Poštnin« plačana r gotovini.
Izhaja vAk petek. ■'$
Leto VIII. št. ft.
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 80 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 31. marca 1939
,:S
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifa
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Pripombe slovenskemu političnemu programu
4.	Kaj zahtevamo?
Če bi v ipolitičnem življenju tehtali besede in če bi hoteli politiki in državniki iz načelnega priznanja neke pravice izvajati tudi praktične zaključke, bi sporazum med jugoslovanskimi narodi lahko postal jutri dejstvo. Kolikokrat smo slišali iz ust odločilnih državnikov in politikov poudarjati enakopravnost Slovencev, Hrvatov in Srbov y tej državi! Enakopravnost — to je dejansko tisti Čudežni obrazec, ki nam odpira vrat v boljšo prihodnost. Nič drugega ko enakopravnost zahtevajo Hrvatj ein Slovenci, in vse politične in ustavne pravice, ki jih zahtevajo, so samo poroštva za to enakopravnost, pa bodi, da jih kdio imenuje avtonomija ali federacija ali kakor že koli. •
'Pojem enakopravnost je tako jasen in določen, da se v svetu logike in prava ne da z njim šariti in slepomiškati. Zato lahko trdimo, da so za sporazum. to je za resnično in trajno ureditev našega notranjega narodnega vprašanja vsi tisii, ki so za dejansko enakopravnost Srbov, Hrvatov in Slovencev brez prikritih pridržkov in brez posilje-v»nja prvotnega in edino mogočega pomena te be-
V	liesecli enakopravnost je v resnici obsežen naš državnopravnii program. £ato ni odveč, da skušamo dati tej besedi kolikor se da določeno vsebino. Naj se potem pokaže, kdor priznava prvotne in načelno od nikogar osporjene osnove te države in kdo jih zanika in ruši. In odgovoriti moramo obenem na vprašanje, kdo je subjekt te enakopravnosti in kdo edino je poklican, da razsodi, če je enakopravnost izvedena ali ni izvedena.
V	zvezi z našim velikim državnim vprašanjem razpravljati o tem, na koga se pravica do enakopravnosti na 'naša, se zdi res odveč, vendar se še najdejo pri nas ljudje, ki bi radi speljali zadevo na slepi tir in besedičijo o enakopravnosti posameznega državljana Slovenci, Hrvata in Srba in trdijo, da je naša enakopravnost v tem, da so vsakemu državljanu pri nas odprta pota do najvišjih mest v državni upravi. »Slovenija« je v tej zvezi nekoč pravilno pripomnila, da so v tem smi-
slu enakopravnosti pri nas tudi Cigani. Kdor nas hoče danes pitati s tako politično modrostjo, je neresen človek. Ko torej govorimo o enakopravnosti SIvencev, Hrvatov in Srbov v tej državi, moremo imeti v mislili samo Slovence kot celoto, Hrvate ko tceloto in Srbe kot celoto. Kot celota hočemo biti Slovenci enakopravni, enakopravni kot državni narod, kot nosilci državne misli in državne oblasti. Ne predmet, osebek državne moči hočemo biti. Slovenci smo v tej državi enakopravni, to pomeni, da imamo Slovenci na svoji zemlji iste pravice, kakoir jih imajo Srbi na svoji, to pomeni, da si svoje življenjske zadeve sami urejamo in da nima nihče pravice in tudi ne mogočosti, da bi se vmešaval v stvari, ki so samo naše, to pomeni, da si glede skupnih državnih zadev pravice in dolžnosti sporazumno določimo brez vsake ma-
torizacije enega državnega naroda po drugem, rez mogočosti te majorizacije. Enakopravnost v državi za nas pomeni, da čutimo kot narod vse svoje življenjske pravice popolnoma zavarovane, da imamo vsa ustavna poroštva, da nam jih nihče ne more vzeti, da nas varuje zakon in za zakonom stoječa organizirana državna moč pred vsako kršitvijo teh naših pravic.
Tako resnično enakopravnost je mogoče ure^ diti le v svobodnem sporazumu med prizadetimi narodi, ker pravice do nje ne sprejemamo od države, država smo mi sami, njeni narodi. O tem, ali je kak narod enakopraven, more izreči zadnjo besedo le on sam, nihče drugi, najmanj pa tisti, ki si z njim deli pravice v državi. Ne more biti razsodnik v spornih zadevah nekdo, ki je v sporu sam prizadet kot stranka.
Naravno je, da si majhen narod želi tem trdt-nejših ustavnih i'n političnih poroštev svoje enakopravnosti, čim šibkejši je po svojem številu in po svoji vnanji moči, čim večja je torej mogočost in nevarnost majotrizacije po močnejšem državnem narodu. Prav gotovo odločajo tu tudi psihološki razlogi in praktične skušnje, in treba je z njimi računati kot s političnimi stvarnostmi.
Dr. I.Š.:
Kakšnih volilnih predpisov si v Sloveniji želimo?
O tei tvarini smo že pisali v »Sloveniji« pred leti. Takratna razmotrivauja o tem predmetu so bila aktualna, ker je režim, ki se je šaljivo sam oznanjeval kot »režim treh hierarhov«, zagotovil z deklaracijo z dne 4. VII. 19.55, da bo neutegoma prilagodil politične zakone ljudskim zahtevam. J ega je zdaj skoraj štiri leta, a je razmotrivan je še vedno aktualno, tokrat seveda neprimerno bolj, ker je izdelavo novih volilnih predpisov prevzel pravosodni minister dr. Ružič, v katerem slutimo tvropca.
Za osvežite vspominu hočemo ponoviti — kolikor mogoče na kratko — nekatera vodila, v ka-v iVl. mo slovensko neizogibnost.
Volilna pravica naj bo urejena za vse volitve v politične^ zastope enako. Zaradi tega naj se tvarina, ki tiče volilno pravico samo, uredi s posebnim zakonom, veljavnim za vso državo. Tu smo kedaj unitaristi. Razlog je v tem, ker je v bodoči zvezni državi porokovana demokracija v vsaki zvezni enoti posebej le, če porokuje zn to demokracijo skupna država. Dokaz: slovaški zgled!
J remnogim bi ta zgled dišal!
Volilna pravica mora biti taina. V dosego tajnosti volitev mora vsebovati zakon o volilni pravici tehnične predpise, ki onemogočujejo, da bi bila tajnost izigrana v praksi. Ti tehnični predpisi pa naj omogocujejo tudi to, da se praktična izvedba tajnosti volitev izvede v vsaki zvezni enoti 'ako, kakor jo to sposobna. Slovenija ima na vsak način pravico na pismeno tajno pravico in krog-
lic ne potrebuje- Prav tega si bo želela bržkone tudi Hrvaška.
Volilna pravica mora biti neposredna. Vsak volilec mora sam in osebno glasovati. Ko izvršuje glasovanje, ne sme biti od nikogar opazovan. Ali to spada že v prejšnji odstavek.
Volilna pravica mora biti enaka. To je izvedljivo samo tam, kjer so v posameznem volilnem okrožju okraji porazdeljeni tako, da voli v vsakem okrju koliko rmogoče isto število volilnih upravičencev.
Vlilna pravica mora biti avtonomna. Ne državne, ne katere druge oblasti ne smejo imeti impe-
rija v volilnih zadevah, temveč morajo to oblast prevzeti volilci sami v odrejenih oblikah tako, da so v teh odborih obvezno zastopane tudi politične manjšine. Zaradi preprečenja vpliva upravnih oblasti je zdravo, če se območje volilnih okrajev ne ujema z območjem političnih okrajev. Organi političnih uradov stojijo vteku volivne borbe pod oblastjo organov volilcev, so samo izvrševalni organi le-teh.
Volilni imeniki, kakršni so in v kakršnih rokah so, naj se odpravijo. Ostali naj bi edino-le kot pripomoček istenja volilcev. Dokaz _ volilne pravice naj bo izključno le državljanska izkaznica. Le-to bi moral aobiti vsak volilni upravičenec z njo lahko vrši volilno pravico, kjer koli se
m
na dan volitev mudi. Volilna komisija, pred katero je izvršil volilno pravico, mu bo na izkaznici to zaznamovala; zdaj pa le voli drugič, če znaš. Kazenske sankcije za dvojno ali večkratno glasovanje ali celo z glasovanje mrtvih lahko odpadejo povsem, če se uvede državljanska izkaznica.
Volilna pravica ne sme biti odvisna od' trajanja bivališča v enem kraju. Volilno pravico izključevati smejo samo take lastnosti, .ki so individualna ovira, da bi se izvrševala svobodno. Na primer: pripadnost k poklicu, ki ne dovoljuje svobode mišljenja, sodna 'kazen za nečastno dejanje, odpoved na pravice zasebnega prava, itd.
Skušnje zadnjih let nas opozarjajo na potrebo, poostriti pogoje za imetje volilne pravice nasproti tistim, ki so dokazali s svojim delom, da znajo demokracijo tudi izpodnesti, kadar so na oblasti. To bi bilo sicer precej revolucionarno dejanje, toda tudi demokracija ima pravico, da se — brani.
Volilno pravico naj ima Vsak državljan od 1. januarja tistega leta dalje, y katerem doseže polnoletnost, kolikor ni izrečno izključen, bodisi za stalno, bodisi za določeno vrsto let.
Zaradi jasnejše politčne orientacije se nam zdi primerno, da se ženska volilna pravica za določeno dobo po uvedbi s tem zakonom o volilni pravici, na pr.: za dobo deset ali petnajst let, izvršuje ločeno od volilne pravice moških volilcev. Ženske naj kandidirajo in glasujejo ločeno od moških;
Kazni za volilne prestopke, med katere je treba spraviti tudi volilne laži in izsiljevanje volilcev v teku agitacije, torej pred dnevom volitev, morajo biti v vsakem primeru zvezane z izgubo volilne pravice in izvzete iz amnestije. Posebna sodna pristojnost naj se odpravi. Pregon volilnih prestopkov se pa začni samo tedaj, če je ovaditelj imenovan. Med volilne prestopke je spraviti tudi vse uradno izdane pozive v korist določenega glasovanja.
Pravica kandidature je odvisna od imetja volilne pravice. Dokaz pravice kandidiranja je spet državljanska izkaznica.
Vezava več kandidatur na skupen seznam mora biti fakultativna. Volilna pravica mora biti končno tako sorazmerna, da ne gre v določenih merah in v določenem volilnem območju noben glas v izgubo.
Prihodnjič pa objavimo želje glede načina, kako naj se izvršujejo volitve v posamezen politični zastop.	,
Iz preračunske obravnave
V	teh dneh razglašajo zelo pogosto tisto politiko za modro, 'ki se zna prilagoditi razmeram, najsi so se le-te spremenile po zaslugi političnega nasprotnika. Še za bolj preudarno in pametno politiko štejejo nekateri tisto, ki posname gesla nasprotnika, potem ko ga je premagala z vsemi mogočimi, dandanes tako pestrimi sredstvi. Taka obrazložitev je seveda v naših časih tudi potrebna, sicer bi se znalo pripetiti, da bi preprosti ljudje v podobnih primerih imeli — zanašajoč se na nauke iz morale — politike za spekulacijo, breznačelnost in kar je še talkih neprijetnih ozna-menil.
Če o teh stvareh premišljujemo, se nam bo posvetilo, kako je treba razumeti očitek o trotih, ki »perečih vprašanj ne razumejo«, kakor je poročal »Slovenec« z dne 23. II. t. 1. o nekaternikih, ki so bili določeni 11. decembra na seznamu dr. Milana tSoiadinoviča za poslance. V tem očitku je opis mišljenja, ki je plod zakona vztrajnosti: kandidatom na omenjenem seznamu res ni mogoče s pridom zameriti, če tudi po 11. decembru plavajo v strugi udarnic, s katerimi je seznam vodil volilni boj. To je pa pri zahtevah, ki jih postavlja politika, omenjena zgoraj, na prožnost, za dotičriike kaj nevarna lastnost.
Modna Woq&
:	Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in :
: moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, • j krojaške in šiviljske potrebščine kupite j • ■ • • :	najugodneje	pri
JUte£iu(^ana
ob vodi, blizu Prešernovega spomenika	•
Kdor koli je primerjal vsebino vladnih deklaracij z dne 4. VII. 1935 in z dne 16. II. 1939, je moral opaziti, kako iznenadljiva je njihna na-sprotnost. In vendar je prva teli deklaracij izraz skoraj istih političnih osebnosti, ki so sodelovale odločilno tudi pri sestavi druge. Kar so prvi deklaraciji zamerili najbolj, je bilo dejstvo, da o hrvaškem vprašanju popolnoma molči, nasprotno pa poudarja državno in narodno enotnost. V dru-g iaeklaraciji ni več govorjenja o tem, kar poudarja prva, zato pa je posvečenih hrvaškemu vprašanju nekoliko besedi, v katerih oceno se nimamo namena spuščati.
Tisti, ki »perečih vprašanj no razumejo,« bi sedaj radi — tako je podoba poročil o posvetih parlamenta — dodatno zmanjšali pomen druge deklaracije vlade. Ne da bi sezali po imenih prizadetih ■— za politično razpravico, ki želi biti stvarna imena ni-lo potre'bna — bi se radi ogledali bližje nekatera izvajanja ali miselnost onih, ki jih moramo šleti po vsem, po čemer jih poznamo, med tiste, ki »perečih vprašanj prav gotovo ne razumejo«.
V	nekem dnevniku smo našli komaj tri dni po vladni deklaraciji pohvalno novico, da podružnici SPD v Šoštanju za gostinski obrat na Smrekovcu ne bo treba plačevati pridobnine. Pa mi boste rekli: K ja pa govoriš o planinski koči na Smrekovcu v zvezi s hrvaškim vprašanjem? In vendar je značilna zveza zaradi tega, ker hrvaško vprašanje ni samo hrvaško, temveč je to samo po zaslugi Hrvatov in njihove korajžne (zapomnite si ta prilastek, dobri Slovenci!) politike tako imenovano splošno vprašanje neizogibne notranje preureditve države. Ta preureditev države {)o hrvaškem receptu in tudi po konceptu pravili Slovencev seveda ni tako mišljena, da bo zasluga za slovenski narod že v izposlovan ju davčne prostosti (predvidene v zakonu!) za planinsko 'kočo na Smrekovcu, temveč tako, da bo slovenska davčna oblast sama odločala v takih vprašanjih. Sedaj je namreč moral biti tisti, ki je o tem odločal, sam finančni minister. Zveze med davčno prostostjo planinske koče na Smrekovcu in med
.	1
Dr. Jos. Regali:
Ob dvajsetletnici slovenske „Narodne galerije**
(Konec)
Tudi za zbirko kopij bi bilo treba napraviti že naprej natančen načrt tako, da bi kar mogoče veliko posnetkov bilo napravljenih v eni svetovni galeriji. To že zaradi stroškov. Če bi napravil n. pr. v Florenci naš kopist 6 posnetkov, bi, mu ostalo veliko več od zaslužka kakor, če bi moral delati n. pr. dve kopiji v Rimu, dve v Florenci, dve pa v Benetkah. Pri velikih slikah n. pr. Rubensovih, bi zadostovali tudi izrezki, če bi cele slike ne bilo mogoče posneti, so pa tudi manjše Rubensove slike kot n. pr. »Kristus in 4 grešniki«, ki so značilne v kompoziciji, za Rubensa in bi jih lahko cele posneli. Leonarda da Vincija bi lahko posneli v Louvre-u n. pr. »Sv. Ano« ali »Madono v duplini«, če bi pa hoteli imeti »Zadnjo večerjo« iz Milana, bi kopirali le nekaj srednjih figur s Kristusom.
Posnetki bi morali biti popolnoma natančni in v tisti velikosti kot so izvirniki, ker sicer niso pra-
vi	posnetki. To je bilo včasih samo po sebi razumljivo, danes pa mogoče ni več. Zato je treba tudi to povedati.
Izdelovanje posnetkov bi koristilo tudi našemu slovenskemu umetnostnemu ustvarjanju. Tisti slikarji. ki bi kopirali, bi se izurili v formi in bi začeli tudi sami delati v velikih oblikah prave resnične figuralne kompozicije, ki j ib je danes pri nas še malo.
•
Če bodo kedaj »Narodno galerijo« ponovno preurejevali, bo treba seveda tudi poslopje »Narodnega doma« spet prezidavati znotraj in nele napraviti prizidek na severni strani za »zbirko
»hrvaškim vprašanjem« ne razumemo in se z zaslugo pri takem »uspehu« hvalijo pač tisti, ki tudi »perečih vprašanj ne razumejo«.
Drug takšen »zapozneli« unitarist v parlamentu se je ukvarjal obširno z vprašanjem, katera določna pridobitev je za to, da bo ljudstvo zadovoljno, najbolj potrebna. V popolnem preziranju smisla vladne izjave je povedal takole: »Če so poslanci samo z malo večjo pozornostjo pregledali državni preračun, so se lahko prepričali, da bi največji del vseli državnih izdatkov vseh primerih, naj bo oblika države takšna ali drugačna, ostal v rokah centralne oblasti. To, kar šteje danes za decentralizacijo, za prenos na samouprave, ne presega več kot 20.25 % državnega preračuna... Kakor hitro bo dobil narod široke samouprave, ho takoj prenehal in odpadel velik del pritožb zoper to centralo. Narod bo — namreč! — sam uvidel, kaj lahko s svojim denarjem napravi in česa ne sme.«
Kritično pri tem unitaristu iz Slovenije se mi zdi to, da je pravnik, kajti s svojimi odstotki je prekosil — magistraliter visu! — samega bivšega pod,bana dr. Pirkmajerja, katerega »decentralizacija« (»dekoncentracija?«) bi nam prinesla celo 25 odstotkov nadzorovanega razpolaganja s svojim denarjem, seveda bi pa bila ta veličastna mera tudi že skrajni višek, ki bi bil mogoč brez mednarodni mzapletljajev oziroma brez spora z Društvom narodov. Pri tem se ta poslanec zaveda, da ne bi bile na njegov način rešene vse pritožbe, in priznava potrebo, da narod ne sme razpolagati s svojim denarjem. Kdo pa je tisti, ki naj odloča o tem, kaj šteje za »decemtralizacijo«, se ni vprašal, in to je vprav glavna stvar. Ali kaj hočemo, ko tega spoznati preprosto ne more, ko pa zagovarja nazor, da narod ne sme razpolagati s svojim denarjem.
Preudaren človek bi mislil, da je pribijanje 20.25 odstotkov državnega preračuna na najvišjo stopnjo mogočih samouprav najvišja stopnja »nerazumevanja perečih vprašanj«. Pa ni, omenjeni oslanec je našel tovariša, ki ga je posekal. Ta ritik se je vladne izjave lotil od druge, čisto politične strani. Kratko in malo je zahteval, da opozicija sploh ne sme izraziti svojega mišljenja
Novosadski list »Dan« prinaša sestavek o tiskovni svobodi, katerega vsebino navaja tudi »Slovenec«. Sestavkar čuti, da bo prej ali slej prišla tudi k nam svoboda tiska, ali kar vidi se, kako se je boji, četudi skuša svoj strah, skriti za raznimi državotvornimi pomisleki. Zato pa našteva slabe strani svobodnega tiska, češ da postane rad sredstvo za nečasten boj, za brezvestno obogatitev, za hudobno podtikanje, izsiljevanje in podobne nepoštenosti.
Vse to je res. Ali razen tegai je še dvoje res: Prvič to, da se dajo s primemjm tiskovnim zakonom take nepravilnosti v obilni meri preprečiti. Drugič pa, da nosi pri svobodnem tisku prav ta svoboda mogočost ozdravljenja v sebi. Zakaj ravno pri svobodnem tisku je zmeraj mogoče, da vsaj en del tiska razkrinkuje in kaže na pokvar-
kopij«. Če bi tudi bili kedaj pritlični prostori »Narodnega doma« »Narodni galeriji« na razpolago in bi kopije spravili v pritličje, bi prizidek ne bil odveč in bi ga lahko porabili za kiparstvo in cizelerstvo ali za skladišče ali pa za laboratorij.
Gre pa seveda pri vsem tem za stroške.
Za dopolnitev gradiva slovenske »Narodne galerije« same sem v svojem binkoštnem načrtu iz leta 1950. računal za naltup umetnin za renesančni oddelek, za 17. stoletje, za vse tri baročne dvorane, za klasicizem, za Kavčičev kabinet, za Le-yerjev, bidermajerski, krajinarski, Wolfov in Šubičev ter Ažbetov in Petkovškov oddelek skupaj
852.000 dinarjev. Za pridobitev gradiva za kiparski in cizelerski oddelek v prejšnjih sestavkih nisem navedel stroškov, znašali bi pa po mojem računu kakšnih 120.000 dinarjev. Ker bi pa bilo treba pridobiti še več starejših slovenskih slik za slovensko »Narodno galerijo« kot sem jih naštel v svojem načrtu iz 1. 1930., če bi bile prenešene iz »Narodne galerije« v novo »Moderno galerijo« vse slovenske slike od impresionizma naprej, je treba računati vsaj 1,050.000 dinarjev za pridobitev slovenskih slik, ki še manjkajo v »Narodni galeriji« in bi bilo treba vzeti v roke kakšnih 1,170.000—1,200.000 dinarjev, da bi bila slovenska »Narodna galerija« dovršena s kiparstvom, cize-lerstvom in kolajnarstvom vred do časa slovenskega impresionizma. Za prezidave v sedanjih prostorih »Narodne galerije« s prezidavo velike srednje dvorane, napravo vmesnega steklenega stropa v ti dvorani ter preslikanjc vseh prostorov v sedanji stavbi in poprtivilo ter barvanje zunanjosti »Narodnega doma« 'bi pa bila treba okoli
600.000 dinarjev. Notranja oprema (novi okvirji za slike, ki bi jih bilo treba še pridobiti, fotelji itd.) bi se dala napraviti s kakšnimi 100—150 tisoč dinarji. Za končno preureditev in dopolnitev slovenske »Narodne galerije« bi bilo torej potrebnih kakšnih 1,900.000—1,950.000 dinarjev.
Če bi pa prizidali še prizidek na severni strani
o	»perečih vprašanjih«, češ: sporazumu ne bo nič koristilo, če se postavljajo zanj pogoji. Izjave opozicije, kaj je potrebno za sporazum, je prekrstil v pogjoe, ki jih opozicija nastavlja nekako kot nož na vrat vladi. Najmanj všeč mu je bila misel, da bi se morale vršiti volitve po nekakšnem drugačnem zakonu, kakršen je pa sedanji. Zaklical je, da volitev po drugačnem zakonu zato ni treba, ker se volitev on ne boji. Bile bi le potrebne, če hi se jih on in tisti, ki z njim enako misli jo bali. Natanko tako so tisti, o katerih pra-
v	i vlad na izjava, da so »pereča vprašanja izigravali in zavlačevali«, govoričili, da dr. Mačku ni treba storiti drugega kot reči: da, in sporazum je narejen. Jezil se je tudi nad drugimi zahtevami, 11. pr. nad zahtevo, da se popravijo krivice — po uradni objavi pa je ministrski predsednik sam odredil pred vsem, da se krivice popravijo — in je razglasil sporazum, ki ga je sklenila opozicija med seboj, za največjo oviro sporazuma'! Za zavlačevanje sporazuma! Za to nihče ni bil osupn jen nad tem, da je tudi ta govornik h koncu povzdignil kot zdravilo' že znane široke samouprave.
»Slovencu« gre zasluga, da je o teh govornikih obširnejše poročal in — to upamo — natančno ponovil njihova izvajanja. Tako vsaj vemo, koliko je še med nami takih, ki se ukvarjajo s politiko, pa se jim o »perečih vprašanjih« še zdi ne. Sedajni poslanci iz Slovenije naj v prihodnje take primere onemogočijo. Kakor smo brali, so med govorom nekaterih že zapustili zbornico. Tako je prav! Tako naj store vselej. Za naprej pa naj tudi dobro pretehtajo izvrstni prispevek nekega D. P. — škoda, da se ni podpisal, takoj bi mu segel v roko! —, ki je v »Slovencu« z dne
5.	t. m. objavil podatke o fondih, ki jih vodijo v Bel gradu različni uradi. Ta prispevek je bil krvavo potreben, kajti nikjer še nismo naleteli na skupno statistiko vseh fondov, ki jih je sedaj — po navedbah D. P. — že sto in devet. Do 24. VI. 1935 jih je bilo 67, tako da so v prvih 17 letih te države prirasli povprečno štirje na leto. Od takrat jih je prirastlo še dvainštirideset, torej v treh in pol letih povprečno eden na mesec ali dvanajst na leto!	Dr.	I.	Štempihar.
jeni tisk, in dokler je v ljudstvu še količkaj nrav-nostnih sil, je gotovo, da: bo prej ali slej obračunalo z njim.
Seveda je pogoj za tako svobodo ta, da se že vnaprej in v tiskovnem zakonu določi, da nima nobena vlada pravice podpirati kateri koli tisk iz javnih sredstev, kolikor ne gre za strogo uradne zadeve. Kajti tako podpiranje pomeni, dajati denar, ki so ga zbrali vsi državljani, zoper volip večine teh državljanov manjšini v namen, da z neresnico, potvorbami, zavijanjem uduši svobodno voljo večine za samopašne potrebe manjšine. Kjati prav taka vlada, ki nima ljudstva, večine ljudstva, za seboj, ima zmeraj tudi največjo potrebo, da prikaže voljo ljudstva v napačni luči, ali da jo izkrivii in potvori. Zato se lahko reče, bolj ko je kaka vlada tuja ljudstvu, več dela s
»Narodnega doma« in bi napravili tudi zbirko kopij, bi bilo potrebnih za prizidek sam okoli 350.000 dinarjev, za kopije kakšnih 600.000 dinarjev in za opremo (okvirje, fotelje) zbirke kopij kakšnih
100.000	dinarjev, skupaj torej 1,050.000 dinarjev.
Za popolno slovensko »Narodno galerijo« z zbirko posnetkov z vsemi prezidavami in prizidkom ter vso opremo bi potrebovali tedaj 3,000.000 dinarjev.
Ali bo ta znesek kdo dal in če ga^bo kdo kedaj dal, res ne vem. Res pa je, da če hi imeli 111 zemeljski Slovenci svojo popolno finančno samoupravo, bi znesek treh milijonov dinarjev v enem letu iz slovenskegapreračunaigrajeodšte-li, nedabi sesplohkaj poznalo!!
#
Marsikdo me je vprašal zakaj pišem tako na dolgo in na široko o slovenski »Narodni galeriji«. Nekaterim se je zdelo moje pisanje že dolgočasno, drugi so mi pa svetovali, naj bi ga dal ponatisniti v posebni knjižici. Res je, da sem v začetku mislil napisati ob dvajsetletnici vrhovnega slovenskega umetnostnega zavoda, katere se nihče ni spomnil, le pet ali šest podlistkov, ne pa nekaj desetin. Gradivo mi, je pa začelo rasti že zaradi tega, ker je o takih stvareh še dovoljeno pisati, drugič pa zato, ker me je čim dalje tem bolj mikalo, da vsaj malo posvetim za zidove in da se zaradi resnice in v prid stvari sami vsaj malo zadenem ob svit, ki je koga po krivici obdajal. Mogoče bo moje pisanje kaj zaleglo, če sedaj ne, pa mogoče kedaj pozneje, ko odkrito želim, da bi vsaj na eni veji slovenske dejavnosti z rasti o tudi iz današnjih dni res nekaj popolnega, absolutnega ter skladnega in bi preživelo zaradi notranje vrednosti tudi prihodnje čase, ko je nevarnost, da naša sp I o š n a ra v en pa d e in se zniža.
Svobodnega tiska se boje
časnikarsko korupcijo. Zalo l)i tudi vsak zakon, ki bo preprečil, da more katera koli vlada s tvar-nimi sredstvi vplivati na časopisje, v znatni meri pomagal, da bodo zginile protiljudske vladavine. S tem bo pa tudi pomagal demokraciji do zmage.
V	bistvu nesvobodnega tiska pa je, da se morejo v njem sploh razvijati samo slabe strani svobodnega tiska, ne pa njegove dobre. Nikjer ni več nečastnega boja, brezvestnih obogatitev, hu-hobnega podtikanja in izsiljevanja, kakor v nesvobodnem tisku, lo je tudi psihologično naravno. Čemu 'bi se slepar učil iin onegavil, ko pa ve, da ga ne bo zlepa 'kdo prijel za nepošteno roko, vsaj kadar je in dokler je pripadnik vladajočih.
Kdor vse to preudari, brez postranskih pogledov in misli, ta ve takoj, koliko bije ura, kadar se javljajo taki pomisleki proti svobodnemu tisku. Nočejo ga, za nesvobodni tisk jim je. I o pove »Dan« dejansko precej naravnost, ko pravi (navajamo po »Slovencu«):
»Državna oblast je poklicana da nadzira, komu naj bo časopisje izročeno, .... da ,^g;loči pogoje, ki jih mora imeti vsakdo, ki hoče biti časnikar . .. -Pji nas more biti urednik lista 'kdor koli hoče, in mm ni
treba nobene šolislke niti moralne kvalifikacije........
Svoboda tiska mora ibiti v rokah ljudi, ki te svobode ne bodo izrabljali... Novi tiskovni zakon mora določiti natančno moralne pogoje in lastnosti, ki jih
mora imeti .... urednik kakega lista potrebna bi
bila najmanj dovršena popolna srednja šola..........
Končuje pa »Dan« svoje modrovanje kakopak s pristnim policajskim pozivom, da bi bilo delo-
vanje vsakega, ki bi brez teh pogojev »izvrševal časnikarski poklic, brezpravno in kaznivo«.
Misel takega dokazila sposobnosti za časnikarski poklic je res vredna, da si da »Dan« patent nanjo. Čim prej naj pa raizširi te svoje imenitne zahteve še na druge delavce s peresom, ki včasih še bolj vplivajo na bralca, kakor kakšen časnikar, čigar beseda jc danes slišana, a jutri pozabljena. Tkao na primer na pesnike in pisatelje povesti, romanov in dram, na znanstvene pisatelje, tudi na slikarje, ki dostikrat še bolj živo vplivajo na množice, ker vplivajo še bolj neposredno. In zakaj bi ostali samo pri pisateljih! Kaj pa politiki, državniki in drugi — saj je njihna odgovornost vendar še mnogo večja od časnikarske? I udi za te bi se spodobila najmanj dovršena popolna srednja šola — po »Dnevu« vsaj. Svetovna zgodovina bi sicer ob tem jugoslovenskem nauku Jie poznala na primer kakega Washingtona ali Lincolna. Prava reč! Zato bi se pa tem bolj lahko postavljali jugosloveni z raznimi Jevtiči, Stoja-dinoviči, Marušiči in Kramerji.
Nekaj pa radi verjamemo, da ima namreč, časnikar, ki je navdihnil novosadski jugoslovenski nacionalni »Dan«, najmanj dovršeno popolno -rednjo šolo, in da ima natančno tiste moralne pogoje in lastnosti, ki morajo biti v dopadenje vsakemu protidemokratičnemu režimu. Ta sestavek zoper svobodni tisk pa je obenem najboljši dokaz, da dovršena srednja šola ne daje prav nobenega poroštva za kulturno in nravstveno raven časopisja.
Opazovalec
Narodni svet
Vprašanje ustanovitve narodnega sveta se je Pfi nas v nevarnih dobah narodnega življenja že Mnogokrat načelo. Prav zdaj predlaga, v mariborskem »Večerniku« dr. Ervin Mejak iz Gornjega grada ustanovitev narodnih odborov, ki so potrebni glede na zadnje mednarodne dogodke in zaradi Poživitve narodnega obrambnega dela v Sloveniji.
1	redlog želi ustanovitev krajevnih, okrajnih in dveh pokrajinskih narodnih odborov. Medtem ko naj bi se krajevni narodni odbori ustanovili v vseh krajih, kjer obstajata vsaj dve narodno kultni organizaciji, okrajni na sedežih okrajnih ??l&Varsten, naj bi se pokrajinska narodna odbora llstanovila v Ljubljani in Mariboru. Ne da bi sc tu za Z(1 aj podrobno spuščali v obravnavo perečega
1,1 Pri nas dozdaj še ne zadovoljivo ali pa sploh tlereHepH v-praSnnja narodne organizacije, bi bilo le potrebno omeniti, da ima predlog veliko hibo, kre dopušča ustanovitev dveh pokrajinskih narodnih odborov. Brez ozira na to, da se na ta način uvaja škodljiv historični regionalizem, bi bilo Predvsem pomisliti na to, da mora v najbolj kritičnih časih obstajati ena, enotna organizacija za vse naloge, ki bi jo mogle čakati. Seveda bi taka organizacija, kar se podrejenih eksekutiv tiče, morala upoštevati ne saino Ljubljano in Maribor, temveč tudi Celje in Ptuj, toda vodstvo bi moralo biti v rokah enega osrednjega odbora. Da pa bi ga morali sestavljati najbolj odločni in najbolj delavni ljudje, se razume samo po sebi, in v tej potrebi bi bila obsežena tudi vsa zahteva spoznanj iz težko preizkušene slovenske prevratne dobe.
pristojbino. Odračunaš recimo precej visoko pristojbino za ekspresno pismo, pa rabi na primer iz Ljubljane na Jesenice dva dni. Brzojavke se ne dostavljajo na dom, pošta se ponekod dostavlja samo po dvakrat ali trikrat na teden — vse zato, ker ni osebja. Po pravici bo marsikdo vprašal, kako more sploh poštna uprava določati in pobirati pristojbine za nekaj, česar ne vrši!
Pa ne samo pri osebju, tudi drugod varčuje poštna uprava v Sloveniji. V zadnjih dveh letih je znižala kredite od 51 milijonov dinarjev na 44 milijonov. Povsod' drugje postavlja nova poslopja. v Sloveniji vseli dvajset let niti enega ne.
Dve leti od smrti dr. Ivana Prijatelja
Konec ma ja bosta minili dve leti, odkar je preminili slovenski literarni zgodovinar, vseučiliški profesor dr. Ivan Prijatelj. Njegovi učenci, prija-telji in znanci pripravljajo letos v njegovo počastitev posebno slavje, kolikor se niso spominu velikega pokojnika že niso oddolžili z izdajo dveh njegovih obsežnejših razprav iz literarne zgodovine. Prav tako služi spominu dr. Prijatelja izdajS njegovih predavanj, ki so dozdaj izšla v treh knjigah pri Akademski založib v Ljubljani pod naslovom »Kulturna in politična zgodovina Slovencev«. Ob takem položaju zanima vso slovensko javnost vprašanje, kaj bo z drugim velikim delom, ki se ga je lotil pokojni dr. Prijatelj takoj po prevratu z veliko ljubeznijo in s svojim korenitim znanjem, kaj bo z njegovo zbirko Jurčičevih in Tavčarjevih zbranih spisov. Te spise je pod uredništvom dr. Prijatelja začela izdajati »Tiskovna
Naše pošte v znamenju centralizma S'KiJia^ul/S,ne 1	in T^včar-
Tudi o naših poštnih razmerah je bilo govor-
Jenja v zadnjih dneh, v skupščini in izven nje. 1i smo o tem že večkrat pisali, zato ponavljamo na kratko samo nekaj najvažnejših dejstev. Lanskega leta so donašaile pošte iz Slovenije nad 33% vseh dohodkov pri prebivalstvu, ki ga je komaj 8%. Pri slovenskih poštah tudi najhitreje naraščajo dohodki. Medtem ko so znašali v proračunskem letu 1935/36 še 19%, so narasli naslednje leto na 28%, lansko leto pa, kakor že rečeno nad 33%. Raste dohodek, toda znižuje se število osebja. V času od 1932 do 1938 se je namreč znižalo število poštnega osebja v Sloveniji zai 112 oseb, kljub temu, da so naraščali dohodki v velikanski meri in vzporedno z njimi seveda tudi de-. v faradi tega je poštno osebje vse zgarano in izčrpamo. Medtem pa, ko so znižuje osebje pri slovenskih^ poštah, kjer je dohodek največji, so centralistične vladavine pridno zviševale število osebja pri drugih poštnih ravnateljstvih. Celo v Zagrebu so ga zvišali v zgoraj označeni dobi, za 14, kar spet potrjuje našo ugotovitev, da niso Hrvatje zaradi svoje vzdržnosti od skupščinskega govorjenja ne samo prav nič na slabšem, ampak celo na boljšem, kakor mi Slovenci, čeprav Oam je hotela natvesti »Samouprava«, pa tudi drugi jugoslovenski listi, kakor da bi bili Hrvatje samo zaradi svoje politične abstinence prikrajšani. Še bolj pa se je pomnožilo osebje pri drugih ravnateljstvih, v celoti za 577 oseb. med temi primer v Splitu za 26, v Belgradu za 111, v Sa-ilJevu in Cetinju za 79.
v„5*ra(li pomanjkanja osebi« <„,r v,
JUC<
jevi. Po dveh letih od smrti dr. Prijatelja bi se moralo pač že kaj ukreniti, da bi to življenjsko delo pokojnika ne ostalo žalosten torzo in da bi ostala izdaja slovenskih klasikov, urejena po preizkušenih načelih, okrnjena zaradi malomarnosti naslednikov.
Preganjanci in preganjalci
»Jutro« je prineslo poziv banovinskega odbora JNS, vsem preganjancem zaradi lanskih volitev, naj se priglase v tajništvu, da se jim krivica popravi.	w
To bi billo vse lepo in prav, če bi veljalo za — vse politične preganjance. aKjti tukaj bi mi vprašali, kaj pa je s političnimi preganjanci zaradi volitev I. 1931. in 1935. Mar velja pravica samo za preganjance ene skupine? In v tistih časih so ravno ljudje okoli JNS preganjali svoje nasprotnike, posebno uradnike, in teh preganjancev ni bilo nič manj, kakor jih je bilo za Stojadinovi-čeve vladavine.
Vsekako je JNS zadnja, ki bi bila nravstveno upravičena, učiti kogar koli politične morale.
Povsod centralizem
Te dni se spet govori, da se bo preselilo precej slovenske tekstilne industrije na jug. Poleg že do-voljkrat naštetih vzrokov za take selitve, med katere je šteti zlasti visoko davčno obremenitev v Sloveniji in vse mogoče davčne olajšave na jugu, so zlasti zadnje čase nastopili še drugi vzroki, ki kakor po načrtu otežujejo naše industriji obsta-
nek. Ne morejo namreč — v Sloveniji! — dobiti od Narodne banke dovoljenja za nakup tujih valut, medtem ko industrija n ajugu takih ovir ne pozna. »Trgovski list« opisuje takole to delo, ki je čisti plod centralizma:
Še zlasti nekvalificirano pa je, Ikako se odgovarja na razne prošnje uvoznikov. Tako so nam znani primeri, ko je podjetje zaprosilo za dovoljenje nakupa 2.500 angleških funtov, da je prejelo čez dva meseca odgovor, če mu ne bi zadostovalo 100 funtov. Takšen odgovor mora pognati tudi najmirnejšemu človeku kri v glavo, ker to se pravi direktno norčevati se iz Tjudi.
Na drugi strani pa pridejo zopet odgovori, zakaj si uvozniki že prej niso nabavili tako velikih zalog, da bi bili preskrbljeni za vse leto. Tudi takšni odgovori so čisto navadno norčevanje. Če bi imel vsak uvoznik zadostna denarna sredstva, bi pač vsakdo nabavil čim večje zaloge surovin, saj bi se vsak rad odkrižal te več ko nerodne dolžnosti, da vedno znova prosi za uvozna dovoljenja. Koliko uvoznikov pa ima toliko denarja, da bi mogli nalagati velike zneske brezobrestno v zalogo? Popolno nepoznanje poslov dokazuje tisti, ki stavi takšna vprašanja.
Znani pa so na drugi strani primeri, ko nekateri zelo hitro dobe potrebna dovoljenja, ki jih potem tudi dobro vnovčijo. Niso redki niti primrei, ko domača narodna podjetja nikakor na dobe dovoljenj, tuja podjetja pa jih dobe z lahkoto. Da je takšno ravnanje vredno vse graje, ni treba posebej naglašati.
Ves način funkcioniranja naše uvozne kontrole dokazuje, da Narodna banka v Belgradu tej kontroli ni dorasla. Iz tega nujno sledi, da je treba to kontrolo, če jc res neobhodno potrebna, reorganizirati tako, da bo v resnici funkcionirala. Kontrola, ki ne funkcionira, ni nobena kontrola!
Uvozna kontrola se mora zato decentralizirati in prepustiti je treba glavnim podružnicam v državi, da te izvajajo uvozno kontrolo. Te podružnice bodo mogle kontrolo tudi mnogo pravičneje izvajati, ker mnogo bolj poznajo potrebe uvoznikov in ker se na samem kraju kontrola vedno laže izvaja. Prav nobenega resnega zadržka ni, da bi se tej zahtevi tudi ustreglo, razen seveda, če ni centralizem kljub svoji nesposobnosti tudi tu zakon. Upamo pa, da tako vendarle ni!
Samo tole bi še dostavili: »Trgovski list« upa, d'a ni centralizem tudi tu vmes, mi pa vemo, da je. In dokler bo, pustite vsako upanje.
Dve duši
■ •	c	•	i	?
Dr. Dinko Puc, ban petomajski, je na zborovanju zaupnikov svojega lista »Slovenska 'beseda« imel govor za — slovensko skupnost! Tisti dr. Puc, ki si je sicer na vso moč prizadeval, kadar je imel oblast, da bi slovensko skupnost čim bolj oslabil, zato pa tem bolj ojačil iugoslovensko-centralistič-no skupnost. Znano je, Kako se je godilo ljudem, ki so za njegovega banovanja propagirali slovensko skupnost, vemo, kako je grozil uradnikom, ce bi si bil kdo upal voliti, proticentralistično, slovensko. Pa nam ‘kljub vsemu pripoveduje njegova »Slovenska beseda«, da se je na tistem zborovanju takole navduševal za slovenstvo in njegovo trdno povezanost:
Slovencev nas je nekaj nad en milijon. To ni mnogo, toda ta milijon bi lahko pomenil mnogo več, ako bi ne bil med seboj tako razprt, razcepljen in ra2bit. En milijon odločnih in dobro povezanih ljudi med seboj bi pomenil zelo mnogo tako nasproti zunanjemu svetu, pa tudi v naši državi sami, kjer se često izigrava ena stranka nasproti drugi. Zato moramo prenehati s sedanjimi metodami preganjanja in uničevanja svojih lastnih rojakov, kajti vsak Slovenec, ki ga uničimo, pomeni ponovno slabljenje onega, ki ima slučajno moč v rokaih. Zavedajmo se, da je Slovenec del našega skupnega slovenskega telesa. Če si bomo v svesti lega, bomo odstranili preganjanje uredništva, odpuščanje delavcev, uničevanje eksistenc samo iz razloga, ker niso vsi popolnoma naših nazorov, pa nekoliko drugače gledajo na javna, politična, kulturna ali gospodarska vprašanja.
Kaj ustvarjamo s takimi metodami, kakor smo se jih posluževali do sedaj? Iz ponosnih, značajnih osebnosti, ki so imele svoje prepričanje, svoja načela in svoje nazore, nastaja rod sklonjenih glav, ki se boji za tisti borni kruhek, ki ga še imata on in njegova rodbina; hbrtenic ni več, samo še ukrivljeni hrbti generacije ponižanih in poteptanih! In to naj bo ponosna, svobodna Slovenija?
Le to naj bi nam bil dr. Puc pri tej priložnosti še navadele, zakaj naj bi te vsakdanje resnice veljale samo v teh dneh. Zakaj je dr. Puc 1. 1935. preganjal lastne rojake, če so hoteli voliti slovenske ljudi, ne pa nekega centralističnega hegemo-nističnega diktatorja? Zakaj ni leta 1935. delali po teh svojih besedah in naukih in odstranil preganjanje uradiištva? Zakaj se je takrat toliko prizadeval, da bi bilo med nami namesto ponosnih, značajnih osdbnosti čim več sklonjenih glav?
Toda na ta vprašanja dr. Puc ne bo odgovoril. Kaj naj bi tudi rekel? Da prebivata dve duši v njegovih prsih, ena taka, ki mu ravna delo, kadar je na oblasti, druga pa hudo moralna, ki se oglasi samo, kadar se ni bati navzkrižja med oblastjo in moralo. Ko je z drugimi besedami morala tako rekoč 'koristna zadeva, saj bi navsezadnje se lahko pomagala nazaj na oblast.
SLOVENIJA!
Štev. 13.
Pravi izviri slovanske nesreče
»Slovenski narod« navaja pod naslovom »Izvir slovanske nesreče« neke » J u gosi av j an s k e novine« iz leta 1850., ki' so že tedaj pisale o potrebi edinosti med Hrvati, pri čemre še pristavlja:
Zanimiv je zlasti odstavek o Slovencih, iz katerega je razvidno, da že takrat ni .nihče mislil, kakor tudi danes nihče ne misli na »pohrvatenje« ali »posrbljenje« Slovencev.
■O teim danes ne mislimo razglabljati, kako so si takrat mislili edinost med Slovani, čeprav bi lahko že samo s	Vraza pokazali, kakšne
vrednosti so »Narodovi« nauki. Toda- da si »Narod« upa trditi, d'a tudi danes ne misli nihče na posrbljenje ali pohrvatenje Slovencev, to je res malo hudo spričo pisanja »Narodne Odbrane« in tolikih druigin časnikov in obzornikov zadnjih let, k iso naravnost zahtevali tiho in postopno likvidacijo našega jezika. In ker seveda »Slovenski narod« za vse to prav natančno ve, in ker kljub temu piše drugače, tako da bolj naravnost res ne more oiti resnice v obraz, dokazuje s tem, na kakšno nizko raven je padla jugoslovenarska easnikarija. Dokazuje tudi, kako slaba, ogabno slaba je stvar, ki je ne morejo braniti in zagovarjati, razen z neresnico.
In ta neresnica je tisto, ki je poleg izkoriščanja in zapostavljanja med poglavitnimi viri slovanske nesreče. A listi, ki delajo z neresnicoi, da prikrivajo prave vzroke needinosti med nami, imajo svoj dobršen delež na slovanski nesreči in mde njenimi poglavitnimi vzroki so. Iz česar izhaja spet z nujno logiko šklep: dokler ne bodo odpravljeni izviri in vzroki slovanske nesreče, tudi nesreče same ne bo konec.
Politika fondov
V zadnji številki smo že omenili zdravstveni sklad, ki se bo, kakor vsi skladi, upravljal strogo centralistično, in ki ga je sprejela pred nekaj dnevi skupščina z glasovi tudi slovenskih poslancev. Marsikoga utegne zanimati stališče naših gospodarskih ljudi dojtega in do takih skladov. Zato navajamo po »Trgovskem listu« govor in predlog člena Zbornice za TOI Ferda Pintarja z njene plenarne seje dne 22. ‘letošnjega marca. Izvajanja gospoda Pintarja so tem bolj zanimiva, ker dokazujejo, da 'bo Slovenija s tem skladom spet dvakrat obremenjena. Dejal je:
V naši upravi se po vrsti uvajajo razni fondi, ki imajo namen pospeševati določene interese javne uprave. Ti fondi se upravljajo centralno in imajo vsak zase posebne dohodke. V zadnjem času so bili ustanovljeni kar trije taki fondi, katerih vsak uvaja za namene, katere zasleduje, posebna bremena. Tako se je s cestnim fondom uvedla davščina, ki se pobira na blago, ki se pošilja v vagonskih količinah po železnici, -dasi b ičlovek mislil, da take pošiljke najmanj obreme-n ju je jo naše ceste. Dobili smo melioracijski fond, ki nalaga našim mlinom in žagam težke dajatke, proti katerim se ti upravičeno upirajo. — Pred kratkim pa smo dobili nov narodni sanitetni fond, ki zopet uvaja celo vrsto obremenitev. Uvaja se posebna doklada za kozmetične obrate, poleg tega se povišujeta carina in skupni davek na uvožena kozmetična sredstva. Podra-žujejo se dalje zdravila in desinfekcijska sredstva, po-dražuje se nadalje prenočevanje po hotelih, vilah, penzionih, letoviščnih domovih itd. Penzija je pri tem po višini obremenjena z 2 do 10 odstotkov, tako da se bo pri penzijah nad 100 din pobiral 10 odstotni davek. Pobirala se bo dalje v korist tega fonda posebna davščina, ki znaša pri naravnih mineralnih vodah 10 odstotkvo, pri umetnih mineralnih vodah pa 20 odstotkov. S temi dajatvami so občutno prizadeti trgovci kozmetičnih predmetov in prodajalci mineralne vode. Še bolj pa so prizadeti gostinski obrati, Iki naj bi plačevali razmeroma visoko dajatev na pemzijo, ki jo plačujejo gosti.
Najtežja obremenitev pa je uvedba nove zdravstvene doklade, ki znaša 3 odstotke od predpisanega neposrednega davka. Na ta način se bo dajatev tudi za druge fonde še stopnjevala z zdravstveno doklado in z njo vred dosegla obremenitev, ki je za naše davkoplačevalce vsekakor pretežka. Nova doklada je tembolj občutna, ker pobira banovina za namene združenih zdravstvenih občin posebno zdravstveno doklado, ki znaša v dravski banovini 5 odstotkov. Zdravstvene občine imajo do malega isti cilj, kakor pa narodno sanitetni fond in njihovo področje se v vseh bistvenih točkah krije s področjem narodnega sanitetnega fonda. Vendar pa vsa uredba nikjer ne omenja, da se z njo zakon o zdravstvenih občinah glede konformnega področja v katerem koli oziru kaj izpreminja ali razveljavlja. Že^ sedanje breme je tako težko. Če se to breme sedaj še poveča s 3 odstotki prispevka za narodno sanitetni fond, dosega breme ob istočasnem pobiranju zdravstvenih doklad izmero, katero davkoplačevalci v dravski banovini ne morejo vzeti brez ugovora na sebe. Predlagam, da Zbornica opozori odločujoče oinitelje na nujno potrebo, da tudi država iz svojih davčnih dohodkov prispeva za ta fond vsaj toliko, kolikor je prispevala za zdravstvene namene že sedaj, ko je krila izdatke te vrste iz skupnih dohodkov, da se tako preprečijo nove dajatve, ki bi trgovce in gostilničarje nre-občutno obremenile.
ie	da	se	strne področje zdravstve-
nih občin s področjem narodno sanitetnega fonda, da
se za en in isti namen ne bodo pobirale dvojne da-jatve.
Nauki iz zadnjega časa
Švicarski tednik »Die Weltwoche« obravnava zadnje dogodke in ugotavlja, da bo ostal tisti, ki se bo 'boril. Kdor se bo vdal, bo izgubljen zai bodočnost.
Po poročilu »Hrvatskega dnevnika« o zadnjih dogodkih v Karpatski Ukrajini se je ukrajinska organizacija »Sič« upirala madžarskim četam deset dni, dasi je bila slabo oborožena proti izvrstno in moderno oboroženim rednim četam. Precejšnje število žrtev priznavajo sama madžarska uradna poročila.
Gl uvni poveljnik litovskih čet je izdal na ne litavske vojake razglas, v katerem ugotavlja, da se Litva ne bo vdala, če bo kdo napadel njene meje, temveč se bodo Litvanci borili do zadnje kaplje krvi. »Bolje je, biti častno premagan od močnejšega neprijatelja, kot pa bedno sc vdati!«
V	svojem zadnjem govoru je Mussolini rekel tole: »Jasno ie, da je narod, ki je razpolagal z znatnim številom vojaštva in z ogromnimi skladišči orožja, že samo s tem, ker ni podvze'1 nobene kretnje za ohranitev svobode, dokazal, da je zrel za novo usodo«...,.
Čerkarska pravda
('Pirosto po Prešernu.)
Al’prav se piše JRZ al’ JNS, se centralistov zbeganost serdita z ljudmi prepira svojiga kopita; kdo njih pa prav ima, je zanimivo res.
Po pameti tako se reši ta-le zmes: ak’ JNS od JRZ je bolj slovita in manj razjedena, bolj enovita, naj piše se mest’ JRZ kar JNS.
Ak' pa od čerk dergačna stvar ne bode in odvernit’ ne bo moč’ zle usode, obhaja taka misel nas Slovence,
de pravdajo se ti možje, zna biti, zato, de mogli bi se preleviti še pred, .ko pokrijo jih smertne sence.
Dr. Ametist.
Za 3. december 1937 je izšel v 45. številki dr. D. Pucove »Slovenske besede« zgoraj navajani sonet. Ker je dr. Puc medtem zase in za svoje prijatelje sijajno rešil vprašanje, »al’ prav se piše JRZ al’ JNS«, bo za marsikoga zanimivo res, 'kako se po pameti reši taka zmes,,in sicer tako hitro, da so še »smertne sence« pravi zgled obotavljive počasnosti ob njeni urnokračni prelevitvi. In tudi' tisto se nam zdi, da ni bila »serdita« centralističnost bana dr. Puca pri petomajskih volitvah prav nič videti zbegana zlasti pa, da je bila takrat še zmeraj tako enovita, da se je pisala še zmeraj JNS.
Knjižica političnih spominov
(Josip Sinko, Moji spomini, sličice iz slovenskih narodnih borb pred in med vojno, zuložil Vekoslav Špindler v Mariboru, cena 6 din.)
Josip Sinko je bil tip tistega našega malega delavca, katerih imena ni bilo toliko slišati v dnevnem političnem vrišču, katerih delo pa. je bilo po-Irebno, da srno si mogli ohraniti svojo narodno mejo vsaj na današnji črti.
Rojen je 'bil v Središču, torej tako rekoč v naši narodni bojni črti, leta1 1851., torej v času, ko se je naš narod začel po dogodkih 1848. leta šele dramiti. V šolo je zahajal doma in v Mariboru, tam je tudi končal učiteljišče. V Mariboru je spoznal Tomšiča in Jurčiča in tam se je začel udeleževati skromnega, a vendar oplajajočega narodnega dela tistih dni. Nato je nastopil učiteljsko službo pri Sv. Miklavžu pri Ormožu za, »mastno« letno plačo 90 goldinarjev, kar mu jc bilo na znanje dano s slovesnim, seveda nemškim »certifikatom«. Za oskrbo pri nadučitelju pa je moral pri pozni maši in večernicah orglati, in še zvoniti bi bil moral, pa se je temu uprl. Odtod je prišel na šolo v svojem rojstnem kraju. Pozneje je prevzel posestvo svoje žene in pustil učiteljevanje. Delal je na posestvu, brigat pa se jc zlasti za razvoj slovenskega šolstva v svojem domačem kraju, za organizacijo gospodarstva, pomagal je ustanoviti bralno društvo, delal je v občinskem svetu in drugje, povsod v slovenskem duhu. Leta 1898. je bil izvoljen za župana, štiri leta pozneje pa je občina središče izvedla slovensko uradovanje. Tudi takrat je bila slovenščina nemškutarjem trn v peti, bilo je groženj z razpustom, a Sinkova odločnost je zmagala. Konec vojne se je umaknil iz javnega življenja.
O vsem tem pripoveduje ta knjižica na 35 ih straneh. Sinkovo pripovedovanje je preprosto, brez zanosa, a jasno in pregledno. Le kadar ga' je njegova narodna zavest spravila v spor in neposreden boj, tedaj se razvname tudi v pripovedovanju. Njegovi spomini pomenijo stvaren donos k zgodovini našega obmejnega političnega življenja. In hkratu so lepo dopolnilo k našemu ne ravno 'bogatemu spominskemu slovstvu.
Mali zapiski
Opomb« k »Pravnikovi« petdesetletnici
Vsa slovenska javnost je zadnje dni po pravici slavila petdesetletnico društva »Pravnik«, kajti vsak, .ki le nekoliko pozna našo kulturno zgodovino, bo priznal, s kako žilavostjo in toplo ljubeznijo so se časih naši pravniki, organizirani v »I ravniku« borili za pravice slovenskega jezika v javnih uradih, v »Pravniku« organizirani slovenski pravniki so nam izoblikovali lepo slovensko pravno terminologijo, in »Pravnik« je bil ne-prenehljivo živo žarišče naših prizadevanj za slo-vensko vseučilišče. Da — tako je bilo! Poglejte pa lepo slovensko pravno izrazoslovje ob »Pravnikovem« srebrnem jubileju in poglejte ga danes ob ^ zlatem. Kdo jc naipacka! v naš pravniški jezik razne robije, zatočenja, brake itd., itd., da v upravno pravno izrazoslovje, ki je pravi zločin nad slovenskim jezikom, niti ne posežemo ne? Ali bi ne bilo prav, če bi se ob tem zlatem jubi-loju »1 ravnik« spomnil svojega lepega izročil in pomedel z nesnago, ki se je nabrala po njegovem srebrnem jnbileju v slovenskem pravniškem izrazoslovju?	V	Z	7
Znaki časa
Društvo diplomiranih ekonomistov in komercialistov v Zagrebu je na zadnejm občnem zboru sklenilo, da izstopi iz Zveze ekonomistov v Bel-gradu. Obenem se je im edruštva izpremenilo v »Hrvaško društvo diplomiranih ekonomistov in komercialistov v Zagrebu«. Sklenila se je oljenem ustanovitev »Hrvatske zveze ekonomista« v Zagrebu.
Še iz ilirskih časov obstaja v Varaždinu čitalnica, ki se je prvotno imenovala »Ilirska čitalnica«, sedaj pa že dolgo »Narodna čitalnica«. Ta čitalnica se bo zdaj prekrstila v »Hrvaško čitalnico«.
Slabo poročanje
»Slovenski list«, ki bi naj bil glasilo slovenskih izselnikov v Argentini ji, prinaša dne 24. letošnjega februarja takšnolc novico:
Dr. Mačka zapuščajo
Pripadniki bivše IISS iz vasi Koritna pri Osijeku so prestopili pred kratkim v JRZ. Njihovi zastopniki so se zglasili v tajništvu JRZ in prosili za vstop v stranko. Svoj korak so utemeljevali s spoznanjem, da so
II.	decembra glasovali za dr. Mačka v prepričanju, da bo poslej vodja hrvaškega naroda usmeril delo v pozitivno smer. Ker pa so se v svojih pričakovanjih prevarili, so sklenili stopiti v JRZ, ker se jim zdi, da je gospodarska politiku vlade taka, da edina utegne koristiti tudi gospodarskemu izboljšanju v hrvuSk; vasi.
Argeutinija je sicer res nekoliko daleč od nas, a če že kdo tam poroča in kdor koli poroča o naših razmerah, bi moral imeti vsaj toliko pogleda in posluha za naše razmere, da ne bi česnal, kakor da so Hrvatje čez noč začeli zapuščati svoje narodne vrste in se udinjali centralistični stranki. Sicer pa Slovencem samim tako poročanje samo škoduje,
O imenih na Koroškem
»Koroški Slovenec« od 22. letošnjega marca priobčuje tale dopis iz Škofič:
V nedeljo 12. t. m. srno praznovali obletnico združitve Vzhodne marke z Nemčijo ter spomin padlih junakov. Došli sta tudi požarni brambi iz Škofič in Ilolbič in z SA-'četami in godba na čelu korakali na Zorje, kjer je bil slavnostni prostor. Najprej so šolarji vseh razredov podajali že znane pesmice in reke, nakar je govoril nadučitelj g. Prasch. Med drugim je razmotrival o nemških imenih v južnem delu dežele. Vzel je za primer ime »Kramer« ter dejal, da so bili pradedje Kramerji gotovo Nemci. Sicer čedni govor je v tem odstavku nekam čudno zvenel, ker so nam nehote prihajala na misel imena Prasch, Jandl, Telsnik, Pinteritsch in druga podobna.
Ostre besede
Holandski list »De Nederlander« zahteva poja-čanje mejnih utrdb in pravi mned drugim:
Narod, ki ljubi svojo neodvisnost in svojo čast, bo raje častno poginil v boju za 'svojo deželo, kakor se vdal v tisto, čemur pravijo »neizogibno«. Narod, ki zgubi neodvisnost po boju, kaže, da ima še dovolj •življenjske sile, da vnovič vstane, da začne vnovič boj za svojo svobodo. Če se pa narod podvrže svojemu napadalcu brez boja — in naj se zdi še tako brezupen ta boj —, tedaj se odpoveduje za vselej pravici, da si spet pridobi svojo neodvisnost.
Popravek
V podlistku »Ob dvajsetletnici slovenske Narodne galerije v Sloveniji« od 24. marca tega leta so v drugem stolpcu tiskovne napake, kjer je govor o posnetkih ter bi moralo biti tiskano, clu naj se napravijo posnetki po Tintorettu, ne Tinorettu,
do Tiepola, ne Tiepola, ki bi jim sledili.  -----------
Maratta, ne Maratla Brenghel, ne pa Bren-
gel. V tretjem stolpcu pa gre za Giorgionejevo, ne pa Giorgionajevo »La tempesta«!
Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana.