Listek. 701 žirala gospodičina Toivarnicka fil. Sasova. — Precej iz prve predstave smo se uverili, da je naše igralno osebje pod novim vodstvom prebilo o počitkih dobro šolo; to je bilo vse lepo zaokroženo, izborno priučeno, tako da je moral biti veselo presenečen vsakdo, kdor je količkaj zasledoval razvoj našega gledališča. Sploh je treba opomniti o vseh dosedanjih predstavah, da se igralci nikjer niso lovili kakor prej, ko so tolikokrat ljuto grešili na potrpežljivost slovenskega občinstva ; zato bodi glasna pohvala njim in tudi režiserju g. Freudenreichu, Le-ta sam se nam je doslej predstavil že v nekaterih nalogah, najbolje pač kot Ludvik XI in kot organist v »Nitouchi« ; najmenj nam je pač ugajal v veseli igri »O ti možje!« Sicer spretni igralec, kateremu po nekod še nagaja slovenski jezik, zdi se nam nekamo stereotipen, in to ni baš najboljše, kar se more reči o igralci. — Kar se dostaje g. Inemanna, označili smo ga že prej za duhovitega, elegantnega igralca, kakeršnega si le more želeti naše gledališče. Resna naloga ali neresna, 011 jo pogodi do najfinejše niause iu povsod je drug. Želeli bi, da skoro že nastopi v večji partiji. Izmed vseh novih igralcev je g. Inemann brez dvojbe prvi in najboljši in takisto se je izmed vseh najbolje priučil slovenskemu jeziku, kar porojenemu Cehu ni malenkost. — Gospod Anic nam pri prvem nastopu ni prijal kdo ve" kako, veuder je videti, da se resno trudi, in kadar se srečno iznebi hrvaškega svojega akcenta, utegne biti še prav dober igralec, sosebno ker nam je tudi sicer jako simpatiški. Gospa Aničeva je rutini-rana igralka in dobra pevka, ki si je sosebno kot Chonchon in guvernanta v »Knjižničarji« pridobila glasno in zasluženo pohvalo. — Izmed domačih naših igralk in igralcev bodi najprej omenjena gospodičina Slavčeva, kateri pa vsekakor najbolj sodijo najivne partije ; gospodičina Polakova se nam je kaj srečno, rekli bi skoro, izborno predstavila kot Nitouche, gospodičina G. Nigrinova pa je bila itak od nekdaj jedna naših najboljših igralk, dasi je vse premalo cenjena. Gospod Danilo je porojen igralec, ki se letos tudi uči svojih nalog, in to pri njem ni malenkostna reč, ko jih lani menda sploh nikoli ni znal; sicer nam je omeniti še g. Verovška in g. Perdana, katera oba kolikor toliko dobro podpirata gg. Orehek in Podgrajski. Iz kratka torej: Z letošnjo dramo smo lahko zadovoljni, opera pa tudi ni izgubila svojega dobrega lanskega glasu. — Kar se dostaje iger samih, bile so do malega srečno izbrane. Izvrstno sta prijala »Ludvik XI.« in »Knjižničar«, vzgledna je bila »Mam'zelle Nitouche«; najmenj pa se moremo ogrevati za »Gra-* ničarje.« Archiv fiir slavische Philologie. XVI. Bd. 3. u. 4. Heft. 1894. — Najnovejši zvezek tega imenitnega zbornika, ki obseza dva snopiča, skupno 320 stranij, prinaša te-le sestavke: — Die ra gusan is c h e 11 Urkuiiden des XIII.—XV. Jahrhun-dertes. Pisec Milan Resetar poskuša dokazati, da je bil jezik teh dubrovniških pisem zajedno tudi narodni jezik one dobe v Dubrovniku. .,Srbski pisari'', dubrovniške republike so bili domačini Pisec torej sklepa, da so tudi državna pisma, namenjena večinoma srbskim despotom in bosenskim kraljem, spisavali v narodnem jeziku. Ker pa so pisma spisana v ijekavščini, moral je biti tudi narodni jezik ijekavski. Pisec vender sam priznava, da so skoro vsi pisarji mešali med ijekavske oblike tudi ekavske in ikavske. Rešetar bode nadaljeval svojo razpravo. — C. C. Uhlenbeck v Amsterdamu je zbral v spisu: „Die Behandlung des indg. s i m Slaviš c-hen" bogat materijal za vse slučaje, v katerih prehaja indogermanski s v slovanščiui v ch = h, Rezultat njegovih preiskavanj je: indg. s je prešel v slovanščini v ch 1) med vokali, razven ako je bil prednji vokal o ali