Pomembno delo hrvaškega Imenoslovja
Leksik prezimena Socialističke Republike Hrvatske. Urednika dr. Valentin Putanec in dr. Petar Simunovič; redaktorja Danijel Alerić in Dragutin Raguž. Institut za jezik, Zagreb; Nakladni zavod Matice Hrvatske. Za izdajatelja dr. Božidar Finka in Pero Budak. Zagreb 1976, str. XIV + 772.
Šestnajst let po znani Miklošičevi razpravi Die Bildung der slavischen Personennamen
(1860) je objavil Tomo Maretić še danes nepogrešljivo delo z naslovom O narodnim imenima i prezimenima u Hrvata i Srba (Rad JAZU 81, str. 81—146; 82, str. 69— 154), ki je pri naših sosedih še dolga desetletja spodbujalo k razmišljanju o imenih in raziskovanju njihove zgodovine in izvora. 2e izbor onomastične bibliografije, ki obsega nad tristo enot (objavljena kot dodatek pričujočemu slovarju na str. 769— 772), nam pokaže, da so se z vprašanji antroponomastike ukvarjali pomembni domači in tuji jezikoslovci, zgodovinarji in etnologi, vendar je bilo delo v glavnem razdrobljeno in metodološko neusklajeno. Bogato hrvaško onomastično gradivo je »uskladiščeno« in deloma razloženo v najobsežnejšem slovanskem slovarju Rječniku hrvatskoga i srpskoga jezika JAZU, ki je začel izhajati leta 1880 in bo pred svojo stoletnico izhajanja končan s triindvajseto knjigo; najbolj cenjen prispevek hrvaški onomastiki pa je dal v svojih delih avtor etimološkega slovarja Petar Skok, ki se je leta 1954 v okviru Instituta za jezik JAZU zavzel za organizirano zbiranje in raziskovanje onomastičnega gradiva in formiral »delovno enoto za onomastiko«, ki se je pozneje preimenovala v »odbor za onomastiko«, katerega naloga je bila (med drugimi), da pripravi slovar sodobnih priimkov v SRH; podobno nalogo so v okviru medakademijskega odbora za onomastiko sprejele tudi druge republike.
Z delom za slovar so začeli leta 1958 (dve leti po Skokovi smrti), ko je Zavod za statistiko SRH predal odboru za onomastiko v obdelavo gradivo ljudskega štetja iz leta 1948 (popisne liste za blizu milijon gospodinjstev), v katerem je manjkal samo popis za mesto Crikvenico, zato so ga nadomestili s priimki po štetju iz leta 1930, in pri-imkovni fond za okraj Buje, ki je bil leta 1948 še v coni A (za to območje je mogoče najti ustrezne podatke v Cadastre National de 1'Istrie, 1946, po štetju 1945).
Po petnajstih letih je kolektiv notranjih in zunanjih sodelavcev JAZU pripravil slovar za tisk; gre za abecedni seznam vseh (podčrtal F. J.) priimkov na območju SRH, in ob vsakem je dana še informacija o tem, v katerem kraju (po abecedi) in okraju je bil priimek zapisan, koliko je nosilcev priimka v posameznem kraju; v oklepaju je dodano še število gospodinjstev. Ce je v oklepaju minus, pomeni, da je priimek »brez gospodinjstva«, se pravi, da je v nekem kraju navzoč samo »začasno«. Skoda, da ni na koncu vsakega stolpca navedeno
270
še skupno število pogostnosti vsakega priimka.
Po nekaj sondah in približni oceni je v slovarju okrog 80 tisoč priimkov (morda celo nekaj več); njihov sestav je glede izvora, besedotvorne zgradbe in pisnih variant silno pester, saj predstavlja v malem tudi svoje sosede, pa tudi Cehe, Slovake, Nemce idr. Posebno vrednost ima slovar za slovensko imenoslovje; na eni strani so očitne enakšne tvorbe na območju jezikovne meje (kajkavsko, istrsko-primorsko), na drugi pa priča o močnih migracijah v času turških vpadov, pozneje pa, narobe, posamezni slovenski priimki globoko v hrvaškem zaledju pričajo o naših delavcih in uslužbencih na Hrvaškem.
Slovar priimkov v SRH ni samo impozantno delo, ki govori o premišljenem in načrtnem prizadevanju avtorjev, o njihovi vztrajnosti in delovni disciplini; njegova koristnost je vsestranska: je čisto praktičen priročnik za najrazličnejše ustanove, delovne organizacije in posameznike, obenem pa je tudi zanesljiva osnova in vir za jezikoslovno raziskovanje lastnih imen in leksike sploh, nepogrešljiv bo tudi za zgodovinarje, sociologe, etnologe, pravnike itd.
Leksik prezimena SRH ima tudi v slovenskem imenoslovju posebno mesto, saj se drugi jeziki oz. narodi s tako popolno izdajo svojih priimkov še ne morejo postaviti. Začasni slovar slovenskili priimkov, ki ga je v redakciji Franceta Bezlaja izdala na ciklostilu SAZU (1974), je v svoji zasnovi podobno delo, temelji na popisu iz leta 1931 (deloma tudi 1948), vendar ne upošteva krajev (samo okraje) in ne daje informacije o številčni zastopanosti posameznega priimka. Slovarja priimkov za SR Makedonijo (na podlagi štetja iz leta 1961) in SR BiH (štetje leta 1948) pripravljajo za tisk v Skopju in Sarajevu.
Valentin Putanec je v Predgovoru napisal Esej o jezičnom znaku i onomastici te o antroponimiji u Hrvatskoj (str. V—XIV), ki vpeljuje bralca v sodobno teorijo imenoslovja, v indoevropsko in slovansko antroponimijo in ga seznanja z zgodovino imenoslovja na Hrvaškem ter s postopki okrog nastajanja Leksika, z načinom njegove uporabe. Ta esej in bibliografski dodatek (V. Putanec) sta nujno dopolnilo slovarju; teoretičnemu delu bi mogoče lahko očitali, da je za nejezikoslovca preveč nasičen z novo terminologijo in nekoliko neuglašen z naslednjimi tremi (širše razumlji-
vimi) razdelki. Uporabnik slovarja (posebno nedomačin) bi bil najbrž zelo vesel zemljevida SRH, ki bi ponazarjal administrativno ureditev republike leta 1948 (z imeni okrajev), in seznama vseh krajev, ki so ob priimkih navedeni. Najbrž bi presegla stanje vede bralčeva želja, da bi bili priimki opremljeni tudi z naglasom, čeprav bi bilo vredno o tem vprašanju v predgovoru spregovoriti.
Pri listanju tiskarsko zglednega slovarja se nam ponujajo nekatere primerjave s slovenskimi priimki. Priimek Horvat po pogostnosti daleč presega vse druge priimke (trditev Stjepana Sekereša — Onomastica Jugoslavica 2 (1970), 189 — da so nosilci priimka Horvat večinoma iz Madžarske, ni utemeljena); tudi v Sloveniji priimek Horvat in Hrovat presežeta Novaka, ki je sicer številčno pri nas na prvem mestu. Zanimivo je, da je na Hrvaškem varianta Hrovat skoraj popolnoma neznana, pri nas pa je zelo udomačena na jugu in zahodu. Na mestnem območju Zagreba je bilo leta 1948 kar 1826 prebivalcev s priimkom Horvat, medtem ko je bilo Novakov 1274 (2. mesto); zelo številni so v Zagrebu še: Kova-čič. Kovač, Babic, Novosel, Kolar, Kos, Lončar, Filipovič, Božič, Markovič. Nekoliko bolj množični kot v Sloveniji so tu priimki z izhodiščem v koledarskih imenih; preseneča visoka frekvenca matronimikov Katic, Klarič, Magdič idr., pa madžarski priimek Tot, ki pomeni prvotno Slovaka, Slovenca, verjetno pa tudi Slavonca. Priimek Slovenec srečamo v Zagrebu in v Hrvatskem Zagorju, nekaj pa jih je prešlo tudi na našo stran (nekdanji krški okraj).
Skoraj neverjetno je, da v slovarju takšnega obsega in zahtevnosti ni najti tiskarskih napak; kakšen tiskarski škrat se je vtihotapil v bibliografskih navedkih (npr. Byzantinischen namesto -sehe (771), Movo-znanstvo (2 X) namesto Movoznavstvo (772) in v Lse;u (npr. agloglotni nam. aJo-glotni; pa »nesrečni« priimek Miklošič, ki ga v opombah pišejo z našim -č, v besedilu (XIII) pa je Miklošič). Tu in tam se je primerila kakšna nerodnost v abecedni razvrstitvi, npr. na str. 269 je priimek Jurcan pred Jurca, in na str. 491 je Picikoš med priimkom Pecik in Peciković.
Nobenega dvoma ni, da je Leksik prezimena SRH izjemen dosežek odbora za onoma-stiko JAZU v Zagrebu.
Franc  Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani
271