Jože Pogačnik
Filozofska fakulteta v Novem Sadu
MARTIN KRPAN
IN KANJOŠ MACEDONOVIČ
v zgodovini nacionalnih književnosti, zlasti še tistih, ki pripadajo zahodnoevropskemu krogu, pogosto prihaja do velikih sorodnosti v ubesedovanju snovi, idej ali oblik. Pojav je v zvezi s kroženjem motivov in tem, še bolj pa je taka sorodnost odvisna od bližine kultumopolitičnih in duhovnih položajev, v katerih sta dve (ali več) nacionalnih književnosti. Tipološka razčlenitev takih pojavov ni utemeljena sama v sebi; postavljanje vprašanja o tem, kako se je neka snov, ideja ali oblika uresničila v dveh duhovno-ustvarjalnih okoljih, je enako zanimivo za teorijo primerjalne vede, kakor za notranji profil narodne literarne zgodovine.
Razčlenitev, ki je nakazana v naslovu, je utemeljena v gradivu, ki ga nudita slovenski pisatelj Fran Levstik (1831—1887) in črnogorski pripovednik Stefan Mitrov Ljubiša (1824—1878). Predmet preučevanja sta poglavitni deli obeh ustvarjalcev, in sicer Martin Krpan (1858) ter Kanjoš Macedonovič (1870). Obe deli je povezoval že 1931. leta Ivan Koštial, ko je govoril o »srbskem Martinu Krpanu«!, prvo analizo najbolj opaznih vzporednosti pa je prispevala prav tako v tridesetih letih Anica Saulič.^ Oba avtorja sta ostala na ravni prvih zapažanj, ki so opozorila na problem; zunaj njunih okvirov so namreč ostale nekatere bistvene razsežnosti, o katerih je treba spregovoriti s tehtno resnobo.
Struktura Levstikovega Martina Krpana ima mnogo sestavin in je pogojena v različnih pobudah, ki sta jih dajala takratni prostor in čas. Avtor je v Popotovanju iz Litije do Čateža, torej v spisu, ki je nastajal vzporedno s pripovedjo o Krpanu, besednoumetnostno ustvarjanje utemeljeval z narodnostno-aktualnimi značilnostmi (»zrcalo svojega časa«, »na vogelnem kamnu narodskega života«, »čas je, da bi se iz ljudstva zajemalo bolj kakor do zdaj«). Očitno je, da ima Levstik v mislih ustvarjanje, ki naj nadaljuje tam, kjer je prenehalo ustno izročilo, zasidra pa naj se v aktualnih potrebah sodobne zgodovinske prakse. Načelu folklorne tipičnosti se tako pridružuje načelo realistične aktualizacije, to pa je razpon, ki je značilen za razsežno in trajno plast slovenske književnosti v drugi polovici XDC. stoletja.
Drugo izhodišče je v namenu tako utemeljenega slovstvenega dela, s katerim naj bi se »ljudstvo budilo« in »najlaže bi se mu dajalo veselje do knjig«. Ta na-
' Prim. Življenje in svet 1931, knjiga 10, štev. 13 (27. septembra); Koštialov prispevek ima naslov Srbsiii Martin Krpan.
2 Lev8til<ov »Martin Krpan« i Ljubišin xKanjos Macedonovič«, Prilozi za linjiževnost, jezik, istoriju i toliilor XVIII (1939), str. 23»—45.
161
vedek ima značilno prerodno utemeljitev knjižnega delovanja. V tej utemeljitvi slovstvo ni vrednota, ki naj bi prinašala predvsem estetsko ugodje, marveč ima nalogo narodnostno prebujati in slovstveno vzgajati. Krog je torej sklenjen v tistem smislu, kakor ga je izpovedal Levstik v Napakah, ko je zapisal, da »od ljudstva se moramo učiti... moramo podučevati ljudstvo«. To mnenje je treba podkrepiti še s podobnimi avtorjevimi besedami, ki določajo smer in vrednost opisane miselnosti. V Spominih o verah in mislih prostega naroda Levstik toži nad časom, »ker se umika vraža in tudi — poezija«, hkrati pa o tradicionalnem snovanju trdi, da je vredno ohranitve, »ker jezik in pripovedka so zgodovina vsakemu, a še posebno edina zgodovina takemu narodu, kakršen je slovenski narod, ki druge zgodovine nima«. Obravnavane premise so dopolnjene s tezo o posebni zgodovinski usodi slovenskega naroda, ta usoda je razlog, da je za ta narod treba predvideti čisto posebno slovstveno pot.'
Ta pot, ki izvira iz predpostavke o narodu, ki je komaj prišel iz zibelke (»de-tinski um«), je znana iz Kopitarjeve kulturne ideologije. Posebna folklorna in narodno-domačijska tipičnost naj bi bila potrebna, ker je šlo za oblikovanje in utrditev etničnih značilnosti in značaja. To zahtevo je bilo zapaziti v srbskem prerodu, ki ga je — po Kopitarjevi viziji — začel Vuk Karadzic. Folklorno snovno in motivno podlago pa je bilo treba tudi oblikovati. Pri tem se ni bilo mogoče zadrževati zgolj pri mitičnih ali simboličnih motivacijah, ki so značilne za pripovedno izročilo, marveč je bilo treba zgodbo že dušeslovno kolikor toliko osmisliti. Tudi psihološki element je Levstik našel v razsvetljenstvu in sicer pri Lessingu. Kopitar, Vuk in Lessing so idejno obzorje Levstikovega slovstveno kritičnega nazora, ki je po svojem bistvu klasicističnega izvira, a je sprejel iz preteklosti predvsem tiste prvine, ob katerih se je lahko razvijala tudi začetna miselnost realistične dobe. A. Ocvirk je pred desetletji za označeni položaj našel ustrezen izraz z označbo naivni realizem; v njem se primitivna idealizirana snov združuje z obrisno realistično opisnostjo, ali — z drugimi besedami — postavlja most med klasicizmom in realizmom.*
Martin Krpan je nastal kot zgled literarno-estetskih načel, ki so bila izrečena v Popotovanju, zanj pa je Levstik imel ne samo aplikativne, marveč tudi osebne pobude. V raznih izjavah se spominja, kako so mu še v mladosti ostajale zgodbe »v glavi od prvega do zadnjega konca«. Poleg spominjanja, ki je dovoljevalo takojšnjo reprodukcijo, pa je zanimivo, da so mu takšne »dogodbice« in »pripovedke«, kakor jih sam označuje, »domišljavost tako razgrele«, kar pomeni, da je šlo za afektivno stališče in naklonjenost v to smer. Krpan je snovno in motivno izšel iz opisane Levstikove usmerjenosti in ima torej folklorno izhodišče. Položen je v usta vaškemu očaku, s čimer je bila dobljena naivna pripovedna perspektiva, v kateri odsevata dva svetova: kmečki in gosposki. Oba sta obsijana s polarizirano svetlobo: kmečki svet je dober in naraven, gosposki pokvarjen in slaboten. Junak zgodbe ima moč, ki jo posoja za tuje koristi, za sebe pa si izgovori drobne pravice. Krpan je torej podoba nezavedne moči, ki še nima volje, da bi prosto razpolagala sama s seboj. Po tej imanentni vsebini ga je bilo mogoče razumeti tudi kot simbol slovenske zgodovinske usode.* ^
' o teh problemih obširno razpravljam v knjigi Zgodovina slovenskega slovstva. IV. Realizem. Maribor 1970.
' Prim. Levstikov duševni obraz v Levsdfiovem zborniku (Ljubljana 1933), str. 7—132. » N. d., str. 196—208.
162
Snovni in idejni sestav vezeta Martina Krpana s folklomo-romantično prozo, ki so jo gojili zlasti J. Trdina, L. Svetec in J. Urbančičeva. Poseben problem je kompozicijska razčlenitev; pripetljaji v Levstikovi zgodbi se vrste v tem zaporedju:
Uvod: Krpanov lik
1. Krpanovo srečanje s cesarjem
2. Brdavs preti prestolnici, Krpan edino upanje
3. Krpan na dvom
4. pripravljanje orožja — užalitev cesarice
5. izbiranje konja — užalitev vitezov
6. boj in zmaga
7. cesar ponuja Krpanu hčer za nagrado
8. cesarica se maščuje
9. Krpanov odgovor cesarici
10. Krpanov obračun z ministrom
11. cesarjev sporazum s Krpanom Sklep: Slovo«
Pripovedno tkivo je razporejeno na način, da je vsebinski vrh (Krpanov boj z zmago) natanko v središču zgodbe. Med uvodom in vrhom je pet pripovednih položajev, toliko jih je tudi med vrhom in sklepom (shematično torej: a -^ 5 -f 4- A + 5 -f a). Levstikova kompozicija očitno teži v tektonični tip, ki sta ga na Slovenskem uveljavila klasicizem in klasika.'
Iz drugega izvira je stilna podoba Martina Krpana. Na tem področju prevladuje hiperbola, ki je bila po Levstiku značilna za Homerja in srbsko ljudsko pesem. Ustrezala je naivni miselnosti in pripovedni perspektivi, oboje je bilo preračunano za »detinski um« slovenskega ljudstva. Poglavitni tip realistične naracije je stvarna pripoved v tretji osebi. Martin Krpan je odklon od tega pravila, saj je Levstik v njem ustvaril pripovedniški položaj, s katerim so združeni v enoto pripovedovalec in poslušalci. Pripovedovalca je napovedal v začetku zgodbe {Močilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli in kako so imeli to in to reč med sabo. Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest.) Ta položaj mu je bil potreben, da je lahko zadržal kmečko naivno vizijo zgodbe, ki jo potrjujejo vse stilne plasti.
Problemu jezikovne ubeseditve je Levstik posvetil Napake slovenskega pisanja (1858), v katerih je formuliral dva že znana kompleksa: sintaktično-stilističnega,
• Ti pripetljaji so v prvi objavi [Slovenski glasnik 1958) tudi grafično opazni. Kasneje so tako tiskani le še v prireditvi, ki jo je 1934. leta pripravil A. Slodnjak za Cvetje iz domačiti in tujih logov 2. ' Omeniti je treba, da je klasicistično kompozicijsko stališče za dramatiko veljalo v nemški literarni znanosti še v šestdesetih letih preteklega stoletja (Gustav Freytag: Die Technik des Dramas, 1863).
163
in leksikalnega. Za oba je predvidel narodno-folklomo podlago »zaklad slovenščine je zmerom še kmet in ljudstvo zunaj mesta«), kar pomeni, da je sprejel načela etimološko-empirične šole, ki je imela svoj začetek pri Kopitarju, nadaljevala pa se je z Metelkom in Miklošičem. Na podlagi prave ljudske govorice je oblikoval zgodbo, ki jo odlikujeta pripovedna nazornost in izrazna ustreznost. V tem okviru je treba poudariti vsaj tri stilne posebnosti: pisatelj je izenačen s poslušalcem (pripovedovalec je Močilar), Krpan govori s cesarjem kot s sebi enakim, cesar pa prevzema frazeologijo kakega kmečkega veljaka. Levstik v vseh teh plasteh uporablja ljudsko modrost, na neštetih mestih namreč v svojo poved vključuje ljudska rekla in pregovore ter s tem povečuje verodostojnost svoje »kmetiške« optike.^ Plemenski in stanovski ponos slovenskega človeka pa je posebno opazen na mestih, kjer prihajata do izraza humor in ironija. Dober zgled za to sta Krpanov pogovor z ministrom Gregorjem (a) in Krpanovo zavračanje poroke s cesarjevo hčerko (b):
a) Kdo me bo? Morda vi dolgopetec, ki ste suhi kakor raženj; ki je vas in vašega magistrovanja z vami komaj za polno pest? Z eno samo roko vas porinem čez svetega Štefana streho; ki stoji sredi mesta.
b) Pa bi tudi ne bilo čudo, ko bi zbolela; saj vemo vsi, da take mehkote niso vajene od petih zjutraj do osmih zvečer cika coka, cika coka s konjem. Ce se to prav do dobrega vse premisli, menda bo najbolje, da vam ostane cesarična, meni pa vdovstvo, čeravno pravzaprav dosti ne maram zanje; ali kar Bog da, tega se človek ne sme braniti.
Ta plast predstavlja poseben parodistično-humoristični in ironični stilni kompleks, ki je imel svojo življenjsko podlago v buditvi kritične zavesti v slovenskem človeku, na ravni literature pa je postal pomembno tvorno načelo, od katerega je odvisna struktura celotne pripovedne proze v realizmu. Levstik polaga v Krpanova usta tudi takole izjavo: »Moje otepanje z Brdavsom vem, da je imena vredno. Kaj se zna? Morda bodo postavači še celo skladali pripovedavke in pesmi, da se bo govorilo, ko ne bo vas ne mene kosti ne prsti, če ne bo magister Gregor dal drugače v bukve zapisati.«*
Pravo pomnenje je edino ljudski (kolektivni) spomin, uradna zgodovina je po-tvorba, ki rabi pragmatičnim ciljem, v resnici pa je daleč od resničnega toka stvari. Martin Krpan s to izjavo ni dal samo nove opore za svojo pripadnost narodno-folkloristični smeri, marveč se je dvignil tudi do visoke kritične zavesti, ki je imela svoj pragmatistični in politični pomen.
Levstikov Martin Krpan izvira iz narodno-konstruktivne zamisli slovenskega slovstva. Osrednji lik je vzet iz foklomega tipa romantike, vendar to osnovo prerašča z nekimi značajskimi posebnostmi. Krpan je v svoji notranjosti izrazito svobodna osebnost. Takšna osebnost izredne moči svojo silo posoja drugim, medtem ko jo sama zase uporablja zgolj v samoobrambi. Levstik ga prikazuje kot junaka, ki je statično zazrt vase in se nikdar ne obrača v svet napadalno. Njegova moč je torej še pasivna, kar idejno ustreza načelom slovstvene etike, iz katere je izšel. V Krpanu gre potemtakem samo za realizem idej, ni pa ga
« Razčlembo te vrste je napravil J. Toporišič v delu Slovensiii knjižni jezik 3, Maribor 1967, str. 41-6. • Cvetje 2, str. 40.
164
mogoče brez pridržkov postaviti na začetek realistične proze. Mogoče mu je priznati neko zvezo s kasnejšo vaško povestjo, toda ta zveza je lahko samo posredna. Stilno je to delo ostalo na ravni mita in hiperbolizacije, zato je vsaj toliko sklep prejšnjega kakor začetek prihodnjega. Najboljši dokaz za to trditev je dejstvo, da slovenska proza v drugi polovici XIX. stoletja ni več ubirala takšnih poti. Levstikova narodno-konstruktivna pobuda je bila sprejeta kot ideja, -ki se je je oprijel zlasti J. Jurčič, ni pa se uveljavila kot leposlovna ostvaritev. ;
n "
i
v Ljubiševi zapuščini je ohranjen zapisek, ki pojasnjuje nastanek Kanjoša Ma- • cedonovića: »Kanjoš Macedonovič legenda je koju skoro svaki Paštrović zna. ' Sam sam pak dopunio istoričnu stranu, kako sam najbolje mogao i umio«.** Piscu i je bilo zelo veliko do te geneze, poudaril jo je tudi v podnaslovu in jo še ča- * sovno omejil: priča paštrovska iz petnaestog vijeka. Naglašanje folklornega ] izvira in zmanjševanje osebne vloge ima svoj pomen. Ljubiša je vnet pristaš < Vukove šole, njegovi interesi so povezani z Boko Kotorsko, Crnogorskim Pri-1 morjem in s celo Dalmacijo, v kateri teče ločnica med avtonomaši in narodnjaki, j Ljubiša je dolgo samo »ljubitelj književstva«, ki ga ob politiki zanimata še j folkloristika in italijanska klasična književnost (Ariosto, Dante, od latinskih ^ avtorjev še Horac). Leta 1866 je objavil pesnitev Boj na Visu, ki jo je navdih- j nilo veselje ob zmagi avstrijskega ladjevja nad italijanskim. Navdih politične ¦ narave in zavestna opredelitev za prirodno zvezo Dalmacije s Hrvaško in Crno | goro govorita o Ljubiševi književni poziciji, katere se bo držal v svojem knji- , ževnem delu. Književnost je postavljena v službo narodnih prizadevanj, kar ' pomeni, da je njena poglavitna značilnost idejno-politična instrumentalizacija. ! Po avtorjevih besedah gre za »događaje u svojoj otadžbini«, ki jih je treba I »pisati krvavim mastilom«; oboje je metaforičen izraz za narodno-politično aktu- • alizacijo in idejno naperjenost.
Podobno kot Levstik je tudi Ljubiša pripadnik tako imenovane narodno-kon- '• struktivne literature, ki ima pred sabo nek cilj, le-temu pa podreja vse druge razsežnosti. Avtor Kanjoša ve, da v položaju, ko je »između Bara i Zadra bilo u izobraženoj vrsti samo sedam ljudi, koji nijesu bili izgubili svijest svog imena i i porekla«, razumnikova etična dolžnost, da pomaga spremeniti ustaljeni red | stvari. Zato je »sa mukom stupio na originalnost« in se pridružil tisti vrsti besed-J noumetnostnega ustvarjanja, ki sta jo istočasno gojila pesnika Joksim Novic — ; Otočanin (1807—1868) in Jovan Sundečić (1825—1900). j
Načelo naroda kot supiema lex je potegnilo Ljubišo v magični krog, ki ga je i predstavljala estetika folklorne romantike. Njegova ožja regija mu je bila v tem ¦ pogledu dragocena pomoč. Sam je o Bokeljskem govoril, da je »matica i kov-1 niča pučkih umotvorina«, v kateri je »neiscrpivo bogatstvo narodnijeh izražaja | i pučkoga krasnorječija«. Doživljajna in oblikovalna pobuda je postalo prav to izročilo, ki je »ogledalo naroda našega« in »izraz narodne duše«. Ko je izražal' veselje ob lepem sprejemu svojih knjig, je zapisal tudi: »Te su pripovijesti omi- i
Nikola Banaševićr Od Trislana do KanjoSa, Prilozi za književnost, jezik, istoriju i lolklor XXIV (19581, str. 6.
165
lile s čistoće jezika i narodni j eh običaja, i stoga su ogledalo naroda našega«. Ljubiševa pripovedna proza je zgled historiae et phüologiae in actu.^^
Ljubiševo ukvarjanje z rimsko in klasično italijansko književnostjo je imelo nasledek v domišljijski disciplini, ki se najlepše razodeva v kompozicijski členitvi Kanjoša Macedonovića. Sestavljen je iz teh epizod:
1. krajevno in zgodovinsko ambientiranje
2. Kanjoševa pripoved na zboru
3. dve inačici v reševanju problema
4. praktični razlogi za odločitev
5. pot v Benetke in zmaga
6. slavje in nagrada
7. zgodovinski obrat (la riva degli slavoni : la liva dei schiavoni).
Ljubiša teži v tektonski urejeno kompozicijo, v kateri so posamezni pripetljaji v posebnem medsebojnem razmerju. Prva in sedma enota sta zgodovinski okvir (spomniti se je treba: sam sam pak dopunio istoričnu stranu), ki je zgrajen na nasprotju med veličino patriarhalno svobodne družbe in bedo verolomnih gospodarjev, katerim so se Paštroviči morali podrediti. Drugi in šesti del pripadata Kanjošu, v obeh je junak, ki ali izpolnjuje voljo plemenskega veča ali je po volji beneškim oblastnikom in dožu. Poudariti velja, da Kanjoš — kljub temu, da se individualno profilira — ostaja tesno spojen z množico ali skupnostjo (v Benetkah je rešitelj države, v Crni gori izpolnjevalec prastarih običajev). V nasprotju z doslejšnjimi členi, ki so si v nasprotju, sta tretji in in peti del v posledični zvezi (nujnost — njena izpolnitev). Kompozicijski vrh je v odločitvi, ki pa ni Kanjoševa, temveč izvira od oblastvenega organa, ki je zanjo med Paštroviči etično in pravno poklican ter merodajen. Ker je Kanjoš samo eksponent plemenske volje in instrument beneške politike, on ne more biti junak v pravem pomenu besede, ker ta vloga pripada celotnemu plemenu Paštrovičev. Etnocen-trično načelo, ki se razkriva tudi v kompoziciji, je bilo in ostalo poglavitno izhodišče Ljubiševe slovstvene ustvarjalnosti.
Levstikov Martin Krpan je lociran v Notranjsko (»v Notranjem stoji vas Vrh po imenu«) in na Dunaj, kar pomeni, da si stojita nasproti slovanski in germanski svet. Ljubišev Kanjoš Macedonović ima podobno ločnico (slovanstvo — roman-stvo), njen zunanji izraz pa so črnogorski Paštroviči in Benetke. Ljubišev junak si je sam v sebi na jasnem glede Benečanov. Samo večanje pred odločitvijo je v tem pogledu zelo instruktivno. Oba govornika polarizirala in radikalizirata dve mogoči inačici v reševanju problema. Prvi brani patriarhalno-epsko inačico (»Ima i danas tisuća momaka što bi mrli da učuvaju posljetku slobodu i neodvisnost. Komu je draži život neka ide da robuje Furlanu. Bolja poštena istraga, nego sramotna natraga!«). Zoper ta romantični maksimalizem (vse ali nič), se uveljavi pragmatično stališče (»To su prebacivanja, nego se prođite junaštva i zle sreče, a držite što ste uhvatili. Padoše silna carstva i klonuše strašne vojske
" Kar je navedkov, so vzeti iz Skerlićeve Uloiije nove srpske književnosti, Beograd 1953', str. 311-15 in iz predgovora, ki ga je napisala Isidora Sekulić, v knjigi; Stjepan Mitrov Ljubiša, Pripovijesti crnogorske i primorske. Beograd, 1968, str. 7—13 (Biblioteka Prosveta). Po tej izdaji so tudi vsi citati iz Kan/oäa Macedonovida.
266
pred silom azijackom«); v njem je celo nekaj naivne vere, da je mogoče spremeniti nravi oblastnikov (»Mlečiče zadužiti, a sebi poštenje otvoriti«). Paštro-viči torej že gledajo na vprašanje kot na svojevrstno igro, oni nekaj vlagajo, da bi nekaj dobili. To igro sprejema, zlasti ob drugem obisku Benetk, tudi Kanjoš; on in Furlan^^ sta v trenutku pred spoprijemom enotna v tem, da je njun položaj v bistvu enak in da oba skupaj lahko predstavljata nevarnost za beneškega leva.
Kanjoš izpolni voljo Paštrovičev, ker je njim etično zavezan, čeprav ve, da je njegovo delo po svojih razsežnostih vprašljivo (»Moglo mi je biti da sjedim doma kao gospodin. Nanese me neki grijeh da ovđe ludo poginem; pak da je za koga ni po jada, no za ove strašive i nadute nitkove«). Ta sestavina je vsekakor nasledek politične pragme in zgodovinske aktualizacije. V njej pa z enako silo prihajajo do izraza strukturna obeležja tradicionalne pripovedi kot literarne vrste. Ugotovljeno je namreč, da so bistvene fabulativne sestavine Kanjoša po svojem izviru celo iz romana o Tristanu, torej iz neke mednarodne snovi, teme in motivike, ki je obrodila svojo varianto tudi v srbski srednjeveški književnosti.*' Strukturni model tradicionalne zgodbe je ostal trdna podlaga, ki je ni moglo spremeniti posodabljanje idejne vsebine.
Za stilno podobo Kanjoša Macedonoviča je odločilna ugotovitev o nazornem in monumentalnem ubesedovanju, za katerega je značilna frazeologija, ki je strnjen kompendij lastnosti tradicionalnega pripovedništva (rekla, pregovori, epi-tetoneza, oblikovanje lika in načelo epskega nizanja pripetljajev).'* Iz tega okvira se izdvaja pojačan parodistični in satirični stilni kompleks, v katerem postavljamo za zgled nekaj mest:
a) ... otvore se vrata i ispane jedan hromac u zelenoj haljini kao gušterica.
b) Što pak tražite duždu zatočenika da mu odmetnika posiječe, ja menim da kad nije lično da se s njim dužde siječe, da mu nije ni dično slati mjesti sebe drugoga, jer su to dvije sramote.
c) Mogao bi duždu naći sreda svoju zamjenicu, ne jednu no trista, pak kakve zamjenice, da se zemlja trese! No je dužde odbio sve prosioce, jer želi tvojoj braći, skoro posinjenoj, otvoriti put slave, poštenja i neumrlosti.
č) Ja se poklonim do crne zemlje i reknem u sebi: lijepo li ova gospoda mažu i šaraju, a duždu: da ja ni najmanje ne sumnjam da će mi braća dragovoljno i radosno prihvatiti tako plemenitu čast i poslati duždu junaka njemu dostojna.
Prvi zgled s primero razkriva razmerje do beneške administracije nasploh, medtem ko označeno (»jedan hromac«) poudarja miselno stran Kanjoševega gledanja na svoje gospodarje. Njihovo bahatost in lažno veličino (zgled c) je spregledal, zato je moralno in intelektualno nad njimi. Miselna svoboda, ki izhaja iz zavesti o (ne)vrednostl, je prispevala ironično-satirična mesta, v katerih se predstavnik
" v Ljubiševem tekstu je etnik Furlan vezan na tole etimologijo: Orlandija — Urlandija — Furlandija, izvorno gre za Irca in Irsko (prim. N. Banaševič, n. d., str. 8).
" Prim. N. Banaševič, n. d., str. 6—7 (vzporednosti so: izzivač, dvoboj z namestnikom vladarja, otok kot mesto boja, čoln, ponudba sprave, odkrhnjeni meč in slavje v cerkvi ter na dvoru).
" O Ljubiševem izrazu je doslej največ pisal Božidar Pejovič, in sicer v Izraza XVI (1972), str. 459-68 (Stjepan Mitrov Ljubiša) ter Kn;iževna istorija V (1972), str. 98—110 (Osobenosti Ljubišinog liazivanjaj. Pa-rodičnega kompleksa se je mimogrede dotaknil Dragiša Zivkovič: Parodično-humoristični i ironični stilski elementi kao tvorački principi u srpskoj prozi XIX veka, Prilozi za književnost, jezik istoriju i folklor XXXIV (1968), str. 75.
167
Paštrovičev poigrava s svojimi sobesedniki (zgled b, zlasti pa č). Narodno-kon-struktivno načelo je tudi tu književnost spreminjalo v sredstvo osveščanja, hrabrenja in samozavesti. Kanjoš Macedonović, ki svoje fabulativne prvine dolguje ljudskemu izročilu, je s temi miselnimi razsežnostmi svoj dolg vrnil — ljudstvu.
III
Martin Krpan in Kanjoš Macedonović živita v posebnem vzdušju, ki jima ga dajejo razsežnosti narodne ideje. Pomena te ideje za njuno strukturo ni mogoče razumeti drugače kot iz dejstva, da je oboja struktura na specifičen način pri-enačena z razvojem obeh narodov (slovenskega in črnogorskega), in sicer tako, da je obema tekstoma pripadla v njem pomembna sooblikovalna vloga. Znana resnica je, da je slovensko slovstvo od razsvetljenstva dalje nastajalo vzporedno z narodno zavestjo, celo več: vseskozi je bilo tudi poglavitni nosilec ideje o narodni skupnosti. Besedna umetnost je bila namreč edino področje, na katerem se je za Slovence takšna ideja lahko formirala, zato sta slovstvo in ideja naroda živela v povratni spregi: slovstvo je s svojo vsebino in obliko konstituiralo narodno enoto, hkrati pa ji je vsiljevalo tudi svoje socialne in moralne norme. Sestav socialnih, moralnih in kulturnih vrednot, katerim se podrejata literatura in nacionalna skupnost, vsakega posameznika postavlja pred odločitev: ali se pokorniti skupni volji ali ostati zvest svoji subjektivnosti? Levstik in Ljubiša sta se včlenila v tako pojmovano narodno skupnost, ki jima je postala pogoj bivanja in cilj dejavnosti. V imenu ideje naroda sta pomagala oblikovati narodno skupnost, kar pomeni, da sta bralca privajala v takšno skupnost in ga vzgajala, da s prevzemom socialnih, kulturnih in moralnih norm svojo posameznost podredi nujnosti narodne splošnosti.*'
Kult narodne posebnosti, ki ga je bilo treba gojiti v procesu nacionalne identifikacije, je bil po svojem izviru iracionalen, kar najbolje razkriva problem tujstva in tujega. Nekritična ljubezen do sebe (amor sui) je rodila podcenjevanje drugega, s sabo pa je prinašala tudi pristrana in elitistična merila, po katerih so bile razsojane vrednote in veličine. Francoski ali nemški romantiki so bili samo zagledani v folklorno izročilo, Levstik in Ljubiša menita, da je sleherni-kova rodoljubna dolžnost to tradicijo tudi gojiti in še razvijati. Miselnost te vrste je nastala v pogojih narodne zasužnjenosti, zato taka pretiravanja lahko razumemo in celo — osmislimo. Vera v prihodnost namreč ne bi mogla biti toliko trdna, da je ni spremljalo prepričanje o prihodnosti, ki bo vzela preteklost v obzir. Gre za nacionalistično slabost, ki je postala splošno vzdušje, od katerega se ni bilo lahko odtrgati. Dolgo zadrževano rodoljubje in enako dolgo zbirano sovraštvo do tujca — gospodarja je zraslo do tistih meja, ki jih je F. Engels imenoval »negativni patriotizem«. Ljubezen do sebe in svojega se je spreminjala v narodnostno mitomanijo, kasneje pa celo v nacionalistično sovraštvo. Notranje napetosti, ki so se izživljale v okvirih takega terorističnega čutenja, so zahtevale od posameznika, da služi narodnim koristim z vsemi močmi. Patos in hiperbola sta bila v službi veličanja vsega, kar je bilo narodno (prim. ustrezne odlomke v izjavah Krpana ali Macedonoviča). Čustveni napon je bil tako velik, da so izostajala merila za nianse, uveljavilo pa se je prikazo-
o ideji naroda v razvoju literarno-estetske produkcije je pisal Janko Kos v razpravi Slovenske literarne konstante (V), Sodobnost XXIII (1975), str. 660-68.
168
vanje skrajnosti. V tem prikazovanju so se pojavi življenja in sveta zreducirali na nasprotja med belim in črnim, vrednostna lestvica pozna samo vzvišeno ali grdo, v medsebojnih razmerjih pa se je uveljavila dvojnost med svojim (slovenskim, črnogorskim) in tujim (avstrijskim, beneškim).
Zavesti o nacionalni pripadnosti je posameznik podrejal celo tiste osebnostne razsežnosti, ki so obstajale v človeku od njegovega rojstva v zgodovini. Služiti svojemu narodu, uskladiti svoje želje in zahteve s koristmi etnične skupine — to je bilo ne samo imperativno načelo zgodovinskega trenutka, temveč tudi potrjevanje lastnega bivanja, dokaz lastne smiselnosti, identifikacija z nečim, kar je zaradi svoje trajnosti vredno in lepo. Kanjoš Macedonovič za sebe sploh ne želi sprejeti nagrade, svojo uslugo pogojuje s spoštovanjem dogovora o neplaćanju carine za celotno črnogorsko pleme. Martin Krpan je nekoliko bolj »sebičen«; on zase uzakoni trgovino »na črno« in s takim papirjem odide z Dunaja. Črnogorski pripovednik govori iz patriarhalne plemenske etike, slovenski oblikuje refleks resnične prakse takratnega političnega trenutka (»drobtinčarstvo«).
Označeni kontekst, ki je imanenten tako Maitinu Krpanu kot Kanjošu Macedo-noviču, je določil pripadnost obeh del v tako imenovani narodno-konstruktivni tip rane realistične književnosti. Na tej širši podlagi, ki je za oba avtorja skupna, svoj izvir pa ima v Kopitarju in Karadžiču, je prišlo do večjih analognih paralelizmov tudi v notranji strukturi. A. Saulič je v svoji študiji naštela sedem takih vzporednosti, ki so prvenstveno tematične in snovne narave (človek iz naroda pomaga vladarju, razloček med bojevnikoma po vojaški izkušenosti in oborožitvi, junakova samozavest, enaka nagrada, odbijanje vladarjeve hčere, iskrenost v ponašanju in medsebojnih zvezah ter nehvaležnost solastnikov).'« Tak prijem problema seveda ni izčrpal, tipološka analiza se z njim ne more zadovoljiti, ker je segel le po vnanjih razsežnostih, ni pa prodrl v globinske in zato bolj odločilne plasti obeh del.
Levstik in Ljubiša sta deloma še prepričana, da je folklora tista forma, ki omogoča celostno estetsko spoznanje sveta in življenja.
V njunih očeh je to slovstvo naravno podaljšanje življenja in izkušenj, kar pomeni, da je vsaka taka ubeseditev že vnaprej adekvatna in avtentična.'^ Krpan in Kanjoš sta človeka iz naroda in oba se odlikujeta z nravstvenimi značilnostmi. V času družbenih nasprotij je bil nravstveno visoko dvignjen narodni človek programskega pomena, kar je za oba pisatelja in za obe literaturi izjemno važno. Razsežnosti te vrste sta oba pripovednika izvedla v tipično folklorni strukturi, v kateri je ohranjena njena poglavitna estetska premisa — enotnost med ustvarjalcem, delom in konsumentom. Levstik in Ljubiša želita ostati na ravni kolektivne izkušnje, od tod so v obeh tekstih mesta, ki pletejo zadevne vezi. Za zgled:
a) Promisli jesu li se malo uzrujali na te riječi.
b) Menite, da je Krpana to kaj mudilo, ka-li? ,
" A. Saulič, n. d., str. 241-43. Avtorica opozarja na vzporednosti med Ljubišo in madžarskim pesnikom J. Aranyjem (To/di, 1846); ta ep je v srbščino 1857. leta prevedel J. Jovanovič-Zmaj. Kako je prišlo do teh sorodnosti, razlaga N. Baneševič v omenjeni študiji.
Zanimivo izjavo o tem je ohranil Ljuben Karavelov: »Bolgara je težko prepričati, da pesem, povest ali narodno izročilo niso resnični. Pripravljen bo prej verjeti, da se moti ves svet, a da Imajo prav njegovi predniki, ki so ga prepričevali, da je izročilo sveto in točno«.
169
Tak prijem vzbuja vtis, da gre za zgodbo, ki je neposredno in spontano zrasla iz življenja. Izjemna vloga pripovedovalca in poslušalca pa določa še neko zelo značilno posebnost: omenjena struktura dopušča, da se označi predvsem pripovedovalec, medtem ko pripovedni liki ostajajo šablonski in shematični. Tako za Krpana kot za Kanjoša je bilo že ugotovljeno, da sta značilna tipa, nista pa značaja v literarnoteoretičnem pomenu besede. Psihološka in karakterološka individualizacija se tu ni mogla pojaviti, ker jo je onemogočila pisateljeva zavestna odločitev za folklorno pripovedno strukturo. Za to strukturo je osrednje vprašanje, kako se je nekaj zgodilo; potek pripovedi kot konstrukcijsko pravilo in končni efekt samega pripovedovanja sta tisto središče, v katerem se združujejo delo, pripovedovalec in poslušalec. Levstik in Ljubiša, to je značilno, naglašata prav dejstvo pripovedovanja (ustne naracije). Njena stilna frazeologija je v skladu s tem naglašanjem, kar pomeni, da je obema prvenstveno do avditivne — ne vizualne — ubeseditve.*^
Martin Krpan in Kanjoš Macedonović sta na meji med romantiko in realizmom, kar je povzročilo preobrazbe in odstope od orisane izhodiščne literarne strukture. Obe deli izhajata iz folklorne in mitološke zavesti, kar pomeni, da sta zasnovani na prepričanju, da oblikujeta objektivno resničnost. To podlago razjeda subjektivna izkušnja, ki govori, da sta pripovedi nov svet, ki je utemeljen v estetskem dejstvu in razkriva estetsko resnico. Ob težnjo za reprodukcijo resničnosti se je postavilo dejstvo imaginativnih razsežnosti. Hkratnost obeh prijemov je prinesla križanje dveh strukturnih ravni, katerih zunanji izraz je že omenjeni parodiiski in satirični kompleks. Z njim prihaja v tej pripovedni prozi do tistega preloma, ki je značilen za vse južnoslovanske književnosti petdesetih in šestdesetih let XIX. stoletja. Premena folklomo-mitološke zavesti v literarno je odmaknila literaturo od posnetka in napravila od nje stvaritev.^*
Odmik te vrste od izročila je najbolj opazen v tektonskem kompozicijskem načelu, ki ga je mogoče ugotoviti tako v Martinu Krpanu kot v Kanjošu Mace-donoviću. Členitev snovi v obeh delih ne more biti zgolj nasledek naravnega — in zato nezavestnega — razporejanja posameznih delov zgodbe, marveč je lahko predvsem, nasledek zavestne izbire in odločitve. To ne preseneča, ker vemo, da so književnosti rade segale ravno v prvih fazah realizma po nekaterih estetskih teoremih klasicistične stilne formacije. Volja, ki je želela urejati življenje in svet na pragmatični ravni, si je poiskala ustrezen ekvivalent tudi za obvladovanje besednoumetnostnega ustvarjanja. Klasicistično kompozicijsko načelo je potemtakem logično dopolnilo poglavitnega okvira, v katerem se pojavljajo druge literarne razsežnosti Levstikovega in Ljubiševega dela.
Ko je Ljubiša objavil svojo zbirko Pripovijesti crnogorske i primorske (1875), je vzel za moto naslednje Njegoševe stihe:
Ako nije mjesto za življenje, A ono je mjesto za pričanje. Pričanje je duši poslastica. Kao vama vaše gurabije.
" o teh problemih razpravlja Božidar Pejović v citirani študiji (Književna istorija, štev. 17, str. 9«-—103; značilen je že podnaslov, ki se glasi: Samoironija pripovjedača).
Na taki podlagi je zasnoval zelo instruktivno monografijo bolgarski literarni teoretik Bojan Ničev (Uvod v južnoslavjansliija realizm, Sofija 1971, 309 str.).
170
Na eni strani so življenje in gmotne dobrine, na drugi umetniška dejavnost, ki prinaša duševno ugodje. Besedna umetnost v prvobitnem pomenu besede (pripoved) je bila v majhnih književnostih poglavitni pripomoček prerodnih prizadevanj, v zvezi z njo so se ob estetskih pobudah pojavljali zato tudi vidiki, ki so imeli prijemališče zunaj ustvarjalnih plasti. Slovstvo je bilo instrument na-rodno-konstruktivnega procesa, kar pomeni, da je bilo zavestno usmerjeno v določeno smer in ocenjevano po tem, koliko je bilo zmožno takojšnje družbene uresničitve. Prostor estetike se je tako polnil z aktualnimi problemi časa, ki so slovstveno vsebino omejevali in vezali na nekaj norm, za katere so vsakokratni udeleženci menili, da so poglavitna sestavina njihove družbene eksistence. V tem okviru »pripovedovanje, ki je duši slast« predstavlja integral, s katerim sta povezana Levstikov Martin Krpan in Ljubišev Kanjoš Macedonovič.