Samo v igri je otrok krmar svojega življenja »Igra je način, kako otrok spoznava zunanji svet, igra je za otroka učenje, igra je zanj resnična oblika vzgoje, igra je nujno polrebna otroškemu organizmu.« (Krupska) V naši rubriki bomo objavili nekaj prispevkov o otrokovi igri, vrednosti in spoštovanja igre, izbire dobrih igrač in maniputecije trgovine z našim otTokoan. Uvodoma bi želeli opozoriti naše bralce, starše, vzgojitelje, učitelje, medicinske sestre, mentoreje otrok v KS in druge na zelozanimivo knjigo lgra in igrisče, ki je lzšla lani pri ZPM Slovenije v zbirki Cicibanove urice. Prispevki v knjižici predstavljajo ra-zmišljanja in praktična spoznanja številnih naših strokovnjakov o igri. Knjiga je v naših knjigarnah že na prodaj. Vsebina knjige je zanimiva predvsem zato. ker ni delo enega temveč mnogih strokovnjakov — pedagogov, psihologov in medicin-cev. Zanimiva vsebina, slike, razpre-delnice in nasveti ponujajo staršem in vzgojiteljem povsem konkretne napotke - za razvijanje otrokove ustvarjalnosti, opis najboljših igrišč, ki so primerne njegovi razvojni stop-nji, kratek pregled didaktičnih iger, način vzdrževanja igrač in podobno. Igra pomeni otroku življenje. Zato jo je potrebno razumeti. negovati in tudi spoštovati. Čeprav je bilo o ctrokovi igri veliko napisanega, smo glede preučevanja le-te šcte na za-cetku! Danes zahajamo starši pri ravna-nju z otrokom v dve skrajnosti. Ali pretirano posegamo v njihov svet domišljije in igre ali pa jim dajemo veiiko igrač in se zanje malo ali pa sploh ne zmenimo. Z razvnimi igrami pogosto otroka, šolarja ali mladega človeka tazdražimo, hudo vznemi-rimo in »ga takega pustimo«. To je huda manipulacija z igro. Pogosto smo tudi zadovoljni, če otrok nekaj počne, se igra, mi odrasli pa imamo pred njim mir. Tako naše ravnanje pa je zaskbrljujoče. Premalo se zavedamo, da zlasti predšolski otrok ne vidi sveta, v kate-rem živi, tako kot odrasli. Stvari ne vidi takšne, kakršne so, temveč take, kot jih doživlja. Zato je svet odraslih v predstavah otroka drugačen. Ta njihov drugačen svet pride najbolj do izraza v otrokovi ign. Nam odras'.im pa je zelo težko ra-zumeti otrokovo igro, Otroci se nc igrajo. da bi razvili v igri svoje spo-sobnosti. Igrajo se zato. da zadostijo svoji nolranji potrebi. O tem raz-glablja v že omenjeni knjižici zelo poučno za staršc in za vzgojitelje psi-holtginja. Njen sestavek je vredno nekajkrat prebrati in o nje/n razmi-sliti. Morda bomo tako našli boljšo in krajšu pot v otrokovo duševnost. §e več, bolje ga bomo spoznali in razu-meli. predvsem njegova sporočila. Otrok je v resničnem svetu ne- nehno v podrejenem položaju do odraslih. Edino v igri je krmar svo-jega življenja in »gospodar položa-ja«. §e več, edino v igri je povsem svoboden. V igri je otroku vse dovo-ljeno. V njej otrok izživi tudi svoje napetosti in zopet doseže pomirje-nje. Igra torej deluje na otroka po-mirjevalno in ga sprošča. To pa je dandanes za otroka še pomembnejše kot kdajkoli prej. Starši pogosto otroka premalo poslu-šamo, ne razumemo njegovih sporo-čil, od njega preveč zahtevamo, zanj imamo premalo easa in tudi premalo prisluhnemo njegovi igri. Mnogi me-nijo. da zadovoijijo otrokovo po-trebo po igri že s tem, če mu dajo igrače. Za igro otroka, za njegovo srečno življenje pa niso potrebne samo kupljene igrače. V knjižnici strokovnjaki pogosto omenjajo pri-ložnostne igrače, to so tiste, ki jih otroku naredijo starši, vzgojiteljice v VVO ali pa si |ih celo naredi sam. Otroku so Ijubsi prenekateri, med odpadke vrženi predmeti, ki lahko, prilagojeni, povsem nadomestijo in-dustrijsko izdelano igračo. Se posebno pozornost naj bi odra-sli posvetili tistim igralom, ki jih naj-demo v naravi: kamenju, vcjicam. li-stom, slami, hrastovi skorji, koruz-nim storžem, orehovim lupinicam idr. Kaj vse je mot \z njib narediti. Pozabiiamo tudi, dn je igra za otroka zdravilna. Pogosto se otrok, ki je zavrt, žalosten ali zapostavljcn, edino v igri lahko osvobodi tega ne-gativnega čustva, Zato ni iz trte zvita misel, dji je igra za otroka najboljše zdravilo. Vedeti moramo namreč, da si otrok sam išče in si ustvarja igre, s kalerimi premaguje svoje strahove in težave; vendar je tudi prav, da niu odrasli priskočimo na pomoč. Za tako »zdravilno igro« — za terapevt-sko igro, kot pravi klinična psiholigi-nja v knjižnici — je zlasti značilen otrokov močan interes, pogosto po-navljanje nekih igralnih situacij in močno vživetje v igro. Tako otroci pozabijo na vse okoli sebe, tudi z obraza jim beremo veliko zavzetost. Nekaj teh iger je še posebno zna-čilnih. Poznajo jih domala vse kultu-re. Z njimi otrok premaguje straho-ve, konflikte in razdvojenosti. ki so vsaj v dosedanjem načinu življenja za otroke skoraj neizogibni. Še več, odrasli lahko ob taki igri z otrokom vred tudi pri sebi razreši kak ostanek starih bojazni in strahov. V knjižici jc omenjena tudi igra bolnega in duševno prizadetega otroka. To je poseben otroški svet in za odrasle je pomembno. da ga ra-zumemoinnaredimootroku lepšega. Pogosto odrasli z nerazumevanjem sprcjcma iiirošolarja. Menimo. da hi hilo \ tem razvojnem obdobju pomembnejše učenje. Tako gledanjc je napačno, zato strokovnjaki v knjižiciše posebno opozar-jajo na posebnosti in vrednosti igre za otroke, ki so zakoradii že v »najstniško« obdobje. Znano je, da je šolski otrok že sposoben r