kulturno - politično glasilo svetovnih in domačih dogodkov 7. leto/številka 26 V Cetovcu dne 30. Junija 1955 Cena 1 šiling Argentina Južna Amerika je del sveta, katerega v rednih presledkih pretresajo vojaške vstaje, Zato tudi zadnji revolucionarni poskusi v Argentini niso nikogar iznenadili. Argentina je že po letu 1920 postala druga domoiviina tudi mnogih Slovencev. Te slovenske naselbine v Argentini si služijo sicer trd kruh, vendar je njihovo kulturno življenje zelo razgibano in ustvarjalno, zato nas dogodki v tej deželi posebno zanimajo. Argentina, najjužnejša država Južne Amerike, je 33-ikrat tako velika kakor naša Avstrija, šteje pa le okrog 16 milijonov prebivalcev. Je torej zelo redko naseljena država, a posamezni predeli so zelo rodovitni. Glavni pridelki so goveja živina, drobnica in pšenica. Meso, volna in žito so gospodarska podlaga države. Tako smo že pred vojno Ibrali, da so v Argentini včasih kurili železniške lokomotive s pšenico, da bi preprečili padec žitnih cen na svetovnem trgu. Do leta 1943 so bili na oblasti velepo-'stniki z generalom Ramirezom na oelu. fakrat jih je sedanji, diktator Peron strmoglavil z oboroženo vstajo, vendar je bil sam tako previden, da ni sedel na sedež držav, predsednika in šefa državne vlade, marveč je prepustil to mesto svojemu prijatelju generalu Farelu. On sam pa je kot iarelov namestnik dejansko imel v rokah vso blast. Do leta 1946 je bil njegov položaj med narodom tako utrjen, da je na volitvah bil z nadpolovično večino izvoljen za predsednika, ker so ga podpirali tudi cerkveni krogi, katerim je zagotovil, da bo spoštoval pravice Cerkve. Steber režima pa je bila njegova žena Eva Peron. Ona se je kot socialni, minister tesno povezala z delavskimi organizacijami. Da bi svojo priljubljenost v delavskih krogih še bolj utrdila je nudila ne le to, kar so delavci zahtevali, marveč še več. Tako si je pridobila simpatije delavstva, na dru-ž strani pa zlomila moč kapitala. 'Na ta način j(e postala diktatorjeva žena duša in srce vsega režima. Dala je graditi mogočne socialne ustanove, ki so same po sebi bile sicer potrebne, a se ni pri tlem nič ozirala na dejansko zmogljivost držav, financ. Tako gospodarjenje z državnim denarjem pa je moralo končno privesti do težav. Argentina je bila prisiljena najeti v USA državno posojilo, da pokrije primanjkljaji v državni blagajni. Ker pa je Argentina med drugo svetovno vojno bila v tesni povezavi s Hitlerjevo Nemčijo in se je v propagandi močno izpostavila proti USA, pa to posbjilo ni ugodno vplivalo na .politično razpoloženje v državi. H gospodarskim težavam pa je leta 1952 prišla še smrt Eve Peron. S tem je režim izgubil svojega najpopular-nejšega zagovornika. Spomini na Evo Peron so nekam obledeli, delavskim organizaci-jam tudi državna blagajna ni mogla več nuditi tega, kar so zahtevale, in tako je bil diktator Peron prisiljen, da poseže po drugih političnih sredstvih, da se prikupi delavskim organizacijam, v katerih so močni proticerkveni in komunističnii elementi, fričel je boj proti Cerkvi. Iz šol je režim izrinil verouk in parlament je po njegovem naročilu sklenil ločitev Cerkve od države. Tako se je odnos države do Cerkve na mah spremenil. Marsikdo se je čudil, da so k tem dogodkom v Rimu dolgo molčali. Sele, ko je Peron izgnal iz države dva visoka predstavnika Cerkve, je spregovorila Sveta sto-iica in izobčila vse, ki posredno ali neposredno nosijo krivdo za te dogodke. V istem trenutku pa je izbruhnila tudi vojaška vstaja kot znak, da v državi vlada splošno nezadovoljstvo. To ustajo je Peronov režim ricer potlačil. Diktator Peron je podcenjeval duhovno silo Cerkve v državi, ki je do 90 odstotkov katoliška. Kljub zmagi, je moral diktator nasproti Cerkvi začeti .popuščati,. Duhovnike so izpustili iz zaporov, Zvezni kancler o vojski V svojem radijskem govoru je zvezni kancler ing. Raab izjavil o organizaciji vojske: „Pri izgradnji zvezne vojske se nočemo pognati v kake pustolovščine, temveč bomo začeli graditi našo vojsko postopoma, kot nam po enii strani dovoljuje naš državni proračun in po drugi strani zahteva obramba naših meja. Kolikor toliko dobra vojska stane denar. Vendar pa se ne sme prezreti dejstvo, da ta denar ostane v državi in koristi domačemu gospodarstvu,. Od različnih strani so nam stavili predloge v prid poklicne vdjske. Iz tehtnih razlogov se s temi predlogi ne bomo havili. Predvsem zato, ker je poklicna vojska bistveno dražja kot vojska, ki temelji na splošni vojaški obveznosti. In drugič, ker je učinek poklicne vojske mnogo manjši. Njeno število namreč ostane vedno isto, do-čim nudi splošna vojaška dolžnost možnost, da se številčna moč vojnih sil s pomočjo mobilizacije v nekaj urah pomnoži." Zvezni kancler je proti ugovorom, da bo avstrijska vojska premajhna, da bi mogla ubraniti napade od zunaj, postavil za zgled Švico, katere majhna, a 'borbena vojska je v zadnji vojni preprečila napad Nemcev na Švico. In zgodovina pozna še več takih primerov. Bavil se je tudi z nekaterimi tehničnimi vprašanji ter je dejal, da je vojaška izobrazba v pehoti še vedno sorazmerno enostavna in ,ne vzame preveč časa. Težje je pri raznovrstnih specialnih strokah, kjer si bodo pač morali pomagati s prostovoljci, kot n. pr. v letalstvu. Priznal je, da je vojaška služba žrtev, ki pa jo je treba doprinesti za skupni blagor. Zagotovi! je, da bo vlada vse primere podrobno študirala in poskrbela, da v vojski ne bo nepotrebnih trdot pri izvrševanju službe. Upoštevani bodo tudi posebni primeri v katerih ,bo iz družinskih ali drugih razlogov predvidena oprostitev vojaške službe. Tito gre v Moskvo Poluradna jugoslovanska časnikarska agencija .Jugopress” je objavila vest, da je jugoslovanski državni predsednik Tito sprejel vabilo, še naprej vodil delo tega predstavništva gradiščanskih Hrvatov. ŽUPNIK ČASTNI ČLAN UNIVERZE V INNSBRUCKU Akademski senat univerze v Innsbrucku je imenoval župnika Joachima Mayra b 'VValchcnsee na Tirolskem, za častnega člana te znanstvene ustanove. Priprosti vaški župnik govori namreč 20 jezikov in se lahko z Eskimi, Švedi, Francozi, Spanci, Indijanci) Madžari in drugimi narodi sporazume z vsakim v njegovem lastnem jeziku. Posebno temeljito je njegovo znanje vzhodnih jezikov. Povrh vsega pa je še izvrsten matematik in se ne ustraši še tako zapletenega računanja. DC&sitttez __________10 LET ŠKOF KRŠKI. Pred desetimi leti, 1. julija 1945, je sol-nograški nadškof dr. Andrej Roliracher kot kapiteljski vikar krške škofije sporočil duhovništvu in ljudstvu, da je sv. oče papež Pij XII. z dnem 8. aprila istega leta imenoval administratorja (upravitelja) stolne župnije dr. Jožefa Kostnerja za nadpastirja te škofije. Dober mesec po tej proklamaciji, dne 3. avgusta, je novoimenovani nadpastir prevzel vlado naše škofije in v nedeljo, dne 5. avgusta, ob navzočnosti večine škofijske duhovščine in velike množice vernega ljudstva v prepolni stolnici z edinstveno veličastno slovesnostjo prejel škofovsko posvečenje in s tem vso polnost milosti in oblasti Kristusovega velikega duhovništva v mejah tega njemu dodeljenega kosa kraljestva božjega. Pomembnost in pravo veličino škofove službe zamore več ali manj pravilno ceniti in vrednotiti le katoliški človek, pa tutli ta le v luči vere. V vernem spoznavanju in prepričanju gleda v škofu — četudi človeško nepopolnega, pa resničnega — nositelja in posredovalca odrešilnih, prenavljajočih sil Kristusa, edinega Učenika vse resnice, edinega Velikega Duhovnika, edinega Dobrega Pastirja. Zato je škof za katoliško ljudstvo, brez ozira na „meso in kri”, na zgolj človeške strani, pokolenje, značaj in druge osebne kakovosti, dokaz navzočnosti Zveličarja sveta, ki v tem času in kraju, v tej vidni podobi blagoslavlja svoje ljudstvo in mu deli dobrote. Zato se z veseljem in vnemo pripravljamo verniki s svojimi dušnimi pastirji na škofov obisk ob pri-'iki birmanja in vizitacije po župnijah, ki pozdravljajo v škofu tistega, ki kakor noben drug človek „prihaja v imenu Gospodovem”. Iz tega vidika gledano se seveda ne da preceniti, koliko dobrega je izkazal ljubi Bog po škofu Jožefu v preteklem desetletju našemu ljudstvu. Vsak resnični katoličan ve, da ima dovolj razlogov, da se ob takem jubileju z vsem srcem pridruži hvalospevu verne škofijske občine v čast troedinemu Bogu in Odrešeniku sveta. Pa tudi, če se ozremo na človeško stran, v osebi in delu škofa Jožefa v kratkem in vendar tako zelo usodnemu obdobju preteklega desetletja njegovega škofovanja, imamo dovolj vzroka za hvaležen spomin. Nadvse težka je bila naloga, ki jo je preti desetimi leti prevzel mladi škof. Razvaline bombardiranega glavnega mesta debele so bile zgovorna prispodoba razdejanja in razrvanosti tudi v duhovnem svetu. Treba je bilo na vseh področjih verskega življenja in cerkvene uprave začeti na novo urejevati in graditi. Mnogi prenovljeni ali na novo zgrajeni liožji hrami, novo semenišče za duhovniški naraščaj na Plcšivcu (Tanzcnbergu), obnovljeno „Marijanišče”, ki je tačasni dom našega bogoslovja, zopetna upeljava verouka v šolah, poglobitev verskega življenja v cerkvenih bratovščinah in pobožnih zvezah, pritegnitev laiških pomočnikov k apostolskemu delu, organizacija škofijske „Katoliške akcije”, nešteta dela in podjetja krščanske dobrodelnosti — to so nekateri najbolj vidni spomeniki in dokazi neumornega dela in gorečega prizadevanja našega škofa v preteklih 10 letih. Geslo svojega škofovanja: „BITI VSEM VSE!” je skušal škof Jožef z najboljšo voljo in po vseh svojih močeh uresničevati, kolikor mu je to v današnji družbi le preveč razširjeno in prevladujoče nasprotno geslo: „Vsak sebi vse!” to sploh omogočalo. Skušal je to svoje geslo uveljaviti enako tudi v odnosih do svojih slovenskih vernikov. Ne samo s tem, da je vršil svojo uče-niško, duhovniško in pastirsko službo s pomočjo zadostnega števila dobrih in gorečih dušnih pastirjev po naših župnijah, s posebnimi ustanovami za potrebe slovenskih vernikov, kakor so: Dušnopastirski urad, slovenski cerkveni listi, Družba svetega Mohorja, kateri je iskren prijatelj in pokrovitelj, ampak tudi osebno si je prizadeval, da obišče naše župnije in se približa našemu ljudstvu s prijaznim pozdravom in ljubeznivim nagovorom in razgovorom tudi v naši starodavni materini govorici. Tudi z ozirom na to stran osebnosti našega nadpastirja, na njegovo res najboljšo voljo, da izpolnjuje do konca svoje škofovsko geslo, smo slovenski verniki ob tej desetletnici zbrani okrog njega in mu iz vsega srca z otroško hvaležnostjo in vdanostjo želimo: „Na mnoga leta!” Duhovnik, ki je bil deset let pripoveduje . .. Rusiji, Droben duhovnik z očali in kratko, osivelo 'brado se je prikazal na vratih dvorane, kjer ga je pravkar sprejdl sv. oče Piji XII. Njegov obraz je še žarel ob spominu na besede pohvale, ki jih je dobil od sv. očeta. Toda kdor je vedel, kako je pater Leoni — tako je bilo temu duhovniku ime — opravljal sv. mašo zadnjih deset let, se ni čudil papeževi pohvali. Pater Leoni se je rodil v majhnem gorskem mestecu v pokrajini Emiliji v srednji Italiji, kjer je komunizem močno razširjen, in se j,e odločil za redovniški poklic. Stopil je v red Družbe Jezusove (jezuitov) in se je šolal v papeškem zavodu za Rusijo „Russicum” v Rimu, kjer vzgajajo duhovnike za dušno pastirstvo med ruškimi katoličani in misijonarje za Rusijo, če nanese prilika, da morejo priti v Rusijo. Vojaški kurat v Rusiji V zadnji vojni je bil vpoklican tudi pater Leoni in, ker ije znali rusko, je bil dodeljen neki vojaški edinki, ki je bila poslana na ruško bojišče, kot vojni kurat. Leta 1943, ko je italijanska vojska razpadla, se je odločil, da ostane v Rusiji kot civilni duhovnik in se je nastanil v mestu Odesi, ki so ga zapustile bežeče sovjetske čete. Pater Leoni pripoveduje o svojem življenju v Rusiji: „Cerkve so bile znova odprte in ljudstvo, ki so ga desetletja odvračali od' Boga, se je srečno vračalo nazaj k veri.” Toda pomladi leta 1944 so sovjetske čete ponovno zasedle Odeso in pater Leoni je kljub temu sklenil, da ostane v mestu, med tamošnjimi katoličani. Z njim je ostal tudi njegov redovni sobrat, p. Jean Nico-las, Francoz po rodu. Rdeči vojak pred oltarjem „Bil sem v cerkvi, na klečalniku, zatopljen v molitev. Naenkrat sem zaslišal za seboj. korake. Oltarju se je bližal vojak rdeče armade v zmečkani uniformi, nemirno je gledal okrog sebe in obotavljaje se je ■bližal oltarju. Tu je padel na kolena. Ko sem se mu približal, se je zdrznil, skočil na noge in naperil proti meni brzostrelko. Toda ko se je prepričal, kdo sem, je pobesil orožje in se mi nasmehnil. Ko je odhajali, je vrgel novec v nabiralnik za darove. Pri tem se je kradoma oziral okoli sebe, kot da j,e zagrešil kak zločin.” Dobro leto so sovjetske oblasti pustile, da sta oba duhovnika delila zakramente katoličanom v Odesi. Ruski pravoslavni duhovniki so ju gledali z nezaupanjem. O njih j.e p. Leoni dejal z bridkostjo: „Ne služijo Bogu, temveč samo — komunističnemu režimu.” Patra Nicdlasa pa nekega jutra leta 1945 ni bilo več nikjer, še istega dne sta prišla dva moža k p. Leoniju in mu dejala: »Pridite z nama zaradi nekih formalnosti. V desetih minutah boste opravili in boste prosti.” Tistih deset minut je trajalo deset — let Najprej, so ga prevažali iz enega moskovskega zapora v drugega: dva in pol meseca v prosluli Lubjanki, tri in pol meseca v Le-fortovski ječi in 35 dni v Butirki. Ves ta čas je bil ,,v preiskavi”. »Končno, po sedmih mesecih”, pripoveduje p. Leoni, „so me peljali pred nekoga, ki mi je sporočili, ne da bi mi pri tem niti enkrat v obraz pogledal, da sem bil obsojen — ne da bi bil zaslišan in ne da bi mi povedali, česa sem obtožen — na deset let prisilnega dela .zaradi vohunstva v prid Vatikana in zaradi protikomunistične propagande.’ ” Potem so ga poslali v jetniško taborišče Mordovia, nekje med Moskvo in Uralom. »Glad je bil tam naš stalni tovariš. Dajali so nam dnevno 20 unč rženega kruha, dve skodelici čaja in dva krožnika »Volge”, tako smo namreč imenovali juho, kajti v njej ni bilo nič drugega kot voda. Pri tej hrani so morali kaznjenci opravljati težka dela, zlasti podirati drevje v gozdovih okoli taborišča. Kljub temu sem mogel vršiti še svoje duhovniško poslanstvo — na skrivaj:. Neki Madžar, 'ki je bil katoličan in po poklicu strugar, mi je iz kosa aluminija napravil kelih. Bil je tako majhen, da sem ga lahko Skril v stisnjeni pesti. Iz kosa blaga sem si izdelal purifikacijski robec in druge obredne prtičke, vse tako majhno, da j.e zavzelo čim manj, prostora in jih je bilo lahko skriti. Maševal je ponoči Ponoči, ko so vsi spali, sem vstajal s svojega bornega ležišča in si na surovem zaboju pripravili oltar ter opravil sv. mašo. Za posvetitev sv. Evharistije sem uporabljal krušne drobtine in pet do šest kapljic vina. 'Najteže je bilo dobiti vino. Včasih sem si ga sam pripravil iz nekaj prgišč grozdja, ki sem ga dobil od sojetnika v zameno za več krožnikov »Volge”. To vino sem hranil v stekleničici, ki je nekoč služila za parfum in ni bila večja od škatlice vžigalic.” Nekega dne pa se mu je približal neki sojetnik iz Mongolije in mu rekel, da hoče postati katoličan. Potem ko ga je p. Leoni krstil, se je izkazalo, da je MongOlec bil ovaduh. P. Leonija so znova sodili zaradi »vršenja, verške propagande in drugih zločinov”, ki jih niso podrobneje označili, ter je bil obsojen na 25 let prisilnega dela v (Nadaljevanje na 5. strani) FRAN ERJAVEC. PARIZ: koroški Slovenci (44. nadaljevanje) II. DEL I. NA PRAGU NOVEGA VEKA V ozki zvezi z izgrajevanjem celovške trdnjave je tudi nastanek Borovelj. Po stari pripovedki je stala nekoč na Benetkovem pod' Ljubeljem (na kranjski strani) velika naselbina. Zaradi hudega zemeljskega usada je prebivalstvo zbežalo na obe strani in ustanovilo na kranjski strani Tržič, na koroški strani pa prvo naselbino v Borovljah. — L. 1558. je pozval cesar Ferdinand iz habsburške Nizozemske (najbrž iz Ličge-a) nad sto strokovnjakov v izdelovanju orožja. Ker niso našli vsi prostora znotraj, celovškega obzidja, se jih je naselila večina v Borovoljah, 'kjer je bilo dotlej, le par hiš, pač pa v okolišu več fužin. Da ti priseljenci niso bili Nemci, temveč Francozi ali pa Nizozemci, se pozna njih potomcem vkljub germaniziranim priimkom še danes po posebnosti izgovorjave njih narečja. Tako je nastala znamenita boroveljska p u š k a r s k a i n d u s t r ii j, a , ki j.e bila dolgo sploh edina v Avstriji in ki je dosegla potem svoj rišek za časa Marije Terezije. Kakor je Maksimilijan razmeroma dobro uredil posest svojih dežel, pa vendar ni odredil ničesar določenega za primer svoje smrti. Ko je 1. 1519. umrl,, sta postala dediča njegova vnuka Karel in Ferdinand. Ta dva sta si dokončno razdelila ogromno dediščino šele 1. 1521. tako, da so pripadle španske in italijanske dežele Kailu, a avstrijske dežele je dobil Ferdinand, ki je postal (po Karlovi odpovedi) .1 1556. tudi nemški cesar z imenom F e r d i n a n d I. Odslej je ostala nemška cesarska krona (z enim samim presledkom) stalno v posesti Habsburžanov do 1. 1806, 'ko je cesarstvo razpadlo, še poprej (1. 1526) So pa pripadle v smislu dedne pogodbe Ferdinandu tudi češke in ogrske dežele, tako da je dobila torej' poznejša habsburška monarhija ravno za njegove Vlade približne oblike, kakršne je ohranila potem do konca, in s tem tudi položaj nove evropske velesile. Ferdinand pa ni prevzel oblasti brez težav. Na samostojnost svojih dežel ljubosumni deželni stanovi so namreč le neradi priznavali od Maksimilijana ustanovljeno skupno vladb in po njegovi smrti so skušali delati novemu vladarju težave glede poklonstva. Korošci so razen tega zahtevali še vrnitev lienškega Okoliša. šele odločni cesarjev nastop je stanove preplašil, nakar so koroški stanovi dne 25. I. 1520. izvršili poklonstvo pred cesarskimi komisarji v Celovcu. To pot se je prvič uveljavilo tudi načelo, da morajo stanovi kot predstavniki najprej izvršiti poklonstvo in šele nato potrdi tudi novi deželni knez deželne svoboščine, pri čemer pa ustoličenje na Gosposvetskem polju ni potrebno. To je po-’menj|a'lo seveda prevažno zimago vladairj.eve avtoritete nad deželnimi stanovi in obenem tudi občuten pretres stare deželne avtonomije. Ostala je seveda še nadalje tudi skupna vlada za vse habsburške avstrijske dežele, vendar so koroški, kranjski in štajerski stanovi izjavili, da smatrajo za »sramoto, zasmeh in za nezaupanje”, ker je v njej tako malo oseb iz njihovih dežela. šele potem 'ko j.e cesar Karel tako uklonil samozavestne stanove, je prevzel v smislu delilne pogodbe vlado v avstrijskih deželah s Koroško vred njegov brat Ferdinand, a še preden je prispel tudi sam v svoje nove dežele, je dal pomoriti še voditelje opozicije. Tako je bil že pri-liod tega Habsburžana v naše dežele omadeževan s krvjo, a njegova triinštiridesetletna vlada je pomenjala potem eno najbolj razgibanih obdobij naše slovenske zgodovine. II. Novi kmečki upori Ena glavnih značilnosti konca srednjega veka je bila pri nas ta, da se je zlasti zaradi hudih vojnih bremen bistveno poslabšal položaj kmečkega stanu. Kakor smo že slišali, je nastalo med slovenskimi koroškimi kmeti že v letih 1474—1478 močno uporniško gibanje. Neposredni povod tega so vendarle bili turški navali, spričo katerih so cesar in stanovi razpisovali le vedno nove in nove davke, a ob turškem napadu so ostajali kmetje na splošno brez obrambe prepuščeni sami sebi. Pod cesarjem Maksimilijanom so turški napadi vsaj na Koroško sicer prenehali, toda nevarnost je ostala trajna in položaj. kmetov se ni izboljšal, kajti zemljiški gospodje so vedno bolj pritiskali, z dajatvami, obenem pa utesnjevali tudi kmečke pravice. To je povzročalo stalno vrenje med kmeti, marsikje je prihajalo tudi do manjših krajevnih uporov, a 1. 1 5 1 5. je privedlo do novega velikega slovenskega kmečkega »punta”. Uporniško gibanje je nastalo v prvih mesecih 1. 1515. na Gorenjskem, kjer so ustanovili kmetje posebno »slovensko kmečko zvezo”, Isebe nazivali »uboga gmajna” in zahtevali vrnitev »stare pravde”. Kakor nemški kmetje po ostalem cesarstvu, so tudi slovenski kmetje gledali vzrok svojih stisk le v svoji zemljiški gospodi in v deželnih oblasteh, zato so hoteli odstraniti le,te in so se pri tem naivno zanašali na priljubljenost cesarja. Meseca aprila 1. 1515. so poslali kranjski in spodnj ešaj erski kmetje k njemu celo posebno odposlanstvo, toda opravili niso ničesar. Z Gorenjske je seglo gibanje hitro še na Dolenjsko in začelo uporniško gibanje med nezadovoljnimi podložniki. Kepic (on je bil najbrž celovški mestni pisar) nam je v svoji kroniki XVI. stoletja (ta je 'izšla 1. 1790. tudi v tisku) obširno nemško pesem „Windisch Pauern Pundt 1516”, ki ta upor podrobno popisuje. Ona pripoveduje: In kurzer Zeit, zn Krieg und Streit, kam mancher her von Weitem. Aus ihrer Gemein, taten sie schreien: »Stara pravda!” Fin jeder vvollt sich rachen, seines Herrn Gut nun sdnvachen. Le vkup, le vkup, le vkup uboga omajnal n nas m kcmkem CELOVEC Vsako nedeljo in praznik je v stari bogoslovni cerkvi v Priesterhausgasse nedeljska služba božja ob pol 9. uri. CELOVEC Blagoslovitev deželnega spominsikega zvona bode dne 3. julija ob 9. uri na Križni gori (Kreuzberg1!) v Celovcu. Vsi bivši vojaki, pregnanci so k tej slovesnosti vabljeni. VEČNA VES Marsikdo misli: Večna ves pomeni, da je „večna”. Zdlo stara je namreč ta ves, saj je bila ena prvih fara in so še celo iz Solčave sem pokopavali svoje mrliče. Cerkev nosi. tudi znake, da je bila včasih trdnjava zoper Turke in zato je še danes videti strelne line. Skozi stolp so ljudje bežali v podstrešje, kjer so se potem skozi strelne line borili proti Turkom. Zidovje okoli cerkve je Služilo kot obzidje in je bilo obdano z globokim jarkom. Večna ves pa ne pride od večen, ampak od besede „ v e č a ”, kar pomeni tOliko kot pa vaški zbor .pod lipo, kakor je bilo to v starodavnih časih med Slovenci navada, ko so se pod vaško lipo posvetovali in sodili po svojih starih postavah. Pod to vaško lipo so postavili naši predniki lepo znamenje. Čas in vreme so glodali to znamenje, da je začelo^ počasi razpadati. Streha je že vihrala v vetru in dež je lil na zidovje, slike so obledele in razpoke v zidu so se večale. Večani smo se usmilili tega znamenja in ga lepo popravili. Posebno zaslugo pri tem delu ima naš planinski predsednik Valentin Wutte, ipd. Črnk, ki je Zbiral denar in še iz svojega preko 1600.— šilingov prispeval. Popravilo je stalo 3370.— šilingov. Križ Za jesensko sajenje naročite sadna drevesa pri domači drevesnici, ker vam na naši zemlji in v našem podnebju vzgojena drevesca jamčijo za dobro rast in odpornost drevesc tudi za poznejša leta. Po želji pošljem sortni seznam. Drevesnica dipl. ing. Marko Polzer P. ST. VEIT I. JAUNTAL (št. Vid v Podjuni) je krit s pločevino. Kril ga je klepar iz Celovca g. Kochi, ki se je pri tem ponesrečil. Eks.plodirala je varilna svetilka, ko je popravljali žleb in se j e opek čl na rokah in vsi lasje so mu zgoreli. Upamo, da je v bolnici že okreval. Nato pa je naš domači slikar Mirko Jerina križ lepo poslikal. Gospod župnik so križ blagoslovili', razložili pomen slik in se vsem, ki so sodelovali in darovali v naturi' ali v denarju, lepo zahvalili. V sedanji obliki je križ res ponos nas vseh. Kovaču hvala 'n priznanje za lepo in močno ograjo. Isti dan pa so preč. g. 'župnik blagoslovili tudi Skrijarjev križ. Tam namreč pri vsakem pranganju Jezus najprej počiva. Tudi ta križ je s pločevino pokrit. Križ ima napis: „Ako je mogoče naj. gre ta kelih mimo mene, pa ne moja, ampak Tvoja volja naj: se zgodi.” Tudi Skrijarjev emu očetu so se g. župnik lepo zahvalili za popravo tega poljskega znamenja. Lepa znamenja so priče naše žive vere! Istočasno se je naš neumorni cerkveni ključar Peter Hutter, pd. Jenšac, še trudil, da bi tudi letos, kakor skoro vsako leto do lepe nedelje, nekaj, popravil na cerkvenih poslopjih. Tokrat je svojo skrb posvetil našemu farovžu. To župnišče priča, da je tukaj bila nekdaj; samostojna župnija. Pozneje pa so imeli tukaj šmihelski gospodje svojo sobo. Že od nekdaj imamo na največje praznike božjo službo v Večni vesi, kar dokazuje našo slavno farno tradicijo. Vsem vaščanom, ki so pomagali pri popravljanju župnišča, predvsem pa našim cerkvenim 'ključarjem, prav iskrena zahvala. Leta sem poje v našem zvoniku samo en zvonček. Tako sameva, tako mu je dolgčas! »Človeku ni dobro samemu biti” pa tudi zvončku ne. Zato je sklenil, da si poišče družbo, in sicer si želi še dva prijatelja, da bosta z njim delila veselje in žalost. Vi vsi, ki držite na sv. Martina in na sv. Urha, pomagajte, da bomo imeli troglasno zvonje-nje. ŠMIHEL PRI PLIBERKU Pri Poltniku se je narodil tretji sinček, ki so ga krstili za Petra. Tako bosta Fri-cej in Albert imela kmalu novega druga pri igrah. Za botra sta bila Blaž in Ivanka Pavlič, pd. Šuštar. Krstno slavje so imeli pri Šuštarju. Prej pa so g. župnik blago- slovili še novo hišo, katero so letos dokončali. Dne 22. majnika pa smo imeli pii nas prvo sv. obhajilo. Osemnajst prvoobhajan-cev je prvič pristopilo k mizi Gospodovi. Najmlajši imajo vedno največje veselje, pa tudi največjo ljubezen do Jezusa. Bistrica: Družini Janezu in Mariji Pris-lan, rojeni Prelaznik, se je rodila deklica Roza Marija. Na Telovo so jo krstih. Letina: Pri Žajniku so; dobili fantka. Veseli so ga, ker imajo sedaj v njem — na-slednika, ki bo ol> svojem času prevzel domačijo. Pri krstu je dobili ime Franc. Botra sta bila gospod in gospa Marin iz Li-buč. Gonovece: Gospa Marija Radar, rojena Andrej,, je pa porodila deklico. SELE 22. 6. proti večeru malo pred 7. uro so trije gozdni delavci: Valentin Dovjak, pd. Mallejj in dva 'tovariša, na Mehkem Vrhu zagledali čudno nebeško prikazen. Imela je obliko 2 m visoke monšcrance, bila je bela, kakor Ibi jo ovijal pajčolan, podstavek pa se je svetil kot zlato. Prikazen se je vrtela okoli pokončne osi; pri tem je bil v njenem zgornjem delu viden križ. Prihajala je čez Hrlovc navzdol proti Kotu, nato pa; zavila zopet više proti Majarjevi planini. Vsi trije so, jo tedaj videli iz bližine okoli 100 m zračne črte. Prikazen je bila vidna 3 do 4 minute. Bili so vsi iznenadeni in prestrašeni. Naj ne reče kdo: to je bilo sanjarjenje ali izrodek prebujne domišljije! Videli so vendar prikazen trije istočasno in vsi trije enako. Videl jo je tudi Andrej Dovjak, Hribernik na Sr. Kotu. Ali je bil to kak »leteči krožnik” posebne vrste ali kaj drugega, se pač ne bo moglo dognati. MEDGORJE Po daljšem času se oglašamo tudi iz Med-gorij. Že par tednov imamo redno avtobusno zvezo z mestom. Poln avtobus je pravi dokaz, kako potrebni smo bili prometne zveze z mestom. — Potrebno bi bilo, da 'bi zlasti na ovinkih cesto razširili, da ne bi prišlo do nesreč. Pripravlja se tudi telefonska zveza. V nujnih slučajih je treba iti eno uro in še dalje, da dobiš zvezo ali če je treba klicati pomoč. Zadnjo nedeljo so se izelo .postavili naši gasilci. Kupili so namreč velik gasilni avto. V nedeljo je bila blagoslovitev, nato prire- Kakor smo na kratko že poročali,, je dne 12. junija umrl v Spittalu preč. g. Jernej Hafner, nadžupnik in prodekan moravski. Pokoijni se je rodil dne 8. decembra 1888 v sloviti gorenjski Kropi kot sin uglednega trgovca in posestnika Luka Hafnerja, ki je bil po svoji duhovitosti in šegavosti znan po vsej Gorenjski. Po odlično dovršeni, gimnaziji v Kranju je šel v Ijubljanskoi semenišče. Dne 15. julija 1912 je bil od škofa Jegliča posvečen v duhovnika in je pel v Kropi svojo novo mašo. Prvo kaplansko mesto mu je bilo odločeno v dolenjskih Velikih Laščah, a nato je bil premeščen v Kranj. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna (1914), je bil poklican Hafner v vojsko za vojaškega kurata. Kurat Hafner je bil svojim vojakom goreč in spreten dušni pastir, saj jim je pisali celo molitvenik. Vojaki so kurata Hafnerja naravnost oboževah in ga imajo še danes v najlepšem spominu, kar dokazuje tudi dejstvo, da so ga še do zadnjega vabili k svojim spominskim proslavam tudi tu v Avstriji. Po končani vojni je prišel kurat Hafner zopet nazaj v Kranj, kjer je ostali do, poletja 1920, ko je bil premeščen za kaplana k Sv. Petru v Ljubljano. Tu se je ves predal zlasti društvenemu delu: pri »Orlu” in pri Prosvetni zvezi. Bil je ves čas v predsedstvu Orlovske zveze, odlično je urejeval orlovski list »Mladost”, organiziral razne orlovske in prosvetne zlete (Strassburg, Brno, Berlin, Rim, Praga itd.). Leta 1924 mu je bila podeljena največja župnija na Notranjskem,, Stari trg pri ditev za kritje stroškov. Tako bodo naši gasilci z modernim avtom ob času nesreče hitreje priskočili na pomoč. Pripravljamo se na sprejem novih zvonov, ki nam jih bo poslala firma Grass-mayer iz Inomosta. Dobimo jih že ta mesec in sicer tri težke bronaste zvonove. Slovesni praznik blagoslovitve zvonov pa bomo imeli na prvo nedeljo v mesecu avgustu. Podrobnejši program za ta praznik bomo objavili v teku meseca julija. Tudi v sosednjem Podgradu bodo dobili dva nova zvonova prav od iste firme. Blagoslovitev bo pa mesec dni kasneje, to je na prvo nedeljo v mesecu septembru. Tako bosta obe prenovljeni farni cerkvi po dolgih letih dobili nove bronaste zvonove. Šmarnice smo obhajali v obeh farnih cerkvah s prav lepo udeležbo. Na lepo okrašenem oltarju smo imeli Fatimsko Marijo. Prvo soboto v juniju smo pa zaključili pobožnost petih prvih sobot: pobožnost, ki jo je Marija v Fatimi še posebno priporočila. Zelo zadovoljni smo bili z letošnjimi šmarnicami. S posebnim zanimanjem smo jih poslušali iu smo zelo hvaležni pisatelju preč. g. Zorku iz Rojana v Trstu za nje. BILCOVS Fatimska Marija pri nas... Dan češčenja, 29. maja, je -padel letos na binkoštno nedeljo. Povezali smo ta dan s tridnevnico in smo povabili v našo župnijo Fatimsko Mater 'božjo, katero smo dobili po dobroti mil. prošta Zechnerja iz Dobrle vesi. Vse bi bilo težko izvedljivo, če se ne bi stavil na razpolago gospod Valentin Kruschitz iz Velinje vesi, ki, se j'e peljal v Dobrlo ves po njo. Vzel je s seboj tudi č. g. Antona Cvetka iz Medgorij', ki je bil pripravljen, voditi tukaj, tridnevnico. Ko se je zvedelo to v župniji, se je zbralo nad 400 ljudi k sprejemu, ki je bil v četrtek, 26. maja, na Potoku. Štirje fantje so sprejeli Marijo na nosilih; prihajala je, razsvetljena, med zbrano množico. Domači župnik je v imenu župnije pozdravil Marijo in vsa množica je zapela Marijino pesem. Nato se je razvrstila procesija z lučkami in med molitvijo rožnega venca se je bližala procesija farni cerkvi, kjer je zavzela Marija mesto na glavnem oltarju. Cerkev je zažarela v novi električni luči. Nato je bila pridiga č. g. Cvetka, ki je znal vžgati med ljudstvom pravo ljubezen do Marije. Nato je bila še večerna sv. maša. Cer- Ložu, kjer je 13 let goreče sodeloval. Leta 1937 pa je postal nadžupnik v Moravčah, a kmalu nato ga je škof imenoval za prodekana in duhovnega svetnika. Prišla pa je leta 1941 druga svetovna vojna, ki je z vsemi grozotami segla tudi preko moravških hribov in dolin. Kako težko je bilo pastirovanje v tistih časih, ve le tisti, ki je to izkusil. In v letih 1942 do 1945 je bil prodekan Hafner zares pravi nadžupnik dobrega dela Gorenjske. Poleg svoje župnije je čisto sam upravljal 11 župnij, z blizu 11.000 dušami. Vztrajal je do konca vojne, ko je moral nastopiti bridko pot begunstva. Živel' je po raznih begunskih taboriščih, dokler ni nazadnje v Špitalu našel zadnji zemeljski dom. Ves čas pa je z vedrim optimizmom tolažil in bodril; rad je pomagal pri dušnopastirskem delu. Toda njegova bolezen je vedno huje pritiskala, dokler ga ni zlomila in mu v nedeljo, 12. junija, ko je zjutraj še maševal, pretrgala nit življenja. To je življenjska podoba pokojnega prodekana Hafnerja. Bil je goreč dušni pastir, zvest delillec božjih skrivnosti, mož pokore in žrtve, duhovnik po Srcu božjem. Bog mu je bil dal izredno bogate talente. Bil je priznan pisatelj, duhovit govornik, ki je znal prepričevati. Bil je tudi kremenit Slovenec, mož' iz ljudstva in za ijustvo. Naj počiva v Bogu! Njegov pogreb je 'bil v sredo, 15. junija, na mestnem pokopališču v Spittalu ob navzočnosti 25 slovenskih in nemških duhovnikov in velikega števila pogrebcev. Cerkveni obred je opravil msgr. dr. Jože Jagodic, na grobu pa mu je spregovoril višji vojaški kurat g. Gasser in so mu zapeli slovenski pevci. t PRODEKAN JERNEJ HAFNER GRADEC Nov slovenski inženir. V torek, dne 28. t. m,, je bil na univerzi v Gradcu graduiran za strojnega inženirja gospod Stane Vrečar. Novemu dipl. inženirju iskreno čestitamo in mu želimo obilo uspeha v bodočnosti! Mašniški jubilej. Dne 22. junija je praznoval 40-letnico mašništva preč. gospod župnik v Kazazah Franc Učakar. Vnedeljo, dne 3. julija, pa bode svoj 25-letrii mašniški jubilej, obhajal škocijanski gospod župnik Josip K o gl ek. Čestitamo! Dne 19. junija je obhajal svoj zlati mašniški jubilej po vsej. Koroški poznani bivši vojni kurat Koroških strelcev benediktinski pater Kolumban Krois in, sicer v stari stolnici v Krki. Hiša naprodaj Enonadstropna,dobro ohranjena hiša v 1’odju-ni takoj naprodaj. Lega: na lepem mestu blizu kolodvora in zvezne ceste. Naslov na upravi lista. kev je bila nabito polna, šele blizu 11. ure ponoči so se vračali ljudje na svoje domove. Neizbrisno bo ostalo to v spominu vseh. .... in dan češčenja V petek, 27. maja, zjutraj so bile povabljene najprej žene in matere, ki so se v čast- 1 nem številu zbrale v cerkvi in slišale svoj stanovski nauk. Dopoldne se je vršila šo-larška spovted', zvečer pa so bila povabljena dekleta, V soboto so prišli na vrsto možje in fantje in tudi še v nedeljo, na dan češ-čenja. Domači župnik pa je moral iti nado-mestovat č. g. Cvetka v Medgorje, ker ni bilo mogoče najti namestnika za biinkc ) štno nedeljo. Po pripravljenosti g. Valentina Kruschitza se je tudi to menjavanje lahko izvršilo. Pri sv. spovedi je bilo blizu 500 ljudi, pri obhajilu pa blizu 600. Vsak večer tridnevnice je bila večerna sv. maša s pridigo. V nedeljo pa je bila v večernih urah sv. maša s poslovilno pridigo, nato je Marija spet vzela slovo, prej pa smo še izročili našo župnijo v njeno varstvo. Marija se je podala nazaj v Podjuno v župnijo Št. Vid oziroma v podružnico Št. Primož. Naj bo izrečena najlepša zahvala mil. g. proštu Zechnerju, č. g. Cvetku, g. Valentinu Kruschitzu, ki se je 4-krat peljal v Med-gorje in Dobrlo ves. Tudi našim dekletom, ki so spletle toliko vencev, in vsem, ki so na katerikoli način pripomogli, da se je mogla vršiti ta lepa slavnost, se zahval ju je-mb. Naj bi po Marijini priprošnji ostali sadovi te tridnevnice med vsemi družinami stalni! - v Smrt krščanske matere V soboto, dne 4. junija jie umrla v Pugra-du pri’ Kovaču Roza Jakopič po daljši bolezni. Rajna je bila dobra krščanska mati, vedno vedrega značaja. Rada je hodila v cerkev in je tudi lepo krščansko umrla. Mnogo ljudi se je zbralo pri njenem pogrebu in domači pevci so ji zapeli na domu in pri grobu lepe 'žalostinke. Njen mož je že umrl leta 1918 in je morala sama skrbeli za številno družino. Naj ji bo domača zemlja lahka! Žalna slovesnost v Vetrinju V nedeljo, dne 26. junija, so bili v župni cerkvi v Vetrinju žalni obredi v spomin žrtev revolti cijie v Sloveni ji. Prenovljeno cerkev so napolnili svojci žrtev, ki so pred desetimi leti bile iz Vetri-mja poslane v smrt, in, tisti, ki jim je bilo prizaneseno. Pridružili so se jim; tudi zastopniki koroških Slovencev, da pokažejo, da so eno s slovenskim narodom v njegovi bolečinii. Sv. mašo je ob duhovniški asistenci opravil msgr. (Jr. Jože Jagodic, a pridigal je č. g. Pogačar. Deset let je poteklo in čas je zamoril sleherno sled mržnje, a ni pa mogel izbrisati iz src žalosti za izgubljenimi sinovi1, brati, prijatelji. Zato se je marsikateri ma-iteri utrnila solza ob pogledu na kraj, kjer je poslednjič objela svojega sina, preden je odšel na bridko zadnjo pot. Po sv. maši je sledil obred’ odkritja spominske plošče v cerkvi,. Ob zaključku je stopil na prižnico še domači, župnik č. g. Mu-sger in v imenu fare izrekel zahvalo slovenskim beguncem v Ameriki, ki so iz hvaležnosti' do Marije, da jih je pred desetimi ileti obvarovala, zbrali 30.000 šil. kot ipri-spevek k obnovitvi cerkve. Popoldne je bilo romanje na Žihpolje. Kmetijsko-gospodarska šola v Št. Jakobu v Rožu sprejema dekleta v zimski tečaj 1955-56 Tudi letos bo namen šole: 1. Učenkam dati potrebno gospodinjsko in gospodarsko izobrazbo. 2. Naučiti jih krpanja starih oblek in perila, potrebnega krojenja, šivanja, pletenja in vezenja. 3. V kuhinji jih naučiti, da bodo znale družini poleg boljše kuhe, iz pridelkov last- nega gospodarstva, pripraviti okusno hrano. Poleg teoretičnega pouka, je večji del časa namenjen gospodinjskim in gospodarskim opravilom. Priglasite se pismeno ali osebno V ŠT. JAKOBU V ROŽU, kjer boste dobili še na-daljna pojasnila in prospekt šole. Strokovno izobrazbo kmečki mladini! Pred dobrimi osmimi tedni so na naših gospodinjskih šolah zaključili zimski tečaj. Lepo število mladine se je vsulo iz obeh šol in odšlo na domove. Vigredi je povsod mnogo dela, zato so marsikje že težko čakali na pridno hčerko, morda celo edino domačo delovno moč. Treba je bilo prijeti za vile in pomagati pri nakladanju in trošenju gnoja; pri ora-nju, sajenju in setvi ... Prebranani travniki so čakali na pridno grabljice. V hlevu je delo pri prašičih, kjer mati že težko opravlja številna dela pri krmljenju, Skotitvi, vzreji mladičev itd. — Molža in ravnanje z mlekom po molži je tudi delo gospodinje in njene pomočnice. Red in snažen j e po hiši mora biti opravljeno poleg drugega nujnejšega in važnej-šega dela na polju. Vmes pa je treba tudi skuhati in v kuhinji lepo pospraviti. Pri delu v hlevu, v zemlji in drugod se hitro umažemo in vendar moramo gledati, da bomo kljub temu vedno primemo snažno oblččeni in lepo oprani ter zakrpani. Poznam goslpodinjbj ki ta drobna dela opravlja pozno v noč ali v zgodnjih jutranjih urah, samo da je družina snažno oprana, zakrpana in polikana. Vrt pred hišo zahteva gospodinjo-vrtnari-co, ki dobro ve, kdaj je čas setve, kako je treba pognojiti za vsako vrsto zelenjave, kako jo obdelovati, da bo čim več in dobrega pridelka za kuhinjo. V hrani mora biti sprememba, ki veliko pripomore k boljši prebavi in zdravju. Več zadovoljnosti je tam, kjer jedi skrbno pripravijo. — Še vedno velja: »Ljubezen gre skozi želodec!” Morda se nam ta beseda zdi nekoliko trda, a je resnična. V Holandiji zelo veliko dado na okusno in skrbno pripravljeno hrano, ki jo počasi použijejo in pri tem naravnost »uživajo”, če je hrana res dobro pripravljena. Razumljivo, da se taka hrana tudi najbolje prebavi in telesu največ koristi. Poleg tega čaka mlado dekle, bodočo gospodinjo in mater, veliko in najvažnejše delo: vzgoja otrok. Pri tem zopet veljajo besede: »česar nimam, ne morem dati!” Sa-movzgoja, to je vzgoja samega sebe in vzgoja otrok, je pa tudi najvažnejše delo v korist naroda, države in vsega človeštva. Kakršen je roditelj in vzgojitelj, taka je mladina. Kje pa dobi fant, bodoči gospodar in oče-vzgojitelj, ter dekle, bodoča gospodinja, mati in vzgojiteljica, toliko potrebnih življenjskih in vzgojnih naukov? Vse to mu da kmetijsko-gospodarska im dekletu kmetij- Duhovnik, ki je bil 10 let v Rusiji, pripoveduje . . . (Nadaljevanje s 3. strani) Vorkuti:, R. BRATKA KREFTA. - Uprizoritev celovškega mestnega gledališča. Za Cankarjevim »Pohujšanjem v dolini šentflori-janski” je celovški mestni oder kot naslednje delo slovenskega avtorja dal na spored Grumovo igro »Dogodek v mestu Gogi”. Že koj v začetku sc postavlja vprašanje, kateri nagibi so bili, da je prav to delo bilo izbrano, ki naj predstavi celovškemu nemškemu gledališkemu občinstvu značilnosti in stopnjo slovenske dramske literature? — To vprašanje se je po premieri pojavilo in je bilo na mestu, kajti celovško gledališko občinstvo je pričakovalo reprezentativno podobo slovenske ustvarjajoče umetnosti, podobo v prerezu narodove prirodne ustvarjalne sile, prikaza njegovega stremljenja po lepem in po polnosti življenja in zagona njegovega duha. V tem smislu je popolnoma pravilno napisal recenzor nekega celovškega dnevnika, da Grumova igra pač ni slika slovenskega človeka. Temu samo po sebi pravilnemu mnenju ni oporekati. Vendar problem reprezentančnih del ni samo problem slovenske književnosti, temveč vseh, kajti tudi v drugih literaturah je malo dramskih del, ki bi estetsko vrednost združevale z reprezentativnostjo. Naša dramska književnost šteje vrsto umetnin, katerih vsaka ima svojo značilno — morda večinoma preveč poudarjeno — časovno obleko, vsaka je tipičen otrok svoje dobe. Iz tega dejstva bi bilo za slovensko leposlovje potem vseeno, če bi namesto „Goge” prinesli n. pr. Leskovca »Kraljično Haris” ali »Dva bregova”, ali morda Pregljevega »Azazela” ali »Salve virgo Cat- Našim gospodinjam ZDRAVNIK SVETUJE: „Ne morem in ne Marsikdo je silno utrujen, a ne more zaspati. Leži iv postelji: v veliki željji, da bi se odpočil. Namesto da bi sladko zaspal, se premetava po postelji sem in tja. Kako naj si pomaga? Slovenski zdravnik dr. Meršol v Ameriki' takole piše: »Namesto da se trudite in poskušate na vse načine zasipati ter ste obu-panii, ker ne morete, skušajte prevarati samega sebe — odločite se kar se da dobro uporabiti im uživati tiste ure nespamja. Glejte nekaj časa s široko odprtimi očmi v temni sobi, čutili boste, kako se vas loteva prijetna dremavica. Toda ne vdajte se ji, ampak mislite ma kak predmet, na vsebino romana ali drugo snov, ki jo zelo do- morem zaspati!” bro poznate. Domišljajte si, da morate o katerikoli stvari govoriti in, razlagati nekomu, ki o njej, 'čisto nič ne ve; govoriti ljudem o telefonu, ki niso nikdar še slišali o njem, ponoviti nedeljski evangelij in misli, ki jih je razvijal pridigar... ne bo trajalo dolgo, kaj, kmalu se bodo vaše predavateljske in govorniške ter druge zmožnosti nekam zmedle in boste zaspali, da sami ne boste vedeli kdaj. Nekaj pa moram pripomniti. Ne politizirajte in kritizirajte ponoči! Politika in kritika vam ne bosta dala spati. Prav tako ne boste mogli zaspati, če se bodo vzbudile v vas »prejj neznane srene rane...’ Seveda velja to zadnje le za mlade ljudi, ki pa itak še prelahko spe.” Raztresenost gospodinj: Preden greš od doma Preden greš od doma pa najsi bo na dolgo pot več dni ali samo za nekaj ur, po-gleji dobro, da je v hiši vse v redu .. „ da n. pr. nisi pustila vključenega električnega kuhalnika, odprte pipe, da si zaprla okna in zaklenila vrata.. . Kolikokrat smo že kakih 50 m od doma pa nas zaskrbi, če smo vrata zaklenile. Ne spomnimo se več dobro. Zakaj, ne? Ko smo zaklepale, smo bile z mislimi drugje, smo' bile raztresene. Marsikatera se vrne v takem primeru, nazaj, da se prepriča, če je vse v redu. Včasih pa zato ni časa in nam skrb, ali smo pustile doma vse v redu, ves čas, kar smo od doma, kvari razpoloženje. Nalj, navedem podoben primer raztresene gospodinje! »Sprehajalci na neki londonski promenadi so opazili neko žensko 'in moškega, kako sta se nenadoma ustavila in na vso moč tekla do križišča, kjer je bil prometni, stražnik. Takole je bilo. Več kot sto kilometrov daleč sla se pripeljala k znancem na obisk, pa se je žena nenadoma spomnila, da je pozabila doma v pečici večerjo pri odprtem plinu. Prometni stražnik jima je šel na roko. Telefoniral je policiji v kraj njenega bivališča in ji, razložil vso reč. Nekaj minut pozneje je policija že vdrla v to stanovanje, prepričana, da bo treba gasiti ogenj ali pa. vsaj: — politi sežgano pečenko z vodo. Pa ni bilo treba ne enega ne drugega. Pozabljiva ženska, ki, se je šele daleč od doma spomnila, da je pozabila v pečici večerjo ob gorečem plinu, je tudi pozabila vreči' v plinski avtomat kovanec. Ko je pogorela določena količina plina, se je dovodna cev avtomatično zaprla in peč je ugasnila, gotova pečenka se je pa začela polagoma hladiti. Dvojna pozabljivost se je torej zravnala, toda policija je vseeno poslala svoj račun.” KUHINJA Češnje s kruhovimi kockami. 114 kg češenj, skodelica vode, 3—4 žlice sladkorja, žlica moke, mlleko, opražene kruhove kocke. Izkoščičene češnje mehko skuhaj s slad'-korjem in malo vode. Z mlekom ali z vodo razmešano moko primešaj i!n kuhaj še 10 minut. V skledi potresi, s kruhovimi kockami, opraženimi s presnim maslom:. Češnjev pečenjak. Sežvrkljaj 3/8 1 dobre kavne smetane ali mleka, malo soli, 3 žlice kisle smetane, 3/8 1 moke, 3 žlice sladkorja in 4 rumenjake. Ko je testo gladko, primešaj1 trd sneg iz 4 beljakov ter vlij v pl o- MESTU GOGI" harina”. Zaradi tega torej mislim, da izbira Grumovega dela le ni bila ponesrečena zamisel. Kakor je delo kot tako plod pisatelja, na prvi pogled nihilista, in le deloma zasluži oznako tragikomedije ali celo romantične nastrojenosti — je vendarle svojevrstna umetnina pisatelja individualista, ki je bil po poklicu zdravnik-psiholog in talentiran književnik. Kot sem prej omenil, so vsi slovenski dramski pisatelji bili ortodoksnejši kot njihovi veliki svetovni sorodniki in vzorniki. »Dogodek v mestu Gogi” je temu najboljši dokaz - je skrajen ekspresionizem in nekaj res užitne romantike mn je dala vešča in spretna roka režiserja dr. Bratka Krefta. Na vsak način pa je treba povedati, da je Grumova igra pri vsej svoji ekscentričnosti vendarle umetnina, ki je v čast slovenski dramski literaturi. Poleg vsega je mogoče potegniti tudi neke paralele z deli, kot sta »Plebanus Joannes” in »šmon-ca” pisatelja Preglja. Slednji je v svojih ustvaritvah mističen, Grum je iste življenjske figure anatomsko-analitično prikazal. Cankar je bil z istimi figurami polemičen simbolik. Zato je tudi Grumova igra povsem sprejemljiva. Če bi pa potegnili paralelo z Dostojevskega delom »Selo Stepančikovo”, bi morali ugotoviti, da je obe deli oplodil enak pisateljski duh v dveh različnih miljčjih. Ko je slovenska literatura dohitela ekspresionizem nekaj pred 30 leti, smo zamogli takrat resno in z zadoščenjem pogledati na uspehe. Kakor je Grumov »Dogodek v mestu Gogi” praktično dve desetletji ležal „ad aeta” in smo ga po Kreftovi zaslugi odkrili šele sedaj, tako čaka tudi Lcskovčev »Jurij Plevnar” še na svojo krstno predstavo. Z Grumom je slovenska dramatika prinesla v Celovec delo, ki je vzbudilo veliko zanimanje in mno- čevino na 2 žlici, razbeljenega' masla ali masti za prst debelo. Po vrhu potresi 1 liter črnih češenj brez 'koščic, postavi v pečico ter lepo rumeno zapeci. Pečenega z vilicami: razdrobi ali razreži na koščke ter potresi s sladkorjem. Češnjev štrukelj. Razvlečeno testo ipotre-si z drobtinami, spraženimi v presnem ali kuhanem maslu, s češnjami, sladkorjem in cimetom, zavij od dveh strani, pomaži z jajcem in speci na pločevini. Na češnje lahko potreseš tudi rozine in nastrgane limonine lupine. go polemik med gledališkimi izvedenci, že samo to je uspeh. — Slovenci le preradi podcenjujemo svojo lastno književnost in sc zadovoljujemo ali čakamo, da bodo drugi prišli in vprašali, »če kaj imamo”. Imamo dovolj in dovolj vrednega, kar moremo vsakomur pokazati. In »Dogodek v mestu Gogi” bo tudi drugod dobro uspel in ne bo prišel „25 let prepozno”, kot je menil recenzent nekega celovškega dnevnika. Po njegovi logiki bi bilo tudi uprizarjanje VVerfela, Ibsena in Pirandella danes — prepozno! O celovški premieri pa le naslednje: 1. Za tukajšnje razmere prepričljiv dokaz dramaturškega znanja slovenskega gledališkega umetnika, ki je uprizoritev z njemu nepoznanimi igralci režiral. Kdor pozna pobliže gledališče, to ve in prizna. 2. Domači gledališki ansambel je prav ob tej uprizoritvi dokazal, da pod pravim vodstvom zmore več, kot smo bili doslej vajeni videti. To je zapisal recenzent »Kleine Zcitung”, dočim pri nekaterih drugih kritikih igralci nišo bili deležni niti tistega vokabularja, kakršnega so mogli brati tudi ob manj uspelih premierah. Priznanje igralcem, ki so dokazali, da res služijo Taliji! Značilno za estetsko nepopustljivost nekega kritika pa je to, da so ga celo motili predolgi aplavzi občinstva in preveliko število vencev. Vodstvo deželnega gledališča je vso zadevo drugače in pravilneje gledalo, o čemer naj priča teh nekaj stavkov iz .Gledališkega lista’: »Ne moremo končati, ne da bi pravilno predstavili osebnost dr. Krefta, saj je eden najbolj uprizarjanih avtorjev v Jugoslaviji, čigar mnogostra-nost vzbuja občudovanje... Kreft je dramaturg slovenskega državnega gledališča in je v svoji osnovi strokovnjak za gledališko zgodovino... Treba bo s še večjo pozornostjo zasledovati delo tega velikega ustvarjajočega režiserja, pesnika in znanstvenika ter njegovo umetnost zajeti in v rednotiti...” ff. Stvoi Ut človek V 'bolnico so pripeljiali moža, iki mu je mlatilnica pri mlačvi 'odtrgala štiri prste na desni roki. Zdravnik ga je 'vprašal, kako se je zgodila nesreča. „Mudilo se mi je,” je odgovoril kmet, „pa stroja sem bil dobro vajen in sem zato opustil običajno previdnost, da delo čim hitreje opravim. Tako mi je roko zagrabilo .. Drobna kronika v časopisih poroča vsak dan o podobnih slučajih; nesreče se dogajajo večidel zaradi prevelikega, lahkomiselnega zaupanja v lastno izkušenost. Prometne nesreče so postale že tako vsakdanje, da se ljudje zanje zanimajo le, če so posebno težke. Demon naglice je prevzel ljudi. Hitijo, a sami ne vedo, kam in zakaj. Ustvarili so si stroje, da bi jim služili in olajšali življenje, a sčasoma pa je stroj: zavladal nad svojim ustvariteljem. Skoraj brezmejno zaupanje človeka v lastno sposobnost in iz tega izvirajoča naglica ter površnost so znamenje ošabnosti, iste ošabnosti, ki je nekoč pogubila del angelov, ki so se uprti Bogu. Tudi pri najbolj popolnem stroju se zavedajmo, da j e ko t ustvaritev človeškega duha nepopolen, kot je nepopolen človek sam. In zato nobena vaja, nobena še tako dolgoletna izkušnja ne more prinesti popolnosti. Ravno največji učenjaki, ki so bili očetje napredka in so večino strojev in drugih pri-dobitkov moderne civilizacije ustvarili, so se tega najbolj zavedali in so bili vsi osebno skromni, pogosto tudi bogaboječi ljudje. Zavedali so se, da kljub svojemu obsežnemu znanju, s katerim nadkriljujejo svoje človeške sovrstnike, vedo le neznaten drobec tega, kar v‘c tisti, ki nas je vse ustvaril — Bog. Poslužujmo se sredstev modernega napredka, a pri tem se ne pustimo od lepo brnečega in brezhibno tekočega stroja zapeljati k napuhu, brezskrbnosti in neprevidnosti. MLADI ČITATELJI, POZOR! Razpis treh knjižnih nagrad Za tri naj lepše narodne pravljice, legende ali pripovedke, ki jih je kdo slišal pripovedovati po naših krajih, a doslej še niso iZ# mUidino in pro siieto Dunajsko opero obnavljajo Pred časom smo poročali, da je zvezna vlada sklenila, da bo nov kovani denar dan v promet bb priliki otvoritvene predstave v na novo pozidanem državnem opernem gledališču na Dunaju. Operno gledališče je bilo vedno ena izmed največjih privlačnosti donavske prestolnice. Zgradba je bila kot „dvorna opera” dokončana leta 1869. Dunajčani, 'ki jim smisla za humor ni nikoli manjkalo, so se iz preobložene in preveč bujne arhitekture novega poslopja, — ki je ponazorovalb tedanje blagostanje duhajskega mesta, kamor so se stekali najboljši sokovi iz razsež-nega avstroogrskega cesarstva, — tako norca delali, da se j,e eden izmed arhitektov iz užaljenosti obesil. Zlata doba Kljub posmehljivim komentarjem ob nastanku pa ni nobeno mesto na svetu sčasoma tako vzljubilo svojega opernega gledališča kot ravno Dunaj. Pod vladavino Habsburžanov so mladi aristokratje in sinovi denarnega meščanstva v njeji imeli svoj drugi dom. Po vsej' Evropi je bil znan dunajski balet, a hudomušneži pravijo, da ne samo zaradi svojih sicer neosporavanih umetniških odlik. Dunaj je imel svojo zlato operno dobo v letih od 1897 do 1907 pod vodstvom skladatelja in dirigenta Gustava Mahlerja, ki je baje bil talko natančen pri pripravi predstav, da je lastnoročno vodil Brunhildine-ga konja po Ringstrasse, tako da bi se konj ja navadil na razne šume in potem pri predstavi svojo ..vlogo” v operi „G6tterdam-merung dobro odigral. Po razpadu dvojne monarhije se je ,.dvorna opera” spremenila v ..državno opero”, a duh je ostal isti in nespremenjena je ostala tudi zvestoba Dunajčanov. Celo pod Hitlerjem se ni pravzaprav nič spremenilo in v vojnih letih je bil obisk prav tako dober kot v mirnih časih. Leta 1944 so bila vsa gledališča, tako tudi opera, zaprta, a malo pred koncem vojne je padla nanjo bomba, ki je spremenila bogato pozlačeno dvorano v kup kadečih se ruševin. uvedli predprodajo vstopnic za otvoritveno predstavo. Tu se je pokazalo, kak sloves uživa dunajska opera v svetu: prejeli so 7000 naročili za vstopnice, a sedežev je v dvorani le 1658. Sedaj, kako izbrati tiste izvoljence, ki bodo smeli prisostvovati otvoritveni predstavi? Nihče ni vedel, kaj storiti, zato je zadeva nazadnje postala pravcata državna zadeva. Na posebni seji je vlada našla kompromis v pristnem starem habsburškem slogu: namesto ene, bodo — tri premiere (prve predstave), tako da-bodo vsi prišli na vrsto. Iz Amerike so bili nekaterim naročilnicam priloženi podpisani ,,'blanko” čeki' (kjer je lahko uprava opere sama vpisala vsoto, ki jo je pač smatrala za primemo), drugi so ponujali do 500 dolarjev (10.000 šil.) za eno vstopnico. Prvi večer bodo predvajali opero „Don Giovanni”, a naslednji večer dne 5. novembra, ki bo „glavna” premiera, pa bo na vrsti Beethovnov ..Fidefiio”. (Cene vstopnic za prve sedeže bodo — 5000 šil.), a tretji večer 2>a zopet „Don Giovanni”. Zadnje tedne mrgoli v dvorani obrtnikov, pozlačevalcev in tapetnikov, ki dovr- šujejo v dvorani poslednje podrobnosti. Obenem pa zapadne zasedbene sile razprodajajo svojo imovino na javnih dražbah. Sovjeti ukinjajo komandature in tujih vojaških uniform vidiš vedno manji, tako da bo na otvoritveni dan tudi izpolnjena želja zveznega kanclerja ing. Raaba: „Pro-sim, zapustite deželo pred otvoritveno predstavo v operi!” Ne toliko operna dela, ki jih ljubitelji glasbe itak poznajo, ampak poslopje samo bo glavna privlačnost tega dogodka, ki bo morda po enem izmed srečnih naključij svetovne politike tudi sovpadal z zopetno pridobitvijo državne neodvisnosti. Pročelje poslopja bo v bistvu ostalo isto, kot je bilo nekdaj, in tudi dvorana je obnovljena v nekdanjem slogu, z obilica pozlačenih o-kraskov po stenah in stropu in z velikim steklenim lestencem; lože bodo imele težke zavese in sedeži bodo oblazinjeni z rdečim baržunom kot prej. Vendar je pod staro prevleko bilo marsikaj modernizirano. Ne bo več stebrov na balkonih in galerijah, ki so zastirali pogled gledalcem, oddaljenejši sedeži bodo opremljeni s slušalkami. Oder pa je popolnoma na novo /jgrajen in bo najmodernejši na svetu. Časi so se spremenili V bivši cesarski loži bodo sedaj, nameščeni aparati za prenašanje predstav po radiu in televiziji. Se pač vidi, da se je marsikaj' spremenilo na svetu. Včasih je imel cesar najboljše mesto, a danes pripade to mesto aparatom, ki omogočajo najširšim ljudskim plastem, da vidijo umetnost, ki je bila nekoč pridržana samo krvni in denarni aristokraciji. D VA T A T O VA Domenila sta se dva tatova, da pojdeta ponoči krast. Prvi: „Jaz ukradem kozla.” Drugi': „Jaz vrečo orehov.” Prvi: „če ukradeš ti prej orehe, počakaj me na pokopališču za cerkvijo; ako jaz prej ukradem kozla, počakam pa jaz tebe.” Tat z orehi je prišel kmalu, a ker ni bilo še tovariša, se je 'usedel na tla in začel orehe treti. Tatu, ki je šel krast kozla, le ni hotelo biti ker so ga pastirji nabili in ga zaprli. Začelo se je daniti', a kozjega tatu še ni> bilo. Cerkovnikov sin Jurij je že šel zvonit dnevu. Prišel je do pokopališča ter videl tatu. Pa si je mislil: „Kak mrlič je vstali” Hitro je tekel domov. Oče je 'še spal; sin ga je zbudil in mu rekel: „Oče, tecite na pokopališče, eden mrtvih je vstal; izrecite take besede, ki ga spravijo zopet pod zemljo.” Očeta je bilo strah; rekel je, da ne more iti, ker ga boli noga. Sin je odgovoril: „Če ne morete hoditi, vas jaz ponesem.” To se je tudi zgodilo. Ko je tat zagledal Jurija z očetom na hrbtu, je mislil, da nese tovariš kozla. Vstal je naglo in zavpil: „Dolgo te ni bilo; daj ga sem, da ga spečeva!” Ko cerkovnik to sliši, se strga sinu iz rok ter zbeži'. Sin pa za njim. Dante in njegova mačka POGLED NAZAJ bile objavljene, bomo tistim, ki jih bodo zapisali in jih poslali na uredništvo do 20. julija, podelili tri lepe knjižne darove, a nagrajene pravljice bodo priobčene v našem listu. Pa tudi ostale dobre pravljice bomo ob priliki porabili za natisk. Sosedov Jletccek (Nadaljevanje 'in konec) „A v šolo ne 'bom mogel, če bom ležal bolan.” „Ne, ne, kaj pa je to — za kak dan mine. In hodila bodeva skupaj ...” Drugo jutro nisem vstal tudi jaz. Bolezen se je hujšala, da sem ležal dva dni brez zavesti — vbbče so bolehali otroci tiste pomladi izredno in tudi umrlo jih je več že pred veliko nočjo. Ko sem se spet zavedal, sem povprašal po Petrčku. Da mu je bolje, so rekli, čez nekaj dni pa mi je povedal brat, ko sva bila sama v sobi, da je Petrček umrl. „Umrl?” — „Danes zjutraj so ga pokopali ...” Obrnil sem se k steni in plakat dolgo in bridko. Bilo mi je hudo, kakor bi mi umrla rodna mati. In da ga nisem več videl pred smrtjo ali vsaj pred pogrebom, me je težilo najbolj ... „In ne vidim ga nikdar več, nikdar več ne bova posedala ob potoku in stavila mlinov, nikoli več se ne bodeva veselila skupaj klopotcev, nikoli več ne pojdeva skupno iskat darov tic na Valentinovo, nikdar več ne greva molit skupaj k božjemu grobu, oh vuzenmicah ne bodeva sedela nikoli več drug ob drugem, ne se veselila skupaj plamenečih kresov, ne se čudila gromečim strelom ... nikoli več ne . .. »Državna zadeva" Takoj po koncu vojne je bil eden izmed prvih sklepov sestradane, a še vedno sentimentalne prestolnice, da obnovi svoje operno gledališče. Dela so trajala deset let in so požrla 25 milijonov šilingov. Zadnje mesece so pa že Plakal sem bridko in dolgo se nisem dal potolažiti. Ko sem zahajal pozneje domov na počitnice, sem obiskaval redno grob Petrčkov. Dolgo sem ostajal Ob njem in sem mislil na prijatelja mojih mladostnih dni... Mnogo let je minilo že od one lepe dobe, mnogo vode je poteklo medtem po potoku kraj domače vasi. Življenja valovi so me odnesli daleč od rodnega sela, mnogo prevar sem doživel v širnem, mrzlem svetu, izkusil sem mnogo bridkosti; pozabil sem mnogokaj izza mladih dni, mnoge, ki so mi bili nekdaj dragi, sem izbrisal iz knjige spominov, ker niso bili vredni moje ljubezni, nevredni, da jim hranim vdano srce ... A tebe, mali moj Petrček, nepozabni drug najsončnejših dni življenja mojega, se spominjam čestokrat im spominjam se te z ljubeznijo. — Spominjam se te, in postane mi mehko in otožno. A ne — čemu otožnost po tebi? Saj ti je bila usoda tako mila! Ni pustila, da ibi videle tvoje vedno vesele oči bridkosti in prevare življenja in bi se okalile s solzami pekoče bolesti. Krasan cvet te je utrgal angel smrti in je ponesel tvojo lepo dušo med zbore angelske nad zvezde. Ni ti treba plakati na trnjevih in kamnitih potih življenja, kakor plakam jaz; tvoje srce ne čuti gorja, ki ga je prepolno moje srce ... Blagor ti, mali moj Petrček, nepozabni drug moje mladosti, zvesti prijatelj najlepših dni mojega življenja ... blagor ti sto-terokrat! Največji italijanski pesnik Dante je nekoč trdili, da je umetnost silnejša od naravnih nagonov. Ko't dokaz je navedel svojo mačko, ki jo je pripravil do tega, da mu vsak večer s tačko drži gorečo svečo pri delu ter je premagala s tem naravno bojazen pred ognjem. Dantejev prijatelj Cetto ni hotel tega verjeti. Zaradi tega povabi Dante prijatelja k sebi, da si ogleda to čudo. Ob določenem večeru pride Cetto in se usede pesniku nasproti, držeč v roki zaprto škatlo, ki jo je prinesel s seboj. Dante prikliče mačko, jo posadi na mizo in ji da gorečo svečo med tačke. Mačka je držala svečo in se ni ganila. Sedaj, pa dvigne Cetto pokrov škatle in iz škatle skočita dve miški. Ko jih mačka zagleda, izpusti svečo in zdrvi za miškama. „Narava je zmagala! Kar nam ona da, je močnejše!” se je nasmehnil Dante, ujel mačko in jo pogladil1 po prožnem telesu. Pokojnemu dekanu, župniku in bivšemu vojnemu kuratu Jerneju Hafnerju v spomin Glasno žaluj zdaj moravska fara. Tvoj dušni pastir mrtev leži. Mož učenih mnogo nam si dala, Vega, Toman, Detela, Limbarski in drugi iz tebe so izšli. Neumorno delavni dušni tvoj pastir med svetom tujim našel je zdaj mir. Tek pravde življenja njegovega je dokončan; viharja spor iz sveta je pregnan. Sovražni po svetu tuli še vihar, Za pravdo sveto ni mu mar. V gomili tuji nevzdramno spava ta dobri svečenik, duša njegova pa stopa pred večni žrtvenik. Le mirno se v grobu tujem odpočij vseh nadlog. Naj dušo Tvojo blaži večni Bog. E. Dragi princi Ako se je v minulih časih rodil v Franciji princ — prestolonaslednik, je bil takoj po rojstvu izročen številnim gospem, ki so imele nalogo skrbeti zanj. Na čelu teh gospa je bila plemenitašinja, ki je imela zopet več služabnic. Princ je imel dojiljo, ki je bila tudi plemenitega' rodu. Razen tega je služilo princu devet služabnic, dva služabnika, perica, zdravnik in več služahni-kov-tekačev. Ko je princ dovršil četrto leto, so dodali njegovemu dvoru učitelja, ki ga jie učil čitanja in risanja. Po sedmem letu so ga rešili nadzorstva gospa in dodelili so mu guvernerja, dva podguvernerja, učite-Uja in dva plemenitaša, ki sta ga morala spremljati pri vsakem koraku. Razen tega so bili v njegovi službi: komornik, štirje služabniki, dva vratarja, zdravnik, ranocelnik, puškonosec, brivec, 'Učitelj' lepopisja, risanja, plesa itd.; tako, da je tvoril prinčev dvor že majhno četo zvestih služabnikov. SLOVENSKE ODDAJE V RADIU Nedelja, 3. 7.: 7.20 Duhovni nagovor. 7.25 S pesmijo pozdravljamo in voščimo. — Ponedeljek, 4. 7.: 13.55 Poročila, objave. Za vsakega nekaj. 18.45 Za našo vas. Torek, 5. 7.: 13.55 Poročila in objave. Zdravniški vedež. Kulturne vesti. — Sreda, 6. 7.: 13.55 Poročila in objave. Kmečki koledar: Od kresa do Velikega šmarna. 18.45 Zvoki z Vrbskega jezera. (Prenos iz hotela ..Korotan" v Sekiri). — četrtek, 7 .7.: 13.55 Poročila in objave. L. N. Tolstoj: Kreut-zerjeva sonata, II. del. — Petek, 8. 7.: 13.55 Poročila in objave. Akustični mladinski list. 18.45 športni obzornik. — Sobota, 9. 7.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. 18.30 Po dolinah in planinah naša pesem se glasi. — Nedelja 10. 7.: 7.20 Duhovni nagovor. 7.25 S pesmijo pozdravljamo in voščimo. P * I * S * /\ * N * O * B * R * /\ * N * J * E ■Spodnjevaški gostilničar Jaka je bil velik iprijatelji stave. Vsaka druga njegova beseda je bil: „Ali stavimo?” ali pa„ Koliko staviš?” Stavil je ne keglje in karte, na krave in teleta, na dež in sonce, in če že ni preostalo nič drugega, na težo svoje žene in obseg svojega .telovnika. Mežavega dne, ko pri »Konjičku” že štiriindvajset ur niso bili videli v hiši nobenega gosta, sta pricincala dva soseda, Obad-nik in Komar, in široko sedla za mizo. In že je bil pri njima Jaka in ju pozdravil kakor rešitelja iz teh pustih in dolgočasnih dni. Ko je natakarica postavila na mizo peneče se vrčke piva, je bila prijateljska trojica že zapletena v živahen pomenek. Obadnik je menil, da je dosti takih stvari na svetu, ki se zde na prvi pogled otroško lahke, dejansko jih pa noben človek ne zmore. Tako je n. pr. čisto nemogoče, da bi kdo -sedel pred uro, opazoval nihalo in eno .uro ponavljal: »Zdaj, gre sem, zdaj gre tja”, ne da bi kaj drugega izpregovoril. voril. >,No, to pa že ni nič takega,” je pripomnil gostilničar Jaka, »to pa pač ni nobena coprnija!” »Pa le ne zmoreš — za noben denar ne,” je trdil Obadnik. »Ali stavimo?” se je vnel gostilničar. »Kolikor hočeš!” - »Kovača?” - »Velja!” Oba sta položila po enega kovača na mizo. Komar je hinavsko opominjal: »Jaka, nikar, tega ne izpelješ, je nemogoče.” »Ali bi rad stavil tudi ti?” ga je ošvrknil gostilničar. »Če je tebi prav, je meni tudi,” je izjavil Komar. Na mizo sta prišla še dva kovača; gostilničar pa se je z zmagoslavnim nasmehom žuril, da namišljeno umetnijo kar koj. izvrši. Ritensko je zasedel stol pred staro stensko uro, tako da je imel naslonjalo pred seboj in se je nanj oprl z rokami. »Ali naj začnem?” je vprašal. — »Da, le kar!” »A ne smeta mi nagajati in me motiti.” »Tebe in tvojega stola se ne dotakneva... samo govorki nama ne smeš braniti.” »Govoriti smeta, kolikor hočeta,” je izjavil gostilničar. »Ampak da veš, vso uro ne smeš izpre-govoriti nobene druge besede, kakor natančno ob vsakem nihaju zmerom le eno ter isto: Zdaj. gre sem, zdaj gre tja!” sta določila pogoj soseda. Gostilničar je pritrdil in zložno sedel na /Stolu. »Zdaj. je ura natančno štiri,” je rekel, »zdaj. začnem in neham ob petih; torej: cStana Zdaj. gre sem, zdaj gre tja — zdaj gre sem, zdaj gre tja-----” Oba soseda sta segla vsak po dveh kovačih na mizi, se postavila pred gostilničarja in ju pred njegovimi očmi sipravila v žep. Gostilničar se je malo nasmehnil in še bolj vneto ponavljal: »Zdaj gre sem, zdaj gre tja .. .•” Soseda sta se glasno in živahno pomenkovala o tržnih cenah, gostilničar se ni dal motiti. Komar je zopet sedel za mizo, Obadnik pa je odšel v kuhinjo in iztikal za gospodinjo. Ko je prišla, je ves prepaden dejal: »Ja, Katka, kaj za božji čas pa je danes z Jako?” »Zakaj?” »Tako čudno se obnaša, kakor da bi se mu bilo v glavi potrlo kako kolesce — daj., poglej1 sama!” Gostilničarka' je krenila v izbo, in ko je zagledala svojega moža v tako nenavadnem položaju in slišala njegovo otroško lajno, ji je kosti prešinil hipen strah. »Kaj pa počneš, za božjo voljo, ti šema neumna?” je zaklicala možu. „ ... Zdaj gre sem, zdaj. gre tja ...” je odgovoril ta. »Jaka, Jaka, nehaj s to Otročarijo, pojdi v čumnato, lezi, bolan si,” je prosila gostilničarka in vlekla svojega zakonskega druga za roko. Ta pa jo je odrinil s tako silo, da je zletela do klopi pri peči, in renčal ko medved: „ ... Zdaj gre sem, zdaj. gre tja...” »Vsa kri mu gre v glavo,” jerekel Obadnik, »če bi bil na tvojem mestu, bi poslal po zdravnika.” »Zdravnik se je prejle odpeljal,” je jadikovala žena, »a kri puščati zna tudi babica.” »Katka, zadnji čas je,” je priganjal Komar, »le poglej, kako postaja Jaka vedno bolj zaripel v obraz, nazadnje ga še prizadene.” »Vsi svetniki, pomagajte!’ je zavpila gostilničarka in stekla v vas. Kmalu nato je prišla v izbo Rezika, gostilničarjeva starejša hči. Najprej- se je smejala, ko je videla očetovo noro početje. »Ampak, oče,” je zaklicala, »ali niste pri pravi, kadi?” „ ... Zdaj gre sem, zdaj gre tja...” »Ali ne veš, da se je očetu zanešalo?” j.e resno rekel Komar, »mati je šla po Dolgo Lizo.” Tedaj so se oglasili v veži koraki in v izbo sta stopili gostilničarka in Dolga Liza, ki je v Spodnji Vasi opravljala babiško službo. Ob njunem prihodu se je gostilničar strahovito nasršil in gledal kakor zaboden vol. »Jakai,” je dejala gostilničarka, »bodi zdaji pameten in vstani!” „ ... Zdaj gre sem, zdaj. .gre tja ...” »Gostilničar, daj, da ti potipljem žilo,” Simon Jenko: Haš tnacek Naš maček je ljub’co imel, vasovat noč vsako je šel; prišel je domov ves zaspan, ko mežnar zazvonil je dan. Zbolela je ljub’ca močno, o joj, če več zdrava ne bo! Naš maček je jokat začel, nobene več miši ni ujel. In ko mu res vzame jo smrt, okoli se plazi potrt, življenje sovražit’ začne, v soboto obesil se je. To žalost v eksempelj povem neskrbnim vam mladim ljudem! Če dolgo živet’ vam je mar, zaljubit’ se nikdar nikdar! je rekla Dolga Liza in se je približala stolu. A dobila je tak sunek v rebra, da se je opotekla nazaj. Pristopili sta gostilničarka in Rezika in skušali držati očeta. Ta pa je začel z obema rokama opletati, okrog sebe in je strašno rjovel: „... Zdaj gre sem, zdaj gre tja — zdaj gre sem, zdaj. gre tja ...” »Besni,” je izjavila Dollga Liza, »treba bo prisilnega jopiča.” »Komar in Obadnik,” je prosila Rezika-, »pomagajta nam držati očeta!” »Jaz že ne,” je rekel Komar, »utegnil bi me ugrizniti.” »Pobesnelega se ni dobro dotikati,” je izjavil Obadnik. Ženske so nekaj šepetale med seboj, nakar je Rezika odšla in se kmalu vrnila z neko pokrito stvarjo. Gostilničar pa je bolščal v uro in goreče ponavljal: „ ... Zdaj gre sem, zdaj gre tja — zdaj gre sem, zdaj gre tjia...” Rezika je stopila za očetov hrbet, privlekla izpod predpasnika velik vrč vode in ga podala materi. Ta se je po prstih približala možu in mu iznenada zlila na glavo ves vrč vode. Gostilničar, ki je bil silno Občutljiv in se je svoj živ dan bal vode kakor ipeklenšček kropilnika, se je stresel po vsem telesu. Puhal je in pihal kakor skopan maček: »Kft, pft, brrr...” Skočil je pokonci in vpil: »Vražja babja svojat! Vam že pokažem!” In tekal je od ene do druge in delil bunke, da se j.e vse prašilo in so ženske na ves glas vreščale. Ker se jie pa iznenada zopet domislil stave, je začel sredi mlačve ponavljati svojo lajno: »Zdaj: gre sem, zdaj gre tja — zdaj gre sem, zdaj gre tja ...” Obadnik in Komar sta se smejala, da bi bila kmalu počila. Potem sta urno položila na mizo vsak svoje dinarje za pivo in jo pobrisala iz gostilne. Ker je gostilničar zdaj. sprevidel, da je stavo izgubil, je začel šele prav besneti. Lev Tolstoj.: Jelen in vinograd Jelen se je skril pred lovci v vinograd. Ko so šli lovci mimo, je začel jesti listje vinske trte. Lovci so opazili, da se listje giblje, pa so si mislili: »Morda je zver pod listjem?” Ustrelili so in ranili jelena, ki je umirajoč dejal: »Tako se mi je maralo tudi zgoditi, ker sem hotel pojesti prav tisto listje, ki me je prej. rešilo.” Ladja morskega roparja Prevod iz angleščine (22. nadaljevanje) »Ničesar se ti ni treba bati, Klara! Tiho! tul sem šumenje v onih pomarančnih drevesih. Poslušaj!” »Da, da!” je šepetala Klara, »tam je nekdo. Proč! Dragi Edvard! Proč!” Klara je skočila od njega ter odhitela proti gozdiču.. Tudi' Edvard se je vrnil, skakal po ozki stezi skozi grmovje in je bil kmalu na obrežju in v svojem čolnu. »Enterprise” je prišla zopet domov in Edvard se je napotil; k admiralu. »Delo ima za vas, Templemore,” mu je tlej.al admiral ob povratku, »pripravljeni utorate biti, da odidete takoj, na delo! Do-'Jiii smo nekaj za vas!” »Nadejam se, da vam ustrežem!” je odgovoril poročnik. »Tudi jaz se nadejam in ako mi prine-sete dobro poročilo o vsej stvari, dobite še en znak na svoje rame. Ladja ,Amelia’ je Pri otokih Barbadoes videla in zasledovala razbojniško ladjo, ki že toliko časa nadleguje in vznemirja Atlantski ocean; zdi se Jtu, da je ni v vsem mojem brodovju ladje, ki bi jo mogla ujeti, razen .Enterprise’. Od tedaj je razbojniška ladja zajela dve ladji, namenjeni v Zapadno Indijo, in videli so 1° pluti proti G vij anskemu obrežju. No, tlam vam še trideset mož ter vas pošljem 2tt njo.” »Hvala vam,” je odgovoril Edvard in nbraz mu je žarel od veselja in radosti. »Kdaj boste pripravljeni?” je vprašal admiral. »Jutri zjutraj.” »Jako dobro. Povejte Hadleyu, naj mi prinese povelje za moštvo in navodila, kje in kam morate pluti, da jih podpišem. Toda pomnite, mr. Templemore, da imate nevarnega sovražnika, pred seboj. Bodite oprezni — da ste hrabri, dobro vem.” Edvard Templemore je obljubil vse, kakor stori večina ljudi v podobnih primerih., in preden je napočil naslednji večer, so že jadra gnala »Enterprise” hitro po odprtem morju. Trinajsto poglavje NA SUHEM Posestvo, na katero je odšel don Cuma-nos z družino in Franciscom, se je razprostiralo več milj od izliva Magdalenske reke navzgor. Obsegalo je večinoma širne pašnike, na katerih so se pasle velike črede govedi. Hiša je stala kakih sto jardov od bregov krasne reke in majhen, toda globok zaliv je segal do postranskih poslopij, Don Cumanos je imel še druga bogata posestva, zakaj bil je lastnik zlatega rudnika blizu mesta Jambrana, ki je ležalo kakih osem milj ob reki navzgor. Ta rudnik je dajal jako veliko rude, ki so jo po čolnih prepe-Ijavali po reki navzdol ter jo topili v zunanjih poslopjih blizu ravno omenjenega zaliva.' Omeniti moramo tudi, da je bilo v službi plemenitega Španca skoro sto ljudi, ki so delali ali pri topilnici ali na posestvih. Francisco je živel tukaj nekoliko časa srečno in zadovoljno. Postal je zaupni nadzornik vsega gospodarstva dona Cumano-sa. Kmalu je pokazal z delom, da je vreden zaupanja, ki so mu ga izkazali in tako so ga smatrali za družinskega člana. Nekega jutra, ko j.e odšel Francisco k topilnici, da nadzira razkladanje rude iz čolnov, ki so dospeli iz Jambrana, mu je eden izmed nadzornikov povedal, da se je dan poprej ob izlivu reke zasidrala neka ladja in zopet odplula zgodaj, zjutraj, »Morebiti jie prišla iz Kartagene,” je odgovoril Francisco. »Valga mi Dios, ako bi to verjel,” je rekel Diego, „o vsej stvari ne bi, premišlje-val prav nič, toda Giacomo in Pedro, ki sta šla kakor po navadi tudi snoči lovit ribe, se nista še vrnila, dasi bi morala biti že pred polnočjo doma.” »Ali res? To je jako čudno. Ali sta kdaj poprej izostala tako dolgo?” »Nikdar in hodita že sedmo leto lovit ribe.” Francisco je oddal ključe možu, ki je odprl zapahe na čolnih in ga mu dal nazaj. »Tamle je!” je zavpil mož, ko so se prikazala najprej gornja jadra in j,e bilo čez nekoliko časa videti vso ladjo kake štiri milje daleč od obrežja. Francisco je pogledal proti njej' in se nato hitro napotil proti hiši, ne da hi bil kaj izpregovoril. »No, Francisco,” je dejal don Cumanos, ki je ravno mešali čašo čokolade, »kaj. je novega danes?” »Naša tovorna čolna ,Nostra Senora del Carmen’ in ,Aguilla’ sta dospela in dal sem jim ravnokar odpreti. Tam zunaj na odprtem morju pa je ladja, ki si jo moram ogledati nekoliko natančneje, in prišel sem po daljnogled.” »Kaj si morate ogledati malo natančneje? Zakaj, Francisco?” »Ker se Giacomo in Pedro, ki sta šla snoči lovit ribe, še dosedaj nista vrnila in se prav nič ne ve, kje bi utegnila hiti.” ,„To je čudnol V kakšni zvezi pa je to z ladjo?” »Vse to vam povem, kakor hitro si jo malo bolje ogledam”, je odgovoril Francisco, ko je prijel za daljnogled. Nato ga je nastavili ob okno in gledal nekoliko časa molče proti ladji. »Da, pri živem Bogu, to je .Avenger’ in nobena druga ladja!” je vzkliknil, ko je odmaknil oko od daljnogleda. »Kaj?” je vzkliknil don Cumanos. »Razbojniška ladja je — ,Avenger’ — življenje stavim! Don Cumanos, pripraviti se moramo. Večkrat so se pogovarjali, da pojdejo semkaj, kjer se nadejajo bogatega plena, in nekaj jih je na ladji, ki dobro poznajo. te kraje. Resnica, da sta izginila dva izmed naših mož, me potrjuje v misli, da so .poslali snoči svoje čolne, da si vse ogledajo in da so ju pri tem ujeli. Tako dolgo bodo mučili oba nesrečneža, da jim 'bosta morala vse povedati in tudi nikakor ne dvomim, da nas napadejo, kakor hitro zvedo, koliko zlata j.e sedaj tukaj.” »Morebiti govorite prav,” je dejal don Cumanos zamišljen; »to se pravi, če je to res razbojniška ladja.” »Gotovo, don Cumanos! Na njej poznam vsako desko in vsako bruno; na njej. ni ene vrvi, da je ne bi spoznal. Na razdaljo štirih milj1 s pomočjo tega daljnovida razločim vsako najmanjšo stvarco na njenih vrveh. Lahko prisežem, da je razbojniška ladja”, je ponovil Francisco in zopet gledal skozi daljnogled. (Dalje prihodnjič) Zoo na kolesih 14 Liliputancev Čreda slonov odprt od 9. ure naprej, z nosorogom, opičjim rajem najmanjši artisti 12 Lipicancev Dresura divjih zveri in mnogimi redkimi živalmi! prvič pokazana dresura .. in svetovni program ! CELOVEC „Gelandc bci der ehemaligen Fe-stung” premiera v ponedeljek, 4. 7. ob 20. uri Od torka do četrtka po 2 predstavi, ob 15. uri in 20. —! PRODAJA VSTOPNIC: Pri cirkuški blagajni, tel. 37-20. — Koroškem potovalnem uradu (Karntner Landcsreisebiiro, Ncuer Plat/ 2, teL 43-23. — Rcisebiiro Oberstciner, Obstplatz 2, tel. 48-00. Obisk cirkusa je vedno doživetje V Beljaku smo 'bili na svečani premieri cirkusa FRIEDERIKE HAGENBECK. Povedati (moramo, da smo Ibili olb vsem 'tem, kar smo videli, nad vse prijetno presenečeni. Vsak cinkus vozi s seboj divje zveri, ki so vedno in naj boljša privlačnost za gledalce. Dresure divjih zveri y_y- s v cirkusu HA-GENBECK pa so res nekaj posebnega. Angleški krotilec Frank Turrill se igra z njimi, kot da tbi bile to najibolj miroljubne domače žviiali. Že samo dejstvo, da so najrazličnejše zveri: leopardi, levi, (tigri in celo toliko nevarni puma, — lepo gostoljubno zbrani v isti železni kletki, — že samo to je atrakcija zase. Zelo zadovoljni so Ibili vsi gledalci s točko, v kateri g. Hans in ga. Luise Gal v as ^poveljujeta” rjavim medvedom, od katerih je 14 stotov težka medvedka vozila dvokolo, ki je bilo 3 metre visoko. In drugi tak medved se je vozil na motornem kolesu in jie bil njegov vozač človek. Pa povejmo po vrsti še vse drugo, kar smo videli: trije sloni-mladiči godejo predse melodije, 'ki so seveda atonalnega značaja, — toda vse 'to je mojstrovina krotilske umetnosti. Tu so bile kamele, dresirani konj in z njimi skupina plemenitih lipicancev. Največja atrakcija tega odličnega cirkusa pa so gotovo Liliputand, 14 po številu, gospodje in dame, ki so tako približno do enega metra visoki in telovadijo in počenjajo vse mogoče reči, prav tako ali še bolje, kot izna kdo od nas. Tudi cirkus Hagenibeck ima odlične žonglerje, s katerimi se more z vsakomur ko- VOLKER-MOBEL SPALNICE IN JEDILNICE sati. Tak je g. Belga, za katerega so čas, prostor in sploh vsi fizikalni zakoni' izven zakona. Komiki — ..klovni”, kakor jih mi pod tem imenom poznamo, pa skrbijo v cirkusu Hagenbeck res za prisrčen smeh. Trije „Brux” mudijo še vse kaj več, česar smo bili do sedaj' navajeni. Hočeš ali nočeš: vesel si vsega in zadovoljen nad vsem, kar si videl pod visokim cirkuškim šotorskim platnom HAGENBECK-ovim. Filmske koprodukcije med jugoslovanskimi in švedskimi filmskimi družbami. — ..Koprodukcija” pomeni, da snemajo film dve družbi iz dveh različnih držav in sicer, da si delita breme financiranja (preskrbe denarja), a v filmu nastopajo umetniki o-beh držav. Na ta način so jugoslovanske in norveške družbe že izdelale film »Krvava pot”, ki je doživel dober sprejem pri občinstvu, a sedaj so se začeli pogajati za izdelavo novih filmov z dvema švedskima družbama. Tuje družbe rade hodijo snemat v Jugoslavijo, ker so proizvodni' stroški nižji kot v njihovih državah. Delavci z letno plačo v Ameriki Pred dvema tednoma so vsi časopisi prinesli vest, da je ameriška veleindustrija avtomobilov Ford v Detroitu sklenila z zastopniki delavskih organizaciji dogovor, po katerem bodo odslej imeli delavci letno plačo, namesto, kot smo v Evropi navajeni, na uro, na teden ali največ na mesec. To je vsekakor nova velika pridobitev za delavce, ki kaže po eni strani moč organizacije, ki je to ureditev izposlovala, a po drugi pa splošno trdno gospodarsko stanje države in veliko zaupanje v podjetnika v bodočnost, IOH. VSLKER Cclovec-Klagenfurt, Villachcr Ring 45-47 V bogati izbiri tudi na obroke in kreditne pole da si je upal in mogel prevzeti tako dolgoročna bremena. Zadnjih petdeset let sta kapitalizem na eni strani in delavstvo na drugi strani napravila ogromen razvoj naprej. Po ostrih socialnih bojih med delavstvom in kapitalom sta v res naprednih gospodarskih deželah oba faktorja gospodarskega procesa prišla do zaključka, da sta pri proizvodnji dobrin oba potrebna in da imata od mirnega sodelovanja največ koristi. Do tega spoznanja pa so prišli preko dolgih stavk, včasih krvavih neredov in po večkratnih dolgih dobah socialnih bojev. Nova pogodba pri Fordu je gotovo preobrat mezdne politike v ameriški industrij i, ki ga bodo sčasoma tudi drugi morali posnemati. Po tej pogodbi bodo podjetje in delavci prispevali k ustvaritvi novega fonda, iz katerega bodo delavci v primeru brezposel- nosti ali le delne zaposlenosti prejemali take dodatne vsote k plači, da njihov stalni dohodek ne bo nikoli padel pod neki določeni minimum. Praktično je stvar precej komplicirana in so 'bila .potrebna dolga pogajanja, da sta obe stranki prišli do sedanjega kompromisa. Avtomobilska industrija je namreč precej .podvržena konjunk-turnim nihanjem in je namen te ureditve, da s skupnimi prispevki podjetnika in delavcev preprečijo nihanje plač. Nadalje jie Ford uvedel posebne ugodnosti za delavce pri nakupu delnic družbe, tako da bi naj delavci, postali tudi solastniki podjetja. S posebnim sistemom navajajo delavce k štedenju in jim za prištedeni denar podjetje odstopi lastne delnice. Ker pa na borznem trgu delnice nimajo stalne VdLKER-MdBEL KUHINJE - DIVANI - NASLANJA« cene, je s posebnimi ukrepi zajamčeno, da se delavcem v akcije naloženi denar obrestuje po uradni obrestni meri. LEGENDA O OSTRIGI Po ndki stari japonski legendi se je ostriga nekoč 'hudo ipritoževala, ker jo je priroda tako ustvarila, da mora vedno biti pritrjena na kamen. Hrepenela je po giba-nju, po živih barvah drugih morskih ži- : vali, po barvi koral ali pa srebrnih ali zlatih ribjih školjk. Morje, ki ljubi enako vse svoje otroke, je poslušalo to pritoževanje in v pol odprto školjko ostrige počasi spustilo lep biser. AVE-MOBfl 'pOMMi kapi, kd&r koalitelo kupi !