6
1998
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Življenjski jubilej prof. dr. Olge Janše-Zorn
Ko se človeško življenje prevesi v drugo polovi-
co, ga vse pogosteje zapolnujejo spomini. Ti se po-
gosto vračajo v študentska leta, ko si poln upov in
moči mislil, da si kuješ lastno prihodnost. Običajno
se s hvaležnostjo spominjaš svojih profesorjev,
kolegic in kolegov, kmalu pa ugotoviš, da je lepoto
temu obdobju življenja dajala tudi skupina ljudi, ki
so ti nevidno stali ob strani in ti lajšali vsakdanjik.
To smo še toliko bolj občutili tisti, ki smo bili v
Ljubljani prišleki, odtrgani od domačega ognjišča in
pogosto brez domače človeške topline. V takih pri-
merih je bilo silno važno, kdo, predvsem pa kakšen
človek je bil na oddelku, ki nam je bil drugi dom.
Potrebovali smo nekoga, ki nam je blažil naše stis-
ke, predvsem pa nevsiljivo in neopazno posredoval
med študenti in profesorji. Olga Janša-Zorn je bila
med leti 1968 in 1980 kot bibliotekarka, dejansko pa
deklica za vse, dobri duh oddelka za zgodovino
Filozofske fakultete v Ljubljani. Če ne bi v življenju
napravila nič drugega kot zgoraj omenjeno, bi bilo
to ogromno in bi zaslužila našo iskreno hvaležnost.
Gorenjski priimek jubilantke je zavajajoč. Roje-
na v Dolenjem Logatcu, osnovno in nižjo gimna-
zijo obiskovala v Ormožu, maturirala v Kranju,
diplomirala iz zgodovine v Ljubljani. Vse to ji daje
občutek, da je marsikje doma, čeprav je najbolj
navezana na Gorenjsko in Kranj, kjer je do pri-
hoda v Ljubljano službovala. Za njo so na oddelek
kot študentje prišli tudi nekateri njeni dotedanji
dijaki, kar kaže na uspešnost njenega pedagoškega
poslanstva. Čeprav je tudi njena predhodnica prof.
Slavka Kajba slovela po svojih izjemnih človeških
vrlinah, je Olga s svojo vedrino, ženstvenostjo,
predvsem pa izjemno človečnostjo, napolnila izra-
zito moški oddelek. Dala mu je tisto, kar prinaša
mati v družino, v kateri je ona edina svojega spo-
la. Postala je središčna osebnost oddelka, okoli ka-
tere se je praktično vse vrtelo, čeprav navzven
tega ni bilo videti. Da je temu resnično tako smo
občutili, ko smo začeli pomišljati na službe. Ko-
likim je Olga Janša pomagala do nje, je njena
skrivnost, ni pa nas bilo malo.
Bibliotekarka Olga Janša je s seboj iz Kranja pri-
nesla tudi renome izjemne pedagoginje. Nova služ-
ba ji izkazovanja teh lastnosti sprva ni omogočala,
začutiti pa jo je bilo, ko je 1971. leta postala članica
uredništva Kronike, bila v letih 1972 - 1978 glavna
urednica ter naslednje leto glavna in odgovorna.
Na stežaj je mladim odprla njene strani. Sprva smo
se preizkušali predvsem v pisanju poročil, počasi pa
so najsposobnejši že začeli objavljati svoje prve
znanstvene rezultate. Lagali bi, če bi trdili, da pri
nekaterih starejših članih uredništva ni bilo
odporov proti začetnikom. Janševa je spore in teža-
ve gladila z njeno izjemno mirnostjo, potrpežlji-
vostjo in dobrohotnostjo, ki je vsakega razorožila.
Čeprav kot bibliotekarka strokovno ni mirovala,
sodelovala je zlasti pri izdelavi tekočih strokovnih
bibliografij, se je njena ljubezen do pedagoškega
dela polagoma začela vse glasneje oglašati. Njeno
sodelovanje s takratnimi najvidnejšimi slovenskimi
zgodovinarji ji je utrjevalo spoznanje, da bi v stroko
lahko kreativneje posegla. 1979. leta je bila izvoljena
za profesorja višje šole in naslednje leto prešla na
Pedagoško akademijo v Ljubljani, kjer predavala
Uvod v študij zgodovine in občo zgodovino, po
preobrazbi te višje šole v visoko, pa je prešla na
razredni pouk. Leta 1988 je obranila doktorsko
disertacijo Delovanje zgodovinskih društev s
sedežem v Ljubljani v 19. stoletju. Naslednje leto je
postala docentka, leta 1994 pa izredna profesorica.
Bibliografija Olge Janše-Zorn je obsežna in
raznovrstna. Poleg bibliografij obsega še številne
članke, razprave, učbenike in monografije. Blizu ji
je gospodarska in socialna zgodovina, velja za stio-
kovnjaka za zgodovino turizma, agrarne reforme,
niso pa ji tuja tudi številna druga področja našega
udejstvovanja. Zaradi skromnosti, predvsem pa
osebne nenasilnosti, je bila verjetno pri številnih
kolektivnih projektih prezrta, čeprav tudi največ-
jim avtoritetam ni bilo nerodno segati po rezul-
tatih njenega dela. Pedagoška fakultete njenega
izjemnega človeškega in strokovnega potenciala
očitno ni znala izrabiti, sicer se naša Olga gotovo
lanskega oktobra ne bi odločila za upokojitev.
117
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
46
1998
V človeški naravi je zasidrano upanje, da bo člo-
veška dobrota vsaj razumljena, če že ne poplačana
v tuzemskem življenju. Naša izjemna hvaležnost za
njeno skrb in dobroto ji je mogoče pomagala ubla-
žiti, ne pa zakriti življenjske tegobe, ki je niso nikoli
zgrešile. Njena zakonska sreča z izjemnim garačem,
našim dobrim in skromnim prijateljem, prvim slo-
venskim doktorjem iz povojne zgodovine Tonetom
Zornom, je bila kratka. Tudi kasneje ji marsikaj ni
bilo prizanešeno. Kljub vsemu pa je ohranila svojo
mirnost, ljubezen do človeka v stiski in čeprav sama
pogosto potrebna bodrilne besede, ji te za znanca
ali prijatelja nikoli ne zmanjka. Ob življenjskem
jubileju, ko je kazalec prešel prvo črtico za poldne-
vom, ji želimo njeni dolžniki, prijatelji, občudovalci
njenega dela. Zveza zgodovinskih društev Slove-
nije, predvsem pa uredništvo Kronike, v katerem še
vedno vztraja, obilo zdravja in življenjske vedrine.
Prepričani smo, da bo upokojitev okrepila njeno
prisotnost v naših vrstah, saj jo je pedagoško delo,
zlasti pa predavanja sirom Slovenije, v tem pogledu
malo omejevalo. Slovensko zgodovinopisje stopa v
zadnjih letih po novih, veselejših in vse bolj zahtev-
nih strokovnih poteh, ki jih je pomagala utrjevati
tudi prof. dr. Olga Janša-Zorn. Naj še dolgo od-
meva po njih tudi njen korak.
Stane Granda
118