%G
Vi
u
go
siw
ва-U ui O 'Ч -J
«o
oa
■СЛ w
Зг
O < 3>n
OZ
~JU
50
Z: o
'i---L
Na osnovi razprave je OO ZKS uredništva Mladine sprejela naslednji sklep:
Zapis, zaradi katerega je vložena obtožnica proti Tomažu Mastnaku, je bil namenjen objavi v Mladini, vendar je bil zaradi »neformalnega« pritiska umaknjen. Obtožba, ki je bila vložena na osnovi dejstva, da je članek Korak naprej k demokratizaciji bil prebran na Radiu Študent, po mnenju članov 00 ZKS priča o tem, da se obnavlja praksa političnih procesov na osnovi členov, ki so tako neprecizni, da obtoženca postavljajo v položaj, v katerem mora dokazovati, da »ni kriv«. Nadalje obtožba, kakršna je bila vložena proti Tomažu Mastnaku, priča o težnji po omejevanju svobodnega izražanja mnenj v kandidacijskih postopkih in težnji po uveljavljanju »nedotakljivosti« posameznih političnih osebnosti.
V Ljubljani 9. 6. 1986
Člani skupnega izvršnega odbora društev ŠKUC in FORUM smo izvedeli. da je zoper člana naše organizacije Tomaža Mastnaka sprožen kazenski postopek zaradi njegovega besedila »Korak naprej k demokratizaciji«, napisanega za tednik Mladina in objavljenega v raznih drugih sredstvih javnega obveščanja, Tomaž Mastnak naj bi v njem sramotil visokega predstavnika jugoslovanske republike.
Z vsebino inkriminiranega besedila smo seznanjeni in ugotavljamo, da je v njem Tomaž Mastnak izrazil svoje mnenje o tedanjem kandidatu za predsednika zveznega izvršnega sveta, seveda na osnovi ocene njegove politične biografije. Zato imamo to obtožbo za skrajno nekulturno, v posmeh demokratični družbeni ureditvi in grožnjo svobodnemu izražanju mnenja o temah, ki prizadevajo vso skupnost. Če je izražanje mnenj o kandidatih za vodilne politične funkcije v državi kaznivo, potem njeni državljani niso prav nič na boljšem, ko bi bili v kateri koli obliki despotizma.
Kot organizacija, ki je zanjo kultura izražanja conditio sine qua non, In kot član SZDL predlagamo predsedstvu RK SZDL, da sprejme naslednja stališča, ki so hkrati naša stališča:
— Tomaž Mastnak je v svojem besedilu izrazil svoje mnenje o kandidatu za visoko zvezno funkcijo, in sicer argumentirano, nedvoumno in v skladu s priporočili SZDL o široki javni razpravi pred preteklimi volitvami;
— izražanje mnenj o kandidatih za državniške funkcije je nujen pogoj demokratičnih volitev, kakor je nujen pogoj demokratičnih volitev to, da se o kandidatih javno razpravlja;
— predstavniki oblasti (katere koli državne tvorbe) ne morejo biti zaščiteni pred javnim mnenjem o' njihovi primernosti za druge funkcije, niti pred javninj izjavljanjem proti njim, niti pred argumentiranimi ocenami njihovega političnega delovanja ali nastopanja;
— obtožba Tomaža Mastnaka je takšne vrste, da omogoča maščevanje kandidata za javno funkcijo tistim, ki se izrekajo proti njemu;
— naperjena je zoper prizadevanja za demokratizacijo volitev in minimalno politično kulturo;
— zato je obtožbo treba umakniti, se prizadetemu opravičiti in takoj ukrepati, da se črtajo ali popravijo členi kazenskih zakonikov SRS in SFRJ, ki se lahko zlorabijo za kršenje ustavnih in osnovnih človekovih pravic.
Hkrati predlagamo, da predsedstvo RK SZDL takoj oblikuje komisijo, ki bo skrbela za varstvo ustavnih pravic občanov na območju SRS na ta način, da bo raziskala primere kršitev, ki ji bodo prijavljeni. To nalogo naj opravlja, dokler pravno varstvo za takšne primere ne bo do konca urejeno.
V Ljubljani, 16. 6. 1986 Za skupni izvršni odbor društev ŠKUC in Forum:
Bogdan Lešnik (predsednik)
STALIŠČE UREDNIŠTVA REVIJE PROBLEMI OB OBTOŽBI PROTI TOMAŽU MASTNAKU
Uredništvo PROBLEMOV se je na svoji seji dne 17. 6. 1986 seznanilo z obtožnim predlogom proti Tomažu Mastnaku, članu uredništva revije PROBLEMI. Uredništvo je soglasno ocenilo, da že samo dejstvo, da v današnji družbi lahko pride do procesa s tako neposredno v oči bijočo absurdno vsebino, marsikaj pove o sedanjem družbenem trenutku.
Stališča Tomaža Mastnaka so v celoti objavljena v RAZMERJIH, glasilu študentov FSPN. V njegovem sestavku je
1) našteta vrsta dejstev druž-benorepresivne narave v republiki Bosni in Hercegovini, in
2) med kandidacijskim postopkom za mesto predsednika ZIS zavzeto kritično stališče o ustreznosti takratnega kandidata za to mesto, ne da bi bile pri tem uporabljene kakršnekoli osebno žaljive opredelitve.
Če tako naštevanje dejstev irt takšna kritika, ki je večkrat razglašeni sestavni del vsakega kandidacijskega postopka, nista dovoljeni, je sleherno govorjenje o potrebi odprte kritike pri nas farsa. Iz očitne nesmi-
selnosti postopka proti Tomažu Mastnaku, iz tega, da bi na tak način lahko obtožili ne le ogromno člankov v naših revijah in časopisju, ampak celo ogromno izjav samih družbenopolitičnih delavcev, je treba potegniti sklep, da gre za izrazit primer političnega procesa. Temeljna poteza političnega procesa je namreč prav to, da njegova neposredna nesmiselnost zakriva oz. nosi »pravi pomen« — demonstrativno politično obračunavanje, zastraševanje itn. Ob tem pa je treba dodati, da takšen proces izdaja predvsem neko grozljivo šibkost: šibkost politične oblasti, ki se mora spuščati na tako nizko raven.
Kar nas ob tem procesu prevzema, torej ni toliko jeza kot zaskrbljenost nad politično kulturo, ki je zmožna uporabljati takšna sredstva. Dejstvo je, da s takšnimi procesi vodilne politične sile izpričujejo svojo nemoč in da se smešijo pred demokratično javnostjo.
Zaradi tega vidi uredništvo revije PROBLEMI edino rešitev v takojšnjem umiku obtožnice proti Tomažu Mastnaku.
Ljubljana, 18. 6. 1986 uredništvo revije PROBLEMI
POLITIZACIJA JOS JBPNOG »SLUČAJA« U SLOVENIJI
»slobode mišljenja«
® ht°. ustvari krije iza pritisaka na Ljubljanski osnovni sud da obustavi postupak protiv Tomaža Mastnika, autora »prcd-izbornog« napisa u kome se kritizira Prcdsjedništvo KK SSRN Bosne i Hercegovine zbog »preuveličavania zasluva кппЛЛКТ« za predsjednika SIV«	'
Stališče osnovne organizacije ZK Radia Študent o sojenju . . .
V članku je tov. Mastnak podal svoje mnenje o volitvah za najvišje funkcije v Jugoslaviji.
Po ponovni analizi inkriminiranega članka je 00 ZK RŠ potrdila že sprejeto oceno, da članek z ničemer ni v nasprotju s temeljnimi programskimi izhodišči programa Radia Študent.
Menimo, da članek ne daje povoda za kazenski pregon (.. ,)
Tako kot v zvezi s členom 133 izražamo tudi v tem primeru svoje nestrinjanje s sodnim obravnavanjem t. i. verbalnih in miš-Ijenskih deliktov, kakor jih obravnava kazenski zakonik.
Menimo, da takšni členi ne doprinašajo k demokratizaciji socialistične družbe in da objektivno predstavljajo nevarnost za nadaljnji razvoj samoupravne socialistične demokracije.
Zato zahtevamo, da se sodni postopek proti tov. Tomažu Mastnaku nemudoma ustavi.
Pripadniki neodvisnega mirovnega gibanja in vsi ostali, zbrani na mirovnem plenumu v Ljubljani, ostro protestiramo proti poskusom ponovne uporabe členov kazenske zakonodaje, ki v naši sodni praksi sankcionirajo t. i. verbalni delikt in delikt mišljenja.
Mirovni plenum se je seznanil z vsebino obtožnice proti Tomažu Mastnaku, ki ga bremeni domnevne »sramotitve druge socialistične republike« po 112. členu Kazenskega zakona SR Slovenije.
Verjamemo, da javno izraženo mnenje o kandidatu za predsednika zveznega izvršnega sveta nikakor ne more in ne sme biti kaznivo, saj je v nasprotnem primeru vsako zatrjevanje o demokratičnosti volitev v SFRJ navadna farsa. Še posebej pa je nerazumljivo enačenje posameznika, ne glede na njegovo funkcijo, s celo »socialistično republiko«, kajti Tomaž Mastnak je pisal o Branku Mikuliču, obtožnica pa ga dobesedno bremeni »kaznivega dejanja sramotitve druge socialistične republike po čl. 112 KZ SR Slovenije.«
S tem v zvezi zahtevamo ukinitev tistih členov naše zakonodaje, ki ščitijo politične in državne uradnike
pred vsako konkretno kritiko, saj jo preglašajo za žalitev, njene nosilce pa kazensko preganjajo. V praksi smo državljani SRFJ tako razdeljeni na zaščitene in priviligirane ter na ostale, ki nosijo materialne posledice neodgovornega ravnanja prvih. To je v popolnem nasprotju z vsako socialistično ali celo demokratično etiko, prav tako in še posebej pa z Ustavo SFRJ, ki zagotavlja enakost pred zakonom vsem državljanom. Ponovno zahtevamo odpravo tistih členov kazenske zakonodaje, ki sankcionirajo mišljenjski in verbalni delikt ter se s tem pridružujemo vrsti drugih združinj, strokovnjakov in nenazadnje 12. kongresu ZSMS. ki so zahtevali isto.
Zahtevamo takojšnjo ustavitev postopka zoper Tomaža Mastnaka in v primeru, če do nje ne pride, pozivamo vse pripadnike mirovnega gibanja in druge napredno misleče ljudi, da pridejo v petek, 27. junija ob 9.00 uri v dvorano 118 Temeljnega sodišča v Ljubljani, kjer se bo sodilo javni kritiki, ter s tem podprejo prizadevanja za demokratizacijo življenja v Sloveniji in Jugoslaviji.
V Ljubljani, 14. 6. 1986
Izjava raziskovalcev Inštituta za marksistične študije ZRC SAZU ob obtožnem predlogu proti Tomažu Mastnaku
Podpisani raziskovalci Inštituta za marksistične študije ZRC SAZU smo se 19. 6. 1986 seznanili z obtožnim predlogom proti sodelavcu Inštituta za marksistične študije ZRC SAZU Tomažu Mastnaku zaradi domnevne »sramotitve najvišjega predstavnika druge socialistične republike«.
Z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da gre pri postopku, sproženem proti Tomažu Mastnaku, za poskus uvajanja političnih sodnih procesov in s tem za nedopusten pritisk na neodvisnost sodstva v naši družbi. Svojo oceno opiramo na prepričanje, da je povečana represija v različnih delih SFRJ, o kateri govori tudi Tomaž Mastnak, problem, ki nedvomno zahteva, da se kritično in javno obravnavajo njegovi vzroki, njegovi družbeni učinki in njegovi nosilci — tudi in zlasti, če gre za visoke politične funkcionarje — nikakor pa javna obravnava objektivnih dejstev represije v SFRJ ne sme biti predmet sodnega preganjanja. Menimo, da rešitev za nakvipičerie gospo
darske in politične probleme naše družbe ni povečana represija, ampak izvajanje korenitih družbenih, ekonomskih in političnih reform, ki bodo sposobne povezati in združiti vse delovne ljudi in občane. Zatekanje k represivnim ukrepom je, kakor nas uči pretekla in sodobna zgodovina, znamenje za obžalovanja vredno nesposobnost vodilnih družbenih struktur za globalno razreševanje družbenih nsprotij in konfliktov.
Zato zahtevamo, da se preneha s prakso političnega sodnega procesa, torej s »primerom Tomaža Mastnaka«. Izhajajoč iz ustavno zagotovljene neodvisnosti sodstva v SFRJ, smo prepričani, da bo postopek proti Tomažu Mastnaku končan na način, ki je vreden načel pravne države. Najostreje nasprotujemo vsakršnim pritiskom na sodišče in menimo, da mora vsakdo, ki ni ugovarjal preteklim primerom prejudiciranja sodb v izjavah naših visokih političnih funkcionarjev, molčati tudi ob sedanjem vznemirjenju družbene javnosti zaradi obtožnega predloga proti Tomažu Mastnaku.
Ljubljana, 20. 6. 1986
Odbor Slovenskega filozofskega društva se je na seji dne 6. 6. 1986 seznanil z vsebino obtožnice proti članu odbora tov. Tomažu Mastnaku zaradi domnevne »sramotitve visokega predstavnika druge republike«.
V razpravi o tem primeru je 10 SFD ugotovil, da gre za obtožbo, ki je po svoji naravi povsem politična in sprožena na osnovi enega tistih členov, ki so po mnenju SFD (kakor tudi številnih drugih združenj in uglednih strokovnjakov) sporni. SFD se je skupaj z nekaterimi drugimi družbenimi dejavniki zavzemalo za odpravo vseh členov (oz. za preciziranje formulacij), ki določajo »delikt mišljenja« in kot taksni vnaprej onemogočajo obtoženim smiselno obrambo Obtožba proti Tomažu Mastnaku je iz teh razlogov hudo zaskrbljujoča in po mnenju IO SFD pomeni obnavljanje praKse političnih sodnih, procesov v SR Sloveniji.
Na osnovi tega stališča IO SFD zahteva prekinitev postopka proti tov. Tomažu Mastnaku in javno razpravo o spornih členih KZ, ki že dlje časa vznemirjajo javnost.
V Ljubljani, 6 6 1986
Stališče aktiva ZK uredništva revije PROBLEMI ob obtožbi proti Tomažu Mastnaku
Aktiv ZK uredništva PROBLEMOV v celoti sprejema mnenje, ki ga je ob obtožnem predlogu proti Tomažu Mastnaku oblikovalo uredništvo PROBLEMOV.
Kot člani ZK menimo, da samo dejstvo takšnega izrazito političnega procesa ne le zavira demokratizacijo naše družbe, ampak tudi prispeva k ustvarjanju stanja, ki blokira možnost ustvarjalnega izhoda iz sedanjega težavnega družbenogospodarskega položaja. Politični procesi ustvarjajo v družbi vzdušje, da napredne sile niso zmožne obvladovati položaja, zato je treba družbene sile, ki stojijo za političnimi procesi, enoznačno spoznati kot razrednega sovražnika, ki hote ali nehote vodi psihološko specialno vojno proti SFRJ. Posebej poudarjamo, da štejemo javno izražanje kritike ob pojavih, kakršen je proces proti Tomažu Mastnaku, za našo dolžnost kot člani ZK. Ena izmed nalog ZK je namreč tudi boj proti nedemokratičnim težnjam, dušenju kritične misli in odgovarjanju na kritiko z državno-represivnimi ukrepi. če ZK opušča ta boj, se odreka svojemu članstvu oz. sili svoje članstvo, da se prej ali slej odreče organizaciji, ki v svoji praksi ne spoštuje lastnih najvišjih programskih načel. Ljubljana, 18. 6. 1986
aktiv ZK uredništva revije PROBLEMI
TUD! PRIHODNOST NI VEČ TISTO, KAR JE BILA
Tako se je glasilo propagandno geslo letošnjega kongresa Zveze socialistične mladine Slovenije. Ne naključno, kajti brez dvoma je prav v geslu izraženo spoznanje eden bistvenih razlogov za »revolucionari-zacijo« mladine, pa tudi dela njene politične organizacije. Dokazov za to, da se mladi osvobajamo spon in kalupov, v katere nas je v preteklosti stlačila politika, je nešteto. Ustanavljanje in delovanje ekoloških in mirovnih gibanj, lanskoletni študentski bojkot in iz njega izhajajoča demokratizacija ljubljanske Univerzitetne konference, bojkot študentov AGRFTV, napovedani protestni shod ljubljanskih srednješolcev, dejstvo, da so prav mladinski mediji tisti, ki širijo prostor demokratične javnosti in nenazadnje sam mladinski kongres v Krškem neizpodbitno dokazujejo, da se mladina prebuja.
muzika
Toda: kot je zapisala Ngaio Marsh (ngajo marš), in pri tem ni mislila zgolj na estetiko »lepota je v očeh opazovalca«.
To, kar je za nekoga lepo, je za drugega grdo: kar je za enega prebujenje, je za drugega upor. Upor, ki ga je treba najodločneje zatreti.
In če velja prvo v našem primeru z mladinsko organizacijo na republiški ravni, potem je drugo značilnost te organizacije na zvezni ravni, kar bo nedvomno potrdil včeraj začeti kongres ZSMJ. Od tu toliko govora o »poskusih protirevolucije na Kosovu, maspoka na Hrvaškem in liberalizma v Srbiji«, »številnih protisamoupravnih in protisocialističnih silah« in podobnih neslanostih, ki jih je zaslediti v uvodnih referatih na zveznem mladinskem kongresu. Od tu tudi dejstvo, da je uvodničar v komisiji za razvoj ZSMS kot frontne in socialistično opredeljene mlade generacije ugotovil, da se mladi ne smejo ukvarjati zgolj z vprašanji, ki jih neposredno zadevajo (šolska reforma, zaposlovanje), pač pa tudi z neuvrščeno politiko in pokojninskim sistemom. In kaj bo z vprašanji, in zahtevami, ki jih je — tudi na kongresu v Krškem — zastavila t. i. »baza«?
muzika
Vprašanje je retorično samo dotlej, dokler verjamemo, da je zvezni kongres mladinske politične organizacije povsem formalen akt, ki v dejanskosti nima nikakršne teže. V kolikor pa smo prepričani, da je prav tak kongres mesto javne artikulacije in družbene verifikacije problemov in zahtev, ki jih postavljajo vsi tisti mladinci, ki v trenutni družbeni stvarnosti dejansko živijo in bodo — po zaslugi tistih, ki »so nam požrli prihodnost« — živeli v bedi tudi potem, ko bodo oni drugi že pod rušo, je stvar videti mnogo bolj resna.
muzika
Vsi tisti, ki so pričakovali, da bo zvezni kongres ZSMS podprl mirovnike in ekologe, zahtevo po odpravi 133. člena, se uprl organizaciji prazničnih in športnih spektaklov in podobno, so pričakovali zaman. Kajti, kot piše današnje delo (citat): »Med gosti današnjega kongresa so bili deležni najbolj navdušenega ploskanja delegatov: narodni heroji in udeleženci NOV, pa tudi predsedniki jugoslovanske mladinske organizacije od prvega kongresa do danes.« (konec citata) Nič čudnega, saj sami, oziroma njihovi predstavniki — uvodničarji niso povedali ničesar bistvenega — med izvirnikom in kopijo se vsakdo raje odloči za izvirnik, muzika
ODVIZO	Rg
ŽIVEL KONGRES!
ZAPRTOST
NEKEGA KONGRESA JE NAZADNJAŠTVO NJEGOVE ORGANIZACIJE
1400 mladincev bo danes začelo sejati na 12. kongresu ZSMJ. Silvija Žugič-Rijavec, predsednica jugoslovanske mladine, je med tiskovno konferenco o pripravah na kongres povedala, da so postorili vse potrebno. Zastavlja se nam vprašanje, kaj sploh sodi v kongresne priprave. Zelo pomemben del kongresnih priprav je nedvomno dekoracija prelepega Sava centra V dekorativni del priprav sodi tudi tiskanje plakatov, izobešanje zastavic ipd. Vsebinski del priprav obsega tiskanje brošure, ki naj bi služila kot delovno gradivo. Najpomembnejši del kongresnih priprav pa pravzaprav ni viden. Gre namreč za ideološko pripravo cele mlade generacije. Ideološka priprava je, kot se za kongres spodobi, izjemno pretehtana, zapletena, najbrž pa bo tudi učinkovita.
Na sedmi strani včerajšnjega Dela lahko bralci najdejo izboren primerek te priprave Za sarajevsko Oslobodenje je članek o mladini napisal neki Rajko Zivkovič, Delo pa ga je ponatisnilo. Živkovi-čev esej govori o zavesti mladine, o revolucionarnih tradicijah, izvirih revolucije in še o marsičem. Gre za glorificiranje vsega, kar je bilo že kdo ve kolikokrat glorifici-rano in za kazanje s prstom na tistega, ki je najbolj pri roki. Članek je relativno dolg, čeprav je brez vsebine Pa poglejmo zakaj. Avtor je enajstkrat uporabil sintagmo revolucionarne tradicija, sedemkrat sintagmo negovanja tradicij, 14-krat je napisal besedo revolucija, 25-krat besedo mladina, petkrat je govoril o bratstvu in enotnoati, o izvirih revolucije je govoril 4-krat, o »akciji« petkrat, besedo »samoupravljanje« je napisal sedemkrat, besedo »vzgoja« je uporabil 4-krat, v štirih stavkih pa je namigoval na sovražnika in na obračun z njim Besedo »problem«
lahko najdemo le enkrat. Da bi bil cel spis bolj prepričljiv, ga je avtor obogatil s Titovimi citati.
Razumljivo je, da je v spisu beseda »mladina« uporabljena največkrat, saj je mladina objekt ideološke priprave. Nanjo je treba naslavljati tako dolgo, dokler se ne bo prepoznala. Preostanek besednih zvez pa je prav tako uporabljen zelo premeteno. Ker je Zivkovič govoril o revolucionarnih tradicijah, je moral to besedno zvezo uporabiti največkrat, kombiniral pa jo je z vsemi drugimi možnostmi: bratstvo in enotnost, negovanje tradicij, akcija, samoupravljanje, sovražnik, vzgoja itd. Postopek bi lahko imenovali tudi instant novinarstvo. Vzameš deset besednih zvez, seveda kar najbolj udarnih, potem pa jih kombiniraš, mešaš in premikaš. Učinek pri bralcu je zagotovljen. Ob stalnem ponavljanju enih in istih besed bralca prepričaš, pa če je še tako trmast in vztrajen.
muzika
Po tako udarni preparaciji mladincev postaja jasno še nekaj. Besede »problem« na kongresu praktično ne bi smeli uporabljati. 1400 delegatov pa bo funkcioniralo približno tako, kot zastavice okrog Sava centra. Namen novinarja Oslobodenja je jasen: spremeniti mladince v dekoracijo naše družbe. Ta dekoracija pa naj bi se vračala k izvirom revolucije, se pri njih napajala in od njih tudi živela Zivkovič bi lahko vedel, da danes niti izviri niso več tisto, kar so bili včasih. Zastrupljeni izvir reke Krupe v Beli krajini je najlepši primer.
muzika
O vstajanju duhov iz groba
Ravno zaradi svoje nepopolne, krhke in začasne narave je znanost trdoživa, prožna in polna poganjkov. Humus, v katerem lahko uspeva, sestavljajo dvom, kritika, alternativne zamisli pa vrenje in kresanje mnenj.
Z odprtostjo svoje narave znanost vpliva na celotno družbo, na pjeno kulturno atmosfero. Seveda gre za povratno zvezo, celotno družbeno okolje vpliva na znanost.
Družbeno ozračje, ki drugačna mnenja zgolj dopušča, za rast znanosti in kulture ni dovolj plodno. Svobodno kresanje mnenj je možno samo v okolju, ki je do drugačnih pogledov gostoljubno, ki vznikanje nasprotnih zamisli tudi spodbuja. Nihče ne more priti do novih idej tako, da ponavlja lastna stališča: perpetuum mobile pač ni mogoč. Teorije, ki se izogibljejo spopadanju z nasprotnimi mnenji, so zanesljivo mrtve; družbena klima, ki ne dopušča alternativnih rtmenj, je idejno jalova in za bistvo znanosti škodljiva.
Kolikor pa kako družbeno okolje nasprotna mnenja preganja ali celč kaznuje, toliko je to okolje srednjeveško, se pravi okolje, v katerem duhovi vsUg^jo iz groba.
Andrej O. Župančič
Naši razgledi, 9. maja 1986
Končal se je še en kongres, kongres hrvaške mladine. Kot je že utečen protokol, so se sprejemali amandmaji, ki pa so bili v večini primerov odbiti z dokaj netre-zno argumentacijo. Navajamo vam karakterističen primer: OK ZSM Hrvaške iz Trnja je predlagala naslednji amandma, da se v 13. členu o družbenih organizacijah doda vstavek: družbena gibanja in druge oblike organiziranja mladih itd.
Obrazložitev zavrnitve obsega takoimenovano dejstvo, da se to pokriva z drugimi oblikami delovanja mladih, ker vse vsebujejo iniciative mlade generacije in jih zato ni potrebno posebej navajati. Tako se družbena gibanja pojmujejo kot oblike delovanja, ne pa tudi kot organizacijske oblike. S tem odpade tudi sprejetje v kolektivno članstvo mladinske organizacije.
Dopuščamo si kratek komentar.
Zgled po absorbciji iniciativ v slovenski mladini je očiten. Medtem ko so te brez težav prišle v programsko zasnovo ZSMS že na predpreteklem kongresu v Novem mestu in so pokazale svojo pravo veljavo tudi v Krškem, je mesto prostora za sprejemanje svobodnih iniciativ, ki pomenijo tudi oblike alternativnega delovanja, v drugih republikah simptomatičen pojav negiranja kakršnih koli iniciativ.
Tako distanco hrvaškega mladinskega vodstva lahko interpretiramo z očitno distanco od destruktivnih ekonomskih funkcij, krize političnega sistema, militari-zacijo družbe, le da je ta distanca samouničujoča v pogledu najširše fronte. Prividna sintagma o vsebovanosti iniciativ v obrazložitvi je negirana v zaključni sekvenci, ko navedbe Statuta pogojujejo akcijsko enotnost kot pogoj nekoga (pogoj vključitve), ki ga sploh ni možno vključiti, oziroma smo ga vnaprej izključili.
Delovna skupina za mirovna, ekološka, duhovna in feministična gibanja je torej nelegitimna oblika delovanja in se bo preimenovala v komisijo za raziskovanje teh dotičnih problemov, s katerimi se ukvarjamo v Sloveniji že nekaj let. Kot takšna ne bodo izgubila sposobnosti družbene akcije in javnosti. Le-ta je lahko razsodnik, nikoli nekakšen kultni kongres, obarvan z značilnimi barvami. Tako bomo lahko še naprej stremeli k organiziranju avtonomne demokratične opozicije z reformističnimi težnjami in s tem kontrolo nad državo in njenim aparatom, nad naravo oblasti.
Oblast pa ne more biti posrednik interesov v administrativnem duhu ter konflikt in kontrolor hkrati.
gido
Po končanem kongresu se Radio Študent loteva njegovega pregleda. Če gremo lepo po vrsti, bomo brž ugotovili, da je bila napovedovana komunikacija nesporazum, da so prevladovala afektivna stanja, megalomanske ideje in podobni znaki norosti.
»Naštevanje največjih družbenih problemov, stare ideologije, dolgoročni interesi, nekateri posamezniki, družbene piramide, žaljenje Titove osebnosti, organizacija brez vodstva, demokratični centralizem, »Kosovo smo počistili, zdaj je na vrsti Slovenija«, to naštevanje nas uvede v bogastvo ponavljanja že obstoječega. Na pritiske, izzive in novosti lahko organizem, kot je Družbeno-politična organizacija, reagira le na prej opisan način.
»Kar zadeva verbalni delikt so opozorili, da v naši zakonodaji ni nobenega kaznivega dejanja, ki ga ne bi mogli označiti kot delikt mišljenja«.
Od kongresa dalje torej lahko pričakujemo Kazenski zakon z enim samim členom. Za dokaz bodo služile misli, edini člen bo tisti, ki govori o verbalnem deliktu, katerega težo bodo določali kongresnikom podobni možje.
Če naj bi bil kongres mesto javne artikulacije zahtev in družbene verifikacije problemov, potem je slednja privzela formo norosti. Ta se je v dobršnjem delu razširila še na mladinske medije — če ste poslušali petkov TANK, v katerem je o kongresu govoril odgovorni urednik Mladosti, ste se o tem zagotovo prepričali.
(Majda Vrhovnik)
Nobena posebna skrivnost ni, da danes lahko psuješ z govorniškega odra na kongresih, ne pa tudi na ulici. To postaja ekskluzivna pravica tako imenovanih delegatov in druibe-no-političnih predstavnikov. Ostre kritike s posvečenega mesta torej dokazujejo, da ni pomembno kaj se govori, temveč kje se govori. Od tod bi sicer izhajal sklep, da gre za načrtno akcijo struktur na oblasti. Spet naprej na hitro vlečemo paralele z norci, ki na svojih privilegiranih mestih, se pravi v norišnici, prav tako lahko govorijo vse, kar jim pade na pamet ali pa uide mimo nje. Ker pa seveda vemo, da ne gre za načrtno akcijo struktur na oblasti, saj na oblasti sploh ni kakih posebnih struktur, omenjene paralele odpadejo.
Še posebej pa česa podobnega ne moremo trditi za pravkar potekajoči mladinski kongres. Jugoslovanska mladina ta trenutek dokazuje, da ima glede na svoje sposobnosti celo preveč odgovoren poloiaj v naši druibi. To, kar lahko ta trenutek slišimo iz njihovih ust je хегох kopija dikcije, ki jo je starejša govorniška generacija opustila ie pred nekaj leti. Seveda lahko spet rečemo, da so prav mladi najbolj v sledi jugoslovanskega napredka, ki se dejansko izkazuje kot naza-dek. Najdlje v nazadovanju so očitno prav mladi, ki s tem še enkrat potrjujejo, da na njih sloni bodočnost.
Andrej Drapal
OPRAVILO BIVŠEGA UREONIKAi
Pri opisovanju fotografij v številkah 2 in 3/4 me je zapeljala podobnost, Domnevni Jože Smole, predsednik RK SZDL Slovenija je v resnici dr. Ivan Kristan, rektor Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, Obema tovarišema se opravičujem SR
študentski časopis KATEDRA, Tyrševa 23, MARIBOR, telefon (062) 22004, 22977. Številka žiro računa: 51800-678-81846. Izdajalec: UK ZSMS Maribor.
Uredništvo: Branko Greganovič (glavni in odgovorni urednik), Dominik šolar (oblikovanje), Marko Klasinc (Obrazi), Peter T Dobrila (kulturno dogajanje), Mitja Reichenberg, Samo Resnik (znanost), Dragica Korade (ljubljansko dopisništvo), Miran Lesjak (stran Radia Študent), Ružiča Vujovič (bep-grajsko dopisništvo)
Tehnični urednik: Marjan Hani Tajnica Tanja Muršec Distribucija: Slavko Cehner, Tomaž Borko To številko je uredil še Samo Resnik
Sodelavci: Tomaž Brenk, Andrej Fištravec, Simona Fajfar, Jožica Grum, Albin Keuc, Irena Polak,
Peter Podgorelec, Danica Pucič, Alenka Puhar, Urban Vehovec, Ivo Vidic
Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji in Univerze v Mariboru
Tisk: ČGP Večer, Tržaška cesta 14, 62000 Maribor Le.na naročnina: vsi 500 din
Oproščeno temeljnega davka na promet po sklepu št 421-1/70, z dne 11.1, 1973 Sestanki uredništva: desetega v mesecu in prvi torek po izidu — ob 18.00 Uradne ure: ponedeljek 10—12.00, torek 12—14.00, četrtek 14—15.00
Slika na naslovni strani: protest našega sodelavca proti nenadni in samovoljni prepovedi priljubljene poti. Sedaj tam streljajo.
100	*
*TAOlISCC	*
2
V zvezi s kazenskim pregonom Tomaža Mastnaka je na pobudo Sekcije za proučevanje socialnih gibanj skupščine Slovenskega sociološkega društva, ki je zasedala 13. junija v Dobrni, sprejela naslednji javni protest in zahteve:
Protestiramo proti sprožitvi kazenskega postopka zoper člana SSD mag. Tomaža Mastnaka po členu 112 KZ SR Slovenije, ki obtoženega bremeni »sramotitve najvišjega predstavnika druge socialistične republike«, in zahtevamo takojšnjo opustitev kazenskega pregona.
Mag. Tomaž Mastnak je v inkriminiranem članku »Korak naprej k demokratizaciji« izrazil in utemeljil svoje nestrinjanje s predlaganim kandidatom za predsednika ZIS, kar pa nikakor ni moč imeti za »sramotitev« predlaganega kandidata. Uvedba kazenskega postopka zoper mag. Tomaža Mastnaka je grobo omejevanje dmokratične pravice izražanja stališč in mnenj, ki bi še posebej morala biti zagotovljena v predvolilnih in volilnih postopkih.
Slovensko sociološko društvo meni, da takšni sodni potopki pomenijo omejevanje intelektualnega in publicističnega dela, poleg tega pa škodijo tudi ugledu SR Slovenije in SFRJ. Skupščina slovenskih sociologov pooblašča Upravni odbor društva, da sproži strokovno razpravo o členu 112 KZ SRS in členu 157 KZ SFRJ ter predlaga spremembe ali pa odpravo teh členov.
Če so bile še do pred tednom dni v zvezi s partijskim kongresom še kakšne neznanke, jih danes ne bi smelo biti več, vsaj vsebinskih ne. Če bo Partija govorila o demokratizaciji javnega življenja, potem bodo morali enotno glasovati in sindikalni in szdl-jev-ski in borčevski in partijski in mladinski komunisti. Če bo partija razpravljala o smrtni kazni, bodo tudi mladinski komunisti — delegati imeli mnenje baze (NE!), če bo Partija razpravljala o tem, ali
člen 133 KZ spremeniti ali pa mu dodati še kakšen restriktiven odstavek, bodo mladinski komunisti tudi tokrat lahko rekli ne (ali pa celo — dodajmo!), če se bodo JLA-jevski komunisti v zvezi s pobudami za civilno služenje vojaškega roka pritoževali nad napadi na našo armado, pa bodo mladinski komunisti razmišljali takole: kot mladinec nimam mnenja baze, kot komunist pa moram slediti Partiji. Opredeliti se torej moram proti civilnemu služenju vojaškega roka.
Gornji skupek hipotez se seveda nanaša na najbolj »vroče« sklepe oz. nesklepe zveznega mladinskega kongresa. Kongres je vzbudil veliko pozornost medijev, predvsem zato, ker je z ostrimi nastopi mladinskih funkcionarjev in delegatov in z njihovimi medsebojno izključujočimi se stališči razbil skoraj pol leta trajajočo kongresno monotonijo. Javna občila so dodobra izkoristila demagoške nastope in prerekanja za govorniškim odrom za to, da bi pokazala in dokazala, da se na kongresih odloča o vsebinskih vprašanjih, da kongresi niso ideološki rituali. Toda upoštevaje sklepe mladinskega tribunala v Sava centru moramo ugotoviti, da je bil kongres monoton vsaj v takšni meri kot so to bili množični
dvoranski rituali ostalih bolj subjektivnih sil. Vsaj zato, ker se je od kongresa vendarle iluzorno pričakovalo, da bo v prisegah na vse demokratično, napredno, človeško in kar je še besednega balasta tovrstnih manifestacij, naredil korak naprej od sicer izurjenih verbalnih virtuozov. Zgodilo se je prav nasprotno. Za tiste, ki so v kongresu videli občni zbor članov mladinske frontne organizacije, je kongres naredil korak nazaj in se spremenil v kongres protislovij,
Ne smemo namreč pozabiti, da se te zahteve, izrečene v domačem okolju, srečujejo s prav tako odklonilnimi stališči domačih reprezentantov javnega mnenja,
kot so se srečevale v Beogradu. V resnici nobena od zahtev ni bila avtentično slovenska, zato toliko bolj presenečajo nepojmljivi kongresni sklepi, ki zavračajo celo javno razpravo o ukinitvi smrtne kazni, o verbalnem deliktu in civilnem služenju vojaškega roka.
Protislovja sklenjenega v Beogradu so tukaj kakor na dlani. ZSM je sicer sprejela gibanja pod svoje okrilje, hkrati pa smo lahko slišali zahteve po uvedbi demokratičnega centralizma in odgovornosti v mladinsko organizacijo. ZSM torej priznava tudi mirovno gibanje, vendar pa se distancira od zahteve po civilni službi kot eni od najpomembnejših mirovnih pobud. Beograjska salomonska rešitev, po kateri je kongres obravnaval vprašanja civilne službe, vendar pa se z njimi ukvarjajo pristojni strokovni organi, v katerih delo naj bi se aktivno vključila tudi ZSM, izraža ves konformizem mladinske organizacije, ki si nad oporečniki vesti umije roke.
Frontna organizacija mladine, ki družbena gibanja sprejme za svoje tako, da jim nasprotuje, očitno ni to, kar bi hotela biti. Je komsomolska organizacija, je politična stranka, ki je bolj papeška od papeža samega. Komsomol kot podmladek Partije lahko ima samo ideologijo, ki je istovetna s partijsko, zato mora obsoditi kot ideološko nesprejemljive vse tiste poskuse sprememb, po katerih niti znotraj sebe niti navzven
mi ran
KORAK NAPREJ K DEMOKRATIZACIJI PRED SODIŠČEM
KAKO
NAZAJ
To je ta svet, ki mu ni več do ničesar — zato ostajajo vsi na svojih mestih
Andre Gide
1. S PRAVILNO KADROVSKO POLITIKO
Ko so aprila letos člani predsedstva mariborske Univerzitetne konference mladine na svoji razširjeni seji razpravljali bolj kot o Katedri sami o vedenjskih odklonih njenega zdaj že bivšega glavnega in odgovornega urednika Sama Resnika, ni nihče od sicer redkih, zato pa nič manj dolgočasnih razpravljalcev pozabil navreči dejstva, da je februarska številka Katedre priobčila v javnosti takrat že »inkriminiran« tekst Tomaža Mastnaka »Korak naprej k demokratizaciji.« Mariborska študentka-prorektorica Marinka Jerman je v svoji kratki in temperamentni »razpravi« šla celo tako daleč, da je to dejanje — odgovorni urednik je zanj odgovarjal pred sodiščem — označila za »čisto, popolnoma neodgovorno provokacijo.« Seveda verjamemo, da mariborski mladinski funkcionarji niso toliko poudarjali objave Mastnakovega teksta zato, ker bi hoteli obračunavati s Tomažem samim, saj so tisti dan morali obračunati s tistim, s katerim so pač lahko — z Resnikom torej —, s Tomažem pa bo 27. junija tako ali tako obračunalo ljubljansko temeljno sodišče.
2. Z IDEJNO OSVEŠČENIM SODSTVOM
Kot kaže, sodnih procesov proti družboslovcem, ki se ukvarjajo z analizo sodobnih družbenih procesov na nekolikanj drugačen način kot »Kritična analiza političnega sistema,« ki ni niti kritična, še manj pa analiza, še ni konec. Pred dobrima dvema letoma so v Sarajevu obsodili najprej kar na
osem let ječe dr. Vojislava Šešlja zaradi nekega še nedokončanega in v predalu ležečega teksta; pozimi so se posvečeni ukvarjali z »beograjsko šesterico« menda proti državi pišočih sociologov. In ker Slovenija lahko obstaja samo znotraj Jugoslavije, blizu pa sta ji tudi Bolgarija in Albanija, so v tem času ideološko budni državljani tostran Alp razkrinkali prav tako še neobjavljen esej Spomenke Hribar Krivda in greh, to poletje pa je na vrsti eden od najbolj perspektivnih in teoretsko izredno plodnih sociologov mg. Tomaž Mastnak zaradi svojega javno (?) izraženega nestrinjanja z izvolitvijo tov. Branka Mikuliča za predsednika jugoslovanskega izvršnega sveta. To, da je napisal samo tisto, kar s(m)o mnogi v tej državi mislili, Tomažu na sodni obravnavi prihodnji četrtek gotovo ne bodo šteli med olajševalne okoliščine — kvečjemu nasprotno.
Te dni pa se po Ljubljani kar precej glasno šušlja o še enem užaljenem politiku, ki je žaljivcerrv prav tako grozil s tožbo. Užaljeni tovariš ni nihče drug kot zdajšnji predsednik mestne konference mladine v Ljubljani in eden od dveh najresnejših kandidatov za novega predsednika slovenske mladine. (U)žalili so ga seveda člani predsedstva ljubljanske Univerzitetne konference mladine — ki so, mimogrede, za časa svoje trimesečne vladavine že marsikje blodili, a tudi marsikaj zablodili. U-kajevci so Klenovška žalili pri-
bližno tako kot Mastnak Mikuliča: povedali so, da ga oni za predsednika slovenske mladine ne bi izvolili niti izjemoma, le da so za razliko od Mastnaka izkoristili formalno obstoječo možnost vpliva na selekcijo političnega kadra. Ko so podali svoje mnenje, ki so si ga pač izoblikovali na osnovi neposrednih izkušenj z dozdajšnjim Klenovškovim političnim delovanjem, je le-ta na eni od junijskih saj predsedstva zahteval posebno točko dnevnega reda o sebi samem, v okviru katere jim je • dokazoval, da za to svoje mnenje nimajo nobenih dokazov. Itd., itd. .
3. ZA ZASTORI ZAKONA
»Kako da odgovaram, kad me ne pitaju,« je zapisal Aco Šopov. Živimo pač v deželi, katere politični voditelji ne potrebujejo za to svojo dejavnost pristanka večine prebivalstva; ki, skratka, niso voljeni, še manj pa pooblaščeni, ampak so na koncu volilne maši-nerije za to preprosto oklicani. S tega vidika je bila Mastnakova misel, da Mikulič pač ni »najboljši med najboljšimi,« irelevantna, saj ni mogla imeti nikakršnega vpliva na morebitno Mikuličevo detroni-zacijo. Toda zdi se, da sodi v sklop kaznivih dejanj že sama misel na to, da zdajšnji predsednik izvršnega sveta ni najboljši med najboljšimi. V tem kontekstu pa se nahaja tudi vprašanje Aca Šo-pova — Mastnak je namreč od-
Л , -----------------------------
g o var; a ne da bi ga kdo vprašal ali se z izvolitvijo tovariša Mikuliča strinja ali ne. Preprosto — vzel si je besedo tam, kjer mu ni bila dana. Ne vemo sicer, s čim je predsednika izvršnega sveta žalil bolj: z navajanjem vseh njegovih zaslug za demokratični razvoj jugoslovanske družbe ali pa s tem, ker jih ni navajal po njegovem nareku. Ali pa morda s tem, ker je dregnil v auro nosilcev oblasti pri nas, ki se do interesov, pobud, stališč, mnenj in predlogov članov civilne družbe obnašajo prav tako indiferentno kot nekdanji absolutistični suvereni, ki so trdo verjeli v to, da niso nič drugega kot božji — in ne človeški — nameščenci na zemlji in kot taki odgovorni za vsa svoja dejanja le pred Bogom. Seveda obstaja med prvimi in drugimi vrsta formalnih razlik. Ena‘izmed njih je gotovo ta, da zaradi Kazenskega zakona SFRJ — še zlasti pa zaradi njegovih slave vrednih členov 122, 123, 125, 126, 127 in 133 — Mastnaku v eni komunistični državi ne bo treba soditi po milosti božji.
Gre za tiste člene KZ SFRJ, ki v družbi brez uradno deklariranih tabujev, tabuje uradno določajo seveda dovolj široko in dovolj neprecizno, tako da nas šele njihova vsakovrstna praktična raba pouči o tem, kaj vse je umeščeno v sfero nedotakljivega, prepovedanega in za koga vse ali bolje za koga samo so rezervirane besede »letat cest moi.« Z drugimi besedami, po skoraj sedemdesetih letih obstoja ta država premore komajda še Taterstrafrecht, zakon, ki prav s svojo nejasnostjo in nedoločenostjo istočasno, ko neko družbeno skupino ščiti, vse druge ogroža. Zakon, ki ni noben pravni zakon, če pravo je to, kar je, namreč institucionalizacija vedenjskih vzorcev na nivoju vsake konkretne globalne družbe. Je zakon prerije. Kajti, če zakon koristi le nekaterim, tistim, ki imajo strojnice, potem se znajde dvakrat v primežu nemožnega da bi bil zakon: ne samo, da zanika oba svoja temeljna konstitutivna elementa — pravico in resnico — ampak tudi svojo funkcijo, saj pri iskanju resnice ne eliminira sile. In če je človek kriv vsepa tistega, česar ga bremeni obtožnica vse dotlej, dokler mu na sodišču morda ne dovolijo, da dokaže nasprotno, in če je njegova usoda na sodišču odvisna samo od sile, od razmerja moči, potem ne potrebujemo sodišč, ker imamo vojsko. Kazenski zakonik SFRJ v eni od najbolj čistih oblik upodablja sistem emulacije, ki ga pri nas menda ni. Na pojem emulacije so namreč vezana osnovna načela birokratske organizacije, katerih skupni imenovalec je popoln konformizem, zaradi česar z emulaci-jo označujemo tudi nek določen način mišljenja.
Zadnji teden v juniju bodo torej v Ljubljani pričeli s sodnim procesom proti Tomažu Mastnaku in s tem vnovič razbili imaginarij liberalne slovenske družbe znotraj sicer vse bolj mračnjaškega jugoslovanskega prostora. Za tiste, ki so še pred nedavnim iskreno verjeli v to, »da se pri nas kaj takega kot se dogaja v Sarajevu in Beogradu že ne bi moglo zgoditi,« pa naposled image evrokomunisti-čne slovenske prestolnice izgublja svoje realne osnove. Pravim naposled, ker nas že dolgo učijo o tem, da Slovenija lahko obstaja samo znotraj Jugoslavije. Kot Prometej, ki je v orlu, ki je vsak dan hodil kljuvat njegova jetra, našel edini smisel svojega obstoja?
Dragica Korade
Naslednje strani naj bi predstavljale nekakšen spomenik
Radiu Študent, trenutno najbrž najboljšemu alternativnemu sredstvu javnega obveščanja v Jugoslaviji, ki bi počasi'utegnil zaradi mačehovskega odnosa dajalcev dotacij tiho smrt storiti.
Liste bi naj spremljal kratek uvod Francija Zavrla, odgovornega urednika RŠ. Franci je tekst dvakrat poslal v Maribor vendar se je, kot kaže, obakrat izgubil na pošti.
Na ?П^ 121хгдапв9а' zaplenjenega in uničenega lista Katedre 1/86 je stala objava, da bo revija v naslednji številki pričela objavljati esej Spomenke Hribar Krivda in greh (tiskali naj bi ga v t^eh nadaljevanjih) ter poziv odgovornim tovarišem, naj pravočasno sporočijo, če jim to mordr
5HUII
4-28-79
S ČIM NAJ JIM $E GROZIM?
M
paperbacks will eventually prove to
paradoksov in razcepov.
Dejstvo, da so sredstva javnega obveščanja zaradi stališč in zahtev slovenske delegacije iz kongresa naredila medijski dogodek št. 1, ki so ga obogatila s takšnimi ali drugačnimi nacionalnimi konotacijami, sili tiste slučajno slovenske komentatorje kongresa, ki zaradi stvari samih in ne zaradi nacionalne pripadnosti ta stališča podpirajo, da v zvezi s členom 133, smrtno kaznijo in bodočnostjo štafete ter množične telovadbe na stadionu JLA.
a koli skupina ljudi dovolj bi lahko delovala brez nad-la je edini način, da se izo-crije in da je edini način, da
ne bi bil več to kar je, niti Partija ne bi bila to, kar je. Partije kot partije so večne, svojih metod in oblik delovanja ne spreminjajo. Štafeta mladosti bo ostala natanko to, kar je, dokler bo Komsomol ostal komsomol. Če torej zvezna mladinska organizacija obtožuje ZSMS, da le-ta odstopa od skupnih poti in skupnih ciljev, potem razglaša neko hipotezo, ki bi jo morala ZSMS v kratkem potrditi ali zavreči. Potrdi jo lahko tudi tako, da se odreče množični telovadbi na stadionu Jugoslovanske ljudske armade. Nedvomno bi bila to gesta, ki bi izpričevala, kako resno so z demokratičnimi pobudami mislili slovenski delegati na zveznem kongresu: V nasprotnem primeru bomo morali govoriti pač o dveh komsomolih: o bolj levem in bolj desnem.
Ne verjamemo, da katera koli skupina ljudi dovolj primerna ali dovolj modra, da bi lahko delovala brez nadzora ali brez kritike. Vemo, da je edini način, da se izognemo napaki ta, da se jo odkrije in da je edini način, da se jo odkrije, svoboda vprašanj. Vemo, da bo v tajnosti neodkrita napaka cvetela in se širila.
Robert Oppenheimer
SPOMENIK RADIU ŠTUDENT
INFO tank, 12. 5. 1986
ena brigadirska
Da je mladinsko prostovoljno delo predvsem v Sloveniji v globoki krizi, ni več nobena skrivnost, saj statistike kažejo, da niti v eni občini ne bodo zapolnili planirane kvote brigadirjev.
Morda bi bilo preuranjeno prostovoljnemu delu prerokovati konec, vendar, če nam je mukoma uspelo prepričati »politično javnost-, da so grandiozne manifestacije ob dnevu mladosti kičasto in povsem iracionalno prodajanje »neke druge stvarnosti«, potem bi lahko taisto »javnost« prepričali o preživelosti mladinskih delovnih akcij.
To bo izredno težko, zakaj brigadirsko delo vsebuje veliko več konotacij in vezivnih elementov kot enourna soc-realistična orgija na štadionu: od tradicije obnavljanja porušene domovine do deviškega rezervata bratstva in enotnosti.
5 sek. muzike
Mladinska organizacija je v situaciji, ko se direktno naslavlja na politično javnost — beri: vladajoče strukture in istočasno išče svojo pot in obraz, v precepu, ki povratno deluje prav na njo: vse več se ukvarja sama s seboj, svojo vlogo etc....
V iskanju »originalnih rešitev«, tudi v polju preživelega — to je mladinskega prostovoljnega dela, pa se povrhu še osmeši.
Tako danes v DELU najdemo čez četrt strani natisnjen propagandni oglas za mladinske delovne akcije, ki v propagandni tekst vpeljuje VVolfganga Mozarta. Razlika v samem tekstu — lopate in krampe sta zamenjala računalnik in knjiga — je poudarjena z elementom, ki naj bi deloval kot »absurdno združevalna točka«. Namreč, tekst pravi, da bi se takšne akcije VVolfgang Amadeus Mozart zagotovo udeležil. Mi trdimo ravno nasprotno: Mozart se delovnih akcij ne bi nikoli udeležil, če pa bi že prižel malo zaigrat na čembalo, bi zahteval astronomski honorar.
leon
mau muzike
komentar, 29. 4. 86 SUHO:
AVIZO
V zanimivem razgovoru z nekim visokim funkcionarjem Zvezne republike Nemčije sem skušal kar najbolj natančno razložiti našo splošno doktrino SLO. Pripovedoval sem, da imamo sicer včasih v SFRJ različne probleme in mnenja, pa tudi konflikte, toda v primeru, da nas kdo napade, od zunaj, se takoj strnemo in postanemo enotni kot malokdo. S pravo jugoslovansko vehemenco sem razlagal, kako bi ravnali, če bi nas napadel ta ali oni, s te ali one strani. Mož me je pozorno poslušal in videti je bilo, da je razumel razlago.
Ko pa sem končal, je nekaj časa razmišljal, nato pa vprašal:
»KAJ PA, ČE VAS NIHČE NE BO NAPADEL?« muzika
Tako je Stane Dolanc pripovedoval novinarjem Teleksa. Iz tega kratkega odlomka, ki ga je v kurzivu ponatisnilo tudi ponedeljkovo Delo, ni težko razbrati poante Teleksove geste. Toda — mar ni že sama gesta nekako neverjetna? Kako je lahko revija, ki si zadnje čase postopoma spet pridobiva nekdanji ugled glasnika kritične javnosti, v svoji številki ob prazniku dela, torej prazniku, ki je predvsem in najprej praznik delavcev, proletarcev, ne glede na družbeno ureditev v kateri živijo, objavila intervju z bivšim NOTRANJIM ministrom in sedanjim PREDSEDNIKOM SVETA PRI PREDSEDSTVU SFRJ ZA VARSTVO DRUŽBENE UREDITVE? S človekom torej, ki stoji de jure na čelu za-
govornikov člena 133. in podobnih kazenskih in zakonskih določil, boja zoper takoimenovano politično delikvenco in žigosanja političnih zapornikov?
Že na osnovi same geste bi mogli z gotovostjo zaključiti, da je v državi, kjer je oblast deklarativno v rokah delavskega razreda in najširših delovnih množic, praznik dela odstopil mesto prazniku državne oblasti v njeni najbolj represivni instanci — policiji.
muzika
To potrjuje tudi uvodoma prebrana Dolančeva izjava. Retorično vprašanje, s katerim je nek tuji politik reagiral na obrazložitev koncepcije Splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, je namreč le še ena javna, eksplicitna potrditev tega, kar tako zagovorniki doktrine o SLO in DZS, kot tudi vsi delovni ljudje in občani predobro vemo — napadel nas namreč ne bo nihče. Tako konec koncev uče vsi učbeniki na to temo — Jugoslavija leži geografsko na tako pomembnem strateškem položaju, da si je nihče ne bi drznil napasti. Jugoslavija kot pripadnica neuvrščenega gibanja vzdržuje dobre, prijateljske odnose z vsemi državami tega sveta. ITD. Itd.... Boj za zunanjo varnost je torej le še en vidik boja za notranjo varnost, za zaščito obstoječega političnega sistema v podobi njegovih vodstvenih organov in struktur. Boj proti zunanjemu sovražniku pa je zgolj pretveza za boj proti vsem tistim, za katere le ti organi in strukture menijo, da bi lahko ogrozili njihovo vladavino. Interesi dela in delavskega razreda, katerega praznik je tako uspešno počastil Teleks, so torej povsem drugotnega pomena — še več, rekli bi lahko, da celo osnovni življenjski interesi delavcev in delovnih ljudi in občanov tu ne igrajo nobene vloge, nimajo nikakršnega pomena.
Melita
VOJŠČAKI SE BOJE KRIL
Ste pomislili, kaj bi se zgodilo, če bi se zamisli »nekaterih« uresničile, in bi celotno generacijo deklet zares poslali v kasarne? Tudi če niste, ljudski glas o uspešnosti takšnega podjetja ne dvomi. Med vojaki se širijo govorice o neuspehu dosedanjih poskusov, ki naj bi se bili vsi po vrsti končali s predčasnim odpustom vrlih vojakinj (zaradi porodniškega dopusta). Nek oficir JNA je na predlog, da v njegovo kasarno rekrutirajo vod kuharic, odvrnil, da kar naj, samo da on za dejanja svojih vojakov potem ne more več odgovarjati.
Te zgodbe so prav gotovo le bajke in izmišljotine in jim zato ne bomo posvečali prevelike pozornosti. Od mladih vojakov se pričakuje še marsikaj drugega. Nek drugi oficir recimo meni, da se bo njegov sin po vrnitvi iz JNA bolj zrelo obnašal, da ne bo več uganjal mladostnih norčij, da bo, skratka, odrasel. Vojaščini se očitno pripisuje velika socializacijska moč, in zdi se nam, da opravičeno, čeprav bi mi njene rezultate opisali z drugačnimi besedami (kar kaže, da smo v drugačnem družbenem položaju kot oficirji JNA). Shematizirano lahko ugotovimo, da rekruti najprej spoznajo in priznajo avtoriteto, se naučijo izpolnjevati tudi njene najbolj nesmiselne in brutalne zapovedi. Kasneje se naučijo tihega izogibanja ukazov, ki jim lajša življenje in ohranja oblastna razmerja, po drugi strani pa se v ševilnih situacijah znajdejo v vlogi izvrševalca zapovedi. Ko tako stopijo na mesto avtoritete, nehote vzamejo njene vrednote za svoje, in se naučijo brezbrižnosti do tistih, ki jih zadane njihov ukaz. Armada je edina družbena ustanova, ki ima leto dni in noči izključno pravico (monopol) nad življenjem generacije mladeničev, sistematično zbranih po dopolnjenem osemnajstem letu.
(ČE SE SPOŠTOVANI POKOJNIK NE BO HOTEL STEGNITI, PA TOLIKO BOUE.)
Razlika v družbenem položaju je prav v tem, da smo mi tisti, ki jih ta monopol zajame, oficirji pa so njegovi izvajalci. Pri tem nismo pozabili, da zvezdice in obrobe na njihovih ramenih pričajo o tem, da so tudi sami nekoč uspešno opravili to isto preizkušnjo. Prav zaradi tega, ker so skozi njo ponotranjili vrednote, ki jih privzgaja vojaški stroj, se danes lahko nahajajo na mestu njegovih služabnikov, te vrednote pa dojemajo kot zrelost in odraslost.
Vrnimo se na točko, v kateri se s pojmovanji oficirjev še nismo razšli, torej na prepričanje, da je Armada ena najvažnejših socializacijskih naprav, kajti v tej točki se skriva še ena iztočnica: kar polovica občestva — namreč ženske — je iz delovanja te naprave izvzeta. To najprej pomeni, da ženske nikoli zares ne vstopijo v družbo, temveč ostajajo ves čas nekje ob strani. Zgodovina je tako zgodovina moškega: moški so bojevniki, vojskovodje, vladajoči in tudi zgodovinopisci sami. Če se med njimi znajde kakšna častna ženska izjema, se ta v svojih postopkih in v tem, kako jih zgodovinopisci ocenjujejo, v ničemer ne' razlikuje od moških. Ženska praviloma torej ne stopi v Zgodovino, če pa že stopi, stopi kot moški, tako, da sprejme pravila moškega sveta.
Moška družba torej ni sposobna sprejeti ženske kot ženske. Ženskam torej delovanje Armade kot socializacijske naprave ni prihranjeno: ta na njih deluje (jih precizno umešča na njihovo mesto v družbi) ravno s tem, da jih iz svojega delovanja izvzame.
V današnjem času, ko se zdi mnogim napredek mogoč le ob novem pojmovanju človeka, ob novem odnosu do okolja in ob drugačni vlogi ženske, vladajoča patriarhalna ideologija uspešno izkorišča nesporazum, ki se skriva tudi v gornjem odstavku. Zdi se, da trdimo, da bi šele vključitev žensk v Armado omogočila njihov enakopraven vstop v družbo. Prav to, namreč korak k popolni enakopravnosti žensk, pa je tudi argument uradnih utemeljitev predloga za obvezno žensko vojaščino. Zato takoj zapišimo, da je emancipacija žensk sicer »potrebna«, vendar se ta ne more izvršiti z brisanjem razlik, temveč le z njihovim poudarjanjem in omogočanjem. Ženska se lahko emanicipira le kot ženska, ne pa preko vojaškega stroja, ki bi iz mladeničev in mladenk naredil brezoblično gmoto brezspolnih odraslih. Zato v predlogu za uvedbo obvezne ženske vojaščine vidimo totalitarni odgovor vladajoče patriarhalne ideologije na grožnjo emancipirajočih procesov. Za tem totalitarnim odgovorom pa se skriva vse kaj drugega, kot bi lahko sklepali iz v uvodu omenjenih vojaških bajk: namreč strah pred žensko.
INFO TANK, 12. 5. 1986
Očividci, ki so v soboto križarili po Ljubljani, zatrjujejo, da se je kolona pohodnikov okoli Ljubljane pomikala stalno v levo, v nasprotni smeri urinega kazalca. Medtem, ko so se udeleženci protestnega ekološkega shoda premikali v obratni smeri. Od leve proti desni.
Razlika med pohodoma pa ni bila samo v različnih smereh gibanja in različnemu številu udeležencev, temveč tudi po načinu »udeležbe«. Pohod na 12 kilometrov je bil za dijake obvezen, vendar vseeno prijeten, pravi današnje DELO in se čudi: protestnega shoda in povorke se je udeležilo kakih tisoč ljudi, med njimi tudi mnogo otrok.
Že v današnjem tanku smo potegnili vzporednico med medijskim spremljanjem volitev in pohodom. Podobnost pa je še nekje drugje: mediji in eminentni govorci so ob volitvah razgiašali, kako so občani prostovoljno odhajali na volišča in morda se še spomnite oddaje, ko smo vas opozorili na posredne in neposredne prisilne ukrepe za zviševanje volilne udeležbe. In enako velja za udeležence pohoda — pionirje in dijake ter »častne ešalone«: v eni od ljubljanskih krajevnih skupnosti je itak poverjenik za civilno zaščito dobesedno prisilil ljudi v častni ešalon civilne zaščite in zaščitnikom, ki niso hoteli ali mogli na pohod, grozil s sodiščem, prisilno privedbo in podobnim.
In če še enkrat ponovimo tisto, kar smo danes že ponovili: »pohod ni več le spominska počastitev osvoboditve, ampak je postal izraz notranje sile naših ljudi«, kar pomeni, da smo bili v soboto vsi NA POHODU.
PJESMA MARŠALU TITU
Za Dan mladosti je kot še za mnogo drugih značilno, da vsa njegova posebnost temelji na konstruktu ideje, konkretno — včeraj se je častilo in zaklinjalo ideji mladosti. Na tej osnovi se običajno ustvarja iluzija enotnosti, t. j. tista prevara, ki zakriva resnični položaj mladih članov jugoslovanske družbe, poleg tega se z njo prekriva iracionalno trošenje sredstev in nemoč nad obstoječim stanjem.
Za trenutek se bomo ustavili pri zadnji opredelitvi, ki je bila reden gost kritičnih komentarjev praznovanja dneva mladosti. Če rečemo, da so komentarji trdili, kako se s spektaklom na stadionu doseže spoznanje nemoči, potem smo zagotovo imeli v mislih lanske komentarje. Poglejmo primer (citiramo po Mladini št. 19/85)
na suho (c::.-
»Prosla' :i ob dnevu mladosti nam je potrebna zato, da v njej sprevidimo dejanski potencial gibajočih teles na stadionu. Preko te spektakelske komponente ri'uala je moč v današnjem času zaznati in spregledati nabirajočo : e. nemoč nad obstoječim stanjem v družbi...«
muzika P11 B4. potem eho
»ZBUDI SE, nekaj se dogaja, obžaloval boš (ga povoziš z glasbo ), če boš to prespal« muzika isto
Kar je pri slišanem geslu zanimivo, je mesto njegovega pojavljanja. Gre za vodilo včerajšnjega spektakla, sporočilo potujoče štafete in kar je najbolj pomembno, to geslo je opaziti na vrsti publikacij, ki so izšle ob kongresu jugoslovanske mladine. To pomeni, da se bo prenova (kar naj bi bila ena glavnih tem kongresa), prenova ZSMJ, dogajala pod isto bojno parolo kot zaključni ritual v Beogradu. Vendar te zveze ni opaziti le na reklamno-mobilizacijski ravni. Nenehno ponavljajoči in samoreprodukcijski koncept se odseva v zahtevi po taki prenovi ZSMJ, katere osnovni cilj je disciplinirana in močna družbeno-politična organizacija. Zato ni čudno, da je bilo, tako geslo, kot zaključni ritual v slovenski mladini malodane zamolčano. Namesto zaklinjanja na utečeno in prazno je sama organizacija že odprla polje, omogočila izražanje drugih interesov in če bo vse po sreči — bo tudi nastopila proti praznovanju, kot je bilo včerajšnje.
Nekaj akcij v tej smeri že obstaja. Veliko število ljubljanskih mladincev je podpisalo peticijo proti ritualu, emancipacija se konec koncev vrši tudi skozi dogajanja, kot sta bila četrtkov rock in sobotni HC miting. Vse našteto dokazuje, da pri vsem ne gre toliko za integriranje avtentične mladinske kulture v že utečene vsebine praznovanja, za nekakšno priključitev. Prajšnjega četrtka ni obeleževala štafeta, temveč peticija proti štafeti. Na sam Dan mladosti pa so se, če še ne veste, komaj posušile platnice ljubljanskega Dnevnika, ki je v sobotni prilogi objavil izbor tekstov o novejših družbenih gibanjih pri nas. Glede na to, da je cvet slovenskega mladinskega predsedstva, ki mu po dolžnosti ni bilo potrebno odpakirati v Beograd, prisostvoval Drugi godbi, skorajšnje ukinitve rituala ni odveč pričakovati.
BHlšF
шшшш
тшшшш
iililllt
četrtek. 22. 5. 1986
ČEMU
ŠKANDAL
muzika
Socialistično novinarstvo je žival posebne vrste. Opredelitev novinarja kot družbenopolitičnega delavca narekuje namreč vrsto sistemskih postavk in ima povsem specifične posledice. Naloge in obveznosti, ki jih pred novinarja postavlja njegova družbe-no-politična funkcija so često nasprotne principom — lahko bi rekli celo: etičnim načelom novinarskega poklica. Novinarjeva profesionalna dolžnost je, na primer, javnosti nemudoma posredovati popolno informacijo — kar pa je često v nasprotju s pragmatičnimi zahtevami politike. Da bi socialistični novinar slučajno ne ravnal skladno z zahtevami svojega poklica, na škodo obveznosti, ki mu jih narekuje njegova druž-beno-politična funkcija, so nujne določene omejitve. Najučinkovitejše so — kot vselej in povsod — omejitve njegove eksistence. Le to pa je najlaže omejiti tako, da je novinar na nek način prisiljen skleniti stalno delovno razmerje, z vsem, kar sodi zraven — socialnim in pokojninskim zavarovanjem, trajnostjo in kontinuiteto »delovne dobe«, otroškim in drugimi dodatki, stanovanjskim in drugimi krediti in tako dalje. Vse to novinarja postavlja v trajno in brezprizivno odvisnost od vladajočih družbenih in političnih Struktur. Na ta način odvisen novinar ne bo nikoli v dilemi — vselej in povsod bo zvesto sledil družbeno-političnim smernicam.
muzika
Zato so plače jugoslovanskih novinarjev sorazmerno visoke in zato so postavke honoriranj posameznih novinarskih prispevkov temu primerno nizke. Za kontrastno primerjavo naj navedem podatek, ki ste ga pred kratkim lahko slišali na temle radiu: Ko je pisateljica kriminalnih romanov Pa-tricia Highsmith leta 1942 v New Yorku začela svojo kariero, je (kot začetnica!) s honorarjem za eno tipkano stran časopisne novele lahko plačala mesečno najemnino za podnajemniško garsonjero, pa še ji je ostal kak dolar. Danes zadeva ni mnogo drugačna — honorar za tipkano stran prispevka v informativni oddaji Munchenske kabelske televizije znaša 200 nemških mark, povprečna mesečna najemnina za garsonjero pa v taistem mestu znaša približno 700 nemških mark. V Ljubljani je treba za garsonjero odšteti kake tri milijone na mesec, honorar za tipkano stran pa se v oficielnih medijskih institucijah giblje, če se ne motim, med 100 in 200 starimi jurji. Razlika je več kot očitna.
Zato nič čudnega, če je jugoslovansko novinarstvo takšno, kakršno pač je.
muzika
RADIO ŠTUDENT je, tako sistemsko kot vsebinsko, diametralno nasprotje ostalih, uradnih medijskih institucij. Oboji, tako novinarji-uredniki kot sodelavci-novinarji imajo status honorarnih sodelavcev in njihov edini vir zaslužka so honorarji, ki jih prejmejo za svoje prispevke. — Novinarji-uredniki pa za svoje često povsem birokratske obveznosti (kot je prisotnost na sestankih in delanje honorarnih list), ki pa pogosto presegajo obveznosti zaposlenih urednikov na Ljubljanskem radiu, dobijo še nekaj več kot en (beri EN) stari milijon na mesec.
Zato se tudi vsebina programa Radia Študent značilno razlikuje od programov ostalih (osrednjih in lokalnih) radijskih programov. Na imidž Rš-a kot edinega drugačnega, nepristranskega, subverzivnega, kritičnega in tako dalje ■ radia ni treba posebej opozarjati. Toda zadeva vseeno ni tako idealna, kot se kaže na prvi pogled.
»8ater«ich 3« (osterajh drmj).
tretji program osrednjega avstrijskega radia, ki teče 24 ur dnevno in je ena boljših radijskih postaj, kar jih lahko poslušamo v Sloveniji, ima vsega skupaj osem zaposlenih. Torej toliko kot Radio študent, ki pa oddaja le šest oziroma deset ur dnevno, pa še toliko trenutno ne zmore več.
muzika
Razlogi so več kot očitni — Radio študent se organizacijsko ne ujema s socialističnim sistemom novinarstva — ali bolje' SE
UJEMA, ceno tega ne — ujemanja, ki je hkrati ujemanje, pa plačajo novinarji. Načelu dobrih plač in bizarno nizkih honorarjev je na Radiu študent zadoščeno tako, da so novinarski honorarji še nižji kot sicer — trenutno znaša honorar za tipsko stran celih 50 starih jurjev. Očitno gre tu še za neko drugo edinstveno socialistično načelo — načelo prostovoljnega, brezplačnega dela mladine, katerega neslaven propad lahko zadnja leta opazujemo na primeru mladinskih delovnih akcij Gre pa preprosto za to, da je nekdaj študentski socialistični mladini za skromno življenje zadoščala že štipendija z večjimi ali manjšimi prispevki staršev. Danes, kot kažejo lanskoletni izračuni študentske organizacije, to še zdaleč ni zadosti in veliki večini študentov zmanjkuje prostega časa celo za honorarna dela prek študentskega servisa, s katerim zapolnjujejo svoj »finančni primanjkljaj«. Preživljanje prostega časa na prostovoljnem, neplačanem delu — bodisi v »brigadi«, bodisi v študentskem (mladinskem) glasilu — je luksus, ki si ga NIHČE, prav nihče ne more več privoščiti.
muzika
Da bi ta radio zagotovil vsaj minimalne pogoje za delo, kot je na primer nakup novih stolov in pisalnih strojev (trije uredniki — aktualna politična redakcija, kulturni in družbeni, si zdaj delimo EN prostor, dva normalna lesena stola in prav toliko (dva) pisalna stroja), da ne govorimo o zamenjavi dodelane studijske opreme, bi morali vsi, od tehnikov in spi-kerjev do urednikov delati zastonj, delovna sredstva (pisalne stroje, magnetofone, mikrofone, ...) pa nabaviti z lastnimi sredstvi. Ker je to, kot že rečeno, glede na materialni položaj študentske mladine, nemogoče, nam v dani situaciji preostane dvoje:
— ali ukiniti Radio študent
— ali oddajati zgolj dve do tri ure dnevno.
Ne eno ne drugo ni v našem interesu — toda koga, lepo vas prosim, v tem našem ljubem pluralizmu samoupravnih interesov, še brigajo interesi peščice butn-glavcev!
Melita
Tl O VOLKU -VOLK...
»Ti o volku — volk iz gozda« — tako pravi domača slovenska modrost in tej modrosti podoben vzklik se je danes zgodaj zjutraj izvil iz ust sodelavca radia študent, ki je prebiral današanje Delo, Včeraj smo namreč — v osrednji informativni oddaji ljubljanskega radia — utemeljevali naše javno izraženo nezadovoljstvo z višino honorarjev za na RS objavljene prispevke z dejstvom, da danes od mladih ni več mogoče pričakovati prostovoljnega, brezplačnega dela — ne na mladinskih delovnih akcijah, ne v mladinskih medijih. In dan za tem, ko smo to dokazovali na primeru mladinskega medija (radia Študent), je Delo objavilo razveseljivo (za našo — do takrat še — hipotezo) novico o letošnji situaciji z mladinskimi delovnimi akcijami. Naj zgovoren Delov naslov V LJUBLJANI JE PREMALO BRIGADIRJEV podkrepimo še s podatki. V občini Bežigrad so od 100 predvidenih brigadirjev do zdaj zbrali ZS prostovoljcev. V občini Center Jih je od predvidenih 07 prijavljenih 10. V občini Moste-Polje so jih od petdesetih predvidenih zbrali deset, v občini VIČ-Rudnik pa od 50 samo štiri. V Šišk! se jih je od 00 prijavilo
10.	Torej bo, glede na trenutno situacijo, udeležba na mladinskih delovnih akcijah nekaj manj kot 30 odstotna. Kljub pomoči, ki jo, kot obvešča Delo, nekaterim občinam nudijo gojenci šole Republiškega sekretariata za notranje zadeve, bodo brez dvoma rporali
■f
marsikatero akcijo tudi odpovedati.
Odpovedati se študentski radijski postaji s sedemnajstletno tradicijo seveda ni tako preprosto. Ali pač? fmelita)
namesto dogodkov in odmevov, 22. 5. 1988
pred pol četrtjo — sporočilo javnosti
ob pol štirih: ??????? — skupni program (ki vodi kot dežurni novinar »inf. tank) reče: ob zadnjem strelu je bila ura 15 in 30 minut pade: avizzo za inf. tank leon na suho: dober dan, spoštovane poslušalke in poslušalci, že kar na začetku odmevov naj vas razveselimo z novico, da se radio študen ne bo potopil, kljub črnim oblakom, ki so se zbirali nad njegovim poljem delovanja, družba mu je enoglasno dala vso podporo, denarja sicer še ne, vendar to so koraki, ki vodijo v lepši jutri, no, kaj več o tem pa v nadaljevanju oddaje, poleg tega boste slišali še komentar zunanjo politične sodelavke, poročilo s tiskovne konference »o materialnem položaju radia itudent«, pogovor z njegovim ustanoviteljem in še celo vrsto informativnih prispevkov, ki so se dopoldan nabrali v našem uredništvu, še kratka vremenska napoved: danes popoldan pričakujemo izboljšanje, zato rock n roli veselica v študentskem naselju ni ogrožena. Besedo ima Alenka Košmrlj.
3 »ek. tiine
melita na suho prebere komentar ČEMU ŠKANDAL 3 aok. tiiine
leon: med oddajo nas je poklical zvesti poslušalec. Halo, se slišimo (pogovor po telefonu) po pogovoru loon: naš sodelavec marjan rogelj se je včeraj pogovarjal s predsednikom UK ZSMS Borisem Radosavljevičem, ustanoviteljem radia študent, pode kaseto franc! I (glej poseben list za iztočnico) po intervjuju leon: kratek komentar na izvajanje tov. borisa ra-dosavljevič bo podala notranjepolitična komentatorka BARBARA KREMŽAR 3 oek. tiiine
darinka poda kratek komentar
leon: (tu naj bi padel še en telefonski klic — zrihta miran, če ne, pa: že v začetku smo vas opozorili na tiskovno konferenco, ki je danes opoldan potekala v prostorih Radia študent, poročilo je pripravil Marjan Rogelj.
3 eek. tiiine
franci: prebere oziroma ziimpro-vizira poročilo
leon: na koncu pa še vremensko poročilo, v študiju je sodelavec hidrometereološkega zavoda Jože Musa.
3 sek. tiiine:
miran: splošna napoved — frontalni val, ki se je danes zadrževal nad študentskim naseljem, se je premaknil proti centru in se ustavil nad trgom revolucije, jutri pričakujemo pomik vala proti trgu osvoboditve, vremenski podatki ob 14 uri:
— izvrini svet, snežni metel, 25 stopinj,
— skupičina, poplave, brez temperaturnih podatkov,
— RSNZ, ledeni pii z lisicami, temperatura na zaslišanju,
— RK ZSMS, 13 boforov brez vetra, temperatura rase
KIČ ZA REVOLUCIJO
tank 23. 3. 88 muzika 15
Ena od osnovnih značilnosti samoupravnega socializma je poizkus estetizacije politike. Zaradi naše legendarne balkanske neresnosti ti poizkusi izgledajo kot največja šlamparija. Spomnite se le na kip maršala Tita ob Dnevu mladosti pred nekaj leti. Takrat je maršal bolj spominjal na Devico Marijo, kot na kaj drugega.
Podobnih neokusnosti pa bo na pretek tudi letos. Pred dnevi nam je v roko prišel dopis podjetja Niro Komunist, ki poziva naslovljence, naj kupijo propagandni material za 13. kongres ZKJ. To isto podjetje se sicer ukvarja tudi z izdajanjem nam vsem ljubega časopisa Komunist in še z marsičem, v glavi dopisa pa piše, da je podjetje pravzaprav organ ZKJ.
Naročniki lahko kupijo serijo značk, na katerih so narisani Tito, emblemi 13. kongresa in zvezda. Komplet stane borih 35 jurjev. Odrecite se enemu pivu in si kupite tri komade revolucionarno-kičastih značk. Pet jurjev manj vas bo stal obesek za ključe. Bedž z Brozovo sliko in emblemom 13. kongresa stane le 20 jurjev, za isto vsoto pa boste dobili tudi blok, na katerem piše »13. kongres ZKJ«. Najdražji kos pa je tudi najbolj zanimiv. Na papirnati kocki, ki jo navadno uporabljamo za pisanje telefonskih številk, je narisan Tovariš Tito. Nekoliko zoprno je to, da po vsakem klicu, ko iztrgamo iz kocke en list, Tita nekoliko zmanjšamo. Najprej mu izgine kapa, potem pa postopoma cel obraz. Za to zadevo pa boste plačali 40 jurjev. muzika — potegneš iz podlage 10 sek, potem spet v podlago
Na koncu dopisa podjetje Komunist poziva kupce, naj naročijo čim več propagandnega materiala, saj bodo na ta način popularizirali 13. kongres. Pa smo tam. Že precej pred začetkom kongresa nam je založba Komunist dala vedeti, da kongres brez politično-propagandne akcije ne bo najbolj popularen. Iz tega, da kongres brez te akcije ne bo popularen, pa lahko sklepamo, da se na njem ne bo dogajalo nič posebnega, oziroma nič takšnega, kar bi zanimalo tudi nas. Kičasti propagandni akciji in poizkusu estetizacije politike, ki se jo gre založba Komunist, pa se lahko zahvalimo za pravočasno opozorilo, muzika —
— CK ZKS, frontalne motnje, temperatura pod stalno kontrolo
— Kulturna skupnost Slovenije, grdo oblačno, sopara
— Tiskovni svet pri RK SZDL, toča z občasnimi razjasnitvami, temperatura 30 stopinj pod ničlo
— Radio Študent, jasno, brez oblakov, temperatura absolutna ničla
3 sek. tiiine
leon: informativno oddajo so pripravili sodelavci radia študent, ki jo je tudi vodil ura je tik pred zdajci. odvizzo za inf, tank
______________________________Realizacija	84	Realizacija	85	ind	2:1	Plan	86	ind	3:1
EPP	4.935,—	12.801,—	259	27.000 —	547
Dotacije_____________________________5.484,-	6.391,-	116	10.553,-	192
Vendar zaradi iztrošenosti studijske opreme, prezasedenosti studia, fizične omejitve v programu, lastne dejavnosti nikakor ne moremo več širiti, kljub temu, da smo pokazali še toliko volje do »opiranja na lastne sile«.
3. Vzroki in posledice materialnega položaja Radia Študent v letu 1988:
Odgovorni na Radiu Študent skupaj z Ustanoviteljem in MK ZSMS Ljubljana ter RK ZSMS že več let opozarjajo na materialni položaj v katerem se Radio Študent nahaja. Ker se kljub opozorilom način financiranja programa Radia študent ni spremenil (ali bolje rečeno — merila, ki sofinancerjem narekujejo deleže dotacij), smo se poskušali materialni situaciji primerno prilagajati.
Že ob Analizi poslovanja I,—III. 1986 se je izkazalo, da bo potrebno plan programskih stroškov rebalan-sirati, ako bomo hoteli le-te realno prikazovati. Oziroma: rebalansirati moramo predvsem postavki študentski honorarji uredništva in sodelavcev in OD zaposlenih, ki vsak mesec predstavljata likvidnostni problem za DO Radio Študent.
Za natančnejšo predstavitev navajamo realizacijo programskih stroškov v letu 1985, plan programskih stroškov v letu 1986 (pripravljen decembra 1985) ter rebalans plana programskih stroškov z analizo poslovanja I—III. 1986:
	Realizacija 85	Plan'86	ind 2:1	Plan I,—III 86
Honorarji urednikov in sod. OD programskih del. (59%) Plošče Trakovi Potni stroški in dnevnice Materialni stroški	8.550,- 3.524,- 245,- 300,- 148,- 720,-	12.830,- 7.722,- 480,— 710,- 300,- 1.350,-	150 219 • 195 236 202 187	3.207,— 1.930,— 120,— 177,— 75,— 337,—
SKUPAJ:	13.487,—	23.392,-	173	3.846,-
RŠ				
dotacije		Plan 86	»Realizacija 86«	ind 2:1
Ljubljanska, kulturna skupnost Kulturna skupnost Slovenije SIS — zaposlovanje UK ZSMS		9.000,- 9.000,— 5.000,— 10.000,-	2.503,- 1.800,- 3.750,- 2.500,-	028 020 075 025
SKUPAJ:		33.000,—	10.553.—	035
v 000 din
rtrtLMU 51 UUtIM I
NAJ SE ZGODI PRAVICA
muzika
Včeraj, 14. maja, nekaj dni za tem, ko je domnevni vojni zločinec Kurt VVALDHEIM skorajda tri-umfiral na avstrijskih predsedniških volitvah, je bila na zagrebškem okrožnem sodišču izrečena sodba Andriji Artukoviču. Bivši notranji minister bivše Neodvisne Državč Hrvatskč je bil, kot je bilo pričakovati, obsojen na smrt. Ko je bil pred približno dvemi meseci Artukovič priveden v Jugoslavijo, so javna občila prejela ukaz, naj se pri poročanju v zvezi z Artuko-vičem strogo držijo navodil, ki so jih prejeli na brifingu v federaciji. Brifinga so se seveda udeležili zgolj posvečeni — in zgolj oni so, v skladu s prejetimi navodili, poročali o poteku sojenja. Včeraj izrečeno sodbo Tit Doberšek v današnjem Delu komentira kot triumf pravice in potrditev resnice, s katero se (citat) »ne da več manipulirati«. (konec citata) Ni dvoma, da je komentar zapisan v skladu z navodili in da je zdaj, skladno z navodili, zadeva zaključena. Andrija Artukovič je kriv.
muzika
Zaključek sodne obravnave na zagrebškem okrožnem sodišču, ki se je dogodil pred tednom dni in kjer je tožilstvo zahtevalo proglasitev Artukovičeve krivde, njegovi odvetniki pa utemeljevali njegovo nedolžnost, je neki hrvaški duhovnik komentiral takole: »Če je res, kar pravijo odvetniki — in ni razloga, da bi v to dvomili — potem bi bil Artukovič v vsaki pravni državi spoznan za nedolžnega. Pri nas, kjer je sodstvo evidentno podrejeno politiki, bo seveda spoznan za krivega in obsojen na smrt.« (konec citataJOa bi bil še bolj jasen, je dodal nekaj besed, ki jih je na sodišču baje izrekel sam Artukovič: »Bogu bodi hvala, da se je dogodil današnji dan, ko se je pred celim svetom potrdila moja nedolžnost Se enkrat — v imenu hrvaškega naroda in v mojem imenu — hvala.»(konec citata)
muzikaZa slehernega, z zgodovino nacionalnih in verskih bojev neobremenjenega posameznika je to seveda čisti nesmisel. Toda: bilo bi slaboumno pričakovati, da je tako neobremenjena celotna jugoslovanska populacija. če k zgoraj citiranemu mnenju nekega duhovnika dodamo še strog nadzor nad poročanjem javnih medijev o Artukoviču, je rezultat jasen.
Jugoslovanske oblasti si, z nenehnim izkazovanjem nezaupanja v možnost demokratične legitimi-zacije lastnih dejanj in idej, neizbežno kopljejo svoj lastni grob. NAJ SE ZGODI PRAVICA.
melita
»PRIMER
VVALD-
HEIM«:
ARHIVI,
DEJ-
STVA
muzika
Podatki o tem, da obstaja verjetnost, da je bil Kurt Waldheim, bivši generalni sekretar OZN in kandidat za novega predsednika Avstrije OVP (avstrijske ljudske stranke) vojni zločinec, so se v javnosti pojavili v času obiska Milke Planinc, predsednice ZIS-а, v Avstriji. Ker so se ti podatki — takrat še v obliki nepreverjenih obtožb — opirali tudi na dokumente, v katerih naj bi povojna jugoslovanska vlada uvrstil# Waldhei-ma na seznam vojnih zločincev, zaradi njegove nacistične dejavnosti v Jugoslaviji, so tovarišico Planinčevo tuji novinarji na tiskovni konferenci v Avstriji povprašali tudi o tem
In tovarišica Planinčeva je takrat odgovorila: To je stvar Avstrije. Jugoslavija se v notranje zadeve Avstrije ne bo vmešavala
muzika
Mnogi drugi so seveda mislili drugače. Prav po zaslugi le teh — konkretno svetovnega židovskega kongresa — je v času, ki je
pretekel od takrat prišlo do razkritja arhivov, ki neizpodbitno pričajo o VValdheimovi krivdi, in potrjujejo ugotovitve, da je v zadevo vpletena tudi Jugoslavija. To je, končno, potrdil tudi diplomatski urednik Tanjuga, o čemer poroča torkovo Delo. Če povzamemo povzetke povzetkov nekaterih njegovih izjav, je stvar taka: V dokumentih iz leta 1948 je jugoslovanska državna komisija za ugotavljanje vojnih zločinov obdolžila poročnika Kurta VValdheima za vojne zločine od leta 1944 do konca vojne na podlagi izjav prič — zajetih nemških vojakov, ki so bili v istih vojaških enotah kot poročnik VValdheim. Zato je od komisije OZN za vojne zločine v Londonu zahtevala, naj ga vpiše kot vojnega zločinca.
muzika
Kako je bilo potem mogoče, da je Jugoslavija, ki ne zamudi nobene priložnosti, da bi ne poudarjala — bodisi pred svetovno javnostjo, bodisi v osnovnošolskih učbenikih, bodisi s sodnimi procesi zoper nacistične zločince — svojih prispevkov v boju zoper nacizem, VOJNEGA ZLOČINCA dvakrat izvolila za generalnega sekretarja najpomembnejše svetovne organizacije (OZN), kako je mogel biti taisti VOJNI ZLOČINEC odlikovan z najvišjim državnim priznanjem, kar jih podeljuje Jugoslavija? In to navkljub temu, da je bil (znova citiramo Tanjug) Waldheim kot obveščevalni oficir VVehrmachta član štaba »bojne skupine zahodna Bosna«, ki je leta 1942 izvajala akcije na Kozari in okolici, med katerimi so, kot je dobro znano, pobili nekaj deset tisoč golorokih ljudi. »Surovi množični maščevalni ukrepi -borbene skupine zahodna Bosna-proti nedolžnemu prebivalstvu na Kozari in okolici sodijo med najhujše zločine na jugoslovanskih tleh med drugo svetovno vojno«, pravi diplomatski urednik Tanjuga
muzika
Ob tako težkih obsodbah, ki jih je Jugoslavija javno izrekla šele pred dnevi, se seveda postavlja vprašanje vednosti — so tisti, ki so sprejemali Waldheimovo kandidaturo za generalnega Лкге-tarja OZN vedeli? So vedeli tisti, ki so mu dodelili najvišje državno priznanje? Ugotovitev, da so vedeli, bi namreč pomenila tudi nekakšno udeležbo, sokrivdo pri lažeh in zavajanjih javnosti, kar je trenutno glavna obtožba na račun samega Kurta VValdheima in jo je potrdil sam ministrski predsednik Avstrije, ki je v torkovem polurnem govoru po televiziji VVatdhei-mu očital, da je mnoga dejstva zamolčal in jih prikrival. Tehtnica, na kateri se že nekaj časa meri »dobro ime« dolgoletnega povojnega predsednika Jugoslavije, se je zopet zanihala. Eni, na primer Jože Smole, si jo trudijo zaustaviti z zatrjevanjem, da ON zagotovo ni vedel — drugi (baje tudi Mitja Ribičič v intervjuju za neki avstrijski časopis) menijo, da je sicer vedel, ampak. .. Temu ampak lahko sledi marsikaj — na primer Waldheimova pripravljenost na sodelovanje z socialistično Jugoslavijo, skrb za slovensko manjšino v Avstriji, potreba po dobrih sosedskih odnosih, in še kaj.
Lahko tudi to, o čemer je bil govor v nekem poročilu, ki so ga prejšnji teden objavili radijski Dogodki in odmevi — da je VValdheim kot generalni sekretar OZN največ doslej storil za reševanje palestinskega vprašanja.
muzika
Optiko, ki jo je ob tej ugotovitvi zagovarjal govorec — da se mu namreč svetovni židovski kongres s poudarjanjem njegove nacistične preteklosti hoče maščevati, je možno tudi obrniti — kaj Ja bolj normalno za bivšega Wehrmuchtovca kot to, da deluje proti tldomf To seveda še ničesar ne pove o sokrivdi jugoslovanske vlade in njenega bivšega predsednika pri zavajanju javnosti in manipuliranju z zgodovinskimi dejstvi. Komentar diplomatskega urednika Tanjuga, objavljen v torkovem Delu, РОТП-JUJE domneve, da so vodstveni organi povojne Jugoslavije VEDELI za Waldheimovo udeležbo pri nacističnih zločinih med drugo svetovno vojno. S tem pa se je pred celo jugoslovansko in svetovno javnostjo razkrilo dejstvo, da so le-ti organi zavajali javnost in manipulirali z najširšimi ljudskimi množicami Zadevo lahko odpravimo z zamahom roke, češ — to je pač politika. Toda eno zlatih pravil politike je, da lahko počneš svinjarije, samo toliko časa. dokler je to prikrito javnosti če bi živeli v sistemu parlamentarne
demokracije, bi lahko zahtevali, da vlada, ki se je tako kompromitirala, odstopi. Ker pa živimo tu, zadošča, da javno povemo, da je cesar nag. Tega namreč Tanjugov diplomatski urednik, vsaj v tem, kar navaja Delo, ni storil.
muzika
melita
VEMO,
KAJ
HOČEMO...
... in imamo o tem tudi dokumente«, se glasi slogan, ki ga lahko že nekaj časa prebiramo na zadnjih straneh Mladine. Takoj na začetku smo prisiljeni ugotavljati, da gre za geslo, ki išče svojo vsebino zunaj samega sebe, kar pomeni, da ga je mogoče razumeti tako ali drugače, v odvisnosti od konteksta, v katerega je postavljeno. Način, kako bralcu posreduje geslo Mladina, je poznan. Svojo indiferenco izgubi geslo s posnetkom čeških demonstrantov leta 68, katerih bes poskušajo ohladiti varnostne sile z vodnimi topovi. Aluzija na dokumente socialističnih režimov je očitna, v prostoru, v katerem se pojavlja pa tudi čisto konkretna. Toda, kot rečeno je vsebina gesla določena z mestom izjavljanja, oz. s pozicijo govorca, ki geslo obelodani javnosti. Lepljenko lahko sestavimo tudi drugače ...
isto 154
»vemo, kaj hočemo in imamo o tem tudi dokumente«, bi javnosti brez zadrege sporočil tudi naš politik takoj po tem, ko bi se povzpel na govorniški oder. Resnici na ljubo je treba priznati, da so v tem času, času kongresov, takšne izjave močno prisotne in pogoste. Opirajo se na dokumente ali predloge dokumentov za posamezne kongrese. Le-ti (dokumenti namreč) naj bi zajeli dia-pazon vseh družbenih problemov ter v njega umestili določeno politično organizacijo, ki bo v kongresnih dokumentih v pokon-gresnem obdobju iskala svojo lastno verifikacijo in legitimiteto. Nedvomno bi bilo zanimivo prešteti (in preštudirati) strani vseh kongresnih dokumentov in resolucij od 45. leta naprej, vendar pa je do sklepnega spoznanja mogoče priti tudi mimo tega zamudnega opravka. Zadostujejo samo površno poznavanje vsebine teh dokumentov, njihova medsebojna primerjava ter tiste strani osrednjih jugoslovanskih dnevnikov, ki v notranjepolitičnih rubrikah poročajo o politični in ekonomski krizi v državi v letu 1986. Do disharmonične slike med normativnim in dejanskim, ki jo ponujajo takšne študije, prihaja seveda zato, ker politične organizacije oz. njihove vodilne strukture iščejo in najdejo svojo legitimiteto v kongresnih dokumentih, ne pa morda v svoji vlogi in dejavnostih v pokongresnem obdobju. Takšna zastavitev funkcioniranja političnega sistema je seveda lahko problematična, ker pristaja na družbenopolitične organizacije kot resnične subjekte političnega življenja, vendar pa nam za današnjo rabo popolnoma zadošča.
Zgodilo se je, da je alternativna kandidatna lista za predsedstvo Univerzitetne konference ZSMS v svoj predlog programa dela zapisala, da je ne zanimajo kongresi oz. kongresni dokumenti, ker ne zavezujejo k dejavnosti nikogar, ker so le element rituala. Zaradi takšne formulacije je mladinskim politikom zavrela kri, zato so zahtevali, da se zadnji del stavka zapiše pogojno — v kolikor so element rituala. Do hude krvi je seveda prišlo zaradi tega, ker so sl kandidati za neko marginalno politično telo drznili javno zapisati tisto, kar je javnost že vedela: obstaja namreč sfera odločanja o družbenih zadevah, katere zunanji del je ritualiziran s kongresi in z njihovimi osnutki ter predlogi dokumentov in z zakjučnimi dokumenti, ki so si vsi podobni kot jajce jajcu, obstaja pa tudi siva politika, znotraj katere so družbene zadeve družbene samo še na papirju. Ob načelu javne politike, javnega urejanja javnih zadev so najbrž kandidati za periferijo političnega sistema hoteli povedati nekaj drugega, namreč: vemo, kaj hočemo zato dokumentov ne potrebujemo.
mlran
ZMAGAAA... ZMAGAAA!!!
Pred seboj imam glasilo naše najširše fronte, Delo, 17. marca, stran 3:
»Še nimam volilne pravice — bo kar moj očka obkrožil prave ...«
»Že ob pol petih «
»Glej, da boš, ko boš dovolj star, znal tudi ti.«
»Glas za najboljše.«
Kaj ni tudi za može trdnega telesa in volje ganljiv prizorček, ki kaže posvečeno sestro, ki se z nasmeškom na ustih drenja ob volilni skrinjici? Mitični moment je ob plesu predvolilno-kandidacij-skih vračev, volilcem skušal pričarati večjo stopnjo demokratičnosti letošnjih volitev, a je ob tem samo razkril njihovo bedo.
Sprašujem se, kakšne volitve so to, če že dva meseca vem, kdo bo npr. novi predsednik ZIS-a?! Da je dotična oseba ... raznih olimpijskih komitejev, me ne bi tako motilo, pač pa me skrbi za prihodnost. V zvezi s tem lahko naštejem nekaj projektov, ki se nam ob katastrofalni gospodarski situaciji, z veliko verjetnostjo obetajo: od najrazličnejših olimpijad in prvenstev, možnostih kampanjskih gradenj jedrskih elektrarn, pa do povečanega preganjanja oporečnikov in intelektualcev, kot se to dogaja na teritoriju Bosne in Hercegovine (pa ne samo tam!) (Upam, da nekateri ne bodo v tej kritiki videti napada na neko osebnost, saj se povsem dobro zavedam posledic, ki jih lahko potegne za seboj takšno izvajanje. Pa tudi pred domačim pragom se sprehajajo zaščiteni medvedi, za katere je prav tako srajni čas, da jim snamemo avreolo nedotakljivosti. Gornji primerek mi je služil samo kot eden izmed v naši domovini zelo razširjenih, primerkov.) Konec koncev pa sam volilni postopek (sistem) dopušča, da nam vlada kdorsibo-di, ker tako ali tako dovoljuje eno samo politično alternativo, ki jo pooseblja ena sama stranka na oblasti. Dovolj je le, da ni preveč razgledan, a poslušen član, ki si ob pravem času zatakne v svojo perjanico pero (po možnosti rdeče barve) in poskrbi za svojo kariero, ki ga lahko popelje do najžlahtnejših prostorov v kabinetih zvezne uprave. Cvet naše oblasti pa tako postajajo povprečneži, diletanti in za upokojitev primerni starostniki, ki nas vodijo v vedno nove avanture pod krinko samoupravnega socializma.
Kolaps ekonomsko-logičnih zakonitosti, inflacija, brezposelnost, dediščina slepega črevesa Evrope ... vse to so sadovi gospodarske politike, kjer je ekonomski imperativ podvržen političnim interesom. Ker so pač vsa
zgrešena podjetja prenešena na pleča vse nacije in ne le tistih v deležu naroda, ki »vladajo Franciji«, tako je tudi krivda solidarnostno porazdeljena na tiste »nevredne francoze«. (Resnicoljuben državljan bi moral ob dejstvu, da »smo vsi krivi, ker smo preveč trošiti«, pasti na kolena, se bridko pokesati in prositi za odpuščanje grehov.) Iskanje krivcev za takšno stanje pa je Sizifov posel, pa ne zato, ker jih ni. Kajti neodgovornost je postala del naše folklore v sistemu, ki že dolga leta zatira emancipacijo javnosti s tem, da ji je odvzel »orodje«, s katerim bi lahko »kaznovala« krivce — in to »orodje« so NEPOSREDNE VOLITVE.
Imam pač to nesrečo, da preživljam svojo mladost v času, ki je ušel prosperiteti zadolževanj v tujini iz 60-let. Zato mi je še toliko bolj jasno, da smo prišli do točke, od katere vodita samo dve alternativi: ali v še večje zaostajanje, ki ga sam po sebi implicira kult dela v sloganu »več in bolje delati« (eksploatacija žive delovne sile ob tehnologiji in -tej ustrezni miselnosti 19. stol., brez večjih, vlaganj v raziskovalno dejavnost, šolstvo, kmetijstvo ipd ) — ali pa iskati izhod izven institucionaliziranih postavk, ki nam jih ponujajo t. i. »sistemske rešitve«. Dejstvo je namreč, da javnosti ni več mogoče vleči za jajca z besedno igro dnevne politike, ki jo označujejo variacije neke paradigme na temo: »(ne)delovanje sistema«.
Politični sistem je več kot očitno v krizi, ker ga duši lastna monolitnost. Moderna informacijska družba, ki nastaja v razvitih državah, temelji na svobodnem pretoku informacij, iluzorno pa je pričakovati napredek brez upoštevanja takšnih principov, ti pa v svojem bistvu negirajo isto usmerjenost. Toliko bolj odrešujoči se zdijo poskusi konstituiranja javnosti, pa čeprav (na žalost) pod okriljem nekega foruma, ker si samo tako lahko zagotovijo svojo legitimnost — mirovniki, ekologi (zeleni), ženske. Pri tem pa prihaja do nesporazumov in diskvalifikacij, ko mirovnike večina dojema kot prežitek hipijevskega gibanja (parola »peace ano love«) v smislu konvencionalnega dojemanja miru, zreduciranega na stanje vojne in stanje miru, ko vojne ravno ni..., brez posebnih zahtev glede demokratizacije razmer v lastnem okolju. Podobno se dogaja tudi z ekologi, ki si jih predstavljajo kot nekakšne romantične gladiatorje rousseau-jevskega tipa ali pa kot hipohon-drične naturiste, ki po plažah pobirajo polivinilaste vrečke, čeprav jim je dosti več do tega, da se potomci ne bi rojevali s po tremi glavami...
Nostalgija po dobrih starih časih nekaterih, ki menijo, da nam je za izhod iz krize potrebna močna roka karizmatičnega vodje, je vse bolj očitna. Ker se karizme ne rojevajo vsak dan, je treba seči po drugačnih načinih discipliniranja množic. Eden takšnih je militarizacija, ki se nakazuje z možnostjo uvedbe obveznega vojaškega usposabljanja (odslej OVU) za ženske. Ker je povsem jasno, da ženske v naši družbi niso tako enakopravne, kot to deklarativno zagotavlja ustava, je bilo treba iznajti še floskulo totalne emancipacije, ki jo bodo dosegle s tem, ko postanejo vojaški obvezniki. Da se nekaj kuha, sklepam po »najširši družbeni razpravi«, ki je potekala v ozkih krogih, dokumenti o tem pa so še vedno označeni s »strogo zaupno«.
Slednje je najbolj bilo v oči na javni razpravi o OVU žensk, prejšnji četrtek na K4, ko sta predstavnika oblasti postala glavna naslovnika razprave, ker nam corpus delicti niso dostopni. Pokazalo se je, da ne razlikujeta med podružbljanjem vojske in povojaščenjem družbe. Na poziv ene izmed udeleženk razprave, če lahko navede vsaj številke o stroških tega projekta, se je eden izmed njiju, ki nam je pred nosom mahal s taistimi dokumenti, izmikal, da nam številke ne bi nič povedale. Možnosti je več:
1. številke so irelevantne, kajti večina udeležencev je v odprtem pismu s podpisi zavrnila kakršnokoli dodatno usposabljanje.
2. številk ni.
3. številke so, a vznemirjanje javnosti pri nas ni zaželjeno.
Borut Meško Akademski kolegij Ljubljana
zadnja stran:
Uredniški pripis:
Uredništvo Rš se z mnogimi formulacijami in sklepi avtorja pravkar prebranega pisma ne strinja, prav tako ni posegalo cenzorsko na mesta, ki zavajajo ali pa celo vznemirjajo javnost
Namreč, uredništvo RS stoji trdno na stališčih, da mnenja posameznikov ne morejo vznemiriti javnosti do te mere, kot jo vznemirja trenutna ekonamsko-politi-čna situacija v naši državi. Prav tako zagovarja popolno demokracijo in svobodo, kjer občani še s tako ekstremnimi stališči le-te ne morejo ogroziti, ampak jo le potrjujejo.
efekt! epr 1/11 — če te tone-mo
SAMOMORI ZA DOMOVINO
Potem, ko je svoje življenje na beograjskem betonu raztreščil Branko Čopič in se brez poslovilnega pisma odpravil v neznano, za sabo pa pustil kup knjig, v katerih je šaljivo popisal tegobe partizanskega življenja, se je v taistem Beogradu ubil Ljubiša Veselinovič, prvoborec, vojni komandant Druge proletarske brigade in član sveta SR Srbije.
Njunega pogreba ni bilo opaziti na ekranih vaših priljubljenih TV aparatov, še manj, ni ga spremljal niti komentar Tomaža Terčka, Toneta Fornezzija-Tota ali kaj-ve-mo-katerega Košnikovega ata Eden bolj, drugi manj pompozno sta bila odpravljena v pozabo 'zgodovine, napisala sta še zadnji scenarij za zadnjo veliko učno uro.
Ljubiša Veselinovič v poslovilnem pismu:
(eho do konca citata)
»To Mi.; storil zaradi popolne razcepljenosti Jugoslavije. Neodgovorno ravna-
nje vodilnih politikov, pravzaprav povampirjenih srednjeveških knezov In paš, zaslepljenih z oblastjo v svojih pašaluklh, je kompromitiralo rezultate NOB in revolucije. Nacionalizem in separatizem, hujša kot pred letom 1941, ata zasejala najrazličnejše cepitve med Jugoslovanskimi narodi In spravila delavski razred skoraj do razpada............To	sem	na-
meraval storiti na stopnišču zvezne skupščine, toda ker Imam zlomljeno nogo in ne morem hoditi, bom kraj In čas določil pozneje.«
(konec eha)
Ljubiša Veselinovič se je ubil sredi belega dneva, na simboličnem kraju, pred spomenikom osvoboditeljem Beograda, med katerimi je bil tudi sam
muzika 10"
Kakor je za zahod značilno, da so samomori poslovnežev in poli-
tikov krajna posledica bankrota ali razkritega pohujšanja, tako je za socialistične dežele značilno, da samomorom botruje razočaranje nad pričakovanim ali uresničenim, s skupnim imenovalcem, kratkim retoričnim besedovanjem: »Za kaj pa smo se mi borili?!«
Samomor ima v socializmu ideološki vzrok, pa naj bo to beograjsko sojenje, skok na beton, strel v glavo, ali prestreljeni Bojan Plut Samomor ni več samomor, postane obredna žrtev na oltar oblasti in ne vsebuje več nikakršnega sporočila žrtve človeštvu, recimo, družbi, ki ima dosti bolj dialektičen prizvok
Ostane samo simptom krize, pubertetniško dejanje brez vsake koristi. Postane nam jasno, da je bila smrt Ljubiše Veselinoviča zaman. Sicer pa je Daki že pred časom dejal: »Najboljši so padli «
muzika 10"
urban
naš komentar 29. 5. 1986
»V NEKATERIH STVAREH SE PA NE MORE -MO IGRAT«
Tako je točno pred enim letom in še kakšnim dnevom zraven govoril tovariš Jože na zboru študentov v Rožni dolini. Točno pred enim letom in enim dnevom pa je ta isti tovariš Jože marsikaj klenega povedal v intervjuju za zagrebški Danas. Poslušalcem je intervju najbrž ostal v spominu, saj je tov. Jože v enem zamahu razkrinkal študentski bojkot, Matevža Krivica, demonstracije proti paradi, Spomenko Hribar in še marsikakšno nepravilnost.
In glej, kakor po naključju je natanko eno leto po objavi intervjuja v Danasu ime tovariša Jožeta znašlo na prvi strani glasila SZDL. Vest v okvirčku je cenjeni publiki sporočila, da bo tovariš Jože postal predsednik najširše fronte delavnega ljudstva. Do včerajšnjega dne je bila usoda predsedniškega mesta na SZDL-ju negotova, saj je imel tovariš Jože kar pet zelo resnih tekmecev. Za mesto predsednika SZDL-ja so se potegovali še tov. Miloš Mikeln, Tovarišica Silva Jereb, pa še Ciril Zlobec, Franc Šali in Lev Kreft.
Zgodilo pa se je tisto, kar je po verjetnostnem računu sicer nemogoče, v samoupravnem socializmu pa je to vsakdanja politična praksa: vseh pet protikandidatov se je premislilo, vsi po vrsti so se kandidaturi odpovedali. Tovariš Jože je ostal brez tekmeca, čeprav bi si tekmeca,pravzaprav zaslužil.
•fekt:
Zakaj bi tovariš Jože teKmeca potreboval? Omenili smo že, da je SZDL najširša fronta delovnega ljudstva. V takšni fronti bi svojo domovinsko pravico morali najti vsi: od mirovnikov, ekologov, Matevža Krivica, do tistih, ki skušajo zgodovino pisati na nov, morda manj dogmatičen način. Tovariš Jože pa je lani za vse te primere ugotovil, da so vsaj sumljivi, če že ne sovražni. Postavljamo si vprašanje: ali bodo z novim predsednikom vsi po vrsti izgubili domovinsko pravico? Ponujata se nam dva odgovora:
Prvič: Tovariš Jože bo svoje mnenje spremenil in pod okrilje organizacije, ki jo bo vodil sprejel tudi tiste, ki jih je lani napadal.
Drugič: spremembe mišljenja pri nekoliko starejših ljudeh so dokaj redke in dvomimo, da bo tovariš Jože drugačen. To pa bi pomenilo, da bodo vsi, ki so nekoliko drugačni po novem postali ptički brez gnezda.
EFEKT - Isto
Še ena dilema se nam zastavlja. Ali bo tovariš Jože od bojnega klica —: »A me hoč'te poslušat« prestopil k neki drugačni poziciji, Mesto predsednika najširše fronte zahteva predvsem posluh za težave drugih in najširšo odprtost. Dokler je bil tov. Jože šef ljubljanske partije, si je zahtevo po poslušnosti še lahko privoščil, zdaj pa bi on moral poslušati druge. Tudi tu se nam zastavlja vprašanje, ali bo človek, ki bo naslednje leto star 60 let, naučil poslušati druge.
EFEKT - isto
V tej seriji dilem lahko omenimo še eno: kako to, da so se vsi protikandidati odrekli konkurenci? Po izkušnjah, ki smo si jih pridobili med kongresnimi volitvami in preštevanji glasov lahko mirne duše rečemo, da tovariš Jože v tem boju ne bi zmagal. Kongresni volilni rezultati so namreč dokazali, da profesionalni politiki dobijo bistveno manj glasov od tistih, ki se s politiko bavijo neprofesionalno. Zdravorazumski odgovor, ki se nam ponuja na zastavljeno dilemo, bi bil takle: ker je bilo že precej pred volitvami, evidentiranji in kandidiranji vse dogovorjeno, so izpadli vsi, ki v tem političnem špilu niso bili predvideni, pa čeprav bi si mesto predsednika najširše fronte zaradi večje odprtosti bolj zaslužili kot tovariš
Jože	ali
ODVIZO
petek 16. 5. 1986
DE BELLUM LAIBACH
muzika 15
Dve uri in 15 minut po začetku včerajšnje seje Sveta za kulturo pri SZDL je na vrsto prišla četrta točka dnevnega reda. O vsebini te točke smo vas na kratko obvestili že večkrat hkrati pa smo obljubili daljše poročilo. Na svetu za kulturo so namreč razpravljali o protestu koroških partizanov
zoper pobudo mladinskega kongresa za legalizacijo imena skupine Laibach. Protest koroških partizanov je bil objavljen pred dobrim mesecev v Delu, kmalu po tem protestu pa so se oglasili še kamniški partizani oziroma njihov predsednik, na včerajšnji seji pa so prebrali tudi protest domžalskih partizanov. Skupni imenovalec vseh napadov bi lahko strnili v poziv, da ne smemo dovoliti ponemčevanja naše dežele.
muzika 10« ISTO
Predsednik Sveta Miloš Mikeln je zbrano občinstvo najprej seznanil s protestom domžalskih partizanov. Protest je bil napisan v slogu »ne smemo dovoliti... ne moremo razumeti... Ljublja-na-mesto heroj.. .« V pismu torej ni nobenega novega argumenta, stari argumenti pa so na trhlih nogah. Takoj po prebiranju tega pisma se je oglasil Jože Vogrinc, delegat ŠKUCa, in zbranim predstavil drugo polovico resnice. Ključni del njegove argumentacije bi lahko strnili v trditev, da dokončnih pomenov besed ni, torej, ne moremo govoriti, da je pomen besede Laibach dokončno nasil-niški, negativen in nazadnjaški. Besedam pripiše pomen šele družba, besede same po sebi nimajo pomena, nosijo le tisti pomen, ki jim ga pripišejo. Drugi del Vogrinčeve argumentacije pa se je ukvarjal z vprašanjem odloka o zaščiti imena mesta. Ta odlok namreč ščiti pačenje imena mesta, ker pa je skupina Laibach skupina in ne mesto, ne moreno govoriti o potujčevanju imena mesta.
muzika 10« isto, potem spet V PODLAGO
Govorniki so si potem predajali besedo skoraj dve uri. Nekaj prisotnih je ugotavljalo, da gre za generacijski konflikt, drugi del je ugotavljal, da gre za provokacijo, in da zaradi prepovedi skupina Laibach samo profitira. Zanimivo je, da na seji praktično ni prišlo do večjih žolčnih izpadov, le neka razpravljalka se je nadpovprečno gražala, češ kaj si ti mulci privoščijo. Osnovni tok razprave je morda najbolje zajet v stavku »Ime Laibach mi je zoprno.« Kljub temu tonu pa bi le lahko ugotovili nek napredek. Svet je namreč ugotovil, da je administrativna prepoved delovanja skupine nesmiselna, pri tem pa so povdarja-li, da prepoved koristi le Laibac-hu, ker si s tem skupina pridobiva publiciteto. Nekoliko bolj odprto je bilo stališče Toneta Pavčka. Le-ta je zbrane opozoril, da ima mladina vso pravico do upora zoper tradicionalizem, hkrati pa je povedal, da je danes provokacija praktično edini način za preboj iz anonimnosti.
muzika 10« ISTO, Potem spet V PODLAGO
Sklep Sveta pa je za zdaj bolj stvar papirja, saj bo prav gotovo potrebnih še precej takšnih in drugačnih svetov, da bodo Laibach spet lahko nastopili v Ljubljani. Kljub nekaterim pomislekom in zadržanosti lahko mirne duše rečemo, da je Svet za kulturo precej bolj toleranten od drugih institucij, skozi katere se bo potrebno prebiti. Prav tako je sklep zelo salomonski. V njem lahko najdemo za vsakogar malo, nobena trditev pa ni dokončna, kaj šele zavezujoča. V nekaj dneh se bodo prav gotovo oglasili prvi protesti in tudi protestniki bodo zahtevali svojo pravico. Država se še ni dokopala do spoznanja, kako prav bi ji prišla skupina Laibach. Država se še ni dokopala do spoznanja, da potrebuje skupin, ki bo ovekovečila, izklesala ali naslikala njene bogove.
muzika 10« ISTO, potem v PODLAGO
Nekaj pa je od včerajšnje seje jasno. Prostor je spet nekoliko širši. Danes se ne bi več mogel ponoviti prizor izpred štirih let, ko je policija prepovedala vsa besedila Otrok socializma na nesojeni 11. šoN pod mostom. Prav tako danes ne bi bilo več možno izvajati tako grobih cenzur, kot se je to zgodilo npr. v drugi številki Punk Problemov. Tudi do reprize prepovedi razstave skupine Laibach danes najbrž ne bi moglo priti. Predsednik Sveta Miloš Mikeln se je izrecno zavzel za dovoljenje delovanja, javnost sama pa naj bi se odločila, ali bo delovanje skupine finančno podpirala, organizirala prireditve ipd. Kljub razpravam v duhu stavka »Ime Laibach mi je zoprno«, je Tone Pavček zagovarjal pravico svobodne izbire imena. Jasno je namreč, da ime ni neposredno povezano z vsebino, vsebino izoblikuje in vsili šele vladajoča ideologija.
mizika 15« ISTO
ALI
NAŠ KOMENTAR
(petek, 30. 5. 1986 ob 14:15)
KDO NAJ BOJKOTIRA
muzika
Informacija, da so študentje osrednje slovenske institucije za proizvodnjo filmskih, gledaliških, radijskih in televizijskih umetnikov namesto slavnostne proslavitve 30-letnice obstoja te institucije pripravili bojkot te proslavitve in študijskega procesa na akademiji na sploh, je bila za marsikoga kot strela z jasnega. Razlogi, ki so bili v času po napovedi bojkota objavljeni, so številni, raznoliki in vsaj večinoma, bolj ali manj malenkostni. Pri tem seveda ne mislim na študente same — z njihovega stališča So številne, še tako neznatne malenkosti znotraj institucionalne, pa tudi povsem praktične ureditve njihovega študijskega procesa lahko izjemno pomembne, celo usodne. Ko pravim, da so objavljeni razlogi bojkota malenkostni, pravim to s stališča javnosti — v tem primeru bi lahko rekli celo: s stališča širše družbene skupnosti. Toda — tudi s tega stališča bi lahko navedli vrsto razlogov ZA poppoln bojkot delovanja Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, njenih obstoječih štddijskih programov in kadrovske (profesorske) zasedbe.
muzika
Z izjemo redkih svetlih prebliskov so slovenski film, slovensko gledališče, slovenska televizija in radio, (torej večji del slovenske kulture) takšni, da bi nam jih ne zavidal noben, kulturno še tako siromašen narod — Slovenci pa si za povrh še domišljamo, da smo kulturno bogata nacija! In ker za samoupravni socializem še vedno velja dejstvo, da je kriterij zaposlovanja zgolj in edinole formalno dokazilo o izobrazbi in ne posameznikove sposobnosti, je delež krivde, ki ga za takšno stanje z omenjenih kulturnd-umetni-ških panogah nosi omenjena vzgojno-izobraževalna institucija, pravzaprav največji. Izkušnje z diplomanti omenjene institucije kažejo, da le ti niso sposobni niti najmanjše refleksije lastnega početja. V Slovenskih medijih, bodisi uradnih, bodisi mladinskih, ni zaslediti niti enega filmsko- ali gledališko-kritičnega imena človeka, ki bi prihajal z omenjene akademije, pa čeprav naj bi se del študentov dramaturškega oddelka usposabljal tudi za takšno početje. Glede ostalih zadošča, da si preberete intervju s kakšnim od njih.
O njihovih obrtnih sposobnostih bi skorajda ne kazalo zgubljati besed. Zgleden primer je bil omnibus TRIJE PRISPEVKI K SLOVENSKI BLAZNOSTI, v katerem je bilo mogoče jasno razbrati visoke ambicije avtorjev — diplomantov filmskega oddelka AGRFTV, njihovo izjemno dobro poznavanje ključnih režiserjev in filmov zgodovine filma in hkrati skorajda bolečo nemoč, obupane poizkuse filmske artikulacije — scenarij, naracija, montaža, dialogi,... vse te, povsem obrtniške, s stališča IDEJE malenkostne podrobnosti filmskega profesionalizma so tisto, česar jih njihovi profesorji v štirih letih niso mogli naučiti in zaradi česar, navkljub dobri volji diplomantov AGRFTV-ja njihovi filmi niso bili to, kar naj bi bili — FILMI.
Da razlogov za to ne gre iskati v osebnostnih lastnostih posameznikov, pač pa v ŠOLI oziroma vzgojno-izobraževalnem procesu in njegovih nosilcih, ki Joi jih edini lahko in MORALI NAUČITI vseh obrtnih spretnosti poklica, je več kot jasno.
muzika
Nagrada ZSMS - ZLATA PTICA — je sicer javno razpoznana kot farsa, pa vendar so tudi takšne institucionalizirane farse lahko sredstvo javnega izražanja stališč, pa tudi pritiskov. Na prvem sestanku letošnje žirije je bil izrečen predlog, ki pa v končni fazi ni bil uresničen — tudi zaradi apatije, ki je po reakcijah zajela predlagatelja. Predlog pa je bil, da se nagrada za film ne podeli, in se namesto tega objavi obrazložitev: da filmov na slovenskem ne more snemati noben drug mlad človek razen študentov AGRFTV-ja, le ti pa filmov niso sposobni snemati in da se tako javno izraža nezaupnica profesorjem in študijskemu procesu akademije. Zdaj so to, čeprav iz drugačnih razlogov, namesto ZSMS storili študentje AGRFTV sami in prav je tako.
Leon
Tank, 2. 6, 86
Avizzo
KITAJCI NISO
NEUMNI
П 36 B/4 10 sek. + podlaga
Predsedstvo Univerzitetne konference ZSMS je na svoji seji dne 30. 5. 86 o bojkotu na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo sprejelo naslednja stališča:
Ni ga človeka v socializmu, ki ne bi na svojo koži občutil vsaj ene ekonomske reforme. Nekateri so jih celo preživeli. Preseneča pa dejstvo, da so socialistični Kitajci še najmanj reformirali svojo ekonomijo in politiko. Pričakovali bi namreč prav nasprotno: v milijonu duš zgrešenih eksperimentov ni opaziti, njihovi učinki pa so zanemarljivi. Vendar, Kitajci ne drvijo v reforme na vrat na nos.
Celo pri zadnjem odpiranju svoje dežele so postali oprezni.
Neurejanje razmer na AGRFT in ustvarjanje pogojev, ki so študente pripeljali v bojkot, je neposredna odgovornost vodstva šole. Zato vnaprej opozarjamo, da bomo najostreje reagirali
— na kakršenkoli poskus diskvalifikacije študentov v bojkotu
— na kakršenkoli poskus izvajanja pritiska na študente v bojkotu
— na kakršenkoli poskus manipulacije z javnim mnenjem
Lani se je s kitajskimi funkcionarji pogovarjal Slaven Letica, sicer profesor ekonomike zdravja na Medicinski fakulteti v Zagrebu.
Letica je med drugim svojim sogovornikom pojasnjeval, kako deluje naš sistem SIS-ov in svobodne menjave dela. Kitajci so za SIS-e pokazali veliko zanimanje, sicer pa so razmišljali takole:
»Morda ne bi bilo slabo, če bi eno samoupravno interesno skupnost osnovali v majhnem, odmaknjenem delu Kitajske. Dežela je namreč velika. Če nam bo eksperiment propadel, ne bo nihče niti vedel, da smo sploh poskušali. Če bodo rezultati dobri, pa lahko SIS-e počasi pričnemo širiti.«
Zvedeli smo, da je Jugoslavija pred kratkim od evropskega biroja za AIDS v Parizu zahtevala, da prenehajo uporabljati francosko kratico SIDA za sindrom zmanjšane imunosti — AIDS. Zahtevo jugoslovanske zdravstvene oblasti utemeljujejo s pritožbami Sid ali Persid (Sida, Persida), jugoslovanskih žena, ki nosijo ista osebna imena kot bolezensko strašilo gnilega kapitalizma. SIDA ogroža celo profesionalno delo.
Kot poroča Associated press je neka jugoslovanska gledališka igralka odbila žensko vlogo v komediji, v kateri bi morala nastopiti pod imenom SIDA. Protestirajoče Jugoslovanke se pritožujejo, da zaradi svojega imena težko navežejo stike z osebami moškega spola.
Ker so štuentje s svojim bojkotom izrazili popolno nezaupnico vodstvu šole, predsedstvo meni, da razmer ni mogoče rešiti brez takojšnjega odstopa vodstva AGRFT. Zato pozivamo tako vodstvo AGRFT kakor tudi vse druge družbeno-politične organizacije, da nemudoma ustvarijo pogoje za uresničitev zahtev bojkotirajočih študentov AGRFT in s tem vzpostavitev rednega poteka študijskega procesa.
Sprašujemo se samo eno: ali bodo Kitajci v veliki Kitajski- lahko našli dovolj zabačeno selo, ko bodo pričeli eksperimentirati s samoupravljanjem na debelo?
V našem članku z dne 14. maja — piše Zeri in populit — smo na osnovi javno predstavljenih dejstev poudarili, da Jugoslovani ne želijo razvijati dobrih odnosov z Ljudsko socialistično republiko Albanijo. Ob tej priložnosti smo tudi poudarili, da so vsi razlogi, ki jih za to navajajo Jugoslovani, samo izgovor za to, da opravičujejo to svoje stališče.
Konsekventno z zahtevo jugoslovanskega zdravstva je postopala tudi sodelavka tega Radia, ki se po samovolji starševfte 21 let imenuje Milka. Od matičnega urada v svoji občini je zahtevala, da ime Milka prepove za javno uporabo. Punca pravi, da ne želi imeti ničesar skupnega z inflacijo, ki je tako strmo naraščala pod mandatom stare vlade, zato se bo za na-»slednja štiri leta preimenovala v Branko. Da bi se njene hčere (ki jih še ni) izognile podobnim nevšečnostim z imeni, jih bo vse po vrsti krstila za Raise in jih jih označevala z rirfTskimi številkami.
V zeri i populil so očitno prebrali tudi petintridesetomajski Vjestnik, ki ga zvesto citirajo: »Albanija je usmerjena predvsem proti Jugoslaviji. Z ozirom na to, da vse prometne poti vodijo čez našo državo, smo mi za Albanijo najpomembnejši trgovinski partner. Zaradi tega Albanija nima druge izbire, kot da se podredi Jugoslaviji. Za to priložnost je Jugoslavija zgradila pet mostov in tri tunele «
Po vsem tem bi Tomaž Šalamun najbrž pripomnil: »Videl sem Kitajca, čuden Kitajec.«
odvizzo
komedijo zmešanih je pripravil miran
Naš komentar, 3. 6. 86
ČAS
BOJKOTOV
Po Ljubljani že v drugo v zadnjem letu dni straši Študentski bojkot. Popolnoma odveč in neproduktivno bi bilo razpravljati o tem, koliko so se študentje Akademije za gledališče, radio, film in televizijo zgledovali po lanskoletnem bojkotu plačevanja stanarin v Študentskem centru, ko so zasedli akademijski oder. Navsezadnje bi morali o tem povprašati študente Akademije. Kot je še posebej pokazalo včerajšnje soočenje AGRFT-jevcev s »širno družbeno skupnostjo« (o seansi, ki bi jo lahko primerjali z lanskoletnim zborom študentov v Rožni dolini, smo poročali v včerajšnjem tanku) obstaja kar nekaj skupnih obeležij lanskega in letošnjega bojkota, vendar več o njih v nadaljevanju. Za uvodno rabo se lahko zadovoljimo z ugotovitvijo, da je zdajšnji bojkot okronal Vse študentske probleme. Ne preostane nam več drugega, kot da pod enoletno bojkotno bilanco potegnemo črto, pod katero se znajdejo: nevzdržen socialno-ekonomski položaj študenta (stroški študentskega preživetja so se povzpeli na šest starih milijonov), prostorska stiska na fakultetah (študentje Filozofske fakultete in biologije so jeseni grozili s štrajkom) in nezadovoljivi vzgojno-izobraže-valni programi, povezani s strokovno in pedagoško neprimernim kadrom visokošolskih učiteljev. Po vsem tem izzvenijo ugotovitve, da v visokem šolstvu najbrž nekaj škriplje (to smo lahko slišali tudi včeraj) kot golo licemerstvo. Mimogrede: včerajšnje konstatacije niso izrekli »subjekti študijskega procesa«.
Na univerzi in zunaj nje se nekaj lomi, univerzo je vzel hudič.
Po bojkotom svojstveni logiki ti nastopijo spomladi, pred počitnicami. Škoda! Če bi bojkoti tekli med študijskim letom, bi lahko hudiča zgrabili za rep.
Toda ostanimo pri formi aktualnih študentskih protestov, pri bojkotih, in upajmo, da nam bo vsaj na papirju uspelo nadomestiti zamujeno.
Če bi poskušali včerajšnje dogajanje na predsedstvu Univerzitetne konference ZSMS povzeti v enem samem stavku, potem bi morali reči takole: predstavniki republiške — in vseh ostalih nižjih — instanc najširše fronte in njenih hčerinskih organizacij so ekscesnemu pojavu v samoupravnem življenju na Akademiji tudi tokrat postavili že vpeljano diagnozo. Študentski bojkot študijskih obveznosti ni produkt problemov, na katere opozarjajo študentje, pač pa je produkt zastoja v samoupravljanju na Akademiji. Tovrstni globalizem, ki vzrokov za netolerantne ekscese ne zagrabi pri glavi, ampak pri repu, ki ekscesov samih ne naprti samoupravljanju, temveč njegovim predpostavljenim subjektom, ki dejanskim problemom zoperstavlja politični normativi-zem in ki meša posebno z občim in obče s posebnim, kakor mu je v danem trenutku pač po meri, poznamo še iz časov lanskoletnega bojkota. Naj spomnimo: takrat je bila z isto argumentacijo v Študentski center odposlana deputacija družbe, ki je samoupravljanje v imenu samoupravljanja ukinila. V naravi stvari je, da se samoupravljanje komple-mentira s prisilnimi upravami, z izvensamoupravnimi posegi, da samoupravljanje deluje tako, da ne deluje, pri čemer se krivda za nedelovanje zvali na kožo tistih, katerim je samoupravljanje
ustrojeno. Res, nihče ni včeraj gro/il / uvedbo prisilne uprave na AGRFT, vendar pa so predstavniki splošnega družbenega interesa hoteli videti študentske zahteve črno na belem, da bi lahko nakopičene probleme reševali takoj in ne po zapletenih samoupravnih poteh. Torej: takšna ali drugačna, vendar vselej izvršno-organizacijska moč je skoncentrirana v točki, v kateri temeljni družbeni odnos pri nas skrahira.
Poglejmo si nekoliko pobliže to zdravniško globalistično strategijo in točko, na kateri samoupravljanje še stoji in že pade. Iz prakse, v kateri pride do zastojev v uresničevanju deklarativno temeljnega družbenega razmerja sledijo od njega samega bolj učinkoviti instanti, lahko potegnemo vsaj dva sklepa. Prvič, da na ukinitve samoupravljanja, pojmovane kot začasne prekinitve oz. na začasne organe družbenega upravljanja in kar je še ostalih nosilcev in posredovalcev kirurških rezov in družbenih intervencij, ne smemo gledati kot na samoupravne nadomestke, temveč kot na bolj primerne in bolj učinkovite substituente za samoupravljanje samo. Slejko-prej se izkaže, da ustavno samoupravljanje deluje kot kaj prikladna forma »samoupravnim« (v narekovajih), zakonsko nepri-poznanim nesamoupravnim posegom, kot forma, pod katero se skriva uporaba konvencionalnih političnih tehnik obvladovanja in nadziranja. Samoupravljanje ne afirmira svojih predpostavljenih subjektov, niti oni ne afirmirajo samoupravljanja. Samoupravljanje afirmira birokracijo, izvršno-organizacijsko politično moč, ki v imenu imaginarnega, v imenu splošnega družbenega interesa zastoje v samoupravljanju odpravlja. Splošni družbeni interes pa je po Kritični analizi delovanja političnega sistema ravno samoupravljanje kot nedotakljiva vsebina obstoječega političnega sistema.
Vrnimo se spet k včerajšnji seji. Prepad med širšo družbeno skupnostjo, med splošnim družbenim interesom in med očitno izven družbeno skupino, tokrat študenti AGRFT, se je izoblikoval v trenutku, ko je eden od AGRFT-jevcev vehementno zatrjeval, da samoupravljanje ni morda vsebina, temveč samo sredstvo za reševanje nakopičenih problemov, sredstvo za dosego kvalitetnih vzgojnoizobraže-valnih programov, katerih nič manj kvalitetno izvajanje je povezano z določeno kadrovsko politiko Akademije, študentje se torej s samoupravljanjem borijo za študij in ne s študijem za samoupravljanje. Iz proslulega tolmačenja študentskih interesov iz časov lanskega bojkota, po katerem so parcialni interesi študentov vsi tisti, ki niso globalni, sledi, da se študentje tudi tokrat borijo za parcialne interese. Tolmačenje je pravilno, saj predpostavlja, da je samoupravljanje neka vsebina, resnična in bistvena opredelitev družbe obstoječega političnega sistema. Toda družba nekega političnega sistema še ni politični sistem neke družbe, subjekt ni predikat in obratno. Da to drži, so potrdili tudi producenti restriktivne javne razprave o Kritični analizi: ni se namreč smelo razpravljati o spremembah političnega sistema, ampak v skladu z devizo »sistem je dober, vendar je z nami nekaj narobe« o spreminjanju tistih, ki naj bi ga udejanjali, subjekt je postal konstrukt države, ki je svoj predikat našel v človeku, slučajno bivajočem na Balkanskem polotoku. Ker je javna razprava o Kritični analizi, takšna kakršna je pač bila, končana, ni pričakovati, da bi se optika v doglednem času spremenila. To pa pomeni, da bomo imeli opraviti s študentskimi bojkoti vse dotlej, dokler bodo po tej optiki študentje izražali samo parcialne interese in dokler se bo samoupravljanje opredeljevalo kot vsebina. Mimogrede: za izjavo »samoupravljanje je samo sredstvo« bi kak vesten državni uradnik v Kazenskem zakoniku takoj izbrskal vsaj ducat členov, po katerih bi izjavo ustrezno sankcioniral. Vendar, zakaj bi svetil levu v žrelo?
Sicer pa nas je včeraj šokirala konstatacija predstavnika Republiške konference SZDL, ki se je na svetlo prebila proti koncu razprave. Tovariš je namreč ugotovil, da so zadnji dogodki na AGRFT pokazali, da samoupravno organizirani študentje vendarle predstavljajo realno družbeno silo na univerzi. Katero samoupravno organiziranost je imel v mislih? Pa menda ne . . .?
odvizco
RADIO ŠTUDENT
Edini na aparatih izmerljiv vpliv realnega socializma bo ostai traj-■no v spominu vsem nasprotnikom in zagovornikom izgradnje objektov, kjer naj bi atom služil človeštvu. Vsaj do sedaj so v socializmu postavljali pomnike večidel le žrtvam borcev za napredek, Černobil pa bo prvi spomenik socializmu, kjer se je od napredka tudi umrlo in se gotovo še bo. Nesreča v Černobilu bo ostala temeljni kamen boja proti JE.
Če nič drugega je v praksi dokazano, da se kaj podobnega vključno s posledicami lahko dogodi tudi v Krškem, pa čeprav naj bi kaj takšnega bilo praktično skoraj nemogoče — možnosti nesreče so minimalne, procentu-alno zanemarljive, kot so bile tudi še trenutek pred nesrečo v Ajac-ciu. Uvežbanost osebja in kvaliteta konstrukcije ne dopuščata dvomov, nesreča v Krškem je možna le, če odpovedo vsi motorji Boeinga 707 družbe Trans VVorld Airlines in potem to letalo z višine desetih kilometrov strmoglavi točno v reaktor JE Krško. Kot pravijo je to SDloh edini način
povzročitve vznemirjenosti v kontrolni dvorani Krške nuklearke, ki proizvaja ceneno električno energijo, ki se bo po prvi pošiljki uranove rude iz rudnika Žirovski vrh v Anglijo, kjer bodo rudo predelali, še malce pocenila.
Domnevamo lahko, da bosta vojska in milica skupaj z organi civilne zaščite v duhu splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite še med samim parkiranjem letala TWA in zadnjimi obupnimi poskusi pilota, da bi letalo izravnal, mirno in brez panike izselili približno 85 procentov prebivalstva Krškega in okolice vključno z upokojenci.
Zato izjavljamo, da nas ni strah, da imamo polno zaupanje v našo vlado in varnostne ukrepe naših organov, da vsak dan jemo primorsko solato in pijemo tolminsko mleko. Na morje pa gremo na jadransko obalo, kjer letos radiacije sploh ni bilo.
Skrivnost našega uspeha je v tem, da zmeraj vemo kam veter piha.
Urban
O FINANCIRANJU NUKLEARNE ELEKTRARNE KRŠKO
IN PODOBNIH OBJEKTOV
muzika 5”
Z nami nastopa komercialni direktor naše prve nuklearke:
VT: Bili smo obveščeni, da ima nuklearna elektrarna Krško težave z dobavo deviz. Ali lahko to komentirate?
IZT: ... ne smijemo iči u bilo kakve improvizacije (ga skineš in zarolaš notri muziko)
VT: Znači, preduzimamo akcije za, kao prvo, ozbiljno planiramo svoje potrebe, tako da se na vreme pojavimo u Jugoslaviji na onim punktovima..
IZT: smo tražili u glavnom smo uspijeli realizirati. Bilo je poteško-ča, bilo je puno intervencija, teleksa, telefonskih razgovora ... (ga počasi skineš in povoziš z muziko)
IZT: . . . pa to je kompenzacija, kao i svaka druga kompenzacija vezana za ... (ga povoziš z muziko)
VT: Konkretno, za kakšen izvoz gre, a lahko to poveste ali tega ne smete povedati?
IZT: to je red veličine dva, dva i po milijona godišnje.
muzika 10” - LAIBACH
Nuklearna elektrarna Krško kot vsi ostali jugoslovanski potrošniki, deviz podlega novemu deviznemu zakonu in improvizaciji kot eni temeljnih značilnosti jugoslova-njega gospodarstva, ima pa to prednost, da je objekt velikega
družbenega pomena. To lahko ekspliciramo: prav tako kot vojna industrija je nuklearka oproščena carine pri uvozu repromateriala in prav tako kot vojna industrija ima nuklearka prednost pri dodelitvi deviz.
Pri tem primerjavo z vojno industrijo uporabljamo le zato, da bi si laže predočili pomen tega objekta. Zadoščanje energetskim potrebam ni navidez nobene povezave z obrambo domovine in gospodarstva.
tišina 1”
Ker je likvidnost jugoslovanskega gospodarstva vprašljiva, ker mora Narodna banka Jugoslavije že sedaj tudi za več tednov blokirati izplačilo obveznosti posameznih podjetij tujini, ker bo revalorizacija dolgov kmalu postala tradicija in ker ni nikakršnih izgledov za bolje čase, je gradnja novih objektov velikega družbenega pomena tudi z ekonomskega stališča neumnost. Skoraj gotovo bi gradnja novih nukleark pomenila konec vseh možnosti za posodobitev zastarele jugoslovanske industrije in neizbežen zadnji korak v družbo dežel tretjega sveta. Prepad med Jugoslavijo in razvitimi zahodnimi deželami bi ostal nepremostljiv.
muzika 15” »Russians are Corning«
urban
IDEOLOGIJO
NA
REFERENDUM
Dogajalo se je, da so avtorji starogrških tragedij na odru uprizorili dramski zaplet, ki ga logično niso mogli razrešiti niti oni sami. V tem primeru so, da bi lahko svojo pripoved izpeljali do konca, poklicali na pomoč božanstvo. Na oder se je spustila naprava, ki je glavnega junaka po božji volji prestavila iz kočljivega položaja v naslednji prizor, oz. dejanje. Neboleča razrešitev, ki jo je izvedel dues ex machina, je dramo pripeljal do hotenega konca.
lato 15"
Pred dvema tednoma je deus ex machina dramatično posegel tudi v načrtovanje jugoslovanske nuklearne bodočnosti. Kakor pri starih Grkih je tudi pri nas božanstvo prišlo iz višav, v katere se je dvignilo v Ukrajini. Če je bilo v starogrških tragedijah po posegu božanstva v dogajanje na odru moč predvideti njegov zaključek, pa danes še tega ne moremo trditi za pojav božanskega radioaktivnega oblaka nad Jugoslavijo. Dt-i ex machina iz Černobila je presekal neproduktivne strokovne polemike o gradnji nukleark v Jugoslaviji tako, da jih je prevedel na drugi nivo. Preskok je bil nujen, vendar ne neizbežen za državo in njene podanike. Razprave o ekonomskih in političnih posledicah nuklearnega projekta, ki so potekale v najvišjih državnih telesih in političnih forumih so javnost pričele utrujati in pasivizirati. i Če se deu3 ex machina ne bi ta-
ko nepričakovano pojavil, bi se prav lahko zgodilo, da bi jugoslovanski jedrski program ob za nasprotnike nukleark neprijetnih sprememb v državnem vodstvu, kmalu doživel svojo potrditev.
Največji paradoks dozdajšnjih polemik je bil ta, da so tiste dr-žavnopartijske strukture, ki so pripravile program izgradnje štirih nukleark, še najmanj razpravljale o morebitni ali pa kar očitni ekonomski in politični odivsnosti, v katero bi država zapadla, če bi se program začel uresničevati. Nasprotniki jedrskih central so igro, katero so določali predvsem ekonomski argumenti za gradnjo, sprejeli.
Muzika isto 15”
Kot rečeno, posledice nesreče v Černobilu so polemiko prenesle na drug nivo, na nivo, na katerem je sploh ne bi smelo biti. Pa vendar je, kot nam je dokazalo včerajšnje televizijsko omizje. Pod pritiskom javnega mnenja je danes treba namesto o ekonom-sko-političnih posledicah razpravljati o varnosti jedrskih central, o žrtvah 100% nezanesljive visoke-tehnologije. Černobilski deus ex machina, ki mu je uspelo, da je v ključnem trenutku jalive strokovne prepire prevedel in omejil na vprašanje varnosti nukleark kot na edino relevantno vprašanje, je bil včeraj — in bo najbrž tudi še v bodoče — dotolčen s cinizmom koliko žrtev lahko nuklearni projekt še prenese, da je še eko-
nomsko, politično in celo moral-no-etično sprejemljiv? Vprašanje ostaja, koliko je resignirana ugotovitev direktorja krškega reaktorja, da (citiramo) :»če se bomo povsod po svetu uprli gradnji nuklearnih elektrarn, potem na tem področju ne bo napredka,« (konec citata), s skladu s sicer proslulo formulo »splošnih družbenih interesov«. Mimogrede, za to priljubljeno sintagmo se v zadnjih dneh zdi, kot da je izginila iz politiškega jezika. Zdi se, kot da je mitično skladnost in istovrstnost določenih interesov v družbi s sabo odnesel černobilski radioaktivni oblak. Ne upamo si verjeti, da je s sabo odnesel tudi ideologijo, ki je sejala to enotnost. Bolj verjetno je, da se je ideologija prestrašila nevarnosti verifikacije nje same s strani ti-
stih, ki jilvobviaduje, pa se je zato začasno umaknila. Če naj se »splošni družbeni interes« končno enkrat že uveljavi, potem mu nasprotovanja gradnji jedrskih elektrarn nudijo vso možnost, da se uveljavi in prezentira v svoji izvirni obliki na — referendumu. Neprijetnost referenduma je samo ta, da se na njem ne bi odločalo o jedrskih reaktorjih, pač pa predvsem o tisti ideologiji, ki si že nekaj desetletij prizadeva afirmirati socializem tako, da sešteva industrializacijo in elektrifikacijo. Dosti bolj lagodno je torej pozivati k šolanju jedrskih strokovnjakov, ki naj bi v bodoče preprečevali černobile v njihovih posledicah, kot pa dajati černobile na referendum, odvizzo
OKLOPNICA
POTEMKIN
muzika 5
Milka Planinc je 13. maja sprejela prvega namestnika ministrskega sveta ZSSR in predsednika sovjetskega dela medvladnega jugoslovansko-sovjetskega odbora za gospodarsko, znanstveno in tehnično sodelovanje Ivan? Vasiljeviča Arhipova, ki vodi sovjetsko delegacijo na 24. zasedanju omenjenega odbora.
Iz zasipa v Delu, ki je kot običajno poln fraz in floskul, se ne da razbrati praktično ničesar. Sklepamo lahko le, da sta se oba visoka vladna funkcionarja pogovarjala tudi o še ne pozabljeni katastrofi v Černobilu, in v zvezi s tem o stališču do tega neprijetnega »incidenta.«
Namreč: nikakor ne smemo pozabiti, da jugoslovanska podjetja že dolgo zelo uspešno sodelujejo pri gradnji sovjetskih jedrskih elektrarn in sicer v obojestransko zadovoljstvo: to je omenil tudi eden jugoslovanskih komentatorjev nesreče v bližini Kijeva. Dejal je namreč da nesreča ni bila pogojena z defektom kakršnegakoli jugoslovanskega proizvoda. Ni jasno, kako je komentator prišel do tega podatka, ki pa se je kot kaže, izkazal za pravilnega. Ne gre sklepati drugače, kot da Jugoslavija že leta uspešno sodeluje pri proizvodnji jedrskega orožja v Sovjetski zvezi.
muzika 5
Iz neuradnega vira blizu vrhovom jugoslovanske vlade, ki pa je želel ostati neimenovan, smo izvedeli, da je Ivana Arhipova zanimalo predvsem stališče jugoslovanske vlade po černobilskem, kot se je izrazil, incidentu. Ivan Arhipov naj bi izjavil, da je nesrečo povzročil predvsem sklop nesrečnih okoliščin, ki je bil pogojen s človeškim faktorjem: Sovjetska zveza naj bi imela tako razvito jedrsko tehnologijo, da tehnične napake praktično niso mogoče. Seveda je prišlo tudi do človeških žrtev, ki pa so minimalne, zahvaljujoč predvsem pravočasnemu in učinkovitemu ukrepanju oblasti na ogroženem območju. Ivan Arhipov naj bi izrazil obžalovanje sovjetske vlade ob zadnjih okrepih Evropske gospodarske skupnosti, ki je prepovedala YU izvoz v dežele EGS. Hkrati je poudaril, da želi sovjetska zveza še naprej krepiti gospodarsko sodelovanje z Jugoslavijo in ga
ocenil kot zelo uspešno. Končno je ostro obsodil »histerične« in »zlonamerne« komentarje zahodnoevropskih vlad in tiskovnih agencij.
Omenil je, da je sovjetska vlada sorazmerno zadovoljna z poročanjem jugoslovanskih medijev obveščanja. Ivan Arhipov je predsednici ZIS izročil prisrčne pozdrave predsednika ministrskega sveta ZSSR Nikolaja Rižkova in s tem zaključil svoje izvajanje.
Milka Planinc naj bi Ivanu Arhi-povu še enkrat izrazila obžalovanje jugoslovanske vlade in ljudstva sorodnikom ponesrečenih žrtev in sovjetskemu ljudstvu. Prav tako naj bi poudarila, da nesreča v Černobilu ni vplivala na odločitev jugoslovanske vlade o jedrskem programu in da se bo sodelovanje med delovnimi organizacijami obeh držav zaradi obojestranskega interesa še okrepi-
lo.
muzika 10
To naj bi bile ključne točke pogovora, ki se je odvijal v Beogradu 13.,maja letos, in ki smo vam ga mogli prezentirati zgolj zaradi naključnega poznanstva. Ker pogovori za zaprtimi vrati ne vodijo nikamor, še najmanj pa do vsejugoslovanskega referenduma, ali pa celo do javne izjave jugoslovanskih politikov, moramo takšen način komuniciranja še enkrat proglasiti za protisa-moupraven, birokratski, etatističen, protipraven, opozicijski, združeno-opozicijski, tehnokratski, in da ne pozabimo. totalitaren in centralističen.
Še nadalje se bomo zavzemali za referendum kot način odločitve o projektu izgradnje jedrskih elektrarn.
muzika 10
floskula: lepa beseda brez vsebine
tankist urban
*** MIMOGREDE ***
Po podatkih KATEDRE so YU prsti v Černobilu dovodne in odvodne cevi za hladilno tekočino, proizvajalca pa sta Energoinvest (Sarajevo) in Duro Dakovič (Beograd). Ena prvih hipotez o nesreči je bila, da je počil eden od varov med cevmi.
»Prisilno kontaminirani in proti svoji volji nepopolno obveščeni prebivalci SR Slovenije se strinjamo in podpisujemo ob katastrofalni nesreči v ukrajinski jedrski elektrarni v Černobilju protestno izjavo ...«
Tako je pisalo na glavi peticije, ki so jo v soboto podpisovali udeleženci protestnega shoda na Šu-štarskem mostu. O številu podpisov, ki jih je zbrala ljubljanska ekološka skupina, organizator demonstracij, še nimamo podatkov, toda po prizadevnosti, s katero so pripadniki ekološke skupine zbirali podpise, bi lahko sklepali, da so se pod njo podpisali vsi sobotni protestanti. Le-teh pa je bilo v soboto pred Zlato ladjico od 1000 do 1500.
Podpisovanje peticije seveda ni bilo glavno obeležje sobotne ekološke fešte, ki je — kakor po naključju — sovpadala s partizanskimi prireditvami ob dnevu zmage in s trnjem obkroženi Ljubljani. Ob petih popoldan so šuštar-ski most, na katerem se je odvijal koncert bogsigavedi kakšnih bendov, preplavili transparenti, plinske maske, raztrgani dežniki in pelerine. Pojavili so se tudi demonstranti po službeni dolžnosti, ki so skrbeli za varnost sodrugov. Nastopajoči bendi so morali za nekaj minut prekiniti s koncertom in odstopiti mikrofone 7 organizatorjem demonstracij, ki so prebrali protestno izjavo, naslovljeno na slovensko, jugoslovansko in sovjetsko vlado in pozdravno pismo poljskih ekologov. Fešte so se solidarno udeležili tudi zagrebški ekologi — bilo jih je kakšnih 50 — ki so v Ljubljano prišli na poziv »Omladinskega radia 101«. Pravi žur se je pričel šele po tem, ko so bili zbrani vsi podpisi. Okrog pol šestih so se namreč demonstranti napotili ob Ljubljanici do tromo-stovja, prečkali VVolfovo in Čopovo ter zavili na Titovo proti Kozolcu. Množico, ki je skandirala »Hočemo referendum, nočemo nukleark«, je spremljala kolona av-
tr»mr»hiln\/
Šele ko je bil promet v centru popolnoma paraliziran, so se spremljevalci po službeni dolžnosti zavedli in zaprli promet na glavnih križiščih v centru. Demonstranti so se pred KO-RA-BAR-jem obrnili, odšli nazaj v strogi center in se zaustavili pred skupščino na Šubičevi, nato pa so se napotili nazaj k Zlati ladjici. Televizijskih kamer ni bilo videti.
Demonstracije so se tako končale. Stalni udeleženci protestnih shodov so se na sobotni poti spominov in tovarištva po ljubljanskih ulicah s solzami v očeh spominjali lanskoletne deveto-majske parade v prestolnici in podobne spremne manifestacije v Ljubljani. Nekateri med njimi so zaradi magične privlačnosti dne-vov okrog 9. maja resno predlagali, da bi ta dan proglasili za »Dan slovenskih demonstrantov« in ga združili s praznovanjem »Dneva zmage«. Sobotni pohodniki so bili tudi enotni v oceni, da je bil letošnji pohod z maskami, pelerinami in dežniki dosti bolj atraktiven kot lanski z balončki, poleg tega pa je bilo letos tudi več ljudi.
Slovenska skupščina je popoldan ob šestih samevala. Novo izvoljeni predsednik skupščine, Mi- ■ ran Potrč, je svoj govor opravil že dopoldan, težko pa je zahtevati od človeka, da ima v enem dnevu dva različna govora. Nenazadnje bi moral biti popoldanski govor zelo konkreten. Sef parlamenta bi moral odgovoriti na konkretne zahteve v protestni izjavi, na primer *na zahteve, da slovenska skupščina razpiše referendum o JC Prevlaka, da skupščina SFRJ-razglasi moratorij o gradnji jedrskih elektrarn, kar bi bilo najbrž lažje kot razglasiti moratorij o državnih dolgovih, itd .. Jedrske centrale kljub »splošnim družbenim interesom« zahtevajo premislek, torej je bila odsotnost republiških funkcionarjev popolnoma upravičena. In navsezadnje — kdo si je še upal posvetiti levu v žrelo?
miran
POLOŽAJ DRŽIMO ČVRSTO V SVOJIH ŠAPAH
Medtem, ko so zahodne tiskovne agencije, radijske in TV mreže panično poročale o katastrofi v sovjetski nuklearki Černobilj, ko so tudi na Poljskem prepovedali uživanje mleka, in ko so v Sloveniji in na Hrvaškem sprejeli preventivne ukrepe prve stopnje, so sovjetske oblasti sporočile, da držijo položaj čvrsto v svojih rokah
Kam meri to sporočilo?
Gotovo ne konstatira, da je požar, ki je ta čas še vedno divjal na nuklearki pogašen, prav tako ne, da tujci panično bežijo iz Sovjetske zveze, ne namiguje niti, da se je radioaktivni oblak izgubil, razpršil, končal svojo »zastrašujočo pot«. Sočasno so sporočili, da je še nekaj ljudi v smrtni nevarnosti — številka se je gibala od 18 do 27 in da so ostale ponesrečence prepeljali v bolnice in jih nekaj že izpustili: ob takem »sporočilu« se na primer italijanski poročevalec iz Moskve vpraša, kam so jih odpeljali, ali so jih res spustili domov in kako naj verjame uradnim sporočilom, če pa neuradni prikazujejo popolnoma drugačno sliko v Minsku in Kijevu Odgovor mu prinesejo Sovjeti kar sami: za prvega maja, to je v času, ko je v Evropi panika na višku, v Kijevu pripravijo spektateklsko praznovanje praznika dela, še večjo v Moskvi s to razliko, da gledalec v »živo« vidi le parado iz Moskve, iz Kijeva pa spremlja sliko »s ceste«, ki je časovno neoprijemljiva. Vendar dvom je na tem mestu odveč, zakaj tudi tuji državljani, ki so se vrnili iz Ki|eva so potrdili, da je življenje v tem mestu teklo povsem normalno, sem pa tja pa so se slišale govorice o tisočih mrtvih Eno tako naj bi svet poslal tudi sovjetski radioamater Pa se vrnimo na začetek kako lahko uradni sovjetski viri v popolni paniki nonšalantno izjavljajo, da držijo položaj čvrsto v svojih rokah? Takšnih poročil smo vajeni v povsem drugačnih okoliščinah, takrat na primer, ko se dve državi bojujeta za določen predel ozemlja, ali pa takrat, ko v državnih udarih padajo stari režimi, pa čeprav je oblast že popolnoma razbita — to ie na primer trdil Mar-cos le nekaj ur pred lem, preden jo |e popihal iz Manile ,
Torej, ie sama uporaba besed napeljuje sprejemnika v
dvom, oziroma v špekulacije, da je situacija na ogroženem ozemlju obsedena, saj se drugače uradni viri ne bi zatekali k vojaški terminologiji.
Ce vzamemo sporočilo dobesedno — in zakaj ga ne bi? — potem drži sovjetska oblast položaj čvrsto v svojih rokah, protesti mirovnikov, zalenih in drugih manjšinskih skupin niso uspeli. Tu pač moramo verjeti, da sovjetska družba ni monolitna ali pa brezkonflikta, temveč vzpostavlja enotnost ravno na teh drobcih opozicije, »disidentskih« skupinah. Po drugi strani pa oblast drži položaj čvrsto v svojih rokah tako, da javnosti ne informira, ali drugače, s pomirljivim tonom jo dezinformira Govorice med ljudstvom pa so že posledice propagande z zahoda in prvi maj je čas, ko sovjeti uradno napadejo zahodne informativne medije. Zapiranje, doziranje informacij o nesreči je inštrument, ki zagotavlja nemoten monopol strukturam sovjetske oblasti.
To pa nas mora spomniti na ne tako daljne dogodke pri nas, ko so politični predstavniki s Kosova suvereno zagotavljali, kako obvladajo nastali položaj, že naslednji dan pa so izbruhnili nemiri, še močnejši od'prejšnjih. In še ena podobnost je tu: ako bi nemire na Kosovu zatrli že ob njihovem prvem izbruhu — glej Mladinino kronologijo dogodkov — jugoslovanska in svetovna javnost o tem ne bi zvedela prav nič več, kot izve sovjetski državljan o katastrofi v Černobilju
Katastrofe ne bi bilo, če radioaktivnega oblaka ne bi zaneslo nad Skandinavijo in kasneje nad srednjo Evropo
In nenazadnje: pomembno je, da se informacijo o pobegu slovenskega Ramboja objavi šele dobra dva dni po pobegu, t»r krat, ko že padeta prvi žrtvi
T yu 100/4 samo začotek (socializam, socializam . , j odvizzo
(leon)
8
SCIENCE
FUCKTION
FAIRY
TALE
O NEKEM
AVIONČKU;
KI JE
IZGUBIL
STIK
Najprej imamo letalo. Potniško. Reaktivno. Leteče na 30000 feet nadmorske višine. Vse je OK, toda v nekem danem trenutku — vsi trenutki so dani, le vzeti jih je treba — letalo zgubi stik s kontrolnim stolpom, v.istem trenutku pa dobi stik, stakne se, z nežna nim projektilom, recimo mu raketa, ker je to najbolj verjetno in tudi najbolj nčbel. Bumtras in isto letalo, le razstavljeno na manjše kose, pada navzdol, tistih 30000 feet ali nekaj manj, recimo 2000 ali celo samo 1000 feet, kot je nadmorska višina zemlje, nad katero je Ištalo, ko je zgubilo stik s kontrolnim stolpom in dobilo stik z raketo, prav mu je, zakaj pa leta tam, ko ni treba, ali pa tudi. Razsuje se po veliki površini, hudobno neko letalo, da ga mora toliko ljudi in psov in strojev pobirati toliko kvadratnih milj naokoli. Neki potnik iz sprednjega dela letala (sprednjega zato, ker je za avantgardo), je še v enem kosu in kaže znake življenja, čeprav je v razmeroma klavrnem stanju — kdo pa ne bi bil, če bi padel prosto, 30000 feet ali nekaj manj globoko, brez padala, pa zato v nekem kosu razbitine, ki je nekoč pripadala nekemu avionu, ki je zgubil stik s kontrolnim stolpom. To je naš človek. Zaenkrat je v kritičnem stanju, ampak to se lahko v kratkem spremeni, kajti če se ne bi spremenilo, bi lahko to pravljico, Science fucktion fairy tale, kar zaključili, ampak ne, to se spremeni, in mi jo bomo kar lepo nadaljevali.
Ta naš človek, turist, postavljen v vlogo bolnika, ki okreva po prostem padu z višine 30000 feet ali nekaj manj, se začne počasi, a zanesljivo, ovedati. Znajde se v povsem novem svetu, in kot vemo, je novi svet Amerika. V Ameriki so bele stene, naš človek leži na postelji sredi njih in kupa tut-tut-tut piskajočih, tiktakajočih in utripajočih aparatur njemu povsem neznanega namena. Nekje nad glavo mu visi vrečka, v katero iz posode še više kaplja rdeča tekočina, pa neka cev je iz nje speljana, direktno v njegovo ožilje, v ožilje našega človeka, to je transfuzija, transfuzija, ameriška, saj veste, kako je to, transfuzija, pa Amerika, pa aids, adidas, prišel bo po nas, ampak ne, prezgodaj je še, da bi našega človeka tako neodgovorno prepustili kruti usodi, kajti on, naš človek, kljub ameriški transfuziji ne dobi adidasa, kajti tam, v Ameriki, so bolj popularne teniske nikte, ki so the best, kakor za koga, in tako naš človek počasi, pa zanesljivo, okreva, saj ni bil prepuščen, neodgovorno, kruti usodi, ki ji ni moč ubežati. Cas je, da naš človek pomaga razjasniti nesrečo, ki se je pripetila, ko je neko letalo zgubilo stik s kontrolnim stolpom in obenem dobilo stik z raketo, on, naš človek, turist, zdaj v vlogi okrevajočega bolnika, trpečega, pacienta, edinega od vsebine letala, ki ga Se lahko vidimo v enem kosu, nekoliko polomljenega sicer, v klavrnem stanju, a živega in z dobri-
mi izgledi za svetlo bodočnost. Seveda odgovorni za preiskavo niso bili tako neodgovorni, da ne bi vprašali, intervijuvali, karkoli že, našega človeka, kako je bilo, ko je neko letalo, tisto letalo, v katerem je bil naš človek, zgubilo kontakt s kontrolnim stolpom in obenem dobilo kontakt z raketo, recimo ji tako, kajti to je najbolj nčbel. Naš človek je odkrit, nima kaj skrivati, pove jim, jaz sploh nisem vedel, da zgubljamo stik s kontrolnim stolpom in kontaktira-mo z raketo, recimo ji tako, ker je najbolj nčbel, jaz se spomnim samo enega glasnega bumtras, potem pa vse tiho je bilo. Pred očmi zagledal sem lik poznan, bil je lik komunista, kako vem, da je bil lik komunista, pravzaprav ne vem, pravzaprav vem, vem, da je bil lik komunista, iz žepa mu je gledala rdeča knjižica, partijska, vem, da je bila partijska, ker imam tudi jaz doma tško, in ker so mi rekli, ob sprejemu v partijo, da moram imeti vedno pred očmi lik komunista, pa ne samo to, še knjigo so mi dali, O liku komunista, tako se je imenovala. Tudi to vem, da je bil tisto lik, imam briljanten spomin, v šolo sem bil hodil nekoč davno, prepeval sem všoloradiho-dimopridnoseučimo in se pridno učil, in ker imam briljanten spomin, se spomnim, da je lik v geometriji dvodimenzionalen, in ta, lik komunista, je bil tudi dvodimenzionalen, širino je imel in višino, globine pa nič, in časovno je bil nekako neopredeljen, ker potem se nič več ne spomnim. Blodi, so rekli, blodi, počakajmo, da pride čisto k sebi, so rekli, razumeti ga je treba, prosto je padal, brez padala, s 30000 feet ali nekaj manj, težak padec, ja, zelo težak, težak padec je preživel, naš človek, blodi, ampak se bo zmazal, bo potem povedal Seveda vsi niso bili tako odgovorni. Novinarji na primer. Ameriški. Resno so vzeli njegove blodnje, banda zagama-na, da je bila raketa sovjetska, so rekli, kako neki naj bi sicer edini preživeli, v enem kosu ohranjeni, govoril o liku komunista, sicer pa vemo, so zagotavljali, in naivna ameriška publika jim je verjela, zagotavljali so, da Sovjetska zveza podpira mednarodni terorizem, da, tako so zagotavljali, in naivna ameriška publika jim je verjela. Oni iz Savjetskajasajuz so jim seveda odvrnili, da to ni res, in da ves napredni svet vč, da terorizem podpira Amerika, United states, in da se lahko naš človek za preživetje zahvali samo svoji trdni veri v komunističeskaja partijo na savjetskaja sajuz, ameriška raketa, da je bila, so trdili, ki je zakontaktirala z letalom, ko je zgubilo stik s kontrolnim stolpom. Naš človek pa sploh ni imel nič s komunističeskaja partijo na savjetskaja sajuz, tudi za raketo, recimo ji tako, ki je zakontaktirala z nekim letalom, ko je le-to zgubilo kontakt s kontrolnim stolpom, mu je bilo vseeno, ameriška, ruska, vseeno mu je bilo, kakršnakoli že, vseeno, ameriška, ruska, kakršnakoli, samo da je on ostal živ in da bo v kratkem kolikor-toli-
ko zdrav. In lik komunista da je videl, to tudi ni bilo od muh, ki letajo okrog Pepetovega lustra. To je moralo imeti nekakšen pomen, to, da je videl lik komunista.
Popusti posvetno rabo, človek naš, in gre v puščavo. Desert of Nevada, ali morda Desert off Nevada. Neka stara knjiga obstoja, stara, neolitik, mlajša kamena doba, naš človek je nekoč hodil v šolo, prepeval je všoloradihodi-mopridnoseučimo in se pridno učil, ima briljanten spomin in se spomni, da se ji reče Biblija. Ondi piše, seveda, saj zato je knjiga, da v njej nekaj piše, piše, da so tisti, ki so boga gledali, posvetno rabo opustili. V puščavo so odšli, Desert of Nevada, čisto sami so bili, nikogar zraven, in doživljali so vizije lepše prihodnosti, pa še kaj drugega zraven, to jih je vleklo na tisti konec. A naš človek je vedel, da boga ni, čeprav so mnogotere religije na svetu, sicer pa on sploh ni gledal boga, seveda, kako ga neki bi, če ga pa ni, lik komunista je gledal. Ampak tega na dekadentnem Zahodu ne razumejo. V Ameriki pa še sploh ne. Blodi, so rekli, blodi, ampak on sploh ni blodil, on je vedel, naš človek, on je vedel, da je Desert of Nevada, da tam ni nikogar, ki bi rekel, da blodi, in rekel je, kč jebe vaše blokovsko prerekanje, novinarji, tako je rekel, in odšel v puščavo, Desert of Nevada, novim delovnim zmagam naproti.
On, naš človek, zdaj blodi, blodna duša, ampak ne, on sploh ni blodna duša, on ve, kaj hoče, lik komunista je gledal, hodi po tisti puščavi, Desert of Nevada. Sonce peče, švic teče, in krokar kroži nad njim, Edgar Allan Poe, never more. To ni dobro znamenje, to je slabo znamenje! Lakota, žeja, alfabetagama žarki, ki so ostali tam od zadnjega in predzadnjega poizkusa, kako pokajo atomske bombe, banda velesilni-ška in velenasilniška, da si sploh upa poizkušati kaj takega, in pri tam so celo tako neodgovorni, da tam pozabijo alfabetagama žarke, zaradi katerih bi lahko naš človek še bridko smrt storil, in krokar, never more, bi mu izkljuval lepe plave očke, ki so gledale lik komunista. Naj si krokar, never more, Edgar Allan Poe, poišče en drugi kadaver, križanka v Kihu, tri vodoravno, razpadajoče truplo, kadaver, ne, to ni prav, pustimo našega človeka še malo živeti, krokar, never more, uboga žival, ki nima ravno izbranega okusa, pa naj se preusmeri na tisti drugi kadaver, ki zverinsko zaudarja, uboga žival, tako totalno brez okusa, unapetitlih, tista crkoVina, kadaver, tako zverinsko zaudarja, krokar, never more, pa tako veselo navali na njo, našega človeka pusti pri miru, naj gre dalje v puščavo, Desert of Nevada, novim delovnim zmagam naproti, naj mu bo, krokarju, never more, ko pa ima perje, seveda, kako ga ne bi imel, saj je vendar ptič, in naš človek je nekoč v šolo hodil, prepeval všoloradihodimopridnoseuči-mo in se pridno učil, ima briljanten spomin, vš, da imajo vsi ptiči perje, krokarji pa sploh, in edina razlika med krokarjem je ta, da ima vsa peresa sajasto črna, predvsem tista, ki so povsem sajasto črna, prav mu je, zakaj pa leta nad dimniki, tam notri so vendar saje, ven letijo, cug, fizika, vleče jih v nebes višave, kjer leta krokar, never more, ki ima perje, da se mu lepijo nanj, in zato je sajasto črno, uboga žival, tako povsem brez okusa, s perjem, ki je tako sajasto črno od saj, se torej loti tiste zaudarjajoče crkovine in pusti našega človeka iti svojo pot naprej, novim delovnim zmagam naproti.
Nekoč davno, preden je naš človek postal priložnostni turist, ki z letali leta okrog zemeljske krogle, ki sploh ni okrogla, nekako tako, kot muhe letajo okrog Pepetovega lustra, je bil v šolo hodil in prepeval všoloradihodi-mopridnoseučimo in se pridno učil. Naš človek je imel briljanten spomin in vedel je, še več, prepričan je bil, da kjer je puščava, je tudi oaza, care and relax, zlatorog maribor, v šoli se je bil tega naučil, in ker je imel briljanten spomin, je to vedel. Tam rasejo palme, tam so kamele in harem arabskega šejka Sejk seveda ni prisoten, seveda, kako bi le naj bil, to bi vendar kvarilo našo pravljico, ni prisoten, torej, tam so prisotne le njegove žene, lepe mlade fukotožne, in evnuhi, ki pazijo na njih, ampak, kdo bi se jih bal, kastrirancev, saj še jajc nimajo. Naš človek ne vidi obrazov šejkovih žena, s feredžami so pokriti, a postave so zapeljive, top fashion eleganca, najbrž vse obvladajo trebušni ples, pa joške nastavljajo soncu, nage, kažejo jih, soncu in našemu človeku, čvrste in napete, da našega človeka zgrabijo skomine, že dolgo ni, pa bi, nekaj v hlačah je vse bolj trdo, evnuhov se ni bati, kastrirancev, ki še jajc nimajo, žene so mlade in lepe in fukotožne, to-
da ne, on bi, ker že dolgo ni, pa ne bi, ker je človek trdnih moralnih načel, lik komunista je gledal, še več, videl ga je, on, ne, naš človek že ni zakonolomec, on že ne, on ne želi žene svojega bližnjega, čeprav že dolgo ni, pa bi, on sploh ne želi nobene tuje žene, on ima trdna moralna načela: tujega nočemo, svojega nimamo!
Sploh pa naš človek ne ve, zakaj svojega nima. Saj je vendar v pravljici, Science fucktion fairy tale, in v pravljicah se dogajajo čudeži, tako je slišal praviti stare ljudi, in on, ki že dolgo ni, pa bi, ker že dolgo ni, je človek trdnih moralnih načel, seveda, lik komunista je gledal, bi, o, ja, pa še kako bi, celč kačo, če le ne bi bila hladna, a še raje kako princesko, lepo mlado fukotožno, in njegovo, ker ni zakonolomec, ker je človek trdnih moralnih načel. Toing-do-ing-doing kva-kva, žabica odskaklja. Tako je tudi prav, kajti naš človek ve, da se v pravljicah čudeži gode. Žabica ima zlate oči in krono na glavi, poljubi me, našemu človeku pravi, tvoja princeska sem, lepa mlada fukotožna, in ti bi, saj že dolgo nisi, in jaz tudi bi, saj že dolgo nisem, tu sem, v puščavi, Desert of Nevada, že dolgo nisem, jaz sem princeska, v žabo spremenjena, v puščavo pregnana, Desert of Nevada, kjer princa ni, pa kaj bi to, ti si moj princ, še žabcev ni, ki me bi, zato imam tak solzne zlate fukotožne oči. Zdaj pa dosti gobcanja, poljubi me, moj princ, in opraviva tisto, kar oba bi, ker že dolgo nisva. Fuj, krastača, kaj tu počneš, tudi jaz pravljico poznam, Science fuketion fairy tale, tudi jaz jo poznam, krapavca ferdamana na-gravžna, ti hočeš, da te poljubim, pa da se še sam v krastačo spremenim, krapavca nemarna na-gravžna, tebe že ne, sicer pa je tu nekje blizu oaza, care and relax, zlatorog maribor, ti si vendar dvoživka, k vodi spadaš, ne pa v to puščavo, Desert of Nevada, torej
zgini iz mojega življenja, spizdi, pravi naš človek, in žabica, toing-doing-doing kva-kva. užaljeno odskaklja. Naš človek je morda, če tista pravljica velja, da žabo bi v princesko spremenil, za fuk fantastično priložnost zamudil; ne pride več nazaj. Sicer pa ima naš človek briljanten spomin, v šolo je bil hodil nekoč davno, tam je pel všoloradihodimopridnoseuči-mo in se pridno učil, in ker ima tako zelo briljanten spomin, se je spomnil, da žabice v puščavi ne živš, zato mu ni bilo žal, da je to-ing-doing-doing kva-kva žabico proč nagnal, a bilo mu je žal, ker je nekoč pravljice bral, in tako je tudi sam ugotovil, da je edino priložnost zamudil. Bi, pa ne bo, si je dejal, in ga na roko metal. Tudi ni slabo, si je dejal, samo manj ljudi spoznaš, si je dejal.
Naš človek je imel dovolj puščave, prišel je celo na idejo, da lik komunista, ki ga je videl, sploh ni bil to, ampak fatamorgana, ampak, ne, si je rekel, to ne bo čisto tako, tistega tisto tisto sem gledal v letalu, ki je zgubljalo stik, ne pa v puščavi, ne vem, kaj bi bilo, bral sem nekaj o doživljajih klinično mrtvih, ampak jaz ne vem, če sem bil sploh klinično mrtev, pa pustimo to, jebi ga, dovolj imam teh redko posejanih oaz, care and relax, zlatorog maribor, in Arabcev, ki se potikajo tod okoli in sploh ne znajo slovensko, vrag, ne, ne vrag, vraga ni, kakor tudi boga ni, kure jih gleda, beduine zafukane, njih in njihovo Saharo, puščavo, Desert of Nevada, kure jih gleda, jaz ne sodelujem več, jaz sem vendar turist, naš človek, z letali letam okrog zemeljske krogle, ki sploh ni okrogla, nekako tako kot muhe okrog Pepetovega lustra, v dnevni sobi, pri Pepetu, ki je sicer peder, a je moj prijatelj in fajn tip in bi ga zdaj raje gledal, pri meni doma ali pri njem, ob kozarčku, pir pa nulatri, kot pa da švicam in se sončim in dobivam sončarico
in gledam krokarja, never more, ki mi kroži nad glavo, never more, nikdar več, doma je najlepše, tam ni puščave itd., tam ni letal, ki zgubljajo kontakt s kontrolnimi stolpi, tam ni raket, ki jih spuščajo v luft proruski in proameriški in pro- kajjazvem kaki teroristi, tam je Pepe, pičk dovolj za nategnit, tako je, to je vizija lepše prihodnosti: domov!
Naš človek je zdaj doma, iz gostilne je prišel, in zapel: Slovenija, od kod lepote tvoje, lipe cvatu, Suada, naš murči pa laja vesel, tirjola-titju, tudldu, tubidubidu, in nekdo mu reče, marš spat, pija-i.ec, poglej se samo, kako si povaljan in pokozlan, pa po dreku smrdiš, sramoto delaš, in to mu reče tip, našemu človeku, tip, ki sploh ne ve, da je on, naš človek, edini letalo brez stika s kontrolnim stolpom preživel, lik komunista gledal, po puščavi žabice preganjal in kurca na roko metal, o, ne, tak mu že ne bo pameti solil, tak zanikrn čistunski tip, ki mu iz žepa gleda rdeča knjižica, in ki mu vamp visi prek pasu, o, ne, on že ne, tak tip, njega, ti me že ne boš kurcal, gnida zavaljena, piz-da, ti že ne, mu reče naš človek, ampak oni ga ne sliši več, je že mimo. Tako robanti naš človek in pade v jarek, ki ga je nalašč za to nekdo skopal tam ob cesti. Naj le mirno spi in sanja o svobodi, sto lepih dni se v sanjah mu svetii, krog njega pa fašistov osem hodi, naj le počiva v miru, naj sanja o letalu, ki zgublja stik s kontrolnim stolpom in obenem kontakti-ra, full kontaktira, z raketo, pustimo ga pri miru, kajti to je že druga, spet ena dolga štorija, naj kar bo, naj leži tam v jarku, ki ga je nalašč za to nekdo tamkaj skopal, naj le leži in počiva v miru, pustimo ga, v kontrolnem stolpu pa naj vseeno pobrišejo prah in pošpricajo kontakte s kontakt sprayem krka novo mesto. Tako bodi!
jacks
18 junija je svoje mnenje o »tekočih zadevah« pred slovensko skupščino podal tudi občan Tomaž Ertl, službeno sicer šef (beri: republiški sekretar) slovenskih organov za notranje zadeve. Iz njegovega povezovanja mirovnega gibanja in nekaterih nesprejemljivih posameznikov (ki so že zdavnaj prerasli leta, nevarna za otroške bolezni) sklepamo, da zna njegovo mnenje konstruktivno prispevati k razreševanju »tekočih zadev«, kar je tudi lazlog da ga, resda le v delih, objavljamo. Občane, ki so željni govorčevega govora v celoti, pa napotujemo na dnevnik Delo, 18. junija, 8. stran
POGOVOR Z OBTOŽENIM (OBSOJENIM?)
vsem anahronističen in na neki način tudi tuj jugoslovanskemu političnemu sistemu, kakršen je normativno vzpostavljen in ideološko deklariran. Člen 112 temelji na predmoderni identifikaciji osebe in politične funkcije oziroma, lahko rečemo tudi to, ne samo na predmoderni identifikaciji, ampak tudi na postmoderni reprodukciji predmodernih principov politične oblasti. S tem da s predmoderni-mi načini oblasti, recimo v marksistični dikciji, lahko razumemo fevdalne in azijske režime, v we-brovski dikciji pa tradicionalne in karizmatske tipe oblasti. Ko govorim o postmoderni reprodukciji predmodernih tipov oblasti mislim seveda na socialistične režime, s katerimi jugoslovanski sistem po vseh svojih uradnih deklaracijah noče imeti ničesar skupne^p. Kot sociologu mi je tudi nerazumljivo, kako je mogoče sramotiti funkcijo, skratka, po ne-
ki. če smem tako reči, sociološki zdravi pameti je mogoče sramotiti osebo in na ta način bi bilo potrebno tudi zagotoviti obrambo integritete osebe — ne glede na to, kakšno funkcijo opravlja. Funkcije, ki jih določena oseba oziroma posamezne osebe opravljajo, bi morale biti, sploh če gre za odgovorne državne, partijske in podobne funkcije, v principu podvržene javni kritiki in nadzoru
Ne samo zato, da bi se preprečevala morebitna zloraba oblasti, ampak tudi zato, da bi se ta funkcija lahko uspešneje opravljala. In še en pomislek imam v zvezi s členom 112: v političnem sistemu, ki si prizadeva biti racionalen, ki si prizadeva vzpostaviti racionalen tip oblasti, in na nek način upam, da obstajajo indikacije, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da jugoslovanski sistem želi biti racionalen, sodna praksa, ki je vezana na tradicionalne, kariz-
Vprašanje: Obtožnica te bremeni »sramotenja najvišjega predstavnika druge socialistične republike« in je bita vložena na podlagi spornega 112. člena Kazenskega zakona SR Slovenije, še vedno je, vsaj po časopisnih člankih sodeč, predmet spora, ali ta člen inkriminira ali ne inkriminira politični delikt, natančneje verbalni delikt oziroma delikt mišljenja. Kaj ti, kot sociolog, misliš o tem členu?
Tomaž Mastnak: Na žalost ne moremo govoriti o tem, da je ta čien še sporen, ampak bolj o tem, da postaja sporen. Vprašanje členov Kazenskega zakona, tako SFRJ kot SRS, ki inkriminirajo mišljenje, mišljenjski delikt se je vse preveč skoncentriralo na člen 133, zaradi česar se je zgodilo to, kar se dogaja zdaj — da kot argument za preganjanje verbalnih deliktov, mišljenjskih deliktov nastopa dejstvo, da določen subjekt ni obtožen po členu 133. Dejstvo, da nekdo ni obtožen po členu 133, je pa hkrati še vedno lahko obtožen po drugih členih, ki vsebujejo obtožbe zaradi mišljenjskih in verbalnih deliktov, seveda še ni znamenje, da smo se približali k demokratizaciji kazenskopravne politike, še manj pa je znamenje, da smo se približali k demokratizaciji politične kulture, ki vlada pri nas. Člen 112 je implicitno in inherentno političen, ker ščiti politične funkcije, in jih ščiti na način, ki državljane SFRJ deli na dva razreda: na navadne ljudi in na funkcionarje, ki so posebej zaščiteni. Zato mislim, da je sodna praksa, oziroma možna sodna praksa, vezana na ta člen, v zelo dvomljivem odnosu z ustavo zagotovljeno pravico do enakosti pred zakonom. Iz tega vidika se mi zdi, da je člen političen in da so vse obtožbe in obsodbe po tem členu, hotele to ali ne, tudi politične, ter da političnih implikacij ne moremo abstrahirati.
Kakšna je pravna problematika tega člena, o tem bodo, upam, spregovorili strokovnjaki s pravnega področja; rad bi le na kratko nakazal, zakaj se mi zdi ta člen sporen kot sociologu oziroma kot družboslovcu. Socioloiko in politološko gledano, je člen 112 KZ SR Slovenije pred-
vedno želel imeti. Potem ko članek v Mladini ni bil objavljen, je zaživel svoje življenje, neodvisno od uredništva Mladine, predvsem pa neodvisno od moje vednosti in hotenj. Očitno je bil pogostokrat preslikovan in zelo bran. Skrajna oblika interesa za branje tega članka, interesa, ki je sociološko gledano, povsem normalen, oziroma naj bi takšen vsaj bil, je bila, da so ga poskušali večkrat ponatisniti. Prva ga je — kolikor mi je znano — poskušala ponatisniti mariborska Katedra, vendar je morala članek, ne vem ali ne zahtevo javnega tožilca ali koga drugega, umakniti. Zatem je bil objavljen v glasilu študentov FSPN Razmerja, kjer ni bil prepovedan. To je torej edina legalna tiskana objava tega članka. Nato je Katedra ponovno poskušala objaviti članek, pri čemer je svoj ponovni poskus, kolikor lahko razberem iz objavljenih dokumentov, utemeljevala z dvema predpostavkama: prvič, da če je članek lahko izšel v Razmerjih, da bo lahko tudi v Katedri, in drugič, računala je, da bo uvodno geslo kongresa slovenske mladine v Krškem, »Naj beseda ne bo delikt«, zaščitilo in omogočilo objavo tega članka. Žal se to ni zgodilo. Naslednji in zadnji poskus, ki mi je znan iz Mladine, je bil poskus beograjske revije »G/as ekonomista«,, kjer je bil članek, če sem pravilno obveščen, prepovedan na podoben način, kot je bil prepovedan v Mladini.
Vpr.: Članek je bil napisan in prebran na Radiu Študent v času pred volitvami, ko je SZDL pozivala k »široki in demokratični javni razpravi- o vseh predlaganih kandidatih. Objavi tvojega argumentiranega mnenja, ne proti kandidaturi, temveč proti izvolitvi Branka Mikuliča za šefa države, je sledil umik članka v Mladini, sedaj pa tudi sodno preganjenje poprej javno deklarirane svobode kritike in izražanja mnenj o vseh kandidatih. Kako ocenjuješ to gesto?
T. Mastnak: Te geste ne odobravam, moram pa reči, da nisem presenečen, da je do nje prišlo. Morda je golo naključje, da je bilo dejstvo, da se sodelovanje v predkandidacijskih oziroma predvolilnih diskusijah sodno preganja, objavljeno šele po volitvah, vendar še vedno ni naključje, da se določenih prispevkov k demokratizaciji volilnih postopkov ne jemlje resno oziroma se čaka na prvo priložnost, da se jih lahko na ta ali oni način odstrani iz javnosti. Če so bile letošnje volitve kot nas vstrajno prepričujejo, »najbolj demokratične doslej«, bi obsodba in ne le obsodba, že sama obtožnica, ki je bila vložena zaradi zelo konkretnega mnenja, objavljenega v predvolilnih diskusijah, pomenila madež na tej demokratičnosti. Vendar se še vedno lahko zgodi, da se sodni proces konča v vsestransko zadovoljstvo vseh in se vendarle izkaže, da demokratičnost v tem sistemu vsaj invo-luirala ni, če že napreduje tako težko
Vpr : Odkar je bil napovedan sodni proces zoper tebe je že precejšnje število strokovnih društev, uredništev ter partijskih organizacij izrazilo svoje nestrinjanje s političnim sodnim procesom in zahtevalo ustavitev kazenskega postopka. V tisku so te zadeve vztrajno prikazovane kot pritisk na neodvisnost sodišč Ali gre res za pritisk na neodvisnost sodišč?
T. Mastnak: Osnovni pritisk na neodvisnost sodišč je prirejanje političnih sodnih procesov, skratka procesov, v katerih so ljudje obtoženi na podlagi členov kazenske zakonodaje, ki dopuščajo izredno široko subjekti-
vno odločanje in presojanje sodišča, ali je dejanje zaradi katerega je nekdo obtožen dejansko kaznivo dejanje ali ni. Osnovni pritisk na neodvisnost sodišč vidim zato v nedodelanosti, ali, natančneje rečeno, v zastarelosti kazenske zakonodaje glede na, stalinistično rečeno, objektivne razmere kakršne so prisotne v jugoslovanski, še posebej pa slovenski družbi. Na sedanji stopnji razvoja, na kateri z represijo preprosto ni več mogoče zagotavljati niti družbene kohezije, niti družbene dinamike, niti družbene mobilnosti, delujejo določene določbe posameznih členov neproduktivno. Dinamika družbenega razvoja se z represivno prakso samo duši in onemogoča. Da bi se zagotovila neodvisnost sodišč bi bila potrebna reforma jugoslovanskega in verietno tudi republiških kazenskih zakonov v smeri, v kateri že dalj časa poteka javna strokovna razprava. Potrebno bi bilo zavreti tendence k povečanju represije v kazenskem pra; vu, o katerih je nedavno pisal profesor Bavcon v članku v Delu ter zaustaviti in zaobrniti v nasprotno smer trend subjektivizacije prava. Ta trend je seveda povezan ravno s tistimi političnimi delikti in členi kazenskega zakona, ki inkriminirajo delikt mišljenja oziroma verbalni delikt.
Na drugi strani izvirajo očitki, da se z javnim nasprotovanjem sodnemu procesu in objavljanjem stališč, izvaja pritisk na neodvisnost sodišč, iz nekega temeljnega nesporazuma, če naj bo sodišču omogočeno, da deluje neodvisno, je potrebna neodvisna javnost in ravno ta neodvisna demokratična javnost je tisti element, brez katerega neodvisno delo sodišča ni mogoče. Mnenja, ki so se izražala ob nekaterih preteklih političnih sodnih procesih, denimo beograjskem in sarajevskem, so bistveno pripomogla, da je sodišče lahko vsaj relativno neodvisno presojalo o obtožnici. Skratka, v interesu neodvisnosti sodišč je, da javnost funkcionira in da so v njej prisotna najrazličnejša mnenja, tudi o zadevah, ki so na določeni ravni zadeve sodišč.
Vpr.: V torkovem Delu, 17. junija, smo lahko prebrali, da je ZIS zveznemu zboru zvezne skupščine predlagal, da se razprava o spremembi kazenske zakonodaje SFRJ, predvidena za drugo tromesečje, izvršita naj bi se torej v teh dneh, prestavi na kasnejše obdobje. Ta predlog nikakor ni nevtralen, saj pomeni podaljšanje veljavnosti spornih členov kazenske zakonodaje in s tem nadaljnji sodni pregon kaznivih dejanj, kijih ti členi določajo. Kaj ti misliš o tem predlogu?
T. Mastnak: Jasno je, da dokler kazenska zakonodaja ni spremenjena in reformirana, sodiščem ne preostane nič drugega, kot da sodijo po členih, ki so v veljavi.To je samo po sebi razumljivo. Ni pa seveda samo po sebi razumljivo tudi to, da se reforme prelagajo in odlagajo. Omenjeni predlog zveznega izvršnega sveta je konsistenten z določenim ideološkim pogledom na politiko in z določenim političnim pogledom na poti reševanja sedanjega stanja. S pogledom, ki je nesrečen nesporazum, ker verjame, da je možno aktivirati ekonomska gibanja. izboljšati ekonomsko situacijo, ne da bi se izboljšala politična situacija. Izboljšave politične situacije pa ne moremo pričakovati dokler obstaja kazenska zakonodaja, ki omogoča nedemokratične politične obsodbe, ali drugače. ki omogoča določene demokratične prispevke k političnemu življenju inkriminirati kot tako ali drugače sovražne Skratka, za »ozdravitev« ekonomije, o kateri se toliko govori, je potrebno najprej »ozdraviti« kazensko zakonodajo.
Spraševal: Matija Grah
Pravica in dolžnost mladih je, da so na čelu mirovnih gibanj
Tomaž Ertl: ne smemo pa dopustiti, da posamezniki ta gibanja med mladimi izkoriščajo za svoje politikantske manipulacije
Metoda osebnega žaljenja, podtikanja, objavljanje laži, smešenje ljudi, ki smo jim*za-upali odgovorne funkcije, kot sredstvo, da bi blatili družbeni sistem, razvrednotili ne samo preteklo in obstoječe, ampak tudi sleherno prizadevanje za preseganje obstoječega in s tem kazali svoj »revolucionarni pogum i:i družbeno angažiranost«, je metoda neodgovornih politi-kanskih špekulacij, ki je vse pogosteje prisotna tudi v našem družbenem prostoru in vzbuja nezaupanje do vsakogar in vsega, zamolčuje vse pozitivno >n potencira obstoječa družbena protislovja, n. zato, da bi pokazala pot za razreševanje, ampak da bi jih še poglobila in s tem ustvarila čim širši prostor za svoje delovanje. Tako delovanje posameznikov in bolj ali manj povezanih skupin vzbuja nezaupanje tudi do pozitivnih prizadevanj, kol so mirovno gibanje, ekološko gibanje in še nekatera druga «
Da so mladi na čelu teh gibanj, ni samo njihova pravica, ampak tudi dolžnost, s tem si aktivno ustvarjajo svet, v katerem bodo živeli. Prav zato, da bi se te pozitivne tendence med mladimi lahko svobodno in brez nezaupanja krepile, dobile svojo družbeno veljavo in podporo, ne smemo biti tolerantni do poskusov posameznikov in samozvanih skupin, ki želijo ta gibanja med mladimi izkoriščati za svoje politikantske manipulacije, za vnašanje svojega nihilističnega delovanja in metod, diskreditiranja vsega in vsakogar. Zadovoljni bi bili, če bi lahko verjeli, da je to otroška bolezen teh gibanj, toda tisti, ki v'ozadju skušajo manipulirati s tem gibanji, so že zdavnaj prerasli leta, ki so nevarna za otroške bolezni.
Pristajanje na tendence posameznikov, da se jim prizna več svobode na račun nesvobode drugega, več demokracije, kot neomejene pravice posameznika, da sme neovirano žaliti, smešiti, diskvalificirati, pomeni pristajati na vse manj svobode, na vse več konfliktnih situacij, ki so lahko v prihodnje resna ovira za želeni razvoj demokratičnih odnosov in konkretno v SR Sloveniji osnova za potenciranje zahtev za red, za trdo roko, za več represije, ki skriva v sebi enako, samo z drugimi argumenti prikrito ne varnost za razmere v naši družbi v prihodnje,« je dejal Tomaž Ertl.
VELIKI BRAT, NE GA VEČ SR AT!
Pojdi raje v NUK in preberi zgodbo o svoji impotenci (Katedra, 1985/1), Ontvellov esej o cenzuri in odlomke iz Miltonove AREOPAGITICE (K., 1985/7-8)
matske tipe oblasti — in taka je, kot sem rekel, praksa, ki je vezana na člen 112 — spodkopava legitimnost oblasti. Takšna de-legi-timizacija je še posebej nevarna in neproduktivna v obdobjih, kakršno je sedanje, v katerih lahko le vzpostavljanje tistih možnosti, ki zagotavljajo maksimalno angažiranje in mobiliziranje vseh družbenih sil, omogoči kakršenkoli, vsaj približno produktiven izhod iz situacije
Vpr : Članek »Korak naprej k demokratizaciji?- /e 14 januarja objavil Radio Študent, vendar to ni bila edina objava tvojega članka. Kje vse so ga natisnili in poskušali objaviti.
T Mastnak: Članek je bil napisan za Mladino Po redni praksi sodelovanja med uredništvom Radia študent in Mladine so ti notranjepolitični komentarji, če jih smem tako imenovati, dan preden izidejo v Mladini, prebrani na Radiu študent. Tako je bil članek predstavljen javnosti. V Mladini je bil — kot je znano — prepovedan. ne da bi bil prepove-dan. Gre za neko demokratično obliko cenzure ki je po mojem mnenju mnogo manj demokratična od tradicionalnih oblik cenzuro, katere bi si človek včasih še
Razstavišče Marksističnega centra pri Univerzi v Mariboru Krekova ulica 2, pritličje desno, Maribor
TIMM ULRICHS: PLAKATI
Razstavišče je odprto vsak delovni dan od 7.00—15.00
VABLJENI
Najpogostejša oznaka umetniške aktivnosti Timma Ul-richsa, profesorja na umetniški akademiji v DUsseldorfu, je totalna umetnost. Gospod Timm Ulrichs — za naša ušesa vljudnosten izraz, bolj s prizvokom opozicije kot pa »revolucionarne« posmehljivosti — samega sebe (za njim pa tudi drugi) imenuje totalni umetnik, oz. Total-kUnstler. Izraz nam sugerira, da je umetnost najmanj vseprisotna, bolj je seveda vsezaobriegljiva in verjetno še bolj tudi iz vsega izvirajoča in na umetniški ravni vse-tvoreča. Vse (v) umetnosti, z omejitvijo nanjo, lahko upošteva vnanji svet, svet onkraj umetnosti v oijem pomenu, kot svet onkraj omejitve umetnost-neumetnost (druga področja človekove aktivnosti, prirode), zgolj kot material, ki ga uporablja, proizvaja ali naseljuje. Vendar totalna umetnost zadeve širše pojmovanje umetnosti. Predvsem se ne 'omejuje samo na likovno umetnost, ki je za Leonarda da Vincija najvišja umetnost (v njegovem apokrifnem delu Trattato della pittura). Bližje je tista oblika totalnega, ki ga je v naš prostor zanesel Adriano Apatola z esejem Verso la poesia totale, v prevodu Borisa Muževiča leta 1975 v Problemih, kjer gre za obravnavo področja vizualne poezije, kot pojava, ki se izogne »li-karstvu pa tudi književnosti, zavzema nov prostor, nov čas, z novimi pogledi >ia svet, na nacionalno na področju jezika itn.
Franci Zagoričnik
43-letni Vladimir Šeks, bivši advokat iz Osijeka, katerega diploma ima — kot se je izrazil v Mladininem intervjuju oktobra lani — le še arhivsko vrednost, je v četrtek, 12. junija na povabilo Slovenskega filozofskega društva predaval o svoji novi knjigi »Razprava o svobodi vesti«. Delo je v samozaložbi izšlo februarja letos v »Književni radio-nici Rastka Zakiča« v Beogradu. Ta prva Izdaja v skromni nakladi petdesetih izvodov je kmalu pošla. Pokazalo se je, da za tovrstno tematiko obstaja interes in te dni bo prav tako v samozaložbi in pri isti »delavnici« luč dneva zagledalo naslednjih petsto izvodov.
Nam pa je njegovo kratko bivanje v Ljubljani omogočilo, da se seznanimo z njegovo kritiko 112. člena KZ SRS in ga povprašamo o rezultatih številnih iniciativ za spremembo ali ukinitev 133. člena KZ SFRJ.
Vprašanje: člen 112 Ka-zenakega zakona SRS pred sramotitvami ščiti, poleg drugega, tudi pokrajinske in republiške politične funkcionarje. Kakšni so bili nameni zakonodajalca pri uvedbi tega člena? Pred čim ščiti politične funkcionarje, oziroma, kaj vse je moč okvalificirati kot njihovo sramotitev?
Vladimir Seks: Namera zakonodajalca pri uvajanju tega člena KZ SRS je bila zaščita politične avtoritete najvišjih državnih organov republik in pokrajin, in njihovih predstavnikov, pred razžalitvami in obrekovanji, vendar tudi pred negativno kritiko, ki bi jo izrekala javnost o političnem delovanju vrhovnih teles državnih organov in vodilnih državnih funkcionarjev. Sramotitev, semantično vzeto, v sebi vsebuje klasično kaznivo dejanje razžalitve, obrekovanja in navajanja razmer iz osebnega in družinskega življenja. Toda v sebi vsebuje tudi negativno kritiko političnega delovanja in postopanja najvišjih državnih organov in njihovih funkcionarjev.
Vpr.: V členu dokazovanje resničnosti ali neresničnosti izjave sramotitve ni predvideno. Kako se potemtakem obtoženec brani zoper obtožbo?
V. Šeks: Na žalost obstoji apologetska, uradna pravna teorija, ter interpreti KZ, ki menijo, da dokazovanje resničnosti tu ni dopuščeno. Mislim da je takšno stališče tako sodne prakse kot uradnih intepretov KZ napačno jn protizakonito. Zakaj za klasična kazniva dejanja razžalitve, obrekovanja in navajanja osebnih in družinskih razmer je predvidena pravica obtoženega, da se brani z dokazovanjem resničnosti svojih izjav. Uradna pravna teorija in sodna praksa pa sta samo iz dejstva, da v členu 112 formalno ni določeno, da ima obtoženec pravico dokazovati resničnost svojih izjav, izpeljali sklep, da obtoženec te pravice nima. Vendar je to po mojem mnenju napačno iz naslednjih razlogov. Ne upoštevajo se obča načela Zakona o kazenskem postopku, ki sodiščem in vsem državnim organom nalagajo dolžnost, da v kazenskem postopku z enako pazljivostjo raziskujejo in ugotavljajo vsa dejstva — tako tista, ki obtoženega bremenijo, kot tista, ki so mu v prid. Na drugi strani je v istih načelih Zakona o kazenskem postopku kot ena izmed osnovnih garancij obtoženca, predvidena pravica do obrambe, potemtakem pravica do predložitve vseh dokazov, medtem ko je vrhovno načelo kazenskega postopka, kot je pro-klamirano v Zakonu o kazenskem postopku, prav načelo resnice. Zaradi tega mislim, da stališče sodne prakse in uradnih, doktrinarnih teoretikov kazenskega prava predstavlja zavest, ki ne upošteva občih načel Zakona o kazenskem postopku in je relikt avtoritarne zavesti, relikt stalinizma.
Vpr : Kritiki 112. člena trdijo, da zaradi ovoja napraciz-noati, širokega razpona dajanj, ki ao lahko subaumira-na pod ta član, postavlja obtoženca v absurden položaj, ko mora sam dokazovati, da ni kriv ...
V. šeks: Po sedanjem stanju stvari dokazovanje resničnosti ni dopuščeno. Pri tem se izhaja iz predpostavke, pravniki jo imenujejo praesumptio iuris et de iure, da naj bi bila digniteta političnih funkcionarjev nedotakljiva, potemtakem. da naj bi bili imuni na vsako kritiko. To seveda ne more biti res. Zato mislim, da je s tem kršena ustavna garancija pre-sumpcije nedolžnosti obtoženega, ki |e garantirana tako z ustavo SFRJ kot z ustavo SR Slovenije.
Vpr Ali imats s členom 112 tudi ossbns izkušnjs, iz časov, ko sto šo smoli opravljati odvotni'ki poklic?
V. Šeks: Osebnega izkustva s tem členom republiškega zakona nimam, saj se — vsaj kolikor je meni znano — na Hrvatskem zelo, zelo redko uporablja, mislim pa, da se zelo redko uporablja tudi v drugih republikah. Izkušnje imam s 157. členom KZ SFRJ, ki pred sramotitvami ščiti, poleg ostalega, tudi zvezne politične funkcionarje. Vendar je situacija pri obeh členih identična. Tako pri tem kot pri onem ni predvidena možnost dokazovanja resničnosti in pri obeh se kot dogma, neovrgljiva predpostavka jemlje dejstvo, da je določen politični funkcionar, predstavnik organov ljudske oblasti, imun na vsako kritiko.
Vpr.: Naslednja zagata pri členu 112. je, da je sramotenje subjektivna, medosebna kvalifikacija, vendar pa kazenski postopek ne steče na privatno tožbo. Kdo torej sproži kazenski postopek in na podlagi česa presodi, da je le-ta upravičen in nujen?
V. Seks: Po Zakonu o kazenskem postopku je javni tožilec, po načelu legalitete, dolžan pod-vzeti kazenski pregon takoj, ko je bil na katerikoli način obveščen, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ker pa gre za subjektivno presojo in je občutek razža-Ijenosti, osramočenosti stvar subjektivne presoje, subjektivne presoje subjekta, ki mu je bilo dejanje prizadejano, je anahronizem, da javni tožilec presoja in odloča kaj škodi časti in ugledu ter žali določenega političnega funkcionarja. Mislim da je nujno,
prvenstveno nujno spremeniti sedanje stanje stvari. Vse dokler pa takšen paragraf obstaja, bi ga bilo potrebno vsaj interpretirati na ta način, da bi javni tožilec moral od določenega političnega funkcionarja ali političnega telesa zahtevati pismeno izjavo, če se čutijo razžaljene in osramočene.
Zaj^ij absurdno je, da nekdo sodno ščiti mojo čast, jaz pa menim, da nisem razžaljen.
Vpr.: Ali vam je znano, če je morda obatajala ali obstaja pobuda da bi se ta člen bodisi preformuliral bodisi ukinil?
V. Šeks: Uradno takih pobud ni bilo. Prav zaradi tega, ker se ta paragraf zelo redko uporablja, so bile vse osti za odpravo delikta mišljenja usmerjene proti členu 133. Na ta način je vsaka iniciativa za odpravo člena 112 ostala v senci. Ljudje o njem niso razmišljali, vendar lahko predpostavimo, da so tisti, ki so sprožili iniciative za ukinitev verbalnega delikta, delikta mišljenja, mislili tudi na ukinitev člena 112.
Vpr.: Nekateri se zavzemajo za odpravo tega člena, saj je po njihovem mnenju takšna zaščita prav za politične in javne delavce ne samo nepotrebna, marveč tudi škodljiva. Tudi pri političnih delavcih naj bi bila — kot pri ostalih ljudeh — zaščitena le integriteta njihove osebnosti in njihovo privatno življenje, nikakor pa ne njihovi politični nazori in njihovo javno delovanje.
V. Šeks: Po mojem osebnem mnenju ta paragraf predstavlja anahronizem v pravnem sistemu Jugoslavije, zakaj nedopustno je, da se po kazenski poti, skozi kazensko represijo ščitijo postopki in javno delovanje političnih funkcionarjev. To pristoji represivni, ne pa demokratični družbi. Mislim da je v najboljšem interesu jugoslovanske družbe in demokracije ukinitev tega paragrafa na ta način, da bi političnim funkcionarjem, če menijo, da so nepravično kritizirani ali da se njihova politična dejavnost nepravično ocenjuje, omogočili, da preko tiska, TV, javnih nastopov pokažejo, da imajo prav, ter da se kritik moti. Takšen dialog pristoji demokratični družbi in bi prispeval k nadaljnji demokratizaciji ter vrsti popravkov napačnih političnih odločitev.
Vpr : Ali se člen 112 lahko uporabi, ali bolje: zlorabi za dušenje kritike, izražanja kritičnega mišljenja o nazorih in javnih delih političnih delavcev?
V. Šeks: Da. Če se že uporablja, se uporablja v tej smeri in s tem namenom. Kot smo že videli, semantično v sebi zajema negativno kritiko političnega delovanja funkcionarjev, zaradi česar vedno obstoji bojazen, da se bo izkoristil za dušenje kritičnega mišljenja in za napad na svobodo mišljenja.
Vpr.: Potemtakem se zavzemate za njegovo ukinitev.
V. Šeks: Da. Tudi mislim, da politični funkcionarji, ko vstopajo v politiko in ko se ukvarjajo s politiko, sprejemajo tveganje in morajo sprejeti tveganje, da so ali bodo izpostavljeni kritiki. In to ne samo apologetski kritiki, ki aplau-dira, marveč tudi kritiki, ki opozarja na negativne posledice njihovega dela.
Mastnak po drugi strani je eden od najpomembnejših in naj-konkretnejših stvarnih razlogov, ki kažejo na nesmiselnost in anahronizem tega paragrafa, dosedanja politična praksa in njeni rezultati v Jugoslaviji. Mi vsi smo priče, da je v Jugoslaviji prišlo do vrste napačnih odločitev, katerih rezultati so zelo težke posledice na ekonomski, politični, moralni, kulturni in vseh drugih družbenih ravneh. V času pripravljanja in kreiranja teh odločitev so bile vse te politične poteze javnosti uradno predstavljene kot dobre, izvrstne ... in v funkciji nadaljnjega razvoja socialistične samoupravne družbe. Vendar pa se je kasneje očitno pokazalo, da je bil velik del teh odločitev škodljiv in napačen. Dokler obstaja ta paragraf je vsaka splošnejša kritika, ki bi v času sprejemanja teh odločitev njihovemu sprejetju nasprotovala potencialno izpostavljena inkriminaciji po tem členu. In kdo nam lahko garantira, da so današnje odločitve, ki jih sprejemajo določeni državni organi republik in pokrajin in njihovi najvišji predstavniki pravilne in da so v interesu te družbe, ko pa se je tolikokrat v preteklosti pokazalo, da so bile škodljive in napačne?
Zato mislim, da je v najglobljem interesu te družbe dekrimi-nalizirati ta člen, političnim funk-
cionarjem pa omogočiti, da se namesto na sodišču branijo v javnosti, pred njeno sodbo.
Vpr.: Izmed vseh členov Kazenskega zakona je bil člen 133 deležen daleč največ pozornosti. So vam znani dosedanji rezultati številnih in sedaj že dalj časa trajajočih iniciativ, da se ta člen bodisi spremeni bodisi ukine?
V. Šeks: Zvezni sekretariat za pravosodje in splošno upravo je — spodbujen z velikim številom pobud, ki so prihajale in se stekale v zvezni center in s katerimi se je zahtevala odprava ali sprememba člena 133 — napravil nekaj osnutkov tega člena. Po enem izmed osnutkov — vse to je bilo javno objavljeno — je sporna druga oblika člena 133. torej tista oblika, ki se glasi: >>... kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi...«
Prva različica zveznega sekretariata za pravosodje in splošno upravo je bila, da se ta del črta iz KZ, druga, da vse ostane tako kot je, in tretja, da se druga oblika prenese in vstavi na začetek prve oblike. Po tej tretji različici bi se člen 133 potemtakem glasil:
»Kdor s pisano besedo, letakom, risbo, govorom z zlonamernim in neresničnim prikazovanjem družbenih in političnih razmer v državi ali kako drugače poziva ali ščuva k rušenju oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi, k protiustavni spremembi...« Razprava o teh osnutkih bi morala potekati lani v jeseni vendar so bile te iniciative iz, ne samo meni, ampak tudi javno neznanih razlogov na zveznem vrhu ustavljene. Predpostavljam da je do tega prišlo zato, ker se je po velikih nasprotovanjih, proti kakršnikoli spremembi. ki so prihajala iz vrst uradnih krogov, vse skupaj prepustilo novi politični garnituri, naj se ona ukvarja s tem problemom. Posebej je zaskrbljujoče stališče t. i. sodne in pravosodne birokracije, ki trdovratno vztraja pri ohranitvi statusa quo. Tudi na zadnjem posvetovanju strokovnjakov za kazensko pravo v Sarajevu je bilo zavzeto stališče, da člen 133 ostane nespremenjen. Obstajajo celo mnenja, da je potrebno kri-minalizacijo še razširiti. Gre za določene profesorje, ki predavajo na višjih šolah za notranje zadeve, ki potemtakem prihajajo iz po-
licijskih struktur in ki zahtevajo nadaljnjo razširitev političnega delikta — uvedbo novih, dodatnih k že obstoječim. Mislim, da uradna klima, klima v oblasti ni takšna, da bi pristala na kakršnekoli spremembe člena 133.
Vpr : Predpostaviva, da bi obveljala tretja varianta osnutka o katerem ste govorili. Kaj bi takšna sprememba pomenila glede na sedanjo obliko člena 133?
V. Šeks: To bi pomenilo samo večjo jasnost in boljšo formulacijo, bistvo pa bi ostalo isto. S takšno preformulacijo, s katero bi druga oblika člena 133 prešla v njegovo prvo obliko, bi se preprosto ugotavljala zgolj logična kavzalnost med izvršitvijo »zlonamernega in neresničnega prikazovanja družbenih in političnih razmer v državi« in »pozivanjem ali ščuvanjem k rušenju oblasti...« — s tem, da bi obstajal avtomatizem, da prvo v sebi takoj vključuje tudi drugo, t. j. »pozivanje ali ščuvanje«. Skratka, nič se ne bi spremenilo.
Mislim, da je druga oblika člena 133 v nasprotju z ustavo SFRJ. Zakaj? Ustava SFRJ določa temelje družbeno političnega sistema Jugoslavije. V te temelje spadajo oblast delavskega razreda in delovnih ljudi, samoupravljanje, družbena lastnina in temelji pravnega in političnega sistema države — torej samo temelji. Toda pri členu 133 gre za nekaj drugega.
Namesto da bi bili z njim varovani zgolj temelji družbeno političnega sistema SFRJ, se pod njegovo drugo obliko — po soglasni izjavi apologetske, uradne pravne teorije in judikature — subsumirajo vse družbene in politične razmere iz totalitete družbenih odnosov: od športa, politike, znanosti, umetnosti do medosebnega komuniciranja, torej celota družbenega življenja. Toda očitno je, da totaliteta družbenega življenja ne predstavlja temeljev družbeno političnega sistema Jugoslavije. Od tod je po mojem mnenju jasno, da je druga oblika člena 133 protiustavna, da nasprotuje ustavi SFRJ.
RŠ
Trak s pogovorom na onem svetu
Dialog
je pred slo dvajsetimi leti (1864) »posnel« Mauri-ce Jolie. advokat pri pariškem sodišču, ki je bil znan po svojem nemirnem in uporniškem duhu.
»Pogovor« je objavil anonimno v Bruslju z željo. da osmeši Napoleona 111. kar mu je tudi lepo uspelo. V pogovoru je spretno analiziral vse zlorabe režima in se z oblastniki temeljito ponorčeval.
Iz kakšnih petdeset minut dolgega pogovora prevzemamo del. ki se nanaša le na časnikarstvo tistih nekdanjih časov.
MACHIAVELLI:... Prav imate: niso samo novinarji tisti, ki jih je treba obrzdati.
MONTESOUIEU: Temveč vsi, ki sukajo pero.
MACHIAVELLI: Vaša ironija...
MONTESOUIEU: Tudi njo mi boste vzeli, če boste tisk vklenili.
MACHIAVELLI: Kaj pomaga izogniti se napadom časopisov, če boste pod udarom knjig.
MON TESOUIEU: Dobro,-začniva pri novinar-stvu.
MACHIAVELLI: Ce bi poskušal časopise postopoma ukiniti, bi zelo nesmotrno dregnil v občutljivost javnosti, ki jo je vselej nevarno odkrito izzivali. Zato izdajam dekret, po katerem ne bo več mogoče ustanoviti niti enega časopisa brez soglasja \lade. Tako bodo vsi z zakonom dovoljeni listi pravzaprav glasila vlade.
MONTESOUIEU: Da, toda če vas ne bodo mogli napadati v vaSi državi, bodo to storili zunaj. V tujih časopisih bodo objavljali tisto, kar ne
smejo tu.
MACHI A VELLI: Tiste, ki bodo to počeli, bomo - ne glede na to, kje bodo tičali - našli in kaznovali.
MONTESOUIEU: Kaznujete lahko svoje, ne pa tuje novinarje. Tujemu tisku vendarle ne morete zamašiti ust.
MACHIAVELLI: Lahko pa preprečim njegov prodor v državo.
MONTESOUIEU: Kaže, da sem imel pra v, ko se v »Duhu zakona« rekel, da bi moral absolutist svojo državo obdati s puščavami. Ne preostane vam torej nič drugega, kot da jo spremenite v otok, na katerem se ne bo vedelo nič od tega, kar sc dogaja na svetu.
MACHIAVELLI: Najbolj je pomembno, da miru v državi nič ne bo omajalo. Seveda v nobenem primeru ne smem pozabiti, da precejšen del javnega mnenja ne bo zavzet za tiste, ki preveč odkrito zagovarjajo mojo politiko. Zato bom vse časopise razdelil v tri ali štiri skupine. V pršem bodo uradna vladna glasila, in lahko vam takoj povem, da od njih ne pričakujem bogve kakšnega vpliva na javno mnenje. V drugo bom dal nekaj časopisov, ki bodo imeli poluraden značaj in ki bodo zastopali različne opredelitve. Seveda bon: imel tudi v njih sebi vdane ljudi. Namreč, glejte, vse je samo stvar dobre organizacije. Za celotno založniško dejavnost bo obstajalo eno samo vrhovno telo, od koder bodo prihajale vse pobude in vsa opozorila. Obstajali bodo tudi časopisi, kt me bodo napadali.
MONTESOUIEU: Ali res?
MACHIAVELLI: Razume se. da osnovnih načel mojega sistema tudi oni ne bodo izpodkopa-vali, oziroma njihova kritičnost in polemičnost se bosta gibali v dovoljenih mejah.
MONTESOUIEU: In kakšen bo potem njihov namen?
MACHIAVELLI: Vaše vprašanje je zares naivno. Dovolj pomembno je že to. da bo ljudstvo lahko reklo: »Vidite da smo svobodni, da se pod tem režimom sme odkrito govoriti, da to dopušča.« To bodo morali pohvaliti celo sovražniki sistema.
MONTESOUIEU: Peniva, da bo določeno število časopisov vendarle ohranilo svojo neodvisnost. Ne bodo sicer mogli škodovati vaši politiki v celoti, tu in ram pa bodo vendarle izjazdkopavali njene temelje
MACHIAVELLI: Tega sc ne bojim.
MONTESOUIEU: In po pravici. Ko ste se že zavarovali s tolikimi represivnimi ukrepi, vant lahko kvečjemu pljuvajo skozi okno.
MACHIAVELLI: V vsakem primeru bodo morali vsi časopisi v uvodnikih vedno objaviti stališča vlade do vseh spornih vprašanj. To bo stalilo' in z ničimer prikrita cenzura.
MONI ESOUIE U: Ki jo bo treba seveda sprejeti brez ugovora
MACHIAVELLI. Vsekakor. O tem sploh ne bomo razpravljali.
Moji časopisi bodo vsak dan polni političnih govorov, uradnih poročil in izjav. Živim v času, v katerem prevladuje mnenje, da lahko industrijska proizvodnja reši vse probleme družbe in v katerem so vsi nenehno zaposleni z izboljševanjem življenja delavskega razreda. To vprašanje je zelo primerno gradivo za vodenje notranje politike. Treba je ustvariti vtis. da je vlada nenehno zaposlena z določenimi problemi, o tistih, ki upravljajo, je treba ustvarili vtis, da so nenehno, skoraj mrzlično dejavni: ti ljudje morajo nenehno zbujati pozornost javnosti z nekakšnimi novimi, presenetljivimi in nepričakovanimi obrati. Na področjih trgovine, industrije, umetnosti in celo administracije bom dal izdelati najrazličnejše nove projekte in načrte, potem jih boi ho začeli spreminjati in izboljševati, poskušali bomo z novimi kombinacijami, integracijami in ar.telioracijami, katerih gromki hrup bo preglasil vse drugo.
Edini nespremenljivi cilj vseh mojih prizadevanj bo korist ljudstva. Če bom govoril sam, če bodo govorili moji najvišji predstavniki ali pa tisti moji ljudje, ki se preživljajo s pisanjem, vselej bomo poudarjali veličino države in njen napredek, pomen njene misije in njenih opredelitev, opozarjali bomo na velika načela človekovih pravic in na probleme, ki pretresajo svet.
Iz vseh člankov bo vel zanosni in neomejeni duh svobode!
Ne le, da bom določenemu številu časopisov zadal nalogo, naj napak v evropski politiki obdol-že vse druge države razen moje, temveč bom zahteval, naj tudi večina njihovih komentarjev izide kot odmev na pisanje tujih časopisov, iz katerih bodo povzemali prave ali lažne članke, ki bodo nedvoumno hvalili mojo politiko.
Uporabljati časopisje, izkoristiti vse možnosti, kijih ponuja - to je danes zakon za vse vladavine, ki se hočejo ohraniti!
MONTESOUIEU: Ste nazadnje končali z njim?
MACHIAVELLI: Žal - da.
(premor)
jcoczurrzu: могат si malo oaaanmtipo tako silnem vtisu, ki ste ga povzročili v meni. Kakšno bogastvo sredstev in koliko neverjetnih zamisli! V vsem tem čutim izrazit gledališki dar avtorja Mandragolc.
MACHIAVELLI: Res tako mislite, gospod Montesquieu? Vendar mi nekaj govori, da je vaša ironija že nekoliko omajana in da niste več tako zelo prepričani o tem, da vse to ni mogoče
Živahen dialog, pravzaprav iskriv prepir Machiavellija kot avtorja »Vladarja«, ki bistro secira vse prevare absolutističnih oblastnikov in Montc-squieuja kot avtorja »Duha zakona«, ki brani zakonitost in svobodo osebnosti, se dotika vseh mogočih tem, ki so bile aktualne v tistih časih. Avtor Jolie se je zavedal tega pa tudi tveganosti svojega posla. Knjigo so zato prenašali iz Belgije v Pariz skrito v senu.
Ni bilo dolgo, ko jo je odkril neki poštar, pa je to prijavil policiji. Mauricc Jolie je bil obtožen, in kot »poroča« pisatelj Danilo Kiš v svoji »Enciklopediji mrtvih«, je bil obsojen na petnajst mesecev zapora in dvesto frankov globe »zaradi izzivanja mržnje in preziranja cesarja in cesarske vladavine«.
Cela stvar pa se ni končala le s tem: časi so bili , »a 80 Ja kot anarhista in obsojenca pozabili vsi njegovi prijatelji. Ko je doumel, kot pravi Kiš, »da s knjigami ni moči sveta poplaviti« sije nekega poletnega dneva 1877. pognal kroglo
STANE STANIČ
KNJIŽEVNI LISTI
Ljubljana, 22. novembra 1984
11
Glavni trg, Dravska ulica	Slika prikazuje spust z Glavnega trga na Dravsko ulico, ki se je stekala
Iz zbirke PAM (Pokrajinskega arhiva Maribor)	na s,ar* mos*-
OBRTNIŠTVO NA LENTU
Uvajanje novosti in razkroj tradicionalne kulture ter stopnja njene ohranjenosti na Lentu, občina Maribor-Rotovž, od zadnjih dveh desetletij preteklega stoletja dalje.
(MARTIN FIŠER)
1)	Uvod
Lent leži na levem bregu reke Drave. Spočetka je ime Lent označevalo samo okolico današnjega Pristana, kasneje pa so ga prenesli na ves mestni predel južno od ulice Kneza Koclja, Glavnega trga in Koroške ceste do Drave,
V srednjem veku je manjša naselbina na levem bregu čuvala prehod čez Dravo. Naselbina je bila zunaj obzid' V mesto se je iz nje dalo priti po dveh poteh Prvi dohod je vodil po današnji Dravski ulici strmo v mesto; pozimi so imeli s tem prehodom težave, saj konji običajno sami niso mogli potegniti naloženih vozov po spolzki strmini na Glavni trg Za pomoč konjem so pozimi uporabljali posebne vleke. Drugi prehod je vodil po današnji Vojašniški ulici.
V srednjem veku je Lent deloval kot mariborsko predmestje,
po Baumkirchnerjevi osvojitvi mesta leta 1469 pa so ga vključili v mesto — zavarovali so ga z utrdbama, ki sta ju po letu 1550 nadomestili renesančni bastiji, znani kot Benetke in Vodni stolp.
Na Lentu do 18 stoletja ni bilo zidanih stanovanjskih hiš. V tem času je potekal po Dravi živahen transportni promet, katerega osnovna oblika je bilo splavarstvo. Splavarstvo je imelo svoje začetke že v rimski dobi, pravi razcvet pa je doživelo po letu 1699, ko so se Turki umaknili iz srednjega Podonavja in so se na ta način za trgovino z lesom odprla nova tržišča.
Do leta 1699 je bil končni cilj splavov Maribor, od koder so potem les po kopnem prodajali dalje. Za splave je bilo na Lentu urejeno rečno pristanišče. Tam je bile še živinsko napajališče, pa lesene mitnice in skladišča Mlinarstvo omenjajo kot dobičkonosno obrt že v Žički listini okoli leta
1300. Rečni mlini (ladijski mlini) so bili zasidrani višje in nižje ob reki Delovali so do leta 1901, še zadnji mlin pa so odstranili z Drave leta 1908 Prodor prehranjevalne industrije je spodrinil mlinarsko obrt.
Leta 1789 je delovalo na Lentu 5 usnjarn. Do leta 1839 se je število usnjarn povzpelo na 8, z dvanajstimi poslopji. Razen tega je bilo še 8 mesarij in 11 skladišč.
Kot sem že omenil, do 18. stoletja na Lentu ni bilo zidanih hiš. Razmere so se v 19. stoletju spremenile: polagoma so zidane hiše nadomestile lesene. Tedaj je bil Lent poslovno središče starega Maribora, za katero so bili sicer značilni splavarji, vozniki usnjarji in gostilničarji.
Z razvojem kapitalizma je obrtništvo kot način proizvodnje dobivalo konkurenco v produk*iv-nejših načinih proizvodnje Posebej je ta proces opazen po marčni revoluciji 1848. Isti proces je
na Lentu v 60. letih 19, stoletja povzročil zaton obrtništva ob vzporednem pospešenem gospodarskem razvoju Maribora. Industrializacijo Maribora nakazujeta izgradnji železenic Dunaj—Ljubljana—Trst in koroške železnice Železnici prineseta v Maribor prvi val industrializacije
Proga Dunaj—Ljubljana—Trst je povzročila vdor Industrijskih izdelkov in s tem propad steklarn In kovačnic v dravski dolini. Dravsko splavarstvo je odrinila Koroška železnica, ki je tekla vzporedno z Dravo. Ko so jo dogradili je rečni promet začel izgubljati svojo veljavo, čeprav se je splavarstvo ohranilo vse do leta 1941 Prevoz po Dravi se je vedno bolj omejeval na tramlčevje, premog In apno, ki so ga izvažali na Hrvaško, po Dravi pa na stavben; es, drva. železo in svinec. Les in drva so pošiljali po splavih in šojkah do Podonavja.
V obdobju industrializacije je
Maribor doživel silovit razcvet. Število prebivalstva je zelo naraščalo, v obdobju od leta 1869-1971 kar za 505 %. Čas industrializacije je prinašal zaton obrtništva, ki se je kazal številčno in relativno. Ob večanju števila prebivalcev se je zaton kazal kot propadanje ali stagniranje obrti, leta 1880 je Maribor štel 17 628 prebivalcev. Trgovina z agrarnimi pridelki in industrijskimi izdelki je nadomestila obrtništvo. Mlinska industrija je spodrinila mlinarstvo kot obrt na Dravi, ob Dravi pa so iz majhnih usnjarskih delavnic zrasle Staudingerjeva, Starkova in Bergova usnjarna. Zaradi konkurence industrije je obrt še vedno nazadovala. Čevljarji so jo občutili zaradi Batčvih izdelkov, krojači so izgubljali odjemalce zaradi Tivarove konfekcije. Število obrtnih delavnic je sicer zaradi naraščajočega prebivalstva rastlo, a obrati so bili manjši. Obrti niso propadale kar vse po vrsti; nekatere so propadale, nekatere stagnirale, nekatere pa so se celo krepile. Industrija je z visoko produktivnostjo in s proizvodnjo velikih serij spodrinila predvsem proizvodne obrti, medtem ko so se storitvene obrti (npr. gostilničar-stvo) krepile. V zvezi s tehničnim napredkom so se pojavile nove obrti, ki jih ne najdemo v prejšnjih obdobjih — fotografska, mehanična, optična, inštalaterska ...
V zvezi z dograditvijo koroške železnice je izrednega pomena za razvoj Maribora še postavitev Koroškega kolodvora z železniškimi delavnicami, kjer so popravljali vagone in lokomotive za obsežno področje Slovenije.
Za delovno silo železniških delavnic so postavili ob kolodvoru 40 stanovanjskih hiš, s 368 prostornimi stanovanji. To naselje, znano pod imenom »Železničarska kolonija«, je veljalo za elitno naselje (v zvezi s populacijo železničarskih delavcev, prebivalcev naselja, celo imena ulic kažejo na zvrst dela; npr. VVattova ulica). »Namestitev železniške delavnice v Mariboru je pomenila za razvoj mesta veliko pridobitev, železničarska družba pa jo je uporabila obenem kot nemško trdnjavo za germanizacijo mesta in neposredne okolice.
Maribor se je ob ugodnih družbenih in naravnih pogojih uspešno industrializiral. V obdobju druge industrializacije med vojnama je dosegel celo največjo potrošnjo energije na prebivalca v Sloveniji. Bil je modern industrijski center. V močni tekstilni industriji, ki je obsegala 15 velikih tovarn, je bilo zaposlenih 7000 delavcev.
Mariborsko politično življenje je pred 1. svetovno vojno označevala borba med slovenskim, socialističnim in nemškim taborom. Po vojni se je politično življenje polariziralo na liberalni in klerikalni tabor. V novem stoletju se je razvilo delavsko gibanje, ki se je kazalo z valom stavk.
OBRTNIŠTVO NA LENTU
Skupno število obrtnikov na Lentu v posameznih obdobjih:
— leta 1884 79 obrtnikov
— leta 1899 61 obrtnikov
— leta 1932 72 obrtnikov
— leta 1955 23 obrtnikov
— leta 1986 10 obrtnikov
19.	stoletje je pomenilo vrh v razvoju Lenta. Promet z nasprotne strani Drave je bil preko mostu speljan v Lent, tako da mu je dajal nenehen utrip. Z mostu se je stekal po Klavniški, Dravski ali Usnjarski ulici.
Na usnjarski ulici so bile številne usnjarne, na Klavniški pa številni mesarji. Največ obrtništva je bilo v Dravski in Židovski ulici. V Židovski ulici je po tem obdobju začelo število obrtništva padati, prav tako v Pristaniški, Klavniški in Usnjarski ulici (grafi št. 1, 2, 5, 6, in 7 in razpredelnica) Vojašniška ulica je v tem pogledu izjema, saj leta 1884 ni imela nobenega obrtnika in je komaj v obdobju do leta 1899 dobila 4 obrtnike (graf št. 4). število obrtnikov je naraščalo še v Dravski in Splavarski ulici (grafa št. 2 in 3 in fotografija). V tem obdobju je bilo dosti proizvodnih obrti, pogosti so poklici lončarja, ščetarja, sedlarja, jer-menarja, usnjarja, kotlarja, se pravi takšni, ki jih v poznejših obdobjih na Lentu ne najdemo več.
Leta 1899 se je število obrtnikov glede na leto 1884 nekoliko zmanjšalo, in sicer za 18 Na Usnjarski ulici ni več usnjarn Pojavi se nekaj novih obrti: frizerstvo in brivnica, izdelovanje kristala in ogledal, optika, izdelovanje dežnikov, kipar Po tem letu začne število obrtnikov padati v Dravski in Splavarski ulici, še naprej pa raste v Vojašniški ulici (grafi št. 2, 3 in 4 ter fotografija št. 2). Vzrok za večanje št. obrtnikov v Vojašniški ulici je v lociranju
vojašnice v ulico, kar je obrtnikom prineslo nove odjemalce, (glej fot. št 3)
V obdobju od leta 1899-1932 se zgodi na Lentu nekaj novosti, ki so močno vplivale na življenje. Prva novost je graditev Državnega mostu, ki je potekala od leta 1910—1913 (glej fotografijo št.
4). Zaradi gradnje mostu so porušili del Dravske ulice in stavbo na Židovski ulici. Gradnja Državnega mostu je tipičen primer, kako se z urbanističnimi odločitvami vpliva na življenje ljudi in okolja. Za lokacijo Državnega mostu sta bili dve varianti: eno so zagovarjali slovenski arhitekti, drugo pa nemški. Po »slovenski« varianti naj bi most zgradili zraven Narodnega doma, na koncu Svetoza-revske ulice (bivši Narodni dom je danes dom JLA). Za nemške arhitekte je bila to nesprejemljiva varianta, saj bi tako glavni promet in promenada potekala točno mimo slovenskega Narodnega doma. Današnji Stari most (Državni most) stoji na mestu, ki so ga predlagali nemški arhitekti. (1)
Državni most je bil sicer od starega mostu čez Dravo oddaljen samo slabih 30 m, je pa dosti višji od malega mostu. Promet z malega mostu, ki se je včasih stekal na Lent, je po Državnem mostu pustil cel Lent za sabo in se stekal na Glavni trg (glej skico št. 1 in fotografijo št. 4).
Drugi pomembni dogodek je prestavitev tržnice z Glavnega trga na Vodnikov trg. V primerjavi s prejšnimi obdobji se je število obrtnikov okoli Vodnikovega trga zvišalo, kar pokaže graf št. (za Pristaniško ulico v obdobju od leta 1899—1932).
Po letu 1945 na Lentu ni več nekaterih velikih obrtnikov. Lesnina prevzame podjetje Felber, ostala podjetja pa prevzamejo druge večje dejavnosti: Sliko-pleks skladišče, Odpad skladišče, Delavska pekarna pekarno ... (Glej fot. št. 5 in 6)
Lent začne dokončno propadati in se spreminjati v slum, v mariborski geto. Življenje v tem obdobju opisuje Andrej Brvar (glej intervju z Andrejem Brvarjem v prejšnji številki Katedre). Brvar govori med drugim tudi o poklicih na Lentu: o furmanih, zbiralcih železa, prodajalkah — grajzlericah, kovaču in tudi Intelektualcih, ki so živeli na Lentu. Obrtnikov je v tem obdobju samo še 23, kar pomeni, da je Lent v tem obdobju že vsebinsko mrtev, čemur se po letu 1965 pridruži še fizično propadanje in rušenje objektov.
OBRTNIŠTVO NA LENTU LETA 1986
1) KEMIČNA ČISTILNICA IN PRALNICA ŽIGERT, Splavarski prehod 2
Čistilnica stoji nekoliko stran od prometnega vrveža na Koroški cesti. Napis nad vhodom je že zarjavel in tudi notranjost čistilnice je zanemarjena.
Prostore so kupili od prejšne-ga lastnika in vanje preselili obrt pred 15 leti. Prejšni lastnik je imel na tem mestu čistilnico, še prej pa je bila na tem restavracija, kamor so zahajali flosarji V restavraciji so igrali biljard in se zabavali z ženskami.
V čistilnici so zaposlene tri ženske; poleg matere, ki vodi obrt, jim pomagata še ostala člana družine Žigert, oče in hčerka
Posel lepo cvete, saj od zaslužka živi cela družina Naročila dobivajo od privatnih strank in od podjetij. Podjetja predstavljajo 3/4 strank, med njimi delajo največ za Banko (zavese), Hidro-montažo in Samske domove.
2) KLJUČAVNIČARSTVO - LEOPOLD NOVAK, Splavarska ulica 6
Ko je Leopold Novak leta 1949 dobil na Lentu stanovanje, se je preselil sem in odprl obrtno delavnico. Delavnica je velika približno 4 x 7 m Dela sam (pravi, da za dva ni prostora), včasih pa mu pridejo pomagat prijatelji, ali pa delajo v delavnici zase.
Delavnica je v zelo slabem stanju: okno je umazano, v delavnici je mračno in Železo stoji in leži povsod po delavnici. Sicer me je lastnik prijazno sprejel.
V prostoru je peč z dimnikom. Peč je mala in, kakor pravi last-
k •£!«'vilO • »er UtoJ
.$)(!. MSVt A \)UGk
VI •
efrClMirv'
nik, pozimi ne zaleže dosti, zato je pozimi v delavnici vedno hladno.
Kovinska omarica za rdeči križ na steni je vsa prašna in že skoraj črna od olja. Na drugi steni je še omarica s priznanji in medaljami za delo. Na tej omarici je steklo razbito in manjka pol šipe.
Pri njem naročajo posamezniki in podjetja. Izdeluje železne podstavke za rože, železne okvirje in druge ključavničarske izdelke. Od podjetij najpogosteje naročajo Banka, Verna, Jeklotehna in Bi-rostroj.
Imel je vajenca, sina, ki se je 5 let učil pri njem. Potem je odšel, ker ni bilo dovolj prostora za oba. Zdaj dela kot skladiščnik na letališču.
3.	SPLOŠNO MIZARSTVO - SREČKO LOČNIŠKAR, Vojašniški trg 1
Vhod v delavnico je z Vojašniškega trga. Delavnica ima 3 prostore, ki skupaj merijo 136 m2. Urejena je in les je zložen. Zaradi pomanjkanja prostora je nekaj lesa zloženo tudi pod streho na dvorišču.
Ko sem obiskal delavnico, so bili v delavnici štirje delavci. To so vsi, ki so trenutno zaposleni pri Ločniškarju, čeprav je imel že 7 zaposlenih.
Po naročilu izdeluje vse vrste lesnih izdelkov za podjetja Zlatorog, Mariborski tisk, Prometna milica .. Pravi, da je včasih imel še kako naročilo od posameznikov, zdaj pa vedno manj, skoraj nič. Obrt je odprl 15. 5. 1964. Od takrat kšeft gre. 2 delavca od štirih sta večino časa na terenu, kjer montirata izdelke. Za delo na terenu uporabljata kombi, z njim prevažajo tudi manjše količine lesa. Večje količine jim dobavi Lesnina (na Lentu). Imel je 2-tonski tovornjak, ki ga je prodal, preden je kupil kombi.
Vedno je jemal delavce, ki jih je že prej poznal. Posebej spoštuje delavca Ivana, za katerega pravi, da je izredno sposoben strokovnjak. Ivanu bi z veseljem zapustil obrt, vendar ta ni zainteresiran, kakor tudi ostali delavci ne, ker je baje preveč dela in skrbi. Ivan je aktiven v sindikatu pri Združenju obrtnikov (pri komisiji za stanovanja). Večkrat gre za konec tedna kam igrat, ker je muzikant.
Ločniškar je že od leta 1978 v pokoju, ker je izkoristil borčevski staž. V letih, kar ima delavnico, je izučil 10 vajencev. Zdaj jih več ne bi sprejel v uk, ker so današnji vajenci silno slabo podkovani v praksi. Zdi se mu, da je danes preveč pouka in premalo prakse, in da tehniki, ki pridejo iz tehnične šole, ne znajo nič. Pravi, da »niso sami krivi«, in da se že v šoli vidi, pri katerem učencu so doma starši obrtniki.
Na Koroški cesti ima v prostorih svoje hiše gostilno »Pri smreki«. Prav tako ima v prostorih hiše delavnico (urejeno do 3. faze). V njej bo delal za hobi, potem ko se bo letos izselil iz prostorov na Vojašniški ulici, ki so namenjeni za prenovo. Te prostore ima najete od Staninvesta od leta 1964. Vmes jih je na lastne stroške ometal, uredil fasado in popravil žlebove. Edini sin se je usmeril v gostinstvo, tako da v družini nima nadaljevalca svoje obrti.
4.	IZDELOVANJE HARMONIKA VRAT — MILIVOJ LUKIČ, Vojašniška ulica 12
Vhod v delavnico je z dvorišča. Pravzaprav sta na dvorišču dve delavnici, na vsaki strani ena. Lukič ima v najemu obe: v manjši žaga, vrta in brusi les, v večji pa stiska furnir ter lakira in sestavlja vrata. Vsega skupaj ima tri prostore: poleg dveh velikih še malo pisarno, ki meri približno 2,5 x 2,5 m. Obrt je imel že prej, te prostore je najel in preselil obrt vanje leta 1978. Na Lentu ima samo delavnico, sicer živi v Miklavžu.
Delavnica je urejena, v zraku je močan vonj po lepilu Pisarno je
sam opremil z omarami za rednike in z vzorcem harmonika vrat, ki je v steni nad mizo. Na steni je priznanje iz Obrtnega sejma 81 in nekaj fotografij njegovih izdelkov, ki so že vgrajeni v stanovanja. Ne dela reklame, pravi, da ima že brez tega dovolj dela. Nima zaposlenih delavcev. Ko sem prišel, sta dva starejša moška delala in neka ženska je prišla v pisarno. Zanju pravi, da prideta včasih kaj pomagat ali pa delata kaj za sebe. Zase pravi, da ne zmore več
toliko delati kot včasih.
1/2 strank je zasebnikov, ostala polovica so podjetja.
Za prevoz uporablja avto wart-burg karavan.
Včasih je imel vajence, zdaj pa več ne zmore. Rd bi samo še svoje otroke izučil mizarske obrti, čeprav se v šoli dobro učijo. Svoje znanje želi predat nekomu, v grobu nikomur ne koristi.
Njegova delavnica ni predvidena za renoviranje. Ne bo najel novih prostorov v prenovljenem Lentu. Meni celo, da ni obrtnikov, ki bi lahko prevzeli mizarske delavnice za popravila in drobne izdelke na Lentu. Za popravila je namreč potrebno več znanja kot za izdelavo. Za vodenje delavnice po njegovem mnenju ni dovolj 10 let delovnih izkušenj; mojster potrebuje vsaj 15 let, da postane dober mojster.
Pravi, da tehniki, ki končajo srednjo lesarsko šolo, ne znajo popolnoma nič narediti. To je videl na Obrtnem sejmu 81: tam so srednješolci razstavljali svoje izdelke. Kakor je ugotovil, ni problem v tem, da so bili površni, problem je v tem, da so delali narobe. Lukič bi izobraževanje mizarjev uredil takole: ukinil bi šole: namesto šole bi vsak vajenec opravljal vajeniško delo 3 leta, na-daljna tri teta bi bil pomočnik, potem bi se pa tako ali tako pokaza-
lo, ali je dovolj brihten za fakulteto ali ne. Prav tako bi moral vsak pomočnik vzgajati največ dva vajenca, ker dva še lahko nadzoruje in opozarja na napake.
Lukič redno poje v pevskem zboru. V tem pevskem zboru je dosti obrtnikov.
5.	EXPRES POPRAVILO ČEVLJEV -KOVAČEV SAVO, Vodnikov trg 6
Obrt ima na Vodnikovem trgu na mestu, kjer je bilo že pred vojno čevljarstvo. Odprl jo je leta 1967, potem ko sta z ženo skupaj pet let delala v Nemčiji kot delavca v večji čevljarski delavnici (od leta 1962—1967). V delavnici de-
lata skupaj z ženo, ob sobotah in nedeljah jima pomaga še sin, ki hodi na čevljarsko šolo.
Mojster je doma iz Vojvodine.
Prišel je v čevljarsko šolo v Kranj. Po končani šoli je zaprosil za šti-endijo, da bi nadaljeval šolanje, tipendije ni dobil, zato sta z ženo odšla v Nemčijo na začasno delo. S privarčevanim denarjem sta si po povratku iz Nemčije uredila delavnico na Vodnikovem trgu.
Najeti prostor obsega dve sobi. Takoj za vhodom je sprejemna soba za stranke. Soba je dokaj urejena, na polovici je z zaveso pregrajena na del za stranke in na del, kjer spravljajo popravljene čevlje. V ta del stranke ne vidijo in nimajo dostopa. V sprejemnici so na steni diploma iz čevljarske šole, ogledalo in rože. Skozi sprejemno pisarno se pride v delavnico, kamor stranke načeloma nimajo dostopa.
Ko sta z ženo odprla obrt je v njuno delavnico prihajalo malo ljudi. S časom sta si pridobila več strank; v ta namen sta dajala oglase v časopis in na radio ter z vizitkami širila publiciteto. Stanje se je s »trudom, delom in vztrajnostjo« popravilo in zdaj jima gre dobro.
Sin obiskuje srednjo čevljarsko šolo v Ljubljani. Pozneje bo prev-
zel obrt, morda jo bo celo razširil: poleg popravila bo uvedel še izdelovanje čevljev. Za izdelovanje čevljev bo potreboval večje prostore.
O izobraževanju čevljarjev menita, da imajo odločno premalo prakse. V razredu njunega sina znata samo dva učenca pribiti peto.
To sta njun sin in njegov sošolec, katerega starši so prav tako obrtniki.
Glede prenove Lenta pravita, da bi se rada vključila, vendar je lokacija tako draga, da sploh nimata dovolj denarja za novi lokal. Najemnina za prostor, v katerem sta zdaj, znaša samo 3000 dinarjev. Dohodek imata nekaj večji, kot je slovensko čevljarsko povprečje priznane realizacije za leto 1985.
Kakor vsi obrtniki, sta tudi onadva člana Združenja obrtnikov, plačujeta članarino, vendar ne sodelujeta aktivno. Z drugimi obrtniki se ne povezujeta. Poznata Ledineka in pozdravljata njegovo sposobnost in podjetnost,
»treba je delati, delati in samo delati. Pa potrpežljivost.«
6.	FOTOKOPIRANJE - TOMOVIČ TOMO, Žički prehod 3
V fotokopirnici dela največ njegova žena, sam pa je organizator dela. Preden je odprl fotokopirni-co je ime! predstavniško podjetje za tuja podjetja, pa so mu pred 12 leti prepovedali delati kot zasebnemu predstavniku.
Delavnica (fotokopirnica) je izredno majhna in na zakotnem mestu glede na ostale fotokopir-nice v Mariboru. Exspres tajnica je samo 300 m oddaljena, pa ima ceno za fotokopijo 20 din, Tomovič ima pri enaki kvaliteti 7 din. Pravi, da ima nizko ceno zaradi tega, ker ima še stare zaloge papirja.
Posamezniki redko prihajajo v to fotokopirnico. Največji naročnik je podjetje IMP. Pravi, da z ženo ne bogatita, obrt imata samo zato, da se preživljata.
Tomovič živi v Mariboru od leta 1922, na samem Lentu že od leta 1929. Njegov oče je na istem mestu imel slaščičarno skupaj s svojim bratom — Ivan in Mate Tomovič. Slaščičarno sta imela že v Av-stroogrski, pa sta jo prodala in se preselila v Maribor.
Oče Toma Tomoviča je na 2ič-kem prehodu 3 ustanovil in vodil versko ločino Cerkev kristusovih bratov. Po njegovi smrti je ločino prevzel in vodil Tomovič Tomo. Ločina je še vedno aktivna. Obiskovalcev ni veliko, od sosedov z Lenta nihče ne obiskuje maš, ki so edina oblika njihove aktivnosti.
7)	BIFE SPLAVAR-CEK - DRAGICA JANŽEKOVIČ
Bife je odprla februarja 1985. Do takrat je bila zaposlena v državni službi. Čez čas so ji bife za
leto
19&5
1955
1932
1899
) 1884
uli
1. ŽIDOVSKA OLICA
2. DRAVSKA ULICA
24
3. SPLAVARSKA ULICA.
4. VOJAŠNIŠKA ULICA
5. -USNJARSKA ULICA
PRISTANIŠKA ULICA
KLAVNI SLA ULICA
LEGKNDA:
0 - obrtniki, ki so incii obrt prijavljeno v lastni hiši N - obrtniki najemniki,hi so ineli prostore zu obrt v najemu S - skupaj: skupno število obrtnikov in najemnikov
V grafih so skupine označene takole:
0 -
N -S -
V »..razpredelnici prihaja pri vsotah števila obrtnikov (S) v letih 1955 in 1986 do tega, da da je vsota npr. 0 + 0 = 2. V adresarjihmza ta leta namreč ni označeno lastništvo hiš in obrtnih delavnic. Lerodajna je torej vsota obrtnikov (S).
&.-?(! ršTftHSAU ULICA
sseruiea/
^	0LIC&	~4o-
IMS
6 mesecev zaprli, ker je glede na izdana dovoljenja prostoru spreminjala namembnost. Prostor je najela za stanovanje in aa preuredila v bife. Pravi, da zaradi vlage ni bil primeren za stanovanje Brez kleti meri prostor 19 m*, od tega je približno polovica bife (10 m’), ostalo pa priročna kuhinja (9 m’).
Stene v bifeju so do višine pasu obdane s temno rjavim lesom Jz istega lesa so tudi police za pijačo, pohištvo in šank. Na provizorične brajde iz lesa so obešene posušene koruze, paprike in bu-*če. Na eni steni je grafika iz Visc-^herjeve topografije vojvodine Štajerske (1681), na nasprotni steni pa fotokopija prerisane risbe z originalne fotografije iz leta 1910.
V bifeju ima stroj za ekspres kavo. Vino prodajajo samo neo-stekleničeno. Odprto ima v času obratovanja tržnice, vsak dan od 7,—13. ure, v nedeljo od 7,—11. ure. Večkrat ji pri delu pomaga hčerka in si s tem prisluži žepnino, med počitnicami pa jo zaposlijo pogodbeno, da ji teče delovna doba.
8)	DROBNA KOVINARSKA OBRT -MARIJA ŠTUHEC, VojaSniSka ulica 23
Na Lent so se preselili leta 1955, ko je mojster kupil hišo na Lentu. Delavnica se drži hiše. V hišo in v delavnico je dohod s ceste. Obrt je prijavljena na ime Štuhec Marije, to je njegova žena. Ko je leta 1978 odšel v pokoj, je prepisal obrt nanjo. Dejansko pa vodi delavnico mojster.
Stranke ima tako med privatniki kot med podjetji. Med privatniki so stranke kmetje. Za njih izdeluje rezkalnice, puhalnike in druge kmetijske stroje. Med podjetji je največji kupec ABC Pomurka. Kmetijske stroje je začel izdelovati, ko so še naši kmetje takšne stroje uvažali iz drugih držav. Pravi, so takrat, ko je začel izdelovati stroje te vrste, ljudje zjutraj v vrsti čakali pred delavnico, da se naročijo. Vzpodbudo za to vrsto proizvodnje mu je dal neki kmet iz Lenarta.
Izdelovanje takšnih strojev je še danes njegova glavna zaposlitev Redno razstavlja svoje izdelke na sejmih, predvsem na gorenjskem in pomurskem. Del re-darr.e so tudi oglasi v časopisu Kmečki glas. Kmetje se naročajo za izdelke kar na sejmih ali pa po-šiijajo naročila po pošti. Pri tem navedejo še dolžino cevi in število kolen, pač kakor ustreza njihovim gospodarskim poslopjem. Naročila po pošti so običajno kar na dopisnicah.
Zaposlene ima 3 delavce in enega vajenca — to je njegov sin, ki je imel popravne ispite na železničarski šoli v Ljubljani in jih ni naredil, zato se to leto izobražuje in dela doma. Poklicna struktura delavcev je takšna: 1 delavec je klepar, 1 delavec je ključavničar, 1 pa »pomožni« (ključavničar).
Pred 15 leti je začel med prvimi v Jugoslaviji izdelovati mešalce Imel je veliko prometa, dokler ni pred 7 leti opustil tovrstne proizvodnje, ker se je na tržišču pojavilo več velikih izdelovalcev mešalcev (Panonija Ptuj, Zarja Ormož). Imel je svoj patent za izdelovanje transporterjev, pa ga je prodal zaradi pomanjkanja pro-
stora-v delavnici za proizvodnjo te vrste. Temu ki je patent kupil, promet odlično teče
V delavnici ima sobico, ki služi kot pisarna. Vanjo se pride skozi delavnico in majhna vrata. Velika je približno 2 x 1,5 m; v njej je miza, polica in dva stola. Na polici ima v rednikih'knjigovodstvo. Na stenah visijo priznanja. Sicer v pisarni ne vlada red, pa tudi čisto zapuščena ni.
Lastnik me je prijazno sprejel, dal mi je celo svoje prospekte za reklamo in oglas iz Kmečkega glasu (glej sliko št.). Pravi, da je v Sloveniji zelo dosti kmetij, ki imajo kakšen stroj iz njegove delavnice.
Izselili ga iz Lenta ne bodo. Kar se tiče prenove pravi, da se ne strinja z zasnovo prenove: »same goatilne in kafiči*. Sam nikoli ne hodi po gostilnah in v življenju še ni bil pijan. Ker nima naslednika, pravi, da bi z veseljem dal svoje prostore ali obrt v najem, vendar samo za obrt — za kafiče pa ne.
SPLAVARSTVO
Splavarstvo je dejavnost, ki je v seznamih obrtništva v adresarijih ni, je pa ena od dejavnosti, ki je sooblikovala Lent in življenje v njem. Pred 2. svetovno vojno se je letno na Lentu ustavilo 1000 splavov, to pomeni v povprečju 4 splave na dan. Splavarji so plačali pristojbine in prespali v kakšni gostilni ali na splavih ter nakupili stvari za potovanje.
Splavarstvo se pojavi na Dravi že v rimski dobi. Razcvete se po umiku Turkov iz srednjega Podonavja v letu 1699, kajti s tem so se odprla za trgovino nova tržišča. V dobi merkantilizma so dravske kovačnice in steklarne izvažale svoje izdelke največ s transportom po Dravi in na splavih.
V dobi industrializacije začne splavarstvo počasi nazadovati. Južna železnica prinese na Štajersko konkurenco industrijskih izdelkov, zaradi katerih propadejo dravske kovačnice in steklarne. Lastniki gozdov in trgovci z lesom so še vedno uporabljali rečni transport, medtem ko za potrebe industrije že deluje železnica.
Najpomembnejši cilj splavarjev je bila Dobrava, vozili pa so tudi naprej, celo do Beograda. Ustavljali so se v Mariboru in Ptuju. V Ptuju so se ustavljali, kadar je bil sejem in so zidarji kupovali les na veliko. Za pot od Maribora do Dobrave so potrebovali dan vožnje ob lepem vremenu, ob grdem vremenu in megli pa so za isto razdaljo porabili tudi do 5 dni. V Mariboru so plačali mitnino pristaniškemu mojstru, ki je moral skrbeti za red v pristanišču; ta služba je bila povezana z lastništvom hiš na Lentu, največkrat z Malimi Benetkami, in iz nje se je razvil običaj voljenja pristaniškega kapitana, ki so ga prebivalci Lenta volili na začetku vsakega leta.
Po Dravi so vozili splavi in šaj-ke. Posebnost šajke je bila v tem, da je imela na »palubi« leseno hu-tico, pod katero je bilo spravljeno steklo, železo in zelenjava. Dravski splav je nosil okoli 63 m* lesa in je imel 2—3 vesla spredaj in zadaj, če je bil zgrajen iz debel, je nosil 40—60 debel, splavi iz narezanega lesa pa so nosili od 80—100 m’ lesa.
Pred letom 1941 je skozi Maribor plulo 1000 splavov ali okoli 66 000 m’ lesa letno.
Splavarji so predstavljali Vrhnji sloj dravskih lesnih delavcev. Bolje so zaslužili in zaradi skupinske oskrbe na splavu tudi bolje jedli, pa še nekaj sveta so videli.
Tako so se pametnejši in po-gumnejši gozdni delavci zaposlovali kot splavarji.
Ko so se splavarji ustavili na Lentu, so kupovali hrano in oblačila v trgovini Bervarjevih. V intervjuju z Berto Bervar sem zvedel naslednje:
Bervarji so prišli na Lent leta 1925. Oče je bil profesor glasbe; mati je bila trgovsko izobražena, ker je že v Vipavi pomagala svojemu očetu v trgovini. Sprva so živeli od slabe profesorske plače, potem pa so leta 1936 odprli trgovino na drobno, namenjeno v prvi vrsti »flosarjem«. Leta 1935 je očeta z avtom povozila neka ženska in mu zlomila obe nogi, pozneje pa so mu zaradi te nesreče morali odrezati nogo. Od takrat naprej so živeli samo od trgovine; in, kakor pravi Berta Bervar, »samo splavarjem se imamo zahvaliti, da smo preživeli.« Za splavarje pravi, da so bili kljub težkemu delu zelo dobri ljudje; nihče od njih ni v njihovi trgovini nikoli kvantal ali goljufal. Prihajali so po reki na splavih iz Selnice ob Dravi in drugih krajev. Splavi so bili različnih velikosti, največji pa so nesli lesa tudi za 10 vagonov. Ko so leta 1985 na Dravi pri Lentu naredili splav, na katerem je bila modna revija, so zanj porabili 5 največjih kamionov lesa. Ta splav je ustrezal, kakor pravi Berta Bervar, velikosti manjših splavov, ki so nokoč pluli po Dravi. Splavi so bili veliki in mali. Veliki splavi so imeli tudi do 10 vesel, s katerimi so krmarili. Hlodi so bili povezani s srobotom, zelo trpežno rastlino ovijalko. Pri graditvi splavov sploh niso uporabljali žebljev in drugih železnih stvari. Na splavih so imeli urejena majhna ognjišča iz peska, na katerih so med potjo kuhali žgance, juhe in drugo hrano. Konzerv niso nikoli jedli.
Splavi so prihajali posamezno ali v skupinah do 7 in včasih celo do 10. Nekje v bližini Sodnega stolpa so začeli zavijati v Pristan, ki je bil za Benetkami. Tam so iz vode štrleli leseni hlodi, za katere so se z debelimi vrvmi privezali. Kadar so se pripeljali v Pristan in so se približali kakšnemu kolu, je eden od splavarjev skočil v vodo in privezal vrv okoli hloda; vrvi ni takoj zavezal, ker bi se sicer strgala, ampak jo je počasi popuščal, tako da se je splav počasi ustavil. Potem so šli v trgovino nakupovat. V glavnem so nakupovali hrano, srajce, nogavice, predpasnike in druge stvari. Kadar je bilo vreme lepo, so ponoči prespali kar na splavih, ob grdem vremenu pa so spali v gostilni Male Benetke. Niso si vzeli prenočišč, spali so kar v gostilni. Najprej so pili, ko pa so ob 22 trgovino zaprli, so splavarji spali kar po klopeh. Zjutraj so vedno odpluli zelo zgodaj na rajžo — tako so imenovali pot. »Mala rajža« je pomenila pot do Dobrave, »velika rajža« pa je bila pot po Donavi do Beograda in včasih naprej do Črnega morja. Na male rajže so običajno pluli z malimi splavi, na veliko skoraj vedno z velikimi in v večjem številu (7 ali 10 splavov). število in velikost splavov je
bila odvisna od naročila. Prodajo so organizirali posebni organizatorji, ki so jim pravili »gospodarji«. Gospodarji so se dogovarjali s kupci o količini in ceni, organizirali so dobavo in druge stvari, ki sodijo zraven. Zanimivo je, da so gospodarji prav tako kot ostali flosarji pluli na splavih in delali z drugimi. B. B. se spomni nekaj flosarjev iz Selnice ob Dravi: Šar-man, Čas, Peteršinek. (2). Večina flosarjev sploh ni znala plavati! Pluli so spomladi, poleti, jeseni, le
Podoba današnjega Lenta je takšna: na Lentu je danes 10 obrtnikov. Poleg 8 opisanih sta še 2 — Ivana Hani ima v Ribiški ulici pleskarsko obrt, Marta Krevh pa v Zidovski ulici servis svetilk in svetlobno reklamo. Ostali pomembni objekti na Lentu so: kopališče Pristan (ima tudi disco klub), skladišče Lesnine Ljubljana, gostilna Pri trgu, otroški vrtec, židovski stolp in sinagoga. Na Židovskem trgu je že več kot eno leto vsako soboto kramarski sejem, na Vodnikovem trgu pa je osrednja mariborska tržnica.
Ko je leta 1965 Drava zaradi novega jezu v Melju dvakrat poplavila, so začeli izseljevati prebivalce z Lenta, v njihova stanovanja pa so se na črno vselili Romi. Hkrati so se pojavile prve pobude za revitalizacijo starega mestnega jedra, ki so na začetek uresničitve čakale do leta 1980. Takrat je bil sprejet družbeni dogovor o financiranju prenove mestnega jedra. Do danes so renovirali objekte v Usnjarski in Vojašniški ulici, v teku pa je graditev objektov v Dravski ulici.
V prenovljenem objektu na Vojašniški ulici že živijo novi stanovalci. Tako imamo danes na Lentu naslednje skupine prebivalstva:
— »stari Lentnarji«, ki so živeli na Lentu že pred 2. svetovno vojno,
— Lentnarji, ki so se preselili na Lent po 2. svetovni vojni,
— Romi, ki so se množično preselili na Lent po letu 1965
— novi stanovalci, ki so se preselili v renovirane stavbe.
Kot eno od oblik uvajanja novosti v lentovski socialni prostor, je vredno omeniti Kramarski sajam. Ideja za tako obliko je prinešena iz tujine, kjer so takšni sejmi običajen način zapolnjevanja socialnega prostora. Mariborski Kramarski sejem deluje od leta 1984, ko je na pobudo Borisa Sinkoviča Mladinski kulturni center sprejel v okvire svojega programa organizacijo sejma. Idejni, programski in organizacijski vodja sejma Boris Sinkovič pravi, da je sejem neka oblika sobotne promenade, borza, kjer lahko kupite najcenejše pivo v Mariboru, tako imenovano »steklenico pogovora«. Ni treba posebej poudarjati, da sejem nima zgolj funkcije nakupa ali prodaje rabljenih stvari ali starin, ampak je njegova
pozimi jih ni bilo. Spomladi so prišli običajno že v sredini marca in so vozili celo leto do zime.
Prihajali so tudi ponoči. Mati jim je večkrat pozno v noč delala domače rezance za juho, da so imeli zjutraj za na pot. Kupovali so kruh, ki ga je Bervarjeva mati sama pekla in tudi zelenjavo, ki jo je prodajala, je sama pridelala Zelo radi so kupovali delovne predpasnike, ki jih je sama naredila. Predpasnike je delala iz blaga, ki ga je kupila pri Guzeju na
funkcija v prvi vrsti družabnega značaja. V okviru Kramarskega sejma se odvijajo še različni koncerti, razstave in predavanja, ki prostorsko niso vezani na Zidovski trg.
Na sejmu je poprečno 220 prodajalcev in 1500—2500, včasih celo 3000 ljudi na dan. Sejem je odprt vsako soboto, ne glede na letni čas ali vreme. Poleg vodje delajo na sejmu še 3 ljudje, ki pobirajo pristojbino (oblika samofi-nanciranje). Vnašanje teh ulično kulturnih elementov na Lent bo po obnovi Lenta še posebej aktualno vprašanje, ki lahko MKCju omogoči aktivno udeležbo v oblikovanju mestne podobe.
Lahko rečem, da je ta naloga samo »prvi vtis« o Lentu, spričo tolikšnih tem in intenzivnosti spreminjanja okolja in življenja. Na Lent se navezuje še stanovanjsko vprašanje njegovih prebivalcev. Posebej zanimiva je problematika Romov, ki so jih z Lenta razselili po Mariboru (dali so jim nadomestna stanovanja). Ko so bili Romi še na Lentu, jim ni bilo treba plačevati stanarin, v novih stanovanjih pa jih morajo. Tako se nanje na posreden način pritiska, da se zaposlijo.
OPOMBI
1) Politično življenje je bilo takrat v znamenju boja med Nemci in Slovenci, in se je kazalo na različnih ravneh: organiziranje izletov, športni klubi, pustne, novoletne in druge zabave, gospodarske odločitve ... (o tem glej diplomsko nalogo Maje Godina Družabno življenje v Mariboru med obema vojnama. Kmalu bo izšla v Dialogih). V primeru odločitve o lokaciji gradnje Državnega mostu je pač zmagala finančno močnejša stran — nemška.
2) Berta Bervar navaja, da v Bre-sternici še živita 2 splavarja Fer-boten in Pušnik, ki sta leta 1985 vodila splav, na katerem je bila modna revija.
NEKAJ PODATKOV Raziskava je bila izvedena v času od 15. januarja do 4. aprila 1986 na področju Lenta. Kot informatorji so sodelovali:
1) Andrej BRVAR, roj. 1945, bibliotekar v mariborski Mestni knjižnici
2) Berta BERVAR, roj. 1921, upokojenka, Pristan 8
Koroški cesti po ugodni ceni. Perilo in srajce je nabavljala pri očetu Maksa Durjave. Vso blago je kupovala sproti. Trgovina je bila majhna, dohodki od nje so bili komaj dovolj veliki za skromno življenje družine.
Ko pozimi ni bilo flosarjev, se je promet trgovine zelo zmanjšal. Večkrat so bili dnevi, ko dnevni promet ni znašal več kot 1,5 dinarja. Za primerjavo: za 1,5 dinarja si takrat dobil 3 žemlje
3) Dijana ŽIGERT, roj. 1963, Splavarski prehod 2
4) Leopold NOVAK, roj. 1929, ključavničar. Splavarski prehod 6
5) Srečko LOČNIŠKAR, roj. 1928, mizar, Vojašniški trg 1
6) Milivoj LUKIČ, roj. 1939, mizar, Vojašniška ulica 12
7) Savo KOVAČEV, roj. 1937, čevljar, Vodnikov trg 6
8) Majda KOVAČEV, roj. 1945, čevljar, Vodnikov trg 6
9) Tomo TOMOVIČ, roj. 1922, ekonomist, Žički prehod 3
10) Maks ŠTUHEC, roj. 1927, ključavničar, Pristaniška ulica 23
11) Hugo JOŠKA, roj. 1898, ključavničar, Koroška cesta 100
12) Dragica JANŽEKOVIČ, roj. 1945, natakarica, Pristaniška 2
Literatura:
— Krajevni leksikon Slovenije IV. Ljubljana 1980
— Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937
— J. MERČENIK, Mariborske slike. Maribor 1934
— Sergej VRIŠER, Stari Maribor. Ljubljana 1975
— Vili PREMZL, Mariborski Lent.
— Baš 1945: Franjo BAŠ, Als in Marburg noch ein Landkapitaen amtierte. V: STEIRERLAND. 3 (1945) 13, str. 8-9
— Curk 1984: Jože CURK, Mariborsko dravsko predmestje. Priloga k razstavi ob dnevu republike, 23. 11. 1984
- Mohorič 1968: Ivan MOHORIČ, Zgodovina železnic na Slo-venskem. Ljubljana 1968
— Adresar 1884	za	Maribor	iz	leta
— Adresar 1899	za	Maribor	iz	leta
— Adresar 1932	za	Maribor	iz	leta
— Adresar 1955	za	Maribor	iz	leta
— Vodnik po Mariboru, Kulturna, tujsko-prometna in gospodarska slika mesta in pokrajine; kultur-no-gospodarski pregled Celja in Ljubljane. Ljubljana 1932
— Bogo TEPLY, Vodnik po Mariboru in okolici. Založba Obzorja, Maribor, 1955
STOPNJA OHRANJENOSTI TRADICIONALNE KULTURNE PODOBE IN UVAJANJE NOVOSTI
•v* V
II tu vApT 441
nnafl 1 'Ц! ,
ODPRTA UNIVERZA - DRUŽBOSLOVNI CIKLUS - 3. ŠOLSKO LETO - 7. PREDAVANJE
JANKO
ZLODRE
ARHITEKTURA
Podmena običajne govorice — povprečnega umevanja — o arhitekturi, pa naj gre za njeno občinstvo, ustvarjalce ali kritike, je arhitektura kot umetnost, arhitektura kot kulturni »pojav«. Šlo naj bi torej za nekaj lepega, vzvišenega, in, če naj uporabim to že tolikokrat prežvečeno in zaradi tega nesmiselno besedo, nekaj humanega. Vse, kar se šopiri v obzorju te podmene, se skorajda vedno predstavlja kot bistvo ali resnica arhitekture. Seveda na tem mestu ne mislim trditi ali dokazovati, da je ta resnica neka laž vendar pa si lahko zastavim vprašanje ali je ta resnica res »prava«, edina in cela resnica arhitekture, torej takšna, kot jo predstavljajo in v kakršno verjamejo njeni zagovorniki, ki spregledajo, da je vsaka resnica »ne-cela« in da nam za celo resnico vedno zmanjka besed.
Res pa je tudi, da je prav ta imaginarna »cela« resnica pogoj in temelj »celostne« vednosti o arhitekturi, kritiške in »teoretske«, skratka, ideološke govorice o arhitekturi in govorice arhitekture, tiste govorice, ki nas hoče poučevati o arhitekturi kot umetnosti in hkrati izražati njena merila. Gre za govorico, ki že a priori ve, da ve in ji prav nič ni treba dokazovati. Njena resnica je pač rezultat takšnega ali drugačnega »božjega razodetja«, takšne ali drugačne izbire, z drugimi besedami, segregacije oziroma cenzure, ki ne upošteva protislovne in heterogene narave polja zidave, ali drugače, ki na prav poseben način upošteva to naravo.
Kakorkoli že, poskušal bom spregovoriti o tistem, kar ta »cela« resnica zatajuje, izriva in spregleda, za kar nima besed ali o čemer noče ničesar vedeti. Prav to pa je vpisano nikjer drugje kot v njej sami, na njeni »temni strani« ali na njenem »izvoru«, njenih začetkih, ko novoveška kultura zidave še ni zatajevala tega svojega »travmatičnega jedra«, ko še ni bežala pred grozo, ki jo je vladajoča (buržoazna) ideologija sproducirala kot odgovor na »grozljivost« drugega (razreda),
GOSPOSTVO
ri posebna organizacija ali konstrukcija korpusa dejstev, ki so med seboj zvezani na zelo različne načine in na zelo različnih ravneh«, je torej posebna spretnost, vednost, s katero se oblikujejo metode in sredstva za reguliranje/oblikovanje, urejanje obljudenega področja in življenja na tem področju.
Arhitektura je resda spretnost, ki presega golo tehniko urejanja ih kontrole, vendar pa je ta presežek, če hočete »estetski«, v okoliščinah, ki jih določa kapitalistični način produkcije (t. i. »samoupravni socialistični način« ni nikakršna izjema), nekaj obrobnega, izgubljenega ali pozabljenega. Prav kapitalistični način produkcije radikalno spremeni ali »prenovi« organizacijo ali konstrukcijo »klasičnega« arhitekturnega korpusa, spremeni razmerja med obstoječimi elementi in materiali, vpelje nove materiale in nova razmerja, da o besedah sploh ne govorim. V okoliščinah, ki jih določa kapitalistični način produkcije, se arhitektura iz umetnosti zidanja spremeni v tehniko urejanja, v napravo za udomačevanje, nadzorovanje in kaznovanje: v tehniko gospostva.
Že naslov in te uvodne besede povedo, o kakšni »prenovi« bo tekla beseda, pristaviti pa moram, da nas izrazito dualističen naslov predavanja ne sme preslepiti, saj označuje le obzorje predavanja. To pomeni, da problematike arhitekture in gospostva ne mislim urejati dihotomično. Pokazati pravzaprav hočem le nekatera mesta, kraje in hiše, kjer je ta »in« odpravljen, kjer ne gre za dvojno, ampak za eno samo problematiko: gospostvo arhitekture. Kar seveda ne pomeni, da sta arhitektura in gospostvo ena in ista stvar, vedno gre za dve stvari, pomeni le to, da gre za specifično razmerje, ko arhitektura in gospostvo delujeta kot »eno«, z
ležen, uporen in vraževeren razred«, ki je imel »prostaške in pokvarjene navade prebivalcev gozdov«; pri opisovanju »trivialnosti, kmečke neolikanosti, potratnosti, burlesknih užitkov in orgij« se je dr. Taxilu »obračal želodec«.
To protislovje med izkoriščevalci in izkoriščanci je »v večini primerov (danes) izrinjeno iz zavestne problematike arhitekture, kakor da je zunaj arhitekture kot stavbne veščine«. Toda na samih začetkih konstituiranja novoveške (moderne) arhitekture to protislovje povsem jasno določi problematiko arhitekture, torej še ni izrinjeno, ampak se s tako silo vrine, udari na torišče arhitekture — mesto —, da mora arhitektura o njem spregovoriti »na ves glas«. Gospostvo novoveške arhitekture torej ni nič drugega kot artikulacija protislovnega razmerja med arhitekturo in velemestom, med arhitekturo in velemestno množico, skratka, arhitektura kot naprava za ustvarjanje profita in kot naprava za nadzorovanje množice.
Vse do 18. st. je monument termin, ki ima v polju arhitekture privilegirano mesto in označuje stavbe, ki s svojim jasnim »klasicističnim« izrazom govorijo o Zakonu in Pravilu, gre za simbole vladarjevega oziroma božjega vpisa, ki so njegova reprezentaci-ja. Bistvene spremembe v polju zidave v 18. st., kompleksno reorganizacijo vednosti in tehnik, označuje med drugim prav termin equipement (oprema), ki vse bolj prevzema dominantno vlogo. S to »opremo« se »vzdržuje zdravje posadk (equipage)«. Na delu je množica terminov, ki trga simbolno mrežo »klasične« arhitekture, reducira njen pomen in njeno »vrednost«, določeno s simbolnim redom podob. Ti termini spletajo novo mrežo utilitarnega in funkcionalnega, mrežo, v kateri prihaja do profanacije sakralnega
Јегету Bentham I 1787 na izjemen način sintetiziral cilje reorganizacije obljudenega področja in življenja na njem: »Reformirana morala, zavarovano zdravje, okrepljena industrija, razširjena izobrazba, olajšane javne dolžnosti, gospodarstvo, postavljeno na trden temelj, razvozlan — ne pa presekan — gordijski vozel zakonov o revežih, vse to pa s preprosto arhitekturno zamislijo.« Je-remy Bentham, angleški moralni in pravni filozof, politični pisatelj, utemeljitelj utilitarizma in zagovornik svobodne trgovine, oderu-štva in zmernosti, ta »čisto angleški fenomen« ali »genij meščanske neumnosti«, kot je dejal Магх, nam torej že na samem začetku svojega traktata o nadzorovanju pove, da je prav »preprosta arhitekturna zamisel« tisto sredstvo, s katerim lahko uresničimo cilje njegovega programa in »raz-vozljamo« družbena protislovja; sam naslov traktata je hkrati tudi ime te arhitekturne naprave: Pa-nopticon. Gre, kot pravi Foucault, za »čudoviti stroj, ki iz najrazličnejših želja izdeluje homogene oblastne učinke«: »na obodu je poslopje v obliki prstana, v središču pa stolp; na njem so velika okna, ki gledajo na notranjo stran prstana; obodno poslopje je razdeljeno na celice, sleherna izmed njih sega skoz vso širino stavbe; sleherna ima dve okni, eno proti notranjosti, drugo pa proti zunanjosti, ki omogoča, da svetloba presvetljuje celico od enega konca do drugega. Torej je dovolj, če postavimo nadzornika v središčni stolp, v sleherno celico pa zapremo norca, bolnika, obsojenca, delavca ali šolarja. Zaradi nasprotne svetlobe lahko s stolpa vidimo drobne silhuete, ki se natančno začrtujejo na svetlobi, ujete v celice oboda. Toliko kletk, toliko majhnih gledališč, v katerih je sleherni igralec sam, popolnoma individualiziran in nenehno na očeh.«
je produciranje in reproduciranje delovne sile (množice), svobodnih posameznikov, pogoj kapitalističnega načina produkcije. Prav zaradi tega, ker spregleda to iluzijo in vprašanje reprodukcije delovne sile, se njegov program spremeni v iluzijo ali, če hočete, v utopijo, to pa seveda ne pomeni, da je Benthamov program utopičen, nasprotno, utopična je le njegova »globalnost«, posamezna načela njegove naprave so uporabili pri najrazličnejših arhitekturnih napravah in jih, ne da bi vedeli, uporabljajo še danes.
Benthamova načela razberemo že v strukturi moderne stanovanjske celice, v njeni organizaciji, ki jo je prvič eksplicitno formuliral arhitekt Непгу Roberts I. 1851 v Londonu. Le-ta je, pod pokroviteljstvom princa Alberta, Edvvina Chadvvica (sekretarja Komisije za reveže in člana Komisije za učinkovitost policijskih sil) in lorda Shaftesburga postavil modele Houses for Famillies (družinskih hiš) na Veliki svetovni razstavi. Knjižico, ki je spremljala Ro-bertsove projekte, je navdušeno sprejel Napoleon III, ki je podprl tako njeno prevajanje kot distribucijo. Kakorkoli že, za nas je Robertsov projekt zanimiv predvsem zato, ker se njegova načela še danes uporabljajo pri projektiranju in zidavi »stanovanjske celice«.
Sam projekt je zasnovan na dveh kritičnih delitvah oziroma ločitvah: med družinami in med družinskimi člani. Hiša je t. i. »dvojček« (enonadstropni) s štirimi stanovanji. Stanovanja so povezana z zunanjim stopniščem, ki omogoča boljše prezračevan,e, »tujcem« pa ne dovoljuje prestopanje družinskega praga. Stopnice so kraj »javnega«, nevtralen prostor med stanovanji. Vsaka družina, kar do tedaj ni bilo značilno, ima lasten stanovanjski prostor, opremljen s higienskimi servisi. Ločitev stanovanj pomeni tako obrambo pred epidemijami (stanovanje karantena), kot tudi zagotavlja »privatnost« (privacy), ki je »reveži« takrat še niso poznali. Ta »neodvisna« stanovanja je predlagal Edvvin Chadvvick in to »zaradi pomanjkanja samokontrole pri revežih«. Stanovanje je imelo dnevno sobo, tri spalnice (za starše, deklico in dečka), kuhinjo, stranišče in predsobo. Spalnice so bile neprehodne in
naslednjo »sodbo« o arhitekturi Jean Louis Gamiera (1825—1898):	»Naglašena ra-
skoš, prenatrpanost fasade arhitektonskim i skulptorskim ukrasi-ma, kombiniranje raznovrstnih materijala (mramor, bronca), primjena štuka, pozlate i slikarija djeluje u Garnierovim prostranim gradevinama (a prostrani interieri jedino su im pozitivno svojstvo) više kao rasipno nagomilavanje nego kao izražaj odredene stva-ralačke ideje « Tovrstno ločevanje »plev od zrnja« me seveda ne zanima, vendar pa si podrobneje oglejmo prav to, kar govori v prid njegovih »ustvarjalnih idej«, zanima me prav ta »pozitivna lastnost« njegovih interierjev.
Pripomniti velja, da je Garnie-rov projekt del projekta prefekta Haussmanna, ki mu je Napoleon III ukazal izvedbo velikega gradbenega programa. Program je povzročil prezidavo Pariza, rušenja, ki so bila povezana z zemljiško spekulacijo in hitro urbanizacijo. Ta »prenova« je bila še posebej določena z militarističnimi, policijskimi in higienskimi kriteriji, saj je buržoazija ponovno poskušala osvojiti mestno središče, v katerem so pred tem živeli delavci. Pride do radikalne segregacije prostora in prostorne segregacije antagonističnih razredov. V prenovljenem središču so oblikovali deset novih arondismanov, zgradili deset železniški postaj, petnajst žandarmerijskih postaj in štiri zapore, na dvestotih kilometrih »buržujskih fasad« je bilo petindvajset gledaliških fasad. Cahr-les Garnier, ki je ob neki priliki izjavil, da ima »moderni arhitekt to srečo, da dela na izboljšanju delavskega razreda«, je uspešno izrabil »kilometrsko estetsko« ko-njukturo in zmagal na natečaju za Veliko opero. Zmagal je kljub cesaričinemu nasprotovanju: »Kaj je to? To ni stil: ni ne Luj XIV, ni Luj XV, ni Luj XVI « Garnier je odgovoril: »Madame, to je Napoleon III in vi se še pritožujete.«
Garnier je v knjižici La Th6a-tre I. 1871 in I. 1881 v knjižicah z La nouvel Opera — svečana otvoritev opere je bila 15. januarja 1875 — takole komentiral in ocenil svoj uspeh: »Teater je inkarnacija prvobitnih nagonov človeka: zbiranje, združevanje na neki ceremoniji, zaradi delitve istih občutkov, istih sanj; slišati, videti in biti viden«. Teater je za Garniera
in ko v polju zidave še ni prikrivala dejstva razrednega boja, ampak je izhajala prav iz razcepa, ki je zanj konstitutiven. Ta groza, ki jo je vladajoča ideologija sproducirala kot odgovor na »grozljivost« drugega, je še vedno na delu in ji ni mogoče ubežati. Končno, ali ni dokaz njenega obstoja prav to, da o njej tako dolgo in uporno molčimo.
Da me ne bi že na samem začetku zagrabila past običajne govorice o arhitekturi, ki na vse nas preži z neizrazno določenostjo pojma — prav s tem nam drži gobec —, bom povzel klasično opredelitev, ki pravi, da je arhitektura ar* aedificandi, to pomeni, umetnost, umetnija, spretnost, obrt oziroma tehnika zidave. Ker je arhitektura, kot pravi Braco Rotar v Pomenih prostora, »že po definiciji ars ali techne, to se pravi nekaj takega, kot so medicina, glasba, slikarstvo ali retorika, lahko rečemo, da že ta opredelitev pomeni, da njen »diskurz« (njena teorija in hkrati artikulacija) nima sistematične koherence in eno-pomenskosti znanstvenega diskurza. Da je arhitektura ars ali techne, pravzaprav pomeni, da je umetnost stavbarstva zmeraj specifična in specifično določena organizacija heterogenih in hete-ronomnih elementov (. . .).« Arhitektura je torej »tehnika, ki jo tvo-
drugimi besedami, zanima me arhitektura kot člen novoveške ar-hitektonike gospostva.
Arhitektura kot člen kapitalistične organizacije mesta se naprej spopade z baročno metropolo in mestom nasploh, prvo dejanje te spektakelske in spekulantske igre je razkroj mesta, ki pa ni »preprosto razsulo, temveč reorganizacija na novih načelih, ki dotlej še niso ali pa so zgolj obrobno posegala v organizacijo mesta. Temeljno načelo je profit.« Na osnovi tega temeljnega načela se torej vzpostavljajo specifična razmerja med mestom nasploh in buržoaznim mestom. Ne smemo pozabiti, da je pri organizaciji buržoaznega mesta pomembno še neko drugo, prav tako temeljno nasprotje, nasprotje med mestom in podeželjem, ki v buržoazni družbi dobi svojo posebno obliko, in velemestna množica, ki je prav oblika tega nasprotja, je že od samega začetka pogoj udejanjanja temeljnega načela in je istočasno tisto, kar ogroža njegovo realizacijo. Gre za to, da mora buržoazija in z njo arhitektura, če hoče reorganizirati mesto na novih načelih (profit) hkrati reorganizirati samo množico (proletariat). Na mestno sceno stopijo »barbari moderne družbe«, nova »posadka«, ki jo je doktor Taxil I. 1834 takole predstavil: »grd, ignoranten, neprijeten, nad-
in sakralizacije profanega. Tu seveda ni mogoče spregovoriti o zamotanem ustroju te (družbene) mreže, ki jo predvsem določajo kriteriji varnosti, predhodnosti in informacije, opozorim lahko le na njena osrednja vozlišča: institucija, program, tehnologija. Program sam je utopija, uresničijo ga lahko šele institucije oblasti (gospostva) in njene tehnike, ki v mrežo teritorija in mesta vpisujejo točke/kraje »racionalizacije«. Šele program institucije oblasti je »znanost« projekta, ali bolje, njegova ideologija in zakon, ki določa produkcijo arhitekturnih tipov. Program in projekt sta vedno vpisana v institucionalni mreži ali institucionalnem rešetu.
Arhitekturni stroji se producirajo v tej mreži in prek nje delujejo v in na družbeni korpus, vanj vpisujejo Normo, načela in predpise produkcije stvari in reprodukcije ljudi. Ti stroji so družbene institucije (tovarna, šola, zapor, bolnišnica, norišnica, stanovanje itd.) s katerimi se producirajo novoveški subjekti: delavec, učenec, zapornik, bolnik, norec, mati itd. Dosedanje izvajanje bom v nadaljevanju ilustriral s tremi napravami, projekti, odkritji oziroma pustolovščinami, ki samo na videz nimajo nič skupnega; gre za zapor, stanovanje in gledališče.
Začel bom z »idelanim« programom nadzorovanja, s katerim je
LENT PO LETU 1945
IZ PRIVATNE ZBIRKE HUGOTA JOŠKE
Po tem letu je Lent začel dokončno propadati. Število obrtnikov pade od 79 obrtnikov leta 1884, 61 obrtnikov leta 1899, 72 leta 1932 na 23 obrtnikov leta 1955. Ostane še nekaj delavnic, ki pa Lentu ne morejo dati tiste podobe, ki jo je imel včasih.
Fotografiji prikazujeta delavnico Hugota Joške na Lentu okoli leta 1955
Bentham se hoče nečemu izogniti, toda to ni le Benthamova želja, ampak tudi želja buržuja, tistega »čudnega normalnega človeka«, ki ga Bentham reprezenti-ra: izogniti se »strnjenim, gomazečim, razburjenim množicam, na katere si«, — kot pravi Foucault —, »naletel na krajih, kamor so zapirali (...).« Bentham iz disciplin, ki jih je klasična doba izdelala na določenih in razmeroma zaprtih krajih — v kasarnah, kolegijih, velikih delavnicah —, poskuša »narediti mrežo dispozitivov,-ki bi bili povsod in vselej čuječi ter bi tekli skoz družbo brez vrzeli in prekinitev«, poskuša opustiti »gnečo, kompaktno množico, kraj" mnogovrstnih menjav, individualnosti, ki se zlivajo, kolektiven učinek« in vse to »nadomestiti« z zbirko ločenih individuov«. Bentham spregleda, da je svobodni posameznik ekonomsko in ideološko temelj buržoaznega gospostva, spregleda ideološko iluzijo, na kateri temelji razredno gospostvo, zato ni nič čudnega, da angleški parlament zavrne njegov program »globalizacije« oziroma »totalizacije« družbenega korpusa, spregleda pa tudi dejstvo, da
so omogočale tisto ločitev, ki je nujna pri »spodobni družini«. Dispozicija spalnic reflektira avtoriteto staršev in tajnost »legitimnega spolnega razmerja pri spoštovanja vredni družini«. Vhoda v otroški spalnici sta bila iz dnevne sobe in sta staršem omogočala nadzor otrok, ne da bi jim bilo treba spati z njimi. Vhod v spalnico staršev je bil v kuhinji, »rešitev, ki je onemogočala preveč direktno komunikacijo v dnevno sobo (varnost pred nedolžnimi in radovednimi pogledi otrok)«. Na ta način je arhitektura, z delitvijo oziroma ločitvijo in denominacijo prostorov, oblikovala »osnovo, po kateri naj se ravna moralno in socialno izboljšanje populacije«.
Teda »homogeni oblastni učinki« se ne proizvajajo le v zaporu in stanovanju, ampak tudi tam, kjer naj bi arhitektura delovala s svojo »avtonomnostjo«, v krajih, ki na videz nimajo nič skupnega z nadzorovanjem, kjer imata utili-tarnost in funkcionalnost »sekundarni« pomen in kjer arhitektura nastopa v vsem svojem »umetniškem« razkošju. V Enciklopediji likovnih umetnosti (Leksikograf-skog zavoda FNRJ) zasledimo
»žariščna točka družbe«. Spektakel ni sarr.o na prosceniju, ampak tudi v parterju, v foajeu, na hodnikih. Glavni igralec je občinstvo, zato Garnier stopnišču, hodnikom in foajeu posveti največjo pozornost. Stopnišče je kraj, kjer občinstvo nastopa »v polnem sijaju«. Tkanine, obleke, parfumi, briljanti, vse to je za Garniera »arhitektura«, nič manj od marmorja, tapet in razsvetljave.
»Bleščeča svetloba, razkošne toalete, nasmejani in živahni ljudje, srečanja, izmenjava pozdravov, vse to ima duha svečanosti in zabave, a da se ljudje niti ne zavedajo, kakšna vloga je namenjena arhitekturi, v tem magičnem učinku uživajo vsi.«
Prav na ta način, »nezavedno, se bodo s svojim veselim izrazom poklonili veliki umetnosti, ki je tako mogočna v svojih manifestacijah in rezultatih«. Arhitektura je naprava, ki proizvaja magični učinek, kjer vsi, brez razlike, nezavedno uživajo; to »primordialno, naturalizirano« občestvo se priklanja »največji umetnosti«: Oblasti.	yj	\e
oot
P"
15
ZNANJE IN ZAVZETOST
Nična je vsaka fantazija, ki je brez umne in umu dostopne podlage, ki gradi z asocijacijami tako, da se ne vrača k slišanemu, dogovorjenemu, nujnemu in možnemu. V fantaziji, ki upošteva svojo vmeščenost in vpetost, pa se skriva presežek izvedljivosti, ki omogoča, da dano ugledamo v novi luči in s tem sprožimo spremembe.
Pri svojem dosedanjem pisanju o izvajanju skupnih in obveznih predmetov v visokošolskih študijskih programih sem kar naprej predpostavljal kot nekaj samoumevnega to, da je podlaga mojega pisanja znana vsakemu bralcu prispevkov. Ker se vsiljuje občutek, da se motim, sem sklenil v posebnem prispevku opisati podlago svoje fantazije, torej izhodiščne danosti.
I.
Koncept, ki uveljavlja posamezne družboslovne predmete, je zame uporaben, ko je treba nadomestiti lažno monolitnost šolskega marksizma z zgodovinskim razumevanjem nastanka posameznih dosežkov in stvaritev različnih človeških skupnosti. Relativno avtonomijo posameznih družboslovnih znanosti razumemo samo, če se seznanimo z njihovimi posebnimi orodji in metodami dela. Nevarnost tega koncepta je sicer res, da lahko pri pretiranem deljenju/cepljenju znanosti pride do sprevrženega dojemanja realnega, ker razume vsaka znanost isti drobec realnega kot predmet različnih vprašanj. Posledica je kaj hitro, da se zazdijo vprašanja med seboj nepovezana in nezdružljiva. Toda, ko gre za posredovanje spretnosti, seznanjanje z delovnimi/raziskovalnimi pripomočki in oblikami vprašanj, ki so značilna za posamezno družboslovno znanost; ko gre torej za poučevanje, tedaj moramo nujno začeti pri dani razdeljenosti disciplin, da bi lahko zgodovinsko prišli do dna tako nastanku te delitve kot njeni družbeni vlogi.
Seveda pa je velika razlika med poučevanjem in samostojnim raziskovalnim delom. Raziskujemo zmeraj drobec realnega. Pri tem delu se zmeraj kaj hitro znajdemo v situaciji, ko povezujemo vprašanja iz različnih znanosti. Vse pomembne družboslovne knjige so neulovljive, kadar jih hočemo stisniti v predalček ene same družboslovne znanosti. Poskusi avtoijev »občih« učbenikov, denimo, sociologije, zgodovine, etnologije itd., da bi te znanosti dosledno razmejili, so kaj hitro akademski. Izkaže se, da gre pri delitvah v veliki meri za rezultat političnih, organizacijskih, Finančnih in podobnih dozdevno zunanjih razlogov, zaradi katerih se morajo avtorji teh učbenikov ukvarjati predvsem z robovi in prehodi.
Opisana razlika med posredovanjem kolektivnih izkušenj in oblik ravnanja/vedenja (-»poučevanje«) in pridobivanjem novih izkušenj oziroma rezultatov je v snovanjih in predlogih pogosto zanemarjena. Zato se je lahko zgodilo, da je pri snovanju sekcij v marksističnem centru pri univerzi, ki naj bi s svojim delom prispevale k spoznavanju realnega, bila uveljavljena delitev na posamezne stroke in s tem poudarjeno gledanje skozi »prizme«; pri izvajanju skupnih in obveznih družboslovnih predmetov pa naletimo na zagovornike raziskovalnega pristopa s prehajanji med vprašanji posameznih znanosti, kar imenujemo »interdisciplinarnost«.
Program skupnih in obveznih družboslovnih predmetov upošteva samo družboslovne predmete, povsem pa je izpustil humanistične. Vključuje: Filozofijo, sociologijo, politično ekonomijo, politologijo in »naravoslovje«. V tej zasnovi je nejasno mesto filo-zoFije. Obenem pogreša poznavalec delitve na »social Sciences« in »arts/humanities« psihologijo in pedagogiko. Filozofija obvisi v zraku, če ni ob njej arheologije, etnologije, retorike, zgodovine glasbe, literature in likovnih umetnosti; ali pa mora postati enostranska. Tega problematiziranja ni mogoče izpeljati v tem prispevku.
II.
Pogosto je ponavljana ugotovitev, ki je kaj rado obenem tožba, da je v mestu Maribor in na njegovi univerzi družboslovje šibko, humanistike pa da skoraj ni. Stanje lahko spremenimo samo tako, da ponudimo mladim družboslovcem službo in stanovanje Rezultat snovanja, s katerim Dredlagam novo obliko izva-
janja skupnih in obveznih družboslovnih predmetov, je, da lahko z denarjem-sredstvi, ki so že zdaj na razpolago, zagotovimo kar nekaj novih delovnih mest. S tako pritegnitvijo, ki bi jo politično vodstvo mesta obogatilo in dopolnilo z zagotovitvijo stanovanj, bi lahko ponudili zanimiv program skupnih in obveznih družboslovnih predmetov, zagotovili raziskovalce Raziskovalnemu inštitutu na Pedagoški fakulteti in zasnovali na posameznih šolah »žarišča« ukvarjanja s posameznimi družboslovnimi znanostmi.
Z »žarišči« mislim na to, da bi z vezavo vsakega od petih skupnih predmetov na določeno šolo zagotovili njihovo prepoznavnost in olajšali izvedbo programov, ki bi presegali okvir minimalnih zahtev skupnih in obvez-
Vojašniška ulica
nih predmetov. Samo v začetni fazi snovanja je potrebno Fiksirati še kraj in čas; zaradi preglednosti in lažjega obveščanja. V enem od svojih prejšnjih prispevkov sem omenil tudi nasprotno možnost: da samo ena šola zagotavlja kulturni »background« celotni univerzi. Takšna zasnova pa zahteva drugačno razmerje med »univerzo« in posameznimi šolami. Pri predlogu za izvajanje skupnih in obveznih predmetov sem predvsem moral upoštevati poti, po katerih pritekajo dostopna sredstva; deloma pa tudi sedanjo razporeditev že zaposlenih družboslovcev.
Najprej o sredstvih. Za sedem (7) šol oziroma študijskih oddelkov Univerze v Mariboru je treba zagotoviti izvajanje skupnih in obveznih predmetov v samem mestu Maribor; v svojem predlogu zaradi dislociranosti izpuščam Visoko šolo za organizacijo dela v Kranju. Če bi ponudili vseh petintrideset (35) predmetov vsem Študentom drugega in tretjega letnika, potem bi vsak študent izbiral med sedmimi kurzi filozofije, sociologije itd. Kar bi pomenilo, da bi predavanja posameznega kurza poslušalo 40 študentov. Predavanja bi lahko bila kar seminarji, saj bi bil pri popolni prisotnosti študentov le nekoliko presežen normativ za teoretske in seminarske vaje. V šolskem letu 1984/85 je bilo namreč v II. in III. letnik vpisanih 1.413 študentov; v šolskem letu 1985/86 pa samo nekoliko več. Normativ za predavanja je 100 študentov, za vaje pa 30.
Temeljna razlika med sedanjo zasnovo in predlagano je v tem, da program ne bi več potekal sedemkrat ločeno; temveč bi petkrat organizirali »žarišča«, ki bi študentu ponujala na izbiro sedim vzporednih, po temah različnih kurzov Filozofije, sociologije itd. Zagotovili bi pestrost v enotnosti, ki je zame plodnejša od vnaprejšnjega zagovarjanja posebnosti šol in študentov. Ko-neff koncev so skupni in obvezni predmeti droben poskus oblikovanja diplomiranca, da bi nekoč svojim vnučkom najprej povedal, da je študiral na Univerzi v Mariboru, in šele v naslednjem koraku, na kateri šoli te univerze. Kulturni »background« pomeni mostišče med ljudmi, je podlaga sporazumevanju, zato ga ne smemo že na začetku raz-parcelirati na posamezne šole, če se mu nočemo odpovedati.
Opisano bogastvo ponudbe pa
Usnjarne v Usnjarski ulici	Iz	zbirke	PAM
Ob Dravi so v obdobju industrializacije iz majhnih usnjarskih delavnic zrasle Staudingerjeva, Starkova in Bergova usnjarna.
stovanja obogatila pretok informacij med družboslovci in povečala atraktivnost »skupnih in obveznih prdmetov«, ki imajo zdaj status nebodijihtreba — kot tujki elita in sofisticiranost in tujke nasploh.
Gostovanja, ki bi bila podobna Frankfurter Poetik-Vorlesun-gen, bi bila mostišče med univerzo in drugimi družbenimi skupinami. Po dveh poteh bi z njimi odpirali univerzo. Kot predavatelje bi vabili znamenite osebe: pisatelje, znanstvenike, umetnike, ki niso zaposleni v univerzitetnih inštitucijah. Njihova predavanja pa ne bi bila zanimiva samo za študente, temveč še za mnoge razumnike v mestu. O obeh oblikah gostovanj in njihovem pomenu najde zainteresirani bralec več v prispevku Ut quis a natura et arte doctus, ita et sa-pit, ki je izšel v reviji DIALOGI, številka 3-4/1986.
V letih od 1961 do 1963 je imel Theodor W. Adorno dva ciklusa predvanj za VSE študente univerze Johana Wo!fganga Goetheja v Frankfurtu. S predvanji je združeval dvoje: uvajanje študentov v določeno družboslovno znanost in predstavljanje »kritične teorije družbe« z njenim razumevanjem teh znanosti in njihovih predmetov. Oba ciklusa predavanj sta izšla tudi v knjižni obliki.
Predavanja za uvod v sociologijo glasbe je sam pripravil za objavo; filozofska terminologija je
izšla posmrtno, Rudolf zur Lippe je magnetograme uredil za objavo. Že pred leti napovedan srbo-hrvatski prevod teh Filozofskih predavanj do zdaj žal še ni izšel; medtem ko bodo predavanja o sociologiji glasbe v kratkem izšla pri Državni založbi Slovenije v zbirki »&«.
Magnetogrami Filozofskih predavanj nam razkrivajo razmerje med občinstvom in predavateljem. V dveh knjigah zbirke suhr-kamp taschenbuch vvissenschaft, s številkama 23 in 50, je objavljenih 46 predavanj, ki so vsa dolga 12 tiskanih strani (odstopanja ne presegajo ene strani). Iz tega lahko sklepamo na skrbno pripravljenost. Vendar naletimo sredi kurza na odmik od začetne rdeče niti; odmik so povzročila vprašanja študentov. Prvotni napetosti, ko je Adorno hotel vpeljati v »kritično teorijo družbe« tehnike, naravoslovce, družboslovce in humaniste, ki niso filozofi, sociologi ali psihoanalitiki (in radikalni politični ekonomisti), se je pridružila še druga, ki sojo inducirali študentje z vprašanji o Hei-deggru.
V.
Ne vem, če bodo profesorji in študentje mariborske univerze povzeli moj predlog za izvajanje skupnih in obveznih programov. Morda je predlog, da bi zagotovili zgolj sistemsko izvajanje minimuma, premalo radikalen in ne zagrabi pri korenu, kar je pogoj za temeljne spremembe. Samo kolektivni poskus pa lahko preveri njegovo izvedljivost oziroma pokaže pot k spreminjanju in dopolnjevanju.
»Če se Vam zdi to utopično. Vas prosim, da premislite, zakaj se Vam zdi utopično.«
Maribor, junija 1986
Igor KRAMBERGER
ne bi samo zagotovilo, vsaj v drobcu, vlogo subjekta tudi študentu, temveč tudi izpolnjevanje minimalnega dogovorjenega skupnega in obveznega programa družboslovja. Trenutno je na večini šol okrnjen še ta minimum. Posledica okrnitve pa je, da zberejo šole manj sredstev za izvajanje teh predmetov, kot bi jih lahko. Razlog okrnjenosti je zame v neupravičenem strahu, da bodo skupni in obvezni programi ogrozili strokovne predmete, in v dejstvu, da je trenutno zaposlenih premalo družboslovcev.
Na sestanku odbora za vzgojo in izobraževanje je med pogovorom o izvajanju skupnih in obveznih predmetov tovariš s Tehniške fakultete, ki je »tehnik«, ugotovil, da je filozofije v primerjavi z robotiko premalo, in
III.
Med listanjem knjižice Generalni plan prenove starega mestnega jedra mariborskega, Maribor 1985, sem opazil, da je na kartah ena od funkcijskih osi poimenovana »študentska os«. To me je razveselilo. Podaljšanje te osi v smeri vzhod — zahod, od avtobusne/železniške postaje do Pedagoške fakultete nam pokaže smer močne dnevne migracije. Na to smer sem navezal predlog, da bi študent štiri semestre obiskoval enkrat na teden še eno šolsko stavbo ob tisti, kjer je vpisan. Dokler bi zagotavljali hkratnost časa dvakrat na teden, bi se lahko dogovorili z avtobusnim podjetjem za okrepitev proge številka 5 (Himo—Košaki) v času pred začetkom skupnih predavani in ob koncu.
»Študentski osi« na kartah
točnice« ali »posega«, ki naj uvede heterogeno občinstvo v določeno teorijo oziroma družboslovno znanost, je prispevek k oblikovanju univerzitetne identitete. Predlog je zamišljen tako, da študent in profesor »trčita« na nekoliko drugačen način kot doslej. »Trčenje« ni v škodo nobene od obeh strani, nasprotno: študent postane vsaj nekoliko subjekt študija, ko izbira med kurzi; profesor pa lahko osmisli svoj raziskovalni in pedagoški napor, ko rezultate posreduje zainteresiranemu občinstvu.
IV.
Vsi izračuni in vsa premišljevanja so zgolj pisarniško premišljevanje in tudi ne morejo biti nič drugega, dokler se s tem ukvarja posameznik. Nekoliko opore imajo v osebni izkušnji: iz
Iz zbirke PAM
Mnoge reklamne table pričajo o živahnosti trgovine v tej ulici. Na fotografiji vidimo enega od sodarjev, ki jih je bilo do 1. svet. vojne na Lentu kar nekaj (glej dodatek).
postal zagovornik večjega števila ur. Verjetno bi bil uspeh pri utrjevanju družboslovja večji, če bi se več pogovarjali s »tehniki« in podobnimi znanstvenimi delavci in če bi pri tem uporabljali nazorne argumente, kot je zdaj, ko družboslovci pogosto grizejo sami sebe v rep.
Izpis predavateljev, ki so habilitirani za poučevanje predmetov iz sklopa »skupnih in obveznih«, iz knjižice »seznam predavanj«, kot lahko najbolj nazorno poimenujem publikacijo Univerza v Mariboru 85/86, pokaže, da je habilitiranih petnajst (15) ose^, od tega štiri (4) za filozofijo, tri (3) za sociologijo, šest (6) za politično ekonomijo, tri (3) za politologijo in vsaj tri (3) za »naravoslovje«, kar je skupaj devetnajst (19); nekaj predavateljev je habilitiranih za dva predmeta. Zato sem predlagal, da bi v prvi fazi ponudili samo tri kurze filozofije, sociologije itd. Kljub temu pa bi še v tej okrnjeni obliki pri popolni udeležbi obiskovalo posamezna predavanja: 95 študentov v šol. letu 1984/85 in 110 v šol. letu 1985/86 — torej normativ za predavanja ne bi bil presežen.
funkcionalnih osi dodajam še zamisel, da bi bili »skupni in obvezni predmeti« predstavljeni samostojno, takoj za navedbo osebja rektorata — v knjižici »seznam predavanj«. Združitev bi olajšala natis izvlečka, ki bi si ga lahko oskrbel vsak študent. Dodali bi mu še seznam primarne literature, ki naj bi nadomestila skripta pri teh predmetih.
Povezovanje urbanističnih in socioloških ugotovitev z obliko obveščanja, propagande za »background« univerze spremlja ugotovitev, da bi s predlaganim oblikovanjem »žarišč« nekaterim profesorjem prihranili sedanje »tekanje« s šole na šolo. Pri izpisovanju habilitiranih profesorjev sem namreč ugotovil, da so nekateri nastavljeni na več šolah: enkrat redno, drugič pa pogodbeno.
Mešanje študentov različnih šol je zame element atraktivnosti, ki bi motiviral tudi profesorje. Gre za razreševanje razmerja med strokovnostjo in razumljivostjo, ki poteka pred »mešanim« občinstvom drugače kot pri razparceliranih skupinah študentov. Najdenje primerne »iz-
časa, ko sem vodil proseminar na oddelku za svetovno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani; v tisti, ki sem si jo nabral pri različnih mentorstvih in lastnih predavanjih, slednjič med pogovori z obiskovalci in predavatelji ODPRTE UNIVERZE, ki sem jo organiziral dve leti in pol.
Se več opore pa imajo v poznavanju primerov, ko so uspešno potekale še bolj radikalne zasnove. Od treh primerov bom dva samo omenil, enega pa nekoliko opisal.
Inštitut za filmsko oblikovanje v Ulmu je v svoji zasnovi predvidel gostovanja pomembnih humanistov in družboslovcev, ki so kot »rozine« bogatila reden študijski program. Ko predlagam »gostovanja« profesorjev od drugod v Mariboru, nimam v mislih enkratnih obiskov, temveč daljše sodelovanje, ki naj bi trajalo vsaj štiri semestre. Če bi povabilo za predavanja spremljala še ponudba za raziskovalno delo preko Raziskovalnega inštituta Pedagoške fakultete, potem bi dogovarjanje nikakor ne bilo težavno. V vsakem primeru bi go-
DRAMA SNG MARIBOR 1985/86
PUŠČAVA. NE VIDIŠ JI KONCA.
V tem sestavku bom skušal na kratko opisati nekaj premier Drame SNG Maribor v tej sezoni ter spregovoriti tudi kakšno besedo o problemih tega gledališča. Vsi vemo, da je lani prevzel položaj vršilca dolžnosti ravnatelja Drame dramaturg Vili Ravnjak. Ravnjak je bil tudi sicer že član Drame, širšemu občinstvu pa je bil znan med drugim tudi z obširno razpravo (diplomsko nalogo AGRFT) o povojnem avantgardnem slovenskem gledališču, ki je bila objavljena v reviji Mentor. Direktor je postal v času izredno hude krize, ki je dosegla najvišjo stopnjo v obdobju Staneta Potiska, a bo imela zaznavne posledice še najmanj pet let. Kljub nekaterim izredno uspelim predstavam (primer za to je briljantni Veliki briljantni valček Draga Jančarja), pa je bila Drama, kakršno je Ravnjak prevzel, dobesedno v razsulu. Mnogi mi očitajo, češ da preveč dramatiziram in prečrno opisujem takratno stanje. A ti so očitno pozabili, kako hude besede so se rojevale pred poskusno dvorano, v gledališkem bifeju in v obrekovalnici. Kar je res, je res! Najbolj nezadovoljno je bilo strokovno vodstvo, vendar bo danes to marsikdo zanikal in le redkokdo priznal. Vsi so stavili prav vse na Ravnjaka, ki je imel sicer ustrezno izobrazbo, a premalo let delovnih izkušenj, da bi lahko prevzel tako odgovorno mesto. Po mnogih burnih sestankih mu je le uspelo dobiti poskusni mandat — in začelo se je! Kot novopečeni direktor je skušal takoj vnesti v repertoar nekaj sprememb. Delno mu je to tudi uspelo. Za mlade, nadobudne teatrofile je obnovil in na novo zastavil Dramski studio. Delal je nepretrgoma. In tudi vsa Drama z njim. V gledališkem listu predstave Za narodov blagor je objavil svoj koncept teatra, ki ga je imenoval »čutno — emocionalni«, opredelil pa se je tudi do vseh svojih predhodnikov. To pa je vžgalo! Kot ogenj se je razširila po dolini šentflorjanski vest, da pripravljajo v mestecu ob Dravi izgon intelektualcev in podobne golazni ter da bodo odslej v gledališču igrali samo lahke komedije plehkih avtorjev. Torej — adijo Sartre, pozdravljen Feydeau! Najbolj zagrizeni in osebno »prizadeti« šentlorjanci pa so se spustili tudi v polemiko. O tem, kaj eni razumejo, drugi pa očitno ne, ne bom pisal, saj je bilo na ta račun že veliko napisanega. Kot propagandni minister Vilija Ravnjaka pa prav napeto čakam na politični di-sput, ki mu ga pripravlja šentflorjanski župan. A kaj pohujšanje, sekira je prišla med nas. In pravi, da se ne da. Prav je tako, za božjo voljo, kam pa bi prišli, če bi se Petri podrejali županom, štacunarjem in da-carjem. No, kakor koli že, trdnjava še stoji. Uporni oven pa bo streljal tako dolgo, dokler mu ne zmanjka puščic v toku.
Pa poglejmo premiere letošnjega leta, ki ga seveda še ne moremo označiti za novega, a je vseeno prineslo nekaj že vidnih sprememb.
Prva premiera je bila v Cankarjevem kulturnem hramu v Ljubljani, ker je bil pač naš, mariborski hram, še gradbišče. Vendar si nihče zaradi tega ni delal preglavic. Tekst za to premiero je napisal Cankar, obenem pa je to nekakšna predstavitev mariborske Drame v slovenski prestolnici. In kakšna je bila? Kljub trem dramaturgom, ki so se lotili drame, ni spravil režiser Miran Hercog iz Narodovega blagra nič novega. Nezahtevni mariborski publiki je bila morda všeč glasna godba na pihala, ki pa seveda ni mogla rešiti predstave. A omenil bom tisto, česar poklicni kritiki ponavadi ne opazijo, saj so ob koncu predstave zelo utrujeni — ogled po naročilu pač! Igralec Vlado Novak nam je s pogledom po živalsko razigranih revolucionarjih, lumpenproletarcih, pokazal ves njegov odnos do tega sveta: pljt«, In jejte, razmnožujte se, duhovni Invalidi, ki niste sposobni tistega, kar loči človeka od živali. Kdo hoče oblastT Drhali Jaz, novinar Ščuka, sl bom moral najti nove pristaše. Takih, kot ste vi, ne potrebujem. A to se je zgodilo tik preden je padla zavesa, zato nikar ne pričakujte, da vam bo to povedal kdo od tistih, ki bi vam morali. To je bilo torej edino, kar si je bilo v predstavi vredno ogledati.
A nato so si vrli gledališčniki mislili takole: neuko ljudstvo ne mara jedkih političnih zbadljivk. Magična formula za pridobivanje občinstva je — seks! Režiser Aleš Jan je poprijel za piščalko in pred občinstvom se je zvrstila množica seksi-prizorov in seksi-dialogov, ki jih ponuja drama Ervina Fritza Mirakel o sveti Neži. Nežika gor, Nežika dol, pa Kristus sem in nedolžnost tja, morda še kje kak lulček in posvet o obnovi kazatelja devištva — to je kratka vsebina drame. Izjemno se je izkazala kostumografka Alenka Bartl, občinstvu pa je poleg teh seksi-dialogov ostalo v spominu predvsem dobro petje Alenke Pinterič. Naj vas opomnim: vse je v skladu s čutno-emocionalnim modelom gledališča (seks, brechtovski songi in zabava)! Kako res je to, bomo videli tudi pri zadnji premieri, o kateri bo govora kasneje.
Prijetno je presenetila Gavranova Kreontova Antigona v režiji M. Bevka. Pozitivne kritike so prihajale od vsepovsod, Drama pa si je žal privoščila tudi banalen reklamni trik. Ob vsaki najavi predstave je zraven pisalo, da je dobil Vlado Novak nagrado Prešernovega sklada. Kdor gre gledati predstavo samo zaradi tega. bi sploh ne smel dobiti karte. Tisti, ki pa želi videti predstavo zaradi teatrofilstva, si jo bo ogledal tudi brez tega. Igralec ne sme biti zvezda, pravi zmeraj Bojan Stih, in tega bi se morala Drama držati. Vendar je Kreontova Antigona vseeno najboljša predstava Drame v tej sezoni.
Preden zapišem nekaj besed o Skrajanostih VVilliama Mastrosimona, naj povem, kaj bi naj ta repertoarna poteza pomenila. Maribor jo Iz« razlto kulturno nerazvito moato. Težko bi v vsej deželi našli mesto z bolj nekulturnimi prebivalci, predvsem pa s tako slabo vzgojenimi. Mariborska publika ni slišala za eksistencialistično dramatiko takrat, ko je bila ta moderna v Evropi, ipd. Stika med svetom in nami torej ni bilo. Neumno bi bilo učiti občinstvo za nazaj, pravi Ravnjak. Skrajnosti pa so drama, ki je doživela premiero šele pred dvema letoma v Ameriki, spada pa že v neorenesančno obdobje modernega gledališča. To seveda pomeni, da je za naše pojme takorekoč pravkar napisana. Prav tako je drama pisana na kožo igralki Minu Kjudrovi. če rečem, da je ustvaril Vlado Novak v Kreontovi Antigoni najboljšo moško, je ustvarila tukaj Kjudrova najboljšo žensko vlogo te sezone. Režija Jakova Sedlarja sicer ni najbolj uspela, zato pa se je toliko bolj potrudil scenograf Sveta Jovanovič.
Sramota sezone je vsekakor Borova drama Raztrganci v režiji Vo-je Soldatoviča. O tej predstavi ne spregovorim niti besede, tudi če me pretepejo!
Pridite gledat: Fleur de Marie! Satirični kabaret Ervina Fritza je dobil v Soldatovičevi režiji kaj zanimivo podobo. Štirje zbadljivi kabaretisti so nam vrgli v obraz vso našo slovensko samoljubje, cel kup domislic o naših literarnih velemožeh in njihovih delih ter kup seksi obarvanih verzov, kakor se pač za naslednike pariškega La Chat Noir spodobi. O predstavi ne kaže izgubljati besed. Je ena tistega tipa: pogledaš, kupiš morda kako Fritzovo zbirko pesmi in pozabiš.
Ker je šla Antigona dobro v promet, so hitro zaigrali še eno na tako vižo: Pogovor v peklu med Machiavellijem in Montesquieujem francoskega odvetnika Maurica Jolyja. Režijo so spet zaupali Marjanu Bevku, ki je režiral tudi Gavranovo dramo. Tudi po fotografijah lahko vsak, ki sl jih na vogalu Astorle seveda ogleda (In teh je zaskrbljujoče malo) sklepa, da gre za kopijo. In res: dobro In zlo ali Montesquleu in Machiavelli. Drama sploh še ni doživela pravih kritik, saj je bila na Novem malem odru SNG le premiera, z napovedano drugo predstavo pa se je zgodilo nekaj takega, za kar me je sram reči, da sem Mariborčan! Ker je bila istega dne otvoritev nekega nogometnega prvenstva v neki daljni deželi in ker je močno deževalo, tako da bi si lahko stokrat prekleta mariborska publika zmočila nove čevlje, je prišlo na predstavo premalo ljudi. Ob napovedani uri predstave so nam sporočili, da predstava odpade zaradi nezadostnega števila gledalcev. Drama ima baje nek minimum, ki se mu reče petnajst gledalcev, nas pa s tehniko in igralcema vred ni bilo več kot sedem ali osem. Vsi, ki niso videli premiere, se lahko torej ze nekaj časa kar lepo pod nosom obrišejo. O Maribor, kam si padel! Človek bi streljal od obupa! Klal bi, da » ... kri po Kraj'ni, Koro-tšni prelita, napolnila bi jezšro ...« Pa kaj jezero! če bi le enkrat zabo-
del vsakega Mariborčana, ki letos še ni bil v gledališču, bi dobil cel Tihi ocean krvi... Najhuje je, če so ljudje ravnodušni do neke stvari, pravi Balzac. Ko bi po predstavah kdaj noreli od navdušenja, ali pa vsaj čakali igralce pred izhodom, da jih pretepejo! Da bi vsaj pokazali nek odziv, ti moji bratje Mariborčani! A ne store niti tega, da bi šli v gledališče. Saj se jim ne bi bilo treba ravno pretepati, če že ne bi hoteli; da bi le mimo sedeli in gledali predstavo, potem pa šli v svoj topel domek in sladko zaspančkali. Oni pa ne! Flegmatični so, trdokožci. Bedaki! Človek bi razumel, če bi bilo tako samo z gledališčem in rekel: dobro, gledališče je zanič (to ni sicer čista laž, pa vendar!) in zaradi prenizke kvalitete ni všeč občinstvu. A tako je z vso kulturo v Mariboru. Res bolje da neham tarnati, kajti situacija je brezizhodna. Maribor umira! Naj živi Maribor!
Morda mi bo kdo zameril vse te hude misli. Naj mu zato ponudim še Cankarjeve besede: »Če si bebec, zakaj bi te ne sleparil (zamenjaj z žalil oz. zmerjal)? Ne bi bil greh!« In bebec si!
Tako sem prišel do zadnje premiere, Benečanke anonimnega italijanskega renesančnega avtorja, ki predstavlja trenutno najhujši padec mariborske Drame. Publika se v gledališču zabava kot tista drhal iz konca 18. stoletja, ki je gledala take igre s kozarcem piva v rokah. Morda bi bilo dobro, če bi pivo točili tudi v avli Drame, saj bi gledalci tako še z večjim užitkom sledili predstavi. Mogoče je, da so imeli v Drami dober namen, kar dokaj racionalna režija tudi potrjuje, vendar se je izcimilo ravno nasprotno. Preden povem kaj, bom povedal še nekaj o lektorskem delu pri tej predstavi. Staro mariborsko narečje, v katerem igrajo dramo, je izredno zanimivo za lingvistično proučevanje, pri odrski uporabi pa se pokažejo bolj kot kjerkoli njegove slabe strani. In kako torej predstava ven vidi, kot bi rekel stari dobri Linhart? Porazno, pravi mladi pisec tega članka. Boljšim igralcem je sicer omogočeno, da improvizirajo in se tako malce spočijejo od napornega dela pri drugih predstavah, slabšim pa se tako dozdeva, da igrajo najboljši tekst na svetu. Toda občinstvo! Občinstvo komentira, se glasno pogovarja, živalsko krohota, sosed tolče soseda po bedru, kar pomeni »ti, tota predstava pa je vun s hudiča!«, uganjajo pa še stokrat primitivnejše ak-
ANATOMIJA V GLEDALIŠČU
Slišali smo orkester. Mariborski. Globokarjev. Delo, ki zasluži posebno pozornost in mariborsko občinstvo se je seveda stopilo od hvaležnosti, da ga je doletela takšna avantgardna čast. Slišali smo eksperiment, ga sprejeli ali ne, interpretirali po svoje. Analizo stanja, ki izvaja glasbo, reproducira čustva. Vivisekcija emocij. Globokar je znanstvenik, razgrajuje, proučuje, ugotavlja. In na koncu razkazuje. A nekaj ga loči od kemika, fizika ali biologa. Znanstvenik se ne ubada s teatrom, anatomije ponavadi ne predstavlja avditoriju, predvsem pa govori o rezultatih. In posledicah — prihodnosti! Globokarjeva matematika govori bolj malo o izidih in še manj o vplivih na razvoj glasbeni umetnosti.
Zakaj? Zato, ker glasba še vendo preboleva krče našega stoletja, — revolucionarne, avantgardne, modernistične. Literatura je obračunavala najbolj intenzivno v petdesetih letih, slikarstvo pa še nekoliko prej. In sedaj bi naj bilo z modernizmom konec, živimo v postmodernem času in uživamo sadove krvavih revolucij. Le glasba še vedno prebavlja staro identiteto, njen metabolizem je počasen, a morda toliko bolj učinkovit? Njena avantgarda se je sicer pojavila sočasno z ostalimi in so jo kasneje razni Stockhausni zbombardirali na mikroelemente, odkrili elektrone in protone, a to očitno ni bilo dovolj. Akustični metabolizem je še vedno v pogonu in medtem ko čakamo na renesanso nam ponujajo eksperimente, da se ne bi dolgočasili in pritoževali. Postopki »Globokarjevega tipa« pa sicer niso izključni privilegij glasbe. Tovrstni anatomi so se pojavili tudi v literaturi, pomembni člani matematičnega društva kot R. Oueneau, ali v slikarstvu (Makevič, Kandinsky). Umetnost spremeniti v znanost in jo dopolniti s teorijo pomožnosti v istem delu. Znanstvena umetnost, ki več ni umetnost, kajti razpadla je v laboratoriju pod mikroskopom in secirnim nožem, da bi nekoč dobila novo forme. In vsebino. Iz epruvete bo pritekel eliksir mladosti. Le umetnost, glasba ne more preroditi mimo kemičnih postopkov, razosebljenih, anulacije indetitete, svoje biti? Na to vprašanje se bo lahko odgovarjalo tekom naslednjega stoletja, ko bo čas izrisal rezultate oz. se bo celotno 20. stoletje znašlo v obdelavi teorije. A kljub temu bi lahko trdili, da je znanstvena metoda edina, ki je toliko eksaktna, da ne bo pustila prevelikih lukenj v fundamentih prihodnosti, ki jo gradi.
Tomaž Brenk
P. S. — Morda pa se bo tekom naslednjega stoletja zgodil celo preobrat in se bo znanstveno raziskovanje spremenilo v umetniško, teorija pa v poezijo, in bo zadoščeno vsem krivicam, ki jih sedaj trpi umetnost.
(M. PAVČEK)
te, o katerih ne gre pisati na teh straneh. Kot sem rekel že prej: če bi pri vhodu delili pivo in mastne, debele sendviče, bi imeli zagotovljeno občinstvo tja do leta 2000. O domovina, kako oskrunjeno je tvoje lice! O Herakies, je to tvoj koncept čutnega teatra? Menim pa, da je moja dolžnost (saj sem vendar propagandni minister), da vam, predragi mariborski meščani, z vsem srcem priporočim to predstavo, kajti v njej boste našli vse tisto, kar ste doslej v gledališču pogrešali. Verjamem vam, da doslej predstav tudi niste najbolje razumeli. Bile so namreč v pravi slovenščini, ki vam je tuja kot kitajščina ali japonščina. Ta predstava je kakor nalašč za vas! Jezik, kakršnega imate priložnost slišati v javnih WC-jih in na železniški postaji, v veliki meri pa tudi na trgu. Pridite, zabava je! Naša, mariborska.
Še Molišre se najbrž v grobu obrača, ko vidi, da pravijo temu zmazku enako kot njegovi mojstrovini: komedija. Totalni poraz!
Vem, treba je umreti, a ne tolikokrat kot bi sam želel! Na žalost le enkrat...
Generalno gledano je bila torej letošnja sezona slaba. Bo naslednja, tista čisto Ravnjakova, boljša, bolj umetniška? Morda. Ravnjak je že sestavil repertoarni predlog, a so igralci zahtevali revizijo. Dobro, zaradi estetsko — umetniških razlogov, bi rekli nepoučeni. Toda ne! Takoj po objavi Ravnjakovega predloga so začeli mrzlično brati vse tekste, kajti drugače berejo samo tisto, kar se pač morajo naučiti. Te hude besede sem pov2el po njihovem nekdanjem direktorju, tukaj že omenjenemu Bojanu Štihu. In ko so tekste prebrali, so začeli računati.
Vloga tukaj, vloga tam, tam bom brez vloge, tam bo on ... Tako so ugotovili, da bo njihov osebni dohodek še manjši, kot je že, saj bodo zasedbe take in take Tisti najbolj prizadeti so rekli — ne! Naši otroci ne bodo stradali ipd. Prav imajo, to že, kaj pa umetnost? Z dobro takti-
ko mladega direktorja in z nekaterimi lepotnimi popravki so repertoar menda sprejeli. Kolikor ga poznam, lahko povem, da zajema tudi ostro politično naravnane tekste, od katerih so nekateri celo vezani na naše mesto, veliko pa je tudi zgodovinskih tekstov. Seveda pa bodo ti teksti pri občinstvu naleteli na manjše razumevanje. Je namreč zelo malo prešernega seksa in več zahtevnejših fabulativnih delov.
Menim, da potrebuje Drama protiutež, konkurenco. Obstaja vsaj teoretična možnost, da bi do tega prišlo. Slovensko novo gledališče Tespisov voz bi bilo dobra konkurenca naši etablirani gledališki instituciji. A za to je potreben denar, mnogo denarja, pa trdna volja in vsestranska pomoč. Morda bi niti mladinska delovna akcija ne bila dovolj, kdo ve! Nekega stalnega gledališča, ki bi po vseh zakonih konkurence izboljšalo tudi produkcijo Drame, se nam na srečo še dolgo ne bo treba bati. Kajne, da ste veseli!
Morda še nekaj o štipendijah. V gledališkem listu Narodovega blagra najdemo zanimiv podatek, da je v letih 1975—1985 v Ljubljani na AGRFT diplomiralo 6 štipendistov Drame SNG Maribor, zaposlil pa se je v Drami samo eden. Podatek, ki pove mnogo.
Ne samo, da delo v Drami ni zanimivo, Drama je tudi močno oddaljena od trenutnih gledaliških središč in v njej nikakor ne moreš postati znan širom Slovenije in Jugoslavije. Prepričan sem, da bi dobil Novak nagrado prešernovega sklada mnogo prej, če bi igral v večjem, pomembnejšem gledališču, recimo kje v Ljubljani. A taka je usoda podeželskega teatra! Teatra, v katerem gradijo novo veliko dvorano, v katero bi šel lahko cel Maribor z županom vred, ki pa bo le redko napolnjena do polovice. Da ne bo pomote: izredno sem vesel, da dobivamo sodobno dvorano, igralci in igralke si jo gotovo zaslužijo. Gledalci si je najbrž ne. Vendar razmišljam tudi v tej smeri: če bi nekaj denarja dobil tudi Tespisov voz, uredil kako staro stavbo ..., več pa si že skoraj ne upam povedati, saj se oče Partljič razjezijo na vsakega, ki jim oporeka to novo dvorano. Le naj! Če si družbeno-politične organizacije gradijo palače iz marmorja, si lahko tudi gledališče (oz. Maribor!) zgradi novo stavbo.
In še ena pikra za konec.
Verjetno veste, da je bil Maurice Joly potem, ko je napisal politični tekst, po katerem je bil kasneje napisan Pogovor v peklu, zaprt škoda le, da ne živi v našem času in v Mariboru. Tukaj bi lahko mirno pisal in ustvarjal še tako ostre drame in druge politično škodljive tekste ki bi jih potem uprizarjala mariborska Drama. Saj bi nihče ne hodil gledat njegovih mojstrovin. Predstave bi dan za dnem odpadale zaradi premajhnega števila gledalcev, dečko pa bi veselo živel naprej. Tako je to!
Puščava. Ne vidiš ji konca . ..
IGOR ŠTROMAJER
Anica Sivec
Peter Ternovšek
MARIBORSKA
DRAMA
Irena Varga
Anica Veble
17
Jaz pa še kar vztrajam pri razumljivi poeziji, ker široka baza nima časa prebirati ta aeripajz in ji je treba verze podajati neposredno v ritmu drdrajočih verig, da se jivse to vleze pod kožo
recimo takole:
Rojen, 21. 10. 1956 v Celju. Končal OŠ, odslužil vojsko, se, jasno, poročil, dobil dve čudoviti hčerki. Torej: ženske, Vera, Maja in Katja so napolnile moje življenje. Delal šest let v rudniku ... res delal, kajti zadnja tri leta sem nekakšen šef delavcem in to že niso več heci. Samo vprašanje časa je še, kako dolgo bom še pisal, kajti delavskim šefom se ne spodobi, da bi pisali, še najmanj, delavske pesmi! Tudi sam že težko čakam, da me bo srečala pamet in bom po vsem tem, vendarle tudi jaz lahko normalno zaživel!	Pet
REZMAN
Koliko se delavecpesnik posvečaš literaturi in koliko lahko skozi njo živiš?
Kot pesnik gotovo premalo, kot delavec veliko preveč, kot delavecpesnik najbrž ravno prav. Samo skozi, ali v, ali na, ali z, ali zaradi literature se pa itak ne da živeti, kakor tudi od nje ne.
Pravzaprav, koliko se literatura lahko sploh razpre življenju kot recimo akcija ali pa zavest?
Kaj jaz vem? Jaz o tem nikoli nisem razmišljal, ali pa sem, ne vem? Zdajle se mi zdi da, če človek ima jajca in misli pošteno in ima poleg tega še ustvarjalni »naboš«, je lahko in je vsako tako početje pač akcija, če še avtomatsko vstavimo to, da se jaz in ti in še kdo z veliko stvarmi ne strinjamo in bi bili kar bolani, če bi odkrili, da se z vse v redu. Kar se pa tiče zavesti — vse najslabše, zaradi zbanaliziranosti besede same. Za primer: danes pravijo »zavedni« tistim delavcem, ki ne zamujajo na delo, tam na delu nekaj počenja in ne gredo predčasno domov. Kako in kaj pa počenjajo, je mnogim, od vrha navzdol, vseeno.
Ksj meniš ti, ki so ti stvari daleč, človek pa blizu, o recimo pesniško avantgardističnem prepadu med obljubljenim in občutenim, med slutnjo in drekom? »
Malo mi gre na smeh. Ko slišim avantgarda se vedno spomnim na večerno šolo, ko so si odrasli osebki kazali Kosovelove pesmi, tiste Pif in kh in taki štosi, Integrali pač, kot višek pesniških kozlarii, jaz pa sem ravno tisti čas do vratu gazil po Kosovelu, ker mi je B. Štih v eni od svojih bravur v Mentorju tako naročil.
Sicer mi pa stvari-predmeti niso tako daleč, kot misliš,, .trenutno namreč kupujem marke, ker bom najbrž gradil hišo, ha, ha.
Drugače sem pa vedno, kadar sem ga slutil, tudi stopil na drek, še večkrat ga pa nisem ne slutil, ne vonjal in vseeno pohodil.
Ali je polovičarstvo delavcapesnika nek nov, da ne rečem metafikcijski trend?
Biti delavecpesnik je res rilkaj povsem svojskega, še posebno za majhne narode, bi rekel Matjaž Kmecl. Ne vidim pa opravičila, da ti temu praviš polovičarstvo! Res je, da se ta izraz ne pokriva s samoupravno tezo, da smo vsi mi delavci, od Branka Mikuliča in Toneta Partljiča, do tistih, ki smeti pobirajo, ker je pač vsako delo častno, torej tudi pisanje literature. Po tej tezi je jasno, da so tudi vsi pesniki delavci. Zato je na prvi pogled nesmiselno poudarjati, da sem delavecpesnik, saj je konec koncev ravno tako, kot bi rekel zidardelavec ali direktordelavec. Ampak ve se: zidar ne more brez »strežačev«, še manj direktor brez, delavcev, pesnik pa od svojega pesnjenja — dela, ne more živeti. Zidar in njegovi nekaj delajo in lahko živijo, direktor lahko da nič ne dela, pa lahko živi, pesnik pa, če samo piše in »nič ne dela«, lahko samo umre. Potem takem pesnikov ni.
Danes pa večina pesnikov opravlja takšna dela, ki jih ne opravljajo več delavci ampak uredniki, direktorji, itd . . . Vendar ne moremo imeti več raznih profilov npr. pesnikurednik, ali pesnikdramaturg, ampak je jasno, da pesniki to so in morajo biti! Drugače bi umrli. Nerodno je le to, ker so ravno oni to in potem ne veš, kaj je, njihov dodatni zaslužek .. Pesnenje ali urednikovanje!? V resnici moram pa tudi zase priznati, da je bila zame delavskopesniška izkušnja zgolj vmesna stopnja in bi že lahko rekel, da sem postal samo pesnik, ker imam poleg tega, da pišem, še nekakšno redno, pisarniško, osem urno delo, ki mi kar dobro vrže takole 17 SM na mesec.
Ko sem bil še samo pesnikdelavec, sem dobil manj!
Poglejva še od drugod) ali na potovanje od vica, ironije, preko poudarjeno poantlrane delavakopeaniške reanice do letrlatičnega vnebovzetja popisuješ pot iivljenja ali pot umika?
Bogpomagaj, če ni res, ampak meni se le zdi, da je za večino celo življenje, en sam umik. Fino je, če komu uspe, da se ob tem zabava, na
ta ali c
kakšni stiver stvar i
Г
etrofi stvirrd
18
tej optiki je tvoja poezija zgodovina, ki prej pristaja na smrt, na osebno oziroma človeško, kakor pa da zaživi nesmrtno, nadosebno življenje. Kaj pa ti meniš, ki si zavezan odgovoru?
Ne vem, če sem res zavezan odgovoru, vem pa, da smrti gotovo. Po krstu je samo smrt retro. To se mi zdi zelo blizu »končne resnice«.
Kaj imaš ti proti Književni mladini Slovenije, ko pa je ALEPH čisto v redu zadevščina?
Vidiš,... zopet! Če človek kaj pove naravnost, iskreno, morebiti celo zaletavo, vsi mislijo, da protestira.
Jaz nimam nič proti KMS ali Alephu ... nasprotno, celo ponosen bi bil, ako bi mojo knjigo tiskali v tej najmlajši, elitni, knjižni zbirki. Mene moti belež preko vse te zadeve, kajti ne verjamem, da bo lahko KMS »rešila zagate« mladih ustvarjalcev, kajti če zdaj dobro premislim, zagat pravzaprav ni. »Zagate« so bile potrebne, da se je KMS ustanovila. Poleg tega pa mi je sumljivo to, da ima patronat nad tem ZSMS, ki jim nakloni nekaj denarja potem pa: »Dečki ajmo«!
Knjige se da danes tiskati drugače. Vsakdo si jo lahko sam stiska, ne glede na to, kakšno delo opravlja. Tiskanje si lahko plačaš sam, ali naprosiš sindikat, mladino, kulturnike, ali koga drugega, denarja je povsod, da se valjajo po njem!
KMS se mi zdi, kot vmesna stopnja, na istem horizontu, kot Literarno gibanje ZKOS, s tem, da niso (nismo) hoteli biti več »začetniki« in smo se čeprav s težkim srcem, poslovili od Božičevega Petra. In ker oni drugi, pesnikiuredniki, še niso šli v penzijo, ti mlajši pa, ki bi radi bili pesnikikajvemkaj, pa skoraj niso imeli več kaj jesti, zato so morali nekaj storiti. KMS, zakaj pa ne?! Meni se zdi čisto O. K. ZSMS pa tako tudi na področju urednikovanja uspešno pripravlja kadre za lepši jutri.
Jaz se seveda lahko zafrkavam, ker imam 17 SM plače. Jaz si lahko knjigo naštancam sam. Nekateri zbirajo znamke, drugi ženske, tretji kajjazvemkaj, jaz bom pač štancal svoje knjige ... hobi pač.
Že od nekdaj se mi zdiš sumljiv s temi samozaložbami in pesniškimi listi pa idejami o literarni revoluciji, s to decentralizacijo in demokratizacijo, da ne rečem homlnizacijo kulture in ta vaša velenjska HOTENJA pa Brešar, Stropnik in ostala čudna druščina. Poslušaj, nismo več leta 70, te stvari so že iz model
Če bi bil sumljiv samo tebi, bi verjetno tega sploh ne vedel. O Hotenjih pa lahko danes že govorim z nostalgijo, kajti tudi tam sem zaprl kovčke. Kljub navidez velikim denarjem, ki smo jih imeli in jih velenjski literati še vedno imajo na razpolago, so bile to samo drobtinice s kulturniške mize velenjske, za katere bi morali hoditi globoko priklonjeni okoli »šefov kulture«, zraven pa precej garati... jebi ga, dovolj o tem, to je že obrekovanje. Kljub temu pa naj priznam še to, da vsega le niso krivi »šefi«, ampak tudi mi, »literati«. Jaz zamerim tistim, ki bi radi postali in ostali velenjski pisatelji, zraven pa ne vidijo, da Velenje ni samo Novo in Belo in Titovo, ampak tudi precej zadimljeno, vgrezajoče se in skorumpirano ... pa dovolj o tem, da zopet ne bom imel kakšnih težav. Zakaj bi postavljal na kocko svojih 17 SM?
Prej sva govorila o vicu, poudarjeni poanti in letrizmu. Dobro, to še gre. Ampak, krščena duša, kaj ti bo danes nadrealizem — samodejno zapisovanje pesmi SKUŠAL SE BOM PRIBLIŽATI ČASU! Kateremu času? Vse je poezija, to? Obup?
Ti bi na vsak način hotel napraviti iz mene tazaresnega pesnika. Kaj jaz vem, kaj je to Nadrealizem. Tebi je fino, ko si se tega učil. Ti že veš, da je to nadrealizem. Meni tega ni treba vedeti. Zame je pisanje največkrat popolno popuščanje vajeti... vem, da jih tisoč drugih smrtno resno zagovarja ravno nasprotno. Da je poezija samodisciplina, kontrola, piljenje, itd. Saj je mogoče to tudi res, ampak meni so se dobre stvari zgodile same od sebe. Ne bom pozabil, kako sem se od srca nasmejal, ko so se mi pobarvana jajca sama od sebe zapisala v Prvomajsko. Bil sem noro navdušen, šus, in vse tško ... Такб je pač z mano. Ali je to prav, ali ne, si sploh ne belim več glave, in se ne mučim več z raznimi izumi. Jaz sem hodil v drugačne, delavske šole in tam je slovenščina peto kolo, umetnost pa stoto. Jaz sem s sabo v bistvu zadovoljen, rad kaj preberem, tudi kaj svojih pesmi in tisto skušal se bom približati času, večkrat kot druge, čeprav nisi prvi, ki mu gre v nos. Če te mori, prvo vrsto prečrtaj... kaj jaz vem, kaj je to nadrealizem? Jaz sem električar, imam 17 SM plače, ženo, otroke, avto, kaj mi manjka...?
Zvesti bralci sprašujejo: kaj je z dogodivščinami Kirila Lajša.
Kiril Lajš je še vedno fin dečko, sicer malce ostarel In okoren, pa vendar. Čeprav že bolj težko leti, sem ga hotel stresti iz k-tala rad samo belo Ljubljano, a so oblast proti. Pravijo, da je knjiga sveta stvar in je ne smeš kar tako razmetavati po tleh, kaj šele iz letala. Zdaj, ko sem to izdal, itak ne bi bilo več zanimivo in ljubljančane obveščam, da Kiril Lajš ne bo padel z neba. V Mladinski knjigi na Titovi ga pa že imajo 1 (eno)leto.
M. K.
OBRUSI JO Z MANO NA USTIH
Odprta si zgoraj in spodaj.
Prazna si tudi tam.
Zato sem prišel,
da te zapolnim vso razvneto.
Da te zaprem.
Na pol si zaprta in ni vrag, da te še kdo ne reši
zgornje praznine,
saj si brez zob, moja muza!
IZ GUGALNIKA
Paznik,
mrak:
Cviljenje vrat.
Kladivo.
Srp.
Strune
v	i
hrbtenici.
Rezek pisk, rafal za skalo.
Strune v hrbtenici, cviljenje vrat, strune, strune v hrbtenici.
Blisk rezila v temi stop
stop
stop
ni način. No, pisanje je blazno resna in odgovorna in kaj jaz vem še zadeva, posebej še do naših otrok . . ampak: ali poznaš tl-z ene od plošč Atomskega skloništa? Pojejo: »Kako sad stoje jut)' ki rod neče, da se proslavi!«
: i * skozi najsodobnejše: tvoja poezija se zdi kata-■ n lekcija iz zgodovin« pesniške prakse, torej nekak ni retro, recimo a-retro. Jaz, aprašovalec, menim: v
Nazaj!
Pozor!
Kamera!
NAROBE
Lahko,
da kdo poha golobe, lahko
pod odejo kadiš, lahko,
da kdo mesi neslane otrobe,
ko pa padajo glave vse te stvari pridobijo si glob ji pomen!
LOVEC
Iz grma v grm skačem in iščem zajca, in je salemensko veliko grmovja in
nobenega zajca.
KONJI III
Najbolj miren konj je pogrebni konj.
Le kako
naj zgreši
ravnino pred sabo?
LABILNI
Okoli Zemlje frčijo poeti, kakor obroč okoli Saturna.
In ko je Galileo Galilei, ali pa kdo drug usmeri! cev v nebo ali pa kam drugam, je bila ura poldne.
Tako.
ZGODBE ZA LAHKO NOČ
(odlomek)
Ati
ima
tri flaše pira
v riti.
Otroci pa pravijo:
•Ati, ti kar zaspančkej!*
Ati
je ob dveh zjutraj prijadral domov.
Otroci pa pravijo:
•Mami, lulat...«
IZUM
Nekega dne
je
iznašel metaforo in rekel, da je SVET steklena krogla polna vijoličaste svetlobe,
ker se ni upal naravnost povedati, da je vse minljivo.
Od cestarja do metafore.
Ih,
metafore;
Govori naravnost, mater ti rčhansko!
KRIVEC
Dobil sem napad razsipništva in sem šel v trgovino. Ne vem zakaj, v oči mi je padel oblazinjeni stol na kolesih, da ga lahko voziš od mize, do mize.
Valjda so kolesa zato na stolu.
Dobim takšen napad vsake toliko časa, kot sploh ni čudno, saj meni delavcu dajo tooooooooooooooooooooooooliko . denarja. Res no!
In kaj ljubi moji?
Je takšen stol za mene tabu? Ni.
Odvlekel sem ga v svoje stanovanje.
Takšne stole imajo doma tudi tisti, ki veliko pišejo,
jaz pa nimam časa posedati, zato se na stolu nabira prah, kar ni estetsko,
zato grem ven, da ga ne vidim in
se ga s pobi
napijemo.
HLAČE
Tam v trgovini visijo hlače vseh vrst.
Od najdražjih, do najcenejših.
Kavbojke,
žametne,
potem iz blaga, ki se rado mečka, kangarn . .
Izberem srednjo reč, črtaste hlače, se rahlo svetlikajo, zraven ,a pas.
Pas je menda zastonj.
Torej sem kupil hlače, srednjo reč, bolj poceni in dobil sem pas, ki ga lahko dam tudi v druge hlače.
Tako sem v soboto zapacal najlepše hlače.
VEČERJA
ŽELJA
Gremo v soboto ven?
Ne, ne praznujem.
Kar tako bi šli, kot drugi.
In gremo ven.
To je razumljiva delavska pesem o sobotni večerji.
Jedli smo dunajskega, ponfri in solato.
Rdečega smo pili, saj je vseeno katerega, rdečega pač.
Hm,
ne vem,
so se nam razvezali jeziki in smo po ovinkih govorili o fuku in smo se pod mizo šlatali in se delali, kot da ne vemo nič.
Potem smo šli domov.
To sem povedal vse naravnost, da bodo delavci razumeli sodobne tokove v poeziji.
PRED TELEVIZORJEM
Zadnjič sem moral te ve postaviti pokonci, se pravi, da je bila navzgor, slika pa je bila čisto prav, tako, da sem vse razumel.
Potem sem zbesnel nad erteve Ljubljana, ker sliko razrežejo in plavo se vmes bliska,
plavo pa rdeče pa nebi nič vedel, če nebi stala pokonci.
To je bila nedelja z zelo malo športa in sem se posvečal kulturi, a sem bil s te ve sliko razočaran, zato sem vzel v roke delavske pesmi.
Takšne, ki dvignejo zavest in sem bral:
Valjček za valjčkom vrti se okrog, s presipke se vsiplje lignitov premog in
kroca velika se v kolnu premika in
- v bele barke strmiš, pa ni časa, da jih dobiš in še in še
in sem rekel, da je to fino, ker se rima, ampak jaz zaradi teh pesmi ne bom bolj delal. Zato sem odložil knjigo in pogledal nazaj na teve ter gledal ameriški barvni do konca.
AKT
Z aktom je tako:
najprej se mora sleči. Oblečen ni akt, ampak predakt. Ko se sleče, verjamemo v njegovo lepoto, dobroto in dobrohoto.
Potem pridejo čistilke, šloserji, droterji,
kuharice, prostaki, kelnerce, vojaki,
monterji, zidarji, mašinfirerji,
drvarji, rudarji, mizarji,
cestni pometači, zdravniki, mazači,
frizerke, trgovke, tajnice,
cvirntrajberce,
skratka vsa ta tumasta raja iz
neusmerjenih šol
ter
vzame akt, ga
obrača, prevrača, mečka, nerga, izsili sestanek, pisma bralcev in oster človek in potem, da je mir,
se vojska akterjev postavi in nov akt sestavi.
PRVOMAJSKA
V občestvu pisalnega stroja si izmišljam novo delavsko pesem.
V začetku je hecno to, da ne vem, kaj se bo izmolzlo iz črk,
ki jih sekam na papir in zraven čutim,
da bo resnica bruhnila čisto na koncu.
Prvi maj je že blizu, rdeče nageljne si vtikamo v gumbnico, ali kam drugam, da jih le vtikamo in
tako pokažemo svojo pripadnost delavski klasi. Kot vsi delavci,
se tudi jaz prvega maja odpravim nekam gor, da enkrat na leto občutim visok položaj, v ■ gorah in hribih čeprav to vzpenjanje nima več pravega gušta. Včasih je bilo lepše, udariti plavega, dati glavo v torbo, iti na hrib z rdečo rožo in praznovati prvi maj.
Danes se vse vnaprej dogovori,
poberejo se prijave, da kakšen golaš ne ostane,
potem gremo gor,
se privalimo dol,
potem, potem pa dragi moji,
od tretjega, do naslednjega prvega maja
zopet jamramo,
da smo zapostavljeni razred.
Se prazniki so se nan spridili in ni čudno, da si vsako leto več delavcev ob veliki noči jajca prebarva.
ea
V času
študentskih nemirov
sem bil fantič...
Mama je delala v Fabriki.
Delavka je.
In nihče ni verjel študentskim nemirom.
študenti niso nikoli delali!
Jaz
sem bil fantič in sem vlekel domov osemdeset kilogramov moke.
Smo jo jedli dve leti.
B. P.
Gospod dohter, mu rečem, a je z mano kej narobe, ?
Pokaži mi jezik, mi reče in mu pokažem jezik in rečem aaaaaaaaaaaaaaaaaaaa.
Napiše: Jezik b. p.
Dihaj globoko, mi reče.
Diham globoko, mu rečem.
Izdahni.
Izdahnem.
Bp.
Kri b. p.
Jetra, pljuča, srce, b. p.
Samo malo, mi reče, šumi.
Poudarjen levi ventrikel.
Drugače b. p.
No, reče dohter, kaj je s tabo?
Ne vem, mu rečem, ampak nekaj mi je!
No kaj?
Ne vem!!!!!!
A bi rad v bolniško?
Ne, mu rečem.
Naslednjega prosim, reče dohter.
In jaz se takoj vrnem,
No, kaj je, reče dohter. in me sploh ne pogleda.
Takoj mi še reče,
naj mu pokažem jezik
in mu pokažem jezik in rečem
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaa.
Potem vidi, po kartoteki, da sem se jaz vrnil.
A tako, reče dohter,
pa praviš, da ne rabiš bolniške?
Ne, ne rabim, ampak moji simptomi...
Govor’, zatuli dohter, saj te gledam v oči
in se nasloni na mizo in se mi zazre naravnost v oči. Včasih mi pride, mu rečem, da zasovražim vse oko/ sebe.
Ja, reče dohter.
Včasih na javnem prostoru zatulim refren kake brezvezne popevke, recimo od lačnega franca.
Ja, reče dohter.
Včasih stojim na glavi. Po celih deset minut.
Ja, reče dohter.
Včasih v kuhinjo nag ležem na tla in gledam v strop. Ja, reče dohter.
potem pa men utrga in zatulim:
A sem normalen?!!!!!
Ja, reče dohter, in
sede na moped, ki stoji pod omarico z arcnijami, zakurbla
in se odpelje iz ordinacije.
TOČKO TO
Najbolj shojena pot v delavnici je do omare, v kateri je pijača.
Na vratih omare visi gola ženska.
To nas žene, to!
Vsak dan hitimo na delo, do gole ženske, vmes to in ono postorimo in smo zadovoljni, ko se kosmata razpočnica rdeče bliska, rdeče bliska.
To nas žene, tol, ne pa tele moje, delavske pesmi.
Že dolgo si želim napisati močno delavsko pesem.
Takšno, ki bi že od daleč kazala vso svojo energijo, junaštvo, itd. Da bi videl, kakšne delavske pesmi priganjajo delavce k delu, živim med delavci.
Prelevim se v delavca
in komaj čakam popoldneva, ko pridem z dela ter pričnem razmišljati, kakšne delavske pesmi bi delavce priganjale k delu.
TRDNA ODLOČITEV
Trdno sem se odločil, da bom z rimami in ritmom in podobnimi klasičnimi prijemi v poeziji dokazal sodobnim pesnikom, da se da, ker to je edini način, da te delavske množice razumejo in se s pesmijo na ustih prerivajo proti proizvodnim halam.
S to trdno odločitvijo bom končal to pesem.
Skušal se bom približati času,
ko poštar drugič pozvoni — o ti mrcina
poštarska s faksa. To,
da so srčne zaklopke in drugi taki ventili, to
drži, aTpa smo si vse izmislili, z magelanom
vred, ki je objadral ves svet. Kdo pa,
prosim vas, še verjame, da je krogla res
okrogla. Pa jetre, pa pluče,
pa ledvice, pa atomska fizika. Vse
to, z agregati vred je zraslo na naših
zelnikih. Poezija in džim morison, dženis
džoplin in divji otroci, pank in
jože ulaga, ki propagira rekreacijo takoj za
rimljani in srčnimi bolniki.
Moj prijatelj vlado, ki riše in vsi drugi ki
rišejo,
vse slike,
pesmi in božo,
mize in stoli,
klavir in elektrika, magnetno polje in viking viki, jadranje po deski,
pod desko in med deskami s kirilovim pobom, teve sprejemnik in teve oddajnik, lovski psi in pesnik brvar z vse je pesn, vsi ki ga kopirajo in drvijo za realnim socializmom.
Libertas in kovaške klešče.
Konji, kobile in žrebeta, služba, družba, kvadratni koren, zločinci in rakete
krušna drobtina in druga takšna limonada,
slovenščina sporazumevajoča, razumevajoča,
v nebo vpijoča,
delavski in adelavski pesniki,
črke in zalimana kuverta,
vsi moji prijatelji in prijateljice, dež, grom
in strele,
vincetičov spomenik in blatnik s kolesom ali kolo brez blatnika, franjo in njegovi grajski biki,
vse v božjo milostno mater in vanjo verujoči se zbiramo iz svojih spranih možganov, dragi moji.
To vse je na eni veliki mizi in ta miza je te sen nekega človeka, ki živi nekje na nekem planetu;
A se zbudi in sanj več ni,
ne sanj, ne mene, ne te pesmi, ne nič, a je nič,
ali ni nič, saj nihče ne ve.
A ne.
CIPA
Ženska, veste...
vsi jo poznamo tako razgaljeno do špic zizekov in izzivalno nakodrani lasje.
Ko dvigne glavo se ji kite na vratu nategnejo, se ji
nategnejo,
saj jo poznate, ko dvigne glavo.
Kot da daje kar tako.
V bordelih, bistrojih, kabarejih, v samih finih besedah je visoko orokavičena s črnimi rokavicami.
Vsi sanjamo o njej.
Pa daje za denar.
Porineš ji
trideset med joške, petdesed za nogavice, sto za hlačke,
pa če smrdiš, ali če nosiš kravato.
Pa če si balkanske, ali mongolske krvi.
(Sicer je najlepša saška, ki se vsa v modrini preliva po bisernih žilah.)
Vsak jo dobi.
In tiste njene gole noge proti vrhu krila.
Tema mi pade na oči, a le za denar.
Le za denar jo dobim in jo lahko tudi povaljam.
A le za denar.
Naj zdaj izdam še njeno ime?
Naj ga izdam?
Saj že vsi veste:
Njeno ime je
ku.. ku.. ku .. kuku,
da, da;
kultura.
19
Na velikem psu jaham skozi to divjo noč jokam
kot nikoli doslej
Zvezde sem pustila na nebu
ker jih ni smiselno potrgati
BREDA SLAVINEC
Zdaj iivii v Lenartu, vendar te do tega kraja ni pripeljala pustolovska pot. Ali pa?
Nekoč je neka ženska dejala, da ni pomembno od kod izhajaš, ampak kako čutiš in kakšen si.
Vendar jaz bom vedno imela kompleks province.
Pesem, ki jo navdihne kresnica, lepi glas, zvezda ... kaj je to?
Tudi pesem napisana na papirju je lahko že vizualno lepa, vsaj zame. Je pa vseeno zelo pomembno kakšna je vsebina. Veš vse to so stvari, ki jih je treba začutiti, nekje od tam, drugače ne gre. Sicer pa kaj nekaj govorim, saj ne razlagam nič novega, menda o tem sploh ni treba več govoriti.
Bog je očitno mrtev, vsaj pesnikom. Ali je zdaj poezija, da stopi čez in ustoliči novi ljubezenski mit?
Ne vem. Mogoče res.
Menda obstajata moška in ienska poezija. Ali si rada ienska?
Ja, zelo rada sem ženska, vedno bolj. Čeprav je v meni menda zelo veliko moških genov.
Globok odblisk, bežna refleksija ožgane marjetice, to je, se mi zdi, tvoj prvi obraz ...
To pa kar naj ostane odprto vprašanje.
Pa hrepenenje, ki udari skozi podlago, ali lahko prebiva le za varnimi pečati trojnega srečanja (DOTAKNI SE ME) in samozadostnega naavetovanja (JASMINOVO POLETJE — Polagam ti na duio)?
Gre za izzivanje, ne tapravo hkrepeneje. Čim več let se ti bo nabralo boljše boš razumel.
Svet je trden v svoji malanholiji (KO BOŠ TAKO LJUBIL). Kam vodi naslednja stopnica?
Vrag znaj, če kam. Lepo je včasih igrati, če znaš.
Ob razpoznavanju nekaterih ljudskih potez v tvoji poeziji se mi zdi, da ljubii to svoje ljudstvo. Toda, kje je, kod hodi to ljudstvo?
Rada imam to »moje ljudstvo«. Zelo rada. Še rajši imam njihove prednike. Vendar to ljudstvo pozablja na cilje, na ideje, na življenje.
Ali lahko poezija odgovori na »velika vprašanja življenja«?
Mogoče lahko včasih potolaži, če je človek tako razpoložen.
Lažje bi se pogovarjala ne pisala, veliko stvari je tako šlo mimo, predvsem izrazov na obrazu, kar je pa zelo pomembno. Menda pa ta pogovor ni tako obvezen, kot si rekel. Pa naj bo.
M.K.
Hčerka moja ta hiša je velika in to je dobro
Če imaš preveč hudih besed je bolje da umolkneš Dovolim ti da spiš četudi ne moreš mogoče moram opraviti s tvojimi steklimi lisicami in kačami
oprosti preveč hitro pozabljam Samo da se nasmeješ čeprav grenko
jaz tako ne čutim razlike v tem
JASMINOVO POLETJE
Spominjaš me na jasminovo poletje in na prosojno dlan ki pobota
s premolkom izrečene besede Si kot slezov cvet ki potrebuje jutranje sonce da si nadihne svojo lepoto
Sedaj sva prazni
kot pozabljen vrt malomeščanke
Nikoli nisva dohiteli dneva
da bi ti prinesla
polno naročje marjetic
kot sem obljubila
Polagam ti na dušo dekle moje
— Ne moreš trgati cvetja ki je že lansko zimo zamrznilo
Menda ne boš nikoli pozabila mojega zatona in najin način boš živela
vse preostale jeseni z menoj
So bili dnevi ko se je moj dih ohladil znala si mu dati meglico ki je zardela
V teh letih
kar je še ostalo
bova vsaka na svojem koncu
ob sanjah cimbal
pokopavali
— ti svoje
bele drevorede
jaz svojo rodbino
Ti si moje jasminovo poletje in kakor
da se delajo gube na mojem obrazu se počasi izgubljaš Tako nežno kot sem te vzljubila te pričenjam sovražiti iz mraka v mrak bruham
ožgane marjetice tebi
v zadnji dar
Ko boš tako ljubil da bo bolelo pridi k meni bova pohodila eno deteljico zaplesala pri Bongu samo nikoli se ne bom ljubila s teboj Ker jaz nisem tvoja in ti si bolan od samote Jaz pravim škoda energije
Slišim veter
trka na moja vrata
rad bi potrgal rože
v mojem vrtu
da bi jih nesel ženi
ne smem pustiti
prevečkrat se je že zgodilo
Tkanje lepih glasov
ko štejem zvezde
da bo konec na kresno noč
Zrenje še ni rodilo
ker tudi kresnice umirajo z nami
Čisto takšno rosno trepetanje
in svetleči vonj oči
me želi
tako tiho in temno odstraniti
Ko pride tisti čas
bodo menda tudi cvetovi vstali
Dotakni se me
mogoče začutim veselje do tebe
samo veselje
draga moja prijateljica
kaj bi rada
ti naj pomagam da boš spet za en dan mlada Sem divja sraga divja
nikoli tvoja
trikrat se še morava videti bo kar bo
Ko solze ne gredo več skupaj v posteljo da bi se ljubile In se ne preštevajo več veščini obhodi
ostane nekakšna zakrknjenost v topli postelji
samo sušita se še slez in melisa Sprejmeš pametne besede ker jih hočeš sprejeli
Prav čudno je
ko čas prinese sanje
turobnih popoldnevov
zaslišiš klavir
in deček dviga deklico
ljudje gredo mimo
Z razpokanimi ustnicami
izoblikuješ pozabljene misli
zbegan si
misliš da te ni
a vedno globje in globje
pronicaš v tisto čudovito toplino
in napajaš se
Bojim se prižgati svečo
da ne bi zaradi kresnih noči
kaj pomenilo Tudi preteklost sšasoma redkeje zaboli Toliko stvari spoznaš da je včasih prav smešno Takrat ko je . ne moreš govoriti ali pa sploh ni potrebno
Ena najlepših jeseni je mama Leganja h kraguljem so Staline starega vrta Topel čas je le redko se spomnim na gugalnik In pohabljeno starko Živim ta čas z drobnimi cvetovi in osivelim zatonom žalosti učim se neke prave starosti
20
Z vozom se bomo peljali za goro tam je lepo
enkrat sem bila že tam ne boj se mama
Dala ti bom življenje iz moje stare skrinje kamor sem ga položila za stara leta če bi ga potrebovala
Dala ti ga bom da boš vedel kdo sem čeprav samo za nekaj časa
Moja rdeča jutra z željami
da znova začnem verovati v ljudi vedno več svetlob neopazno klije bi naj bile moje Lahko se predaš za nekaj let
samo do smrti je še treba živeti Vsak dan je v novem letu in v vsakem človeku listič dobrega ne morem verjeti
Tiha hoja ključarjev me vabi na dimna polja kjer se vrbe množijo in divjina belih makov ohlaja noči
S konci prstov vstajam iz teh sledov svežih bolečin Kako lepo je kadar veš da ni nikogar ki bi ti natrosil polno nedrje posušenih makov nekega hladnega jutra Ne maram hladnih juter takrat je že vse mrtvo
Začutiš kdaj
tišino ki se sliši iz zemlje
Ko zagledam svetlobo nad topoli ki jih ima starec kot tolikokrat pomislim da še ni konec Težko je živeti tišino in prezgodnje svetlobe Še zemlja
kadar se napolni hrepenenja ki ji ga daje dež je strast
ki se podtika belim vrtnicam Ne morem več poslušati teh krikov ob nemogočih časih Naj raje umrejo ptice
Daj mi še to zimo in punčke na šipi preteči z menoj čas do mostov stopi me ob sveči in položi medmeče Zavijva te solze v steklen papir in jih spraviva na najvišjo polico v shrambi Ostani še
Pri samem hudiču
vse je mirno in tiho
le ključi se sami premikajo
v ključavnicah
Kaj ti pomaga koketnost
če ne greš naprej
pišem le pesem na posteljo
Nisem mežnar da bi klical in molil za ljudi Nisem potok ki bi moten postal da bi komu govoril Nisem petrolejka da bi tebi dajal svetlobo ko boš hodil okrog in ljubil dekleta z žalostjo v sebi
Nisem ena izmed mnogih čeprav o meni ne pojejo na rock koncertih moji pajki mi narekujejo srečo Pa vendar
ko nas mine vso spoštovanje je mogoče najbolje da se vidimo znova v pozni starosti
Že ves teden pojem Dylanovo Saro nosim svoje male zaklade s seboj jočem znova vsak drugi večer in plešem sintahir z zublji
Pubertetnice delajo samomore zaradi starejših deklet v katere so se zaljubile znova se bojim ljudi če sem se jih sploh kdaj nehala bati Prav dobro mi de beseda kakšne starke in začnem sama toplo govoriti
Kadar te povabim
popij kar ti dam
četudi vežo kri
Nočem izmišljenih ljubimcev
In starih devic
hočem svež veter
In majhno majollko spominov
INTERVJU: STAŠ RAVTER — TESPISOV VOZ
INTERVJU — I. del
Katedra: »Povej za začetek nekaj o sebi, kdo si, kaj delaš ...?
Ravter: »Sem študent AGRFT, sicer dramaturg pri skupini novega slovenskega gledališča Tespisov voz,«
Katedra: »Koliko časa že sodeluješ v Tespisu?«
Ravter: »Pri skupini sem od I. 1980. Bil sem igralec v predstavah >Kadi se llion< in »Trudnih zastorih«, narejenih po Slavku Grumu. Kasneje, ko sem se vpisal na AGRFT, sem postal dramaturg skupine, hkrati pa sem se ukvarjal z gledališkim osvetljevanjem.«
Katedra: »Kako izgleda vloga dramaturga?«
Ravter: »Predvsem gre za tesno sodelovanje z režiserjem, se pravi za režijsko in dramaturško sooblikovanje dela. V modernem gledališču te dve dejavnosti namreč nista več ločeni, kakor sta bili včasih, temveč se prepletata oziroma druga drugo dopolnjujeta.«
Katedra: »Lahko poveš kaj več o načinu takšnega sodelovanja?«
Ravter: »Ha, začne se pri samem scenariju, se nadaljuje pri dramaturški obdelavi in se ohrani tudi na odru, oziroma ob postavitvi (za razliko od delovnih principov) in večine institucionalnih gledališč, ko je dramaturg prisoten na nekaj kontrolnih in razčlenbenih vajah.«
Katedra: »Povezuje vaše predstave morda kakšna rdeča nit, skupno izhodišče?«
Ravter: »Če obstaja, je to predvsem iskanje novih vsebinskih in oblikovnih izrazov, ki nas prvenstveno privlačijo.«
Katedra: »Bi se lahko opredelilo vaše delo kot politično?«
Ravter: »Za mene politično gledališče ne obstaja. Obstaja politika, ki je prisotna v umetniškem delu, kakor v življenju samem tako tudi v odnosu med ljudmi. Toda kadar stopa političnost v ospredje, se začenja izgubljati umetniški sok in se takšno delo preobrazi v nekaj drugega, umetniško vprašljivega. Sicer pa je razpravljanje o tem, precej sporno, kajti teoretiki si niso posebej enotni glede termina »politično gledališče.«
INTERVJU - II. del
Katedra: »Kako je s prisotnostjo politike v vašem zadnjem delu o Kafki?«
Ravter: »V običajnih interpretacijah — upodobitvah njegove osebnosti — so se vedno pojavljale politične dimenzije. A takšni pristopi se mi zdijo napačni. Slejkoprej vodijo v demagogijo, izkrivljanje resnice. Ponavadi ne zadanejo bistva, ki leži čisto drugje, namreč v notranjosti njegove problematične osebnosti «
Katedra: »Katera stališča ste si torej izbrali za obdelavo kafke?« Ravter: »To so predvsem tri teme — strah, ljubezen in židovstvo, ki se prepletajo oziroma povezujejo v medsebojne odnose (strah pred ži-dovstvom, strah pred ljubeznijo, ljubezen do židovstva, ali ljubezen do strahu). Da bi bila nova osvetlitev uspešna, smo se naslonili na kar se da široke vire (predvsem Proces — Grad, pisma Mileni, dnevniki, pismo očetu, Milenina pisma Maxu Brodu ...) in tako prodrli v jedro njegove osebnosti, ki je običajno prav tako interpretirano napačno.«
Ravter: »Ponavadi se predvsem upodabljajo njegova pasivnost, ta bi naj bila bistvena dimenzija, njegova poglavitna lastnost, medtem ko smo ga mi dinamizirali pod krinko te pasivnosti, ki je navidezna in zavajajoča. Poskušali smo prodreti.«
Katedra: »In kaj ste odkrili v zakulisju te prevare?«
Ravter: »Naleteli smo na izvir njegove dinamike in senzibilno občutenje okolice, ki se manifestira kot posledica. Njegov konflikt s svetom je rezultat prav teh občutenj, preveč dovzetnih in ranljivih, da bi lahko pričakovali normalno koeksistenco. In iz takšnega odnosa so sledili umiki v notranjost, v kateri se je popačil in nato umetniško izrazil. Njegova energija se je vrtela v krogu introvertnosti, odpirala se je v ekstrovertnost in se znova vračala nazaj v svoje izhodišče. Kafka je bil torej človek, ki ni živel ločen od življenja, prav nasprotno, ves čas se je zapletal v dinamične odnose «
INTERVJU - III. del
Katedra: »Kaj planirate za prihodnost?«
Ravter: »Dobili smo nove prostore v kapeli šolskih sester na Gosposvetski cesti, katerega skušamo usposobiti za gledališko dejavnost. Takšno delo pa je zvezano z novimi finančnimi izdatki in temu primernimi problemi. Tam nameravamo nadaljevati z uprizarjanjem »Curri-culum vitae«, sicer pa so v teku priprave za novo predstavo To bo »Macbeth«, katerega premiera bo julija na Shakespearovem festivalu, medtem ko bo mariborska premiera predvidoma septembra. Shakespearov festival se bo odvijal v Subotici, kjer se bo predstavilo predvidoma sedem avtorjev (naših in tujih) s svojimi interpretacijami raznih del tega velikega klasika. Razen tega pa je pred nami mednarodni festival, ki se bo odvijal na Dunaju (igrali bomo »Curicullum vitae«) in nekaj ponudb, glede katerih se še nismo dokončno sporazumeli.«
Katedra: »Za vami je že nekaj uspešnih gostovanj. Lahko našteješ tista najpomembnejša?«
Ravter: »Ja, to so predvsem »Dubrovniške letne igre« (Trudni zastori) I. 1981, »Mlad otvoren teater« v Skopju, (L. 1981 — Trudni zastori,
I.	1982 — Mrtvec pride po ljubico, I. 1984 - Nočni prizori), »Godo fest« v Beogradu I. 1984 (Nočni prizori) in Sarajevo, »Beograd« I. 1986 (Curicullum vitae).«
INTERVJU - IV. del
Katedra: »Povej za konec še kaj o problemih vašega gledališča, ki vas menda ves čas zvesto spremljajo.«
Ravter: »Prvi problem je prostor: niti dveh različnih del nismo uprizarjali v istem prostoru. Po vsakem projektu ga namreč izgubimo in potem iščemo novega, se pravi, da se vedno znova vračamo na začetek. Takšna situacija je precej neugodna, saj se ne moremo z vso energijo osredotočiti na gledališko dejavnost. Denarja, da bi najeli delavce, nimamo na razpolago, tako da smo delavci sami.«
Katedra: »Kdo vas sploh financira?«
Rovter: »Tu je predvsem kulturna skupnost, ki pokriva polovico stroškov, ostalo izprosimo pri raznih DO, toda kljub temu nikoli ne naberemo dovolj, da se ne bi srečali še z različnimi težavami, tako da je postavitev vedno problem.«
Katedra: »Vprašal bi te še nekaj, kaj je s študentskimi upori na AGRFT?«
Ravter: »O tem ne gre govoriti kot o uporih, ampak preprosto o bojkotu vseh predavanj In izpitov. Do takšne situacije je prišlo zaradi neznosne klime, ki je vladala na fakulteti, se pravi da je bojkot posledica že dalj časa trajajočih nesporazumov, ki so sedaj prišli na svetlo «
Katedra: »In kakšne so vaše možnosti!«
Ravter: »Pravno gledano je situacija na naši strani, toda
Tomaž Brenk
KRST POD TRIGLAVOM: SPEKTAKEL KOT UMETNINA II
Naj bo na začetku pravilno kakršno koli razumevanje naslova, seveda s poudarkom, da bodo vse napisane misli ne strinjanje z njim, temveč nadaljevanje (razvijanje) ali nasprotovanje sestavku Krst pod Triglavom: Spektakel kot umetnina Marka Klasinca v Katedri — maj 1986.
Tolikokrat razvpito Gledališče Sester Scipion Nasice je tudi tolikokrat razpisano. da so njegove idejno-estetske vrednosti povečini dokaj objektivno veljavno razložene in izražene, zato pomeni vsak nov članek izražanje subjektivne ocene in gledanja predstave. In tako je lahko avtor članka Marko Klasinc le s spretnim vpletanjem lastnih spoznanj in idejnih smeri, ki so jih prikriti gledališki avtorji izrazili tudi že v Tribuni št. 8 GSSN, združil v zaključeno idejno-estetsko analizo projekta Neue Slovvenische Kunst. Vendar se kakor po načelu »le čevlje sodi naj Kopitar« ves čas ogiblje analize uprizoritve, predstave same, ki pomeni prav tako zaključeno celoto, ki jo je avtor članka, vsaj sodeč po naslovu želel v Katedri tudi analizirati.
Pa pozabimo, da tudi jaz nisem Kopitar in da si upam soditi čevelj, ki me žuli, pod pogojem, da priznam, da je moja sodba subjektivna in še zmeraj vpletena v krog realnosti, ki »se enkrat na pet let sramežljivo vpraša, kdo in čemu je«, saj izključno iz te realnosti (razumem namreč, da vanjo avtor zajema vso družbo) črpam tudi gledališke kritike velikih svetovnih teatrologov.
Trdim, da Krst pod Triglavom ni umetnina. Vrednost ima idejni nazor Gledališča Sester Scipion Nasice, ker pomeni postavitev izvirnega novega idejno-ume-tniškega sistema, prav kakor je npr. proti koncu 19. stoletja postavil svoj estetici-stični nazor Oscar Wilde v predgovoru k Sliki Doriana Graya in ga nato v romanu tudi razvil. Vendar pa ima roman kot zaključena celota umetniško vrednost v kompozicijski, stilni in tudi idejno fabulativni plati.Torej lahko govorimo o estetski vrednosti šele v neki celostni stvaritvi. Tako samo zaradi idejno-estetskega programa Gledališča Sester Scipion Nasice ne moremo takoj že govoriti o umetniški vrednosti Krsta pod Triglavom. Vsako delo je zaključena celota, ki jo moramo sicer zmeraj povezati z nekim idejno-estetskim nazorom, vendar pa jo je treba soditi kot konkretno stvaritev zase. In v tem je glavna napaka Marka Klasinca, ki Krst proglasi kot umetnino že v naslovu, čeprav nikdar ne pristopi k analizi predstave same.
S tem sem poudarila lastno metodo analiziranja in šele sedaj bom skušala potrditi stavek, da Krst ni umetnina. Idejno-estetskega nazora ne bom obnavljala, saj je že v članku Marka Klasinca dobro razložen. Torej se lotimo Krsta kot gledališke predstave.
Gledališka kritika se, kakor je v Pogledih na dramo poudaril že dr. Vladimir Kralj, opira v osnovi najprej na dramsko besedilo. V Krstu te osnove ni. Besedilo, ki bi igralec klasično- neposredno izpovedoval skozi odnos s soigralcem gledalcu, ne eksistira. Predvajano je le po zvočniku, tako da je izključena vsaka kon-
kretnost govornika. Igralci so na odru ostali. S tem, ko jim je odvzeto besedilo, pa ne ustvarjajo med seboj več dramskega konflikta in dogajanja, kar je izrazno sredstvo klasičnega gledališča. Hkrati pa so igralci na odru vključeni v predstavo ne več z besedilom, temveč le izključno z gibi. Vendar njihove kretnje niso več, posameznikovo mimično izražanje razpoloženja, temveč le še masovna usklajenost točno določenega gibanja. Tako je zmanjšana možnost naključja v njihovem reagiranju, s čimer se približujejo ideji Edvvarda Gordona Craiga o nad-marioneti, vendar kljub vsemu črtanju čustvene izraznosti in individualnega gibanja (ves čas imamo sedaj v mislih skupinske slike) je to še vedno igra naključij zaradi človekove individualne težnje k svobodi. Tako Craigova ideja z ljudmi (še manj pa v prizoru s psmi) ne more biti realizirana, zakaj ljudje, ki imajo v Krstu izključno funkcijo poudarjanja prevlade tehnike v človeškem svetu, tehnika ne morejo biti. Krst namreč kot gledališki izraz pomeni izraz tehnike, pomeni moč laserjev, vrtljivih odrov in menjajočih se scen, vendar kakor pravi tudi teatrolog Stanislav lgnacy Witkiewicz njegovo pojmovanje Čiste Umetnosti pomeni Čisto Obliko: »Trdimo, da mora obstajati v gledališču možnost, da nastane oblika ali da postane preprosto dejstvo, da »se nekaj dogaja« — pri čemer so elementi seveda človekova dejanja —, in nas prestavi v območje zaznav, docela različnih od tistih v navadnem življenju, v območje metafizičnih občutij,...«
Tako čista Oblika ne pomeni vlado tehnike, ampak človekova dejanja, zaznana izven dialektičnega časa in prostora, medtem ko so vse zaznave, ki jih v nas vzbuja Krst (tako bogate scenske — vidne, slušne. . .) izrazito trenutne in ne razvijajo oz. vzpodbujajo metafizičnih občutij človeka, ki jih ne moremo usta-vrjati »s propadlimi verovanji in miti«, ampak jih z dejanji človeka ustvarjati na novo.
Krst je prevlada tehnike in kdor je ploskal tehniki, jo lahko edini sprejema kot umetnino. Zato želim poudariti: Spektakel ni umetnina.
Maribor, 3. junija 1986
Ignacija Fridl
»... prelomnica slovenskega teatra. Polno nekega blefa, ampak uživaš pa od prve do zadnje minute.«
študentka AGRFT o Krstu
Vladimir Gajšek:
UREJANJE KAST ALI KAKO JE BILO NA »KATEDRI«
V intelektualnem povprečju verjamejo kaste v iste bogove vsaka po svoje, celo več, vsaka se lahko bojuje za svoje psevdointerese v imenu teh bogov s svojimi sredstvi, ki so pač tukaj in zdajle samo in le za dosego cilja. V takšnem božanskem sistemu pa je utopično pričakovati, da bo ali da bi kdajkoli kakšno »šolstvo« — kaj šele univerza — dosegla svoje. Vsaj v družbi ne. V ozračju takšnih božanstev smo imeli svojčas pred nekaj leti »Katedro« v sestavu tiste mentalitete v primitivizmu, ki ni pripadala Montaignovim divjakom ali antropološki raziskavi praljudi, vseprej pa prav zategadelj sodobnemu primitivizmu. Mariborski šolani profesorji pa kakor da ne vedo, kaj se je dogajalo, prav tako so se — oportunizem je vse premila beseda — oportunistično obnašale družbenopolitične organizacije, od zveze socialistične mladine na tako imenovani občinski ravni, kaj šele na univerzitetni, kakor po drugi plati zveza komunistov med mladino, med mladino, ki se je prav tedaj izobraževala oziroma obiskovala visoke in višje šole. Pa bodimo no konkretnejši!
Uredniška seja ali sestanek, ne vem, kaj je bilo, morda bolj sestanek kakor seja, je potekal inavguralno katedrsko kot med tekočimi spiritualnimi sredstvi, tako da nisem vedel, ali sem med mladimi kroničnimi alkoholiki ali med barabsko, leno, pobebeno sodrgo. V prvem primeru bi še nekako šlo za bolezen, v drugem pa za obrobno provincialno tepežlfanje, ampak danes Vem, da je bilo kar oboje mladinsko skupaj, čeprav seveda v imenu socialističnozvezne »mladine«: zato nekaj o žargonu besedavljev in lumpenproletarskih urednikov.
A: Vpizdomaterno, pičkočoravo otpiram toti fajn sestank, ko bomo te dajlali na vredništvi tak ko se sliši. Ma gdo kak predlog, jebenti-mater? Zaj bomo itak morali vse dajlat, ko je vse te zasrano ... — Tako milozveneče in tako nekako blagohotno se je oglasil član UK ZKS in član 00 univerzitetne ZSM, tedanji slušatelj ter obiskovalec Višje pravne šole v Mariboru, ki si je bil dovolil biti izvoljen za gl. ali odg. urednika. Oglasil se je, kakor se o taki priložnosti spodobi, vsem navzočim.
B, ki se je šel kulturnega urednika: Idivrit, kaj te bomo pejsali, idi ti te vpičkočoravo, te kultura in prosveta, to je tota naša prva, pizda, naloga.
A: Nejagasirji, pojvpizdo s toto svojo kulturo, bolj je te važna tota notranja politika, nejeres? Kaj boš te samo pizdo s totimi kulturnimi programu ...?«
C: Pojvkurec, jest pa mislem, jebent, de mormo toti Matibor pokazat v notranjopolitičnem smisli, kr to je, benti, važno. Naše visoke šole so zapopizdit, mi mladi mormo gradit, de bo lepš, brez totega notranjepolitičnega položaja pa že ne bo fajn. Jaz že mam veze, ko je notranjepolitični položaj.
B: Nejagasirji, to me v luft spravi, tota tvoja notranja politika. — B je hodil na VEKŠ in vekšovski indeks je kajpak tudi nekaj!
Č: Pojvpičkočoravo, kaj se te dogaja na Poljskem, oni delafci so čisto prfuknjeni, mi pa jim moramo pomagat, iebemtiboga! Pa na Kosovi so glih takšne fukarije, pizdomaterno. — C je bil eden od tistih, ki človek nanje pozabi že ob prvem srečanju.
D: (po tiho je spuščal hinavske vzdihce od zadaj, skrit za klopjo sam zase) Ja oh ah
In tako je šlo še tistih nekaj, menda deset minut v nedogled, dokler nisem vstal, se poslovil in zabičal »tanašim mladincom, fajn mladin-com«, da me naj ne pozdravljajo na cesti, tudi če me srečajo kje po naključju, ker sem takšim tipom pripravljen le pljuniti v obraz.
In da sem jih pustil na miru, je imelo, seveda le zame, škodljive posledice. Ker si ni nihče od tedanjih »Katedrašev« upal napasti mojega dela ali osebe, so bržkone izvohali, da mi umira oče za rakom in je B, torej »kulturnjak«, objavil mojo — ukradeno — fotografijo, pod njo pa sila junaški zapisek, ki se je končal nekako tako, da me bojo že zatožili mojemu očetu. Na smrt bolnemu očetu sem pokazal zmazek, objavljen v mariborskem »študentskem« listu »Katedra«, pa je dejal, da jim lahko odgovori, kakor je sicer odgovarjal kot trikratni talec za časa nacizma fašistom. Prosil sem ga, naj tega ne stori, kajti kaj je starejšega na svetu kot teden dni star časnik?! No, pa se je strinjal z menoj. Danes lahko le pomislim, da ljubljanski študentski list, ki je sicer objavljal po modi straniščno literaturo, z Univerzo Edvarda Kardelja vred vendarle ni nikoli padel na tako nizko tribunaško raven kakor »Katedra«. Tudi glasilo RK ZSMS »Mladina« ne.
Ko se danes spomnim ob sociološki analizi spoznavnosti na »Katedro«, vem, da nihče od A, B, C in Č ni nikjer uspel, da so vsi anonimni, zato jih še sam nisem imenoval z imeni in priimki. Nenavadno je le bilo, da se je jezik ulice, plehke lenobe in lumpenproletarske sodrge takrat naselil v komunikacijskem sredstvu, kakor je »Katedra«. Profesorji so si zatiskali pred tedanjimi »mladinskimi« tokovi oči, nosove, ušesa in še kaj, družbenopolitične organizacije pa so delovale tako ali tako forumsko, zase. Temu so pravili: socialistična kritika. Sicer še danes ne vem, kako so se lahko sploh vpisali lumpi na visoke in višje šole mariborske univerze, kajti beseda univerza pač v civiliziranem svetu nekaj pomeni. In kulturnemu svetu. Toda nikakor urejanja kast, dogmatikov, mladih stremuhov na tedanji »Katedri«. Kajti družbena, moralna, ne le ekonomska kriza je bila najprej evidentirana med mladimi oziroma med visokošolci in višješolci.
SPOŠTOVANI >KATEDRAŠI<
k življenjepisu« »Katedre« pošiljam krajši zapisek o urednikovanju »Katedre« v letih, ko je prišlo na površje v začetno kritiških časih tisto mariborsko lumpenproletarstvo, katere odraz, odsev in odziv je v štajerski prestolnici kazal na univerzitetno raven znanj prepisovanja. Dandanes se sprašujem, ali je izraz tistega časa bila kriza visokošolskega sistema ali družbene socialistične, samoupra-vljalske morale. Eno pa je gotovo: nikoli dotlej še »Katedra« ni bila na tako nizkih tleh, kajti, če štejem, da je eno puberteta in humor, kdaj tudi neslani humor, da je nekaj drugega goreča revolucionarnost in udarnost, vendarle ne morem, niti danes ne, mimo skrajno negativnih pojavov. Zanimivo je tudi, da so »Katedrini« kadri prešli predtem večidel v časnikarstvo, v diplomacijo, v pisateljevanje, s tedanjim in od tedanjega uredništva naprej pa so se »funkcionarč-ki« porazgubili po ozdovskih ali bogsigavedi katerih kanciljah in obratih. .	‘
V upanju na objavo in brez cenzure
Vas vse tovariško pozdravljen!« •;
Vladimir Gajšek
RUBRIKA IMITACIJE
TU Sl IN TU BOŠ CRKNIL!
(VAJA V IMITIRANJU LABODJIH SPEVOV)
Tako sem se tega trenutka in na tem kraju namenil, da v svoje in v zadovoljstvo katerega od zmeraj blagohotnih prijateljev opišem prigode Marka K, neznanega pravljičnega junaka, kakor ga je zateklo in dobro in hudo med leti tisočdevetstoštiriino-semdeset in tisočdevetstošesti-ndsemdeset, ko je urednikoval in živel, piskal in piskal, ljubil in jo sovražil, njo, ki jo je zmeraj po malem zapostavljal, celo preziral in mučil z nerednimi napadi seksa, ki se je je polaščal ob vsaki priložnosti, najraje zvečer na samem, ko je ni pustil med ljudi, ni mogla odreči, vstala je in govorila, govorila, govorila ... on pa ji je stopil za hrbet in ni hotel končati, ni mogla več, onemela je, na ustnicah je utripalo: Marko K, Marko K, tu si in tu boš crknil! In tako jo je ponovno spoznal, bila je njegova Katedra . ..
XXX
Pisali smo leto 84, pomlad in redko marčevsko sonce, kakšnega pol leta je že bilo iz vojske s ponorelim starijim vodnikom (Žile), ki je letal s pištolo po kasarni, bil je krasen večer, pela je Lepa Brena, iskal ga je, mene je iskal, ne da bi meril, ne da bi čakal mojo preroško slutnjo, prosil sem ga, se grizel, na straži sem spal samo takrat, ko me niso dobili, milo molil a on nič, saj smo pisali nepozabno leto 84, pomlad in redko povojaško pesništvo. Zazvoni telefon. Dobro, naj zvoni, grem: tu sem neki Branko G, je Pungi nekaj rekel zate, veš, sam sem, ne ne, saj imam punco, ampak Katedra veš, vse stoji... Katedra! Katedra! Kakšna beseda! Potopi se ti v kostni mozeg in gre in kroži po telesu več ur kot obsedena in se še vroča ustavi tam nekje pri trtici, tam kjer bi moral rasti rep, majhen sladek rep, ki z njim zadovoljno pomahaš gospodarju, ko te kliče, ki z njim napolniš vse neizrečene besede in neuspelo obrazno mimiko, skozi katero še udarja rdečica. O sranje, zaradi čudeža bom zdaj šel tja, k Branku G, mu rekel ja, jaz sem tisti, kaj pa je treba in skočil v zgodovino, se po dolgem in počez pogreznil v ves ta neizsanjani fuk in zasedel lepo plačani uredniški stolček. Zunaj, sredi življenja, marca ali aprila, vseeno, pa me bo čakala Anita H, da ji povem, kako rabim človeka, kako hočem NJO, da jo peljem nazaj na Sveto Trojico in jo sredi Dravskega polja, vročo ali hladno, izpulim iz resničnosti, da jo iz njenega legendarnega polaščevalnega nemira pretočim nazaj v nedolžno otroško bitje, brez zgodovine, brez urednikov. Seveda, čakala me bo sredi maja, ko se stopi še zadnji sneg, kajti treba se je navaditi, tudi na tiste, ki so zapisani na drugi strani spodaj v kolofonu. In meni se ne bo več zdelo, da se je na tankem mlečnem obzorju pravkar prižgala zvezda Večernica .. . Anita H: »Pa jo glej, kolikor hočeš!«
Tista klet, kjer so se utaborili, da spravijo življenje na kolena, jaz manijak sem šel tja jim pritrjevat, da sem jaz tisti, ki ga iščejo. Sem prišel s čistim srcem, veste, in pod žuljasto pazduho bom prenašal najhujše, kar lahko doleti vaš študentski časopis — poezijo. Bila je Mirjam Š, najbolj nikoli izkoriščena novinarska duša mariborskega študentskega tiska, bil je Dušan T, ki mi je skrivoma prikimal in vedel sem, zdaj me bo vse življenje gnal na radio govorit o literaturi. Bil je Marjan S, strup za koketne Stajerice, a zapisan samo eni in ta lep običaj je zadržal tudi po intenzivnem študiju teologije osvoboditve, bil je tukaj zmeraj bolj nekdanji, a do konca džentlemenski Srečko P, ki mu je bil časopis razpadel spredaj in zadaj, zdaj pa bo popokal in ha-ha-hajd v vojsko, ker Žile voli džentlemene!
Branko G: »čujte, jaz ne vem, a treba je, dajmo, oblika veš, oblika pa vsebina «
Branko G: »Res dajte, kulturo, ne, to bomo, ne bomo, ve kdo kaj?«
Branko G: »Veste strip, skeč, študenti, pa Obrazi, mnogo Obrazov.« — O. K!
Memento naj te mori BG, kaj bi tl takrat brez poezije, brez mene! Jaz sem samo zate in za tvoje bolestne plane ustanavljal pesniške sekcije, vlekel na dan rumene fotografije pesnikov in se še sam dal kot od matere rojen fotografirat svojim ijubicam, s svojim telesom in ukradenimi pismi sem ti polnil strani časopisa, tako da
moje najlepše življenjske simpatije po tričetrt leta niso govorile z mano, ti pa tako: »Metafizik, kaj češ!« Vendar, koga vse ni počasi navlekel skupaj šef Branko, na-primer tistega Edija s televizije, ki je potem poleg Sama R napravil najhitrejšo kariero v zgodovini tega ničvrednega časopisa — če odmislimo seveda zlate primere, ki so jih nepozabno zapisali pod poglavje »Koristne človekove dejavnosti« oče Branko — ta Edi, ki je žalostno končal z Marxovimi citati v gledaliških kritikah, je svoj-čas okupiral naš nikogar moteč žurnalistični raj, ki ga takrat, kakor se pač za raj spodobi, še niso otresale gromovniške napovedi očeta Branka. A on je kriv, da se je takrat začelo. Pred nami je brezobzirno razkrival skrivnosti organizacije in marketinga, prisilil nas je, da smo si nataknili bedže Katedra, gledali v koledarčke Katedra, še rit smo si takrat brisali s papirjem Paloma-Katedra. Vse za image, vse za Edija, ata Branko in Karl Marx pa sta lahko tačas skupaj z Engelsom in Ziherlom kovala peklenske načrte, katerih sadovi bodo čez dva-tri mesece lansirali v kulturni slovenski svet nezaslišano senzacijo: da obstaja mariborski študentski časopis.
Mar življenje že prvič pokleka pred nami, ali se nam to Danica kopa v prvih žarkih zrele jutranje zarje?
Marko K je vsekakor tehtno povzemal. In zunaj so se drevesa počasi otresla umazanega snega, odvrgla so s sebe mariborsko brezčasje (priletele bodo lanske ptice) in suho skorjo je pobarvalo plavo zračno nebo, priletele bodo, glej, tri ptice, mogoče štorklje, mogoče celo aeroplani z velikimi papirnatimi repi, kjer bo pisalo KATEDRA in na drugi strani, čisto spodaj, v pozabljeni zguljeni pisavi še kolofon, kdo ve; vse bo ena sama pozaba smrti...
In vse bo lepa, okrogla pomlad. Legel bom vanjo, kot v veliko čisto posteljo, se zamaknjeno stisnil k varnemu, vedno razumevajočemu telesu ljubice. Vedel bom: tu sta čas in prostor in tukaj je tudi človek ...
Marko K, Marko K, zdaj pa dovolj! Ali je to še sploh kakšen tekst, če naš najboljši pravljični potencial miži in bebasto sanja! Dajte no! Spustiti ga nazaj, v svet, v njemu tako zoprno zgodovino, zliti nanj pravih življenjskih
Akcija ANDREJ LUTMAN V MARIBORU je stekla in je malodane že v polnem zamahu. To bi se že lahko reklo. In časi, ko smo ga še beležili kot člana zloglasne vizo-voko trojke Zaletel—Novakovič—Lutman, so — tako se nam zdi — tudi že nepreklicno mimo, priče smo smrti še enega naših pomembnih kolektivnih teles.
A življenje teče, kakor pravijo, naprej. Zato ni naključje, da je
resnic in fant bo zažvrgolel v drugem jeziku:
... o sranje, o svet, o drek, ki se lepiš na barikade! Kako je to mogoče, Branko G? Povej, kam to vendar gre, ki ti plapola kri po žilah kot starim pesnikom, daj, vsaj zasmehni, ko sem tako neumno prazen, neveden kot skleda. Ne boš? Seveda. Pa daj ti, Edi, beri mi Магха, tvoj glas je najlepši, nastop najbolj otroški, pripoveduj mi o dobrem poslovanju, čista produkcija, čisto gledališče, kar govori, kar prepevaj, nič se ne boj, prav nič, jaz pač rad sedim in poslušam na veliki pomladni postelji, zavit v najbolj gluha poglavja življenja. In vi, ki ste menda ostali, prepevajte zaboga, o čemerkoli, zunaj so iz parka odpeljali prva drva kot knjige pod smrdljivimi pazduhami! Prepevajte, ker zdaj že čaka neka Anita H, zvezda Večernica, vidite, vedel sem, ne bo dogorela, in jaz jo moram zdaj, o sranje, najprej s svojo tretjerazredno patetiko, nato pa še, ko se mi bo zmešalo, z vso zahrbtno energijo plevela zadušiti, zmlinčiti, POKONČATI V PRAH! Bom jo, bom bom bom, samo naj mi kdo kaj pripoveduje, naj mi pove kaj lepega, o revoluciji, zgodovini, celo o narodu, jaz vse tako rabim .. .
In potem, kakor se dogaja v ponarejenih in kompozicijsko nezmotnih tekstih, se reči neumno izmaličijo, strani neba, ki so se živo pomešale, se dvignejo kot baloni, se še nekaj časa pomenljivo drgnejo, nato pa od pritiska eksplodirajo. Daleč iz zgodovine! Daleč od Branka, Edija, Dominika, Mitje, Slavka, Tomažev, Sa-motov, Petrov, daleč od lepe fraj-lice Tanje in ostalih zgodovinskih bitij. Ničesar ni več, razen imitacije. Iz te silne smrti svetov pa vodi samo ena pot: v naročje usodnih žensk! In to je, Marko K, spet polna, živa resnica. Tebi se bo, recimo, rodila v poznem majskem večeru, ko dobre misli poležejo v sočno štajersko zemljo in poženejo prelep krompirjev cvet... a ne gre, da bi občudoval cvet, tudi tebi, zaznamovanec, je namenjena usoda krompirja, samo ti ne veš .. .
In res,' bil je peklenski večer, jaz sem ves čas slutil, a zdaj je že tu, prepozno je ... Zdaj me bo dokončno zvezala z mojo bedno usodo, izpulila mi bo jezik, potrgala ušesa, iztaknila moje napredne oči in me počasi použila.
ANDREJ LUTMAN v svoji drugi — eksorcistični — fazi zavrgel mreže najprej na naše grešno mestece in mu v znak odveze namenil 7 prekrasnih bedžev.
Najnovejša poletna kolekcija bo zagotovo navdušila preneka-terega ljubitelja poletnih radosti. Popeljala ga bo (»a le če jo bo kupil!«) v čudoviti svet bedžev in mu obenem nakazala izgubljeno zvezo z njegovo slovensko domačijo, kjer bo lahko v miru legel
Le še vohal jo bom lahko v njenih temnih ženskih ustih, gluh in nor bom tipal po njenem konjskem trebuhu, ko me bo z naslado ljubljene ženske prebavljala do nezavesti, in umrl bom, ko me bo nekoč nepovratno izločila tja, kamor sem zmeraj spadal, v kolofon, v zgodovino. Ah, ona je peklenska in, čeravno nosi le lepo slovensko ime, prava femme fata-le ...
O, poglej ga, pevca! Kaj napletaš, kaj hočeš, neumno pravJjično bitje? Se ti je v tvoji lastni smrti zahotelo še malo človeškega mesa? Nak! Misliš, da se boš reši! z najinim labodjim disputom, kjer je pač tako, da literarne lilije poganjajo samo še v zašitem drobovju spomina, ali pa še to ne?
Pozabi! Krompirček ne premore kaj več zgodovine, kot lastno usodo. Vse življenje prenaša svojo tiho, zatohlo govorico, pa tu in tam kakšen poležan cvet, seveda brez žanrskega leska ali celo sestavljenega nadzemeljskega pomena ... Kaj torej ropočeš! Dolgočasnež! Kompilacija!
... in res, Katedra! Ko pomrejo ženske, vstanejo časopisi! Toda — če bi Katedra bila časopis in če bi ženska kar tako umrla, bi zdaj tudi jaz mogoče užival slasti kakšnega ptiča iz pepela. »A očitno gre preveč zares,« sem si rekel, »naj ti še jaz vrnem, da bo spet obsedela, dokončno devica, razrešena skrivnosti. In bilo je. Gledala me je nazaj s svojimi majcenimi kolektivnimi očmi, nekaj velikoslovenskega je bilo v shujšanem telesu, mogoče dialektika prihajajočega poletja, mogoče nemir, ki je spet privršal iz sladke preteklosti trupla — in bilo je; sedela je kot kakšen neroden Brdavs na stolu iz spomina, a ne spomina nase ... Uf, sem si rekel, tu bi mogel biti prostor tudi zate, pozabljeni veliki urednik, gospodar, mislec, če ne celo oznanjevalec. Časopis, en pravi časopis, to bi bilo nekaj.. .! Ooo, sranje!
Kje si zdaj, Edi s televizije? Pobegnil si, ko tvoj Marx postaja neizbežno zabaven, celo rešilen. Pa Branko G, stari premetenec, vrni se k nam, mi zahtevamo tvoj topel skupinski monolog, hočemo nazaj v tvoje gledališče, kaj boš vendar tam v mladinski politiki,
na zdravo predalpsko sonce in si opral svojo blatno zastavico. ANDREJ LUTMAN je s svojimi izdelki prebil zid medijske samozadostnosti in s prefinjeno substitucijo izraznih polj usodno začrtal pot vsem nadaljnim poskusom na področju bedževske produkcije.
Bedže lahko dobite v knjigarni v Gosposki ^zraven Arsa) in v knjigarni MK na Partizanski 9, posamič po 300.—, za celotno kolekcijo (7 bedžev) pa boste od-
tam se ne naslajajo ob velikih zgodovinskih vlogah, le poslušajo in čakajo, da te nekoč preplonka-jo s tvojim lastnim telesom; to je njihovo gledališče, nemo in strastno, počasno, in neusmiljeno.
Tam ni oči, ki bi jih oškropil s svojo toplo krvjo, niti ušes, da jih napolniš s krikom zmage, celo brez zajebane kože so, kot vse rastline, da ne začutijo mesa tvoje velike, lepe tragedije. Ja, vse to je in jaz ti rečem, da se zgodovina ne meri z istimi, temveč z drugimi ljudmi. Domiselno, kajne?
No, so pa seveda izjeme. Recimo, če si časopis, ki večno umira v svojem nastajanju, če uspeš živeti v svoji bedni, nikogar zadevajoči preteklosti. In če ti, seveda, redno deportirajo odrešitelje. A obstaja razlika celo med odrešitelji. To prej ali slej začutiš, ko jih iz njihovih lastnih rok poskušaš pogledati v obraz in slišati njihov zdrav politični smeh. Včasih se ti posreči in včasih se tudi njim. Pomembno je pač, da kdaj. Toda obstajajo odrešitelji, blagi in dobri, ki ti takoj, ko so te dobili v pest, sramežljivo prikrijejo svoj obraz in obtičijo v nekakšni pol omedlevici. Nenehno se opravičujejo zaradi moči, ki jim je dodeljena; kot da se želijo znebiti usodnega bremena, se priklanjajo vse do prašnih tal, takoj ko pa so spet sami, jih pograbi sveta jeza, izpljunejo ves prah, ki so ga kdaj polizali, in se v trenutku dvignejo na visoko nebo, kjer zavladajo z neusmiljenjem žrtvujočega se pravičnika. Takšni so, seveda, pastirji, ki odrešujejo svoje ovce v žgalnih daritvah bogu, odrešitelji to pač niso ...
Samo R je prišel celo z Angleškega, da Nas (zdaj je Marko K, kakor vse izmišljotine na tem ušivem svetu, končno lahko vstopil v svoje, kakor se zdi, težko pričakovano kolektivno bitje) popelje s svojo metodo jugoslovanskega časopisa, še več, da nas priključi svojemu brezmejnemu interna-cionalizmu, kot kakšen veliki predsednik na čelu maloštevilnih udancev ... Takšnim lahko mi, na novo rojeni, napišemo kakšno pisemce, kdo ve, morda celo kak-, šno v zobe dajajočo peticijo, ki zmeraj poživlja žile, če jih do sedaj, seveda, že ni komu razneslo.
šteli borih 1500.—. Z izkupičkom akcije bo razpolagal poseben sklad ANDREJA LUTMANA, zvedeli pa smo tudi, da bo del denarja namenjen financiranju »mrtvih« urednikov Katedre.
Zraven bedžev vam bodo prijazne prodajalke postregle še z Lutmanovo pesniško zbirko OPISOVANJA (300.—), ki bo obogatila vaše knjižne police in napolnila deficitarni avtorjev žep. Torej, čas je.	M.	K.
Torej,
PISMO. Dragi Samo! Zgodovina se zapisuje skozi zmeraj nove, spočite in vitalne tragede, izbirčna je, hrani se le z njihovimi najbolj tragičnimi scenariji in zdi se nam, da le za največjimi katarzami lahko poleti v hladno brezčasje (to, mimogrede, počiva tudi na tvojih ustnicah). Vsi čakamo na usmiljenje nebes in na to, da nas prehitro ne zagrabi težka smrt, a pri tem, seveda, kreplje-mo kot žrtve nerazumljenih nasprotij. Radi bi častno živeli, hkrati pa žili vse nebeške prioritete. Menimo, da človek res ne ve, kaj hoče, a kakorkoli, mi smo se s teboj namenili pogovoriti o določnejših zadevah. Naprimer, razkrili bomo del zmedenih spominov bivšega Marka K, ki je zdaj naša kolektivna lastnina — kakor lahko raz-bereš iz avtorjevega hinavskega manipuliranja z zgodovinskim spominom in, bognedaj, celo s še živimi zgodovinskimi osebami, a naj bo, kakor hoče, komentirali ne bomo. Namreč, kjer so mrtveci, ni aktualnega diskurza, in naš Marko K, ki si ga nekoč menda poznal, je, kar nam lahko verjameš, samo še mitološki kipec, kako pa je s teboj? No, ne hiti z odgovorom, saj veš, da se čas brez odrešiteljev ne zapisuje kot zgodovina. In zdaj tak čas, vsaj na Katedri, pravgotovo je.
MEMOARI. . . edino on je lahko suvereno razlepil pod zadušljivimi perutnicami Branka G zlepljena telesa ... spomnil, da so prazna, zmučena, neuporabna, skratka passe .. . vdihnil svoj hladni individualni smisel... raz-družil v našem naporu, najprej s seboj, nato še med nami samimi.. . skrajni čas? ... ja, zreli časi, polni pričakovanja, morali so priti... a mi čakali svojega lepega tragičnega vrhunca v zmeraj manjšem številu ... v njegovem svetovnem prijateljstvu zmeraj bolj odvisni od sebe ... Oo!...
Namesto poraženega mariborskega zanesenjaštva zdaj nastopi visoka angleščina. Beograjsko dopisništvo postane naš komunikacijski emblem. Časopis delamo v Ljubljani, kamor preselimo pol uredništva. Neutrudni Samo R zmeraj na čelu. Česa? Prebiramo Naše razglede. Želimo si revolucije Nove revije. Zmeraj manj jih je iz Maribora, ki izpolnjujejo kriterije za objavo. Zmeraj manj vemo, kateri so ti kriteriji... oo! daleč, predaleč si nas silil živeti... pogrešili smo svoja umazana, nevedna telesa . .. znova se nam je zahotelo toplega političnega očesa očeta Branka . . . hočemo nazaj v Maribor... hočemo spet v to ničvredno mesto, kjer se kot zajebani tujci počutimo že malce varni. .. rešeni svetovljanskih opredelitev ... o, mi ne moremo več za teboj v evropske prestolnice ... ne zaznamo šuma internacionalnih kongresov . . . morda samo nekaj prijetnega vonja z bogato obloženih miz slovenskega zakulisja ... samo to. Podpis — kolektivni junak. P. S. Čakali smo samo še 5. dejanje, tvoj heroični padec. Tvoje krvi, ki nas bo ogrela. Vedeli smo, da bosta ti in tvoja Katedra tudi navzven prej ali slej polegla v svojem neodločnem, otroškem hrepenenju. Spregovorila in končno umrla v svoji pogumni, lepi smrti. Zapisan si velikim scenarijem, zdaj smo te končno spokali z mosta v deročo, zamazano reko. Zdaj boš plaval.
XXX
Tako, Marko K! Bil je tvoj trenutek In mogoče celo tvoj kraj. A zdaj je zadosti Medtem ko si umiral in se končno tudi stegnil, je življenje zapustilo tudi ves preostali tekst in se odvrtelo dalje. Zdaj počivaj v pravem miru, kakor gre mrtvakom
VAS LITERARNI UREDNIK — zdaj in nikoli več!
cSoet? O: ho/Je!
LJUBITI // leto cSoetobolje I ubiti
biti
tesen i
zima
pomlad
polet je ji
гшаоа •
mm
m	/ rod	/ Za Slovence:
*	I red	(slo, S.l.O. in vence
kri
L umu*
V dom \
A. tUT*AH
A. Lutman
POZOR, BEDŽI!
22
SLAŠČIČARSTVO:
0 20
NAVIDEZNIH
OPOMBAH
ALI
BREZ
NOČI
V 120 DNI
SODOME
Literatura je skozi Sada na posebni preizkušnji. Tokrat jo skušamo skozi razliko, ki nastaja med tremi interpretacijskimi modeli. Ti so: prvič, naš poskus interpretacije, drugič, neko pismo bralcem Večera, tretjič, interpretativni model kot zamolčano interpretacijo, ki jo bomo definirali kot zanimiv post »demokracija da — razkroj ne« dogodek in ga takoj spet vrnili kuloarskim krogom, vštevši pri tem neke telefonske pogovore in podobne sličnosti, ki pa nikoli niso segle do ušes tačas enormno dovzetnega literarnega urednika. No pri tem bomo spregovorili v jeziku, ki ne presega do sedaj evidentirane polemične misli o Sadu, se pravi, da bomo ostajali znotraj in tam tudi umrli, kakor pač umre vsaka nezaplenjena Katedra, brez kakršne koli pretenzije po odločni zgodovinski akciji. Skratka, vračali se bomo tja, od koder se Sade najbrž vedno znova konstituira v evropski bralni zavesti (delali se bomo, da jo poznamo), to je v čas lova na literarne čarovnice, ki smo mu primešali freigheistovstvo sodobnega literarnega trženja, nato pa se bomo sproščeno iztekli v svojo nikolidokonca izrečeno potrebo po smrti literature.
1. Izmed vseh primerov recepcij, ki imajo opraviti z literaturo, je recepcija Sadove literature ena tistih, ki se ne ustavlja na mejah teksta samega, marveč vedno znova preskakuje v bogato piščevo biografijo, zdi se, da se samo tako lahko značilen sadovski zapis prepozna kot literatura, da šele z avtorjem samim zaživi tudi značilen znotrajtekstovni svet, sadovska literarna ideologija. Sadova literatura torej ni zavezana niti branju niti lastni predjezikovni izkušnji, to pa pomeni, da tekst ni samozadosten, da ne premore literarne avtonomije. Tako se zdi, da se lahko še razkazuje kot predmet našega zanimanja, vendar nemalo določen vnaprej in predvsem tak, da si s psihiatrično natančnostjo opazovalnih točk zagotovimo varno, nebolečo vrnitev v svet, ki smo ga s prebiranjem Sadovega teksta zapustili. Dobro, vrnemo se, toda ali se vračamo v isti svet?
2. Vsakomur, ki bi se rad dokopal do dna tistega, kar pomeni človek, branje Sada ni samo priporočljivo, temveč neogibno.« (Georges Bataille) Začenjamo navajati, zastavljamo si vprašanja, poskušajmo še odgovoriti! Toda kako odgovarjati literaturi??
3. Kako si zagotoviti resnico, gotovost tam, kjer je skrivnost emblem resničnosti, kjer je svet nerešljiva nenavadnost in strpnost, s katero se meri, neuničljiva usoda?
4. A vendar, na nas je, da si odgovarjamo — odgovarjamo sebi — in še markiz nam bo v pomoč. Če smo začeli z recepcijo, torej z njo nadaljujmo: opredelimo naše branje. V redu, bomo opredeljevali. Odkrili bomo morebitne stične točke med seboj in Sadovim tekstom, v našem primeru to niLa philosophie dans le budoir, kakor nas morda zavaja ena od sličic na začetku besedila, ampak 4. del romana Cent vingt journčes de Sodome — 120 DNI SODOME, ki je preveden tudi v srbohrvaščino in je pri nas izšel v zbirki Erotikon. Upoštevati bomo morali tudi temeljne interpretacije omenjenega teksta, vendar jih ne bomo, ker jih trenutno nimamo pri roki, zato pa si bomo pomagali z dvema čudovitima zapisoma o Sadovi literaturi: prvi je izpod peresa Zoje Skušek-Močnik, po vsem sodeč akademsko izobražene Slovenke morda žene, celo matere, ki je natisnjen kot spremna beseda k prvi slovenski knjižni predstavitvi markija de Sada (JULIETTE, JUSTINE; zbirka Dotik), drugega pa predstavlja esej Marjana Rožanca DIABOLIČNI RACIONALIZEM MARKIZOV, ki je izšel v prvi Rožančevi zbirki esejev Demon Iva Daneva (zbirka Znamenja).
5. In naj nam v naši bedni nevednosti odpusti vsak, ki tod išče življenje, ker bo našel zgolj predrznost oglodanih kosti in dolgčas.
6. Okvirno smo se torej izrekli za dve osnovni orientaciji: prva smo mi oziroma naše branje, druga so ostale interpretacije (takšne ali drugačne). Preostane nam še tretja pot, to je sam marki Donatien Alphon-se Franpois de Sade (1740—1814) — tukaj navajam Skušek-Močniko-vo — »potomec stare provansalske plemiške rodbine, pravnuk lepe Lavre iz Petrarkovih sonetov, presvodomiselni grešni kozel stoletja razuma, luči in fulozofije, ki je na pragu francoske revolucije pol življenja za bastiljskimi zidovi posvetil literaturi. ..« Preostane nam torej avtor in vsi prevzeti pečati dobe in prostora kot ključ, s katerim odpiramo tekst, a to je v najboljšem primeru zgodovina, s katero razložimo življenjsko dejstvo, takšnega teksta pa ne. Ker mi smo se kljub svoji šibki podučenostl odločili, da obravnavani tekst vseskozi pojmujemo kot literaturo (kar bomo seveda prej ali slej morali oprijemljiveje dokazati), kot nekaj, kar živi po zakonitostih odprtega časa in prostora, živi neposredno in ne kot spomin, živi tukaj, z nami in skozi nas zapisano — se zapisuje za nas! Naše intimno razmerje z literarnim tekstom marsikje izpodje trdna, varna tla, na katera so legla semena zgodovinskega spomina s tem pa zamaje tudi splošne vrednosti, resnice, navade, ki smo jih posadili v dobri veri in jih sproti zalivali z vodo političnega aktivizma. Prav ta voda se zdaj zdi odveč, zaudarja po razkroju osebnosti, smrdi kot človek, ki prenaša svojo smrt na pleča hirajoče zgodovine, kot človek z zažigalnimi bombami, ki — če hočemo — lahko tudi izstopi iz teksta in ga sežiga in s tem sežiga tudi svet, nenavadnost, nasprotje in na koncu še usodnost: poslej živi le še kot spomin nase ...
7. Odgovarjati literaturi res ni enostavno.
8. Tu je tudi četrta možnost: teoretska Sprehoditi bi ae lahko po velikih literamoteoretakih besedilih, pa ae, aeveda, ne bo-
mo, ker jih niamo prebrali in jih za naa praktično ni. Namesto njih bomo razmišljali »načelno«. Ugotovili bomo, da pa vendarle mora obstajati razlika med tekstom kot literaturo in istim tekstom kot virom znanstvene raziskave (v našem primeru gre za sodno medicino in seksualno psihopatologijo, kjer so ob koncu 19. stoletja izpeljali izraz sadizem). Menimo, da delamo krivico literarni teoriji, čeprav prav tako znanstveno razčlenjuje ter sistematizira in s tem metodološko ter izra-zoslovno dopolnjuje literarno stvarnost. Menimo, da znanstveni vstop v umetnino zase sicer terja čisto avtonomen ustvarjalni svet, ki z umetnostnim besedilom razpolaga le še kot z običajnim besedilom oziroma da umetniško presoja izključno s svojim, sebilastnim raziskovalnim inventarjem, vendar tudi menimo, da prav on zgodovinsko-konkretno odkriva paraliterarne prostore, kjer se informacije ne samo stekajo po vnaprej določenih pravilih, ampak zvesto ostajajo tem pravilom tudi dokončno podrejene, da torej prenehajo biti informacije. S tem smo mi, ki prav nič ne vemo o njej, hvaležni literarni teoriji za zasluge v njenem boju za Sada in s tem se kar od tukaj v imenu Sadove literature izrekamo zoper tiste, ki so v zadnjem času stopili na svoje nevrotične prstke in brezzvezno kvakajo o koncu literature, svobode, celo pesnikov, o koncu, prizadejanim od znanosti, ki je svoje hladno srce ogrela s prekletim in zmeraj nehvaležnim pljunkom literature. Obenem pa se bomo še v tem trenutku napotili v knjižnico in se posvetili študiju, sicer pa raje pojdemo za slaščičarje. Ali pa zdravnike.
9. Kakorkoli, smrt ne bo prišla od tam, kjer so reči namenjene izključno življenju, kjer je pomanjkljivost temeljni prostor ljubezni, nenavadnost pa njeno zaščitno znamenje. Kajti življenje, kakor je značilno za našo paradoksalno eksistenco, proizvaja neko drugo smrt — smrt, ki prihaja iz ljubezni. Recimo, ko se zgodi, da nas pokopljejo, bodo tisti, ki nas ljubijo, najbrž pozabili, zanje smo nepreklicno mrtvi; ljubezen ne dovoli, da poslej zaživijo s spominom, ljubezen ljubi, a se ne spominja. In če smo se že na tem čudnem mestu namenili malce izkašljati, je zdaj čas, da se obrišemo... v robec. Ljubezen nismo mi sami in s spominjanjem je ne obudimo. Nam, kajne, ne gre za ljubezenski mit... ta je lahko uvod v Sada.
10. Res, spomnimo se našega Sada. Spomnimo se računice ob koncu teksta, kjer skrbno popiše vse mrtvece in polmrtvece ter že zanosno najavlja nove. Koliko je pravzaprav še ostalo smrti v ubijanju? Na to si bomo za zdaj odgovorili z Rožančevimi besedami: »Markizov diabolični racionalizem je torej upor'zoper to spodnašanje, poskus, da bi se človek vendarle utemeljil kot bog oziroma satan, iskanje trdnosti, zares razumnega — iskanje v okviru dosledno izpeljanega humanizma, iz katerega ni več mogoče v odprto usodo in upanje, ampak je lahko le zahteva po gotovosti in aktivizem v imenu v sebi samem zaokroženega človeka.« (Diabolični racionalizem markizov, str. 13) Zločin, torej, kot stopnica do božanskega. Ali, če že improviziramo, zdi se, da se je tukaj točka, od koder je Kopernik popeljal zgodovino v polje nezavednega in utemeljil izvor svetlobe kot naravno središče, v kleteh sa-dovskih žrtev — to so nenazadnje tudi polna skladišča hrane držav EGS, ki so takšna prav zaradi svetovne lakote — pričela zgodovinsko razvijati v svojevrstno polpremično strukturo, ki v iskanju svojega lastnega izhodišča popisuje le še načelo svoje neulovljive, že kar mitološke premočrtnosti. In cilj? Tega ni ozirojna je kar načelo samo. Polpre-mična mitologija nas bo hranila in odreševala tako dolgo, dokler ji bomo v zameno žrtvovali žive ljudi (če smo že pri teh, pesniki so eni najbolj živih). Sade je eden tistih, ki so se tega preroško zavedli že v času prvih pohodov humanističnega aktivizma, prvih projektov dobre volje do moči, moči božanstva ...
11. Prav zato, ker je Sade izrecno zavezan smrti, takšni ali drugačni, ker je zavezan čezosebnemu, je lahko v sebi sklenjen in zaokrožen do te mere, da si ga interpretacija zmore upovediti kot predmet čisto določene raziskave — raziskave presežkovnosti. Presežkovnost je namreč zmeraj tisto, kar utemeljuje tekst kot literaturo—umetniško, je nikolidokonca ulovljiv jezik, ki s svobodo, literarno nepredvidljivostjo, razpira tekst do te mere, da si ta spregovori v novem-informativnem-lastnem jeziku in da življenju, ki ga zapisuje, navdihne polnokrvne oblike. Menimo torej, da se tudi smrt v Sadovem delu lahko utemeljuje kot literarnotvorna presežkovnost.
12. Zoja Skušek-Močnik v svoji že navedeni razpravi ugotavlja, da je Sadov tekst Juliette »zgled površinsko pisanega, jasnega in preglednega« besedila in mi bomo nekaj podobnega prisodili (vaj za zdaj) tudi našemu čtivu. Površinskost teksta se kaže v sklenjenem jezikovnem modelu, ki se uresničuje skozi vnaprej določene, konceptualne izpeljave. Ena od njih je razbitje besedila na posamezne »slike«, tako da temeljna zgodba pridobi status vezavne—okvirne pripovedi ter nato preračunljivo preskakuje v posamezne »slike«, tako pa jih ponekod idejno prižene do pravcatih anti-biblijskih prilik. Da je temu tako, je kriva trdna, logična preračunljivost »od preprostega k zapletenemu, od bliž(n)jega k daljnemu«, ki jo tako zaman poskušajo naši dobri pedagogi učinkovito izpeljevati v svoji šoli. A kar ne uspeva njim, je uspelo Sadu. Z obešenjaško gesto tretjerazrednega žurnalista komentira napake, ki jih je storil v pisanju teksta, in se zdaj obrača k bralcu, da ta poskuša to, kar je sicer že prebral, brati ponovno, upoštevajoč piščeve (!) pripombe (te v glavnem govorijo o zmedi, ki je nastala zaradi površnosti in zmotnih kombinacij med poplavo mrtvih in polmrtvih ljubimcev). Tak svojevrsten vrhunec prav gotovo pomeni del ob koncu teksta, neposredno pred »Mučenji kot dodatkom«, to so BELEŽKE. V njih doživimo korenito revizijo prebranega. S preciznimi navodili nas Sade dobesedno brcne nazaj v tekst, s tem pa tudi že iz teksta, saj smo dokončno vgrajeni v njegovo literarno ideološko »perforacijo«. Znotraj jezikovna določila Sadove literature se znebijo svojega prvotnega namena: razkazovanja mimetične moči literarne iluzije. Lahko bi dejali, da se tekst nekako reši pomena, katerega prenaša, in da se zdaj sam postavi v njegovo vlogo, v interpretacijo par excellence, s tem pa pridobi že drug, bistveno drugačen pomen.
13. Torej, če za ustaljeno romaneskno prakso velja, da jezik izrazno ne presega pomena, katerega nosilec je (zdaj seveda govorimo o jeziku kot pomenotvorni-pomenonosni strukturi in ne več o vlogi teksta v celoti), da torej ni pomenotvoren, in za njeno opozicijo, da je jezik izrazito pomenotvorno, torej tudi bistvena tekstovnotvorno določilo, se v našem tekstu stvari zasučejo okrog nečesa tretjega. Jasnost, preglednost, zračnost, za katere smo še malce prej mislili, da so začetek in konec vse modrosti, nas skozi grob prvoosebni sestop sicer discipliniranega objektivnega pripovedovalca spomnijo na površno skladnjo, šibek jezikovni obseg, na mešanje in zamenjevanje stilno nevtralne in stilno obarvane rabe, soočimo se celo s pravopisnim šarlatan-stvom (kolikor pač, ki nismo vešči francoščine, verjamemo zvestobi srbohrvaškega prevoda ter se intuitivno opremo na slavnega Rolanda Barthesa, za katerega smo slišali, da je ob našem tekstu razvil tezo o razpadu teksta). Se pravi, takoj ko želimo 4. del romana 120 DNI SODOME razglasiti za samozadostno literarno berivo, je jezik tisto, kar nas primora, da pristanemo na paraliterarna pravila.
14. Toda, ali res? Ali je naš tekst res literarna plaža, DR. ROMAN s praga francoske revolucije? Ali se uvršča tja, kjer se bohoti naša DINASTIJA s svojim razkuženim modelom hitre katarze, svojo računalniško ponovljivo logiko? O ne, mi bomo seveda spregovorili o pornografiji, toda ali res lahko povemo kaj več kot to, da je uglajen dinastični petting prestavljen v polje prepovedanega. Ali pa še morda dodamo, da je to res tisti privaten prostor, kamor se neizživeta »slovenska žena in celo mati« lahko odpravlja iskat alibi za vse propadle revolucionarne projekte, vštevši potuhnjeno in nedelavno mladino, ker ve, da sekanje jošk in cufanje pičkinih kocin pač ni socializem?
15. Sade nam pravzaprav ves čas dokazuje samo eno: zlo samo na sebi ne obstaja. To tudi jasno izreče z besedami, ki jih položi v usta Juliette — navajamo po Rožancu —:»... ampak zločin, ki si ga storila in ki ga imaš v mislih, je zločin iz nujnosti, jaz pa bi si želela od tebe zločina brez vzroka (le crime gratuit). Ali morebiti zločin sam po sebi res ni dovolj zločinski, da bi ga ne mogli storiti brez povoda? Ali je torej potreben vzrok?«
16. Očitno je potrebno nekaj več, da zlo zaživi. Tako tudi mi nujno potrebujemo nekaj več, da bo kdo verjel tej naši nezreli in dolgočasni kompilaciji, to pa je edino še bolj nezrela predrznost. Zato se namudo-ma kar za Rožancem odpravimo tja, kjer Clovek-Bog razpada na člove-
ško telesnost in božanski razum. Ampak ... Stop! Od tu naprej v nepričakovanem navalu nebrzdane inovativnosti priporočamo morebitnim bralcem, da raje sami prelistajo omenjen esej, ker mi bomo spoznali, da imamo opraviti z večno pesniško tčmo, ki se še iz predzgodovinskih časov seli v krščanski znakovni sistem in v znanost, torej iz umetniške razprtosti v božjo sklenjenost, iz pesniške negotovosti v znanstveno gotovost. In če opišemo taisti proces na ravni sadovskega zla, znova presenečeni sprevidimo, da je zlo, enako kot tekst, samo na sebi neutemeljeno, da ga izreka in osmišlja pravzaprav krepost oziroma komentar. Čeprav je zlo na strani stvarnosti, telesnosti in je krepost, čvrsto zasidrana v sanjskosti, nikoli upredmeteni božanski razum, je zlo prav zlo, dokler si to prizadeva biti, dokler so ljubimci, ki trpijo celo — pomislite — od ljubezni. Sicer pa menimo, da smo si čudovito zgodovinsko interpretacijo naših, se pravi že spet Rožančevih, idejnih izpeljav v Mariboru že enkrat lahko ogledali. Bii je to kaj sočen Passolinijev film, poimenovan in scenaristično izdelan prav po cent vingt journčes de Sodome.
17. No, mi tukaj fašistične ideologije ne bomo posebej členili, saj nas ne zanima, politična, marveč literarna ideologija. Zato bomo raje ugotovili, da naš svet — svet sadovskega teksta — preostaja na razpolago izvirni mitološki resničnosti, ki se skozi velikozačetna Zgodovino in Humanizem zapisuje kot pravljica, torej kot svet, ki je na račun gotovosti pripravljen razparati trebuhe, odsekati glave, požreti žive ljudi, in to, kot se pravljici spodobi, karseda mimogrede. Zatrt žrtvovalski ritual ostaja nikolidokraja prignana obrednost, a tudi ne postane brez-boštvo. Potlačenost se razkaže kot osredje vsake nadaljne akcije, pravilo, okoli katerega se zvrstijo Zgodovinski in Humanistični primeri.
18. V čem je torej Sadova krivda??
19. Ne da bi poskušali odgovarjati, kajti za kaj takega mi nismo usposobljeni, razmišljajmo. Sade je kriv toliko, kolikor s svojim komen-tarističnim svetom zla ne prižene do brezpogojnosti in ga tako uniči, ne, on svojo nemoč celo stopnjuje — več je groze in trpljenja, bolj se zlo nemočno otepa v poplavi vzrokov, ki si jih nenehno mora navajati zaradi kreposti. Humanistični obrazec, ki doživi tako popolno, vsestransko zanikanje, se prav tako mora, kot smo že bolj ali manj nakazovali, s tem zanikanjem neizogibno soočiti. In to prav v svojem temelju: Človek bodi Bog! Propad je, kajpada, neizogiben. Človek je namreč razsrediščen še tam, od koder, tako je mislil, zgodovinsko izhaja: iz greha — tako da niti bog niti satan ne ostaneta kaj več kot božiček in parkelj. Svet se nam iz mrtvega boga, iz zgodovine, zdaj kaže skozi Osebno, iz splošnega skozi neopredeljivo in nenavadno. Zdaj namesto spomina, ki odmre sam s seboj, torej z žrtvovanjem ZA nekoga ali nekaj, spregovori ljubezen. Seveda ne odkrivamo Amerike, če zdaj rečemo, da je ljubezen povsod tam, kjer je življenje zapisano predvsem življenju. A mi pravimo tudi to, da kjer je življenje, je tudi literatura. Z literaturo stvari odkrivamo, življenje pa nam jih razlaga. Tako, menimo, je s tem.
20. Tudi sadovski komentar, ki smo ga razglasili za okno v svet sa-dovske strukture, se zgodovinsko sicer še razvija naprej, toda — da se ne bomo predolgo nategovali — literature v njenem pohodu k ljubezni, literature v njenem pohodu k literaturi, ne more preseči. A konci se ponavadi pišejo drugače. Takoj po romantični ironični distanci, se iz zrele poučnosti realizma, kamor smo se še lahko zatekli skozi vezavno-okvirno deziluzornost samozadostnega, zaprtega literarnega modela, vedno znova spuščamo v blato »življenjskega realizma«, kjer z neizrekljivo vitalnostjo »pravičnika in odreiitelja« zmoremo pred svoja tisočkrat zlepljena moralnopolitična očala zmeraj prinesti kakšen lep »anti-socialistični« primer, še najraje pa tistega, ki bi utegnil zrušiti naše samozadovoljno maloumje, zapisano v papirnatem planu, uresničevanj skozi fanatično naivnost. Za kaj takega je pisanje, in tudi življenje, markija Donatiena Alphonsea Franpoisa de Sada več kot primerno.
Za nami je vseh 20 navideznih opomb in čas je, da zaspite. Pazite, v uvodu ne fiksirajte semantičnih ravni. Tudi definicije ni. Ne pogrevajte referencialne funkcije literarnega znaka. Predhodno upoštevanjte, kar želite. Spomnite se smrti in delajte, delajte. Spomnite se danih obljub. Seveda preverite simulakrum. BELEŽKE: fatična funkcija
Marko Klasinc
23
PO POTEH MAJSKIH PRIREDITEV
S TRIBUNE O MLADINSKI
KULTURI V MARIBORU
Najprej bi se zahvalil Andreju Fištravcu, ker se je sploh domislil česa takega, čeprav kakšnih večjih ali odločilnih zadev, razen govoričenja, niti nisem pričakoval. Vsej stvari bi zameril le, da je popolnoma ignorirala Katedro (ni se niti pošepetalo njenega imena). Sam sem prisostvoval le prvemu delu tribune, ko je bil še navzoč
TAKO
Ml,
KAKO
PAVI?
starosta mladostnih gibanj, tovariš Marjan Pungartnik. Dotični je sicer koncem 60. in v začetku 70. let pomagal pri rojevanju ljubljanskih študentskih medijev, v odnosu do zdajšnje mariborske scene pa je popolnoma zarjavel. Preveč stvari mu ni bilo znanih (ali jasnih) ali pa je preveč hotel zavajati prisotno mladino, da bi lahko kljub obsežnemu govorjenju kaj prida povedal. Sukal se je po stalnih vodah, takihle — »V Mariboru nihče noče entuzijasti-čno delati.-:
V Mariboru so ljudje, ki (še) hočejo delati, čeprav so že delali, pa so bili na vseh področjih onemogočeni. Spomnim se organizacije -dnevov mladinske kulture«, ko smo morali še dva meseca po koncu prosjačiti za obljubljeni denar (najprej se je seveda preverjala politična oporečnost vseh sodelujočih). če hoče vedeti še kaj več, naj prebere članke v Katedri in Mladini.
In končno: tovariš Pungartnik, zakaj pa ti entuzijastično ne delaš? Bi bil vsaj eden.
-Klub mladih se je preveč sprofesionaliziral.-’
Profesionaliziral? Le kaj je mišljeno s tem? Kolikor sem razumel, denar. Klub mladih je imel le enega profesionalca (Lucijana Viharja), o njihovem delu (denarno nezadovoljivem za SDK — pa ne zaradi nečistih zadev, le včasih je bilo treba kaj na hitro rešiti) pa je objektivno poročal Mladen Delič, ki nam je razložil, kako za koncert čez recimo deset dni niso mogli premakniti birokratskega dinozavra, ki potrebuje mesece za eno nalogo
»Neumnost je. da se rock koncerti subvencionirajo, morajo se sami (po)kriti.-’
Vprašal bi le, zakaj se pa subvencionira vsa »stara« kultura, je potem mladinska kultura res le pastorka?
Zdi se mi, da je tovariš Pungartnik to s svojimi besedami potrdil.
»Zbirati se morate okoli že ustaljenih skupin, kot so Čevlji, za novo skupino ali prireditev pa morate biti potrpežljivi. Gostilne niso pravi kraj.-’
Torej, vse mora biti organizirano in nadzorovano, da bi bilo realsocialističnemu duhu v čast. Ne v gostilne — tu nam je podal primer skupine Irvvin (?) (kaj pa Lai-bach?), pišemo naj pesmice pri »Čevljih«, če pa hočemo nekaj novega — če to le ni »nevarno« — pa moramo čakati, pač od faktorja nevarnosti odvisno — tudi do 30. leta mogoče?
Tu je tudi sebe dal za zgled, da je tudi po končani mladinski dobi še aktiven v mladinski kulturi. Lepo mu je, ampak jaz sem sedaj mlad In res ne vem, čemu bi čakal.
»Morate le prositi, si želeti, pokazati voljo, biti potrpežljivi, in nato povedati meni, ki bom vaš glas in bom ščitil vaše interese zgoraj
Ne vem zakaj sem se ob teh besedah spomnil Salierija v Ama-deusu.
Pec
* OP. PIS.: Navedki so povzetki kakšnih petih minut govora tovariša Pungartnika.
Majske prireditve? Maj so proglasili starejši občani SFRJ za mesec mladosti in ga nam kot takega servirajo na pladnju v obliki veselja, rajanja, smeha, zabave in seveda daril (tudi?) v obliki financiranja prireditev. Torej so nam dali kost v obliki celomesečnih prireditev (ki so se letos začele s performacom za černobilski dim in sredstva javnega obveščanja) sebi pa čisto vest, da so storili dobro delo, saj lahko mladi ves mesec norimo (za ostale mesece jih pa ne briga oziroma ne sodijo v koncept njihovega životarjenja). Majske prireditve se za odgovorne mladince začnejo že v marcu, ali še prej, saj je potrebno z maksimumom lepih besed dobiti košček denarne pogače, ker je le enkrat na leto prilika da podari družba denar (nezaželjenim) mladinskim klubom, ki tako po enajstih mesecih borbe z vsem kar leze ali več ne, dobrodelno, v stilu »poglejte kako smo dobri«, dobijo denar, nastopajoči pa prostor in tehniko. Prireditve kulminirajo 25. maja z mitingom v Beogradu, v katerega so uprte ganjene oči vseh naših babic in dedkov ter titovih štipendistov (mimogrede: ena titova štipendija je približno dvakrat višja od ene »normalne- pri višjih ocenah). Po tem uvodu pa k že omenjenim prireditvam, ki so me na poti zanimale ali sem jim bil podvržen prostovoljno (že omenjeni zelo uspeli performance v sodelovanju CCCP in SFRJ).
V središču mojih postankov sta bila dva kraja, in sicer: Rotovški trg — Volitve za Novi rock in koncert ameriške skupine Orthotonics v organizaciji MKC(?) in novo ustanovljene Študentske komune (ŠTUK): Odprta scena, Marko Brecelj, otvoritev Country cluba ...
Stuk je sicer ravno v mesecu mladosti (v nadaljnjem tekstu maj) zaživel v polni meri oziroma preživel otroške bolezni (še dete UK ZSMS Maribor), katere jim vcepijo malo legitimnejše institucije, ki bdijo nad vsako ošpico.
Torej Volitve za Novi rock so si izbrale za svoj kraj Rotovški trg v Mariboru. Prireditev se je začela, kot vedno, z zamudo, katero pa je tokrat povzročila grožnja seje ZK, ki je bila planirana ta dan. Tu ni ničesar dodati razen zanimivega prijateljskega posejnega srečanja dveh čelnih aktivistov študentskega gibanja (1968—1972): punk teoretika Igšrja Vidmarja in predsednika MK ZK Maribor tovariša Tomaža Kšele. Srečanje je potekalo v prisrčnem pogovorno zabavnem vzdušju, kar je bilo zelo lepo pogledati. (Migala sta z repi kot že dolgo ne.) Tudi publika je bila zanimiva, saj je bilo še najmanj Mariborčanov. Skratka: pun-kerji iz cele Slovenije so imeli v rockovskem Mariboru shod, na čelu njih pa so bili »vodilni subkulturni teoretiki« in mesije, ki bodo izbrali finaliste za Ljubljano. Glasba je bila še najmanj vredna omembe. Kot gostje so nastopili Masaker in povratnik Mario Marzidovšek, ki ni bil primeren za prisotno punk vzdušje in sceno, čeprav je bil (znova) zanimiv. Najbolj omembe vredni so Mariborčani Božjast, ki so poleg pubertetniškega, prašenja hard-cora z redkimi izjemami, npr.: S.O.R., CZD, uvedli celo melodijo besedila v vsem hrupu pa se tako niso (razen raznih revolucij in kurcev v najbanalnejši izdaji) razumela. No ja, škoda, da ta muzak, ki se (ga) fura(jo) (kritiki) pri nas, tvori večji del slovenske scene innas prisili v poslušanje in resno ocenjevanje (kmalu me bo zagrabila nostalgija za punkom). Zato se vzdržim vsake ressne kritike, sicer tudi ni bilo razloženo, kako bodo tako imenovane Volitve (za napad na čutila izvedene); če gre za zaprte liste, moram svoj glas, če mi je dan, prečrtati in prositi za ponovitev, če pa za poljuben izbor pa dam šibek glasek (v kolikor ga bo ljubljanska kritiška sekta upoštevala) za Božjast, CZD, Fakt, S.O R IN Spuš.
Spremenimo malo temo in prečitajmo o koncertu večnega entuziasta Marka Breclja, ki je bil prava paša za ušesa in dobro vzdušje. Preko sto zbranih je krasno preživelo četrtkov večer v dvorani ŠTUK, kjer je Marko izvedel barski program, ki ga je razdelil v več delov in z meša-
nico novih in starih skladb razveselil prisotne, ki so dajali izjave: »Eden najboljših koncertov!« Ne ve še, ali zaradi popitih maliganov, pokajenih cigaret ali česa drugega. Enkraten večer je potegnil polipe v jutro naslednjega dne, ko so najbolj vztrajni prostovoljno in brez sirene zapustili štukov nočni bar (naslednji dan je Marko v podobnem stilu, tokrat »podprt s kemijo« uplenil občane v Ruški mladinski kulturni kleti. To sta bila dva večera po markovem štetju; prihodnjič ga ne zamudi!
Ansambel Orthotonics na Rotovškem trgu sta spremljali dve nesreči: kvazi avantgardna alter predskupina (sam nisem dojel bistva) in deževje, ki je najprej onemogočilo začetek koncerta, ko pa se je malo umirilo, pa je kljub zelo dobri volji nastopajočih močilo instrumente in jih tudi približevalo šoku 220 V.
Tukaj se je močno pokazal problem, ki je bil tudi krivec za odstop Lačnega Franca od promocije. Naslednjega dne, to je streha oz. nekaj, kar bi preprečilo deževanje na oder. Ne vem, zakaj Rotovž r\e bi mogel v letnem času dobiti statusa stalnega prireditvenega prostora, kjer bi se lahko odvijali koncerti od klasike dalje, plesi, vrteli filmi kot se to dogaja v ljubljanskih Križankah. Kje so ovire? Provizorična streha bi rešila oder, ki je prepuščen na milost In nemilost naravnim nesrečam. Po potrebi pa se lahko dodajo še stoli v avditorij, če gre npr. za kakšno resno prireditev. Upam, da me ne bo kakšen velmož obdolžil, da po prstu, ponujenem v maju, hočem celoletni prst ali kar celo roko. Sicer so pa tudi oder že podrli! Sama glasba Orthotonics je bila po dveurnem čakanju že tako zaželjena, da je bila pravi toplotni obliž na ohlajeno publiko. Forma, katero so izpolnjevali z glasbo saxofon!st, izredni tolkalec in klaviaturlst, oziroma kitaristka, vokalisti pa so bili vsi, je bila v zelo ustaljenih, ralo rock in opposition okvirjih, sama glasba pa na momente zelo zanimiva z raznimi elementi od folka do novega vala in jazza, vendar zaradi podobno formiranih pesmi včasih monotona. Najbolj se je odlikoval bobnar, ki je v resnici igral bobne in nas napolnil z ritmi, in čeprav ni imel ego izletov je bil najzanimivejši solist; ostala dva sta mu bila »ritem sekcija« Skupaj so tvorili zvok od udarnega do melanholičnega, v kar so vsrkovali ali spremljali ubrano paranoični in včasih freneti-čni vokali in saxofon, ki pa je bil preveč na površini, tako, da sem si želel duo delov bobnarja in klaviaturistke, ki je svojo vlogo na klaviaturah izražala predvsem z bas linijami, na kitari pa z raztrganim »ritmom« ali »solo« ritmičnimi frazami. Skratka: malo preveč saxofona, ki pa je imel edini solistično vlogo (vsaj na papirju). Na plošči vse zveni bolje, bolj
>ПР1ЈГ8Г
'штш
— Na svoji strani, ki
ie prva popolnoma njihovo avtorsko delo. Od produkcije — Lačni Franz — do ovitka — Oto Rimele. Pa začnimo pri ovitku, ki je mnogo boljši od nekaj prejšnjih (mislim na foto stvaritve Miša Hoch-statterja) in enotneje narejen.
Produkcija pa, čeprav je boljša kot včasih, še vedno ni tisto.
Zvok je sicer mnogo obširnejši, k čemur pripomorejo tudi boljši aranžmaji in sam pristop do instrumentov, ima pa osnovnošolsko napako (sicer ne vem, kaj je to pri nas), da vokal sika. Škoda.
Sam material je ponovno raznolik: rockerska Naj ti poljub nariše ustnice otvarja album in je eden najboljših komadov, kar sem jih čul, z zelo dobro izbranim instrumentarijem, aranžmajem (pnevmatski bas, klaviature, kitarski izpadi in vokalov) in besedilom. Sledi ji baladno optimistična (malo bleda) Na svoji strani in igrivo ritmična Čustveno stanje mlade krave, druge največje slovenske Hvali, s krasnim besedilom, ki ga dekorira monoton sinkopiran ritem in kitarski izpadi ter fraze (ne vem zakaj sem se spomnil na Čudežna polja, tega mi ne zameriti, vendar oni niti v tisočletnem obstoju ne bodo po-srali česa podobnega); nato depresivno ljubezenska Pepeika, kjer obupanemu glasu zabija nož tričetrtinski karnevalski ritem, ki se delno izpelje v blues; mogoče je malo preveč patetičen le vokal, ki se mi zdi na večini pesmi preveč gledališki, to je premalo naraven, oziroma preveč izumetničen.
Predin je na tej plošči nekje izgubil ravnotežje med besedili in njih interpretacijo, ker se le-ta bolje berejo.
Drugo stran odpira pesem v la-tino ritmu Ko si rdeče zvezde šivala, posrečena kombinacija akustične kitare, saxofona in partizanskega besedila s flegmatično umirjeno interpretacijo, ki daje zopet kontrast razgibanemu plesnemu ritmu. Naslednja Naj kolje noč nadaljuje tradicijo črnega vala pri Lačnem Franzu (na plošči Ne mi dihat za ovratnik je imela to
funkcijo npr. Lipa zelenela je). Grozeč plazeči duet unisono kitare in glasu se izlevi v grški sirtaki, ki prehaja v psevdo blues s slovansko melodiko in harmonijami, trga še bolj hrepeneče jokajoč glas, ki mu zopet sledi kitara v spodnjih registrih; le-ta je bila na celotni plošči v ospredju in daje še temnejši ton, mogoče celo zaščitni znak LP-ja. Naslednja zopet v latino ritmu (mogoče nadaljevanje Ko si rdeče zvezde šivala, saj je tudi besedilo dokaj paralelno) je najbanalnejša pesem na plošči. V njej je ponesrečeno skoraj vse: besedilo je nekaj naj-banalnejšega, kar je Predin napravil v želji za aktualnostjo, glasba pa je najblažje rečeno bledo brezlična. Verjetno pa bo adut za pijano rajo na koncertih saj ima dovolj lajniške kvaziangažiranosti v sebi. Album zaključuje jazzy obarvana (zopet eno prejšnjih plošč) v počasnem blues-swing ritmu Nasvidenje na plaži, ki je instrumentalno fino rešena (kitara in saxofon ter vpadi klaviatur) zopet pa je vokalno-besedilski del nekje v zraku. Toda skladba je dokaj dober, umirjeni zaključek, ne preveč pesimističen, ampak malo preroško patetičen.
Kaj naj rečem o celi plošči? Dober LP, ki funkcionira kot celota, kljub ponovni razpoloženjski paleti od popolnoma črnih do svetlih pesmi, kar je zelo redko, čeprav same skladbe, razen nekih izjem (Naj ti poljub nariše ustnice, Naj kolje noč, Čustveno stanje mlade krave, druge največje slovenske živali) nimajo primarne moči oziroma energije ali simpatičnosti starejših (mogoče težnja za višjimi cilji?). V informacijo pa: v Žalcu je multlinstrumentalist Dani Bedrač (ex lokalna televizija) ustanovil s Primožem Jezo kot vokalistom duo Sfinkter, ki je posnel kaseto pri Borutu Činču. Tehnično temeljita na principih redukcije popularnih trendov kot izraznega sredstva in ponovnega združevanja le-teh v svojstvene, čimbolj homogene celote, naj bi kljub navezavam na »radikalnejše« koncepte (Daf, Cabaret, Voltaire, Adt of noise ..) zvenele enostavno, harmonično in ritmično, skratka poslušljivo, ohranjajoč kljub povedanemu določeno temnejšo senzibilnost in duh časa. Tudi teksti so pobrani iz že obstoječe svetovne pop produkcije, vendar v novem kontekstu ponazarjajo njun odnos do zadev in imajo nov »smisel«
Za vse, ki radi potujete še:
Dne 25., 26, in 27. julija bo v Padovi (Italija, cca 200 km od meje) nekakšen alter festival, kjer bodo sodelovali angleški in italijanski ansambli, od naših pa zagrebška »Sexa«, »Lokalna televizija«, Marko Brecelj in Mario Marzidovšek. Alternativci, pot pod noge!	PEC
To sta: punkersko usmerjeni mladinski klub na Tratah, znan kot Disko Fotogrupa M, ki zelo živahno širi punk estetiko v svoj okoliš, da se govori že o posebni etični skupini ljudi (etnologi, kje ste?), s serijo predvsem hard core koncertov in Ruška mladinska kulturna klet Ruml-kukl, kjer so bolj splošno naravnani. Vsi na kolo za zdravo telo!
Mnogo prireditev je tudi odpadlo zaradi dežja, višek vseh pa je bila že omenjena 25. majska proslava in z mislijo na njo, saj je ne smemo nikoli pozabiti, drugo leto bo repriza, bom zaključil vso to pisarijo. Hvala za razumevanje!
uravnoteženo. Zelo dobro uigrani in prisrčni Orthotonics so morali dober koncert, na katerem so prodajali celo plošče(l), čeprav »bi še igrali, ampak si ne morejo privoščiti novih instrumentov«, zaradi možnejše-ga deževanja prekiniti.
V ŠTUK sta se v maju začeli še dve manifestaciji, ki bosta zelo poživili mariborsko sceno: Odprta scena in Country club. Mesečna Odprta scena ima predvsem funkcijo v stilu pokaži kaj znaš dati možnost nastopanja in tudi zabeležitve le-tega vsem, ki si želijo, le prijaviti se morajo. Vsekakor zelo zanimiva zadeva in tudi privlačna. Country club, katerega otvoritev je bila zelo skrbno pripravljena, (od same scene dalje kar je redkost pri nas), pa bi nas obstajal kot Country dis-co in v njem bi se poleg vsako tedenskega programa ob četrtkih v obliki country lestvice, tekmovanja v country polki in seveda glasbe enkrat mesečno predstavila kakšna country skupina v živo. Na sami otvoritvi se je polna dvorana zabavala ob programu žive glasbe, v katerem so poleg mariborskih skupin sodelovali tudi gosti iz Bad Ischla (Avstrija), ob country glasbi, diasih in še čem; toliko ljudi na country (country: dežela) prireditvi (drugje je vedno primanjkljaj, le-teh) pa tudi kaže na usmeritev mariborčanov in nakazuje na nekatere večje ih globlje probleme kot le večno obdolževano gospo »neizainteresiranost«. Padla mi je še asociacija, če bi tudi v Ameriki toliko Američanov poslušalo našo narodnozabavno glasbo. Ena graja pa teče predvsem na šank: znani mariborski lepilec plakatov in abonent pri ŠTUK (občasno tudi čistilka, distributer in fotograf Katedre), ki je tudi fatalen plesalec (moralni zmagovalec otvoritvene country polke) in strašen pivec piva — tovariš Tomaž B. mi je s solzami v rdečih, steklenih očeh in kletvico na zapletajočem jeziku pokazal kozarec, v katerem je bilo do polovice piva. Šank fantje, tako se ne dela! Še šepet s strani (da ne bo enostranskega obveščanja): pivo mu je bilo podarjeno kot nagrada organizatorja (!?). Upam, da bosta ti dve ambiciozno zastavljeni smernici ob striktni podpori šanka, vzdržali nekaj vlakov in ne bosta prehitro počili. Po začetni volji in zagnanosti verjamem v obe.
V okviru majskih prireditev bi še omenil dva verjetno najpomembnejša mladinska kluba na tem koncu, ki sta se v maju še posebej razcvetela, zaradi že v uvodu omenjenih stvari. Za naprej pa jim je bolj malo jasno (le da ne odcvetita) zaradi nemarnega odnosa (ne)financerjev.