101 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 100 ČARNOST STARODAVNEGA Po motivih Bajk in povesti o Gor- jancih Janeza Trdine: Gorjanci režija Maruša Kink, produkcija Zavod Margareta Schwarzwald, Cankarjev dom, Mestno gledališče Ptuj in Slovensko stalno gledališče Trst, premiera 16. 1. 2023 V davne čase, ko so si ljudje še sami pridelovali hrano na poljih in skrbeli za živino, kot pojasni ena od igralk, nas vpelje ritem. Udarec s palico ukriv- ljene veje ob tla, topot čevljev in zapet »enkrat …« – refren, ki tudi kasneje označuje prestope v pripovedi – se v zvočno-gibalni koreografiji trojice izvajalk zavrtinčijo v prepoznavno gesto nekakšnega arhaičnega ljudskega rituala, ki gledalce prestavi v središče nekega drug(ačn)ega sveta. Gorjanci (10+) po motivih zbirke Janeza Trdine se naslanjajo na zgodbe iz davnih časov, iz teh v svojo zasnovo pritegujejo cikličnost in magičnost življenja, obe- nem pa se v razširjeni pripovedni formi sodobne uprizoritvene govorice in vse- binski ter jezikovni predelavi povezu- jejo z današnjostjo in s te perspektive razpirajo skrivnosti gozdne pokrajine Gorjancev ter njenih bajeslovnih in stvarnih prebivalcev. Režiserka Maruša Kink v Gorjancih združuje svoja zanimanja za razisko- van je postopkov pripovedovanja (Raz- cufane zgodbe) in ljudskega izročila (Zverinice iz Rezije) in slednje jo zanima bolj kot specifičen Trdinov avtorski zapis. Ne gre torej za uprizarjanje Trdi- novih Bajk in povesti o Gorjancih, tem- več prej tistega, iz česar je Trdina sam izhajal; izbrane zgodbe in motive reži- serka skupaj z izvajalkami preoblikuje in sestavi v novo uprizoritveno celoto, s čimer pravzaprav ubira enak pristop kot pisatelj, ki je ljudsko gradivo zbiral po gorjanskih krčmah in sejmih ter ga prirejal in oblikoval v lastne pripovedi, nove, umetne bajke in pripovedke. In če je Trdina ljudske zgodbe umeščal v svoj čas, vanje vpisoval družbenokri- tične in satirične prvine, da bi jih pri- bližal realnosti naroda in v tej izobli- koval novo narodno in socialno zavest, jih uprizoritev izvzema iz te družbeno- zgodovinske zaznamovanosti in se vrača v splošen arhaičen horizont – v starodavni, prvotni čas mitološkega – ter ob tem prevzema osebni, intimni in deloma pravljični ton naracije, ki se navdihuje in vzpostavlja vez s tradicijo gorjanskega in izročila nasploh. To samosvojo realnost zaznamuje posebna vez z naravo in nadnarav- nim, ki jo uprizoritev ob srečanjih ljudi z mitološkimi bitji (vile, velikani, volkodlak, povodni mož) vzpostavi v okviru kresne noči, ko se stvari zlahka postavijo na glavo, še posebej, če se člo- veku v žep ali na čevelj prilepi čarobno seme praproti – motiv iz Trdinove Kresne noči – in se mu ob tem lahko zgodi kakšna »zgozdba«. Mističnost in igrivost, surovost stvarnosti in zares- nost dogodkov ter lahkotnost izpove- dovanja in mehkoba pogleda, divjost in domačnost se tu spletajo v nelo- OCENE – POROČILA čljivo celoto. Še posebej značilno to svojstveno realnost uprizoritev gradi s pripovedno, zvočno, gibalno in vizu- alno sugestivnostjo, ki nenehno prehaja med tradicionalnimi in sodobnimi ele- menti ter med dejanskimi znaki in pro- storom za domišljij(sk)o. V scenografiji Vasilije Fišer jo podloži z nežnim zato- čiščem preprog pod podplati in obda z gozdno praprotjo, ki simbolno razpira nedoumljive vmesnosti med temačnim in čarobnim. Minimalistično nazna- čeno scensko okolje se z oblikovanjem svetlobe Jake Varmuža preobraža v vsebinsko ustrezna prizorišča in hkrati poetične odrske atmosfere, ki odtisnejo tudi dramaturški pečat posameznim situacijam in občutjem. To prizorišče naseljujejo Nataša Keser, Urška Kavčič in Zvezdana Novaković, pripovedo- valke, a hkrati bitja iz sveta, o katerem pripovedujejo in se v teh pripovedih prelevijo v različne vloge, morebiti kot gorjanske vile ali svečenice in varuhinje gorjanskih izročil, ki v svobodni obde- lavi elementov črpajo tudi iz folklore plesa v krogu, petih melodij ob zvenu harfe Zvezdane Novaković in obla- čilne kulture, pri čimer njihova vilin- sko-pripovedovalska oblačila v beli, rdeči in črni barvi zlahka dopolni plašč volčjega kožuha ali nadomesti moška oprava (kostumografija Vasilije Fišer). Maruša Kink v enem od intervjujev pove, da so jo poklicni pripovedovalci zgodb naučili, »da moraš zgodbo vedno vzeti za svojo, da jo lahko dobro poveš,« in to vodilo popolnoma uteleša trojica izvajalk v lahkotnem prehajanju med zdaj in nekoč; med pripovedovanjem, ob katerem preigravajo tudi različne tipe govora in zvene glasov, igranimi prizori, ki se od ilustrativnega pomi- kajo v nakazano, subtilno izpovednost in mestoma prelevijo v zgovorne stilizi- rane gibalne podobe (koreografija Ane Pandur), občasnim komentiranjem v privatni govorici pogovorne sedanjosti in trenutki skupinskega gibalno-zvoč- nega performativa. Pripoved se kot tok reke ali gozdni duh pretaka med izvajalkami in njihovimi različnimi pozicijami, zdi se, kot da jo poganja inherentni vitalizem predočenih zgodb in prostora, ki se ujema z igrivostjo, s katero si izvajalke podajajo pripoved, dopolnijo druga drugo, si mestoma hudomušno vskočijo v besedo ali vanjo vnašajo komične in sodobne elemente (povodni mož se denimo pripelje s finim avtomobilom), z vselej prisotno naklonjenostjo in skrivnostnim zavez- ništvom, ki ga širijo v občinstvo. Pripoved se preliva tudi skozi raz- lične dele zgodb, ki izhajajo iz tega enega in istega prostora, in jih uprizo- ritev preplete v skupnem utripu gorjan- skega sveta, tako da tudi izpostavljeni zgodbi – o volku in Lenčki ter o Marku, Metki in povodnem možu – delujeta kot odraz iste celote. Trdinovi bajki Volkodlak in Povodni mož sta pri tem skrajšani in predelani, zgoščeni okoli temeljnega konflikta in njegove drama- tičnosti, ki v enaki meri obsega konkre- tno raven dogajanja in posameznih srečanj med svetnimi in bajeslovnimi bitji kot intimno doživljanje udeleže- nih oseb. S premišljenim oblikovanjem pripovedi in uprizoritvene govorice ter odrskega vzdušja se površina zgodb odpira metaforični in simbolični spo- ročilnosti, ki osvetljuje večplastnost silnic človeške narave. To je še posebej izrazito pri Lenčki in Volkodlaku, kate- rih odnos se giblje v antagonizmu pri- stne bližine in nemožnosti sobivanja; v uprizoritveni predelavi volk Lenčke ne ugrabi, temveč jo privlači v svoji reprezentaciji svobode in živosti izven ukalupljene urejenosti civilizacijskih pravil in prisil, v prvinski razprtosti življenja torej, ki naposled tudi zanjo postane preveč kaotična, nevarna in 101 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 100 ČARNOST STARODAVNEGA Po motivih Bajk in povesti o Gor- jancih Janeza Trdine: Gorjanci režija Maruša Kink, produkcija Zavod Margareta Schwarzwald, Cankarjev dom, Mestno gledališče Ptuj in Slovensko stalno gledališče Trst, premiera 16. 1. 2023 V davne čase, ko so si ljudje še sami pridelovali hrano na poljih in skrbeli za živino, kot pojasni ena od igralk, nas vpelje ritem. Udarec s palico ukriv- ljene veje ob tla, topot čevljev in zapet »enkrat …« – refren, ki tudi kasneje označuje prestope v pripovedi – se v zvočno-gibalni koreografiji trojice izvajalk zavrtinčijo v prepoznavno gesto nekakšnega arhaičnega ljudskega rituala, ki gledalce prestavi v središče nekega drug(ačn)ega sveta. Gorjanci (10+) po motivih zbirke Janeza Trdine se naslanjajo na zgodbe iz davnih časov, iz teh v svojo zasnovo pritegujejo cikličnost in magičnost življenja, obe- nem pa se v razširjeni pripovedni formi sodobne uprizoritvene govorice in vse- binski ter jezikovni predelavi povezu- jejo z današnjostjo in s te perspektive razpirajo skrivnosti gozdne pokrajine Gorjancev ter njenih bajeslovnih in stvarnih prebivalcev. Režiserka Maruša Kink v Gorjancih združuje svoja zanimanja za razisko- van je postopkov pripovedovanja (Raz- cufane zgodbe) in ljudskega izročila (Zverinice iz Rezije) in slednje jo zanima bolj kot specifičen Trdinov avtorski zapis. Ne gre torej za uprizarjanje Trdi- novih Bajk in povesti o Gorjancih, tem- več prej tistega, iz česar je Trdina sam izhajal; izbrane zgodbe in motive reži- serka skupaj z izvajalkami preoblikuje in sestavi v novo uprizoritveno celoto, s čimer pravzaprav ubira enak pristop kot pisatelj, ki je ljudsko gradivo zbiral po gorjanskih krčmah in sejmih ter ga prirejal in oblikoval v lastne pripovedi, nove, umetne bajke in pripovedke. In če je Trdina ljudske zgodbe umeščal v svoj čas, vanje vpisoval družbenokri- tične in satirične prvine, da bi jih pri- bližal realnosti naroda in v tej izobli- koval novo narodno in socialno zavest, jih uprizoritev izvzema iz te družbeno- zgodovinske zaznamovanosti in se vrača v splošen arhaičen horizont – v starodavni, prvotni čas mitološkega – ter ob tem prevzema osebni, intimni in deloma pravljični ton naracije, ki se navdihuje in vzpostavlja vez s tradicijo gorjanskega in izročila nasploh. To samosvojo realnost zaznamuje posebna vez z naravo in nadnarav- nim, ki jo uprizoritev ob srečanjih ljudi z mitološkimi bitji (vile, velikani, volkodlak, povodni mož) vzpostavi v okviru kresne noči, ko se stvari zlahka postavijo na glavo, še posebej, če se člo- veku v žep ali na čevelj prilepi čarobno seme praproti – motiv iz Trdinove Kresne noči – in se mu ob tem lahko zgodi kakšna »zgozdba«. Mističnost in igrivost, surovost stvarnosti in zares- nost dogodkov ter lahkotnost izpove- dovanja in mehkoba pogleda, divjost in domačnost se tu spletajo v nelo- OCENE – POROČILA čljivo celoto. Še posebej značilno to svojstveno realnost uprizoritev gradi s pripovedno, zvočno, gibalno in vizu- alno sugestivnostjo, ki nenehno prehaja med tradicionalnimi in sodobnimi ele- menti ter med dejanskimi znaki in pro- storom za domišljij(sk)o. V scenografiji Vasilije Fišer jo podloži z nežnim zato- čiščem preprog pod podplati in obda z gozdno praprotjo, ki simbolno razpira nedoumljive vmesnosti med temačnim in čarobnim. Minimalistično nazna- čeno scensko okolje se z oblikovanjem svetlobe Jake Varmuža preobraža v vsebinsko ustrezna prizorišča in hkrati poetične odrske atmosfere, ki odtisnejo tudi dramaturški pečat posameznim situacijam in občutjem. To prizorišče naseljujejo Nataša Keser, Urška Kavčič in Zvezdana Novaković, pripovedo- valke, a hkrati bitja iz sveta, o katerem pripovedujejo in se v teh pripovedih prelevijo v različne vloge, morebiti kot gorjanske vile ali svečenice in varuhinje gorjanskih izročil, ki v svobodni obde- lavi elementov črpajo tudi iz folklore plesa v krogu, petih melodij ob zvenu harfe Zvezdane Novaković in obla- čilne kulture, pri čimer njihova vilin- sko-pripovedovalska oblačila v beli, rdeči in črni barvi zlahka dopolni plašč volčjega kožuha ali nadomesti moška oprava (kostumografija Vasilije Fišer). Maruša Kink v enem od intervjujev pove, da so jo poklicni pripovedovalci zgodb naučili, »da moraš zgodbo vedno vzeti za svojo, da jo lahko dobro poveš,« in to vodilo popolnoma uteleša trojica izvajalk v lahkotnem prehajanju med zdaj in nekoč; med pripovedovanjem, ob katerem preigravajo tudi različne tipe govora in zvene glasov, igranimi prizori, ki se od ilustrativnega pomi- kajo v nakazano, subtilno izpovednost in mestoma prelevijo v zgovorne stilizi- rane gibalne podobe (koreografija Ane Pandur), občasnim komentiranjem v privatni govorici pogovorne sedanjosti in trenutki skupinskega gibalno-zvoč- nega performativa. Pripoved se kot tok reke ali gozdni duh pretaka med izvajalkami in njihovimi različnimi pozicijami, zdi se, kot da jo poganja inherentni vitalizem predočenih zgodb in prostora, ki se ujema z igrivostjo, s katero si izvajalke podajajo pripoved, dopolnijo druga drugo, si mestoma hudomušno vskočijo v besedo ali vanjo vnašajo komične in sodobne elemente (povodni mož se denimo pripelje s finim avtomobilom), z vselej prisotno naklonjenostjo in skrivnostnim zavez- ništvom, ki ga širijo v občinstvo. Pripoved se preliva tudi skozi raz- lične dele zgodb, ki izhajajo iz tega enega in istega prostora, in jih uprizo- ritev preplete v skupnem utripu gorjan- skega sveta, tako da tudi izpostavljeni zgodbi – o volku in Lenčki ter o Marku, Metki in povodnem možu – delujeta kot odraz iste celote. Trdinovi bajki Volkodlak in Povodni mož sta pri tem skrajšani in predelani, zgoščeni okoli temeljnega konflikta in njegove drama- tičnosti, ki v enaki meri obsega konkre- tno raven dogajanja in posameznih srečanj med svetnimi in bajeslovnimi bitji kot intimno doživljanje udeleže- nih oseb. S premišljenim oblikovanjem pripovedi in uprizoritvene govorice ter odrskega vzdušja se površina zgodb odpira metaforični in simbolični spo- ročilnosti, ki osvetljuje večplastnost silnic človeške narave. To je še posebej izrazito pri Lenčki in Volkodlaku, kate- rih odnos se giblje v antagonizmu pri- stne bližine in nemožnosti sobivanja; v uprizoritveni predelavi volk Lenčke ne ugrabi, temveč jo privlači v svoji reprezentaciji svobode in živosti izven ukalupljene urejenosti civilizacijskih pravil in prisil, v prvinski razprtosti življenja torej, ki naposled tudi zanjo postane preveč kaotična, nevarna in 102 103 OCENE – POROČILA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OT ROK IN KN JIGA 117, 2023 | OCENE – POROČILA obremenjujoča. Uprizoritvena verzija pripovedi dekletu podeli enakovreden položaj, omogoči ji, da s samostojno odločitvijo razreši lastno notranje navzkrižje in v procesu odraščanja simbolno zapusti ter odžaluje divji/ otroški svet. Velikani in Vile nastopijo kot del druge uprizoritvene zgodbe – o (pre- imenovanem) Marku, zagledanem v Metko, ki jo ugrabi povodni mož –, pri čimer velikani počnejo prav to, kar v Trdinovi istoimenski kratki bajki (se kamenčkajo z mlinskimi kamni, kadijo ogromne pipe, da cele Gorjance zavijejo v meglo, se pomastijo z volki in se ustrašijo človeškega glasu – in ne omembe božjega imena), Vile pa ohranijo svoje poglavitne značilnosti (dekleta, ki poznajo skrivnosti in sve- tujejo ljudem, si ob zarji razčesavajo svoje dolge lase, lepo pojejo in plešejo, a se maščujejo, če jih kdo opazuje) in nadomestijo črnošolca in mrliče, ki pri Trdini iz črnih bukev zaljubljenemu fantu napovedujejo, kje najti Metko, ki jo je povodni mož, ko je brez strahu sama hodila do Krke in prevzeta nabi- rala svetleče kamenčke in predmete (še ena premena glede na Trdinov zapis), zaprl v stekleno hišo pod reko. Marku, izgubljenemu in iščočemu v gorjanski noči, velikani in Vile pridejo na pot kot grozeče ali priljudnejše, a še vedno previdnost zahtevane prikazni na poti njegove želje in zadane naloge. Tako vključena v zgodbo, se bajeslovna bitja pokažejo tudi s svojimi »človeškimi« lastnostmi in slabostmi, kakor tudi človeške osebe v svojih preizkusih in soočenjih nastopijo v realnem spoju notranjih tenzij, moči in šibkosti, pre- udarnosti in zaslepljenosti. Uporaba in avtorska reinterpretacija avtohtonih motivov, ljudskih in Trdino- vih pripovedi pri tem stopa v dialog tako s preteklostjo kot sedanjostjo. S samo tradicijo pripovedništva, ki preči zgo- dovinski horizont, svetom, ki ga urav- nava ženski glas, ter bogato vsebinsko in uprizoritveno simboliko uprizoritev priklicuje spomin na izročilo našega prostora, čas magične povezanosti člo- veka z naravo in okoljem čutno prinaša v našo bližino ter obenem naslavlja mlade gledalce in njihov (notranji) svet. To je odprt odrski kozmos živega ritma glasov in teles, ki prepleta pravljično in stvarno ter (si) dopusti tudi trenutek za tišino, vdih in domišljijo. Ne nazadnje bi brez možnosti takšnega osebnega pre- mora in vstopa lahko le hiteli v ponavlja- nju istega, Gorjanci Maruše Kink pa se vpisujejo v neskončnost človeštva in prepletenost vsega bivajočega s pogle- dom, ki upošteva današnji kontekst, a ceni preteklost in raziskuje njen odzven. S podobno naravnanostjo je režiserka že prej pristopila k nekaterim kanonskim literarnim delom in osebnostim (Romeo in Julija, Prosto po Prešernu, iCankar) in rečemo lahko, da je takšno rahljanje in premišljevanje tradicije pomembno tako za naše dojeman je sedanjosti kot preteklega. Ne le da mehča vstop v dolo- čene zanemarjene ali sistemsko obte- žene vsebine in vabi k nadaljnjemu pog- labljanju, temveč omogoča tudi nekaj produktivne distance v pogledu na nas danes. Kajti ‚noč in gora lahko da, noč in gora lahko vzame‘. N I K A A R H A R DROBTINE IZ MIŠJE DOLINE Glasbeni CD na besedila Anje Štefan, glasba Laura Zafred Že uvodoma lahko z veseljem zapi- šemo, da še obstajajo mladi potenciali, ki se ukvarjajo z glasbeno produkcijo za otroke – tako glede besedilnega kakor tudi glasbenega ustvarjanja. Razum- ljivo je, da kar bomo lepega in dobrega vložili v otroški svet, to bo vtkano v otroška življenja in to bodo otroci pre- našali v naslednje generacije. Otroške pesmi imajo v slovenski glasbeni in pesniški literaturi dolgo in kvalitetno zgodovino, sploh če pogle- damo na vrsto zgodb in zgodbic iz sveta lutkovnega in filmskega ustvar- janja, ki je bilo del zabavnega in tudi didaktičnega šolskega programa in si ste ma prejšnjih generacij. Ob tem je popolnoma dovolj, da se spomnimo legendarnega Mačka Murija (besedilo Kajetan Kovič, glasba Jerko Novak), ki je še danes (v interpre- taciji Nece Falk) popolna ‚klasika‘ tovr- stnega ustvarjanja. In tedaj, ob izidu kasete in vinilne plošče, se je pisalo leto 1975. Kasnejše radijske igre, risanke, glasbene in celo baletne uprizoritve le-tega pa so samo še bolj približale otroško poetiko širšemu občinstvu. Drobtine iz mišje doline (besedila Anja Štefan) sodijo nedvomno v pros- tor, ki že sam po sebi narekuje glasbeni zven in simpatičnost besedno-zvočne pripovedi, na meji onomatopoije in igrivih ritmičnih vzorcev. Glasbenica Laura Zafred (violinistka in pevka) je v njih našla navdih in ustvarila enajst skladbic, v katere je ujela mišji svet na svoj glasbeni način. Vsekakor je izredno pohvalno, da so pri tem projektu sodelovali odlični glasbeniki in tako prispevali k dosledni živi glasbi, kar je v današnjem digital- no-zvočnem svetu že skoraj prava red- kost. Glasba je bila ustvarjena za Lut- kovno gledališče Maribor za predstavo z istoimenskim naslovom in bila pre- mierno predstavljena že februarja leta 2021. Sedaj je pred nami zgoščenka, nastala v sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Maribor in založbo Mla- dinska knjiga, ob tem pa je pesmice možno poslušati tudi preko natisnjene QR-kode – če ste si slučajno vse CD predvajalnike že poskrili in jih več ne najdete. Vse pesmice-skladbice so seveda izredno simpatične in kažejo na odli- čen občutek za melodičnost, ki avto- rici Lauri Zafred ni tuja. Kot pevka ve, kaj potrebujemo, da vokal in besedilo stečeta, ob tem pa se pozabava tudi z instrumentalnimi deli, ki malodane sooblikujejo zvočno pripoved v nekak- šno mini zgodbo zdaj zime, zdaj korač- nice, zdaj uspavanke. Ob Lauri Zafred sta vokala prispevala tudi Miha Beze- ljak in Metod Banko, kar naredi celotno glasbeno dogodivščino še bolj pripove- dno in barvito. Res je, da so pesmice namenjene bistveno bolj poslušanju kakor pa otroškemu izvajanju, vendar jih prav to postavlja v luč vzgajanja in razumevanja glasbenih vsebin preko natančnega poslušanja – kar je še pose- bej pomembno pri najmlajši genera- ciji. V kolikor se skladbice poveže še z ‚branjem‘ oz. opazovanjem ilustracij v knjigi (delo Alenke Sottler), potem imamo pred seboj odličen izdelek, ki lahko otroke popelje v svet doživljanja mišk v najrazličnejših svetovih, zgod- bah in prigodah. Glasbeni elementi so zgrajeni pred- vsem na moči vokalne interpretacije, ki postavlja v ospredje besedilo in spo- ročilo, celotna instrumentalna sprem- ljava pa je s svojimi aranžmaji dober sooblikovalec vzdušij in ritmičnih fraz, včasih že na meji šansonjerskega, celo plesnega in pripovednega ustvarjanja. Vse to brez dvoma pripomore k nekak- šnemu zavestnemu postavljanju sveta otroške fantazije onkraj digitalne vir- tualne resničnosti, saj ob tem največji delež naredi prav otroška fantazija. Tako se miške skozi skladbice odpra- vijo po radič, pogumno odkorakajo