v
FRANQUEO PAGADO	CORREO Argentino
TARIFA REDUCIDA Concesiön 2560	
Naš naslov:
AVALOS 250 — BUENOS AIRES
EEPUBLICA ARGENTINA
V
NASE DUHOVNO ŽIVE JEN JE
Buenos Aires, dne 3' februarja 1934
NUESTRA VIDA ESPIRITUAL
številka 37
Evangelij druge pred-postne nedelje
Lk 8, 4—15.
Ko se je zbrala velika množica ljudi, in iz vseh mest prišla k njemu- je povedal Jezus v priliki:
“Sejavec je šel seme sejat.
In ko je sejal, ga je nekaj padlo poleg pota in je bilo pohojeno in ptice neba so ga pozobale.
Drugo je padlo na skalo; in ko je pognalo, je vsahnilo, ker ni imelo vlage.
Drugo je padlo v sredo med trnje; in trnje, ki je z njim zraslo, ga je zadušilo.
Ko je to govoril, je zaklical: “Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!”
Njegovi učenci pa so ga vprašali, kaj pomeni ta prilika.
On jim je rekel: “Vam je dano razumeti skrivnosti božjega kraljestva, drugim pa se daje v prilikah, da gledajo, pa ne vidijo, in poslušajo, pa ne razumejo.”
Prilika pa to pomeni:
Seme je božja beseda.
Kateri so poleg pota, so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in vzame besedo iz njih srca, da ne verjejo in se ne zveličajo.
Kateri so na skali, so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, kadar jo slišijo, — pa nimajo korenine: nekaj časa verujejo, ob času skušnjave pa odpadejo.
Seme pa ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, pa gredo in se v skrbeh in bogastvu in nasladnosti življenja zaduše in ne obrode sadu-
Ono pa, ki je v dobri zemlji, so tisti, ki besedo slišijo in ohranijo v dobrem in plemenitem srcu ter obrode sad v potrpljenju.”
Samo tisti, ki so sprejemljivi za Jezusov nauk, in hočejo po njem tudi živeti, morejo globlje prodreti v skrivnosti božjega kraljestva. Kateri po lastni krivdi niso sprejemljivi za Jezusov nauk, in nočejo po njem živeti, prilike poslušajo, morda se jim zdijo lepe in za uho prijetne, zveličavne resnice pa, ki so v njih obsežene, jim ostanejo prikrite.
V ostalem pa je gornja Jezusova prilika tako jasna in lahko razumljiva, da je ni treba natančneje razlagati, marveč se je treba samo po njej ravnati.
Evangeljska misel: Kakšen sad rode v Tvoje srce sejana semena božje besede? Tudi tista, ki jih bereš v Našem duhovnem življenju?
Seja
Gospod predsednik bratovščine živega rožnega venca nas obvešča, da se bo vršila v nedeljo dne 18. februarja ob pol treh popoldne v navadnih prostorih Avalos 250 seja širšega odbora imenovane bratovščine. Na seji se bodo obravnavala zelo važna vprašanja, kakor bodo videli upravičenci iz posebnih vabil in dnevnega reda, ki bodo vsakomur pravočasno dostavljena. Gospod predsednik že sedaj prosi točnosti in polnoštevilne vdeležbe.
Cerkveni koledar
4.	februar druga predpostna nedelja — slovenske božje službe na Paternalu po navadi ob desetih dopoldne in ob štirih popoldne.
5.	februar — pondeljek — spomin svete Agate, ki je za časa cesarja Decija umrla po strahovitem trpljenju mučeniške smrti za Kristusa.
6.	februar —- torek — spomin svetega škofa in Pavlovega učenca Tita.
7.	februar — sreda — spomin lujanske Matere božje, posebne zavetnice Argentine, TTruguaya in Paraguaya.
8.	februar — četrtek — spomin svetega redovnika Janeza de Matha.
9.	februar — petek — spomin svetega Cirila Aleksandrijskega, velikega bojevnika za pravice Cerkve, Učenika Cerkve.
10.	februar —- sobota — spomin svete redovnice Sholastike, sestre svetega Benedikta.
11.	februar — tretja predpostna nedelja — hkrati spomin prvih luiških prikazovanj, slovenske božje službe po navadi.
Cerkvena kronika
Zakrament svetega krsta je prejela Lilijana Mavel Katarina Rosato, kateri sta botrovala Elvira Komavelj in Andrej Lužnik.
Delavniške svete maše na Paternalu, Avalos 250, bodo od slej dalje spet ob sedmih zjutraj.
Slovenski izseljeniški duhovnik bo maševal tekom meseca februarja doma na Paternalu in sprejema ta mesec tudi maše, ki jih je moral doslej odklanjati', ker jih ni mogel opraviti. Običajna pristojbina tri pese.
V samostan sester svetega Kamila je vstopila pretekli teden gospodična Ema Tamburini, učiteljica naše paternalske farne šole. Bila je tudi Slovencem dobro znana in jim bo ostala v najlepšem spominu. V samostanskem življenju ji želimo obilo sreče in zadovoljnosti !
Ma9o katekizma za naše male
Cela vrsta velikih prazniških spominov je šla zadnje tedne mimo nas. Krščanski starši so gotovo razlagali svojim otrokom njihove globoke pomene in so jih peljali v cerkev, kjer so videli celo vrsto zajemljivih obredov, ki so jim jih po svoji najboljši vednosti dopovedali, kar je bil najnazornejši-in najboljši krščanski nauk ali katekizem.
Danes pa moramo spet li naši vsakdanji razlagi krščanskega nauka za naše male.
O stvarjenju so govorili zadnji naši katekizmi, o stvarjenju nam nevidnega in vidnega sveta, nevidnih angelov in vidne božje narave, zlasti o stvarjenju prvih ljudi Adama in Eve. o njunem lepem življenju v raju. in o njunem prvem grehu.
Nesrečna Adam in Eva!
Vsako nepokorščino in vsak greh Bog mora kaznovati- Greh Adama in Eve pa je Bog kaznoval posebno težko zato, ker bi se ga bila Adam in Eva posebno lahko ubranila in obvarovala.
Kar sta želela, s tem sta bila najprej kaznovana. “Oči se vama bodo odprle”, je dejal nevoščljivec hudobni duh. In res so se jima odprle. Ampak kako! Kakor strahoten trepet je preletel njuni telesi in njuni duši. Spoznala sta, da sta naredila veliko neumnost ker nista poslušala dobrega Boga. Vest se je oglasila in zapekla in povdarjala, da nista več božja otroka in prijatelja, da nimata več posvečujoče božje milosti in ne pravice do nebes. Njuna volja je oslabela in je vse huje ko prej zavabila v greh. Njuno spoznanje je oslabelo in otopelo. Pravimo, da je postala njuna volja h slabemu nagnjena. Spoznala sta da sta naga. Sramota ju je obšla. Med drevje sta se skrila, toda Bogu ni mogoče uiti in Bogu se ni mogoče skriti!
Mladi Jezušček pri vsakdanjem domačem delu vzgled vsem dobrim otrokom.
Poklical je torej Bog Adama in mu je napovedal kazen za greh: Iver si jedel od pre-povedanegia drevesa bodi zemlja prekleta-Trnje in osat ti bo rodila. V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se vrneš v zemljo, iz katere si vzet. Zakaj prah si in v prah se povrneš.”
Evo je kaznoval: “Veliko boš trpela s svojimi otroci!”
Adam in Eva sta bila pri priči izgnana iz raja v pust in nerodoviten svet. Morala sta veliko trpeti in na zadnje ju je čakala smrt, dočim sta bila prvotno ustvarjena neumrljiva in celo neranljiva in za bolezen nedostopna.
Adam in Eva so naši prvi starši. Adam je naš prvi oče in Eva naša prva mati, mi pa smo njihovi otroci. Zato je njihov greh škodoval tudi nam.
Adamov greh je prešel na vse ljudi. Vsi smo ta greh od Adama podedovali- Imenuje se zato izvirni greh ali podedovani greh. Z grehom smo podedovali tudi hudo poželje-nje v greh, trpljenje in smrt.
Samo Devico Marijo je Bog obvaroval izvirnega greha.
Bog je videl že v raju, kako hudo bomo morali trpeti zaradi tega greha. Zato se je ljudi usmilil in je obljubil Odrešenika. Obrnil se je k hudobnemu duhu. ki je bil v kači, in je rekel: “Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženo, med tvojim in njenim zarodom. Ona bo tebi glavo strla.”
Adam in Eva sta tako vedela, da bo prišel nekoč Odrešenik. Povedala sta to pozneje tudi svojim otrokom.
In ljudje so čakali Odrešenika.
Šesta skrivnost sv. rožnega venca: Ki je za nas krvavi pot potil
Veliki četrtek po zadnji večerji, neposredno predno se je začelo strašno Jezusovo spravno trpljenje za grehe sveta.
Jezus je prišel s svojimi učenci na Oljsko goro in se ustavil na vrtu Getsemani.
Začel je tedaj žalovati in je rekel: “Moja duša je žalostna do smrti- Ostanite tukaj in čujte z menoj.” Nato je šel malo naprej in je pokleknil ter molil: “Oče vžemi ta kelih od mene!” Precej pa je pristavil: “Vendar ne moja ampak tvoja volja se zgodi.” In obšle so ga smrtne težave in začel mu je teči pot kakor kaplje krvi. Prišel pa je angelj in ga pokrepčal.
Vsakemu grehu je pisana brez dvomna in gotova kazen. Tudi grehu, ki je bil pri spovedi že odpuščen.
Ni rečeno, da je vsako naše trpljenje kazen za greh. Dosti naših trpljenj pa nam je
brez dvoma že tu na svetu poslanih prav v kazen za naša grehe.
Ni nam zabranjeno prositi, da bi bile naše stiske preložene: “Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih trpijenja mimo mene!” Treba pa je, da tudi mi svojim molitvam vedno dostavimo: “Vendar ne moja, ampak Tvoja volja se zgodi!”
Apostolska dela
Apostolsk adela je svetopisemska knjiga, ki pripoveduje, kako se je godilo Jezusovem nauku in njegovi Cerkvi prva leta njenega samostojnega življenja, to je prva leta po Jezusovem vnebohodu.
Napisal je Apostolska dela sveti Luka, zdravnik po poklicu in velik prijatelj in sitremljevalec apostola Pavla.
Po svojem rojstvu je bil Luka pogan, doma iz Antijohije, slavnega sirskega mesta, kjer je apostol Peter dobil prvih prijateljev krščanske vere. V Antijohiji se je zdravnik Luka seznanil tudi z apostolom Pavlom, katerega se je oklenil z vsem srcem. Tudi Pavel ga je cenil, in ga imenuje v svojih pismih “ljubljenega zdravnika” in “brata”.
Staro izročilo pripoveduje, da je bil zdravnik Luka tudi imeniten slikar, ki je naslikal med drugim Jezusovo mater Marijo-
Jezusa osebno ni poznal, vendar je popisal njegovo življenje. V začetku tega Jezusovega življenja ali evangelija zatrjuje, da je vse natančno poizvedel in vse natačno in po vrsti popisal, kar je Jezus delal in učil. Gotovo je tudi mater božjo, ki je takrat še živela, osebno naprosil, da mu je povedala vse o spočetju, rojstvu in mladosti Jezusovi.
Na dveh dolgih misijonskih potih je spremljal Luka apostola Pavla in prenašal z njim vse nebrojne in nepopisne težave- Tudi v najhujši stiski ga ni zapustil.
Luka, pisatelj Apostolskih del, ima lep. prijeten in živahen slog. Pozna se mu da je splošno izobražen mož. Zato bomo Apostolska dela, ki jih bo prinašalo za naprej Naše duhovno življenje, brez dvoma vsi čitali z velikim užitkom.
Občudovanja je vredna natančnost, s katero popisuje pisatelj Luka kraje in dogodke. Ni prehodil majhnega kosa sveta: Palestino, Malo Azijo, Grško, Italijo, Sredozemske in Egejske otoke. In vendar je povsod kakor doma, pozna vse politične in družabne razmere svoje dobe. Tudi posvetni zgodovinar mora biti take knjige vesel.
Apostolska dela je napisal sv. Luka skoro gotovo začetkom leta 63 po Kristusovem rojstvu. V njih namreč še omenja dveletno internacijo apostola Pavla V Rimu, ko je bil sicer zastražen, vendar si je mogel svobodno najeti stanovanje, sprejemati v njem obiske, in učiti. Še istega leta 63 je bil Pavel oproščen in je poleti že odšel na novo misijonsko pot v Španijo, česar pa Apostolska dela več ne omenjajo-
Svoji knjigi sveti Luka ni dal sam imena. Po navadi svojega časa jo je posvetil nekemu znamenitemu rimskemu kristjanu Teofilu. Naslov “Apostolska dela” je dobila knjiga šele veliko pozneje.
Morda še to, da ta naslov ni čisto umesten. Knjiga ne pripoveduje namreč o delovanju vseh apostolov, marveč predvsem našteva dela in pota apostola Pavla, manj apostola Petra, prav malo tudi še Janeza in oba Jakoba, dočim druge apostole komaj da omenja.
Kakor pismo apostola Pavla Soluncem, bomo tudi Apostolska dela prinašali v dobesedni slovenski prestavi po grskem izvirniku, ne da bi kaj dodali ali odvzeli. Za razumevanje potrebne opazke bomo dodali pod črto v drobnem tisku.
Franc Dalibor
ARGENTINSKI FILMI
m. FILM: SMRT V ARGENTINI
(Nadaljevanje)
Nedavno sem čital v argentinski zdravniški reviji La semana medica, da navidezne smrti sedaj ne bo več. Neki londonski lekarnar je namreč iznašel pred kratkim majhen preprost in cenen aparat, ki brezdvomno u-tavlja, ali je človek živ ali mrtev. V zapečateni stekleni cevki je shranjen konec vijoličaste nitke, ki je prepojen s posebno patentirano tekočino. Takoj po človeški smrti namreč kri neha krožiti po telesu in se iz-premeni. Mrliškemu ogledniku ni treba drugega, kakor da s pomočjo igle potegne to
nitko skozi ogledančevo meso, tako da pride v stik s krvjo, kjer jo pusti kake pol ure. Kri živega človeka pusti nitko neizpreme-njeno, vijoličasto, vsled smrti nujno izpre-mjenjena kri pa nitko nujno rumeno pobarva- Ta preprosta metoda ne more baje nikdar varati Baje bo Anglija v najkrajšem času zakonito odredila, da bodo vse angleške smrti pred pogrebom na zgornji način brezdvomno ugotovili.	'
Naši slovenski podeželski mrliški ogledniki smatrajo, da je človek mrtev, kadar, je
nehal dihati, kar skoro vedno drži. Tudi navidezno mrtvi diha, čeprav le zelo nalahno. Navadno dado zato ogledovanemu ogledalce pred usta, kjer je držijo minuto ali dve. Popolnoma neorošeno ogledalce pomeni, da je ogledovani resnično mrtev, ker čisto nič več ne diha. V dvomljivih slučajih mu vlijejo svinca v odprto roko. To je tako močan dražljaj, da se morajo živci nehote zdrzniti, če so že živi. Drugi vlijejo na kožo kake kisline, žveplene, solne, očetove. Ako se ne pojavijo na tekočini nobeni mehurčki, je znamenje gotove smrti. Močno prevezan prst živega človeka zateče, pri mrtvecu pa ne opaziš nobene izpremembe. Posebno gotov znak smrti je mrliška otrplost, ki nastopi 6 do 24 ur po smrti in traja 6 do 48 ur- Mrtvo truplo se začne tudi razkrajati in razširjati tako zoprni mrtvaški duh.
Da popolnoma onemogočijo, da bi bil kdo živ pokopan, prerežejo nekateri mrtvecu žile. Nekateri drugi, posebno premožnejši sloji, mn prebodejo srce z dolgo zlato iglo. Oba ta načina katoliška Cerkev zabranjuje, ker bi bilo to lahko ubijanje nedolžnega.
Prevelik strah, da bi bil kdo živ pokopan, je neupravičen in nespameten. Po daljši bolezni je navidezna smrt nemogoča. Pri takih se bliža smrt s počasnim splošnim in gotovim propadanjem telesnih moči. Najprej odpovedo oči, potem uho, potem tip. Nazadnje izgine zavest. Senca se udero, spodnja čeljust se povesi, nos in brada se poostri, ves obraz se podaljša. Trepalnice padejo skupaj, pa ne pokrijejo oči. Oko izgubi blesk, ugaša- Bolnik sope počasi; težko, hropeč. Žila bije vedno slabe je. Roke, noge, ustne so mrzle. Lice oblije mrzel, sluzast pot. Bolnik neha dihati. Mrtev je.
Tudi bodisi zavestno, bodisi nezavestno nervozno grabljenje za odejo smatra ljudska govorica — zdi se, da ne brez vzroka — za znamenje bližajoče se smrti.
Navidezna smrt je mogoča, kadar ni razdejan noben neobhodno potreben življenski organ, ampak so bili človeku samo nenadoma odtegnjeni življenjski pogoji, zlasti zrak in toplota. Tako je pri obešencih, utopljenih, zmrzlih, redkeje pri zastrupljencih. Mogoče je navidezna smrt tudi pri živčno bolnih. Običajno traja taka navidezna smrt nekaj ur. Živčno bolni pa včasih, čeprav skrajno redko, morejo ostati tudi po nekaj dni navidezno mrtvi.
**
*
Ker mrtve v Argentini tako hitro pokopavajo» je posebno v Buenos Airesu zelo razširjena navada, da sorodniki obvestijo svoje prijatelje h\ znance potom časopisa, najraje v vodilnih buenosajreških dnevnikih La Prensa, Naeion in Razom Takšno majhno obvestilo v Prensi stane čedno svotico $ 15.—. Oskrbi je navadno pogrebni zavod.
Imel sem prijatelja ,ki je sedaj tudi že med mrtvimi, upokojenega železniškega u-radnika, ki je vsako jutro najprej prečital vse mrliške oglase, ki pa jih ima samo Prensa po kakih 50 na dan. “Kaj hočete”, je rekel, “samo na ta način morem pravočasno zvedeti za smrt in pogreb kakega prijatelja, ki smo sedaj že vsi od danes do jutri”.
Buenosajreški pogrebni zavodi si dovoljujejo marsikaj, česar bi si drugod ne dovolili. Pozneje bom skušal pojasniti, zakaj da
umira v Buenos Airesu toliko ljudi brez zakramentov. Skoro vsi. Če pa pogledate oglase v Prensi» boste na veliko začudenje ugotovili, da se skoro vsi začenjajo z besedilom: Confortado con los auxilios de la Santa religion y la bendicion papal — pokrepčan s svetimi zakramenti za umirajoče in s papeškim blagoslovom . . . Pred leti je umrl v moji bližini Žid Isaac Silberstein, trgovec s pohištvom- Naslednje jutro je javljala Prensa: Isaac Silberstein, previden s sveti'-» mi zakramenti za umirajoče in pokrepčan s papeškim blagoslovom... Najbolj pa sem se začudil, ko se je ustrelil pred leti Portugalec Pinto, moj sosed in mehanik v argentinskem vojnem arzenalu in sem drugo jutro spet bral v Prensi: previden in pokrepčan itd. Tudi to so svojevrstne argentinske zanimivosti.
**
*
Smrt v Argentini je precej drag špas. Navaden pogreb:	oder, krsta, mrliški voz z
dvemi konji in dve kočiji, stane danes 150 — 180 pesov. Pred kratkim je bilo vse to še veliko dražje.
Vsakdanja stvar je, da kdo ne zapusti dovolj za pogreb. Sosedje in rojaki potem navadno tako dolgo zbirajo, da zberejo za pogreb skromno svoto. Pogrebni zavodi so neizprosni in ne postavijo odra, dokler ni bila plačana polovica stroškov na račun.
Večna taka zbiranja so neprijetna in se jih ljudje tudi naveličajo, če so le prepogosta.
Tako je umrl leta 1932 v Sarandi poleg Buenos Airesa moj znanec Hrvat Božo Kravanj- Bil je sodar po poklicu; ljubo pa mu je bilo posebno tisto, kar sodi v sebi hranijo. Sedem in štirideset leten je umrl na vnetju ledvic. Zapustil ni niti beliča in tudi svojih ljudi ni imel. Pogrebni zavod ga ni hotel pokopati. Bilo je o božiču. Vročina kanibalska, kakor pravimo. Sredi te velike vročine je ostal štiri dni nepokopan. Na vseh koncih mu je pokala koža. Šele tedaj sem zvedel za njegovo smrt. V kratkem smo to' liko zbrali, da smo ga dostojno pokopali.
Grajevredna je zanikrnost oblasti, ki ne poskrbijo za pogreb tisth, ki so umrli brez sredstev-
Še bolj graje vredna pa je brezbrižnost prebivalstva v katero moram žal uključiti tudi Slovence, ki si za svojih živih dni ne poskrbijo za skromen pogreb. Hvalevredna je misel bratovščine živega rožnega venca, ki hoče nuditi svojim zavarovancem proti neznatni članarini primernih sredstev za skromen pogreb. Še boljše pa je pravo zavarovanje pri solidnem zavodu, ki ne plača v taki nesreči samo pogreba, marveč tudi še primerno svoto družini pokojnega, staršem ali drugim dedičem. Naši rojaki izseljenci v Severni Ameriki so taka zavarovanja
naravnost vzorno izpeljali.
**
*
Argentinski pogrebni zavodi so zelo do-bičkanosna podjetja, na katera opozarjam podjetne rojake. Še vsi lastniki pogrebnih zavodov, ki sem jih do slej spoznal, so obogateli. Morda bolj po deželi kakor v glavnem mestu, kjer je danes že precej konkurence. Na deželi pa poznam kraje ki imajo brez okolice po pet do šest tisoč duš; pa nobenega pogrebnega zavoda. Na deželi pro-
dajajo krste navadno easas de ramos generales, večji almaceni. Ali oderskih priprav nimajo. Marsikje tudi ne poznajo mrtvaških voz- Mrtvaški odre si mora tedaj pripraviti, kakor kdo ve in zna, krsto pa peljejo na pokopališče z navadnim vozom ali pa na kamijonu. Ta obrt bi se lahko združila na primer tudi z izdelovalnico rakev ali transportnim podjetjem. To delo morda ni ravno za vsak želodec ,ampak danes je denar sveta vladar.
* *
*
Nagrobne napise imenujemo po stari grški besedi še danes epitafi.
Epitafi so odmevi grobov in nam pričajo o plemenitosti pokojnikov in tistih ki so jim postavljali nagrobne spomenike.
Nagrobni napisi so zapisani za dolgo dobo let in morajo biti lepi, plemeniti in dobro premišljeni. Tako vsaj so razumevali epitafe stari Grki in Rimljani, ki so nam zapustili v nagrobnih napisih nedosegljive pesniške lepote. Da nič neomenjam staro-slavnik krščanskih nagrobnih napisov po katakombah.
Na grob svojemu detetu je napisal plemenit Grk najslajši epitaf ki si ga moremo misliti: “Zemlja bodi lahka njemu ki te je tako malo težilo.”
Francoski pesnik Scarron pa je ukazal takole napisati na svoj grob: “Ta ki tu počiva je bil bolj pomilovanja vreden ko zavidanja. Tisočkrat preje je umrl predno je izgubil življenje- Človek tiho hodi, da ga ne prebudiš. To je prva noč ko ubogi Scarron mirno spi in sanja.”
Tudi v Argentini sem videl mnogo prav prikladnih in uspelih epitafov.
Na pokopališču Flores lahko berete na primer tale napis na grobu nekega šaljivega zdravnika:
Aqui duerme, oh caminante,
El medico doctor Farfante.
Bueno es que en silencio huyas:
Fue ministro de la muerte,
Y	puede que se dispierte
Y	vuelva a haeer de las suyas.
To bi se reklo na naše prosto prestavljeno: Popotnik, tukaj spi zdravnik doktor Farfante. Najboljše je, če hitro in tiho bežiš od njegovega groba. On je nosil ljudem smrt. Utegnil bi se zbuditi in nadaljevati s svojim poslom.
Na istem pokopališču sem bral drug zanimiv nagrobni napis:
Yace aqui don Juan Quiros el honrado almancenero del almaeen de Salgiiero mil quinientos veintidos.
La muerte con mano ruda llevose a este hombre de bien, mas continua la viuda al frente del almaeen-
Prosto po naše: Tu počiva častivredni trgovec gospod Ivan Quiros iz ulice Salgiiero tisoč petsto dvajset in dve. Smrt ga je s kruto roko oropala vsega premoženja, njegova vdova pa še naprej vodi trgovino.
Kdor bi čutil v sebi kaj pesniške žile, naj oba epitafi ja prepesni v lepo slovenščino in jih bomo radi še enkrat objavili.
Še en zanimiv napis in dogodek iz Chaca-rite.
Pred par leti je umrl neki Seicali in določil v oporoki, da naj ga pokopljejo v grobnico njegovih staršev. Nagrobni napis si je sam sestavil:
“Padre madre e bij o estan otra vez reunidos, — libres por fin de malos parientes y peores amigos.”
Po naše: “Oče mati in sin so se tu ponovno sešli, vendar že enkrat rešeni zlih sorodnikov in še slabših prijateljev.”
Ta napis ni bil povolji pokopališkemu nadzorniku in ga je dal odstraniti. Pokojnikova sestra, upraviteljica zapuščine, ki se naj-brže ni štela med sorodnike, ki jih omenja napis, se je pritožila, da se ima postaviti napis na prejšnje mesto. Sodnik pa se je skliceval na družabno dostojnost in mir in je odločil, da obvelja nadzornikova. To se je zgodilo v najnovejšem času, pred nekaterimi tedni.
**
*
Velemesto Buenos Aires ima samo troje pokopališč: Chacarito, Becoleto in pokopališče v Flores-
Recoleta je počivališče buenosaireške aristokracije in plutokracije, plemenitašev in
bogatašev. Na Recoleti jih pokopljejo letno komaj še po par sto.
Tudi pokopališče Flores je razmeroma majhno in služi pred vsem isto imenskemu mestnemu oddelku-
P
Eno največjih pokopališč sveta pa je Cha-carita, ki sprejme vsaki dan eno h drugemu preko sto trudnih potnikov skozi življenje.
Pokopališki problem postaja v Buenos Airesu naravnost gorostasen. Mislim da ga na vsem svetu ni velemesta» kjer bi bil ta problem tako pereč.
Chacarita se nahaja danes takorekoč sredi mesta. Čeprav je to pokopališče ogromno, je vendar za tako veliko mesto že tako tesno, da je privedlo mestni svet do naravnost groznih ukrepov.
Ko se je koncem, preteklega stoletja ustanavljalo pokopališče na Chacariti ni mogel nihče misliti da se bo mesto tako hitro in tako zelo razširilo in razvilo. Saj ni štelo začetkom tega stoletja niti četrt milj ona prebivalcev, danes pa jih šteje brez predmestij dva miljona in dvesto pedeset tisoč s predmestji vred pa skoro tri miljone.
(Dalje prihodnjič).
STORŽEK
Po LORENZINI — LOVRENČIČU
XXIII.
Storžek objokuje smrt Deklice z modrimi lasmi, potem pa dobi goloba, ki ga odnese na morsko obalo, kjer se vrže v vodo, da bi šel na pomoč svojemu očku Pepku.
Ko ni čutil Storžek za vratom več teže onega trdega in ponižujočega obroča, je stekel čez polja in se ni ustavil ne minute, dokler ni dospel na državno cesto, ki bi ga morala pripeljati do Sojkinega doma.
Prišedši na cesto, se je obrnil nizdol, da bi pogledal ravnino, ki se je tam spodaj širila, in s prostim očesom je prav dobro videl gozd, kjer je v svojo nesrečo srečal Lisico in Mačka, sredi gozda pa je videl oni stari hrast, na katerem je gugaje se visel za vrat; in še je pogledal sem in pogledal tja, a male hišice Deklice z modrimi lasmi ni mogel opaziti.
Neka zla slutnja se ga je polastila in zdirjal je na vso moč, kolikor mu jo je ostalo v nogah, in v nekaj minutah je bil na ledini, kjer se je nekoč dvigala Bela hišica. A Bele hišice ni bilo več. Bila pa je majhna marmornata plošča, na kateri so se brale v velikih tiskanih črkah sledeče žalostne besede:
TU POČIVA
DEKLICA Z MODRIMI LASMI UMRLA OD ŽALOSTI KER JO JE ZAPUSTIL NJEN BRATEC STORŽEK.
Kako je obstal Storžek, ko je slabo pre-slovkoval te besede, si mislite sami. Phdel je na kolena in pritisnil tisoč poljubov na marmor-nagrobnik in se spustil v silen plač. Jokal je celo noč in zjutraj, ko se je zorilo, je še vedno jokal, dasi ni imel v očeh več solz in njegovi vzdihi in tožbe so bili tako srce predirajoči in trgajoči, da so jih vsi griči v okolici odmevali.
“O Sojka, moja, zakaj si umrla?... Zakaj
nisem umrl rajši jaz namesto tebe, ki sem tako hudoben, dočim si bila ti tako dobra?.. . In moj očka, kje je? O, Sojka moja, povej mi, kje bi ga lahko našel, ker hočem ostati vedno pri njem in ga nič več, nič več, nič več zapustiti!... Če me imaš res rada... če imaš rada svojega bratca» oživi.. . vrni se živa, kot si bila prej!... Ali se ti ne smilim sam, od vseh zapuščen revček ?... Če pridejo razbojniki, me znova obesijo na drevo... in potem bi umrl za vedno. Kaj mi sliš, naj delam sam na tem svetu? Kdo naj mi da zdaj jesti, ko sem izgubil tebe in svojega očka? Kam naj grem spat ponoči? Kdo mi sešije jopico? O bolje bi bilo, stokrat bolje, če bi bil umrl še jaz!... Res, res, tudi jaz hočem umreti!... ih. .. ih... ih!... ”
In ko je tako jokal, je segel z rokama v glavo, da bi si ruval lase, a ker so bili njegovi lasje iz lesa, jih ni mogel niti toliko privzdigniti, da bi vtaknil med nje prste.
Ta čas je lete! visoko po dnebom velik Golob» ki se je ustavil z razprostrtimi repetni-cami in zagrulil iz nedogledne višine :
“Povej mi- otrok, kaj delaš tu spodaj ?”
“Ali ne vidiš? Jokam!” je odgovoril Storžek in dvignil glavo v smeri proti glasu in si obrisal oči z rokavom.
“Čuj,” je nadaljeval Golob, “ali ne poznaš mogoče slučajno med svojimi tovariši nekega lesen jaka ki mu je ime Storžek?”
“Storžek?... Kaj si rekel Storžek?” je ponovil dondek in skočil na noge. “Storžek sem jaz!”
Golob se je na ta odgovor spustil po blis-kovo nizdol in je priletel na.zemljo. Bil je večji od purana.
“Ali poznaš tudi Pepka?” je vprašal lese-njaka .
“Če ga poznam! Saj je vendar moj ubogi očka! Ti je mogoče pravil kaj o meni? Me
popelješ k njemu? Je še vedno živ? Odgovori mi za božjo voljo! AR je še živ?”
“Pred tremi dnevi sem ga pustil na morski obali.”
“Kaj je delal tam?”
“Tesal si je majhno barčico, da bi prebrodil ocean. Več ko štiri mesece hodi že revež okoli po zemlji in te išče, a ker te ni našel, si je ubil v glavo, da te gre iskat v daljne kraje novega sveta.”
“Koliko je od tu do morske obale?” je vprašal tesnobno Storžek.
“Več ko tisoč kilometrov.”
“Tisoč kilometrov? O Krištof Kolumb, Golob, če bi imel tvoje jadrne peroti!”
“Če hočeš, te jaz nesem.”
“Kako?”
“Jahal boš na mojem hrbtu- Si zelo težak?”	•
“Težak? Kaj še, lažji sem od peresa!” Nič drugega ni rekel Storžek in skočil je Golobu na hrbet in razčeperil noge in razko račen ko jezdec, je zadovoljno zaklical: “Ha-lop» halop, konjiček, meni se mudi, ker bi rad hitro prišel!... ”
Golob se je vzpel in v par minutah je priletel tako visoko, da se je dotikal skoro oblakov. Dondka je v tej višini gnala rado-vednost, da bi se ozrl in pogledal vniz, a spreletela ga je groza in omotica in da ne bi strmoglavil v globočino, se je privil z rokami tesno tesno k vratu operjenega jez-denca.
Leteli so ves dan. Proti večeru je Golob rekel:
“Grozno žejen sem.”
“In jaz grozno lačen,” je dodal Storžek “Ustavimo se za trenutek v tem golob-njaku, potem pa spet na pot, da prideva do jutri zjutraj na morsko obalo.”
Vstopila sta v zapuščen golobnjak, kjer sa našla le polno skledo vode in vrhan košek grašice.
Dondek —- svoj živ dan ni mogel grašice in samo če je slišal o njej, se mu je kolcalo in obračal želodec — jo je ta večer kar z očmi pojedel in ko jo je spravil, se je obrnil proti Golobu in mu rekel:
“Nikoli ne bi mislil, da je grašica tako dobra!”
“Poskusiti je treba, otrok moj!” je odgovoril Golob. “Ko se lakot zares oglasi in ni drugega, tedaj je tudi gra§ica dobra! Lakot ne pozna sladkosnednih muh in trme!” Privoščila sta si še malo prigrizka in se opremila, potem pa naprej! Drugo jutro sta dospela na morsko obalo.
Golob je položil Storžka na tla in ker ni maral nadležne zahvale za dobro delo» se je koj vzpel in izginil v sinjino.
Obala je bila polna ljudstva, ki je kričalo, gledalo proti morju in si kazalo nekaj s prsti.
“Kaj se je zgodilo?” je vprašal Storžek neko starko-
“Zgodilo se je, da je neki ubog oče, ki je zgubil sina, hotel vstopiti v barčico, da bi ga šel iskat onkraj morja. Morje je pa danes zelo viharne in barčica je na tem, da se potopi. ..”
“Kje je barčica?”
(Dalje prihodnjič).