253
Akvileja. Grof Karol Lanckoronski je spisal monumentalno  knjigo o oglejski patriarhalni cerkvi.
Svatopluk Čech, najboljši češki epik in pro-zaist, je dne 21. februarja obhajal svojo šestdeset-letnico. Njegovih zbranih spisov je izšlo 20 zvezkov. Čech ni kakor Vrchlicky genialni pesnik - improvi-zator, ampak pesnik-filozof, ki je pri vsi bogatosti in različnosti pesniške tvorbe ostal zvest sebi in svojim idealom. Življenje njegovo je življenje samotarja, posvečeno domovini in lepoti; izogiba se družbi in vsa odlikovanja in časti dosledno odklanja. Leta 1890. je odklonil členstvo češke akademije, 1. 1895. častno meščanstvo mesta Prage in državnozborski mandat. V Čechu je popolnoma vtelešen ideal Čeha iz let šestdesetih — Čeha ponosnega in vendar skromnega in neupogljivega,  ki ne išče ne dobička ne slave.
Fr. Št.
Ladislav Gtuis, češki odvetnik, pesnik in pisatelj, je 5. februarja dovršil svojo šestdesetletnico. Quis je eden izmed redkih literarnih pojavov, v katerih praktično delo življenja ni zadušilo sveže, srčne in dosledne ljubezni do književnosti. Iz svoje odvetniške pisarne v preloučskem zatišju pošilja Quis prav cesto v svet nove knjige. L. 1883. je izdal zbirko balad, ki so poleg balad Erbenovih in Nerudovih najboljše v češkem slovstvu. V baladi in liriki Quisovi se kaže globoko znanje češkega narodnega duha. Razen zbirke balad je izdal Quis pesniške knjige: „Tfešne", „HIoupy Honza", „Pisničky" in „Posvicenska mše". Quis je tudi spreten prelagatelj iz tujih književnosti; prevel je Goethejeve balade in „Ifigenijo", Gozzijevo "komedijo »Hlasite tajemstvi", Derouletovega „Het-manna", II. del „Fausta", lirične pesni Koljcova in posebno dobro izbrane narodne balade škotske Prvo mesto v češkem slovstvu ima Quis kot izdajatelj spisov starejših čeških pisateljev kot literarno - zgodovinski komentator. Z veliko hvaležnostjo so Čehi sprejeli tudi Quisovo knjigo (2 zvezka) „Kniha vzpominek" (1902), v kateri pisatelj riše češke družabne in književne razmere v Pragi in na deželi od petdesetih let do začetka sedemdesetih let preteklega stoletja.
Anežka Schulzova, pisateljica libret za Fibichove opere „Heda", „Sarka", in „Pad Arkuna", je dne 4. novembra v Pragi umrla po daljšem trpljenju. A. Schulzova je hči pred nedavnim umrlega pisatelja in češkega časnikarja Ferdinanda Schulza (gl. „Dom in Svet" 1905. št. 4.). Njeno ime je znano iz mnogih književnih študij, glediških ocen in prevodov iz tujih slovstev; njeni prevodi iz Anatola France, G. Brandesa in dr. se odlikujejo po natančnosti in jezikovni čistoti.
Ludevit Štur. 12. januarja je minilo 50 let po smrti slovaškega pesnika, jezikovega reformatorja in politika, Lud. Štiira. Z imenom tega moža, ki je šele 41 let star umrl, ker se je ponesrečil na lovu, je zvezana zgodovina ločitve pismenega jezika slovaškega od književnega jezika češkega. V ti zgodovini je zelo pomembno leto 1844.   Štiirov  namen je bil
plemenit. Štur je bil rojen politik in baš v ti dobi so Mažari hoteli stvoriti svojo enotno državo in celi Slovaški vsiliti mažarščino. Nevarnost je bila velika in zbok tega je bilo treba enote. Z enotnim pismenim jezikom je Štur nameraval združiti katoliško stranko s protestantsko ter obenem zbuditi v slovaškem plemstvu narodni ponos in narodno zavednost. To sta bila glavna vzroka, zakaj je Štur hotel imeti samostalno slovaščino. Novi pismeni jezik (podkar-patsko narečje nitransko) se je hitro vdomačil. Dne 27. avgusta 1844. je društvo „Tatrin" sprejelo novo slovaščino in drugi letnik Hurbanove „Nitre" za 1.1845. se je že javno ločil od Čehov. 1. avgusta 1845 je izšla prva številka „Slovenskyh narodnih novin" in „Orla tatranskega" — ločitev je bila dovršena. Četudi se pisatelji izpočetka niso strinjali v pravopisu, so vendar veliko pripomogli k razširjenju »novega jezika" burni dogodki 1. 1848. in 1849., v katerih je
Svatopluk Čech.
Slovaško poslalo poseben oddelek prostovoljcev zoper revolucijsko armado mažarsko. V dobi reakcije so zopet hoteli na Slovaško vpeljati pismeno češčino, ali zaman: „umaknila se je zopet slovaščini, za katero je v šestdesetih letih profesor Hattala spisal znanstveno slovnico — in sedaj nihče niti ne misli na zopetno združenje obeh književnosti — češke in slovaške.
Kito Šivela. Lužiški Srbi so 21. februarja obhajali sedemdesetletnico zaslužnega in najbolj popularnega rodoljuba, Kristijana Šivele, urednika „Brani-borskega Časnika". Malokdo zna za ljudstvo tako pisati kakor Šivela. Da je Šivela rojen časnikar za ljudstvo, se je pokazalo takoj izpočetka njegove uredniške delavnosti. Poprej je »Časnik" životaril, imel je komaj 100 naročnikov; za Šivelovega uredništva takoj prvo leto se je število naročnikov štirikrat povečalo. Šivela ni samo urednik „Časnika", ampak tudi marljivo deluje na književnem polju za ljudstvo