859 SPOZNATI SE V SAMOTI Adam Zagajewski SPOZNATI SE V SAMOTI NE SMEM ŠE ŽIVETI V PESMI Ne smem še živeti v pesmi, prebivati moram v svetu, v mestu. Samo umrli se lahko naselijo v poeziji; sem prihajajo kot revni goslači s prsti, pomodrelimi od mraza, in dolgo spijo na posteljah verzov. ELEKTRIČNA ELEGIJA Zbogom, nemški radio z zelenim očesom, težka skrinja, sestavljena - skoraj -iz telesa in duše (tvoje diode so žarele z rožnato, škrlatno svetlobo, kot globoki jaz pri Bergsonu). Skozi debelo tkanino, ki pokriva zvočnik (moje uho se je tiščalo k tebi kot k rešetkam spovednice) je nekoč šepetal Mussolini, kričal Hitler, mirno razlagal Stalin, sikal Bierut, brez konca govoril Gomulka. Ampak tebi nihče ne bo očital izdaje, radio, ne, tvoj edini greh je bila popolna ubogljivost, skrbna zvestoba megahercem: kdor je prišel, je bil poslušan, kdor oddajal -sprejet. Saj vem, da so te šele Schubertovi samospevi spravljali v največjo, smaragdno blaženost. Chopinovi valčki so povzročali, da je tvoje električno srce bilo nežno in močno in blago, ki prekriva zvočnik, se je dvigovalo kot prsi zaljubljenih deklic v starih romanih. Nekaj drugega so bila poročila - zlasti ko jih je oddajala Svobodna Evropa ali BBC; tvoje oko je postajalo nemirno, zelena Adam Zagajewski 860 zenica se je širila in ožila, kot bi dobivala različne doze atropina. V tebi so stanovali nori galebi, Macbeth. V nočeh so se zbirali v tvojih sobah izgubljeni signali. Mornarji so prosili za pomoč, jokal je mlad komet, ki je izgubil glavo. Spremljal sem tvojo starost - naznanil jo je hripav glas, prekinjeni stavki, potem treski (kašelj), končno slepota (morsko oko je ugasnilo) in gluha, gluha tišina. Mirno spi, nemški radio, sanjaj o Schumannu in ne zbudi se, ko bo zakikirikal naslednji petelin diktator. OB SVITU Ob svitu sem skozi okna vlaka videl mesta, nenaseljena, izpraznjena od sanj, odprta in nemočna kot velike živali, ki ležijo na hrbtu. Po prostranih trgih so hodile samo moje misli in mrzli veter, na stolpih so medlele lanene zastave, v drevesih so se budili ptiči, v gostih krznih parkov so se bleščale oči divjih mačk, v izložbah trgovin se je odbijala plaha svetloba jutra, večnega debitanta, vrtiljaki, končno zbrani, so molili svoje nevidno središče, vrtovi so se kadili kot pogorišče Varšave, k rjavim zidovom klavnice pa še ni zapeljal prvi tovornjak. Ob svitu mesta ne pripadajo nikomur in nimajo imen in tudi jaz nimam imena na pragu jutra, ko ugašajo zvezde in vozi vlak vse hitreje. Opomba prevajalca: »nemški radio« je nekoliko nenatančen prevod za »radio, poniemieckie« ki poljskemu bralcu jasno pove, da gre za radio, ki so ga Nemci, ko so po 2. svetovni vojni morali oditi iz Slezije, pustili v stanovanju. 861 SPOZNATI SE V SAMOTI TRAVNIKI BURGUNDIJE Travniki Burgundije se vzpenjajo na griče in ležijo na njih negibno kot obleke na obešalniku. Nič ne vemo, obupno nič. Spomin je minimalist in se omejuje samo na to, kar se je zgodilo, nebogljen je ob romanskih, neizpolnjenih možnostih. Vrana metodično kot geometer meri polje. Jeseni, ki jih nihče ne obtožuje esteticizma, znajo sami ustvariti bujne šotore listja. Škrjanci v nori naglici drvijo med oblaki, kot natakar v nabito polni kavarni, v nedeljo. Nič ne vemo. Plevel raste hitreje od misli. Vstopili smo v majhno cerkvico pri Vezelavu; tam ni bilo nikogar razen priletnega duhovnika, ki je pel sveto mašo. Bil je tako popoloma sam, da je bila solza, ki se je že tristo let oblikovala pod veko počenega zvona, pripravljena oditi na zadnje potovanje. Pa se je vseeno ustavila. Ne še, ne še. Dokler osamljeni pojejo... ZGODOVINA SAMOTE Tišajo se glasovi ptičev. Mesec požira za fotografijo. Svetijo se vlažna lica ulic. Veter prinaša vonj zelenih polj. Nekje visoko se majhno letalo igra kot delfin. LASTOVKE IN NETOPIRJI Ob mraku se odloča moja usoda. Okoli hiše kroži smrt. Tudi prijazni duhovi ne izgubljajo časa. Lastovke in netopirji se zbirajo v učiteljski sobi v trinajstem nadstropju in se dolgo posvetujejo. Mačka gleda v ekran televizorja. Toliko tišine gre vsak večer v nič. Toliko je zvokov, ki jih nihče ne sliši. Eno življenje. Adam Zagajewski 862 V SMRTNI URI Pomladil si se v smrtni uri - govoril si jezik otroštva. Bela španska stena (krilo jadralnega letala) te je ločevala od živih, jecljala je intravenozna, po okenski polici je hodil nestrpen golob. Ves si umiral. Vsa obdobja tvojega življenja so umirala v bolnici: osemnajstletni gizdalin, energični tridesetletnik, učitelj nemščine, strog do učencev, upokojenec, ki je vsak dan šel na dolg sprehod in gotovo premagal razdaljo, ki loči zemljo od neba. Prerodil si se, da bi umrl; s hodnika je prihajal smeh bolniških sester, pod oknom so se vrabci borili za drobtino kruha. ZADNJI TRAMVAJ Ponoči je skozi temne ulice s truščem peljal zadnji tramvaj. V krošnjah dreves so se budili ptiči in s krili tolkli po nevidnem listju. Tedaj sem mislil o prihodnosti. Vedel sem, da bom srečal tebe. USPAVANKA Nocoj ne boš zaspal. Toliko je svetlobe v oknu. Umetni ognji se dvigujejo nad mestom. Ne boš zaspal, preveč se je zgodilo. Nate pazijo knjige, postavljene v vrste. Dolgo boš mislil o tem, kar se je zgodilo in česar ni bilo. Nocoj ne boš zaspal. 863 SPOZNATI SE V SAMOTI Uprle se bodo tvoje rožnate veke, pekle te bodo rdeče oči in srce bo oteklo od spominov. Ne boš zaspal. Odprla se bo enciklopedija in iz nje bodo prišli davni pesniki, skrbno oblečeni, zaščiteni pred mrazom. Odprl se bo spomin, kot padalo, v naglem žvižgu zraka. Odprl se bo spomin in sploh ne boš zaspal, zibal se boš med oblaki, gibljiv in jasen cilj v luči ognjemetov. Nikoli več ne boš zaspal, preveč so ti povedali, preveč se je zgodilo. Saj bi vsaka kaplja krvi lahko napisala svojo škrlatno Iliado. Vsak svit bi lahko postal avtor temnih spominov. Ne boš zaspal pod debelo odejo streh, podstrešij in dimnikov, ki mečejo navzgor prgišče pepela. Bele noči tiho plavajo po nebu in šelestijo vesla, svilene nogavice. Šel boš v park in veje te bodo prijazno udarjale po ramenih in te še enkrat birmale, kot da bi ne bile prepričane o tvoji zvestobi. Ne boš zaspal. Tekel boš skozi prazen park, postal boš senca in srečal druge sence. Mislil boš na nekoga, ki ga ni več, in na nekoga, ki tako zelo živi, da se to življenje na bregovih spreminja v ljubezen. Vse več svetlobe se kopiči v sobi. Nocoj ne boš zaspal. PLATNO Molče sem stal pred temno sliko, pred platnom, ki bi se lahko spremenilo v plašč, v srajco, v zastavo, toda postalo je vesolje. Se sem stal molče pred temnim platnom, poln navdušenja in upora in premišljeval o umetnosti slikanja in o umetnosti življenja, o vseh teh praznih in mrzlih dnevih, Adam Zagajewski 864 o trenutkih nemoči, o svoji mrzli domišljiji, ki je srce zvonu in živi samo v zibanju, ko udarja to, kar ljubi, in ljubi to, kar udarja, in pomislil sem, da bi to platno mrtvaški prt lahko bilo.