Spedizione abbonamento postale — Poštnina plačana v gotovini
Štev. lo, 11 in 12 V Ljubljani, dne 1$. decembra 1<?42-XX- -XXI	Leto S9-
II f C p | U I . 175 letnica Kmetijske družbe — Beseda ob koncu leta — Za spomladanske posevke — Gospodarimo času primerno — Od
1 U L DIIIH . kose do košnje — Mehanizem sadnega drevja — Letnik 1942 — Zanimivosti iz svinjereje — Zakaj ne redimo zanikrnih prascev? — Sestava plemenske rodbine — Državni in pokrajinski natečaj za povečanje kmetijske proizvodnje — Naročnikom
175 letnica Kmetijske družbe
1767—1942
Dne 26. oktobra t. 1. je slavila Kmetijska družba v Ljubljani 1751etnico odkar je bila ustanovljena. Kaj je pomenila ta naša najstarejša organizacija napredka-željnih slovenskih kmetov v preteklosti in kakšno važno mesto zavzema še sedaj v našem gospodarstvu, najjasnejše prikaže njena zgodovina, ki jo v kratkih obrisih priobčujemo. p Predhodnica Kmetijske družbe je bila »Akademija delovnih mož« (Academia operosorum), ki je bila ustavljena leta 1693. V 17 .stoletju je imela namreč sedanja Ljubljanska Provinca prav ozke stike s pokrajinami Italije, saj se je takrat domača inteligenca večinoma izobraževala na italijanskih srednjih in visokih šolah. Tako ni čudno, ako je med ljubljansko inteligenco vzbudil italijanski vzgled željo, da se osnuje tudi v Ljubljani znanstveno društvo, kakršna so delovala v Italiji. Ustanovitelj društva »Academia operosorum« je bil stolni prošt Janez Preši-ren, a Janez Dolničar, ki je bil tudi član društva »Academia Gelatorum« v Bologni mu je bil prvi tajnik.
Ko je bila akademija razpuščena, so njeni nekdanji člani ustanovili »Kranjsko društvo za poljedelstvo in koristne umetnosti«.'
Ustanovni občni zbor je bil 26. oktobra 1767 in tako slavi Kmetijska družba letos 175 letnico svojega obstoja.
»Kranjsko društvo za poljedelstvo in koristne umetnosti« je marljivo delovalo 20 let in storilo mnogo koristnega za kmetijstvo v deželi Kranjski, pa tudi za splošen napredek slovenskega prebivalstvai. Kot marljive člane društva v tej dobi štejemo naše prve slovstvenike, kakor so Blaž Kumerdej, Marko Pohlin, Anton Linhart in Jurij Japelj.
V teh letih je društvo ustanovilo prvo kmetijsko šolo, prvo obrtno šolo, začelo s osuševanjem Barja, navajalo je kmete, da so v večji meri sadili krompir, vpeljalo je deteljo in lucerno, delilo podpore za najboljšo živino, uvedlo rejo španskih ovc, itd.
Kranjskem«. To društvo pa ni moglo mnogo storiti, ker so nastopile francoske vojne, ki so ovirale vsako plodonosno delovanje v korist kmetijstva. V tej dobi je zaznamovati ustanoj/itev botaničnega vrta, za katerega je društvo dalo svoje zemljišče na razpolago. Ta botanični vrt je Kmetijska družba še le leta 1919 prepustila v last ljubljanski univerzi.
Po francoskih vojnah se je društvo oživelo, spremenilo pa je svoje ime v »C. kr. Kmetijska družba kranjska«.
Živahnejše se je začelo delovanje po letu 1921, kakor na pospeševanju kmetijstva, tako tudi na kulturnem polju. Leta 1823 se je ustanovil narodni muzej, ki ga je Kmetijska družba upravljala in zbirala zanj gradivo do 1. 1832, ko ga je prevzelo Muzejsko društvo. Obdelovati je začela družba prva Ljubljansko barje in ustanovila na njem najprej Karolinško pristavo in okrog leta 1837 pa še Franco-vo pristavo. Z izkustvi, ki si je družba pridobila na tem polju, so se pozneje okoristili naseljenci, ki jih je znatno podpiral tedanji ljubljanski župan Hradis-cky.
V to dobo spada tudi začetek propagande za umetna gnojila in sioer za mavec, ki ga je družba dobivala z Gorenjskega in ga oddajala udom v poskusne svrhe na svoji pristavi na Poljanah. Leta 1823 je namreč kupila družba Poljansko pristavo, na kateri je ustanovila drevesnico, ki še danes deluje kot taka na posestvu v Zapužah. Iz te drevesnice je izšlo že na stotisoče sadnih drevesc po vsej Sloveniji in lahko se reče, da vse starejše sadjarstvo na Kranjskem izvira iz te drevesnice. Družba je ustanovila tudi prvo večjo žitnico v Ljubljani, v kateri se je hranila pšenica za slabe letine.
Leta 1842 je bil na občnem zboru izvoljen za tajnika dr. Janez Bleivveis, s katerim je družba izredno mnogo pridobila. Dr. Bleivveis je začel postavljati družbo na slovensko narodno podlago, izdajal od leta 1843 dalje prvi slovenski list, strokovni časopis »Kmetijske in rokodelske novice«, v katerem so se obravnavala tudi
druga kulturna, pozneje tudi politična vprašanja. To leto je Kmetijska družba izdala srebrne nagradne medajle za zaslužne sadjarje s slovenskim besedilom, kar je prvič, da je bila slovenščina vpo-rabljena tudi v takih primerih. V revolucionarni dobi leta 1848 je tvorila družba središče narodnega pokreta v Ljubljani in v njej so se stekale vse niti probujajo-čih se Slovencev.
Leta 1850 je družba ustanovila podkov-sko in zdravniško šolo, ki jo je vzdrževala do leta 1919, ko jo je odstopila državni upravi. Istega leta je postavila na Poljanah triletno kmetijsko šolo, ki je pa po nekaterih letih prenehala delovati, ker je oblast ukinila podpore za učence. Tudi v tej dobi je zelo pospeševala sadjarstvo, čebelarstvo in živinorejo, začela uvajati plemenske bike in pospeševala tudi pra-šičjerejo, ki je bila dotlej le malo razvita. Proti koncu osemdesetih let se je pa preveč bavila z narodni boji, zaradi česar je svoj pravi namen — povzdigo kmetijstva — nekoliko zanemarila.
Bleiweisova doba, ki jo štejemo od leta 1842 do leta 1881 je najsijajnejša doba kulturnega preporoda in probujanja Slovencev. Ta doba je stvorila podlago našemu slovenskemu jeziku in celotnemu našemu kulturnemu razvoju. Središče tega delovanja je bila Kmetijska družba in »Kmetijske Novice« so bile njeno glasilo, ki' je bilo merodajno v vsem tedanjem javnem življenju Slovencev.
Po smrti Bleiweisa, »Očeta slovenskega naroda« je nastopil tajniško mesto pri družbi Gustav Pire. Ta odlični strokovnjak je kmalu uvidel, da so »Novice« zašle preveč na politično polje in da ne morejo več služiti svojemu prvotnemu namenu pri pospeševanju kmetijstva. Zato je ustanovil »Kmetovalca«, ki izhaja že 59 leto in ki je izključno kmetijsko-strokovni list z edinim ciljem pospeševanja kmetijstva in izboljšanja gospodarskega stanja našega kmeta. Gustav Pire je uvidel, da vsako društvo toliko velja, kolikor članov ima. Zato je posvetil posebno skrb pridobivanju članov.
Prenovljena Kmetijska družba je prišla tudi do drugega spoznanja. Samo strokovni spisi in predavanja po deželi o umnem gospodarstvu ne zaleže j o Itoliko, če sc kmetom ne nudi prilike, da bi si nabavili one potrebščine in moderne pripomočke, ki se jih priporoča za izboljšanje gospo-
darstvu. Zato je začela družba z. blagovnim prometom, t. j. priskrbovala je svojim udom potrebščine v dobri kakovosti in po nizkih cenah. S tem je potrebščine razširila in jim uravnavala cene. Kmetijski družbi njen blagovni promet ni namen, temveč pripomoček v dosego praktičnega uvajanja modernih naukov .v kmetijsko gospodarstvo
Živinoreje je začela Kmetijska družba podpirati še v večji meri: začela je nakupovati plemenske bike, vpeljala izvrstne plemenske prašiče in izboljšala ovčerejo in kozjerejo, z uvajanjem dobrih pleme-njakov iz inozemstva Tudi konjerejo je pospeševala v veliki meri in izboljšala posebno gorenjskega težkega konja in pomagala pri dolenjskem toplokrvnem plemenu.
Poljedelstvo: je izboljševala z uvajanjem novih vrst. žita, koruze, posebno pa-z vpeljavo krompirja oneida, ki se je najbolj razširil po Kranjskem Ravnotako je posvetila svoje moči.- vinarstvu in veliko storila za obnovo vinogradov, uničenih; po trtni -uši. Da bi še bolj razširila sadjarstvo, je dajala svojim udom brezplačno več let po štiri in pozneje po dvoie drevesc. Največje zasluge si je pa pridobila z uvedbo umetnih gnojil, ki jih je začela razširje-vati že okrog leta 1890. Da je pred vojno Kranjska porabila toliko umetnih gnojil, je edina zasluga Kmetijske družbe, ki jih je na vse mogoče načine priporočala,: izvedla na stotine gnojilnih poizkusov in oddajala gnojila po tako nizkih cenah, da ni mogel noben trgovec z njo tekmovati. . Kmetijska družba je sčasoma uvidela, da ne more vsega dela obvladati in je zato ustanovila posamezne oddelke, ki so prevzeli eno ali drugi kmetijsko panogo. Iz teh odsekov so pozneje z njeno pomočjo in njenim - sodelovanjem nastala razna strokovna društva, kakor čebelarsko,' ri-barsko perutninarsko, sadjarsko, konjerej-skt> in vinarsko društvo! V splošnem se lahko trdi, da ni niti enega strokovnega društva, pa tudi ne ene izmed starejših ustanov, ki bi ne imela kake zveze s Kmetijsko družbo. Družba je tudi spoznala, da v kmetskem gospodinjstvu »podpira gospodinja tri . ogle hiše«, zato je posvetila posebno pažnjo vzgoji kmetskih gospodinj, za. katere je leta 1908 ustanovila kmetijsko-gospodinjsko šolo v Marijani-šču, ki še danes obstoji. . ■
Pirčevo dobo, ki jo štejemo od leta 1884 do leta 1923 je smatrati kot dobo kmetijskega preporoda na Kranjskem. V tem razdobju je dosegla Kmetijska družba svoj pravi pomen ter se posvetila edino pospeševanju kmetijstva in izboljšanju gospodarskega stanja našega kmeta. Šele sedaj je prišel naš kmet do veljave in tudi beseda »kmet« je izgubila tisti zaničevalni pomen, ki ga je imela prej. To zaslugo je pripisati ravno tajniku Gustavu Pircu, ki je povsod poudarjal izredno važnost, ki jo ima kmečki stan za celokupno narodno gospodarstvo in obenem tudi za obstoj vsake države. V tem času je prešla Kmetijska družba v roke kmetov in se je odpravilo s. starimi predsodki, po katerih je sm.el biti njen predsednik samo plemeni-taška oseba ali pa osebnost na visokem družabnem stališču.
Med svetovno vojno je Kmetijska družba bila osrednja ustanova preko katere so oblasti urejevale prehrano prebivalstva in preskrbo kmetijstva s kmetijskimi potrebščinami.

La sentinella italiana nel freddo acuto al medio settore del Fronte orientale Italijanska straža srsdi hudega mraza v srednjem odseku vzhodne fronte
tijske družbe, razširila svoj delokrog čez vso Slovenijo in., spremenila svoje ime v »Kmetijsko družbo za Slovenijo«. Tudi ob prevratu je igrala družba zelo važno vlogo, kajti v njenih prostorih je več kot leto dni imelo svoj sedež poverjeništvo za kmetijstvo in njen poverjenik prelat Kalan, ,!e bil obenem tudi začasni predsednik Kmetijske družbe. Dokler poverjeništvo-ni imelo lastnega uradništva, je družbeno uradništvo opravljalo vse. posle tega oddelka in zelo. veliko pripomoglo, da se je ob prevratu demobilizacije avstrijske armade in posebno tudi odgon konj vršil vsaj prilično v redu. Pozneje pa se družba ni mogla intenzivno posvetiti pospeševanju kmetijstva, kakor, bi to želela, ker so bile na eni strani povojne razmere krive, da niso bili kmetje dovzetni za nauk, na drugi strani ji je pa primanjkovalo sredstev -za izvrševanje svojih nalog, ker je nova država premalo upoštevala njene želie in prošnje.
Važen mejnik v delovanju Kmetijske družbe je leto 1932, ko se je dotakratno društvo spremenilo v* zadrugo, da bi mogla svojim članom čimbolj uspešno pomagati-v gospodarskem pogledu. Ta sprememba je bila potrebna iz razloga, da se je pridobilo stalno planstvo in pa tudi radi raznih zakonskih predpisov, katerim društvena oblika ni- povsem odgovarjala. Zadru- ' ga je razvila obširno trgovsko poslovanje in je v naslednjih letih kot regulator cen na trgu posebno uspešno izvrševala vnov-
čevanje kmetijskih pridelkov na domačem in inozemskem trgu, Radi boljših stikov z čez 12.000 zadružniki, ki so bili razkropljeni po vsej Sloveniji, je bilo ustanovljeno na bivšem Štajerskem 5 skladišč na lastnih posestvih, na Kranjskem pa razen v Ljubljani še eno v Novem mestu.
Kmetijska družba ima veliko in dragoceno knjižnico strokovne literature. Shranjuje pa tudi v svojih arhivih važne in zanimive originalne razprave iz njenega delovanja'na povzdigi kmetijstva in slovenske kulture. Bila je nekdaj prva izdaja-teljica slovenskih knjig neverske vsebine.. Na žalost, se je v toku let mnogo dragocenih, knjig in dokumentov poizgubilo, ter manjkajo sedaj v njeni knjižnici celo mnoge publikacije, ki jih je sama izdala. Toda vsak kdor hoče raziskovati zgodovino naše duhovne kulture, mora se 'Zateči v to. knjižnico; ker shranjuje razne unikate. ki drugod niso dostopni.
V celem dosedanjem delovanju »Kmetijska družba« nikoli ni bila in ne bo čisto pridobitno ali špekulativno podjetje, saj se je njeno premoženje vedno upravljalo tako, da je služilo napredku v kmetijstvu -in zaščiti kmetovalcev, na Splošno iri glede na članstvo. V današnjih'časih je prva naloga Kmetijske družbe, da prebrodi momentane težave in s tem omogoči nadaljnje delovanje ustanove, ki je našemu narodu skoro skozi dva stoletja toliko koristila v duhovnem in materialnem pogledu. . -■'•■■--. ■'.-.
Beseda ob koncu leta
Ing. J,:
»Kmetovalec« s to številko zaključuje svoj 59. letnik. Vso to dolgo dobo je prihajal k tebi, slovenski kmet, po vseh vaseh slovenske zemlje. Prihajal je k tebi kot zvest prijatelj, kot nesebičen svetovalec, kot zanesljiv in preudaren vodnik v vseh vprašanjih, ki so se tikala tvojega gospodarjenja. 59 letnik te je učil, ti prigovarjal, te bodril, širil , tvoje obzorje in poglabljal tvoje znanje. Vzbujal ti je čut
Zaplotnik
tovarištva napram sosedom in sotrpinom sirom slovenske zemlje. S številnim kadrom svojih strokovnih sotrudnikov te je spajal in vezal v močno skupnost, ki je težila za napredkom in ga tudi dosezala. V teku- dolgih desetletij te je seznanjal-z vsem, kar se godi po svetu in ti more koristiti v tvoji borbi za obstanek na rodni zemiji, v tvojih prizadevanjih, da svojcem pridobiš boljši in večji kos kruha, ki
naročnino za »Kmetovalca«. Ne že toliko radi tega, da se poučiš, kako boš'lažje in bolj gotovo pridelal nekaj kil krompirja in kako perišČe fižola mimo grede rečeno, ti ho čitanje »Kmetovalca« koristilo • 'tudi v tem pogledu — marveč in predvsem zato, da boš videl in spoznal, kakšne skrbi in težave . ima. kmet, in kakšne probleme mora reševati kmet, ki je tudi član tvojega naroda. Da boš vedel poučiti svoje otroke, da kmet s trudom in trdim delom prideluje kruh, da bodo pozneje tudi oni znali ceniti in spoštovati delo Svojega bližnjega. Pa da boš znal povedati tudi onemo, ki še ni našel stika z zemljo, da zemlja ne daje Sama od sebe,
da zemlja rodi le z. delom, in da dela kmetu krivico oni, ki mu poškoduje sadno drevje, potepta travo, osihuka žito in podobne reči. . Hkrati pa boš z malenkostno denarno žrtvijo pripomogel, da bo kmetov strokovni list pestrejši in bogatejši po vsebini, večji po. obsegu, vplivnejši po. razširjenosti.
In ti, stari naročnik in . znanec, stopi zdaj ob koncu leta ter v začetku prihodnjega leta k svpjim sosedom, prijateljem in znancem, in jim priporoči »Kmetovalca«, da si ga naroče sami in tudi priporo-če drugim! Storil boš dobro delo, ne samo listu, marveč tudi sebi in svojemu stanu.
p.oži&de.(LjstM.
Za spomladanske posevke
Ing. J. Zaplotnik
ga je bilo treba često s trdim delom iztrgati borni in skopi zemlji; in ki ga je bilo treba vseprepogosto ščititi pred neugodnimi prirodnimi Silami.. Naučil te je pravilno obdelovati zemljo, razložil ti je potrebo načrtne izmenjave sadežev,' poučil te je o uporabi umetnih gnojil, sodeloval je pri uvedbi in razširjanju boljših semen, naučil te je dela s socjobnimi stroji in orodjem, pomagal ti je pri zaščiti. sadežev in živine itd. -Skoraj' je ni panoge kmetijskega udejstvovahja, kjer bi se ne poznal blagodejen in koristen njegov vpliv.'
•»Kmetovalec« v teh dolgih desetletjih ni iskal sebe. Za vse ogromno delo ni. zahteval plačila in nagrad. Dovolj mu je bilo,, da ob koncu vsakega leta lahko zapiše: tudi to leto sem koristil slovenskemu kmetu, in s kmetom vred slovenskemu narodu. Takšen je in tolikšen, kakor si ga ti, slovenski kmet, z naročnino in dopisi vzdržuješ. Je in bo zrcalo tvoje stanovske zavesti in tvojega strokovnega prizadevanja-Kakor je bil on tebi zvest vsa ta desetletja, tako pričakuje, da boš ostal tudi' ti njemu zvest v bodočnosti. . Izredne razmere so. Vsi, stari in mladi, kmetje, delavci, meščani, možje, žene, otroci, vsi-smo edini v enem;, vsi si želimo miru, skorajšnjega, pravičnega, trajnega miru. Zavedamo se, da je eno prav. gotovo: tudi v miru bodo ljudstva in narodi hoteli kruha in. bodo morali dobiti . kruha. Vemo pa. tudi, da boš slejkoprej ti, kmet, tisti, ki boš prideloval sebi in narodu kruha. To pridelovanje kruha bo v bistvu ostalo prav takšno, kakor je bilo pred- vojno in med vojno: obdeloval in pripravljal boš zemljo, sejal seme, negoval posev, žel in . pospravljal boš pridelke. Spreminjale in zboljševale pa se bodo majhne posameznosti v tem velikem dogajanju pridelovanja kruha. Iznašli bodo boljše načine obdelovanja zemlje, napravili bodo pr.ikladneiša orodja in popolnejše. stroje, sestavili bodo učinkovitejša gnojilni, vzgojili bodo boliše; rodo-vitnejše in odpornejše seme, odkrili-bodo nova sredstva proti boleznim, škodljivcem in ujmam, organizirali bodo nove načine preskrbe, razdelitve in uporabe potrebščin in pridelkov. Izboljšavam in izumom in odkritjem ne vidimo konca'. Spet boš ti, kmet, potreboval zvestega, preudarnega in nesebičnega prijatelja in vodnika, ki te bo seznanjal z vsemi takimi novotarijami, ti jih-razlagal, ti svetoval, te učil in bodril, te navajal na novo in te svaril pred prenagljenostjo. »Kmetovalec« bo tudi v bodoče opravljal posle takega tvojegai tovariša, prijatelja in vodnika. Prav -tako kot nekdaj nisi mogel vsega sam, tako tudi v bodoče ne boš mogel vsega sam ogledati, sam poskusiti in preskusiti, sam izumiti, sam vzgojiti. In spet bo »Kmetovalec« posredoval med teboj- in tvojimi tovariši širom slovenske zemlje, med teboj in šolanim strokovnjakom s strokovnih' zavodov, šol, zadružnih središč, upravnih enot. Spet bo. »Kmetovalec« tista spojna vez med teboj in vsemi drugimi, ki tvorite kmečko skupnost, ki stremi za napredkom. In čim večja bo ta skupnost, čim bolj bo povezana in strnjena, tem večji in tem gotovejši bo napredek, napredek tvoj in tvojega naroda.
Se par besed meščanu, ki ga izredne razmere silijo, da od časa do časa obrne svoj pogled k zemlji, ki daje kruh f Tudi tebi, meščan in polmeščan, priporočam, da kdaj pa kdaj prelistaš »Kmetovalca« in da okrog novega leta odrineš par novčičev za
»Kmetovalec« nam je v zadnji številki zelo lepo nakazal načrt del za dosego čimboljših pridelkov in čimvečje prireje. Kruh, krompir in mast, potem pa še po-vrtnina in -sočivje. Če si zagotovimo v zadovoljivi meri te pridelke, si bomo zagotovili tudi našo prehrano in naš obstoj. Pri tem nima opravka nobena ideologija, le zdrav razum, ki has sili k nujnim meram samoohrane, nam pravi, da je edina naša pot, da čim več in čim bolje pride-' lamo, če hočemo biti in ostati.
Kar se -tiče pridelovanja krušnih žit, bodo vsa važnejša opravila, .ki so za čim boljši pridelek potrebna, tedaj ko čita-telji dobe list. v roke, že daleč za nami. Le spomladi ne bomo smeli zanemariti dvojnega: ob ugodnem trenutku prebra-nati .oziiriin,-da pospešimo obraščanje, da razbijemo skorjo, ki jo bo zapustilo taljenje snega, da -s površinskim rahljanjem ohranimo zimsko vlago, da uničimo kaleče pomladanske plevele — in po potrebi pognojiti žitna polja S superfosfa-tom, da omogočimo rastlinam tvorbo klenega zrnja in'da pospešimo zorenje. Vse drugo je že za nami. Ni pa tako s spomladanskimi posevki. Tu pa imamo še čas, da opravimo zelo važna preddela, ki nam bodo dobro poplačala naš trud in našo skrb, če jih bomo opravili tako kakor je treba, in ki se nam bodo bridko maščevala, če jih bOmo opravili površno ali morebiti celo opustili.
O pravilni in strokovno neoporečni pripravi zemlje je .»Kmetovalec«, prav v zadnji številki obsežno razpravljal. Da ponovimo tozadevne zaključke: nobena njiva ne sme ostati preko zime nepreorana. Orjimo čim globlje, kolikor največ dopušča sestava zemlje. Če količkaj moremo, zrahljajmo tudi mrtvico, da bo tudi ta. globlji sloj zemlje prispeval k prehrani posevkov!
O gnojenju je bilO po naših strokovnih listih pisano že mnogo, nasveti' in navodila šo se vrstili leto za letom. Razu-. mimo že- enkrat, da vse rastline nimajo enakih potreb in ne enakih sposobnosti.. £ato/ s samim hleyskim gnojem, posebno pa še s slabim hlevskim gnojem ne moremo nuditi rastlinam dovolj hrane, da bi mogle čim več' roditi. Se manj seveda moremo s. samim hlevskim gnojem zadostiti različnim potrebam različnih kmetijskih rastlin. Tu nam pomagajo umetna gnojila, ki jih uporabljamo kot stalna dodatna gnojila posameznim rastlinam po njihovih potrebah in zahtevah. Zdaj bo čas tudi za apnenje. Vedimo, da apna v
naših zemijah skoraj prav povsod manjka. Manjka ga. zato, ker ga' obilne padavine izpirajo v globlje sloje zemlje, v obliki apnenega kamenja pa je rastlinam nedostopno.
Ne pozabimo na kolobarjenje! Če na isti njivi zaporedoma več- let pridelujemo isto rastlinsko. Vrsto, . nam pridelek peša od leta do leta, če tudi v ostalem ukrenemo prav vse, kar je v naši moči. Tu ne pomaga več ne obdelava, ne gnojenje, ne najboljše seme in ne še tako skrbna nega. Zemljišče je treba posejati z drugo vrsto ; rastlin. Sicer to- ni nič novega, vendar pa se vedno in vedno še dogaja, da sadimo krompir na isto njivo brez presledka ali s premajhnim presledkom. Vemo, da naše kmetijske rastline v glavnem spadajo med žita, med okopavine (korenske in go-moljske rastline) in med met.uljčnice (stročnice in detelje). Vse rastline posamezne skupine nimajo enakih lastnosti, tako zahteva pšenica boljšo zemljo od rži, ječmen več lahkodostopne hrane kot rž ali oves itd. Z rednim izmenjavanjem rastlin oz. skupin rastlin na isti njivi preprečimo pešanje pridelkov. To pa dosežemo zato, ker različne -rastline izkoriščajo hrano v raznih slojih zemlje, ■ ker vsaka vrsta rastlin izloča iz Svojih korenin snovi, ki so zanjo strupene, če še jih nabere preveč, za druge vrste rastlin pa ne, ker moremo ob izmenjavi rastlin obdelovati zemljo v raznih letnih časih in tako zatirati različne vrste plevela, ker z izmenjavo rastlin preprečimo, da bi se preveč razmnožili škodljivci in bolezenske klice zlasti onih bolezni,- ki napadajo samo posamezne vrste rastlin, kot n. pr. razne krompirjeve bolezni. Tp, je pomembno zlašti za razne začasne pridelovalce, ki niso upoštevali potrebe menjave rastlin. Zanje je morebiti najvažnejše baš. poglavje o kolobarjenju!
Nikoli hi preveč skrbi, ki jo imamO za dobro in zdravo seme. Zdaj imamo čas, da premislimo, kakšno seme bOmo sejali, spomladi: za oves, za koruzo, za fižol, za krompir. Gledati moramo, da se oškrbimo z zanesljivim semenom teh poljščin, če ga sami nimamo ali če je domače seme slabo. Naš domači oves je navadno slab in da pičle pridelke; največ zato, ker he skrbimo ne za dobro seme in ne za za-, dostno gnojenje. Ko ■ smo pred leti dobili odličen semenski oves s Češkega, smo od tega. semena tudi precej več pridelali. Večja vrednost .tega ovsa se je poznala nekaj let. Zalibog se je ta oves pri nas pogubil in pomešal z navadnim ovsom.
Kolikor nam je znano, bo za prihodnjo pomlad na razpolago nekaj ovsa iz Danske in sicer sorte »zvezda«, »sonce« in »zlati dež«. Priporočamo vsem, ki se za semenski oves zanimajo, da si nabavijo mefto slabega domačega ovsa seme teh sorti
Za koruzo si bomo nabrali od domačega pridelka, če tega še nismo storili prej. potrebno število semenskih storžev. Pazili bomo pri tem, da bodo storži pravilno oblikovani, pri dnu in pri vrhu dobro napolnjeni z zrnjem, čim manj koničasti, da bo zrnje lepo v vrstah in čim bolj enake barve. Storže bomo skrbno posušili. Za seme bomo vzeli samo zrnje s sredine storžev, ono s vrha in z dna pa bomo uporabili za druge svrhe. Prav tako bomo zavrgli tudi one storže, ki bod> imeli prekomerno debel oklasek. Samo po sebi se razume, da ne bomo jemali za seme storžev, ki bi kazali kake "znake, tudi najmanjše, bulaste sneti. Če sami nimamo ustrezne koruze, si jo bomo priskrbeli pri sosedih feli znancih, o katerih vemo, da imajo dobro in zanesljivo seme. Če smo prisiljeni koruzo za seme kupovati, jo bomo preskusili na kalivost, zlasti še, če se nam po vonju ali barvi ne zdi čisto neoporečna.
Prav tako se bomo pravočasno ogledali za dobrim fižolovim semenom. Kolike važnosti je dobro seme, naj vam pove naslednji zgled: Letos spomladi smo potrebovali za primerjavo z našimi izbranimi rodovi fižola manjše količine ribni-čana, mandalona in prepeličarja, kakršni se dobijo v trgovini. To seme je bilo po videzu dosti zdravo, sveže, toda precej nečisto, zlasti nečist je bil prepeličar, kjer je bilo dobro tretjino za setev neuporabnega. Vse tri sorte so kalile dobro, rekel bi brezhibno, kar je bilo dokaz, da seme ni bilo staro. Ribničan in mandalon se v
teku rasti nista znatno razlikovala od drugih rodov in sort fižola. Drugače pa je bilo s prepeličarjem. Kar vidno je zaostajal za drugimi rodovi prepeličarja. Ko je ostali prepeličar cvetel, pri tem skoraj ni bilo opaziti cveta — le tu in tam je kaka rastlina nekoliko cvetela. Pozneje je to postalo še očitneje: večina rastlin je bila popolnoma jalova. Stroki, kolikor jih je bilo, so dali po eno, kvečjemu po dve zrni. Temu primeren je bil tudi celotni pridelek: vrnil nam je polovico uporabljenega semena. Zrna so debela in čista — toda mnogo premalo jih je. Kdor ima podobne skušnje in mislim, da niso tako redki, naj iz takega zanikrnega posevka ne jemlje semena za prihodnje leto. Škoda bi bilo truda, zemlje in semena! Priskrbi naj si seme od nasada, ki je dal vsaj poprečni pridelek!
Podobno bomo postopali pri preskrbi s semenskim krompirjem. Če je bil letošnji pridelek slab, bo pridelek iz dotične-ga semena prihodnje leto še slabši. Zato takega krompirja ne bomo hranili za seme pod nobenim pogojem, saj bi imeli od tega čisto zgubo. Vedeti moramo, da pri nas krompir mnogo trpi od virusnih bolezni. Te so prav posebno razširjene v Ljubljani in bližnji okolici, verjetno pa tudi v Beli Krajini. Zato krompir v teh krajih mnogo hitreje zgublja sposobnost za seme, kot pa v krajih, kjer teh bolezni ni ali kjer te bolezni niso tako razširjene. Kakor čujemo, bo letos na razpolago večja količina semenskega krompirja iz Danske, v prvi vrsti za kraje, ki navadno semenski krompir kupujejo. Vsem, ki nameravajo spomladi zasaditi večje površine s krompirjem, pa nimajo dobrega semena, priporočamo, da se za ta krompir zanimajo. Na pridelovanje krompirja se bomo o priliki še povrnili.
Gospodarimo času primerno
Ing. S. Goriup
Ze pri bežnem pregledu statistike o višini naših kmetijskih pridelkov lahko ugotovimo, da je povprečen pridelek naših kulturnih rastlin razmeroma zelo nizek in da se v zadnjih štiridesetih letih ni povečal v onem razmerju, kot se je to zgodilo v večini kulturnih držav. Neugodne talne razmere, plitki, kraški in prodnati svet, predvsem pa nizke cene kmetijskih pridelkov napram visokim cenam umetnih gnojil ter ostalih kmetijskih potrebščin so glavni razlogi tej naši navidezni zaostalosti, ki marsikdaj upravičeno niso dovoljevali intenzivnejšega kmetovanja in višjih pridelkov.
Oglejmo si danes nekoliko številk naše proizvodnje iz časov pred prvo svetovno vojno in jih primerjajmo s podatki iz obdobja pred sedanjo vojno ter z odgovarjajočimi podatki žetvenih donosov v Nemčiji, upoštevajmo današnje cene in prodajne možnosti naših pridelkov ter važnost proizvodnje za ohranitev našega naroda, ter si s tega vidika skušajmo ustvariti pravilne smernice za delo in proizvodnjo v bodočem letu.
Avstrijska statistika nam pove, da se je pridelalo na Kranjskem v »kraškem« pre-
delu v desetletnem obdobju 1898—1907 po ha povprečno v kg:
pšenice	840
rži	710
ječmena	830
koruze	1160
fižola	890
Opomba pisca: V avstrijski statistiki se deli Kranjska na tri dele: Alpe, Alpsko predgorje in Kraški predel. Kraški predel ustreza približno današnji Ljubljanski pokrajini.
Donosi pšenice po ha
1330
84®
1120
950
790
Donosi fižola po ha v kg
650
670
530
730
630
Kraški	Črno- Kočevje Ljub- Logatec Novo
predel	melj Ijana mesto
Kranjska	okolica
1898/1908
1938	N
krompirja	7920
pese	9230
zelja '	8240
sena	2480
Po podatkih kmetijskega ministrstva v Beogradu pa so pridelali 1. 1938. povprečno po ha v kg okraji:
Črnomelj Kočevje Ljubljana Logatec Novo
			okolica		mesto
pšenice	1330	950	1120	790	1330
rži	1140	920	960	650	1190
ječmena	1380	1000	1050	760	1380
koruze	810	1740	1470	1200	1540
krompirja 3670		8110	7270	6030	5480
fižola	530	670	630	730	650
pese	3890	6190	11700	7700	5810
lucerne	2380	4140	4200	3490	3190
detelje	2190	3090	3930	3870	2880
sena	1840	1580	2610	2450	1250
zelja	2760	8050	7690	4910	7700
Te številke so nizke in pričajo, da smo v zadnjih štiridesetih letih sicer nekoliko povečali pridelke žitaric, da smo pa nazadovali v proizvodnji naših izredno važnih kulturnih rastlin: krompirja, fižola in ponekod tudi sena. Pri krompirju tvori iz- •
23-2
21-3
18*3
1330
17-4
Kraški	Črnomelj Kočevje Ljubljana Logatec Novo mesto
predel	okolica
Kranjska _—————--——
1898/1907	1938
1900 04
Nemčija 1910/14 1915/18
1933/38
16890
Donos krompirja po ha v kg
13580
13000
8110
7020
3670
7270
6030
5480
11690
Kraški Črnomelj Kočevje Ljnbljana Logatec Novo mesto oredel okolica Kranjska_________
1898 1907
1938
jemo le okraj Kočevje, kjer se sadi rdeči Wohltmannov krompir.
Kakšen je pa bil razvoj proizvodnje v istem času drugod po svetu? Za Nemčijo nam daje zanimive tozadevne podatke knjiga »Das neuzeitliche Diingewesen, sei-ne Entwicklungsgeschichte und Zukunft von Professor Dr. Otto Engels und Dr. Hermann Schmitt«, ki je izšla letos v Berlinu: Po tej knjigi je iznašala povprečna proizvodnja po ha v kg v Nemčiji:
v obdob- ozimna ozimna jari krompir seno detelja ju pšenica rž ječmen
1900/04	1880	1550 1850	13000 4020	4300
1910/14	2130	1790	2050	13580	4550	4320
1915/19	1740	1400	1530	11690	4060	4250
1933/38	2320	1770	2040	16890	4260	5200
Povprečna letna uporaba umetnih gnojil je pa znašala v Nemčiji po ha v kg (vpo-števana je vsa kmetijska zemlja v državi):
o — « S
Je
		> «	0) • S	>	
		2*3		0	—■
	z	C </) rt	15	re «	O
	rt	C > >u	<u	§8 >{J v»_	£
« s		rt C t* O si	|o	rt ^ ~ — i- g	«
M	T3	0i rt		C.	-X
1890	1.6	8.0	4.6	27.6	0.8
1913/14	6.2	31.0	18.7	112.2	16.5
1937/38	22.0	110.0	24.3	135.8	40.2
2.0 41.2
Ta statistika nam razkrije presenetljivo dejstvo, da so se žetveni donosi v Nemčiji od L 1914. do 1. 1938. pri žitaricah in krmnih rastlinah kljub izdatno povečani uporabi umetnih gnojil ter kljub vsej načrtno izvedeni odberi rastlin, le neznatno povečali. Nemci so pač svoje njive leta 1914. že izdatno gnojili (zlasti s fosfornimi umetnimi gnojili), njihova polja so pa zaradi intenzivne obdelave in visokih pridelkov, ki so leto za letom odnašali z njiv ogromne količine hranilnih snovi, zahtevala čim dalje tem večjo uporabo umetnih gnojil, da se je njihova plodnost lahko ohranila na doseženi višini. Ako bi Nemci od leta do leta ne uporabljali stalno večjih množin umetnih gnojil ter istočasno zboljšali obdelave zemlje in kakovosti semena, bi se njihovi žetveni donosi brez dvoma občutno znižali, podobno ali še v večji meri kakor pri nas donosi krompirja,, fižola in sena v zadnjih štiridesetih letih. S primer-" no odbero, skrbno obdelavo in močno po-
1900/04
Nemčija 1910/14 1915/18 1933/38
večanim gnojenjem s kalijevo soljo, pa se je Nemcem vendar posrečilo izdatno povečati donos krompirja, ki potrebuje podobno kot vse škrobnate rastline mnogo kalija pri svoji prehrani. S kalijem so Nemci leta 1914. le malo gnojili. Izdatno gnojenje s kalijem je prinesla šele najnovejša doba in v tem dejstvu ter v skrbni selekciji (industrijski krompir), je iskati njihov uspeh v povečanju donosa krompirja.
V letih svetovne vojne je nemška proizvodnja občutno padla. Številke, ki so navedene za obdobje 1915/19, je pa treba pravilno presojati. Leta 1915. je Nemčija svoje njive še lahko izvrstno obdelala ter bogato pognojila, -kar je dalo normalen pridelek, nasprotno pa je bila žetev 1918 najslabša, ker so tedaj že zmanjkala umetna, zlasti fosforna gnojila. Iz tega sledi, da bi nam pokazala statistika za leto 1915. znatno višje, statistika za leto 1918. pa znatno nižje žetvene donose kot jih navaja povprečna statistika za obdobje 1915/19.
Fosfor je tako v Nemčiji, kakor pri nas ona snov, ki jo zemlji navadno najbolj primanjkuje. Z njim moramo gnojiti zlasti onim rastlinam, ki proizvajajo mnogo
Donosi sena po ha v kg
2610
2480
1P40
1580
2450
beljakovin, torej predvsem žitaricam, ker brez zadostne fosforne hrane ni klenega zrna in zadovoljivega pridelka. Zato se po-brigajmo, dokler je še čas, da ne ostane dežela, da ne ostane kmetija brez fosfor-nih umetnih gnojil.
Z vztrajno selekcijo, dobro obdelavo in izdatnim gnojenjem se je tudi v Italiji proizvodnja kmetijskih pridelkov pred vojno močno dvignila. Italiji je primanjkovalo hrane, zato so merodajne oblasti s posebnimi ukrepi poskrbele, da se je cena kmetijskih pridelkov primerno zvišala, cena umetnih gnojil in ostalih kmetijskih potrebščin pa ostala razmeroma nizka. Ti ukrepi, združeni s spretno propagando, so dosegli svoj cilj, saj je kmet za napredek vedno dovzeten, ako ima pri tem tudi svojo korist. Zato je tudi Italija svojo žitno bitko dobila, ter se danes lahko ponaša z znatnim kmetijskim napredkom.
Tudi pri nas obstoja za povišanje naših žetvenih donosov danes enak stvarni razlog. Konjunktura je ugodna in kmet lahko proda vsak pridelek brez težave za dobro ceno. Odjemalce mora prej odklanjati, kot vabiti. Čas je, ko se sposoben gospodar lahko otrese dolgov in si uredi svoje gospodarstvo. To stanje bo trajalo še nekoliko let, zlasti pa še celo prihodnje leto, ko bo prebivalstvo naše pokrajine navezano na lastno proizvodnjo. Zato bi bilo negospodarsko in lahkomiselno, ako bi kljub vsem težavam vojnega časa ne skušali povečati naših žetvenih donosov in dohodkov.
Našo proizvodnjo lahko izdatno dvignemo le, če poskrbimo za pravilno, pravočasno in globoko obdelavo zemlje, ako sejemo in sadimo le zdravo, razkuženo, po možnosti odbrano seme, predvsem pa, če skrbimo za izdatno prehrano našega rastlinstva po strokovnih vidikih. Gnojimo našim žitaricam obilno zlasti s fosfornimi umetnimi gnojili, krompirju pa s kalijem; ne pozabimo pa pri tem, da je za dosego visokih žetvenih donosov potrebno vsestransko gnojenje z dušikom, fosforjem in kalijem (amonijev sulfat, superfosfat, 40-odstotna kalijeva sol), ter apnenje kislih tal z zmletim apnencem ali apnenim prahom.
Pri krompirju upoštevajmo še zlasti dejstvo, da je večina naših krajev danes okužena po virusnih boleznih krompirja, da virusni krompir ne da zadovoljivega pridelka, vsled česar je treba nabaviti vsako-
4550
4020
Kraški Črnomelj Kočevje Ljubljana Logatec Novo mesto predel	okolica
Kranjska	,	---,--
l -S'JS -"07
1938
Nemčija 1900/04 1910/14 1915/18 1933/38
letni semenski krompir iz neokuženih krajev. Kjer pridelujemo semenski krompir, pa opaz<*jmo in odbirajmo krompirjeve rastline na njivi' ob času rasti, odbirajmo gomolj« pri izkopavanju krompirja po načelu, da vzamemo za seme le gomolje onih grmušljev, kateri imajo mnogo zdravih in izenačenih srednje debelih gomoljev. Pazimo, da se prihodnje leto- ne prikrade in zaredi na naših, njivah koloradski hrošč ali krompirjevec, ki se je pojavil letos že na Štajerskem in grozi z opustošenjem krompirjevih nasadov.
7\avn.Lštvo ut pašništvo.
Košnja spada med najtežja in istočasno med najlepša kmetska dela. Ker pa je za njen uspeh potrebno precej izurjenosti in svojstvene tehnike, zlasti še tudi pravilne izbire kose in smotrne priprave kosišča, zato ne bo odveč, če damo koscem nekaj vzpodbud, posebno tistim fantom, ki se učijo, in ki naj postanejo dobri kosci.
Kosijo vsi moški, .vendar je dobrih koscev sorazmerno zelo malo. Nekaj krivde je pripisati površnosti teh ljudi, nekaj pa temu, da niso imeli potrebne' »šole«, če se tako izrazimo.
Če opazujemo skupino koscev pri delu, bomo često videli, kako se nekateri mučijo, drugi pa kosijo brez večjega napora, da, čestokrat.z vso lagodnostjo. Čudno se nam zdi, da so večkrat izredno močni kosci' povsem prepoteni, pot curlja od njih in komaj lovijo sapo, dočim pa istočasno vidimo drobne fante, ki škoro igraje kosijo.
Lagodno košnjo si napravi dober kosec z dobrim orodjem, nasprotno pa se slab kosec, četudi še tako močan, s. slabo ko--so muči in ubija.'Kdor kupuje kosišča na sejmu, kose pa brez pravega poznavanja kvalifete, in če mu jo še klepijejo drugi, ta ne bo dobro kosil, pa čeprav je drugače dober kosec. Zato je nujno, če hočemo imeti dobro orodje, da si koso .sarrii pripravimo, to je, da si napravimo kosišče, izberemo koso, jo sklepi jemo ir) nasadimo.
Z napredkom v kmetijstvu bo sicer ko-silni stroj polagoma izpodrival koso, vendar pa le do gotove meje, ker če že drugih zaprek ne bi bilo, so pri nas terenske razmere takšne, da bb ročna košnja imela še vedno svojo veljavo.
KOSA
Oglejmo si najprej koso. Imamo kratke, dolge, ravne, sloke, široke, ozke, debele, tanke, trde in mehke kose. Cela zbirka jih je. Kakšno bomo kupili? Nekateri jih kupujejo kar iz navade, kakršen je pač običaj v tistem kraju. Zato imajo ponekod samo kratke kose, okrog 60 čm dolžine, čeprav bi rabili daljše; drugod pa zopet obratno uporabljajo brez potrebe prekomerno dolge, po en meter in še čez. Zato naj velja pravilo: Kupimo si takšno . koso, kakršno imamo pač običajno košnjo. Za ravne travnike z gosto in veliko travo je' najbolj primerna kosa s 70 do 80 cm •dolžine; daljša hi priporočljiva, • ker je za goniti pretežka. Za otavo ali trokijo (ota-vič), ki je manjša in bolj sočna, zato se tudi rajši reže, pa lahko uporabljamo daljšo koso, tudi do enega metra, ker je bolj uspešna. Na dobrih tleh, kjer ni krtin itd., in kjer je trava majhna, pa si pomagamo
Izrabimo -sedanji čas za čim večjo donosnost naših posestev in dvignimo . proizvodnjo, kot to> zahtev.a nova doba.- V načrtnem in preudarnem delu leži možnost, da s\tf>j pridelek ponekod celo podvojimo, da si tako dobimo sredstev za ureditev naših domačij. Z doseženim napredkom bomo najbolje koristili sebi 'in narodu, ki mu • danes primanjkuje najnujnejšega in. ki sicer ne bo. mogel prehraniti svojih sinov. V zvišani proizvodnji in napredku kmetskih domov bo najboljše jamstvo, da smo vredni časov, ki prihajajo.
tudi tako, da koso na kosišču nekoliko dvignemo, da gre bolj v travo, in tako lahko v globino širše režemo.
Za hribovite in sploh za travnike, ki so zelo valoviti, kadunjasti, polni jan, kamenja itd., pa bolj odgovarja krajša kosa s' 60 do 65 cm dolžine. Takšna kosa je pri-ročrejša; z njo laže odkošavamo grmovje, skale in podobno, posebno -pa jame in kadunje.

Oblike kos: preveč ravna, preveč sloka in najpriročnejša oblika
Izkušnja nam je pokazala, da so preveč ravne in preveč sloke kose . (na hrbtni strani) neprimerne. Prve gredo preveč, druge pa premalo v travo. Če pa jih že imamo, morajo biti ravne bolj »pod roko«, sloke pa bolj. spuščene v travo, da dobimo dovolj široko rez. Kar pa se dolžine tiče, je lahko ravna kosa vedno krajša, sloka pa vedno daljša od normalne dolžine. Na primer, če zadostuje za našo košnjo dolžina kose normalne krivine 75 cm, potem je lahko sloka daljša za 5 do 10 cm, ravna pa za toliko krajša. Ravne in sloke ko-se torej niso priporočljive iz tega razloga, ker ravne, nasajene dovolj pod roko, režejo ozko,, spuščene v travo pa. trgaj oi roke. Sloke kose pa, če jih spustimo v travo,' delajo, rebra, pod roko nasajene pa ne zmorejo dovolj široke rezi.
Prav tako niso priporočljive preozke kose zaradi tega, ker se prehitro obrabijo in ker niso za košnjo uspešne. Preširoke pa so zopet silno trde in neokretne, zato-niti ene, niti druge vrste ne bomo kupovali.	■ '
Potem imamo kose z debelim in tankim listom. Prve imajo to dobro lastnost, da so vzdržljive, jih je pa p.o drugi strani zaradi debeline želo težko klepati, kar vzame tudi veliko - časa. Kose s tankim listom režejo dobro, se pa tudi hitro obrabijo. Pri klepanju se nam rade vihrajo, zlasti
če nismo v tem delu veščaki. Napravljeni mehurji oziroma vzbokline nam delajo ne-prilike pri brušenju in tudi glas razodeva, da je list pokvarjen. Pri košnji se v travi zatika, oziroma zavira, zlasti če so večji mehurji-..
Ne najmanj važno pa je, ali je kosa trda ali mehka. Z mehko koso si ne bomo veliko pomagali, zato jih ne kupuj mo. Odločimo se - vedno za trdo, ker le takšna nas bo zadovoljila, tako glede vzdržljivosti in ostrine, seveda če je tudi dober materij al. Ne bomo pa si izbrali pretrde, to je. takšne^ ki ne prenese klepanja in se po navadi drobi.
Kadar se torej odločimo za nakup nove kose, upoštevajmo vse gori omenjene .ugotovitve. Če sami nismo dobri poznavalci kos, vzemimo s seboj človeka, ki je v tem ■veščak. To se nam bo vedno izplačalo. Na-glasiti pa je treba, da pri nakupu- ne smemo hiti štedljivi, ker Cenet\o blago je-po navadi slabo. Večji izdatek se nam bo •vedno hvaležno odsluževal, zato kupimo drage .kose, -če nam sicer tudi drugače odgovarjajo.
Najprej izberimo kose primerne dolžine; petem glejmo, da ni preozka in preveč široka, ne pretanka in. tudi ne predebela. Navadno ima vsaka znamka svoje posebnosti, svoje dobre in slabe strani: Hrbtno naj bo lahno ukrivljena, konica pa dvignjena od tal, vsaj za tri prste, če že ne ■ več. List mora biti po vsej dolžini dovoljno vzbočen navzgor; torej hrbtni rob in rez sta dvignjena na sredini, za pol prsta od tal, na p^ti ih konici pa mnogo več, tako da se kosa po sredini svoje širine in dolžine lepo zavrti, če jo poženemo na mizi. Zraven tega mora biti izdelava lična, da koša ni preokorna in pretežka.
Najprej smo izbirali z mero in očesom. Sedaj pa moramo še ugotoviti kakovost. S pilo za železo, ki smo jo vzeli s seboj, potegnemo poševno po ostrini in z občutkom ugotovimo, če je enakomerno trda. Nekatere kose so, kakor vemo, na konici trde, v sredini mehke, na peti pa zopet trde in obratno. Takšno koso odsvetujemo. Na mehkejših mestih se nam rezilo pri klepanju mnogo bolj potegne kot pa na trdih in se,-kar je razumljivo, tudi pri košnji bolj obrabi. Sčasoma postane kosa vsa' zajedena in vijugasta, da jo je težko ih nerodno brusiti ali klepati.
Poleg trdote bomo ugotovili dobro kakovost na posluh. Z levo roko primemo koso za peto, da prosto visi, iti ji z bren-kom nohta po ostrini pete izvabimo glas. Kosa dobre kakovosti, ima visok, čist, lepo zveneč in dolgo trajajoč glas. Zamolklo, hreščeče ali topo zvenehje so slabi znaki kose. '	'...'.' . i .' :
KOSIŠČE
Nič manj važno od "kose je kolišče. Tisti, ki na to polagajo premalo zanimanja, so v zmoti. Na slabem kosišču tudi najboljša kosa ne bo rezala tako kakor bi sicer morala. Najbolje je, če si ga. napravimo sami, ker le tedaj bo takšno, kakršnega hočemo, da ga bon^o Z zadovoljstvom uporabljali.
Kosišče .mora biti predvsem lahka Najboljši les je javorjey, biti pa mora popolnoma suh, ker je obenem trden in lahek. Obdelajmo ga lično, torej čim bolj tanko, vendar tako, da se pri košnji kosišče ne bo uvijalo. '
če les ni popolnoma raven, ga obdeluj-mo. oziroma pripravljajmo za kosišče tako, da bo krivina navzgor ali nazaj, nikoli pa ne navzdol ali naprej, kar moramo upo-
Od kose do košnje
Ivan Kronovšek
števati že spočetka, zlasti z ozirom na določitev mest za vzdolbine kljuk.
Ko smo kosišče že. popolnoma obdelali in napravili tudi vzdolbini za kljuki, ga še obžagajmo na potrebno dolžino, ki se ravna po velikosti kosca. Merimo ga po sebi in naj sega od tal do čela.
Razdalja med kljukama naj bo dovolj ■ velika. Pri večini kosišč • je opaziti pre-.majhno razdaljo, katere posledica je, da je razmak rok preozek. Pri takšnem raz maku sta roki v neprimernem položaju in zato tudi nimamo za gonitev kose dovolj
Pravilno in napačno vstavljena desna kljuka
moči. Ze to je lahko zadosten vzrok, da se mučimo brez potrebe. Zato se je čuditi, da nekateri kosci-ne uvidijo te nepravilnosti, da imajo namreč kljuki-preblizu skupaj, ker znaša med njima razdalja komaj pol metra, in klatijo s koso kot bi bila nasajena na preklji. Zato določimo primerno razdaljo med vzdolbinama, ki naj znaša vsaj 80 cm, lahko pa tudi več, zlasti če bo kosišče za kosca z dolgimi rokami.
Sestavni del kosisča sta kljuki. Lahko si jih napravimo iz istega lesa kot kosišče, vendar so še bolj priporočljive samo-. rastne, ker se ne razmigajo. Najlaže jih dobimo na hrastu; imajo pa to slabo lastnost, da se rade koljejo, oziroma da pokajo. Mnogo boljše so od jablane. Kadar pomladi trebimo sadno drevje in izžagu-jemo suhe ali na pol suhe veje, ne pozabimo na kljuke. Ze takrat jih primerno c.bsekajmo, da se bodo laže sušile in jih bomo lahko uporabili že drugo leto.'
Dolžino kljuk določimo po potrebi, in sicer tako, da bo drža telesa ravna. Višino leve kljuke odmerimo tako, da bo kosišče ustrezajoče višje ali nižje, kar nam najbolj pravilno pokaže kosa, ki jo hočemo nasaditi, o čemer bomo govorili pozneje.
Desna kljuka naj bo tako dolga, da se nam ne bo treba pripogibati, približno 40 cm; dolžino pa določimo vedno po svoji telesni višini in po pravilu; pri ravni drži naj kljuka doseza našo. desno roko..
Kljuki obdelajmo čim bolj lično, ne ■smejo pa se preveč upogibati. Tudi lego vzdolbin bomo končno umerili šele potem, ko smo že določili . pravilno smer, zlasti desne kljuke, ki naj bo vedno Več ali manj poševno obrnjena , V pravcu desne roke; Bolj ko je desna kljuka nasajena proti koncu kosišča, več moči bomo imeli in s tem tudi lažjo košnjo.
Priprava kljuk in. vzdolbin naj bo zelo. natančna,, da se eno v drugo točno prilega. Kljuke pritrjujemo z drenovimi kllnci; luknje morajo .biti podolgaste ,v . smeri kljuke. Tudi klinci naj bodo podolgaste oblike, da kljuk ne razženemo z udarci. Luknje na kljuki navrtamo tako,-da potem, ko je kljuka že v vzdolbini, le nekoliko gledajo iz kosišča', ker le tako jo bomo lahko dovolj in še pozneje pritegnili, ko se unese ali ražmiga.
Posebno važna je obdelava ročajev.- Nekateri kosci so površni in se za take stvari ne brigajo. Večinoma imajo prekratke,
pretanke in nepravilno obdelane ročaje. Če so prekratki in prerobati, nas tiščijo ali celo žulijo. Pri tankih ročajih pa se nam potijo roke. V vseh slučajih je občutek neprijeten, ki nam kvari pravilno' in Jagodno rokovanje s koso. Zato si napravimo tako dolge ročaje (12 do 15 cm), da pri prijemu gledajo vsaj še .za 2 prsta iz roke. Na ta način lahko roko premikamo, bodisi da jo hladimo, ali .spreminjamo lego. .
Debelina ročajev naj bo 4 do 5 cm v premeru (prerezu). To je sicer na prvi pogled nekoliko pretirano, vendar bo vsak zadovoljen Z debelejšimi ročaji. Pri drur gem orodju nam debela držala jemljejo moč, oziroma so neokretna, pri kosi pa ta občutek ne pride v poštev, ker ne gre toliko za moč, kot pa za praktičnost in lagodnost. Naj še dodam, da je treba ročaje izdelati tako, da so proti koncu precej debelejši, in sicer zaradi tega, da se nam roka manj izmika, oziroma leze nazaj.
NASADITEV
Nasaditev kose ni enostavna stvar, zlasti' če hočemo, da nas bo vsestransko zadovoljevala. Ko bomo po večkratnih poizkusih dobili dovolj izvežbanosti, nam pa tudi to ne bo delalo več preglavic, čeprav je potrebno veliko pazljivosti in iznajdljivosti. Treba je.biti potrpežljiv in dobro pretehtati vsako odločitev, predno. bomo kosišče pri^agovali, obsekovali ali ga že kakor koli obdelovali. Dokler dodajamo priloge in zagozde, je stvar enostavna, ker jih lahko še vedno odvzamemo, če na zadovoljujejo naših hotenj. Nasprotno pa ne moremo kosišča več napraviti celega, če smo ksj odsekali ali odžagali.
Predno se pripravimo k delu, moramo imeti kosir in popolnoma suh bukov les za zagozde.
Poznamo dve. vrsti kosirjev: kovane, ki so iz celega, in tovarniške, ki so na ključ. Kovani so neokretni in nepraktični zato, ker lahko pritrdimo koso le z zagozdami in lege kose brez orodja sploh ne moremo izpremeniti.- Bolj priročni so tovarniški kosirji s ključem, s katerim koso enostavno privijemo potem, ko smo jo založili s podlogo, če je potrebna. Prav tako lahko vsak čas in po potrebi koso dvignemo, ali ■ponižamo. Pri tem .kosir ju je pa važno to, da vijak (šrauf) večkrat namažemo z oljem, .ker drugače radi mokrote zarjavi in ga potem sploh ne moremo odviti, ga zlomimo ali pa uvijemo ključ.
Omeniti je treba izjemo pri tako zvanih »Flugs« kosah, ki za pritrditev ne rabijo kosirja, ker so prirejene tako, da jih pritrdimo na kosišče z vijakom. Tudi na peti nimajo običajnega zoba, temveč le zarezo. Deloma je ta sistem praktičen, pomanjkljiv pa zlasti v tem, da nam zaradi luknje, na koncu kosišča slednje rado poči, posebno če zadenemo v kakšen trši predmet..	. -
Na stoječem kosišču preizkusimo koso zaradi vzdolbine za zob na peti. Če le mogoče, odvisno je od splošne krivine kose," določimo vzdolbino v : sredini kosišča, ker če ga napravimo preveč pri kraju, se nam pri krepkejšem zapi-ku,. oziroma zadetku rado odkrhnev
Pri normalni krivim kose, kakršno priporočamo, mora biti konica pod roko Za štiri prste; če je preveč ravna, nekoliko .več, pri bolj slokih pa toliko manj. Tu je mišljeno merjenje na kosišču s pritrjeno koso. Če jo postavimo ob steno, zaznamujemo višino na ostrini pete, potem pa jo pomaknemo proti desni in začrtamo vi-
šino kosine konice. Kolikor je konica nižja od pete, toliko je pod roko.
Ko smo določili in napravili vzdolbino za petni zob, deriemo koso na ravna tla, jc podložimo oziroma založimo tako, kakor mislimo, da bo morala biti na kosišču.
Ostrina mora biti od tal do Višine dveh prstov, konica pa najmanj za štiri prste! Vedno je bolje, da dvignemo več kot pa premalo,, ker jo velika trava kolikor, toliko potegne v tla. Prilagoditi moramo namreč kosišče k pravilni legi kose in ne obratno. Potem primemo kosišče in ga-primerjamo k peti kose. Stojimo ravno in držimo kosišče v pravilni legi. Po prvi temeljiti presoji bomo morda kosišče na koncu nekoliko obrezali. Vendar dvakrat premislimo in enkrat storimo. Takoj nato pa koso zasilno nasadimo. S kosiščem jo dvignemo od tal in bomo takoj opazili, kam jo vleče, na konico ali na peto. Na-konico ne sme težiti, na peto pa le do' gotove meje. V prvem slučaju bi se nam pri zamahu zatikovala v zemljo, v drugem bi jo pa morali preveč' tiščati k tlom. Nasajena pa mora biti tako, če jo namreč normalno držimo, da jo za zamah samo. nastavimo in poženemo v travo, ne da bi. jo kakor koli tiščali ali dvigali od tal. Imeti mora povsem pravilno lego v vseh smereh. Zato jo takoj Za pr.vim poizkusom o njenem težišču še postavimo na tla in ugotavljajmo, ali ima pri našem pravilnem držanju tudi tisto lego, ki smo jo sprva določili. Če ne, ji moramo popraviti ' lego na kosišču s tem, da ga obrežemo na levi ali desni strani, kamor pač teži. V slučaju, da je kosa preveč dvignjena od tal, pa kosišče obrežemo še proti koncu.
Najprej izvršimo poizkušnjo na suhem, morebitne napake še popravimo-, potem pa v travi,- Tu ugotavljamo predvsem pravilnost lege oziroma nasaditve, nadalje. Če jo vleče preveč k tlom ali obratno, če preveč ali premalo grabi. Ostrina ob prvem poizkusu ni toliko važna, ker niti ostrina, niti ostala površina nista gladki in morda je še kosa celo rjasta.
Za poizkušnjo si vzemimo dovolj časa in popravljajmo tako dolgo, da bo kosa pravilno tekla, grabila in rezala pri pravilnem zamahu, ki pa mora biti brez pri-' tiskanja, dviganja in podobnega uravnavanja.
Nazadnje -koso dokončno pritrdimo. Če imamo kovan kosir; bomo našajali z za-gozdo. Ta naj bo lepo speljana, to se pravi, lepo zoževana, ker če je preveč v ko-. ; nico, nerada drži in se po nayadi izmuzne. Predno jo dokončno zabijemo, jo nadrobno križ kraž nasekaj mo z ostro sekiro ali pa jo popilimo s pilo za les. Raskava zagozda bolje drži.
Nekateri uporabljajo za zagozditev ali. pritrjevanje železne zagozde in žeblje; Ta postopek je treba odločno odsvetovati, ker je za to svrho napačen. Železo kot zagozda v kakršni koli obliki v lesu ne bo držalo; -dosegli bomo samo to, da bo zagozda ali' kosišče preklano in razbito.
Ne pozabimo na ostre robove in razce-frana mesta okrog pete, ki jih gladko ob-režimo, da se vanje ne bo zapletala trava':'
KLEPALNIK
Pri nas uporabljamo dve vrsti klepal-nikov (klep-e ■ = priprava za klepanje), in sicer domači in nemški sistem. Klepalnik je prirejen na ' primernem stojalu, oziroma stolcu, katerega prednji del je navadno iz debelejšega kosa (bruna) trdega lesa. V ta del je zabito klepalo, ki mu pravimo babica. Pri domačem klepalniku je babica
ravna, klepec (kladivo za klepanje) pa prirejen oziroma zbrušen za klepanje. Nasprotno pa je pri nemškem klepalniku prav obratno: babica je zožena na širino klepa, to je na širino ostrine, klepec pa je raven.
Katera vrsta klepalnika je boljša, oziroma bolj priporočljiva, je težko povedati, ker je več ali manj stvar navade in izurjenosti v klepanju.
Prav tako klepljejo nekateri od sebe, drugi pa zopet k sebi, to je, da imajo v prvem primeru obrnjeno ostrino kose od sebe, v drugem primeru pa k sebi.
Najmanj pa je priporočljivo, če za klepanje snemamo kose. Ko smo ji končno določili pravo lego, kar ni tako enostavno, je nikar ne spreminjajmo. Previdni kle-pači tega ne bodo delali.
Vzemimo primer domačega klepalnika. Babica mora biti iz čim tršega jekla, da ostane dolgo časa pravilno vzbočena in gladka. Vzbočenost mora biti tolikšna, da se ostrina kose dotika babice samo na eni točki. V slučaju, da se dotika na prilično dolžino, bomo> težko in slabo klepali. Ako nimamo pravilno oblikovane babice, oziroma če je že stolčena, jo nesimo čim prej v brušenje. Pri primerni trdoti babice je najboljše hladno brušenje,1 drugače pa jo dajmo izoblikovati in kaliti zanesljivemu kovaču.
Se rajši kot babica se pokvari klepec, ker prenaša z ozirom na manjšo udarno ploskev večje udarce. Tudi ta mora biti iz dobrega jekla, ne sme pa biti pretrd, ker se drugače drobi. Z udrobljenim ali stolčenim klepcem nikar ne klepljimo, ker ga bomo še bolj pokvarili, z njim pa tudi koso. Tudi pri klepcu naj bo udarna ploskev rahlo vzbočena in ne preozka, da ne seka. Najprimernejša širina je štiri milimetre.
V zadnjih letih sm0 začeli uporabljati brzoklepalnike. To so priprave, ki prav za prav delajo klep (širino ostrine) s pritiskom in ne s klepanjem.
Ponekod so se tudi pojavili brzoklepal-niki-tolkači. Te naprave so prirejene tako, da se poganja tolkač z nogo. Ker tega brzoklepalnika nisem videl, oziroma preizkušal, ne morem izreči mnenja o uporabljivosti. Mislim pa, da klepačev ni zadovoljil. Vsi, ki se ukvarjajo s klepanjem (klepanje ni najbolj prijetno, zlasti za tiste, ki morajo ob košnji klepati vsak dan in še za druge!), so se iznajdbe brzoklepalnika prav razveselili. Z novo napravo bi se še zlasti prihranilo mnogo časa, kar je ob košnji velike važnosti. Vendar nam brzoklepalnik ni izpolnil pričakovanja. Ne rečemo, da nima bodočnosti, treba bo pa izpopolnitve. Iznajdba vsekakor pomeni napredek in je upati, da bomo končno ie prišli do klepalnika, ki bo s svojo uporabljivostjo oziroma delovanjem ustrezal vsem zahtevam klepanja.
Pristaviti pa moram, da tudi imenovani brzoklepalnik ni neuporaben. Nasprotno, že dosedaj se je pokazal kot dober pomočnik klepača. Posebno tam, kjer ga je uporabljal samo eden, natančen in vesten kle-pač. Z njim je mehanično klepanje nemogoče, pač pa ga je treba uporabljati s polnim občutkom. Zato ga močni in nepotr-pežljivi, zlasti pa neprevidni ljudje hitro pokvarijo, ker prekomerne sile ne prenese. Posebno pri novih kosah brez klepa ali pri kosah z debelim in trdim listom je treba previdno klepati. Kdor pa uporablja silo, ga tudi prej ali slej pokvari.
S pazljivim postopanjem in veščim ravnanjem se je dalo lepo klepati. Zlasti v hitrosti je mnogo prekašal navaden kle-
palnik. Pri kosah s tankim listom pa je delal mehurje, posebno takrat, če se je' hotelo tanko klepati. Zelo dobro pa je služil pri poravnavanju klepa pred al. po klepanju, ker smo lahko koso na pol sklepali ali jo pozneje še s klepcem za robom klepa poostrili. Posebno takšne kose, ki smo jih stolkli na kamniti njivi ali travniku, se da na brzoklepalniku odlično naravnati.
Glede uporabljivosti brzoklepalnika bi bilo želeti, da bi podali mnenje še tisti naročniki »Kmetovalca«, ki ga imajo, oziroma ki klepljejo z brzoklepalnikom.
KLEPANJE
Da je od pravilnega klepanja v precejšnji meri odvisna dobra košnja, je znana stvar. Prav zaradi tega moramo skrbeti za dobro klepalno orodje in se potruditi, da bomo koso čim popolneje sklepali.
Klepati bi moral znati vsak kos se, ker bi tudi bolj pazil na koso. Dober klepač je po navadi dober kosec.
Zato je treba že malim fantom; vzbuditi veselje do košnje in istočasno smisel za klepanje. Nuditi jim je treba priliko, da se temu priuče v zgodnji mladosti, ker je znana stvar, da se v poznejših letih malokdo oprime tega posla. Pri hiši je vedno dovolj starih kos, na katerih lahko brez škode delajo poizkuse, dokler se ne usposobijo.	'
Kosina ostrina, ki jo napravimo s klepanjem in ki ji pravimo klep, mora biti enakomerna po svoji širini in globini. Razumljivo je, da klep ne sme biti nasekan, niti ne pretanek, ker ga bomo v tem slučaju pri trdi košnji in na peščenih tleh popolnoma zbili. Klep nam razpoka in iz njega nastane pravcata žaga, kar z brušenjem ne moremo popraviti.
Najprimernejša širina klepa je štiri do pet milimetrov. Če je ožji, ne gre tako rad v travo in ga tudi prehitro zbrusimo, širši pa se jako rad zvihra, ker je radi širine bolj občutljiv. Na širino klepa se morajo oči navaditi, ker je razumljivo, da ga ne bomo sproti merili.
Klepačeva roka mora biti mirna in zanesljiva. Pri tem delu se ne da pohitevati. Udarci naj bodo premišljeni in klepec mora pasti tja in tako, kakor hoče klepač. Torej klepec je treba popolnoma obvladati. Potem je vseeno, ali klepljemo hitro ali počasi. Vsekakor pa prehitro klepanje ni priporočljivo, ker je manjša gotovost za pravilnost udarcev. Preveč počasi pa zopet, nima smisla, ker ni uspešno.
Zdaj pa si še odgovorimo na vprašanje, kakšni naj bodo udarci? V tem primeru je nasvet najtežji, ker je to.stvar občutka. Z roko je treba občutiti primerno jakost udarcev. Klepati je treba pač tako, da kosa »prime«, kakor pravimo. Mehke in zelo trde kose, če jih že imamo, bomo klepali z zmernimi udarci. Mehkim kos'am lahko prehudi udarci izmaličijo klep, to je, da se nam na nekaterih mestih preveč potegne, kar pa se ne sme pripetiti. S tem si gladino klepa na ostrini že pokvarimo. Pretrde kose pa krepkih udarcev ne prenesejo, ker se drobijo ali pa jim poka klep. V prvem in drugem slučaju je napaka posledica nepravilnega klepanja, kar je treba preprečiti, če hočemo da bo kosa dobro rezala.
Najbolj krepke udarce še prenese srednje trda kosa, ki se ne drobi in ne poteguje; zato jo tudi najlažje klepljemo.
Merilo za jakost udarcev je radi tega različno, kakršna je kosa in podlaga klepalnika. Klepec naj »prime«, ne sme pa
odskakovati. Klepljemo pa na trdih tleh, da se klepalnik, oziroma babica ne udaja.
Klepec naj pada na koso, oziroma babico, ravno, to je, na vso svojo površinsko ploskev. Zato ga držimo tako, da ne pada poševno ali na robova. V tem primeru ne moremo napraviti enakomernega in gladkega klepa, ker ga bomo največkrat nasekali ali pa ga celo zvihrali.
Udarci naj bodo enakomerni, to je vedno enako močni. Če menjavamo njihovo jakost, lahko zvihramo klep ali pa celo napravimo mehurje na listu kose. To se nam tudi zgodi, če tolčemo tu pa tam preko širine klepa. Posebno tanke kose so občutljive. Vsak klepač mora vedeti, da nastanejo vihre oziroma mehurji s tem, če list ali klep na enem mestu preveč potegnemo. S tem se razširi površina, kar je nujna posledica vzbokline, oziroma mehurja. S tako pokvarjenimi kosami imamo potem vedno neprilike pri klepanju, brušenju in košnji.
Nekateri klepači delajo veliko napako s tem, da klep po vsej dolžini zavihajo navzgor ali pa navzdol. To je posledica nepravilnega držanja kose na babici. Rob klepa ne sme nikoli ležati na najvišji točki vzbokline babice, če udarjamo s klepcem za robom. S tem že vihramo klep navzgor. Ali pa, rob klepa pravtako ne sme segati preko najvišje površine babice, če tolčemo po njem, ker ga vihamo navzdol. Zato je treba klepati tako, da leži kosa, ozjroma še bolje, da se klep prilega najvišji točki vzbokline babice in da padajo udarci samo na tisto mesto in nikamor drugam. Vsak klepač ve, da je zavihan klep težko spraviti nazaj v pravo lego in da je s takšno koso skoro nemogoče kositi.
Pri celotnem postopku klepanja se še vprašajmo, ali naj klepljemo od kraja, tako da sproti dokončujemo klep, ali pa klepanje ponavljamo. Klepljemo od pete proti konici in izkušnja je pokazala, da je boljše klepati po večkrat in sicer tako, da prvič nekako začrtamo klep in ga potegnemo v širino, drugič ga zaostrimo in tretjič napravimo gladkega. Če klepljemo od kraja dokončno, je več možnosti, da pokvarimo klep z mehurji in vihrami, zlasti pri kosah s tanjšim listom. Vselej, kadar predolgo tolčemo na enem mestu, se s tanjšanjem list površinsko razširi in nastane vzboklina, zato je bolj priporočljivo, da ne klepljemo dokončna.
Klep naj bo torej enakomerno širok, raven, tanek, toda ne pretanek, gladek na površini in ostrina brez razpok.
POPRAVILA KOS
Na slabih travnikih, zlasti po gmajnah, se nam rado zgodi, da zadenemo s koso ob štor, kamen ali celo ob mejnik. Če je bil zamah precejšen, nam često poči list kose ali pa odlomimo peto. V vsakem slučaju, tudi če je kosa za silo še uporabna, jo odložimo, ker bi jo pri nadaljni košnji že z najmanjšim udarcem odlomili ali docela poškodovali. S popravilom ob pravem času pa si lahko ohranimo koso, posebno če je drugače dobra, kakor pravimo.
Če nam iz kakršnihkoli razlogov poči kosa, to je njen list, moramo razpoko takoj odstraniti, četudi bi bila še tako majhna in neznatna. Pri nadaljnem uporabljanju kose bi se razpoka vedno večala, istočasno pa manjšala možnost popravila. Zato bomo takšno koso položili na železno podlago, če nimamo nakovala zadostuje sekira, ki jo zasekamo v klado, potem pa z jeklenim dletom izsekamo razpoko po
pikčasti črti, kakor kaže naša slika. Izse-kovati pa je treba previdno ,da ne bomo potratili preveč kosinega lista. Koso moramo držati na podlagi previdno, da se lepo prilega, ker bi nam pri udarcih lahko počila še v drugo smer. Radi tega nam mora nekdo pomagati, da delo brezhibno izvršimo.
Po popravilu bomo koso na izsekanem mestu dobro sklepali, nakar bo zopet uporabna.
Mnogokrat se pripeti, da poči kosa v peti, ali pa nam celo odleti. Čim zapazimo razpoko, koso odložimo, ker se da lažje popraviti in tudi ličnost ne bo trpela.
Okvare v peti ne bomo mogli sami popraviti, ker je za to treba že posebnega orodja. Dokler se peta še drži, je stvar enostavnejša. Koso bomo dali kovaču ali ključavničarju, ki nam bo na zgornjem delu in za robom lista zakovičil (zanetal) primerno oblikovano jekleno ploščico. Čim bolj bo ploščica majhna in prilagodena, tem manj bo trpela oblika in ličnost, kar tudi vpliva na košnjo.
S popolnim odlomom kosine pete je stvar težja. Po dosedanji navadi so kovači takšnim kosam dostavili, oziroma prikovi-čili druge pete. Kosa je potem zopet uporabna, vendar ni več tista in takšna kakor je bila poprej. Potem je težja in bolj neokretna in če tudi še dobro 'reže, nas ne zadovoljuje več. Z dostavo pete od druge stare kose smo ji pokvarili prejšnjo oziroma prvotno obliko in smo dobili povsem drugo koso. Iz tega vidimo, kolike važnosti je pravilna izoblikovanost kose, ki v mnogočem vpliva na njeno uporabnost.
Kadar nam odleti kosina peta tako, da se pete drži še nekaj kosinega lista, potem je stvar enostavnejša in lahko izvršimo popravek na drug način, to je brez pete druge kose. Kovač ali ključavničar bo v tem primeru uporabil dve jekleni ploščici, ki jih bo dobro prilagodil in prikovičil in sicer eno zgoraj za robom lista, drugo pa pri spodnjem delu razpoke, razume se na gornji strani lista. Ploščice in zakovice je treba dobro opiliti in zgladiti, da se vanje ne zatika trava.
V novejšem času pa poznamo še en način tovrstnega popravila, namreč z avto-gcnskim varjenjem (švajsanjem). Tega se lahko poslužimo le tam, kjer je kakšen takšen obrat ali pa obrtnik, ki ima tozadeven aparat. Veščak bo avtogensko zvaril pokvarjeno koso z vso popolnostjo, da =e ne bo opazilo drugega kot debela črta, kjer je bil poprej prelom, oziroma razpoka. Kosa ohrani na ta način svojo prvotno obliko, odpadejo pa ploščice in zakovice, ki kolikor toliko otežijo koso in ovirajo košnjo. Komur se prelomi dobra kosa in ima možnost priti do obrtnika z imenovanim aparatom, mu svetujemo ta način popravila.
ostrine. Klepanje je vedno težavnejše in tudi rezati ne more tako, kakor kosa z gladko ostrino. Ne preostane nam drugega, da jo popravimo. Mogoča sta dva načina. Če je kosa zelo zajedena, je najboljše, da ji z jeklenim dletom posekamo zunanje vijuge, kakor smo opisali pri postopku počenega lista. Koso z manjšimi in gostimi zajedami, pa zbrusimo na kame-nitem brusu, ki mora biti moker, da ne pokvarimo kose v njeni trdoti. S suhim brusom je kaj lahko zažgati kosin list, in kosa takoj postane nerabna. Da ne pokvarimo brusa, kosa mu namreč napravi globoke zareze, brusimo tako, da držimo koso poševno, enkrat z leve, drugič zopet z desne strani. Po brušenju pa koso zopet sklepljemo.
Ze v prejšnjih odstavkih smo omenili kose z mehurji. Ti najrajši nastanejo pri kosah s tankim listom in pri naši večji ali manjši nepazljivosti ali neizurjenosti v klepanju. Takšna kosa ne more dobro rezati, ker se v travi zavira, zato jo takoj popravimo, ker se mehur ali mehurji radi večajo. Poleg tega pa vsled stalnega upogibanja mehurja gori in doli kosin list lahko poči.
Izsekavanje počenega klepa in odstranjevanje mehurja
Da okvaro odstranimo, položimo koso na majhno gladko kladico, da je spodnja stran obrnjena navzgor, kakor kaže slika. Kosa naj se tesno dotika podlage. Na mesto, kjer je mehur, napravimo s klepcem udarce po listu in sicer počez, in v približni razdalji enega centimetra (glej sliko!). Udarci naj bodo sprva lažji in če mehur ne izgine, vedno močnejši. Če gre, naj bodo udarci za dva centimetra odmaknjeni od klepa; le v slučaju, da se mehur upira, mu udarce počasi približujmo. S postopkom povzročimo neko valovitost lista, to je, da mesto enega mehurja nastane več manjših, ki pa se ne gibljejo in pri košnji ali klepanju niso ovira. S tem zopet dobi kiep svojo napetost, zato poizkusimo udarce kolikor se da od njega odmakniti. Delajmo počasi in previdno; opazujmo mehur in čim izgine, nehajmo z udarci.
Marsikdo ima pretrdo koso, ki je sploh ne more rabiti, ker ne prenese klepanja. Če je drugače dobro speljana, torej pravilne oblike, se jo izplača popravljati. Poizkusimo jo kaliti. Kadar pečemo kruh in ga že vzamemo <z peč,, denemo notri koso. Najprej jo iz previdnosti položimo bolj spredaj, in zapremo peč. Čez 5 minut jo vzamemo ven in j0 poizkusimo na klepal-niku, če je kaj popustila. Če ni, jo kalimo pri drugi peki zopet in dalj časa. Če tudi potem ni zboljšanja, jo položimo prihodnjič s kruhom vred v razgreto peč in jo pustimo v njej po svoji uvidevnosti z ozi-rom na njeno odpornost 5 minut ali pa tudii več. S pazljivim postopkom bomo koso pripravili do tega, da se bo dala kle-pati in s tem smo dosegli, kar smo hoteli.
Sploh je kosa svojevrsten instrument kakor gosli, ki pojejo vsakemu drugače. Koliko je slučajev, ko so posamezniki odvrgli povsem nove kose, češ da so za nič. Zgodi pa se po več letih, da dobi takšno kcso v roke kdo drugi, ki jo po svoje pripravi in pri košnji ugotovi, da je prvovrstna. Tudi v svetu koscev se godijo čudeži!
BRUŠENJE
Pri košnji z brušenjem sproti ostrimo koso in ji poravnavamo klep, ki se skrha od trave, ali obtolče od prsti in kamenja. Poslužujemo se brusilnega kamna (osle), ki ga imamo v vodirju (čepurju).
Oglejmo si najprej razne vrste brusilnih kamnov. Poznamo umetne in naravne. Že ime samo pove, da so umetni narejeni, naravni pa pridobljeni iz uporabnih kamenin in nato primerno obdelani. Izmed umetnih kamnov sta najbolj znana smirkov kamen (šmirgel), ki je napravljen iz zdrobljenega stekla in drugih ostrih in trdih sestavin, potem pa brusilni kamen iz žgane gline. Nadalje poznamo zlasti rogaški naravni brusilni kamen iz okolice Rogatca in ber-gamaški iz Severne Italije.
Kakšen brusilni kamen je najbolj priporočljiv. Načelo brušenja je, da se kamen »prime« kose. Zato mora biti za trdo koso mehkejši, za mehko koso pa trši kamen. Najbolj priporočljiv je naravni kamen, ker je odporen in ima za pravilno brušenje vse prednosti. Se dobro prime in zato z njim dobro brusimo, ne da bi preveč obrabili klep. Z njim lahko poravnavamo klep, če smo zadeli v kamen. Pri nakupu ga preizkusimo radi trdote z nožem z oziram na to, kakšno koso imamo, z nohtom pa ugotovimo njegovo prijem-ljivost. Nekatere vrste rogaškega kamna so dobre, ker je sicer bolj mehak, kakor trd. Najboljši so bergamaški brusilni kamni, če niso pretrdi. To je pač stvar izbire in potrebe.
Umetne brusilne kamne pa je treba odsvetovati. Dobri kosci jih sploh" ne marajo. Niso izdržljivi in se hitro obrabijo in zajedejo. Največkrat nam služijo komaj eno leto, dočim bomo imeli dober naravni brusilni kamen tudi pet let in še več. Poleg majhne vzdržljivosti pa je njihova glavna slaba stran, da preveč žrejo klep. Če malo brusimo, ne moremo poravnati zvihranih in obtolčenih mest, pri daljšem brušenju pa prekomerno obrabimo klep. Prvo uro košnje kosa izredno dobro reže, potem pa vedno slabše, ker zbrusimo ostrino. In vendar je še mnogo koscev, ki tega ne razumejo in iščejo vzroke drugje.
Brusilni kamen iz žgane gline pa ni vreden počenega groša, zato je sploh čudno, da se še najdejo ljudje, ki ga kupujejo.
V vodirju imamo vodo, da brusimo z mokrim brusilnim kamnom. To je važno, zato pazimo, da ne brusimo s suhim, ker se ne prime. Nekateri dajejo v vodir kis ali pa sol v vodo, trdeč, da se kamen bolj prime, oziroma da se boljše nabrusi. Ne vem, če to drži; najbrže bo zgolj vera. Vem pa, da za dober brusilni kamen zadostuje voda brez dodatkov in dobri kosci ne delajo drugih poskusov.
Če hočemo, da bo brušenje enakomerno, in da brusilnega kamna ne bomo pokvarili, ga moramo držati tako, da ga vlečemo po vsej brusilni ploskvi (ne po robovih!) in delamo dolge potege. Pri brušenju na kratke potege se nam kamen zaje in ga potem vedno težje uporabljamo in še slabo brusimo. Pri običajnem brušenju, ko držimo koso z levo roko obrnjeno
proti sebi, nastavimo 'brusilni kamen na koso ob peti in ga potegnemo čim dalje po njeni dolžini istočasno naprej in navzdol, najprej po prednji, potem pa po zadnji šfcrani. Čim daljši- so' potegi po.kosi in po kamnu, tem lepše je brušenje. Brusiti pa moramo pazljivo, torej ne prehitro, pač pa počasi in previdno. Zlasti glejmo, da ne pritiskamo preveč v živo; ker potem ne bomo dolgo kosili. Kamen naj teče po vsej širini klepa in ne po živi ostrini, da kose ne bomo zabrusili. Prav tako ne smemo brusiti navzgor, to je proti ostrini. S tem si,najbolj kvarimo ostrino in kamen. To se zdi sicer razumljivo, vendar je res, da večina koscev brusi kar iz navade in brez premisleka.
Pred brušenjem koso temeljito obrišimo, ker nam zlasti v rosi mali delci trave in prst žamažejo brusilni kamen, ki radi tega zgubi na ostrini in s tem trpi učinek uporabnosti.
KOSEC
Ze v uvodu smo. nakazali razliko med kosci. Nekateri, kosijo z veliko muko, drugi pa obratno ž vso lagodnostjo. Košnja je .sicer težko kmetsko delo, vendar je od samega kosca odvisno,, kakšnega si bo napravil, če niso temu ovira skrajno slaba tla, , ali poležana trava. Pravilno je, da se kosec drži ravno, ne pa da se pripogiblje, kakor bi okopaval. Pri že skrhani kosi ali zelo mehki travi je to deloma razumljivo, dočim pri običajni košnji nikakor ni. Pri-pogiba se samo toliko, kolikor je zamahnil naDrei v travo. Kdor se pri običajni košnji lomi in pripogiblje, dela to iz navade ali pa ima slabo nasajeno koso. Drugega razloga ni in si je vsak sam kriv, če si. brez potrebe lomi hrbet.'
Koso držimo popolnoma narahlo, le pri zamahu nekoliko poprimemo ročaje kljuk. Če zadenemo v mravljinec ali kamorkoli, nam mora kosa uiti iz rok, drugače bomo zlomili koso ali kljuko. Na ta način imamo roke suhe in nas ročaji ne žulijo. Kdor pa drži koso trdno, se mu tudi potijo roke.
Zamah mora biti prirodep, to je š koso zamahnemo s svojega stojisca, ne da bi se prestavljali in upogibali na desno.ali na levo stran. Pravilno je, da se kosa v zamahu nastavi v travo pri tleh in požene pod red, nikoli pa ne iz višine v travo in iz trave v zrak. Posledica takšnega zamaha je, da na desni strani prisekavamo travo sosednje redi, mesto da bi odkoša-vali od tal, in da pod.svojo redjo puščamo travo.
Zato bomo jemali samo tako široko red, kolikor jo dosežemo s koso pri stegnjenih rokah. Tcrej ne bomo kosili ožje in ne širše od svoje zmogljivosti. •
Kosa teče pravilno po svoji' peti. Če jo vleče na konico, ni pravilno nasajena. Uravnavanje kose med zamahom je mučno in napačno, zato jo je treba popraviti tako* da bo tekla sama, to je, le z našim pritiskom.
V travo bomo jemali le toliko; kolikor zmore kosa, kar je odvisno od njene širine in kakor imamo nasajeno, bolj ali manj pod roko. Če jemljemo preko teh zmogljivosti kose, delamo rebra, ki so- za kosca slabo znamenje. Rebra delamo tudi. s preveč sloko koso ali če je v peti skrhana.
Hitrost (tempo) košnje naj bo zmerna in enakomerna. Zato ne delajmo prepočasnih. in še manj prehitrih zamahov. V prvem primeru je. košnja premalo uspešna, v drugem pa nas preveč utrudi. Zraven tega pa, če preveč hitimo, ne moremo .nikoli kositi pravilno in brezhibno.
Iz lepotnih in iz razlogov varnosti kosi več koscev z istočasnim zamahom in v
. primerni razdalji. Vsi ostali se ravnajo pO zamahu prvega kosca. Če kdo izmed njih odkošava krtine ali kakorkoli popravlja red, se potem zopet priključi zamahu prvega, oziroma prednjega kosca. V slučaju, da poplavlja red prvi kosec, pa se mora ozi-' rati na zamah njemu sledečega kosca. S tem preprečimo, da se kose ne ujamejo, kar ima lahko težke posledice.
Razdalja med kosci naj bo vedno dovolj velika, kajti pri zamišljenosti se lahko /godi, da poženemo koso prednjemu koscu v noge: 2e radi tega, da prednjega kosca ne vznemirjamo, kar je silno neprijeten občutek, bomo kosili za njim v primerni razdalji.
Košnja sama in ravnanje s koso zahteva precej pazljivosti in natančnosti. Opozoriti je treba na brušenje sklepane kose v začetku košnje. Ni vseeno, da poljubno dolgo brusimo. Kajti klep je treba varovati prehitre obrabe, ker od njega odvisi potrebna ostrina, ki jo lahko ohranimo na večje ali manjše časovno trajanje. Zato bomo v začetku brusili rahlo in previdno; če potegnemo po klepu dvakrat^ trikrat, že zadostuje! Šele po nekaj urah, ko se je klep že kolikor toliko obrabil, lahko brusimo krepkeje.
Res je, da s svežim klepom brušena kosa kar prerada reže, vendar se nam to kmalu maščuje. Po nekaj, urah postane kosa gluha, ker smo zbrusili klep in jo še s tako vztrajnim brušenjem ne oživimo več. Če nimamo pri roki nadomestne kose, postane košnja prava muka, ki smo si jo zaradi neprevidnosti sami povzročili. Zapomnimo si, da mora dobra kosa, ki je pravilno sklepana in brušena, rezati na nepeščenem travniku do osem ur.
Kositi ne smemo previsoko, ker je škoda trave, še manj pa smemo kositi preveč v živo, da bi travnik naravnost odrli do korenin. S tem več ali manj uničimo travniško rušo, sebi pa koso, ki ne bo dolgo, rezala.
Pri košnji, se je treba izogibati vseh stvari, ki bi nam lahko pokvarile ostrino kose. Dober kosec bo skrbno pazil, da se mu kosa ne bo prehitro skrhala. Zaradi tega se nikakor ne sme mahati v travo brez premisleka. Večje krtine je treba vedno odkošavati, neznatne pa prekošava-ti, torej jih spretno preskočiti. V takih primerih na mestu krtine hipno dvignemo ostrino, hrbet kose pa potisnemo v tla. Tudi malih mravljincev ne bomo rezali, ker je v, njih kolikor toliko peska in za .ostrino je že nekaj takšnih zamahov dovolj: .
Prav tako se izogibljimo raznega ščavjai, cikorije (potrošnika), vej in podobnega. Boljše je, da se sklonimo, odrežemo z nožem, spulimo ali poberemo, kot pa da si zvihramo ali okrušimo klep, čeprav je odlaganje kose za kosca neprijetna stvar.
Najtežja, košnja je na prodnatih tleh z mehko travo, kar je skoro vedno združljivo. Če na takšnih travnikih ne pazimo, nam bo kosa kmalu odpovedala. Najboljši način je,, da skrbimo za živo ostrino, ki jo držimo visoko od tal, dočim pa mora teči kosa po svojem hrbtu tesno ob tleh. Kosa bo sicer ob prodcu -žvenketala, vendar njene ostrine ne zadene,, če jo pravilno vodimo.
Na peščenih travnikih dobimo pri košnji ovele trave na koso volka. Nekatere trave izločajo lepljiv sok', ki se na listu kose. strdi v temnozeleno prevleko. Volk je pri košnji velika, ovira, ker zadržuje, da kosa ne more prosto šiniti skozi' travo. Volka se ne moremo ubraniti, lahko pa ga zmanjšamo' s tem da imamo na obeh stra-
neh gladek list. Zato preprečujmo rjavenje. Po. košnji, koso umijmo in obrišimo, kar je tudi za klepanje priporočljivo. Nikoli pa ne shranjujmo mokre kose, ker je rja najboljša podlaga za volka. Zlasti v jeseni, ko kose ne rabimo več, jo dobro ■ očistimo in narhažimo, da jo ubranimo . rjavenja čez zimo.
Kose ne izpostavljajmo soncu, ker ji vročina več škoduje, kakor pa hasne. Zato jo že na travniku obešajmo na drevo ali pa jo porinimo pod red, doma pa jo Imejmo na stalnem suhem kraju.
KOŠNJA
Poleg človeka in orodja je važen činitelj košnja, ki jo pojmujemo pod tlom, travo in delom skupaj. Četudi je kosec dober, z dobro koso, bo na zanemarjenem travniku slabo kosil.
Marsikakšno muko si lahko o pravem času preprečimo, kar je ob času košnje že. prepozno. Zato pa moramo skrbeti že spomladi. Travnik je treba očistiti, razkopati .velike krtine .in mravljince, pobrati kamenje, jih prevleči, torej temeljito otrebiti, kakor pravimo. Če. so ravna, in gladka tla, očiščena vsega, kar ne spada v travo, je storjen že važen pogoj za uspešno košnjo.
Veliko prijetnejša je košnja mlade kot pa prestare trave. Pa tudi z gospodarskega /tališča je pametno, če kosimo takrat, kadar vsebuje trava največ hranilnih snovi, :cakor ,pa če kosimo prezrelo travo, ki je bolj podobna slami, kot pa senu. Mnenje, da se na primer zrele trave zase je jo in da je s tem prihodnje leto trava bolj gosta, je bilo že tolikokrat ovrženo kot zmotno, pa se ga kljub temu nekateri še drže. Ne morejo si razjasniti, da se v zemlji; ki ima dovolj hranilnih snovi, rastil, to je v tem primeru trave, razrasejo brez semena; če pa je zemlja slaba, pa je setev semena itak brez pomena.
Razlikujemo še trdo in mehko košnjo. Kjer je trda in sočna trava brez mahu, je košnja neprimerno boljša kot pa na travnikih z mehko travo, kjer so tla vsa preraščena z mahom. Košnjo si zboljšamo edino š tem, da uničimo mah, ali s travniško brano ali pa z umetnim gnojilom (olje-nim apnenim dušikom), oziroma z obema skupaj. Mehke trave, ki rastejo na. peščenih tleh irt na izčrpani zemlji, pa odpravimo z gnojenjem ali z menjavo, da travnik preorjemo in ga nekaj let uporabljamo kot njivo, nakar ga zopet zasejemo z izbranimi travami..
Od vetra, vode ali od lastne teže poležane trave ali detelje ne kosimo od kraja, ker je preveč naporno kljub najboljši kosi. S koso ji moramo priti za hrbet od zadaj ali od strani, čeprav se je treba prestavljati in je delo zamudno; vendar je zamuda cenejša kot pa prevelik napor.
V splošnem se mora kosec vedno zavedati, da pri košnji ni odločilna sila, torej moč, temveč vedno iznajdljivost in spretnost.
Z dobro koso pa ni priporočljivo opravljati košnje na- slabšem terenu, namreč kositi po' gmajnah, kolovozih in podobno, ker si. jo najlažje poškodujemo. Zato je pametno, da imamo dve kosi, eno za glavno, in drugo za manjše košnje, kakor tudi za pripravljanje zelene krme (prilasta).
Kosci naj uvažujejo vse že omenjene ugotovitve in še.to, da je pri košnji glavni moment občutek. Kdor ga pravilno zaznava in upošteva, se bo tudi lažje izogibal vseh ovir in nevšečnosti in si bo po drugi strani ustvaril vse. pogoje za ugodno in uspešno košnjo:

\S<a.dLja\itv.o.
Mehanizem sadnega drevja
Sadjarstvo temelji v glavnem na izkušnjah prakse. Ne moremo pa si zamisliti, naprednega sadjarstva, ako ne poznamo kako je drevo zgrajeno in katerim zakonitostim se radi te svoje gradnje mora pokoravati.
Celice so osnovne edinke iz katerih se sestoji vsaki del' in organ drevesa. Značilna za vsako živo celico je plazma, ki je zamotano sestavljena beljakovina brez stalnega kemijskega sestava, ker z njeno
pomočjo se vršijo spremembe snovi. Zaradi- tega presnavljanja nastanejo novi proizvodi kot so: škrob, maščobe, olje in sladkor. V plazmi plava celično jedro, ki je sicer sličrto sestavljeno, kot plazma, ima pa od nje različno funkcijo. Jedro je namreč nosilec podedovalnih svojstev in v njem se tudi oblikuje klorofil, ki nadomešča v rastlinah krv živalskega telesa. Ostali del celice je izpolnjen s kislim celičnim sokom, ki predstavlja želodec celice, ker v njem se prebavlja in presnav-Ija hrana. Celica je obdana s celično kožico (membrano), ki ščiti plazmo. Membrana po fizikalnem zakonu osmoze pro-pušča v vodi raztopljene snovi, Ta lastnost membrane omogoča premeščanje hrane tudi asimilatov.
Iz teh ugotovitev spoznamo, da je celica zamotana delavnica. Ker se celica pri tem sama razvija in zopet z deljenjem razpada na nove celice, nastaja novo tkivo, t. j. rastlina raste. Ne nastaja pa samo tkivo ene vrste, temveč različna tkiva, kakršna je pač potreba rastline.
V sadjarstvu smo prisiljeni, da radi koristi,-ki jih-pričakujemo, izvršimo na dre-' vesrvem telesu razne operacije (pinciranje, prirezovanje, redčenje krone, itd.). S temi postopki rastline ranimo, kar seveda lahko povzroči tudi nezaželene reakcije. Radi tega je važno, da pri teh operacijah poškodujemo čim manjše število celic, kar dosežemo, če so rane čim manjše, a rezi popolnoma gladke in zaščitene od zunanjih nepovoljnih vplivov. Radi tega moramo male rane vedno premazati s cepil-nim voskom, težje in večje pa s katranom.
Korenine tvorijo podzemeljski del rastline, ter imnjo nalogo, da drevo čvrsta zasidrajo v zemlji in da črpajo v vodi raztopljeno hrano iz zemlje. Medtem ko z nadzemnim; deli rastline rastejo po zakonih helictrcpizma proti scmcu, raste glavna korenina po zakonu težnosti in geotro-pizma v nasprotno smer. Po tem zakonu pa se ne ravnajo tudi stranske korenine, ki se širijo najbolj v smereh, kjer dosežejo največ vode in .hrane. Da korenine lažje prodirajo skozi zemljo so njihovi vrhovi zaščiteni s posebno odporno kapico.
Na najmlajših koreninicah se nahajajo takczvane koreninske dlačice. To so eno-. Celične niti iz čiste celuloze. Edino takšna čista celuloza prepušča vodo in je sposobna črpati v vodi raztopljeno hrano iz zemlje. Toda Vsa hrana -ni topljiva v vodi- Radi tega izločujejo koreninske dlačice posebno kiselino, katere kemični sestav še ni točno raziskan, ki pa je tako učinkovir ta, da lahko raztopi tudi najtrše rudnine. Iz opisanega vidimo, da so na koreninah najvažnejši organi koreninske dlačice, ki ' so aktivne skozi vse leto, razen v zimi, kadar prestane njihovo delovanje.
Za praktično sadjarstvp izvajamo iž opisanega sledeče zaključke. Korenine rastejo samo na vrhu in ako ta vrh odrežemo,
lahko uravnavamo smer rasti in ga tudi prisilimo, da se razkošati. Ako sadimo sadno drevje v plodno in plitko zemljo, potem bomo obrezavanje vrhov (pikiranje) temeljito izvršili, da pospešimo košato rast korenja. Nasprotno pa ne bomo korenine pakirali, ako je drevo namenjeno za sušne iii mršave zemlje, temveč bomo pustili, da koren naravno raste in globoko seže, ker le tako bo mogoče osigurati dovoljno preskrbovanje z vodo in hrano.
Iz opisa smo spoznali važnost koreninskih dlačic. Pri vsakem presajevanju moramo ravno na nje najskrbneje paziti, da jih ne poškodujemo ali odtrgamo, ker še bodo sadike hitreje prijele. Z ozirom na to, da v pozni jeseni prestane delovanje korenin-, je ta čas najbolje izbran za presa-jevanje. Spomladi začenja rast korenin, posebno koreninskih dlačic, že pred poganjanjem nadzemnih delov rastline, dostikrat že takrat, ko še sneg pokriva zemljo. Pri pomladanskem presajanju vedno potrgamo koreninske dlačice, čeprav se trudimo, da jih obvarujemo.
Deblo je vez med delovnimi udi, ki sprejemajo, odnosno presnavljajo hrano, t. j. med koreninskimi dlačicami in listom. Po steblu še sokovi premikajo v obeh smereh. Od korenin proti listu gre tok v vodi raztopljene hrane in sicer teče ta tok v leseni sredini debla. V listu se hrana prešnavlja in spaja s snovmi, ki jih je list sam sprejel iz zraka. Tako nastali proizvodi (škrob, sladkor) potujejo v podzemne dele rastline ne po sredini debla, temveč po koži. Razen tega ima koža še nalogo ščititi deblo a skozi njo se odstranjujejo iz rastline z izhlapevanjem razni plini, ki so nastali pri presnavljanju hrane in asimilatov.
Med kožo in lesenim delom debla leži sloj zelo delavnih celic. Imajo okroglo obliko, požrešno presnavljajo hrano ter se radi tega hitro delijo na nove celice in sicer nastajajo proti sredini debla mrtve lesnate celice, na zunaj pa žive celice za kožo. Letni prirast lesenega dela debla označujejo znani krogi, ki jih vidimo na vsakem prerezu večletnih rastlin. Tudi koža se vsako leto spremeni v skorjo ko odmrjejo njene žive celice ter se v njih nakopiči plutovina. Ker koža s tem zgubi svojo prožnost, nastala skorja razpoka, ko se deblo zdebeli.
V praktičnem sadjarstvu posvetimo vso skrb samo koži, lesenemu delu debla pa le izjemoma. Kožo čuvamo pred poškodbami, odstranjujemo staro in razpokano skorjo, ostrgamo-mah in lišaje, ki so se naselili na mrtvi skorji. Kožo tudi premažemo z apnom, karbolineji in drugimi sredstvi za uničevanje živalskih in glivnih zajedalcev. Med zaščito kože spada tudi ovijanje debla s slamo in sličnim, da se ubranimo škode od zajca.
Umni sadjar pa izkoristi tudi dejstvo, da po koži odtekajo asimilati iz listja v druge organe rastline. Kadar želi doseči posebno lep sad, preprečuje z obročkanjem, t. j. prereže kožo z nožem, prehiter odtok hrane iz listov. Tako prisili, da se asimi-' lati v večji količini naberejo v plodu, ki postane debelejši, lepši in okusnejši.
Popek je začetna oblika vseh. orgariov rastline, torej ne samo lesenega poganjka, temveč tudi lista, cveta in ploda:
Zato je za prakso zelo važno, da dodo-. bra poznamo značaj in mehanizem popka.
Po položaju, kjer še popek nahaja na vejici, razlikujemo en vrhnji in večstranskih popkov. Vrhnji.popek je najbolje razvit in iz njega ižraste najdeblji poganek. Stranski popki na enoletnem poganjku pri nas .niso vsi enako razviti. Nižje ležeči so navadno .večji, bolj proti vrhu vejice pa manjši. V toplejših podnebjih (Italiji) te razlike v razvoju stranskih popkov nI. Radi tega v teh krajih ni potrebno prirezovanje enoletnih mladik do najmočneje razvitega in zrelega stranskega popka, temneč se lahko pinciranje opusti. Pri nas v hladnejšem podnebju, kjer vsi . stranski . popki le redko v katerem letu popolnoma dozore, moramo vejice prikrajševati do zrelih stranskih popkov.
Vrhnji popek je z malimi izjemami vedno lesni, medtem ko iz stranskih popkov lahko izraste ali list ali mladika, ponekod pa so tudi mešani; Vedno pa prevzame stranski popek lastnosti vrhnega popka, dko se nad njim vejica odreže. Mnogi stranski popki ostanejo speči Več let in začnejo poganjati po daljši dobi spečnosti, ako se pogoji za razvoj povoljno spremenijo. Te lastnosti se poslužujemo, kadar podmladimo pečkasto sadno drevje (hruške, jabolka). Nekatero koščičasto sadno drevje (breskve) ne požene stranskih popkov, drugo' včasih sicer nastavi stranske popke,- toda njihova življenjska sposobnost je' kratkotrajna. Zato navadno podmladi-tev koščičastega sadnega drevja ni uspešna. Izjema je mogoča samo pri zelo bujnih slivah, toda takrat se okoli rane razvijejo adventivne oči in stranski popki. Ad-ventivne oči se razvijajo vedno na starem lesu izpod skorje. Pečkasto sadno drevje ima zadostno število takih adven-tivnih oči, pri koščičaštem pa so bolj redke. Iz adventivnih oči se razvijejo samo neplodne mladice, na katerih se le sčasoma razvijejo tudi plodni popki.
Po kakovosti razlikujemo lesne, cvetne, listnate in mešane popke, pač po tem, kaj se lahko iz popka razvije. Dobro je vedeti, da zavisi pri pečkatih sadnih drevesih od položaja, prehrane in rezi kaj bo iz popka zraslo. Iz tega sledi, da so pri pečkatem sadnem drevesiu popki mešani ter nimajo stalen značaj, rtasprotno pa je pri koščf-čarjih že v naprej določeno, v kaj se bo popek razvil. Cvetni popki so na košči7 čar jih vedno večji od ■ listnih, a eni in drugi se nahajajo samo na enoletnih vejicah. Če se v drugem letu popki ne razvijejo, oni propadejo. Iz tega tudi. sledi da pri koščičarjih ne moremo z rezjo spremeniti cvetni popek v lesni, kakor je to pri. peškarjih mogoče, pri katerih se vsak z rezjo nastal vrhni popek razvije v lesni poganek
List je delavnica, v kateri še p.redelju-je in. spaja hrana iz zemlje in zraka. Če imamo to nalogo lista pred očmi, nam bo. tudi jasno, da more samo zdravo in dobro razvito listje omogočiti zdrav in obilen rod. Zato je dolžnost vsakejga umnega sadjarja, da brani listje pred raznimi škod-r ljivci.
Da bomo znali pravilno izvesti rez mladih drevesc radi formiranja bodoče krone, moramo vedeti, da so listni popki na mladici. razdeljeni po gotovem pravilu. Listni popki so namreč na mladici razvrščeni v obliki, špirale, ki dvakrat ovija mladico, in sicer tako, da -stoji vsaki šesti list na isti strani mladice kot prvi. Bodoči lesni iz-ganki, katerih popki se nahajajo v pazduhi lista, bodo imeli smer listnega peclja.. Radi tega tudi režemo pri oblikovanju krone mladice na 6 popkov, ker dosežemo
/ia ta način enolično in pravilno razdelitev vej v bodoči kroni.
Cvet je plodilni organ sadnega drevja. Ako se nahajajo na enem drevesu samo moški, a na drugem samo ženski cveti, potem govorimo, da je rastlina dvodomna. Tak slučaj imamo pri murvi. Bolj pogosti so slučaji, da se moški in ženski cvet nahajata na istem drevesu. Taka rastlina je enodomna (oreh, lešnik, smokva). Najbolj razširjen je pojav dvospolnosti, t. j., da se v istem cvetu nahajajo moški (prašniki) in ženski (pestiči) spolni organi (pe-škarji, koščičarji, vinska trta itd.).
Oploditev v sorodstvu, še bolj pa prisiljena samooploditev, nista od koristi za potomstvo. Radi tega narava na razne načine sprečuje ta dva načina oploditve in pospešuje križanje. Navadno doseže to z raznodobno dozorelostjo moških in ženskih plodilnih organov, oziroma s tem, da
V.iM.^\ad.n.iitv.o in kčataKstvo-.
Ing. Ivo
Kakor so v splošni zgodovini bolj ali manj pomenljive letnice glede dogodkov, ki so se izvršili v dotičnem letu, tako so tudi v zgodovini kmečkega gospodarstva leta, ki ostanejo v dobrem spominu ljudem od roda do roda že tudi po ustnem izročilu samem, ako se o tem ne bi vodilo kjersibodi kakršnekoli zapiske. Pri-tem gre v glavnem le za dobre letine tako glede množine kakor tudi glede kakovosti, so to na pridelkih bogata leta, sc to posebne dobri vinski letniki.
Pri njivskih in travniških pridelkih, pa tudi pri sadju in zelenjavi je vsakoletna razlika v glavnem le v množini, kakovost pa, ki je podana pred vsem v sorti, je več ali manje vedno enaka, ako so> se spravili pridelki zdravi in v pravem času.
Precej drugače je pri pridelku vinske trte, pri grozdju, oz. moštu ali vinu.
Vsak vinogradnik, vinski trgovec, gostilničar, pa tudi vsak ljubitelj dobre, pristne kapljice — vsak potrošnik ali kon-sument — dobro ve, da si dva letnika tudi v večjem razdobju let nista nikdar popolnoma enaka niti glede množine, niti po kakovosti. Saj še celo isto vino, ki zori v dveh različnih sodih, ne bo v obeh popolnoma enako. Vsak vinski letnik ima svoje posebnosti.
Mnogo je činiteljev, ki vplivajo na množino kakor tudi na kakovost posameznega letnika; n. pr. sorta, podlaga, kakovost zemlje, vreme lanskega poletja, ko so se razvijala zimska očesa, dozo-relost lesa v minuli jeseni, zima, vi-nogradna rez in sploh vsa vinogradna dela z gnojenjem ter z zatiranjem bolezni in škodljivcev, pred vsem pa vreme v celi vegetacijski dobi od časa, ko je vinograd začel zeleneti pa do končane trgatve. So nekatere okolščine, ki so nespremenljive, v vinogradu leto za letom enake kakor so sorta, ameriška podlaga, zemlja, več ali manje tudi obdelovanje zemlje, druge okolščine so pa zopet vsako leto drugačne in ravno te določajo v prvi vrsti kakovost in množino.
je kemični sestav soka, ki ga izločuje pestič takšen, da preprečuje kalitev lastnega cvetnega prahu, nasprotno pa pospešuje kalitev tujega. Ker se samo oplojen cvet razvije v sad in plod, je narava se pobrigala, da z barvo in dišavo cveta, oziroma s sladkim sokom, ki ga nektarije v cvetu izločujejo, primarni razne žuželjke, da prinesejo na svojem telesu tisti cvetni prah iz drugega drevesa, do katerega ima to drevo spolno privlačnost. V krajih, kjer živi mnogo žuželjk, so rastline bolj izbirčne glede cvetnega prahu, potrebnega jim za oploditev. Nasprotno pa so na visokem severu skoro vse rastline samooplodne, ker primanjkuje žuželjk, ki bi oploditev posredovale. Odkar poznamo veliko važnost križanja v sadjarstvu, pridobiva čebelarstvo vedno večje upoštevanje tudi kot posrednik pri oploditvi cvetov na sadnem drevju.
Zupanič
žino in kakovost letine — to je vreme. Pri. tem še moramo upoštevati tudi vreme leta 1941.
Ko so se lansko poletje razvijala zimska očesa na letnih mladicah, je bilo vreme primerno vlažno, pa ne prevroče. Prehrana nastajajočih zimskih očes je bila zadostna. Jesen pa je bila do 23. oktobra, ko je zapadel prvi sneg, prav lepa, tako da je les lahko dobro dozorel in žnjim vred tudi očesa z osnutkom bodočega nastavka. Iz vsega tega se je dalo sklepati, da bo letošnja trgatev zadovoljiva, kar se množine tiče.
Minula zima z obilico snega je bila dolga, večinoma suha in izrazito mrzla. 23.
januarja je bil najhujši mraz; temperatura je padla na —30° C. Trda zima je trajala nekako do sv. Matije, nakar je nastalo toplejše vreme in se je sneg začel polagoma topiti. Zginil je do polovice marca. Toplo vreme je trajalo dalje, saj se je slišalo prvo grmenje že okoli sv. Jožefa.
Ostri mraz vendarle ni napravil večje škode po vinogradih, bodisi da v pravih vinogradnih legah temperatura ni bila tako nizka, bodisi da je postala vinska trta tudi za tako oster mraz manj občutljiva in bolj odporna. Vsled mraza sc trpeli letos le vinogradi v nizkih, za vinograde neprimernih položajih, oziroma le posamezni iz kakršnegakoli vzroka oslabljeni in zato manj odporni trsi. — Iz previdnosti radi morebitne škode po mrazu so razsodni vinogradniki pri letošnji trsni rezi namenoma naložili trsom več, kakor običajno in tudi s tem, ker je škoda izostala, pripomogli do večjega pridelka.
Prvi in zadnji teden aprila sta bila pra-^va aprilska, kar se vremena tiče, mokra in hladna; le sredina meseca je bila suha in nekoliko topla. Vinska trta je začela počasi odganjati.
Kakor konec aprila, tako je bil tudi začetek maja nekoliko hladen in deževen, nato pa prav topel do ledenih mož, ko se je vreme kakor vsako leto nekoliko ohladilo. Druga polovica maja pa je bila topla in vremensko prekrasna. V tem času
je bil enkrat izdaten dež. Tako vreme je spravilo vegetacijo — razvoj vinske trte normalni ugoden tir. Povsod se je pokazal prav odličen nastavek grozdja, ki je dobro ocvetelo.
Meseca junij in julij sta bila topla, vendar pa ne vroča in za vegetacijo prav
ugodna. Tu in tam je bila krajša, običajna poletna, vendar ne prehuda nevihta. Huda toča je bila samo v Gornjih Slovenskih goricah in je napravila v nekolikih občinah prav občutno škodo. V novomeškem vinorodnem okolišu je bilo nekaj drobne toče, pa brez večje škode.
Kot nalašč je bilo letos poletno vreme (ako, da se peronospora ni nikjer pojavila v škodljivi meri tudi tam ne, kjer niso imeli dovolj škropiva, bodisi galice, bodisi nadomestkov. Lahko zabeležimo, da že dolgo ni bilo vreme tako naklonjeno našim vinogradom in vinogradnikom kakor letošnje poletje. Nekoliko drugače je žal bilo v onih zgoraj omenjenih vinogradih, ki jih je toča hudo oklestila. Razcefedrano listje kakor tudi ranjeni grozdiči so pero-nospori na stežaj odprli vrata v svojo notranjost.
Pravo poletje se je začelo še le s 13. avgustom, ko je bil zadnji izdatnejši naliv. Po tem dnevu je bilo vreme vroče in suho brez vsakih padavin tja do 13 septembra. Tako vreme je začelo mehčati grozdje, povzročilo pa je tudi mestoma po vinogradih, zlasti v višjih legah, v ka-menitih in plitvih zemljah pravo sušo, ki je prišla do živega tudi koreninam vinske trte in je začelo grozdje veneti radi pomanjkanja vode.
Od 13. septembra dalje do konca meseca je parkrat kratko časa deževalo — tudi kratke nevihte so bile — kar je prekinilo sušo in izredno ugodno vplivalo na zorenje grozdja. Kljub dežju in jesenskemu času se ozračje ni ohladilo, temveč je i ostalo tudi nadalje prijetno toplo, po popoldnevih celo vroče. Enako vreme je trajalo še nadalje v mesecu oktobru, vendar pa je začela polagoma pojemati solnčna toplota.
Tako je torej bilo vreme, ki nam je naklonilo letnik 1942.
Povsod se j? izvršila trgatev v najugodnejšem vremenu za grozdje ter v najlepšem in najprijetnejšem vremenu za tr-gače cz. berače.
Prve dni oktobra je bila trgatev na Dolenjskem večinoma končana. Grozdje je bilo v tem času v glavnem zrelo in popolnoma zdravo kakor redkokdaj.
Letošnja trgatev je zadovoljila vinogradnike po množini, kakor tudi po splošno dobri kakovosti.
Nič ni nenavadnega, če slišiš letos iz raznih slovenskih vinorodnih krajev, da so imeli mošti sort kakor so rulandec, tra-minec, beli burgundec, rfenski in laški rizling splošno okoli 22—24fl/ij, kraljevina 19—20%, žlahtina, kavčina in druge navadne sorte 17—18"/« sladkorja in pri tem 6—9 %0 kisJine. Vse to pomeni, da bcdt> letošnja naša vina splošno prijetno pitna in od boljših sort tudi primerno močna in polna.
Vsak vinogradnik, ki je hotel in z ozi-rom na varnostne okolščine na terenu tudi mogel pobrati grozdje ob pravem času najboljše zrelosti, ima v svoji kleti letnik take kakovosti, ki se lahko postavi ob strani najboljšim v tem stoletju.
Letnik 1942
Zelo se poudarja, da je letnik 1942. podoben sedemnajščeku, letniku, ki je bil v tem stoletju najboljši, in ki je bil eno leto pred zaključkom minule svetovne vojne. Dal Bog, da bi zadnje slično veljalo tudi za letnik 1942.
Želeti bi bilo, da bi naši vinogradniki s pametnim kletar j en jem napravili iz let-
2UOHCHAja.
Koliko mleka daje prašiča? Pri pravilni prehrani daje povprečno prašiča skozi 8 tednov po 4.7 kg mleka dnevno. To se je ugotovilo tako, da se je prasce pred in po sisanju vagalo. Količina mleka, ki ga daje prašiča po 8 tednih je še vedno tako izdatna, da pokrije 40%> hrane, ki jo prasci v tej starosti rabijo. Iz tega sledi, da ni pravilno, če prasce zgodaj odstavimo. Kot pravilo naj velja starost 10 tednov, seveda le tedaj, če je prašiča zdrava in če smo jo ves čas zadostno in pravilno hranili.
Pitanje s sladkim ali kislim mlekom? S
hranilnimi poskusi se je ugotovilo, da je skupina svinj, pitana s kislim mlekom, bolje izkoristila hrano kot ona, ki je bila hranjena s sladkim mlekom. Za 1 kg prirasta se je v prvem slučaju rabilo 3.86 kg hrane, v drugem pa 4.08 kg. Ko so se svinje zaklale, se v kakovosti mesa in masti ni našlo nobene razlike.
Vpliv polnega mleka. Z dolgotrajnimi poskusi se je končno nedvomno dokazalo, da male količine polnega mleka, primešane v hrano svinj, ki še rastejo, zelo pospešujejo prirast po teži. Tako se je že s samo '/* 1 mleka na glavo doseglo za I0°/o večji prirast kot brez mleka.
Dober svinjak varčuje s hrano. Koliko koristi zdrav, higienični in topel hlev v svinjereji, kaže sledeči slučaj, ki je bil z ozirom na njegove ugotovitve točno kontroliran. Stari hlev je gospodar preuredil in popravil. Vzdignil je pod, uravnal je odtok ščavnice, uredil moderno ventilacijo in namestil na. severni strani dvojna okna. S tem je dosegel manjšo uporabo hrane, oziroma boljše izkoriščanje, saj je v popravljenem hlevu porabil za dosego
1 kg prirasta za 'U kg manje hrane, kakor poprej v starem hlevu!
Beljakovine pri pitanju mesnatih svinj.
Mladi prašiči, ki dosežejo pitani 80—100 kg, rabijo več beljančevin kot pa odrasle .svinje, ker njihovo telo še raste. S poskusi se je ugotovilo, koliko beljančevin rabi dnevno prašič razne teže in se je našlo:
Teža prašiča	Gramov beljančevin dnevno
20—30 kg	142 g
30—40 „	215 „
40—50 ,„	243 „
50—60 „	264 „
60—70 „	294 „
70—80 „	280.,,
Povprečno rabi prasec 250—275 g beljančevin dnevno. Potreba raste do teže 70 kg, potem pa začne opadati!
Velikost in rast prascev. Teža in velikost prascev, takoj ko so se oprasili, je odvisna od lastnosti merjasca in od tega, kako smo hranili prasico med brej ostjo. Koliko so vredni prasci za daljno rejo, spoznamo najbolje po teži, ki jo dosežejo
nika 1942 ne samo običajno dobro vino, temveč »veliko« vino, ki bo slovenskemu vinogradništvu v ponos, vinogradnikom izdatni vir potrebnih denarnih dohodkov ter njim in nam vsem v uteho v teh hudih časih. Zato mu posvečajte vso strokovno nego z ljubeznijo kakor »otroku« z izrednimi lastnostmi.
s starostjo 4 tednov. Ta teža naj bi znašala pri oplemenjeni nemški in pri angleški pasmi vsaj 5 kg. Vendar pa že lahko sklepamo tudi po teži ob rojstvu ali bodo prasci za rejo ali ne. Če namreč vse prasce zvagamo takoj po prašen ju in primerjamo težo posameznih živali s pov-
Zakaj ne redimo
Opozarjali smo že v »Kmetovalcu«, da mora tehtati 4 tedne staro prase vsaj 5 kg. Če prase to težo ne doseže, nekaj z njim ni v redu in tudi nikoli ne bo dohitelo svoje tovariše, ki temu zahtevu odgovarjajo. Tako »zanikerno« prase izkorišča hrano kar najbolj slabo. Navadno zastane v rasti in ko doseže njegov zdravi tovariš že težo za zakoli, ono tehta še le polovico njegove teže. Požre pa zanikerno prase skoro ravno toliko kot zdravo. Dandanes, ko nimamo odveč krepke hrane za pitanje svinj, se nam bo splačalo hraniti samo res zdrave in lepo napredujoče živali. Zanikerneže pa takoj, ko jih odstavimo, raje prodamo mesarju ali sami zakol jemo.
Zanikerneži nas ne oškodujejo samo na hrani, oni so tudi manje odporni proti
Gospodarsko lastnost kokoši cenimo po številu znesenih jajc. Kokoš, ki nam na leto ne znese vsaj 100 jajc, ne krije zlasti dandanes niti stroškov krmljenja in ni zato gospodarska. Rjava štajerka, ki je danes že selekcionirana na dokaj višjo nesnost, nam daje brez posebne oskrbe 150 in tudi več jajc na leto. V rejskih središčih in pri posameznih perutninarjih pa se pojavljajo celo kokoši, ki znesejo 250 in tudi več jajc na leto. Pa poreče kdo: »Saj to ni mogoče; s čim jih neki krmijo?« Vedeti je treba, da število jajc niti ne zavisi toliko od kakovosti krme, pač pa od stalne in daljše odbire dobrih nesnic-ple-menk. Seveda ne smemo gledati perutni-narji v pretirani nesnosti rejnega cilja, ker bi s tem uničili trdnost, odpornost in tudi skromnost naših domačih kokoši — rjavih štajerk.
Četudi si perutninarji resno prizadevamo, da bi odgojili kokoši, ki bi nam znesle več jajc, vendar moramo upoštevati pri tem zgornje pomisleke, če nočemo biti nehote nazadnje oškodovani. Ne vzrejajmo
prečno težo vseh, bomo ugotovili po daljni rasti, da prasci, ki so takrat, vagali za V2 kg manje kot je povprečna teža, prav slabo napredujejo. Takšni prasci bodo po 10 tednih, ko jih bomo odstavili, vagali vsaj za 3 kg manje od svojih naprednih vrstnikov. Sicer se trdi, da zavisi teža prasca, v trenutku kadar ga odstavimo,, edino od dojnosti prašiče. Izkustvo pa kaže, da prasci, ki so ob rojstvu vagali '/2 kg manje kot je povprečje gnezda, nikoli ne morejo doseči svoje vrstnike, pa tudi če jih navadimo sisati na najbolj mlečnem sesku. Iz tega sledi, da je dojnost matere merodajna samo za napredovanje najtežjih prascev istega gnezda, ne pa tudi za postržke.
V maloštevilnem gnezdu je več moških živali. S statistiko je dokazano, da je v gnezdih, ki štejejo manje od 10 prascev, navadno več moških živali kakor ženskih. Znanost še ni ugotovila vzroke tega pojava.
zanikrnih prascev?
- boleznim. Dostikrat postanejo rahitični ter tudi iz tega vzroka ni priporočljivo jih dalje rediti. Radi svoje slabe odpornosti proti boleznim, predstavljajo zanikeržni stalno nevarnost okuženja za druge živali. Znano je, da se kali bolezni nahajajo v vsaki živali. Zdravo telo proizvaja dovoljno protistrupov, ki bolezenske kali umore ali jih napravijo neškodljive. Nasprotno pa se v oslabljenem organizmu bolezenske kali bujno razvijajo, premagajo protistrupe, postanejo posebno »napadalne«, ter ogrožajo ostale svinje v svinjaku. Kdor torej pravočasno odstranjuje zanikerneže, pospešuje zdrastveno stanje svoje črede in doseže, da se v njegovem hlevu zanikerneži sčasoma sploh ne pojavijo več.
. zato rekordnih nesnic, marveč kokoši s | povprečno nesnostjo 140 do 160 jajc na leto, vsaj po 60—63 gramov težkih. Le tako J bomo ohranili kakovost in množinoi mesa rjave štajerke, ki je poleg dobre nesnosti njena druga dragocena gospodarska lastnost.
Kako bomo vse to dosegli? S stalno, natančno in vestno odbiro ali selekcijo. Zato velja danes še prav posebno to, da upoštevamo pri odbiri za pleme le najboljše blago, t. j. zdrave, krepke in čisto-pasemske živali. Le od takih smemo pričakovati zdravo in donosno potomstvo. Seveda more odbiro dobrih nesnic vršiti le perutninar, ki ima zaklopna gnezda in vodi kontrolo nesnosti svojih kokoši. Samo po zunanjih znakih ne bo vedno mogoče odbrati za pleme najboljših kokoši.
Kaj naglo se bliža čas, ko bo perutninar potreboval jajca za nasad. V decembru, najkasneje v januarju mora zato sestaviti i plemensko rodbino.
| Pri tej odbiri je najvažnejši petelin, ki prenaša dobre lastnosti svoje matere na
Zanimivosti iz svinjereje
p.e.h.utH.CH.ahitv.0.
Sestava plemenske rodbine
Paljk Leopold'
hčerke — bodoče nesnice. Za vsakega resnega perutninarja je ta odbira. najtežja, ker naj si tudi razpolaga z najboljšimi plemenkami, bo morda , z novim, od drugod prinesenim; petelinom uriičil ves dotedanji trud in. napor. Kje naj tedaj poišče novega glavarja družine? Samo v kakem rejskem središču odnosno pri kakem priznanem perutniriarju, ki vodi preizkušnjo nesnosti, ima sestavljene plemenske rodbine in označene živali, in ki vodi rodovno knjigo plemenk in plemenjakov, v kateri so navedeni poleg porekla in lastnosti tudi gospodarski uspehi posameznih živali. Zato se tudi ne Sme perutninar plašiti večjega izdatka za takšnega prvovrstnega plemenjaka. Ko sem pred dvemi leti plačal za 8;-mesecev starega izbranega petelina 150 din, se mi je sosed smejal, češ, da dobi na trgu za išti denar štiri' prav takšne živali. Pokazal sem mu tudi .: izpisek iz rodovne knjige in. skušal dokazati upravičenost večjega izdatka, pa vse zaman,s češ, saj petelin je petelin. In vendar je petelin v kokošjem rodu najvažnejši činitelj, ker je posrednik dobrih in slabih lastnosti-, ki .jih podedujejo hčer-ke-jarkiee od svojih starih, mater-kokoši. To načelo je v vzreji naraščaja najvažnejše in si ga moramo prav' dobro zapomniti. Plemenjak mora tedaj izhajati od dobre kokoši-nesnice. Le takšnega se izplača nabaviti, pa _ četudi stane dva- do ■štirikrat toliko kot navaden petelin.
Ko ima perutninar končno dobrega plemenjaka, tedaj odbere izmed svojih kokoši najboljše nesnice in sestavi plemensko rodbino, ki jo namesti v posebno tako zvano rodbinsko kurnico, kamor ne more do plemenk nobeden drug petelin. Pri od-biri plemenk je treba biti skrajno previden in natančen. V rodbinsko kurnico spadajo res samo najboljše živali, ki jih ne odbiramo le po njih zunanjosti, ampak tudi po drugih'važnejših vidikih, kot so: ugotovljena primerno visoka nesnost, teža jajc, barva jajčne lupine, ki mora biti pri jajcih rjavih št.ajerk bela itd. Lahko je tudi razumeti, da od majhne kokoši ne moremo pričakovati posebno krepkih potomcev. Zato bomo odbrali za plemenke živali, ki so dovolj težke. Štajerska kokoš mora tehtati ca; 2 kg, petelin pa najmanj 2.25 kg. . Živali moramo vsekakor stehtati, ker nas oko sicer večkrat lahko vara. Kokoši najlaže stehtamo, proti večeru, ko so se že odpravile spat. Plemenka naj ima širok, poln in globok trup ter dobro razvit trebuh. Seveda moramo vsako posamezno kokoš vzeti v roke, jo otipati, ker šele na ta način je mogoče ugotoviti njen telesni, ustroj. Zaradi gostega perja bi se pogosto kaj lahko varali. Sele ko smo imeli v rokah večje število kokoši, moramo ugoto- -viti njih telesni.ustroj in odbrati najboljše za pleme. Greben in podbradek dobre nesnice morata biti -intenzivno rdeča,' oko rdečkasto in živahno, kljun kratek, močan, . belkast in le na koncu nekoliko ukrivljen. Motno oko, bledičen greben in priuhki pa pričajo, da ni žival' povsem' zdrava. Tudi od takšne živali ne moremo pričakovati' krepkih potomcev. Barva očesnega obročka jarčice, ki še ni prenesla, je rumenkasta kot koruzna, moka, medtem ko je. pri kokoši, ki je že znesla dosti jajc, svetlejša. Prav tako odbirajmo za pleme rjave štajerke, ki imajo belo kožo in bele noge. Rumenonoge štajerke odpravimo čimprej' Z naših kmečkih dvorišč.
Iz vsega navedeftega je razvidno, da moramo pri sestavi plemenske rodbine paziti na mnoge okolnosti in zato ni vseeno, kakšne živali določamo za pleme. Pleme-
njaku štajerske pasme pridružimo lahko 15—25 kokoši-, rodajlandcu 10—12 kokoši, plemenjaku najtežjih pasem, kot so n. pr. wiandotke, pa samo 8 kokoši. Po 15 dneh . skupnega bivanja smemo računati,- da so jajca oplojena i'n jih zato že lahko nasa-jamo.
Največjo pažnjo je treba sedaj posvečati prehrani plemenske rodbine. Od plemenk ne smemo zahtevati, da nam v decembru, januarju in februarju znesejo čimveč jajc'. Raje poskrbimo, .da plemenke v tem času počivajo.ter si na ta način naberejo telesnih mbei za marec, ko bomo potrebovali njih jajca za nasad. Zaradi tega -jih sedaj se ile bomo krmili s preveč beljakovinasto hrano. Zimska jajca nam zdaj dajejo letošnje jarčice, ki jih moramo zato izdatno
Vodja fašizma Predsednik vlade s
na podlagi kraljevega ukaza z dne 18. septembra 1942-XX kraljevega ukaza z dne 25. avgusta 1942-.XX, No. 1031, čl. 14. črka b) kraljevega ukaza z dne 29. maja 1941-XIX No. 489 po zaslišanju II. sekcije višjega sveta za kmetijstvo in gozdarstvo
odloča:
Cl. i.
Napoveduje se državni natečaj med -italijanskimi državljani arijske rase, vpisanimi v P. N. F., obdelovalci kmetijskih posestev v Kraljevini, Libiji in na -italijanskih .otokih Egejskega morja za povečanje kmetijske proizvodnje v gospodarskem letu 1942-43-XX—XXI.
Glavni predmet tekmovanja tvorijo sledeče. rastline; žita, krompir, -stročnice za zrnje, sladkorna peša, krmske rastline pa tudi živinoreja s posebnim ozirom iia pro-.izvodnjo mleka.
Natečaj obstoji iz pokrajinskih tekmovanj (eno za; vsako pokrajino Kraljevine in- Libije in eno za italijanske otoke Egejskega morja) in iz državnega tekmovanja, ki se ga bodo mogli udeležiti samo oni tekmovalci, ki bodo dosegli prvo nagrado ustrezne skupine v pokrajinskem tekmovanju.' ■
Posestva tekmovalcev' bodp razdeljena v sledeče tri skupine:
Velika posestva, če znaša skupna površina njiv z vštetimi večletnimi umetnimi travniki nad 80 ha v pokrajinah Pie-monta, Ligurije, Lombardije, Benečije. Ljubljane, Dalmacije in Emilije; nad 80 ha v pokrajinah Toskane, Marke, Umbri-je, Lucije in Kampanje, nad 150 ha v pokrajinah Abruccv,- Puli je, Lukanije, Ka-labrije, Sicilije, Sardinije, Libije in na otokih Egejskega morja.
Srednja posestva, če znaša skupna površina njiv z vštetimi večletnimi umetnimi travniki 15—80ha v pokrajinah Pie-monta, Ligurije, Lombardije, Benečije, Ljubljane, Dalmacije in Emilije; 20—120 ha v pokrajinah Toskane, Marke, Umbri-je,'Lacije in Kampanje, nad 150 ha v po-
krmiti z beljakovinasto hrano (na glavo en dan Vsaj 15 g beljakovin), medtem ko dajajmo plemenkam le polovico tega, da ne prično prezgodaj nesti.. Sele 14 dni, preden si želimo yalilnih jajc, jih krmimo bogateje z beljakovinasto hrano. Plemenkam ne smemo pozabiti dajati zelenjave skozi vso zimsko dobo,- Okisane krme zadostuje 10 g za glav.o en dan. Nadalje pazimo na čistočo v_ kurnici. Vsak dan jim očistimo blato z gred,-vsak teden pa jim. kurnico sveže nasteijimo. Napajalnik in koritca naj bodo vedno čisto umita:
Morda se. zde komu vse to malenkosti, ki pa so vendar neobhodno potrebne za uspeh naših plemenk odnosno njih potomstva. .	i	•
krajinah Abrucov, Pulije, Lukanije, Ka-labrije, Sicilije, Sardinije, Libije in na .talijanskih otokih Egejskega morja.
Mala posestva, če znaša skupna površina njiv z vštetimi večletnimi umetnimi travniki do 15 ha v pokrajinah Piemo-nta, Ligurije, Lombardije, Benečije, Ljubljane, Dalmacije in Emilije; do 20 ha v pokrajinah Toskane, Marke, Umbrije, Lacija in Kampanje; do 30ha v pokrajinah Abrucov, Pulije, Lukanije, Kalatordje, Sicilije, Sard!in)ije, Libije in- italijanskih otokov
Pri državnem tekmovanju bodo nagrade za tri zgoraj naznačene skupine posestev posebej priznane, in sicer po priloženi tabeli D.
Pri vsakem pokrajinskem tekmovanju bodo nagrade priznane ločeno za vsako izmed treh posestnih skupin, ki se nahajajo v pokrajini.
CL 2.'
Prošnje za uvrstitev v tekmovanje, kolkovane z 6 lir, je treba vložiti do 31. januarja 1943-XXI pri Pokrajinskem kmetijskem inšpektoratu pokrajine, v kateri se nahaja posestvo tekmovalca.
Tekmovalci se udeležijo tekmovanja s celotnim gospodarstvom in organizacijo kmetije, ki se z njo prijavijo.
Isti tekmovalec, more • vložiti lečene prošnje in se prijaviti za tekmovanje z različnimi posestvi in sicer tolikokrat, kolikor posestev obdeluje, ne da bi pa mogel doseči več kakor eno nagrado v vsakem pokrajinskem ali v državnem tekmovanju. . -	... •
Tekmovanja se r<e morejo udeležiti kmetovalci, ki prijavijo posestvo, čigar skupna površina je manjša kakor 3 ha.
V natečaj se ne sprejmejo ustanove, ki za njih vzdrževanje .prispeva država, ali. ki imajo kmetijsko posestvo, za katerega ■upravljanje prejemajo redne prispevke od države.
' ■ .	Cl. 3.
lUiadne, in cUuž£tene. vesti.
Državni in pokrajinski natečaj za povečanje kmetijske proizvodnje
a)	skupna proizvodnja posestva — Vštevši tudi ona drevesnih kultur (iz-vzemši čisti, gozdni okrasek), če te kulture ne presegajo 50fl,'(: posestva samega — ki se je dosegla bodisi s povečanjem že-obdelane zemlje, ali z uvedbo postranskih kultur v največji možni meri, ali z umnim . obdelovanjem, s katerim se je kar najbolj povečala proizvodnja sama in so bile premagane, kolikor je le možno, krajevne in iz vojnega stanja . izviraj oče te-žkoče; .
b)	razpoložljive količine poljskih pridelkov, ki so določene. za prodajo;
č) količina in kakovost živinorejskih proizvodov, posebno proizvodnja mleka v enih okoliših in na onih posestvih, kjer • je ta proizvodnja zelo pomembna.
Nagrad ne bodo mogli dobiti oni tekmovalci, ki ne bodo Upoštevali predpisov načrta 6 kmetijski proizvodnji v smislu kraljevega odloka-zakona od' 25. avgusta' 1942-XX št. 1031.
Čl. 4.
Pokrajinski kmetijski odbori bodo v smislu čl. 8. kraljevega odloka-zakona z dne 25. avgusta 1942-XX št. 1031 razpolagali za nagrade, ki pridejo v poštev pri pokrajinskem tekmovanju, z vsoto, označeno v tabeli A.
Ta vsota bo razdeljena v nagrade različnih vrst za posestne skupine v smislu ČL 1.
Nagrade se morajo objaviti kmetovalcem najkasneje do 30. novembra 1942-XXI z razglasom, v katerem bo zgoraj imenovani odbor objavil tozadevni odlok, spopolnjen z navedbo vrste posameznih nagrad za pokrajinsko tekmovanje in smernic tehničnega značaja, ki jih bo odbor sam določil po krajevnih razmerah.
Ako bi bilo vrednih tekmovalcev v kaki posestni skupini premalo, more odbor na sedežu tekmovalnega razsodišča dodeliti odvečne premije te skupine drugim posestnim skupinam.
;•'• • •	CL 5, .-.
Vsako pokrajinsko tekmovanje bo vodila komisija, ki jo bo imenoval pokrajinski kmetijski odbor.
Komisija sama se bo mogla deliti v podkomisije za različne okoliše pokrajine in pooblastiti' tudi posamezne člane za poizvedbe manjše važnosti, toda vse skupno 1 tehničnim osobjem pokrajinskega kmetijskega inšpektorata.
Ko bo komisija s posebnimi ogledi na mestu samem zbrala in ugotovila stvarne podatke na kmetiji vsakega tekmovalca, vpisanega v tekmovanje, bo začela presojati udeležence tekmovanja po vidikih, v smislu čl. 3. in smernicah tehničnega značaja, določenih v smislu čl. 4. po pokrajinskem kmetijskem odboru ter razdelila kmetovalce v dve skupini: v one, ki niso vredni nagrade in one, ki zaslužijo nagrade. Za zadnje bo sestavila lestvico.
Končnoveljavno bo razsodil in dodelil nagrade pokrajinski kmetijski odbor, ki mora dokončati svojo nalogo najkasneje do 30. decembra 1943-XXII.
V tem roku bo vsak pokrajinski kmetijski odbor dostavil ministrstvu za kme- • tijstvo in gozdove: a) besedilo seje, na kateri je bilo sklenjeno dodeliti nagrade, lestvico tekmovalcev, za vsako posestno skupino, ki so zaslužili nagrade in ozna-
čbo dodeljenih nagrad; b). izvirne prijave tekmovalcev, sprejetih k . tekmovanju v državnem tekmovanju.
Čl. 6.
Ministrstvo za kmetijstvo . in gozdove more vsak čas zahtevati pojasnila, ki jih bp smatralo za potrebne.
Cl. 7.
Razsodiščna komisija državnega tekmovanja bo imenovana z odlokom : Ministrstva za kmetijstvo in gozdove do 31. marca 1943-XXI.
Cl. 8.
■ Če se je nagrajeni tekmovalec kakor koli poslužil ža vodstvo pri obdelovanju posestva pomoči tehničnega ravnatelja (upravitelja) je dolžan izplačati; le-tetou četrti del dosežene nagrade.
V primeru solastništva, delnega kolon-stva ali šoUživanja je nagrajeni tekmovalec dolžan kolenom ali souživalcem ustrezajoči del nagrade, znižane za vsoto, ki pripada po določilih prednjega odstavka tehničnemu upravitelju — če je nastavljen —. izplačati v istem razmerju, kakor so razdeljeni pridelki posestva na osnovi pogodbe o kolonstvu. ald o souživanju.
.Čl. 9.
Za izvedbo natečaja v Libiji in na italijanskih otokih Egejskega morja bodo naloge, zaupane pokrajinskim vodečim komisijam, pokrajinskim kmetijskim odborom in pokrajinskim kmetijskim inšpektoratom izvrševali kraljevi kmetijski pokrajinski uradi Libije oz. generalne direkcije kmetijstva, in gozdov vlade italijanskih otokov.
Čl. 10.
Izdatek za nagrade tega tekmovanja v skupni višini Lir 5.000.000,— bo obremenjeval proračun izdatkov Ministrstva za kmetijstvo in gozdove za proračunsko leto 1943-1944/XXI-XXII na part, ki odgovarja partiji štev. 78 proračunskega leta 1942-1943/XX-XXI.
Pričujoči odlok'bo sporočen najvišjemu računskemu uradu, da ga zabeleži.
Nagrade za državno tekmovanje.
Skupina: velika ■ posestva -— 15 nagrad vsaka po Lir 100.000;
skupina: srednja posestva — 15 nagrad vsaka po Lir 50.000;
skupina: mala posestva — 20 nagrad vsaka po Lir 20.000
Pokrajinsko tekmovanje.
Pokrajinski kmetijski odbor v Ljubljani je na osnovi pooblastila, ki mu ga daje zgoraj navedena uredba Voditelja fašizma in Predsednika vlade, odredil sledečo razdelitev nagrad za skupni znesek Lir 50.000, ki je dodeljen pokrajini. Kategorija;— velika posestva, ki imajo skupno površino njiv z vštetimi večletnimi umetnimi travniki nad 80 ha:
Skupina: srednja posestva,; ki imajo skupno površino njiv z vštetimi večletnimi' travniki 15—80 ha:
1.	nagrada 4000 lir
2.	nagrada 2500 lir
3.	nagrada 1500 lir
4.	nagrada 1000 lir
5.	nagrada 800 lir
6.	nagrada 800 lir
7.	nagrada '700 lir
8.	nagrada 700 lir
9.	nagrada 500 lir 10. nagrada 500 lir
Skupina:'mala posestva, ki imajo skupno površino njiv z vštetimi večletnimi umetnimi travniki 3—15 ha: '■',..'■
1.	nagrada
2.	nagrada
3.	nagrada
4.	nagrada 5.. nagrada
6.	nagrada
7.	nagrada
8.	nagrada 9.. nagrada
10.	nagrada
11.	nagrada
12.	nagrada
3000 lir 2500 lir 2200 lir 2000 lir 1700 lir 1400 lir 1200 lir 1000 lir. 900 lir 800 lir 700 lir 600 lir
13.	nagrada.
14.	nagrada
15.	nagrada
16.	nagrada
17.	nagrada
18.	nagrada
19.	nagrada
20.	nagrada
21.	nagrada
22.	nagrada
23.	nagrada
24.	nagrada
500' lir' 500 lir 400 lir 400 lir 400 lir 300 lir 300 lir 300 lir 250 lit 250 lir 200 lir 200 lir-
1.	nagrada
2.	nagrada
3.	nagrada
4.	nagrada
5.	nagrada
5000	lir 4000 lir 3000 lir
2000	lir
1000	lir
Posestva, ki se udeleže pokrajinskega tekmovanja v okviru državnega natečaja za povečanje kmetijske proizvodnje, bodo po določilih čl. 3 Ducejevega odloka pregledana in presojena v svoji celoti, vpo-števajoč pri tem krajevne pogoje okolice, v podrobnostih pa se bodo pritegnile v presojo'sledeče ainjemice:
1.	način gospodarske uprave,
2.	zboljšave in ureditve zemljišč vsega posestva; kakor tudi posameznih parcel,
3.	zmanjšanje, neplodnih površin,
4.	shranjevanje in uporaba hlevskega gnoja in gnojnice,
5.	shranjevahie in uporaba krmil in postranskih pridelkov gospodarstva,
6.	uvedba- kisfirija krme.
Kmetovalci Ljubljanske pokrajine!
Pokrajinski kmetijski odbor se obrača, na Vas z živim in toplim vabilom, da se udeležite pokrajinskega tekmovanja- za zvišanje kmetijske proizvodnje, da bi se pomerili v svojih sposobnostih in v svojem navdušenju na važnem poprišču s .tovariši starih pokrajin Kraljevine.
Gotovi smo Vašega pristanka in ne dvo-. mimo, da si. boste znali priboriti čast v odlični tekmi, med seboj in s tovariši drugih pokrajin ter tako, čeprav s skromnim prispevkom pomagali izvršiti težko nalogo, ki. čaka kmetovalce, da zagotovijo narodu prehrano.
Načelnik kmetijskega inšpektorata Predsednik pokrajinskega kmetijskega odbora:
Dr. Giacomo Rigoni.
Naročnikom. Tudi za mesece oktober, november in december smo izdali skupno številko. ■;•
Od novega leta dalje pa bo list zopet redno izhajal vs'ak mesec kakor poprej. Seveda ne bo tako obširen, ker se moramo radi štednje s papirjem omejiti na osem . strani. — Naročnina znaša ■ tudi za leto 1943. samo Lit 24.—. Vljudno, prosimo vse dosedanje naročnike, da' se poslužijo priložene položnice in naročnino čimprej nakažejo. .	•	■ '• ■
Inserati se računajo po naslednjih cenah:
i/s strani = Lir 75.---(- Lir 6.— ogl. takse
i/4 strani = Lir 150.--f Lir 12.— ogl. takse
1/2 strani = Lir 300.— + Lir 12.— ogl. takse
i/32 strani = Lir 19.— + Lir 1.— ogl. takse-« Vie strani = Lir 38,— + Lir 1.50 ogl. takse i/12 strani = Lir 50.--f Lir 1.50 ogl. takse
Priloge listu se računajo za vsakih 1000 komadov 38 Lir.
1 gela stran = Lir 600.--Lir 24.-
*	oglasne takse
(26 X 20 cm = 520 cm)
Mala naznanila.
Le proti predplačilu, vsaka beseda 20 cent., najman, 5 Lir z oglasno takso.
Upravništvo ne prevzame posredovanja. Vsakega 12. v mesecu se zaključi sprejemanje oglasov za prihodnjo številko.
Brinje in fige za žganjekuho
ima na zalogi tvrdka IVAN JELAČIN, Ljubljana,
Aškerčeva cesta 1, telefon 26-07.	1
Figei za žganjekuho
uobite najceneje pri Ant. Krisper-coloniale, Ljubljana, Tyrševa (Dunajska) cesta 31.	2
Posetiie kavarno „TABOR"
v Ljubljani
Oglasi v
»Kmetovalcu" imajo uspeh?
Docent dr. Mafko: SKRIVNOSTI
ČLOVEŠKEGA TELESA
218 strani, 81 slik......Lir 29 —
Razvojni vpliv na človeško telo, da se žensko telo spremeni v moško, določitev spola itd. itd.
Lapuh:
MED LOVCI IN PASTIRJI
64 strani, 13 slik.......Lir 10 —
Naročite pri: J. SLASNIKA NASL., univerzitetna tiskarna, litogr. in kartonaža, Ljubljana, Breg 10-12
SIOVENIA TRANSPORT JOSIP L. ŠILIH
ŠPEDICIJA —MEDNARODNO TRANSPORTNO PODJETJE ZA IZVOZ IN UVOZ BLAGA
LJUBLJANA
MIKLOŠIČEVA C. — TEL. 27-18, 37-18
Obava izvoznega in uvoznega ocarinjenja na carinskih postajah Ljubljana, Jesenice, Rakek. Maribor, SuSak — Železniški in carinski biro — Tarifna obvestila — Vse železniške in carinske informacije brezplačno.
PUPILARNO VARNA!
MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA
izplačuje „A vista vloge" vsak čas, »navadne" in vezane po uredbi. — Sodno depozitni oddelek, hranilniki, tekoči računi.
Za vse vloge in obveze hranilnice jamči
MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA
Zaupajte domačemu zavodu!
-	zadr. z neom. j.
v Ljubljani, Tavčarjeva ulica 1
Telefon št. 28-47. — Brzojavi: »Kmetski dom«. — Račun pošt. hran. 14.257. Račun pri Narodni banki
SPREJEMA VLOGE
na knjižice in žiro račune
Za vse vloge nudi popolno varnost. Otvarja tekoče račune. Eskontuje menice. Daje kratkoročna posojila. Izvršuje vse ostale denarne posle.
SLAVIJA
zavarovalna banka v Ljubljani
ZAVAROVANJ/%; požar, vlom, šipe, nesreče na potovanju, zakonita odgovornost, transport, razna zavarovanja avtomobilov, na življenje, posmrtnine i. t. d., prevzame po ugodnih pogojih.
Centrala v LJubljani
Lastno poslopje. Telefon 21-75, 21-75. (iaieva ulica 2.	21-77.
KREDITNI ZAVOD
ZA TRGOVINO IN INDUSTRIJO
LJUBLJANA, Prešernova ulica 50
Telefon štev.: 37-81, 37-82, 37-83, 37-84
Brzojavni naslov: KREDIT LJUBLJANA. - Podružnica Beograd, Uzun Mirkova ulica 10. Telefon il.: 29-154. Brzojavni naslov: KREDIT BEOGRAD
Obrestovanje vlog, nakup in prodaja vsakovrstnih vrednostnih papirjev, deviz in valut, borzna naročila, predujmi in krediti vsake vrste, eskompt in inkaso menic, kuponov, nakazila doma in v tujino, safe-deposits itd.