I KATOmKEM Papeževa božična poslanica. V četrtek pred Božičem je govoril papež svojo božično poslanico po radiju celemu svetu iz bolniške postelje, katero mora čuvati radi zrahljanega zdravja. Papeževe besede so izzvenele v poziv svetu, naj po Kristusu išče pota k miru. Papež izraža najprej svojo bolest, ker mora na praznik rojstva Sinu božjega, ki naj bi človeštvu oznanjal dobro in ljubezen, opozoriti na krščanstvu sovražno propagando, ki se je poslužujejo na eni strani komunizem, na drugi pa novo poganstvo, ki predstavljata nevaraost ne samo za Cerkev, temveč tudi za človeštvo sploh, ker rušita osnove družbe in družine. Proti tej propagandi je najboljše sredstvo krščanska ljubezen, ki sloni na mirovnih naukih Cerkve. Danes, ko sta Evropa in ves svet močno ogrožena od tega velikega sovražnika krščanstva, moramo še bolj poudariti, da temelji odpor proti tej protikrščanski propagandi samo na izpolnjevanju krščanskih kreposti v javnem in zasebnem življenju. Treba se je postaviti v obrambo, vendar samo v znamenju Ijubezni do Kristusa, v znamenju usmiljenja, posebno v znamenju usmiljenja do vseh revnih. Papež opozarja vse vernike pred sodelova njem z navedenima revolucionarnima elementoma. Sv. stolica je storila in bo storila tudi v bodoče vse, da bi ta rušeča propaganda ne zastrupila človeštva. Kot posebno uspešno sredstvo proti njej priporoča sodelovanje laikov v Katoliški akciji. Papež kliče vernike vsega sveta k delu na tem področ.iu. Pred beatifikacijo dveh Avstrijcev. V Avstriji vlada veliko zanimanje za dva procesa beatifikacije (proglašenja blaženim), ki se tičeta dveh Avstrijcev, odnosno enega, ki je bil po vzgoji, drugega pa, ki je bil tudi po rodu Avstrijec. Prvi je frančiškanski pater Liberat Weiss, o katerem je naš list že lani pisal. Rojen je bil v Konnersreuthu na Bavarskem (kraju, kjer znana Terezija Neumann trpi Kristusove muke), v mladosti prišel v Avstrijo ter je v Gradcu vstopil v frančiškanski red. Na svojo željo in prošnjo je bil poslan kot misijonar v Abesinijo. Meseca julija 1. 1712. je prišel v mesto Gonskim uspehom. Njeguš (kralj) Justos je bil naklonjen misijonarjem in od njih dar, kjer je deloval štiri leta z velikanoznanjevani veri. Hotel je celo vso svojo državo pridružiti katoliški Gerkvi. To ^e vzbudilo zavist in sovraštvo krivoverskih menihov, ki so ljudi nahujskali zoper misijonarje in njihovega pokrovitelja njeguša Justosa. Ta je moral odstopiti in novi mladi kralj David je misijonarje, ki niso hoteli odpasti od katoliške vere, obsodil na smrt. V jutru 3. marca 1716 so se odprla vrata ječe in trije frančiškani, njim na čelu p. Weiss, so bili odpeljani na morišče in od nahujskane množice kameiviani. Proces njegove beatifikacije se bliža koncu ter je pričakovati, da bo p. Liberat Weiss kmalu proglašen za blaženega. — Drugi pa je tudi po rodu Avstrijec. To ie namreč p. J. Freinandemetz, roien v Južni Tirolski. Vstopil je v Družbo Besede božje ter bil kot misijonar na Kitajskem. Umrl je mučeniške smrti 28. junija 1908 v kitajskem mestu Šantungu. Ljudstvo v Mehiki goji na.isrčnejšo željo, da bi se moglo udeležiti božje službe. To pa večinoma ni mogoče, ker to pre- poveduje mehiška komu liutična vlada. Dovoljen je po en duhovnik na 50.000 do 100.000 ljudi. Kako bi mogel en sam duhovnik zadostiti takšnemu številu verni« kov?! Zato pa se ljudstvo obrača s prošnjami na vlado, naj mu dovoli več duhovliikov. Tako je v mestu Cindod Camargo prišla ženska deputacija k sastopniku državne oblasti ter ga prosila, naj dovoli več duhovnikom izvrševanje dušnega pastirstva, ker en duhovnik ne zadostuje za vso pokrajino. Kakšen odgovor so dobile te vrle krščanske žene? Komunistični divjak, ki predstavlja mehiško državno oblast, je zapovedal, da nastopi vojaštvo ter strelja na te hrabre žene. Tri žene so bile na mestu mrtve, večje število je bilo ranjenih, 20 so jih zaprli. Zanimiv je bil prizor, ki se je odigral na meji države Teksas (v Zedinjenih državah Severne Amerike). Tam so imeli o priliki neke javne svečanosti sv. mašo pod milim nebom. Oltar je bil postavljen na meji, kjer so pred 350 leti stopili frančiškanski misijonarji na ozemlje Mehike. Tako ie bilo omogočeno, da so mehiški katoličani z druge strani državne meje prisostvovali sv. maši. Nepregledne vrste so prišle, ljudje so pokleknili ter so se z največjo pobožnostjo udeležili sv. jnaše. Amerikanci iz Teksasa so se Čudili izredni pobožnosti mehiškega ljudstva, kateremu boljševiška državna oblast n dovoljuje, da bi javno molilo svojega Boga. Verski pokret na Uralu. Varšavski ruski list »Meč« poroča v 43. številki 1936 to-le: »Komsomolski Prpvdas piše v eni zadnjih številk: »V sverdlovski oblasti (Jekaterinburg) so se verniki ln duhovniki obr..ili ra vodstvo stranke z zahtevo, da bi prenehala brezbožniška propaganda. Značilno je, da se js ta zahteva stavila v krvju, kjer glavno množico ljudstva sestavljajo delavci. Kaže se, da na Uralu versko življenje sploh ni ugasnilo. Ob cerkvenih praznikih se ne dela in se obhajajo zelo slovesno. V delavskih vaseh se sklicujejo shodi za popravo cerkva. Otroci ne hodijo le v cerkev, marveč prejemajo i zakramente, pri čemer tudi učitelji niso izključeni. Ucitelji se drže nevtralno, a duhovniki imajo med ljudstvom veliko avtoriteto. List poroča, da je bil enkrat primer, da je duhovnik naravnost prepovedal učenje protiverske pesmi. — Vpliv cerkve se ne kaže le pri učencih, marveč tudi pri članih Komsomola (komunistične mladinske organizacije). Dopisnik poroča, da tudi ljudstvo hodi v cerkev, daje otroke krstiti in se cerkveno poroča.« Seveda se »Komsomolska Pravda« obrača na merodajne kroge, da temu narede konec. Kakor je iz poročila razvidno, pa versko živlienje v Rusiji še vendar ni povsodi zamrlo.