GLASBENA MATICA V LJUBLJANI
V petek, dne 19. januarja 1934 ob 20. uri v unionski dvorani POD POKROVITELJSTVOM BANA DRAV. BANOV. DR. DRAGA MARUŠIČA
KONCERT
simfoničnega orkestra zbora in solistov drž. muzičke akademije iz Zagreba
BJ
JL
SPORED:
Beethoven:	Koncert za violino in orkester op. 61
Solist: Zlatko Topolski Lhotka:	Morje. Glasbena vizija za mešani zbor, soli in orkester. I. del
Solisti: Radev Marijana (Tuga)
Franci Ivan (Hrvat)
Halasz Dezider (Kosenjec)
Bogdan Nikola (Žrec)
Dirigent: Fran Lhotka
VSTOPNICE po 40, 30, 25, 10, 18, 15, 14, 12, 10 in 8 Din, stojišča po 7 in 5 Din, so v predprodaji v knjigarni Glasbene Matice v Ljubljani
MORE
Prvi del
KOSENJEC:
Hitro! Hitro! Bog več stignu ... Dah
mu psice
Kroz vatru i zublji plam.
GOMILA:
0	Gromovniče!
KOSENJEC:
Čujte lupu božjih nogu. Pred nam hode Nekoj r’jeci, sto nas zove
GOMILA:
Vode! Vode!
KOSENJEC:
Čujte šum. To rosa pada s blaga neba Na usjeve bez granice.
GOMILA:
Hljeba! Hljeba!
ŽENE:
Komad hljeba našoj djeci ogladnjeloj!
MUŠKARCI:
Kaplju vode našoj stoci izmučenoj!
GOMILA:
Duša nam je puna straha, noge su nam pune rana-Gde je zemlja obečana?
TUGA:
0 Vuga! 0 sestrice mala!
Kud lutaš za ludim ti snom?
1 ti si u rukama B’jesa.
I na te kob crna je pala.
O	Vuga! O sestrice mala!
ŽREC:
O	Gromovniče, gledaš nas S vrhunca, plastem obavit,
Što crven je ko krv.
Da 1’ vodiš nas il sl’jedis naše korake? A na dnu staža naših Je 1’ svijetlost ili mrak?
GOMILA:
0 Gromovniče, daj nam znak!
Zatore Bjesova i jadä, oče kiše ljetne
i	brate sunca proljetnega,
— pogleda j na nas! Za suze očiju naših, i za znoj čela našega, i za krv iz ranjenih nogu
naših,
— pogledaj na nas!
ŽREC:
Pred nama prije ti si hodao U sjajnome oblaku.
Sad mrk i šutljiv ideš za nama.
GOMILA:
Znak, Bože! Znak!
1. STARAC:
Javi nam, što je na kraju tih staža?
2. STARAC:
Od žege nas čuvaj, od glada,, od mraza!
GOMILA:
O	Perune! Perune Tri kapi nam pošalji vode.
TUGA:
Tri kapi vode ne če s neba kanuti,
Al krv če nova past!
ŽREC:
Ko ognjen div Pred nama ti sa Karpata hodao
1 tri si puta do zemlje se prignuo
I	pred nama si prstom orao
Tri korita trim veljim r’jekama
I	reko: »Pijte!«
GOMILA:
Prozbori, Bože!
KOSENJEC:
Pa niz pute kamene Kortljaj nas ko hrid, ko panj!
TUGA:
Ni hrid ni panj,
No do tri glave mladjane Pred nama se kotrljaju.
... 0 Klukase!
0	Lobele!
0 Muklo!
... Vonj krvi ja vec osječam. Rosenjče, brate, četvrti,
Spasi se, spasi!
KOSENJEC:
Tri brata imah ... i na tri su raskršča Otkupili gnjev božji, kad se maknusrao ... Na četvrto smo stigli raskršče,
Put kraja,, kojim bog nas ne htje voditi.
1 nov nas mori glad
I nova muči žedj;
Al četvrti tu stoii brat J čeka s visa znak.
ŽREC:
Zagrmit bog če gromku r’ječ.
KOSENJEC:
Nej reče On, da 1’ vodim put u propast
II u 1’jep zemski Nav?
GOMILA:
O	gromovniče!
TUGA:
Kosenjče, četvrti brate,
Spasi se... spasi!
ŽREC:
Bog ide. U prah kleknite!
GOMILA:
Slava ti, Perune, dive,
Za riku groma ti, za plam Munje ti žive!
KOSENJEC:
O	bože, ja cjelivam prah,
Po kojem nam prilaziš.
TUGA:
Brate,
Moj četvrti, spasi se... spasi!
ŽREC:
0 Gromovniče, daj nam znak!
Je 1’ vodj naš tvojoj u milosti?
Put.
Po kojemu nas vodi,
Je 1’ staža prava u obečan kraj?
GOMILA:
Slava ti, Perune bože,
Za gromku r’ječ, što nam srca Napeti može!
Na jug! Na jug!
... Slava ti, Perune, slava,
Za radost posljednjn. sto mi Znak božji dava!
ŽREC:
Vaj, porušen je žrtvenik ... Bog pogazi
1 njega i svu našu sreču.
KOSENJEC:
Ne!
Visoko srca! Pravi put je tu.
GOMILA:
Smrt! Vaj!
Onome, koji našem zlu je kriv!
TUGA:
Mrak
Nov pada. U nj če četvrti moj brat.
GOMILA:
Vaj, prokletniče! Smrt!
Smrt! Smrt! Zbog njega ostavi nas
bog.
KOSENJEC:
To b ješe ... znak.
HRVAT:
Mir! ... J a sam sada vaš gospoda^ —
vodj.
Prst božji njega taknuo,
I	mene ide vlast.
GOMILA:
Vodj novi znat če novu stažu ... HRVAT:
Muk!
Ko brača moja i ja glavom plačam Pred bogom i pred narodom,
A säm je Perun sa Karpata viknuo: »Pet brata i dv’je sestre U zemlju če vas obečanu voditi
I	— dovest če vas«.
Muk!
Na župana ču Kluka ovdje čekati. Kad on se vrati, zvat ču vas,
Al odluka če posl jednj^.
Iz mojih usta past.
... Podjite!
HRVAT:
Kosenjče!
KOSENJEC:
Brate naš najmladji! Vid jeti Nav ti češ obečani.
Oh, blago tebi!
HRVAT:
Pusti me!
Ja živem kao u snu.
I	što je grdja žalost Svud oko mene, i što bliže spusta se Prst, što če sad i mene u prah smrviti To ljepši san je moj.
... Jest neka snaga, što nas krši, tre; Al naša bit če pobjeda.
Oh, sretan onaj, s kojim bog se pre! Taj uv’jek, svladan, pob’jedjuje.
KOSEN.1EC:
Hvala ti
Na r’ječ tu gor du* što je slušam mrijuči, Najmladji brate naš!
TUGA:
Plačite,
Pod crnom zemljom sjene naših dje-
dova
Izumr’jet sjutra naš če rod.
HRVAT:
Ja ne znam što me čeka;
Al ovoj borbi ja se ne ču oteti ... 0 brate moj najmiliji,
Pre no te proždre Mrak U ova njedra svoju dušu lij
I	svoju vjeru ...
KOSENJEC:
Dodji!
Oh, dodji!
HRVAT:
... pa ču uzeti Iz tvoje ruke buktinju,
Iz tvoje duše plam.
HRVAT:
Kosenjče!
KOSENJEC:
Brate 1
TUGA:
To Morana ide po tminama ... Kuku! Moj četvrti brate! Moj četvrti jade!
A kakva če neman da bane nam
sade? —
To Morana ide po tminama... Kuku!
(i !mnm.
Maka Hrovatin. Ljubljana.