SORT DJABOK STR. 5 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 27. oktobra 2005 • Leto XV, št. 30, cena: 50 Ft Potrna/Laafeld: IV. znanstveno-strokovni posvet Svetovnega slovenskega kongresa VSAK ČLOVEK V EVROPSKI UNIJI JE NEKJE MANŠINA »Tudi v velikih evropskih drža­vah obujajo skrb za narodno identiteto. Pojasnilo za to naj­demo v tem, da vsaka narod­na skupnost predstavlja nekje manjšino. Ne samo Slovenci na Koroškem in Štajerskem, temveč je na primer 80 milijonov Nem­cev v 450 milijonski Evropski uniji manjšina. Vsak je nekje manjšina; vse je odvisno od perspektive, s katere gledamo,« je na IV. znanstveno-strokovnem posvetu pod naslovom Ko ni več meja, v Kulturnem domu štajer­skih Slovencev v Potrni pri av­strijski Radgoni ocenil dr. Harald Stranzl, namestnik avstrijskega veleposlanika v Sloveniji. Da bi bila podoba in rezultat dvodnev­nega posvetovanja na koncu bolj svetla, kot prvi megleni dopol­dan, so povzetke in sklepe pred­stavili na prijetnem jesenskem soncu pred Pavlovo hišo, pa je zgolj manj resna opazka, kajti nik Svetovnega slovenskega kon­gresa Franci Feltrin je povedal, da s Potrno zaključujejo ciklus po­svetov, s katerimi so želeli vzpod­buditi slovensko identiteto naših manjšin. Povedal je tudi, da bo peto posvetovanje v Kanalski do­lini v Italiji, nanj pa bodo posku­sili vnovič pritegniti predstavnike Slovencev na Hrvaškem, ki se do­slej srečanj niso udeleževali. V drugem delu posvetovanja so strokovnjaki in drugi udele­ženci razpravljali o Slovenski identiteti izven šolskih zidov, s pottemama Glasbene šole in kulturna društva ter Cerkev in športna društva. Iz referatov in razprave lahko povzamemo, da je kulturno in športno življenje med Slovenci v Avstriji, Italiji in tudi v Porabju zelo razvito in ima izjemno močan vpliv na ohranjanje slovenske identitete. So tudi razlike med državami, vendar ne bistvene, je prepričan, denimo, Rudi Vouk iz Narodnega sveta koroških Slovencev. S čim se lahko ob 15. obletnici Zveze Slovencev pohvalijo Slovenci na Madžarskem, je na posvetovanju predstavil Jože Hirnök. Posveto­vanje je tudi pokazalo nove raz­mere, ko se vedno več mladih Slovencev za mejo odmika od manjšine, vključujejo pa se otro­ci mešanih zakonov. Dogaja se, da se starši od otrok začenjajo učiti slovenski jezik, jezik svojih prednikov. Vsebino posvetovanja so strnili v 14 sklepov in v enem poudarili, da se mora »slovenska politika vsakodnevno zavze­mati, da države, v katerih živijo Slovenci, izpoolnjujejo z zakoni določene manjšinske pravice.« Besedilo in posnetek: Ernest Ružič udeleženci so vseskozi govorili o eksaktnih strokovnih spoznanjih in iz njih izhajajočih ocenah o položaju Slovencev v Avstriji, Ita­liji in na Madžarskem. Svetovni slovenski kongres je do­slej pripravil štiri posvetovanja na temo Ko ni več meja: prvo leta 2002 med Slovenci v Italiji, nadaljevali so na avstrijskem Ko­roškem, lansko leto v Monoštru in minuli petek in soboto med štajerskimi Slovenci v Potrni/ Laafeldu. Posvetovanje je imelo poudarek na razpravi o sloven-ski identiteti izven šolskih zidov in na seznanitvi udeležencev in posredno tudi javnosti o položa­ju štajerskih Slovencev v Avstriji. Razmere na Štajerskem se bistve­no razlikujejo od koroških, če­prav imajo uradno, po avstrijski Državni pogodbi iz leta 1965 po­polnoma enake pravice. Slovenci na Štajerskem nimajo dvojezič­nih topografskih napisov, nimajo zagotovljenega narodnostnega po­uka in podobno je na medijskem področju. Njihov največji uspeh je lepo urejena Pavlova hiša, kjer Kulturno društvo člen 7. sicer s sedežem v Gradcu pripravi vsako leto pet večjih kulturnih dogod­kov, zastavljenih večjezično, da so sprejemljivi za nemško kot slovensko govoreče obiskovalce. Pavlova hiša kot narodnostna in­stitucija izdaja periodične publi­kacije med katerimi ima najdalj­šo tradicijo Signal – dvojezično je boljše, med novejšimi pa sta Znanstvena in Literarna knjižna zbirka. V slednji je te dni izšel tri­jezični izbor pesmi dr. Avgusta Pavla. Za največji politični uspeh štejejo sedež skupaj s koroškimi Slovenci v manjšinskem sosvetu na Dunaju. Položaj štajerskih Slovencev sta predstavila pred­sednik Kulturnega društva člen 7 Branko Lenart in podpredsed­nica Suzane Weitlaner. Uvodnega dela posvetovanja so se udeležili visoki narodnostno-poli­tični in diplomatski predstavniki: državni sekretar za Slovence v zamejstvu in po svetu Franc Puk­šič, ki je poudaril, da mora imeti Slovenija ministra brez listnice, če želi uspešno pomagati Slovencem v sosednjih državah in v svetu. Čimprej mora sprejeti zakon, ki bo urejal to področje. Slovenski veleposlanik v Avstriji dr. Ernest Petrič je pohvalil delo Pavlove hiše in dejal, da so potrebni novi, sveži pristopi za pritegnitev mladih v narodnostne dejavnosti. Predsed­nik komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu pri držav­nem zboru mag. Janez Kram­berger je izrazil prepričanje, da mora Slovenija izdelati program in strategijo za vključitev mladih v manjšinske programe. Zavzel se je tudi za to, da bi imeli Slovenci iz zamejstva in sveta za začetek vsaj opazovalca v državnem zboru, če ni mogoče spremeniti ustave, da bi imeli izvoljene poslance. Ker se posvetovanja ni mogel udeležiti, je slovenski nadškof in metropolit Alojz Uran poslal udeležencem pozdravno pismo, v katerem je zaželel uspešno delo. Podpredsed­ 2 POJASNILA GOSPE VALERIJI PERGER Zaradi znanih vzrokov se v bodoče sploh ne želim več ukvarjati z vprašanji jezi­kovnega pouka v Porabju, toda zaradi neutemeljenih napadov, ki jih je gospa Va­lerija Perger usmerila proti moji osebi, imam – na pod­lagi samozaščite -pravico v istem časopisu ter z njenim prispevkom enakem obse­gu zavrniti nekatere njene trditve. Ne želim polniti rubrike našega časopisa s strokovnim dvobojem, ne želim se ukvarjati z njenimi strokovnimi pripombami, moram pa razčistiti nekate­re nepravilnosti, ki jih pri­števam k žalitvi časti, ugle­da in izkrivljenju resnice. Ni res, da sem pozabila omeniti, da sem bila pred upokojitvijo profesor nemške­ga jezika. Ravno nasprotno! Večkrat sem v svojih pri­spevkih omenjala, da si do­volim določene pripombe glede jezikovnega pouka, ker imam na tem področju že 37 letne izkušnje. Moram izpopolniti nepravilne in­formacije, ki jih daje o meni gospa Pergerjeva. Nisem le profesor nemškega jezika in književnosti, temveč tudi profesor ruskega jezika in književnosti in kljub temu, da sem v pokoju, učim še danes na eni najboljših gimnazij ter na šoli za tuje jezike in to gotovo ne zaradi diletantstva, ki mi ga pri­pisuje omenjena gospa. Iz slovenskega jezika pa imam državni izpit višje stopnje, kar me je po takratnih pred­pisih pooblaščalo, da sem na Visoki pedagoški šoli v Szombathelyu predavala slovenski jezik učiteljem, ki tudi danes učijo slovenski jezik v Porabju. Pišete, da se čudite, kako si »nekdo, tako zelo nepoučen, sploh drzne razpravljati o tako občutljivih vprašanjih« (tukaj menda menite vpra­šanje dvojezičnega pouka). (in ne samo njej) Ta vaša izjava pomeni, da se po vašem mnenju slabo spoznam na področju jezi­kovnega pouka. Mislim, da vi niste kompetentna oseba, ki bi tukaj na Madžarskem imela pravico revidirati moji dve diplomi, ki sta jo izdali Filozofska fakulteta univer­ze v Budimpešti, kjer sem opravila tudi vse izpite na področju splošne lingvistike, ter univerza v Moskvi, kjer sem -v obliki postdiplom­skega študija -študirala med drugim tudi psiholingvistiko pod vodstvom svetovno zna­nega in priznanega lingvista dr. Kostomarova! Predavala sem o vprašanjih učenja in poučevanja tujih jezikov na raznih konferencah in publi­cirala v strokovnih listih. K moji »nepoučenosti« moram še dodati, da moji učenci danes dosegajo blizu sto pro­centno uspešnost pri držav­nih izpitih na srednji stopnji, nekateri naredijo tudi višjo stopnjo in celo „Kleines De­utsches Sprachdiplom”, kar jim direktno omogoča študij na univerzah v Nemčiji. In že takrat, ko je bila povprečna uspešnost v državi na držav­nih izpitih srednje stopnje le 30 procentna, so moji učenci dosegali 80 do 90 procentno. Morda lahko pripisujem te rezultate dejstvu, da se več ukvarjam s konkretnim po­učevanjem in manj s socio­lingvističnimi vprašanji, da se več ukvarjam s psiholing­vističnimi dejavniki, ki od­ločilno vplivajo na uspešnost osvajanja jezika in manj s kri­tiziranjem svojih kolegov, da ne krivim starše zaradi tega, česa niso sposobni storiti, temveč se ukvarjam s svojo nalogo, z nalogo šole, da na­učimo otroka lepo govoriti v svojem maternem jeziku in kakšnem tujem jeziku. Vprašanja, s katerimi sem se v mojih prispevkih ukvarja­la, niso specifično porabska vprašanja, niso le vprašanja poučevanja slovenščine v zamejstvu, temveč proble­mi, ki se pojavljajo širom po svetu, kjer poteka dvojezič­ni pouk oziroma pouk tujih jezikov. Nikoli nisem trdila, da so opisane ugotovitve re­zultat mojih eksperimentov, temveč da so to dognanja mednarodnih raziskovanj, da so to mnenja raznih eks­pertov. Želim vas informira­ti, da moje prispevke nisem niti prepisovala, niti preva­jala. Štejem si pa ta vaš sklep v veliko priznanje, kajti po vaši presoji presegajo pod mojim imenom objavljene eksplikacije moje umske sposobnosti, bolj enostavno povedano: niso tako slabe! Ker vi v svojem »Objas­nilu« trdite, da sem svo­je teoretične prispevke prepisovala, oziroma jih prevajala iz raznih jezikov, zahtevam, da to svojo trditev ali do­kažete, ali jo prekliče­te, kajti plagiranje, s čim me obtožujete, je resno in kaznivo deja­nje in sem pripravljena braniti svojo čast. Zahvaljujem se za vaše va­bilo v Porabje, ki bi ga bila z veseljem sprejela, če bi v bodoče hotela z vami sode­lovati, kakor sem to vse do sedaj nameravala. Hotela sem vam pomagati poiskati vzroke katastrofalne neu­spešnosti pri pouku sloven­skega jezika, ki ga dosegate pod vašim usmerjevanjem, kar omenjate tako v svoji knjigi, kakor tudi v svojem, pred kratkim objavljenem članku, kajti vem, da oprav­ljate težko nalogo v težkem položaju. Želim vam, da bo­ste v bodoče dosegali zaže­ljene uspehe, da boste bolj tolerantni do svojih kolegov in takrat boste imeli tudi več veselja pri svojem delu. Suzana Guoth Obisk predsednika interparlamentarne sekcije slovensko-madžarskega prijateljstva Na povabilo predsednika Zveze Slovencev naMadžarskem je pred­sednik madžarskega dela interparlamentarne sekcije slovensko­madžarskega prijateljstva János Halász v spremstvu poslanca DZ RM Istvána Bebesa 12. oktobra obiskal Porabje. Namen obiska je bil, da se seznani s položajem tukaj živečih Slovencev. Celodnevni program je bil sestavljen iz dveh delov. V dopoldan­skem delu so potekali pogovori s predstavniki obeh manjšinskih krovnih organizacij in župani porabskih občin. Sestanka v Slo­venskem kulturnem in informativnem centru sta se udeležila tudi novi veleposlanik R Madžarske v Sloveniji József Czukor in generalni konzul R Slovenije v Monoštru Marko Sotlar. Predstavniki manjšine so predstavili vse probleme, s katerimi se dnevno srečujejo pri svojem delu, tako problematiko porabskega šolstva kot nerazvitost pokrajine, kateri se je še pridružila gospo­darska recesija. Ustanovitev nacionalnega parka onemogoča raz­ voj gospodarstva in infrastrukture v Porabju. Med problemi pa so bili omenjeni tudi kulturni domovi in narodnostne šole, ki so v zelo slabem stanju. Povedali so tudi, da je rešitev teh problemov možna le s finančno pomočjo Madžarske, ki pa namesto tega, da bi namenila več sredstev, znižuje finančna sredstva. Slovenija in Madžarska sta leta 1992 sklenili bilateralni Sporazum o zago­tavljanju posebnih pravic slovenski manjšini na Madžarskem in madžarski narodni skupnosti v Sloveniji. Če bi Madžarska svoje obveznosti iz zapisnikov Mešane komisije, ki deluje po določilih Sporazuma, sprotno uresničevala, kot to uresničuje Slovenija, danes ne bi imeli takih težav. Obisku je dalo aktualnost dejstvo, da bo parlament v kratkem raz­pravljal o letnem poročilu o položaju narodnih manjšin na Mad­žarskem. Gospod Halász je poudaril, da namerava konstruktivno sodelovati v parlamentarni razpravi in izkušnje obiska v Porabju bodo gotovo pripomogle k bolj natančni predstavi, kaj so dejanski problemi. Omenil je tudi, da se bodo sredi decembra srečali v okviru sekcije s slovenskimi parlamentarci, do tega srečanja pa bo prišlo na pobudo poslanke madžarske narodnosti v DZ RS Márie Pozsonec. Popoldanski del obiska je bil namenjen ogledu narodnostnih šol in institucij naše manjšine na terenu. Andreja Kovač Porabje, 27. oktobra 2005 3 SAKOVIČEVI DNEVI Župnija Turnišče je letos orga­nizirala Sakovičeve dneve od 13. do 16. oktobra. Letos mi­neva 90 lejt, ka so v Turnišči nauvo cirkev gor zozidali, gor posvečali. Cirkev se imenüje Marija pod logom. Turnišče je nej daleč od Murske Sobote, v njeno romarsko cerkev je vsigdar dosti vogrski prauš­karov ojdlo. Fara je zatok organizirala z bogatim programon te dneve, da bi se zahvalila takratnomi gospodi Jožefi Sakoviči in mnougo dobrotnikom, ki so s skupnimi močmi 1915. leta gor zozidali nauvo cirkev. Jožef Sakovič so na Dolenjom Seniki tü slüžili, pa nej samo gnauk, dvakrat. Tau slüžbo so si oni tistoga ipa sami odebrali, da bi na pomoč skočili našoj fari. Jožef Sakovič se je naraudo v pavarski držini 2. februara 1874 v Vadarci na Goričkom. Po osnovni šoli je v gimnazijo odo v Kőszeg, po tistom je pa v Som­boteli postau bogoslovec. Nauvo mešo je emo 9. juliuša 1899. leta pri Gradi. Svete meše je opravlo v slovenskom, nemškem pa vo­grskom geziki, odvisno od toga, gde je slüžbo emo. Slüžo je v Zalaegerszegi, Rohonci, Čren­šovcaj, Tišini, Beltinci, Cankovi, Dolenjom Seniki. V Turnišče je prišo leta 1913 kak administra­tor, župnik pa je bio od 1917. do 1928. leta. Mrau je na Dolenjom Seniki, gde je pokopan tö. Dolenjesenička slovenska manj­šinska samouprava je 2003. leta obnovila njegvi križ, šteri je sploj tazapüščeni bio. Ka vse se je godilo v tej štirij dnevaj, bi dugo bilau vse doj napisati. V različni vasnicaj so držali svete meše, različni cerkveni pevski zbori so so­delovali pri sveti mešaj, so meli po tistem kratke kon­certe, različne predavanje so lüdje čüli. Fari na Gorenjom Seniki (es slišita Dolenji Senik pa Saka­lauvci tö) pa v Turnišči sta se že dugo pripravlali na te dneve, pa te so župniki, vo­ diteli pa verniki vesi leko na vsakšom programi tam bili. 14. oktobra večer v 6 vöri sta bili sveti meši, ena v Turniš­či, gde je dolenjisenički pev­ski zbor spejvo pa dau kratek koncert po meši, druga meša je pa ranč te na Dolenjom Seniki bila, gde je sodeloval pevski zbor iz Velike Polane. Na Dolenjom Seniki so pa po meši verniki z gorečemi svejčami šli na cintor k grobi Jožefa Sakoviča. V imeni Dolenjesenčarov se moram zahvaliti gorenje­seničkomi cerkvenomi pev­skomi zbori zatok, ka je naš zbor vöpomogo, pridrüžo se je k našomi malomi zborčeki in etak je leko 14 pevcov šlau v Turnišče. Hvala lepa. Irena Barber „Jezik je tü boži dar” Za Slovensko dröjštvo v Bu­dimpešti je najvekši boži dar bijo na 15. jubilejnom svet­ki 8. septembra, ka so sveto mešo slöjžili dekan (esperes) župnije Odranci Lojze Kozar iz Slovenije. Ka pa znama­nöja za gospauda dekana, če ji zvöjn mejé svoje domo­vine pozovejo slöjžit mešo v maternom geziki Slovenci, steri živejo daleč od svojoga rojstnoga kraja, nam tapo­vej med drügimi on sam. „Najprvim sam fejs veseli biu, ka so se me spaumnili pa ka so šteli meti slovensko mešo. Meli so že vse zgučano, ka bi nekak drugi meo mešo. Tisti nej mogo, te sam pravo, ja, če takšno velko željo majo meti slovensko mešo, té je 250 kilo­metrov nej daleč. Pa, če samo za ednoga človeka bi trbelo iti pa je vrejdno iti. Tak, ka sam rejsan z veseljom prišo. Vsikdar, gda so me pozvali, sam rad šeo, ka znam, kelko tau pomeni, gda je človek nin v tujom svejti, v tujom okolji žive pa kak je draga domača materna rejč. Ške telko bola, če tau rejč čüje pri svetoj meši, ka tau so vsi doma bili na Se­niki, v Števanovci in so tau od mladi lejt meli v svojom srci, zdaj so pa vsega toga bili pri­krajšani in če njim leko pri­nesem eno takšno veselje, tau tüdi rad napravim.” • Gospaud dekan, za pridi­go ste si odebrali tri glavne misli, stere najbola valajo za daleč živeče Slovence. Z velko odgovornostjo ste se mogli pripravlati. „Rejsan sam se bola potrüdo kak doma, zatau, ka doma leko vsakši keden gočim, tüj pa gnauk na leto naprimer. Tau sam što povedati, ka bi tau cejnili pa spoštüvali, ka mamo. Se pravi, ka smo čla­ni Drüštva Slovencov tüj v Budimpešti, smo člani sloven­skoga naroda pa pripadamo cerkvi. Vse tau je boži dar. Kak vöra, cerkev, tak narod, jezik pa kultura so boži dar. Če boži dar zapravimo, té največ zapravimo, ka se dá zapraviti. Sam škeo lidi nikak pozvati, naj bi té dare cejnili, naj bi ostali Slovenci pa ostali povezani s cerkvijov.” • Kak ste pa nagončavali našo döjšo, steri si bola ma­lokrat vzememo čas za cerk­vene obrede? „Tau sam si mislo, kelko je sveta meša vrejdna. Prvim sam pravo, ka sam šeo v Bu­dimpešto 250 kilomejtarov, pa pesmari so šli tüdi tak daleč k meši pa se mi nej škoda vidlo toga časa pa trüda. Zatau, ka je meša sama po sebi telko vrejdna, ka bi bilau vrejdno iti na konec sveta, če bi samo ena cerkev bila na svejti pa samo ena meša v tistoj cerkvi, bi bi­lau vrejdno tá idti, ka bi človek biu pri svetoj meši. Mamo pa rejsan dosta prilik, vsakši ke­den doma. Dostakrat té prilike vö ne ponücamo. Tau je pač takšno življenje gnesden, ka vsefale trbej delati. Pa si mis­limo, ka trbej delati. Tisto, ka pa najbola važno pa včasik vö­pistimo, pozabimo, vej pa tau prej nej tak važno. Té pa vča­sik, gda pride kašna nevola, beteg ali kaj tašoga, té pa si člo­vek misli, ’ka mi tau na zadnje nika vse ne pomaga, ka sam si spravo velko ižo, avtone pa vsefale mašinejrij’. Na zadnje vsakši Boga zové na pomauč. Zatau se pa tau što položiti na srcé sebi pa vsejm, ka bi cejnili pa poštüvali té dragocejni dar, kak sveta meša pa radi odli k meši doma. Pa, če je slovenska meša ali vogrska, na zadnje vsakša meša je svéta meša. Za Slovence je seveda največ vrejdna slovenska meša, v Af­riki pa v tistom geziki, tak se vseposedik trüdijo naši Sloven-ci, ka idejo v Afriko pa se tisti gezik navčijo. Jezik je tü boži dar in zatau ga moramo ohra­niti pa napraviti vse, ka mo té boži dar ohranili. Če nej, de nas Bog saudo tüdi zatau.” • Tretjo mišlenje vaše meše je, ka Slovenci, ki živejo v Bu­dimpešti, kakšno poslanstvo majo, naj mir bau med na­rodi, s sterimi vküper živejo. „Ja, narod vsakši živé navad­no na svoji zemli. Je pa tü vmejs, ka se mejša lüstvo. Gli tisti, na primer v ednoj vesi ži­veta dva naroda, tisti majo tau priliko, ka delajo za mir med dvöma narodoma, ka poštü­jajo drügo, svoje pa ohranijo. Tej Slovenci tüj v Budimpešti majo rejsan tau lejpo priliko, ka pokažejo, ka so Slovenci. Tau pa seveda ne pomejni, ka morajo Madžare doj gledati, gli tak poštüvati, svoje pa dr­žati. In té do Madžari sami spoznali, Slovenci so pa dobri lidge, zatau ka nas poštüjajo pa svoje držijo. Če pa svoje nemo držali, te nas drügi tü nedo poštüvali.” Klara Fodor Porabje, 27. oktobra 2005 4 Literarna ustvarjalnost Evgena Titana GRABLÁNJE – S PROSTRANEGA STRNIŠČA MISLI Upokojeni profesor telesne vzgoje Evgen Titan – o kate­rem smo večkrat in obširno pisali tudi v Porabju – znan­ cev s knjigo Grabljánje pravzaprav ni presenetil, ker je izid napovedoval že pred časom, in tudi zato, ker mora (rojen 1929 v Murski Soboti) zmeraj nekaj početi, ker sicer – predpostavljam – ni zdrav. Evgena Titana že desetletja tudi živo zanimajo Porabski Slovenci, ki jih neprekinjeno obiskuje, ima stike s številni­mi posamezniki in ustano­vami, in pomaga kje in kako lahko, pri čemer – kakor na­sploh v življenju – tega ne po­čne zavoljo materialne koristi, ampak zato, ker tako čuti. »Kdor se še spominja tradicio­nalnega opravila, grabljanja, po uspešni žetvi rži ali pšeni­ce? Kdo sploh še zna pograb­ljati seno ali otavo z naših monokulturnih travnikov, da bi lahko oblikoval bagel ali plastič? ... V pričujoči knjižci je izbrano nekaj nagrabljanega s prostranega strnišča misli in dejavnosti, ubrano strnje­no ob zobovje, vendar pravo­kotno na smer vleke, hoje, IN DEJAVNOSTI potovanja. Med zobmi pa se je izmuznilo še marsikaj, kar bo zreli čas še prinesel na plan,« je o knjigi napisal avtor. Vsebina knjige – 62 strani – je razdeljena na osem delov: Domačijske, domoljubne in domovinske pesmi; Politično­polemični pesemski zapisi; Osebnostnoizpovedne pesmi; Pesmi mladim in vere v ustvar­jalno prihodnost; Aforizmi in miselni izlivi; Iskrice, utrinki in prebliski in Pesmi o lepem v avtorjevi družini in znancem. Jože Vugrinec je napisal tekst Besedna ustvarjalnost Evgena Titana – prevedeno v angleški in madžarski jezik; Franc Kuz­mič je pripravil Izbor iz lite­rarne in likovne bibliografije. V knjigi so tudi reporodukcije avtorjevih likovnih oziroma kiparskih del. Knjigo posveča sinu Matjažu, hčerki Mateji in soprogi Jasni. Jože Vugrinec v tekstu Besedna ustvarjalnost Evgena Titana: »Čeprav so nekatere stvaritve pisane v prekmurskem na­rečju in v avtorjevem doma­čem – soboškem govoru, je vsebina tako v teh kot tistih, ki so zapisane v slovenskem knjižnem jeziku, kljub občas­nemu vračanju v zgodovino, aktualna, misli pa izražene jasno, ostro in naravnost, Ljubljana: včasih sporočene morda pre­več na hitro, kar vse nam govori o značaju njihovega zapisovalca, ki je strog do sebe in do okolice. Titan je namreč človek nemirnega duha, ki nenehno kuje nove načrte, hiti od enega ustvar­jalnega dela k drugemu, od ene kulturne prireditve na drugo, ves čas o nečem raz­glablja, veliko razmišlja in – kadar javno nastopa-na­ravnost izraža svoje misli, največkrat podprte z mislimi svetovnih modrecev ali na­ših domačih – slovenskih pesnikov in pisateljev.« Kot rečeno, so nekatere pesmi posvečene tudi Porabju, deni­mo Zgrabimo svoje sanje (ob razstavi v Monoštru) in Na­šim rojakom. V slednji: Našim rojakom,/ pravim junakom/ srce naj se smeje,/ v naročju naj/ dete se greje.// Ernest Ružič Novi madžarski veleposlanik se predstavlja Novi madžarski veleposlanik v Sloveniji dr. József Czukor se je pogovarjal s predsednikom državnega sveta Janezom Suš­nikom. Sogovornika sta poudarila, da ima dobro sodelovanje parlamentov pomembno vlogo v odnosih med Slovenijo in Madžarsko. Veleposlanik dr. József Czukor je povedal, da so na Madžarskem v preteklosti že imeli zgornji dom parlamenta in da se ob razpravi o spremembah ustave pojavljajo tendence, da bi ga ponovno vzpostavili. Vprašanje drugega doma v madžar­skem parlamentu se navezuje tudi na trinajst narodnih manj­šin, ki bi tu imele svoje predstavnike, kar jim omogoča ustava. Veleposlanik se je v pogovoru s predsednikom državnega sveta zav­zel za krepitev gospodarskega sodelovanja in poudaril nujnost bolj neposrednega sodelovanja med obmejnimi malimi in srednjimi podjetji. Kot novo obliko naj bi, tako veleposlanik, ustanovili forum, ki bi vzpodbujal gospodarsko sodelovanje. Predlog je podprl tudi predsednik državnega sveta in dejal, da se naj v forum vključita tudi gospodarska in obrtna zbornica. Sogovornika sta se zavzela – piše v sporočilu za javnost – za hitrejše urejanje prometnih povezav in poudarila, da ima Luka Koper strateški pomen za Madžarsko. Dr. József Czukor je povabil državni svet k sodelovanju na slo­vesnosti 50. obletnice madžarske revolucije oktobra 2006. eR Porabje, 27. oktobra 2005 5 RAZSTAVA STARI SORT DJABOK 15. oktobra je mejlo Sadjarsko drüštvo Pomurja v Otovcaj na turistični kmetiji Smodiš otvori­tev razstave iz stari sort djabok. Razstava se do 28. oktobra leko pogledne. Od razstave pa od sad­jarstva sam spitavo predsednika drüštva Vlada Smodiša. • Kakšne sorte so te djaboke, ka je tü leko vidimo na razstavi? več leko navčili od sadjarstva. Mislimo na tiste, štere tau zanima.« • Na leto kelkokrat se srečate? »Mi mamo prejk leta predavanja. Kažemo rezanje, kak trbej škropiti, kakšne betege ma sadje, cepiti se včijo. Navčijo se, kak trbej sok, marmelade delati, kak trbej palinko žgati pa vse te stvari.« Naprimer batulka, moščanka, pogačna pa tak naprej.« • Lüstvo pozna te stare sorte? »Starejše generacije fejst poznajo, mladi se pa zdaj včijo v našom drüštvi. Zdaj na tej razstavi drügi tö majo možnost, da si leko poglednejo pa se navčijo te indašnje sorte.« • Zaka so te stare sorte baukše kak te novejše? »Majo posebne kisline pa za gesti so tö fejst dobre. Te stare sorte so vse bola kisele pa majo baukše arome. Te nej trbej škropiti, zato se pa leko oddajo kak bio. Gnesden pa tau iščejo najbola.« • Po mojem tej stari sort več sploj malo najdemo po vasicaj, nej? »Fejst malo. Zdaj redno davajo pejnaze za tau, naj se te stare sorte posadijo po brgaj. Samo problem je tau, ka mlado drejvo trbej braniti od divjačine, zato ka je ta ovak uniči.« • Če so te stare sorte tak dobre, te se zaka mantramo s tejmi nauvimi sortami? »Vsakša sorta ma nišo falingo. Te stare sorte tau, ka vsako drugo leto rodijo, tau je pa velki problem za sadjare.« K. Holec … DO MADŽARSKE Politični barometer Po podatkih agencije za merjenje javnega mnenja Gallup je v me­secu oktobru prišlo do manjšega preobrata med volivci. Sicer po podatkih na podlagi sondiranja vsega prebivalstva na baromet­ru še zmeraj vodi opozicijska stranka Fidesz, ki bi jo volilo 27 odstotkov prebivalstva, medtem ko bi vladno stranko socialistov volilo 25 odstotkov prebivalstva. Med tistimi volivci, ki so se že odločili za »svojo« stranko, so pa socialisti (45 odstotkov) z enim odstotkom prehiteli fidesovce (44 odstotkov). Če bi bile zdaj volitve, nobena od ostalih strank ne bi dosegla potrebnega par­lamentarnega praga. Previsok je pa odstotek tistih volivcev, ki se volitev ne bi udeležili (19 od­stotkov). 22 odstotkov volivcev se še ni odločilo, katero stranko bo volilo, oziroma se ni odzvalo na vprašanje agencije. Pomurski vojni invalidi obiskali Porabje Prvi četrtek v oktobru je že navsezgodaj sonce pozdra­vilo pomurske invalide na zbirališču pri soboški restav­tamkajšnjem hotelu Lipa so na posebni slovesnosti, po dobrem kosilu, predali darila dvema jubilantoma v dru- Pomurski vojni invalidi so zapeli na pokopališču v Monoštru raciji Eurest, od koder jih je avtobus odpeljal na Goričko ter preko mejnega prehoda Čepinci-Verica v Porabje. Prav štvu, Štefanu Čehu in Adiju Topolovcu. Tako so pravzaprav večino časa izletniki prebili v Mono- Parlament je sprejel manjšinski zakon Prejšnji teden je madžarski par-lament ponovno sprejel manj­šinski zakon, ki ga je prejšnji predsednik Ferenc Mádl poslal v presojo ustavnemu sodišču zaradi spornega člena, po kate­rem bi manjšinski kandidat, ki je dobil največ glasov na manj­šinskih volitvah, avtomatično postal član lokalne samoupra­ve. Ustavno sodišče je to ocenilo kot kršitev načela enakosti in neposrednosti volilne pravice (dvojna volilna pravica), zato je parlament zakon sprejel brez tega člena. Vlada se je zaveza­la, da bo v roku enega meseca tako je izletnike sončen dan pospremil v Monoštru, kjer so najprej obiskali pokopališ­če ter se z vencem, svečkami, enominutnim molkom in prekmursko narodno Vsi so venci vejli poklonili spomi­nu Alojza Škerjanca – Mirka, ki je na prvi pomladni dan leta 1945 padel v Sakalovcih. V nadaljevanju obiska v sre­dišču Porabskih Slovencev štru, na povratku pa se ustavi­li še na Gornjem Seniku. Tam so si ogledali muzej v nekda­njem župnišču in cerkev sv. Janeza Krstnika ter se okrep­čali in zapeli nekaj slovenskih narodnih pesmi v gornjese­niški gostilni. Po prestopu madžarsko-slovenske meje v Martinju pa so enodnevni iz­let zaključili v kmečkem turiz­mu Smodiš v Otovcih. predložila parlamentu ukrep o t. i. ugodnem manjšinskem man­datu v lokalnih samoupravah. Evro leta 2010? Po mnenju guvernerja Madžarske narodne banke Zsigmonda Járaija za izpolnitev maastrichtskih po­gojev do leta 2008 bi morali uvesti drastične reforme pri financiranju državne administracije. V poldru­gem letu bi morali znižati izdatke državne administracije za 1300 so obiskali muzej, si ogledali gledališče ter cerkev sv. Gotar­da in se podali še na sejem. V Besedilo in fotografija: Filip Matko milijard forintov. Le pod temi po­goji ima Madžarska možnost za uvedbo evra leta 2010. Porabje, 27. oktobra 2005 »Tau so te autohtone sorte, kak pravijo, te stare sorte djabok. Tej je po vašom pa po našom kraji gnauksvejta puno bilau. Žau, gnesden je že malo tej sort. Zato si je pa sadjarsko drüštvo tak zmislilo, ka iz tej sort napravi edno razstavo na naši kmetiji. Zato ka tü mi mamo mesto pa leko tolmačimo pa tanače davamo, če koga zanima.« • Kelko članov ma tau drüštvo? »Našo drüštvo kauli dvejstau članov ma cejlak do Štajerske. Glavnosopaodtec,izPrekmurja, največ pa z Goričkoga. Zdaj smo si tak zmislili, ka vas, Porabce malo tö vcuj pozovemo. Etak bi vi tö leko slišali tista predavanja, ka mi mamo, pa bi se malo • Odkec ste te stare sorte vküppobrali, štere na razstavi leko vidimo? »Tau smo vse tü po Goričkom vküppobrali. Največ pa iz mojega sadnega vrta, gde te stare sorte mam posajene.« • Vi mate taši sadni vrt? »Zdaj par lejt, ka sam te sorte posado. Tau so vse taša drejva, štera so v našom kraji gnauksvejta bila. Te sorte sam vse ges vküppaubro. Zdaj 41 sort mamo že posajeno, dapa zato je tau nej vse. Mamo ešče par sort, stere falijo. Tau so vse tista drejva, štera na velko zrastejo.« • Ka tau pomeni, ka autohtone djablane? »Tause pravi,kastaradrejva,štera so že več kak šestau lejt v tem kraji zaznamovana, indašnje sorte. 6 Porabske pesmi v Subotici (2) LEJPA NAŠA DOMOVINA... Števanovske ženske vküper z monoštrskimi pevkami, stere so se napautile na dalečno paut v Subotico, v Vojvodino, so si zaslöjžile s svojim več­letnim delom, ka smo njim med potjauv dosta lejpoga že­leli pokazati na Vogrskom tü. Cajt smo si mogli redno nota vtalati, če je pa sama paut od Monoštra do Subotice že šest­sedem vör. Dapa če človek takšna dobra navigatora ma s seov, kak je snemalec Slo­venski utrinkov Géza Doma pa šofer Doktor, té na leki rej­ši vse brige. Že smo si doma vözmislili, ka malo z dugšo potjauv poglednemo v Kiskő­röši rojstno ižo najvekšoga vogrskoga pesnika Sándora Petőfija, sodobnika Franceta Prešerna. Po tejm pa Szeged. Najvekša lepota varaša je v 20. stoletji zozidan trg Dóm, steri se s svojimi törmi kak kralica zdigava prauti nebi. Cerkev, törmi, univerva, knjižnica, mestna iža pa na velko kau­lek zozidan dvor. Gda smo pa staupili na maust reke Tisza, stera nas je s svojo velikostjo, mirnostjo, čistaučo vcejlak očarala, smo pozabili na tisto Tiszo, stera je že dosta žalosti, nevolé prinesla lidam. Večer se nam je pa že šikalo vzeti paut prauti granice Kele­bia-Subotica. Na drügoj strani granice nas je čako, stražo Jože Šlemer. Geza pa Marija sta svoje fontoške škiri nota zglasila kak je red. Za par minutov smo že leko roké da­vali eden drügomi z gospau­dom Šlemerom, steri nas je od prvoga minuta do slobau­da skaus sprvajo, nas je gora prijo, kak stariš svojo dejte. Na drügi den so si ženske želele kaulek pogledniti na placi, dja sam pa raj sprvaja­la kamero. Z lampi pa očami sam gledala, od čüde sam bila vkraj, kakšen lejpi je varaš. Jo­ška bači nas je dočas vodo, ka nam je cajt nej sfalijo. Té pa hajt! Ja, samo ka je telko avto­nov bilau, ka smo po stopajaj leko vozili naprej. Etak sam zamidila pau vöre pri žens­kaj. Na, vej tiste čemeraste obraze nisterni žensk niko­mi ne želim! Depa gora sam si djala, ka tau lepoto one tü mujs morajo videti, te mi vejn odpistijo. Paut nas je pelala dale v Hajdujárás, gde je vekši tau lidi Vaugrov. Tüj so vsefale gesensko sadje pa drüge pau­ve meli pavri vöpostavleno, vmes se je pa prešo, koštavo djabočni mošt tü. Vö so meli postavleno ške dostafele rauž pa vözašite, kvačkane (hor­golt) prčace, firanke, drüge okraske, stere pripravlajo pa oddavajo domanje flajsne ženske. Palič je pa kraj, gde je fejs ijrašnjo jezero z lejpim parkom pa zidauvi, kam odijo velki politiki z Vogrskoga tü. Lepota es, lepota ta, ženske so mogle titi na delo. Mentorica Marija Rituper je s svojim zna­njom, s svojo energijo zadnjo „injekcio” želejla dati ženam pred koncertom. Baug man­tüj, ka bi se spejvanje žensk nej pršikalo tak, kak si tau že­lijo same, kak so si tau zaslöj­žili taum živeči Slovenci, med njimi najbola Jože Šlemer, sam si mislila poskrivoma. Pa (h)vala Baugi... „ …. so tako iz srca pele” „Ljudske pesmi, to je tisto pravo, kar so vaše porabske ženske zapele. Iskreno re­čeno, jaz sem se razjokala, ker so tako iz srca pele. Zelo so mi bile simpatične…,” mi pravi mlada pevka, članica vodstva Slovenskoga drüštva Triglav v Subotici Judita To­mič, stera etak vidi cilj, na­men njivoga drüštva: „Mi smo tukaj mogoče malo specifični, zato ker moramo vrniti našim članom tisto, kar so zgubili. Oni so zgubili svoj jezik in svojo domovino. Tukaj se dolgo ni pojavljal slovenski jezik. Mi bi njim radi vrnili lju­bezen do jezika, do Slovenije, ki jo mnogi celo videli niso nikoli zaradi gmotnih raz­mer, čeprav so slovenskega porekla. Niso mogli obiskati Slovenije tisti, ki tam nimajo sorodnikov. Lanjsko leto smo pripravili lutkovno predstavo, ki smo jo predstavili v Ljublja­ni, tako smo uspeli tudi otro­kom - od katerih je večina bila prvič v Sloveniji -pokazati malo Bohinj, Bled, Ljubljano, saj en del Slovenije.” • Kak ste vi sami na pomauč drüštvi, naj vsebola leko do­segne svoje cilje? „V glavnem se ukvarjam z otroci in mladino. Učim njim slovenski jezik. V bistvu nobe­den otrok se ni naučil doma slovenskega jezika. Tako, da imamo skupino za mlajše otroke, za mladino in zdaj smo začeli tudi odrasle učiti slovenski jezik. Pri nas malo ljudi govori slovenski jezik, ker je to že tretja, četrta gene­racija Slovencev, ki živi v Srbi­ji. Ustanovili smo pevski zbor, ker smo želeli peti slovenske pesmi in skozi pesmi učiti slovenski jezik ter zbuditi lju­bezen do jezika, do slovenski pesmi v naših članih.” • Čüjem, ka se spoznavate z našim porabskim gezikom. Kak se vam pršika? „Trudimo se, da ga razume­mo, gospod Šlemer govori v porabskem narečju, mi mu odgovarjamo v slovenskem knjižnem jeziku. In se spo­razumemo! Beremo Porabje! Trudimo se, da bi se ga nauči­li malo.” „Lepo je živeti v Subotici...” Na drügi den za koncertom smo se friško, veselo leko prebidili pa pripravlali do­mau. Ka sam si gora djala prejšnji den, sam spunila. Pred dugo potjauv smo šli z ženskami poglednit cen­ter Subotice. Varaš malo na vekšom grönti leži, kak pri nas Gorejnji Senik, živé pa 150 gezero lüstva, tau je 27­28 razni narodov, med njimi kaulek 80 Slovencov. Na trgi je več vodometov (szökő­kút), med njimi je najlepši vösklajeni s črpnjami Zsol­nay. Pred stüdencom je vejn največ vrejden, najlepši zid, v secesijskem stilu, steroga nöjcajo za mestno ižo (vá­rosháza). Obnavlena palača (gnes že banka) znamanöja drügi kinč varaša. Vidli smo generalni konzulat R Slove­nije, gimnazijo „Kosztolányi Dezső”, v Evropi eno najsta­rejšo židavsko žinagogo, gle­dališče, katoličansko cerkev, gde so ženske pri svetoj meši tü leko spejvale. Kelko velki, zdravi zeleni drejv! Kakšna čistauča! Leko povejm, ka sam se zalübila v varaš Su­botica. Zdaj že dam valati Juditi Tomič: „Lepo je živeti v Subotici. Tukaj živi veliko narodnosti, veliko ver. To je taka sredina, kjer se lahko počutiš tudi za Slovenca in te nihče ne preganja.” Žau, depa čas nam je dola priteko. Slobaud od Jožeta Šlemerja nej bijo veseli. Depa v dobri drüžbi smo se brž po­tolažili. Med potjauv domau smo si poglednili zgodovin­ske, kulturne, naravne zani­mivosti, lepote varašov Mo­hács, Pécs pa Szigetvár. Dosta lejpoga smo vidli, dapa daum je daum. Srce nam je velkoga vdarilo, gda smo se pripelali v županijo Vas. Ob tej priliki se tü želim zavaliti za vabilo, prijetno dröjžbo, pogostitev pa vse tröjde gospaudi Jožetu Šlemerju, Slovenskomi dröj­štvi Triglav, pevskomi zbori pa našim pevkam vküper z mentoricov. Baug plati! Vidi­mo se v Porabji geseni 2006. Klara Fodor Porabje, 27. oktobra 2005 7 Miki Roš IZ MOJOGA DNEVNIKA Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam za­ čala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. Takšna srejda, v steroj je pri nas doma nikomi skur srcé stanilo Dragi moj dnevnik, skur je že pounouč, ge pa eške ne mo­rem spati. Kak bi pa naj sploj bila snena? Kak leko človek sploj oči zapre po takšnom večeri? Kak leko stoj sploj od spanja brodi? Sto ma volou si v postelo doj ležti po takšnom brsanji labde? Kak komi leko sploj kaj takšnoga na pamet spadne? Ja, dragi moj dnev­nik, čistak nika sam nej sne­na. Tou pa zavolo tevena pa tistoga brsanja labde, ka smo ga gledali v toj vrajžoj škatüli. Naš ata je že skur cejli popou­dnevi odo kouli kak kakša breja mačka. Nin si je nej mesta najšo. Ja, kak če bi emo kršele v riti. Mi mlajši smo nej vedli, zakoga volo je takšen gé. Kuman, gda njemi je mama prajla, naj si mer da, smo zvedli. -Vej si pa mer daj! Tisto tvoje brsanje se kuman v pou de­vetoj večer začne, zdaj pa je eške ranč nej šest vöra, - nje­mi je prajla kak kakši školnik, prva kak kakšo mlašé za vüje potegne. -Leko se nam vsem vküper s teuv eške zmejša, če dola ne staviš toga tvojga lej­tanja es pa ta po rami. Po tistom je naš ata rejsan malo bole miren grato, dapa nej dugo. Kak si je začo znouva iskati svoje mesto, je raj odišo tavö. Venej pred ramom je zač­no kositi travo. Zdaj bi tou mogo videti, moj dnevnik! -Pa ka se je tebi vcejlak pa-met odpelala ta za sedem br­za kositi, - njemi je kazala po čeli, kak je klüknjeni. -Če bi ge bila najbole prejdnja na taum svejti, bi té nogomet, bi té fusbal doj zapovedala. Sploj bi več nej dopistila, naj se brse labda! Mi smo nin nej vidli, ka bi stoj kaj brso. Kuman po večerdji smo zvedli, ka bou po teveni brsanje labde. Brsali do naši pa edni drugi, ka so nej naši. Dapa naši mujs morajo gviniti, če škejo eške tadale brsati za naj­boukšoga v Evropi. Nej ti trbej dvakrat prajti, ka je naš ata nej nika čednoga v lampe djau. Na rejsan, ka je probo, dapa od ne­voule je nej nika grizo. Ge sam bila trno vesela zatoga volo. Od njega sam dobila velki falat mesa, steroga je nej mogo zesti zavolo tistoga, ka de se godilo na teveni. Na, pa se je po tistom rejsan godilo vsefele. Že pou vöre prva, kak se je zač­nilo, je naš ata že sejdo pred te­venom. Trpeto je, kak če bi ga es pa ta premetavo najvekši vijer. -Ka pa če dun ne gvinamo? Ka pa če do tisti drugi bouk­ši od nas? Leko so naši nej v formi? Leko so vsi betežni gratali? -se je spitavo pa se premetavo es pa ta. Mama je od nevoule odišla k sosedici, moj brat Andi, sestra Zana pa ge smo ga samo gledali za dve­rami. Na, v pou devetoj so dun začnili brsati. Kak se je prvi tekno labde, je naš ata začno kričati: -Kama gledaš?! Vej pa brsni že gnauk! Ka, so ti noge gra­tale lesene?! Sto te je včiu br-Nej žutoga, rdečoga njemi daj, rdečoga! Dragi dnevnik, moram ti prajti, ka so nas že trno bolele noge, škem prajti, vüje. Dapa tou je nej bilou eške nika. Nagnouk je tiüča gratala. Po toj tiüči pa je naš ata skoučo do plafouna, zdrou pa se je tak kak devetde­setdevet lüdi nagnouk: -Gooooooooooooooooooool! Eške se je nej do kraja zmiriu, ka so naši ovim drugim dali gol, je pri nas gratalo mrtvo pa mrzlo kak v grobi. -Gotovo je z nami, - je vse, ka se je čülo. Tisti, ka so nej bili naši, so brž za nami dali gol. Naš ata se je pogrozno v sebe in nika je več nej vido in nika je več nej čüo. Mi mlajši smo po tistom odi­šli vsakši na svoj kraj. Že smo skur spat šli, gda sam čüla tak na glas, kak če bi se mi nekak drau nut v glavej. -Gooooooooooooooooooool! -je jodlivo naš ata, ge pa sam si brodila, ka njemi je lagvo gratalo. Vej si je gnako bro­dila naša mama. Od velkoga veseldja je atijevo srce začalo trno lagvo mlatiti. Mama ga je mogla polejati z vodou. Tak sam njiva zaodila pred teve­nom. Mama s prazno kanto v rokaj, naš ata pa moker od pete do slejdnjoga vlasa na glavi. Eške vredi, ka je tisti nut v teveni doj pofüčno brsanje, za steroga volo je našomi ati skur enjalo srcé mlatiti. Ge pa od vsega toga eške itak ne moram spati. Vrag naj vze­me tou brsanje. Če bi bila naj­ la pred očami. gouv, ali ka ti je, - se je našoj mami že vse kmica dela­ si pa včera travo kosiu! Vej pa nika ne-eške ge boukše vedo brsniti! Vej se pa labda leko brse samo m a š Žutoga njemi daj, žutoga! z nogou, nej istina? -Vej sati!? Si slejpi ali ka ti je gé?! bole prejdnja na toum svejti, bi Mati moja, kak si tou leko tou brsanje labde z nogou doj mimo brsno!? Vej pa tou bi zapovedala. Nej, moj dnevnik?