drug poskus »preboja« meje z objemanjem čez mejo. Čeprav začasne odstrani- tve meje niso dovolili, je shod aktivi- stov No border social forum dosegel svoj predvideni namen. 22. decembra 2001, ob 1000 letnici prve zgodovin- ske omembe mesta so po sporazumu občinskih uprav Gorice in Nove Go- rice ter njunih županov Gaetana Va- lentija in Črtomirja Špacapana odstra- nili dvanajst metrov železne ograje in čez mejo postavili oder. 16. junij 2003 so ograjo spet odstranili in natanko na mejni črti potegnili mrežo za potre- be mednarodnega ženskega teniškega 8 Leta 1996 tradicionalnega srečanja ni bilo več, pri časopisu Oko so se odločili, da se zaradi velikih pritiskov srečanja ne udeležijo več. turnirja »Go&Go«. Tenisačici Ariana Ruchini in Manca Križman sta ob za- menjavi igrišča prestopili v sosednjo državo. 15. septembra 2003 je Kinoa- telje predvajal na trgu video esej Moja meja Nadje Velušček in Anje Medved. Platno so namestili pred železniško postajo na slovenskem ozemlju, pro- jektor pa je bil nameščen na italijanski strani, tik za mejo. V času slovenskega približevanja Slovenije Evropski uniji, je omenje- ni prostor prevzel primat zanima- nja. V letu 2003 je bil razpisan javni natečaj za preoblikovanje prostora pred novogoriško železniško postajo, predvidena je bila preureditev okolice mejne ograje in namestitev mozaika. Komisija je izbrala med dvanajstimi predlogi slovenskih �8� in italijanskih �4� ustvarjalcev in izbrala zamisel o preureditvi trga Romana Schnabla in idejo o mozaiku zamejskega Slovenca Franka Vecchieta. Celotna ureditev trga je bila zamišljena kot zloženka, sestavljena iz več koncentričnih kro- gov premera do osem metrov. Na levi in desni strani novo oblikovanega trga je bil načrt postaviti dve klopi v obli- ki kovinskih cevi, ki ima na slovenski strani grb Nove Gorice, na italijanski pa grb Gorice. Bistveni motiv moza- ika je Vecchiet predstavil kot eksplo- zijo številk 57/15 9 , ki so napisane na mejnem kamnu, delci eksplozije pa so položeni v mozaik, ki predstavlja prehodni prostor, po katerem se bodo ljudje sprehajali. 12. februarja 2004 sta župan Nove Gorice Mirko Brulc in župan Gorice Vittorio Brancati traj- no odstranila del mejne ograje med obema mestoma in državama. Mirko Brulc je ob tem izjavil »Odstranitev te ograje je košček mozaika priprave Slovenije na vstop v EU, za te, ki živimo ob meji, pa je zgodovinski korak. Slovenci iz Gorice bodo sedaj pravzaprav zaživeli v skupnem 9 Številka 57 se nanaša na solkanski mejni prehod, ki je 57. po vrsti pomembnejših prehodov na relaciji Trbiž – Milje �izho- diščni mejni prehod na trbiški tromeji nosi št. 1�. Na razdalji med solkanskim mejnim prehodom �št. 57� in prehodom pri Rdeči hiši �št. 58� je mejnik na žele- zniški postaji 15. po vrsti.  IZVESTJE 4 ▪ 2007 KATJA JERMAN percepcija Skupnega trga slovenskem prostoru svobodneje kot doslej« �Primorski dnevnik, 13. 2. 2004: 1�. Vittorio Brancati pa je dodal: »Danes je zelo čustven in pomemben dan. Ne gre le za to, da smo podrli zid in ograjo, ampak za simbolično sporočilo, da je potrebno pre- magati staro sovraštvo, ki je v dveh mestih ponekod še vedno prisotno. Obrniti je potreb- no stran in ustvariti pogoje za gospodarski in socialni razvoj dveh mest in obmejnega območja« �Dumančič, Robič 2004: av- diovizualni posnetek�. Kljub temu, da dogodek ni bil posebej oglaševan, se je nabralo precej ljudi, ki so v večini izražali zadovoljstvo, obujali spomin na čas ločevanja ter hkrati polagali ve- like upe v bodočnost, kot npr. kažeta naslednja izseka iz intervjujev. Prvi je del izseka pripadnika avtohtone slo- venske manjšine v Gorici: »Danes mi je ob tem dogodku zelo toplo pri srcu, lepšega dogodka še nisem doživel. Zelo sem vesel tega dogodka ob »meji«. Današnje vzdušje ob meji je dokazalo, da pridobivamo in smo pridobili vsi, bodisi Slovenci na slovenski ali italijanski strani bodisi večinski italijanski narod. Mislim, da je to lep simbol in dokaz za razvoj Evrope in vsega našega območja« �Primorski dnevnik, 13. 2. 2004: 15�. Drugi pa italijanskega državljana: »Po- drli smo torej zid in vsega je konec ... Živeli bomo kot bratje. Primimo se za roke in poj- dimo naprej« �informator 4, 2004�. Pa vendar so se predvsem med starejšo populacijo pojavljali tudi po- misleki, dvomi, sumničavosti tako pri Slovencih, Italijanih in pripadnikih av- tohtone slovenske manjšine v Gorici, kot kažejo naslednji izseki iz intervju- jev: »Nekoliko me je strah. Tu se nikoli nismo dobro razumeli« �Dumančič, Ro- bič 2004: avdiovizualni posnetek�; »Je blo vse v redi tistikrat, ma zdej bomo videli kako bo« �Dumančič, Robič 2004: av- diovizualni posnetek�; »Sprašujem se, ali bo sedaj še več pribežnikov tukaj čez bežalo v Italijo?« �Dumančič, Robič 2004: av- diovizualni posnetek�; »Nikoli ne smeš zaupati Italijanom, oni so furbasti, nikoli ne veš, kaj res mislijo. Treba je biti previden!« �informator 5, 2004�. Kljub simbolno izredno močnem dogodku odstra- nitve 40 metrov mejne ograje, pa so se vrstili zapleti v zvezi z lastništvom mejnega kamna, zato so ga šele po enem mesecu namestili ob bok nasta- jajočega novega trga. Tik pred dokon- čanjem preobrazbe trga pa sta župana v odprtino v sredini centralne plošče položila zabojček s sporočilom. Kljub močno spodbujani podobi o dobrem sodelovanju, prijateljstvu in naklonjenosti ob transformaciji trga, so se ob tem dogodku še bolj izpo- stavila občutja po strahu in sicer med slovenskim prebivalstvom. Velikokrat so se dogodki interpretirali kot »apeti- ti po slovenskem ozemlju«, kot »spet želijo imeti rapalsko mejo«, posameznik pa je v javnem dopisu predsedniku vlade An- tonu Ropu, Ministru za notranje za- deve Radu Bohincu in županu Mestne občine Nova Gorica poudarjal, da moramo biti v tem občutljivem obdo- bju pozorni, kajti: »Uporabljajo 10 skoraj brez izjeme sintagmo: širitev Evropske unije na vzhod! Pri tem očitno ne gre niti za freu- dovski lapsus: gre za verbalni, neprikriti, ekspanzionistični izraz političnega (!) in go- spodarskega pojmovanja širitve! Za vizualno percepcijo, da z odstranitvijo mejne mreže še nismo in se ne nameravamo zliti v eno z drugim delom mesta ali drugo državo, je zelo pomembno, da ostane tudi novi mejnik na dosedanji lokaciji; ki ni izbrana slučajno!« (internetni vir 1). V času oblikovanja trga je bil terito- rij obravnavan kot nikogaršnja zemlja in nelegalne prestope je onemogoča- la gradbena mehanizacija in zaščitne ograje. Sklepi komisije za upoštevanje Videmskega sporazuma so sklenili, da bo bodoči prireditveni prostor pravno obravnavan kot začasni mejni prehod na sicer bodoči, po Schengenskih do- ločilih varovani meji. Mesec dni pred vstopom Sloveni- je v EU je prišlo do nepričakovanega zapleta, saj je Generalna direkcija za notranje meje pri Evropski komisi- ji zaustavila postopek za dokončno ureditev trga. Niso namreč soglašali, da bi obeležje meje dejansko izginilo, preden Slovenija vstopi v Schengen- ski sporazum. Zadevo je Generalna direkcija za notranje meje predstavila 10 Iz konteksta celotnega pisma je razvi- dno, da ima avtor v mislih Italijane na splošno. Evropski komisiji na rednem zaseda- nju s predlogom, naj EU od Italije in Slovenije zahteva, da ohranita notranjo mejo s fizično pregrado z namenom zadržati val ilegalnih pribežnikov v dr- žave EU. Po intervenciji Romana Pro- dija, takratnega predsednika Evropske komisije, in angažiranju obeh župa- nov so sprejeli rešitev in obveljal je prvoten scenarij, kljub provokacijam dveh goriških občinskih svetovalcev Franca Zottija �občanska lista Per Go- rizia� in Fabia Gentile �Nacionalno zavezništvo�, ki sta sredi trga namesti- la mejnik iz lepenke, na katerem piše Slovenia 2004-2004, pred njim je risba ribe, ob strani pa piše Indipendenza devi sparire �Neodvisnost bi morala izginiti� in se ob njem fotografirala �Primor- ski dnevnik, 1. 4. 2004: 15�. Končno je bilo torej uradno določeno, da bo od 1. maja 2004 za ogled trga dovo- ljen dostop vsem državljanom EU in vsem turistom, ki bodo imeli urejene dokumente za obisk Slovenije in Ita- lije brez kontrole dokumentov, vendar le na območju trga. Na dan vstopa Slovenije v EU se je osrednji dogodek odvijal na novo oblikovanem trgu. Kljub veliki simbo- liki podiranja meja, je bil trg obkrožen z ograjami, ki so preprečevale, da bi ljudje prehajali iz ene strani priredi- tvenega prostora na drugega. Točno ob polnoči so Romano Prodi, takratni slovenski predsednik vlade Anton Rop in župan Nove Gorice Mirko Brulc na novo oblikovanem trgu odštevali se- kunde do vstopa Slovenije v EU in s tem tudi uradno odprli skupni trg. Govorniki so ob tem izbirali poseben nabor besed, predvsem so poudarja- li zamisel o »enotni identiteti obeh mest«, uporabljali so različne retorične figure z namenom, da poudarijo sodelova- nje in vzbudijo občutek po enotnosti skupnosti, kjer naj bi se vsi počutili enake, enako Evropejce. Naj izposta- vim le nekaj ponavljajočih se besed »gradili bomo skupno prihodnost«, »skupaj bomo nastopali«, »sedaj smo vsi eno«, »po- čutimo se zares lahko kot pravi Evropejci«, »zdaj je potrebno odstraniti meje v glavah«, »Nova Gorica in Gorica sta mesti, ki diha- ta z istimi pljuči« in podobne figure, ki  IZVESTJE 4 ▪ 2007 KATJA JERMAN percepcija Skupnega trga naj bi vzbujale občutke pozitivne na- ravnanosti, optimizma in uspeha ter predvsem na podlagi ideje o bivanju v skupni Evropi stimulirali konstruk- cijo »ene, goriške identitete«, osnovane na občutku po prostorski in zgodovinski navezanosti, ki se je po drugi svetovni vojni prekinila. Pa kljub vsesplošnemu navdušenju tudi med občinstvom, je bilo zaslediti negodovanja. Sprva so se posamezniki pritoževali, ker so na trgu veljali izredni varnostni ukrepi in je bil zato trg, ki je bil namenjen združeva- nju, zanje nedostopen. Ta trenutek je sicer spodbujal namero po konstrukciji nove prostorsko-družbene identifikaci- je, vendar pa so ga nekateri informa- torji opisovali kot »vsiljeno identifikacijo, ki funkcionira le v političnih govorih in njiho- vih dejanjih« �informator 5, 2004�, drugi so nanjo gledali kot na »zgolj še eno paro- lo, namesto bratstvo in edinstvo, zdaj govorijo o Evropi« �informator 1, 2006� in zgolj malo ljudi je verjelo v njeno popolno uresničitev. Tako javni prostor v času njenega odprtja ni deloval kot skupni prostor, za katerega je bistvena njegova raba, temveč je spodbujal vsiljeno rabo pro- stora in omejeval njegovo uporabnost le na določeno skupino izbranih ljudi. Kmalu nato so na obrobje trga na- mestili opozorilne table, ki narekujejo rabo trga le do določene mejne črte in v več jezikih poudarjajo, da trg nima statusa mejnega prehoda, torej je giba- nje na njem omejeno. Od odprtja trga je prostor pred novogoriško železni- ško postajo prevzel drugačne funkcije in pomene. Pravzaprav je postal toč- ka, skozi katero so projecirali namere čezmejnega sodelovanja na lokalnem nivoju, kar se kaže v srečevanju obeh občinskih uprav ter predvsem v od- mevnih srečevanjih obeh takratnih županov. Skupni trg je služil in služi tudi kot reprezentativna točka obeh mest, mednarodnih srečanj, turističnih obiskov, skupnih prireditev, protoko- larnih, strankarskih, političnih srečanj na lokalni in državni ravni, športnih tekmovanj, kulturnih, koncertnih pri- reditev, revij pevskih zborov, pobud za mir, krašenje novoletne jelke in prižiganje lučk na njej, umetniških in- stalacij ter celo sicer zgolj kot predlog mesto sprave med Slovenci, Hrvati in Italijani. Na prireditvah je šlo pred- vsem za rabo prostora in le redke so trajno posegle v prostor sam. 11 Ob koncu tako lahko sklenem, da je trg, kljub prvotno izrednemu inte- resu, da bi se veliko prireditev odvi- jalo na njem, počasi izgubljal privlak. Prireditve, kot npr. kresovanje, ki se je tradicionalno odvijal na travniku pred stavbo MONG, so ob prvi obletnici vstopa Slovenije v EU v noči na 1. maj 2006 hoteli organizirati na skupnem trgu, vendar zamisel zaradi neugodnih vremenskih pogojev ni uspela. Takoj so se pojavile kritike, češ »zakaj je po- trebno prireditev, ki je vsako leto organizi- rana in tudi dobro obiskana (se je prijela) seliti iz enega konca mesta na drugi samo zaradi novega trga« drugi pa dodaja, da »dobrih navad in tradicij se ne spreminja« �internetni vir 2�. Na podlagi metode opazovanja z udeležbo lahko trdim, da je obiskanost in raba trga na vsako- dnevni ravni majhna, saj so se infor- matorji le bežno spominjali, kdaj so bili nazadnje na trgu samem, večina jih je navedla dan vstopa Slovenije v EU, sicer pa so še vedno navajeni, da se ne zadržujejo preveč na obmejnem območju. Ker trg ni registriran kot mejni prehod, večinoma prebivalci obeh mest uporabljajo maloobmejni prehod na Erjavčevi/San Gabrielle ali pa mednarodni mejni prehod Solkan, le redki se na to ne ozirajo in brezbri- žno prehajajo čez trg, z razlago »meni je bližje tukaj čez iti, se mi ne da na blok, saj je isto, samo pogledam, če ni karabinjerjev in 11 Pri tem naj kot izjemo omenim skavtsko srečanje v organizaciji slovenskih skav- tov v sodelovanju s Slovensko zamej- sko skavtsko organizacijo in s člani ita- lijanske skavtske organizacije AGESCI, imenovano Marmeljada, ki je med 2004 in 2006 potekala na skupnem trgu med obema mestoma, nato pa se je z razlago, da se zaradi lažjega načrtovanja seli v Gi- ardini publici. V letu 2006 so ob sklenitvi prireditve na levi strani trga v spomin na ta dogodek izdelali hrastovo klop kot simbol miru in bratstva med narodi. Va- njo so vklesali spominsko misel in grb vseh treh sodelujočih skavtskih organi- zacij. Klop so namestili ob mozaik. policije« �informator 5, 2005�. Na trgu se zadržujejo le v času prireditev, sicer menijo, da »ima tudi urbanizem pomemb- no, vlogo, ker trg na novogoriški postaji je na obrobju mesta. Tam ni nič, ni trgovin, je le en bar, kjer dela noter eden, ki je bolj vesel, če ni nobenega. Potem so ena podjetja, hiške, kjer stanujejo ljudje, ki hočejo imeti mir. Tam ni bilo nič, tam je tekla meja in tam je bila policija, graničarji. In zdaj to, da imaš na trgu prireditve in da vodiš vse mesto tja, da se bo zabavalo, ni enostavno. Potem greš pa v tisto, da siliš ljudi, kar pa tudi ni prav, saj si sama opazila, da gre potem v eno forsiranje vse. Je težko, ker moraš voditi ljudi iz kra- jev, kjer so navajeni na nek nov kraj. Če to hočeš, potem moraš dati res izredno ponudbo, da se bojo ljudje preusmerili na novogoriški trg 12 . Če greva sedaj na novogoriški trg, bova tam sama« �informator 6, 2006�. Drugi ugotavlja, da je trg »ustvarjen umetno, je sicer veliko simbolike, ampak prav zaživel pa ne bo nikoli, je preveč odmaknjen od centrov obeh mest. Lahko, da bo zaživelo, ko bojo naredili vse tiste bloke tam na Pr- vomajski. Mogoče bo takrat živelo, ne moreš tako reč. Zdaj da bi prav živelo, ne bi rekla, vidiš edino turiste, ki hodijo gledat tja iz vseh koncev. In to je vse, domačini nismo tam« �informator 7, 2006�. Naj sklenem z ugotovitvijo, da je trg med obema mestoma primer dokaj razgibanega razvoja, ki se je v petde- setih letih spreminjal v precejšne eks- treme. Prvič: od prvotnega odvračanja zadrževanja na meji, želita obe mestni upravi na novo urejeni prostor pritegni- ti čim več dogodkov in posledično tudi prebivalce obeh mest. Drugič: Sovra- žno naravnana retorika ob postavitvi meje 1947 se je tekom let precej obru- sila. V vokabularju lokalnih politikov so predvsem besede, ki izražajo sožitje, sodelovanje, spodbujanje poznavanja drug drugega ipd. vse v duhu »ustvar- janja evropskosti in vzgajanja Evropejcev«, kot je bilo poudarjeno v govoru ob vstopu v EU. Čeprav ne gre spregleda- ti tudi posameznih žaljivih incidentov. Tretjič: vsa prizadevanja pa vendarle ne prekrijejo vseh dvomov, zadržanosti in premislekov ob transformaciji mejne- ga prostora, kar se pokaže predvsem v 12 V pomenu trg pred železniško postajo.  IZVESTJE 4 ▪ 2007 KATJA JERMAN percepcija Skupnega trga odisejadi iskanja primernega skupnega imena za trg, ki se ni udejanjil, zato so s skupnim imenom poimenovali le mo- zaik 13 . Tako na koncu ugotavljam, da je trg percepiran tako s strani lokalnih poli- tikov kot tudi obmejnega prebivalstva kot izjemen simbolni in manj praktični 13 Že pred vstopom Slovenije v EU so se pojavili predlogi za poimenovanje trga s skupnim imenom. Predvsem na italijan- ski strani je prihajalo do velikih nego- dovanj, ki je vodil v protestno zbiranje podpisov za ohranitev imena Piazza- le della Transalpina in imel posledico sprejetje resolucije mestnega sveta za potrditev tega imena. Na slovenski stra- ni so se pojavljali različni predlogi: Trg Evropa – Piazzale Europa, Trg Združe- ne Evrope – Piazza dell’Europa Unita, Trg Darka Bratine, Trg prijateljstva, Trg Evropa 2004, Na Blančah, Trg Edvar- da Rusjana, Svetogorski trg, Trg sožitja – Piazza di convivenza, Trg Franca Jo- žefa, Placa Val Blancja, ter dva predloga s kančkom ironije Trg Titino Novak in Trg Maršala Tita kot odgovor na spre- minjanje napisa Naš Tito na Sabotinu. Končni kompromis poimenovanja med obema občinskima upravama se je udejanil v skupnem poimenovanju zgolj mozaika, ki nosi ime Mozaik nove Evrope – Mosaico della nuova Europa. potencial, vendar pa povezovanje pre- bivalcev dveh ločenih mest ni odvisno le od odstranjevanja fizičnih pregrad, kar pa ponuja zanimivo perspektivo dogajanja med obema mestoma. LITERATURA LEFÈBVRE, Henri. 2003 �1974�. The Production of Space. Malden: Blackwell. HOMOBONO Martínez, José Igna- cio. 2003. Miradas socioantropoló- gicas sobre la cuidad y sus cultu- ras �una presentación�; V: Zainak, cuadernos de Antropogía – Etnografía, Autor(es): José Ignacio Homobo- no, Juan Antonio Rubio-Ardanaz eds. Lits. Donostia: Eusko Ikaskun- tza, 23, 19–52. LOW M. Setha. 1999. Introducition: Theorizing the City; V: Setha M. Low �ur.�, Theorizing the City. New Brunswick, New Jersey, London: Rutgers University Press, 1–33. MARUŠIČ, Branko. 1985. »Pohod lačnih«; V: Skupni slovenski kulturni prostor. Nova Gorica: Trinajsti sklic Plenuma kulturnih delavcev Osvo- bodilne fronte, 76-78. ŠUŠMELJ, Jože. 1997. Odpiranje meje, Sodelovanje med Novo Go- rico in Gorico; V: Zoltan Jan �ur.�, Nova Gorica – Gorica: izzivi in možno- sti sobivanja. Nova Gorica: Mestna občina, 9-28. časopisni Viri Isonzo, Soča, Giornale di frontera/Časopis na meji, Primavera/Pomlad 1994, nr./ št. 13. Primorski dnevnik, 5. 5. 1948: 2. Primorski dnevnik, 13. 2. 2004: 1, 15. Primorski dnevnik, 19. 2. 2004: 14. Primorski dnevnik, 1. 4. 2004: 15. DOKUMENTARNO FILMSKO GRADIVO Dumančič, Mojca in Tone Robič. 2004. Zgodba dveh mest. Produkcija TV Slovenija, Informativni in izo- braževalni program. Radmilovič, Marko. 1995. Marš sirko- vih metel. INTERNETNI VIRI Dostopno na URL: http://www.gori- ška.com �17. 2. 2004� Dostopno na URL: http://www. n ova -g o r ica .si/ fo r um/r ea d . php?f=1&i=1067&t=1067 �27. 9. 2006� DANILA ZULJAN KUMAR* O NASTAJANJU SlovenSkega lingviStičnega atlaSa SUMMARy The idea of creating a linguistic atlas which would include all Slovenian dialects has a long history, ever since the beginning of 20th century when there appeared first linguistic atlases in Europe. However, the idea began to realize two years ago when the Dialectological section of the Institute of Slovenian Language Fran Ramovš SRS SASA started the extensive and complex preparations for the first volume of Slove- nian Linguistic Atlas (SLA) – Human Body. The article tries to illuminate what a linguis- tic atlas is and what places in west Slovenia are the SLA net points. Key words Slovenian Linguistic Atlas, Slovenian dia- lects, western Slovenian dialects UVOD V zadnjih dveh letih Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Fra- na Ramovša pri Znanstvenorazisko- valnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, v * dr. jezikoslovnih ved, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Dzuljan@zrc.sazu.si izVLeček Ideja o lingvističnem atlasu, ki bi vključeval vsa slovenska narečja, tudi v zamejstvu, sega v začetek 20. stoletja, ko so v Evropi začeli nastajati prvi lingvistični atlasi. Uresničevati se je začela pred pred dvema letoma, ko se je Dialektološka sekcija Inštituta za sloven- ski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU lotila zahtevne in obširne priprave prve knjige Slovenskega linvističnega atlasa – Človek. V prispevku avtorica razloži, kaj lingvistični atlas vključuje ter kateri kraji so točke Sloven- skega lingvističnega atlasa v zahodni Sloveniji. ključne besede Slovenski lingvistični atlas, slovenska narečja, zahodna slovenska narečja