Glasilo delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 21. marca 1980 - št. 6 - letnik XXXI Med drugim preberite • K SPODBUDNEJŠEMU NAGRAJEVANJU, str. 2 • ŠTIPENDIRANJE ZA PEDAGOŠKE POKLICE, str. 3 • ZA VZGOJITELJE V DOMOVIH UČENCEV — VIŠJA ALI VISOKA IZOBRAZBA?, str. 4 • TEMELJNE ZNAČILNOSTI USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA, str. 5 • ŽIVLJENJEZAMUZEJ, str. 6 • UČITELJSKI POKLIC — EDEN NAJPRIVLAČNEJŠIH, str. 9 • VISOKOŠOLSKI ŠTUDIJ ZA NAŠO VARNOST, str. 10 - Naša skupna odgovornost Prehajamo v sklepno obdobje priprav na prehod v usmerjeno izobraževanje. V kratkem bo sprejet zakon o' usmerjenem izobraževanju, v javni razpravi pa so usmeritve in vzgojno-izobraže-valni programi srednjega izobraževanja s prikazom možnosti za nadaljevanje izobraževanja na višjih in visokih šolah ter predlog razmestitve vzgojno-izobraže-valnih programov po občinah ali medobčinskih območjih. Najkasneje v prvi polovici maja bo objavljen skupen razpis za vpis v vse vzgojno-izobraževalne organizacije. Smo torej pred izredno odgovorno in pomembno nalogo: s strokovnimi in političnimi odločitvami snujerfto nov vzgojno-izobraževalni sistem, sistem, ki je zrcalo razvoja našega socialističnega samoupravljanja, novih spoznanj, ekonomskih možnosti in razvoja socialističnih odnosov. Spoznali smo, da je izobraževanje v sistemu socialističnega samoupravljanja dejavnik ekonomskega razvoja, osebnega in družbenega napredka. Reforma je po svoji naravi, po svojih odnosih družbena in ne samo šolska reforma. S sistemskimi rešitvami, ki jih prinašajo novi zakoni s področja vzgoje in izobraževanja (zakon o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja, zakon o osnovni šoli, o varstvu in vzgoji predšolskih otrok in predlog zakona o usmerjenem izobraževanju), oblikujejo vsi delavci naše družbenoekonomske in samoupravne odnose; postajajo odločilni dejavniki oblikovanja vse-bine vzgojno-izobraževalne dejavnosti, od predšolske vzgoje do podiplomskega izobraževanja. Gre torej za področje, ki zadeva vsako družino in delavca, organiziranega v temeljni organizaciji združenega dela, v političnih in samoupravnih organizacijah in drugje. Ali ravnamo v skladu s tako opredeljeno naravo reforme in opredeljenim intere- som? Ne povsem! Nekateri še vedno mislijo, da je reforma zadeva Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje. Zavoda SRS za šolstvo. Izobraževalne skupnosti Slovenije in drugih »bolj odgovornih« dejavnikov. Pri tem pa pozabljajo, da smo vsi odgovorni za preobrazbo vzgoje in izobraževanja. Dovolj je, da preberemo samo prvi odstavek 2. člena predloga zakona o usmerjenem izobraževanju, ki pravi: »Usmerjeno izobraževanje je izobraževanje za delo in samoupravljanje ter izhaja iz potreb dela in vsestranskega razvoja osebnosti v socialistični samoupravni družbi.« Opozarja nas torej, da so vsi delavci, delovni ljudje in občani odgovorni za preobrazbo. Na to »tudi našo« odgovornost pa prerodi pozabljamo v teh dneh, ko naj bi se opredelili do nekaterih rešitev in začeli zagotavljati nekatere možnosti za prehod na usmerjeno izobraževanje. Ko govorimo o usmerjenem izobraževanju, vse prerodi pozabljamo ha samoupravno preobrazbo osnovne šole. Čeprav obsega usmerjeno izobraževanje celotno vzgojo in izobraževanje po osnovni šoli, je samoupravna preobrazba osnovne šole izredno pomembna za uspešno izvajanje usmerjenega izobraževanja. S sprejemom zakona o osnovni šoli nismo sprejeli »starega« zakona, kot menijo nekateri, temveč smo vanj vgradili nekaj bistvenih prvin, ki so podlaga za. usmerjeno izobraževanje. Naj omenim poleg temeljne naloge, kije brez dvoma zahteva po večjem podružbljanju šole in njenem vraščanju v okolje, le nekaj pomembnejših. Prva je krepitev in nadaljnje razvijanje »uzakonjene« celodnevne osnovne šole, ki naj kot revolucionarna podoba nove osnovne šole postaja prevladujoča oblika življenja in dela osnovne šole. Druga naloga je obveznost poklicnega usmerjanja, ki je opredeljena kot trajna in sistematična naloga pri vključevanju v nadaljnje izobraževanje in delo. Gre za nove naloge pri vseh predmetih obveznega in fakultativnega programa ter interesnih dejavnostih. Tretja naloga je krepitev politehnične izobrazbe kot spoznanja, da ima proizvodnja svojo tehnološko in družbeno stran, da gre za razmerje med človekom in naravo in za razmerje med ljudmi. S tem je povezana odgovornost do proizvodnega dela. Ko govorimo o predlogu za kona o usmerjenem izobraževanju vse premalo opozarjamo na rešitve, ki jih ta prinaša, na prednosti, ki jih bodo imeli udeleženci usmerjenega izobraževanja v novem vzgojno-izobraževalnem sistemu. Vse preveč pozabljamo, da gre tudi tu za proces, v katerem moramo storiti vse, kar ji mogoče. In prav zdaj lahko z zavzetim, strpnim in organiziranim delovanjem veliko storimo za to, da bomo v šolskem letu 1980-8! začeli usmerjeno izobraževanje brez težav. Za zdaj sc ni bati, da bi nas reforma ujela nepripravljene, kajti vsa najnujnejša strokovna priprava (učbeniki, usposabljanje učiteljev) poteka nemoteno in časovno usklajeno. Gre bolj za to, da s strokovnim in političnim delovanjen ustvarimo primerno družbeni klimo. Mislim zlasti na to, da šc bolj odgovorno kot ponekod zdaj z različnimi oblikam političnega in strokovnega delovanja poudarjamo novosti ii prednosti novega vzgojno-izo braževalnega sistema. Odgovarjati moramo zlimi na tista vprašanja, ki se v javnost: največkrat pojavljajo kot nera zumljiva in zaradi tega ustvarjajt nezaupanje ali celo nerazpolož.e-nje do reforme. Gre za razumevanje vloge in pomena skupin vzgojno-izobrazbene osnove usmerjanja mladine in delavcev značilnosti vzgojno-izobraže vatnih programov, še zlasti t srednjem usmerjenem izdbraže vanju, značilnosti nadaljeval nega izpita, urejanje medseboj nih pravic in obveznosti delavce v združenem delu pri uresničevanju usmerjenega izobraževa nja in podobno. Se posebno po zornost moramo nameniti druž beni akciji za usmerjanje vpisa, ;• kateri moramo uskladiti obsey izobraževanja po posamezni! vzgojno-izobraževalnih pro gramih z interesi in sposob nostmi učencev ter interesi in po trebami združenega dela in a lotne družbe po izobraževanju. Pojavljajo se težave pri obli kovanju mreže šol, nostalgija z.t gimnazijami, pa tudi bojazen, d, nismo dovolj pripravljeni ni takt redka. In vendar: če se bomo v.s vpregli v voz reforme, v voz na predka, potem ta voz mora teči Naj končam z mislijo Edvard, Kardelja: »Nič, kar smo ustvari li, ne sme biti za nas tako sveto da ne bi moglo biti preseženo i: da ne bi odstopilo mesta tistemu kar je še naprednejše, še svobod nejše in še bolj človeško.« MARJAN JELEN > - K spodbudnejšemu nagrajevanju Kako poenotiti vrednotenje vzgojno-izobraževainega dela Sv Za napredek izobraževanja odraslih Vrednotenje vzgojno-izobraževainega dela je treba postaviti na nove, trdnejše temelje, merila za vrednotenje in nagrajevanje učiteljevega dela pa poenotiti po posameznih vrstah vzgojno-izobraževalnih organizacij. Ni dopustno, da ima vsaka šola drugačna merila in drugačen sistem delitve. Čas je, da kritično ocenimo dosedanje slabosti in izoblikujemo nov sistem nagrajevanja, ki bo boljši, pravičnejši in spodbudnejši. Nagrajevanje po delu mora voditi k višji storilnosti in boljšim odnosom v kolektivih. Če tega ne opravlja, je v osnovi zgreše- no. Program Zveze delavskih univerz Slovenije v letu 1980 Tako kot vsako leto Zveza delavskih univerz Slovenije tudi v letu 1980 načrtuje naloge, ki jih bodo skupno opravile članice zveze. V organih zveze se bodo dogovarjale o skupnih ukrepih pri izvajanju določil zakona o usmerjenem izobraževanju ter drugih zakonov s področja vzgoje in izobraževanja. Poleg urejanja statusnih vprašanj in oblikovanju zasnove in vloge delavskih univerz v usmerjenem izobraževanju pa bo zveza namenjala veliko pozornosti programski usmeritvi delavskih univerz v naslednjem srednjeročnem obdobju. O srednjeročni programski usmeritvi bo sprejela poseben skupen dokument. Zveza tudi sodeluje pri načrtovanju dejavnosti delavskih univerz za leto 1980, pri načrtovanju in usmerjanju vpisa novincev v srednje usmerjeno izobraževanje v letu 1980-81 v republiki in pri dogovarjanju o izvajanju posameznih programov z republiškimi vodstvi družbenopolitičnih organizacij. V skladu s svojo vlogo opravlja zveza nekatere skupne naloge za strokovni razvoj izobraževalnih dejavnosti delavskih univerz. Z opravljanjem teh nalog zagotavlja splošne možnosti za izvajanje izobraževalnih programov na delavskih univerzah, organizira medsebojno izmenjavo posameznih programov in seznanja slušatelje z možnostmi izobraževanja. Težišče strokovnega dela je v letu 1980 na področju družbenopolitičnega izobraževanja, kjer pripravlja zveza poseben program usposabljanja delegatov kulturnih skupnosti, opremlja temeljni program izobraževanja delegatov družbenopolitičnih in samoupravnih intere- snih skupnosti z metodičnimi in didaktičnimi pripomočki (prosojnice za uporabo na grafoskopu), pripravlja teste za preskus znanja in vprašalnike o programih usposabljanja samouprav-Ijalcev, sodeluje v pripravi in opremi programov izobraževanja za člane Zveze sindikatov idr. Programska dejavnost je neposredno povezana z uporabo in preskusom programov in pripomočkov na seminarjih za delavce delavskih univerz ali predavatelje, ki kasneje sodelujejo pri izvedbi programov. Na drugih področjih, kjer so bili v preteklosti že doseženi uspehi, zveza tudi letos nadaljuje strokovno delo. Omenimo naj predvsem načrtovani strokovni seminar o uporabi izobraževalne tehnologije na delavskih univerzah in pregled avdiovizualnih sredstev za programe delavskih univerz in seminarje, namenjene seznanjanju z metodami in oblikami daljinskega izobraževanja in organiziranega samoizobraževanja. Zveza si zastavlja tudi več nalog na področju splošne kulturne vzgoje, prometne vzgoje in vzgoje za varstvo okolja ter namenja svoje strokovno delo tudi boljšemu andragoškemu in metodičnemu delu delavskih univerz pri usposabljanju delovnih ljudi in občanov za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. Med splošnimi nalogami je v programu zveze predvidena še mednarodna izmenjava in sodelovanje pri delu strokovnih andragoških ustanov v drugih republikah ter izmenjava izkušenj v koordinacijskem odboru delavskih in ljudskih univerz Jugoslavije. VLADIMIR TEKALEC Tako je izzvenela uvodna razprava o poenotenju meril za vrednotenje vzgojno-izobraževainega dela v osnovni šoli na seji republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti dne 12. 3. 1980. družbena načela o nagrajevanju po delu in na dosedanje izkušnje pri njihovem uresničevanju. LETNI DELOVNI NAČRT — OSNOVA Osnova za razpravo je bilo obsežno delovno gradivo, ki ga je v imenu posebne delovne skupine (o njej smo v Prosvetnem delavcu že poročali) pripravil Benjamin Jurman, raziskovalni delavec Pedagoškega inštituta pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani. Poleg njega so v delovni skupini, ki že tričetrt leta proučuje ta vprašanja, še: Geza Čahuk (Ljubljana), Ivo Orešnik (Murska Sobota), Milena Boro-vac (Ribnica na Dolenjskem) in Niko Žibret (Krško). Potem ko je zakon o združenem delu prinesel bistvene spremembe v prejšnje vrednotenje vzgojno-izobraževainega dela tudi na področju vzgoje in izobraževanja, so osnovne šole imenovale skupno komisijo za oblikovanje samoupravnega sporazuma o skupnih osnovah in merilih za ugotavljanje prihodka, za razporejanje dohodka in čistega dohodka ter za delitev sredstev za osebne dohodke. Tako je nastalo nekaj zaporednih osnutkov samoupravnega sporazuma, na katera so se šole oprle pri oblikovanju svojih pravilnikov. Zadnji predlog samoupravnega sporazuma so delegati osnovnih šol 14. 12. 1979 tudi sprejeli. Čeprav so sporazumu dodajali metodološka navodila za vrednotenje posameznih sestavin učiteljevega dela, merila niso bila dovolj določna, zato so šli pravilniki šol v marsičem vsak svojo pot. 42-URNI TEDNIK Delovna skupina, ki so ji naložili zahtevno nalogo, naj v čim krajšem času in kar najbolje oblikuje nova merila, se je oprla na teorijo in prakso, na sprejeta Pomembna družbena naloga Dokument za višjo raven in boljšo kakovost izobraževanja Medrepubliško-pokrajinska komisija za reformo izobraževanja je letošnjega 10. marca obravnavala zelo pomemben dokument z naslovom Skupni temelji sistema izobraževanja in usposabljanja kadrov na področju vzgoje in izobraževanja, ki ga je pripravila delovna skupina Zavoda za šolstvo SAP Vojvodine. Člani komisije so se z dokumentom strinjali, menili pa so, da ga je treba razširiti in dopolniti, ga nekoliko bolj prilagoditi sedanjosti in ga tako pripraviti za javno razpravo. V tej razpravi pa naj bi sodelovali vsi družbeni dejavniki. dano, da temelji izobraževanja učiteljev na marksizmu in idejnih temeljih socialističnega samoupravljanja, na sodobnih dosežkih znanosti, povezovanju teorije in prakse, znanstvenega in vzgojno-izobraževainega dela, na sodobni pedagoški teoriji in praksi; na izobraževalnih in kadrovskih potrebah združenega dela vzgoje in izobraževanja in celotne družbe, na povezovanju šol z družbenim okoljem in z drugimi dejavniki. Še posebej je poudarjeno, da je treba izobraževati učitelje in sodelavce za opravljanje zunajšolskih in drugih vzgojnih dejavnosti. Posebno pomembno je, da so vsi razpravljale! poudarili, da so potrebni skupni temelji in se zavzeli za višjosplošno pedagoško in strokovno izobraževanje učiteljev in vseh, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem. Hkrati je treba v tem dokumentu izoblikovati tudi sistem pedagoškega, strokovnega in idejnega izobraževanja učiteljev ob delu in iz dela. Treba ga je zasnovati tako, da bo to njihova pravica in obveznost. Izobraževanje učiteljev in sodelavcev je zasnovano na načelu enotnosti in povezanosti: sodobnega splošnega, družbenoekonomskega, idejno-marksistične-ga, strokovnega, pedagoškega, psihološkega in metodičnega izobraževanja v vseh delih siste- V načelih dokumenta je pove- Sistem mora biti gibek, tak da zagotavlja vodoravno in navpično prehodnost in omogoči vsem profilom kadrov neprekinjeno izobraževanje in izpopolnjevanje iz dela in ob delu. Predvideno je, da se bodo izo- braževale štiri skupine učiteljev in sodelavcev, in sicer: — vzgojitelji (za predšolsko vzgojo in izobraževanje, za podaljšano in celodnevno bivanje in domove ter počitniške domove pa tudi za prosti čas) — učitelj (razrednega, predmetnega in praktičnega pouka) — strokovni sodelavec (pedagog, psiholog, sociolog, zdravnik, programer, načrtovalec itn.) — sodelavec (negovalka, laborant. medicinska sestra, tehnik in podobno). Dokument predvideva, naj bi vsi, ki se ukvarjajo z vzgojno-izobraževalnimi nalogami in opravili, imeli v prihodnje fakultetno izobrazbo. Izjema so lahko le sodelavci in učitelji praktičnega pouka. Razumljivo je, da se bo to uresničevalo postopoma in v različnem času v republikah in pokrajinah. Prevladalo je mnenje, da mora biti učitelj v osnovni in srednji šoli usposobljen za eno področje, tj. za skupino predmetov (za dva ali tri). Poudarjeno je bilo, da se morajo dopolnilno pedagoško izobraziti učitelji in sodelavci, ki pridejo v šole s fakultet, ki ne usposabljajo za učiteljski poklic Vsi ti morajo, še preden se zaposlijo v prosvetni stroki, obvladati temeljne prvine pedagogike in metodike. Udeleženci sestanka so še posebej poudarili, da izobraževan ja učiteljev in sodelavcev ni mogoče obravnavati izločeno, saj mora bijti sestavina celotnega vzgojno-izobraževainega sistema in se mora v tem sistemu tudi nenehno izpopoln jevati. V razpravi so govorili tudi o položaju zdajšnjih učiteljev in predmetnih učiteljev ter o nazivih. Prevladalo je mnenje, da je treba vsem tem omogočiti, da na stroške šole ob delu končajo fakultete. To pa ne sme biti obveznost, predpisana z zakonom, ki prisili vse, da študirajo, saj bi to utegnilo škodovati vzgojno-izo-braževalnemu procesu. Namesto tega je treba organizirati obvezne seminarje in tečaje, na katerih si je mogoče pridobiti sodobno in novo strokovno znan je iz ožje stroke kakega učitelja. Glede nazivov so bila mnenja različna, pa tudi za skupni naziv se niso zedinili, saj to ni bilo v ospredju razprave. ške ure pri rednem pouku, pri delu v Podaljšanem bivanju, pri dopolnilnem pouku, pri usmerjanju interesnih in drugih dejavnosti učencev in podobnem delu. S količnikom 2 (2 uri za eno pedagoško uro) naj bi zaradi zahtevnih priprav ocenili pedagoške ure pri dodatnem pouku, pri eksperimentalnem šolskem delu, razredniškem delu in delu s starši ter pri pouku družbeno-moralne vzgoje, ki zahteva največ priprav. Letni delovni načrt šole je po predlogu skupine temeljni dokument, na katerem temelji sistem delitve osebnega dohodka in nagrajevanja vzgojno-izobraževainega dela. Je osnova za svobodno menjavo dela med vzgojno-izobraževalno organizacijo in družbo, pa tudi podlaga za samoupravno načrtovanje tega dela. Letni delovni načrt šole sestavljajo delovni načrti posameznih njenih delavcev in enot. V njem so zajete družbene zahteve (predpisani predmetnik in učni načrt), interesi učencev in okolja (na primer interesne dejavnosti) in ustvarjalna hotenja pedagoških delavcev. Na temelju letnega delovnega načrta prejema šola potreben denar za njegovo uresničevanje. Ta denar mora tudi upravičiti — s kakovostno izvedbo delovnega načrta. Vsak delavec šole prispeva k izvajanju tega načrta, zato ima pravico do nagrade, ustrezne deležu, ki ga prispeva k skupnemu delu in uspehom. Po zakonu o združenem delu je 42-urni tednik pravilo, ki ga kaže upoštevati na poseben način tudi pri vzgojno-izobraže-valnem delu in njegovem vrednotenju. Pri vodstvenem, svetovalnem, administrativnem, tehničnem in podobnem delu se štejejo delovne ure po resnično uporabljenem času, za spreminjanje pedagoških ur v delovne ure pa potrebujejo enotna merila. Pedagoške ure zahtevajo daljšo ali krajšo pripravo. Delovna skupna predlaga, da se ocenijo s količnikom 1,5 pedago- Tudi za pregled in popravo izdelkov učencev bi morali sprejeti enotne normative. V ta namen naj bi predvideli pri razrednem pouku letno od 140 do 160 delovnih ur, pri predmetnem pouku pa po zahtevnosti posameznih predmetov (na primer pri slovenskem jeziku 60 ur, pri matematiki 40, pri zgodovini in zemljepisu po 15 ur na oddelek itd.). NAGRAJEVANJE PO OBSEGU IN KAKOVOSTI Nagrajevanje po delu temelji na obsegu in kakovosti dela. Pri tem pa moramo upoštevati še nekatere druge okoliščine. Za vrednotenje učiteljevega dela moramo po mnenju delovne skupine upoštevati predvsem razvid de! in nalog, ki jih opravljajo posamezni delavci. Vsako delovno nalogo ter značilna dela in naloge moramo ovrednotiti ne samo po obsegu, temveč tudi po njihovi zahtevnosti in odgovornosti in delovnih razmerah. Tudi formalna izobrazba naj bi dobila pri vrednotenju ustreznejše mesto kot doslej. Delovna skupina predlaga, da bi bila vrednotena vsaj z 10 odstotki vrednosti značilnih del in nalog, saj je pridobljena izobrazba pogoj za uspešno opravljanje dela. Dosedanje zapostavljanje izobrazbe ni spodbujalo tistih, ki je niso imeli, da bi čim hitreje dokončali šolanje in si pridobili predpisano izobrazbo. Kakovost vzgojno-izobraževainega dela res ni mogoče meriti tako preprosto kot njegov obseg, zato pa jo lahko dokaj objektivno ocenjujemo. To ocenjevanje naj bi po predlogu delovne skupine opravili v prihodnje vsako polletje in ne pogosteje. Kakovost posameznikovega dela naj bi ocenjevala posebna komisija s pomočjo enotnih postavk in metod, ki jih bo pripravila; pri čemer naj bi komisije upoštevale tudi oceno ravnatelja in samega delavca, izdelano po istih merilih in postavkah. DODATKI IN NAPREDOVANJA VAŠKO RAIČEVIČ Pri nagrajevanju bi morali bolj širokosrčno nagrajevati pedagoško delo v odročnih šolah, saj je pomanjkanje učiteljev najpogostejši vzrok za nesmotrno ukinjanje teh šol. Dodatek za minulo delo ostaja v predlogih delovne skupine v višini 12%, uravnava pa ga degresivna lestvica, na vrhu katere naj bi učitelj prišel že po 15 letih dela. Udeleženci so v razpravi poudarili, da je ta dodatek v drugih deželah mnogo višji, da smo pri nas na repu, kar ni prav (dodatek za minulo delo znaša v drugih evropskih državah najmanj 40 — 50 odstotkov, na Japonskem pa M nekajkrat več). Dodatek na stalnost je d' lovna skupina predvidela v viši' 5 odstotkov, ki naj bi jih doseg1 učitelj že v prvih petih leti stalne zaposlitve na določeni šol Ta dodatek naj bi tako zavit’ začetno fluktuacijo. Delovna skupina je oživet nekoč že izdelane predloge f napredovanje pedagoških dela' cev in predvidela za učitelje ni slednje nazive: učitelj začetnik učitelj učitelj mentor učitelj svetovalec zaslužni učitelj. Tako se oblikuje količinsko učiteljev mesečni načrt, ki znaša praviloma 182 delovnih ur. Ker naj bi se tudi nadure izplačevale tako, kot na drugih področjih, le izjemno, se po potrebi poveča obseg učiteljevega dela, kolikor dopušča zakon. Tako se poveča seveda tudi učiteljev osebni dohodek, ki oblikuje pokojninsko osnovo in višino nadomestila ob bolezni. Medtem ko je zadnji naziv & ‘ sten in predviden le za veteraf 1 (šele pet let pred odhodom |! pokoj), so drugi nazivi povezat1 z učiteljevim delom, z rastjo nf I govih izkušenj in znanja ter’1 njegovo mentorsko vlogo mlaji’ kolegom. Napredovanje v te fl* žive bodo uravnavale enotna itf * rila, ki bodo podrobneje določ?s pogoje za napredovanje, odst’( tek učiteljev v posameznih nstr vih ipd. Nazivi naj bi vplivali M osebni dohodek tudi tedaj, koL na primer učitelj ne opravljj-mentorskega dela, čeprav 1 r zmanjšanim dodatkom. POHVALE IN OBETI , 1 Udeleženci razprave so po?; valili opravljeno delo in soglašaš z njegovimi glavnimi izhodišči^ rešitvami. Pod vodstvom č \ lovne skupine 7 osnovnih šol p^'s skusno že preverja ta nač;' vret ci notenja dela. Tako bo raogofr poskusno vpeljati nov sistem 'i enotna merila v vse osnovne šm kandidatom, V' ti' Spolnjujejo pogoje razpisov. lit P0 n skovalno delo. Napredek so do st segli šele z organizacijo speciat 8 ziranih geografskih ustanov, t n se ukvarjajo z didaktično-geO P grafskimi raziskovalnimi pro P jekti, kjer združujejo delo i1 S( znanje geografi visokošolski v‘ razsikovalno-pedagoških org* ° nizacij najrazličnejših specinj nosti skupaj z didaktiki geogr*Cl fije in učitelji geografije vse! n K SODOBNI DIDAKTIKI Taki pogledi na položaj in vlogo geografske znanosti v industrijski družbi opredeljujejo geografijo kot temeljno prostorsko vedo, ki ni samo družbena in ne samo naravna, temveč dobiva značaj temeljne načrtovalske, prostorske in narodno pomembne vede. Ali bo geografija v naši šoli in družbi dobila ta pomen, je odvisno od dejavnosti geografov. Načrtovalni vidik moramo vgrajevati v vsebino problemskih regionalnih kom-pleskov učnega procesa in to s takimi izhodišči teoretične, metodološke in didaktične narave, da bomo usposobili mladega človeka za vrednotenje prostorskih dogajanj in problemov v lastnem okolju in po svetu ter za sodelovanje in soodločanje pri načrtovanju regionalnega ali urbanističnega razvoja v sistemu stopenj šol. K zboljšanju kakos! vosti in organiziranosti pouk “ geografije je veliko prispeval ® nastajanje kateder za didaktik k geografije, ki niso nič slabše z* ‘ sedene Z učnimi kadri in enakS1 tehničpo opremljene kot drug geografske katadre. Le bolj d ]* ganizirane katedre za didaktik K geografije, kot jih imamo p1 P' nas, bi bile lahko kos tudi z*, htevnim nalogam stalne preč, brazbe 'učnovzgojnih procese1^ na področju geografije. Lahk' bi skrbele za stalno izpopolni* ,e vanje učnih načrtov, programo'’.1 učbenikov in učil ter za sprotfl1 e izobraževanje učiteljev. Dopd nilno stalno izobraževanje učit* ' Ijev ne more več temeljiti na kla P sičnem sistemu univerzalnih s* ^ minarjev, saj ti ne morejo v* ^ zadostiti posebnim potrebam rf j1 formirane osnovne šole močno zdiferenciranim šola11, usmerjenega izobraževanja. d. VLADIMIR KLEMENČI' ■ V ■ Za vzgojitelje v domovih učencev — višja ali visoka izobrazba ? bi ži fc sa bt ra V predlogu zakona o usmerjenem izobraževanju je v 174. členu predvidena za vzgojitelje v domovih učencev »najmanj višja izobrazba«. Določilo tega člena ni razumljivo, če je trditev, da sta vzgoja in izobraževanje enakovredni sestavini vzgojno-izobraževalnega procesa, natančna. Za delo z do-raščajočo mladino je za učitelje na srednji stopnji predvidena visoka izobrazba že tradicionalna in nesporna. Tako je tudi v predlogu zakona o usmerjenem izobraževanju. Za pedagoge, ki jim je zaupana predvsem vzgojna funkcija, pa se nikakor ni mogoče sporazumeti, da bi jih izenačili s kolegi, ki opravljajo v prvi vrsti izobraževalne naloge. Nastaja vtis, kot da vzgojno delo ni enakovredno izobraževanju. Vendar ne gre le za vtis, saj s tem v resnici uzakonjamo neenakovrednost določenega pedagoškega profila nasproti drugemu, čeprav sta angažirana oba z istimi kategorijami mladine, četudi v različnih pedagoških situacijah in narazličnih razvojnih stopnjah. Posledice neenakega obravnavanja dveh pedagoških profilov so lahko usodne. Zavrta bi bila uveljavitev poklica mladinskega vzgojitelja, ki izhaja iz potreb prakse in je skladen z družbenimi težnjami. V partijskih dokumentih, še posebno v dokumentih VIII. kongresa ZKS je pomen vzgoje še posebno poudarjen. To je tem bolj razumljivo spričo uveljavljanja nekaterih idejnih tokov v našem šolstvu v polpreteklem obdobju, ki z družbenega vidika niso bili sprejemljivi — npr. prizadevanja za nevtralno šolo in pragmatično — utilitaristična izhodišča, ki dajejo pri oblikovanju mladega rodu prednost izobraževanju in pridobivanju pozitivnega znanja, vzgojo pa morebiti razumejo le kot posledični učinek izobraževanja, zaradi česar je ni treba posebej vsebinsko določati in iskati metode za njeno uveljavljanje v pedagoški praksi. Načelno zdaj ob teh vprašanjih ni čutiti dilem. Vzgojo postavljamo v ospredje, poudarjamo, da bi morala imeti šola ne le izobraževalno, temveč tudi vzgojno funkcijo, zavzemamo se za vzgojno delovanje ne le pri otrocih, pač pa tudi pri dorašča-joči mladini. Razhajanja se začno, ko naj bi zamisli uresničevali vpraksi. Tedaj, kotda nismo več prepričani, da so proglašene zamisli in težnje dovolj utemeljene. Oklevamo, zaustavljamo se ob številnih pomislekih, ki so morda s posamičnih vidikov utemeljeni, niso pa upravičeni z vidika splošnejših družbenih hotenj. Nesorazmerje med zamislijo in prizadevanji, da bi zamisel uresničili v praksi, je vidno prav ob vprašanju: Ali za vzgojitelje v domovih visoka ali višja izobrazba. Če zakon o usmerjenem izobraževanju ne bo nakazal, da je za vzgojitelje v domovih nujna visoka strokovna izobrazba, potem v prihodnje ni pričakovati, da bi bilo mogoče domovom zamenjati njihovo še vedno pretežno socialno-gostinsko vlogo v vzgojno. Osebje bo moralo še vedno ostajati bolj v vlogi prefektov in disciplinskih starešin kot v vlogi vzgojiteljev. Upravi- čeno lahko pričakujemo da bo še veliko vzgojiteljev zapustilo svoj poklic in čez deset let ne bo mogoče pričakovati kaj več kot zdaj, če ne še bistveno manj. Ko govorimo o vzgoji, verjetno ne mislimo samo na varstvo, na skrb za red in disciplino in na priganjanje učencev k učenju. Mislimo predvsem na mentorsko, animatorsko, svetovalno in usmerjevalno vlogo vzgojiteljev. Ti bi morali biti usposobljeni za delo s posameznikom, za delo s skupinami, biti pa bi morali tudi organizatorji vzgojnih dejavnosti. To je strokovno zahteven in družbeno odgovoren poklicni profil, ki ga poskušamo zasnovati in oblikovati pri štu-diju pedagogike na filozofski fakulteti. Skrb, da bi tako oblikovani pedagoški kadri ne bili pripravljeni opravljati tudi manj strokovno zahtevnih del, ki jih prinaša pedagoška praksa, je odveč. Verjetno je lažje opravljati pedagoško poslanstvo, če lahko gradi pedagog na strokovnem predmetu, ki mu daje vsebino in metodične okvire. K vsebini predmeta se lahko zateka, kadar mu zmanjka pedagoške invetiv-nosti, ali pa se od nje odmika in deluje bolj vzgojno, če mu to dopuščajo objektivne okoliščine in njegova subjektivna usmerjenost. Vzgojitelji v domovih nimajo svojega strokovnega predmeta. Kot vzgojitelji morajo delovati pri dejavnostih prostega časa, kadar delajo z vzgojno skupino ali kadar usmerjajo skupinske procese v domski skupnosti, kadar pomagajo učencem pri učenju, ali če jim svetujejo v n osebnih stiskah. Vzgojitelji in*] rajo biti tudi tedaj, ko skrbijo'j red in disciplino. To je polivale«, ten poklicni profil, ki ga teff, praksa v vseh tistih pedagoški] organizacijah, kjer ima vzgoj, prednost pred" izobraževan je* j Ne gre le za domove učence'; pač pa tudi za študentske doffl«; ve, vzgojne zavode in zavode Z j posebne kategorije prizadete , motene mladine, za mladinskj klube, za mladinske delovne Wj gade itd. Samo v domovih uče^j cev je zdaj okrog 16.000 n)lžr dostnikov, v kratkem jih bo v*c kot 20.000. To so področja, kj*i prevzema iz rok staršev vzgojj družba in kjer se v resnici lahk‘c kar najbolj uresničuje načelL podružbljanja vzgoje. Ali si r*|Vi lahko dovoljujemo da prav v t*\ ustanovah, v katerih živi krajjž ali daljši čas skoraj četrtina našs mladine, prepuščamo vzgojo sfu hiji ali jo zožujemo na norffl^ tivno vzgojo, katere resni^s smotri se zdaj v praksi večinoH>s izčrpavajo v prilagajanju nJ*v dostnikov ustanovi? Ko se zavzemamo za uvelja^n tev poklicnega profila mladij skega vzgojitelja v pedagoški, ustanovah, ki niso namenjeni; predvsem izobraževanju, ne dč slimo da bi bilo mogoče tak profr; uveljaviti čez noč in vse poded«p vane arhaizme v teh institucij^ naenkrat odpraviti. Gre za vizija ki bi jo lahko uresničili le p*u stopno. Zakon o usmerjenefp izobraževanju lahko z zahte'v po visoki izobrazbi za vzgojitelji v domovih odpre nadaljnje moiS( nosti in sproži in vzdržuje proC*ži v začrtani smeri. i doc. dr. VINKO SKALAR Temeljne značilnosti usmerjenega , izobraževanja JVC --_______■ *_________________________ kakšno bo izobraževanje po osnovni šoli gik ^ današnjo številko Prosvetnega delavca začenjamo objavljati si-anj ®‘eniatičen prikaz usmerjenega izobraževanja. V njem bomo v prebili sledni obliki in s poljudno besedo podali njegove temeljne značilnosti, bifli dobivajo postopoma svojo končno podobo v sistematskih doku-ipC ^entih, ki so pred sprejemom ali so že sprejeti: v zakonu o usmerje-gfj vem izobraževanju, v zakonu o svobodni menjavi dela na področju .*8oje in izobraževanja, v smernicah za oblikovanje vzgojno-izobra- 0 ž! JVa*,,'h programov, v programskih zasnovah posameznih usmeritev 1 t te|f0dro^*j združenega dela, v družbenem dogovoru o enotnih teme-jok J1'1 za klasifikacijo poklicev in strokovne izobrazbe ter v drugih druž-prt eHo-poIitičnih, pravnih in programskih gradivih. ans!. loti :niz Usmerjeno izobraževanje pri-raz1 naša v vzgojno-izobraževalni si-i de stem veliko novosti, saj zahteva :ialt Slobinsko preobrazbo doseda-v, 1 njega stanja in ne samo površno geo Prilagajanje novim zahtevam, prO'Potrebam in družbenim odno- 0 i Sorn. Spreminja se celoten sistem lsld: ^goje in izobraževanja po irgi °snovni šoli. Bistveno se razširijo cid Rogove razsežnosti, saj vklju-)gr» Cllje poleg dosedanjega strokov-vsc nega šolstva tudi celotno uspo-a){0 ^bljanje in izobraževanje za ouk j~el0 ter vse tisto dopolnilno izo-:valj ^taževanje in izpopolnjevanje, etikikl se je doslej razvijalo na robu e zi ^gojno-izobraževalnega si-nakistertia ali zunaj njega. ruf Usmerjeno izobraževanje |j oi jjvaja nove pojme in nove stro-etikj kovne izraze, na katere se bomo ) pi Postopno navadili ali pa jih še 1 za oopolnili. Nove vsebinske reši-nec !Ve>vki jih prinaša usmerjeno izo-:es0vraževanje, temeljijo na idejnih ahk' ,2bodiščih in načelih, ki sta jih v ,lnjc'željni zasnovi začrtala že 10. mo' i °ngres ZKJ in 7. kongres ZKS •otfl| eta 1974. 3pol Od te zasnove pa do izobliko-ičitt ''"nc podobe usmerjenega izo-tkla raževanja je bila razmeroma h s< j '83Pot. Vodila je prek mnogih ) v£ H ^^ono-političnih in strokov-mr< niJ' razprav, ki so temeljito pre-; f,eritale, kako preoblikovati na-0la( | lne misli v operativne rešitve in i. e'te v stvarnosti uresničiti. ifČi1 Usmerjeno izobraževanje pri-3S3 na področje vzgoje in izo-raze van ja in v celotno družbeno lvMenje nove vrednote. Rebrna vzgoje in izobraževanja je j)am° del širše družbene preo-razbe in skupnih prizadevanj k azUti samoupravni socialistični —'^ružbi. Izhodišča in načela, na i rnckat?r*^ temelji usmerjeno izo-jjot:|irazevan.ie. pomenijo napredna aleHn°tenja sodobnega sveta, ki išče tetiv0 Podobo vzgoje in izobraže-0šk!htnU’ tako ki bo skladna z za-zg°jt ®Varni znanstveno-tehnične, Tjeit j bloške in socialne revoluci-nce cl na Preb°du v novo tiso-oinO etle v mnogočem korenito de rern*nja človekovo delo in živ-:te' ra6^6' ^ naših družbenih razme-jnsk z s°ta napredna hotenja pove-ebt,,3113 s poglabljanjem samou-jčeUe.avne socialistične demokraci-ntlaj,' v ?v°ji samoupravni zasnov-0 v£d |Stl 'n Povezanosti z združenim , kj£hr 0rri Postaja ta vzgoja in izo-igoJbi azfvanie P° svojih ciljih, vse-ahUjp •’ odnosih in organiziranosti ačeL.Uvnosti, ki ju načrtujejo in 5i tfUr.meriajo delavci in občani. Kot v te'v;0rabniki in izvajalci izobraže-crafže Ja Pa tudi kot njegovi udele-našSfljC! oblikujejo v medsebojnem o stiusm °Vanju novo Podobo (rm»iir erieneSa izobraževanja in 'niC11ČUjej° najvišii vzg°Jni lo^svnk' vsestransko razvito, ffl^vor odno’ ustvarjalno in odgo-p0 socialistično osebnost. ljaVnost°2naVanje temeljnih značil-adirbrn ■' In naoel usmerjenega izo-oš^tev2^1^3 ter operativnih reši-tielznk 1/Jlh uvajamo, sodi k splošni eVf?n razbi vsakega delavca in ob-rana. p ■ - - 3r07azumi - f^azi3 ^oglobljeno poznavanje in letPnii jr.nievan-ie teb vprašanj sodi k -iiJt. J ^ strokovni i/oaK rzijjZ0hr;,ev na Področju ; poUsr;razevanja, še zh izobrazbi vseh vzgoje in zlasti pa v C'Lde,avcev Ss°braŽevanJ enetoj1^6^6”61!? izobraževanju. lte'Vosti emeliitega poznavanja no-iteljSem ne J1101^61710 svetovati star-moisnH Jn U(-'encem, niti ustvarjalno rodževan^31* V razPravah o izobra-čani ^ v2 druSimi delavci in ob-teh vn . estransko poznavanje 1 UličeWSanJJe tudi Pogojza ure-anJe sprejetih zamisli v vzgojno-izobraževalni praksi. Čeprav ima sedanja reforma široke družbene razsežnosti, je njen osrednji cilj: višja raven in sodobna usmerjenost vzgoje in izobraževanja. Delavci na področju vzgoje in izobraževanja imajo v reformi torej zelo odgovorno in pomembno vlogo. Skica 1 Prikaz usmerjenega izobraževanja, ki ga bomo podali v nekaj zaporednih številkah našega glasila, ni uradna razlaga. Zato so zaželena dopolnila, poglobljene obravnave posameznih vidikov, rešitev in problemov; zaželena so tudi nova vprašanja in pobude. Prikaz usmerjenega izobraževanja je torej rubrika, odprta bralcem in vsem ustvarjalcem usmerjenega izobraževanja. USMERJENO IZOBRAŽEVANJE — DEL ENOTNEGA SISTEMA Zakon o usmerjenem izobraževanju opredeljuje usmerjeno izobraževanje kot del enotnega vzgojno-izobraževalnega siste- osnovno izobraževanje 7> pridobivanje strokovne izobrazbe IZOBRAŽEVANJE —STALNA POTREBA IN DEJAVNOST Za razliko od enotnega osnovnega izobraževanja, ki ima splošno-izobraževalni in vzgojni pomen, je za usmerjeno izobraževanje značilna različna vsebinska usmerjenost v skladu s potrebami dela posameznih področij, strok in dejavnosti. Vzgojno-izobraževalni programi izhajajo predvsem iz zahtev dela in potreb družbenega razvoja, vendar pri tem ne zanemarjajo širših potreb človeka — samouprav-Ijalca in njegovega vsestranskega razvoja. Taka programska usmerjenost vodi k višji sintezi splošne in strokovne izobrazbe in vzgoje, obenem pa odklanja kot enostranske tiste zamisli, ki poudarjajo pragmatično podrejanje izobraževanja in človeka delu ali pa vidijo v izobraževanju svet zase, odmaknjen od stvarnosti in njenih potreb. Čeprav so v usmerjenem izobraževanju poudarjeni priprava, usposabljanje in izpopolnjevanje mladine in odraslih za delo, se v njegovem programskem okviru nadaljuje načrtno oblikovanje osebnosti, začeto v predšolski dobi in v osnovni šoli. Marksistično zasnovano vzgojno-izo-braževalno delo uresničuje tudi v usmerjenem izobraževanju temeljne vzgojne smotre in naloge. Pridobivanje in poglabljanje splošne in strokovne izobrazbe mora hkrati razvijati posameznikove sposobnosti in lastnosti, pomembne za življenje v naši samoupravni skupnosti. To je vzgoja na temelju pridobitev NOB, bratstva, enotnosti, enakopravnosti, sodelovanja in obrambne pripravljenosti naših narodov in narodnosti, vzgoja za humane odnose, za zdravo, kulturno in ustvarjalno življenje. Pri usmerjenem izobraževanju je posebej spodbujanje za nadaljnje izobraževanje, samoizobra-ževanje in samovzgojo. V taki usmerjenosti vzgoje in izobraževanja nastaja globlja povezanost med izobraževanjem in delom, kakršno so napovedali teoretiki marksizma: izobraževanje in delo se prepletata in vzajemno dopolnjujeta kot enovit proces usposabljanja in delovanja, ustvarjanja in samouresničevanja. IZOBRAŽEVANJE, IZPOPOLNJEVANJE, USPOSABLJANJE Usmerjeno izobraževanje obsega tri različne dejavnosti, ki se prepletajo in dopolnjujejo: izobraževanje za pridobitev strokovne izobrazbe, izpopolnjevanje in usposabljanje. Izobraževanje za pridobitev strokovne izobrazbe zajema temeljno izobrazbeno pripravo za delo v določeni stroki in poklicu ter omogoča udeležencem, da si pridobijo celostno splošno in strokovno izobrazbo. Programi za pridobitev strokovne izobrazbe vključujejo izbrana splošna ter temeljna strokovno-teoretična in praktična znanja, potrebna za delo v določeni stroki ali dejavnosti, ne samo v ozkih mejah določenega poklica oziroma kroga del in nalog. Tako širino v programski zasnovano-sti zahteva priprava za delo v času pospešenega tehnološkega razvoja in spreminjanja dela, zaradi česar moramo dobiti najprej trdno podlago, nato pa se bomo morali pogosto vračati v izobraževanje in ga nadaljevati ob delu ali iz dela. Izpopolnjevanje strokovne izobrazbe poteka po raznovrstnih programih za dopolnjevanje in izpopolnjevanje znanja. Stalno strokovno izpopolnjevanje omogoča delavcu, da v vsej delovni dobi širi, poglablja, dopolnjuje in osvežuje svojo izobrazbo, Jfi se v današnjem življenjskem ritmu naglo stara. Programi za izpopolnjevanje strokovne izobrazbe izhajajo najpogosteje iz neposrednih potreb dela in delavca, pa tudi iz novih dosežkov znanosti, tehnike in kulture. Usposabljanje (usposabljanje z delom ali na delu) omogoča pridobivanje in dopolnjevanje praktičnih znanj, sposobnosti in spretnosti za delo. Včasih poteka po samostojnih programih usposabljanja za določena dela in naloge (npr. priučevanje za enostavna dela), največkrat pa je sestavni del programov za pridobitev strokovne izobrazbe Skica 2 Jv izobraževanje • delo izobraževanje MENJAVANJE OBDOBIJ IZOBRAŽEVANJA IN DELA Po pridobitvi temeljne splošne in strokovne izobrazbe naj bi se mladi zaposlili, se ustvarjalno uveljavili v delu in samoupravljanju ter potrdili svojo polnoletnost. Srednje izo- braževanje postane torej množična pot do strokovne izobrazbe in dela. Strokovno izobraževanje traja še naprej neprekinjeno po 6 ali 8 let predvsem pri tistih poklicih, kjer se zaradi ža- rna, ki zajema celotno vzgojo in izobraževanje po osnovni šoli. Resolucija 10. kongresa ZKJ opredeljuje vzgojno-izobraževalni sistem kot notranje povezano celoto, ki jo sestavljata osnovno (bazično) izobraževanje s predšolsko vzgojo in osnovno šolo ter usmerjeno izobraževanje. Usmerjeno izobraževanje uresničuje zamisli permanentnosti izobraževanja in vzgoje s tem, da obravnava kot enakovredne sestavine ne samo strokovno izobraževanje in usposabljanje pred vstopom v delo, ob delu in iz dela, temveč tudi nenehno dopolnjevanje in izpopolnjevanje izobrazbe ter sposobnosti, ker spremlja sodobnega človeka vso delovno dobo in vse življenje. stalno izpopolnjevanje (praktično usposabljanje za delo) in tudi programov za strokovno izpopolnjevanje, ki prav tako zahtevajo povezavo teorije s prakso. V takem pomenu je usposobljenost ne samo zmožnost za opravljanje enostavnih del in opravil (tako so opredeljevali doslej usposobljenost v delovnih organizacijah in jo s tem razlikovali od strokovne izobrazbe), temveč tudi celostna in vsestranska pripravljenost za samostojno opravljanje vseh, tudi najzahtevnejših del in nalog ter odgovornih vlog in funkcij. Usposabljanje poteka največkrat neposredno v delovnem procesu (proizvodna in delovna praksa, priučevanje, uvajanje v delo, obvladovanje novih tehnik in strojev in druge oblike učenja na delu). Izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje so oblike nenehnega izobraževanja za delo, samoupravljanje in druge človekove družbene vloge. Izobraževanje postaja neprekinjena doživljenjska dejavnost. Izobraževanje v mladosti se nadaljuje z daljšimi in krajšimi oblikami izobraževanja in samoizobraže-vanja. Izobraževanje postaja stalna sestavina dela, samoupravljanja in osebnega živl jenja. IZOBRAŽEVANJE PRED VSTOPOM V DELO, OB DELU IN IZ DELA Zamisel o permanentnosti izobraževanja in vzgoje je na poseben način dopolnilna zamisel o povratnem izobraževanju — izobraževanju iz dela. Po njej naj bi izobraževanje za pridobitev strokovne izobrazbe ne temeljilo več na dolgem in neprekinjenem študiju v mladosti, temveč naj bi potekalo v več zaporednih stopnjah. Namesto dolgotrajnega izobraževanja v mladosti, ki se pri zahtevnih poklicih podaljšuje v zrela leta in predolgo odlaga vstop mladih v delo, njihovo ekonomsko, družbeno-politično in družinsko osamosvajanje, ponuja povratno izobraževanje nov model: menjavanje obdobij izobraževanja in dela. V. delo htevnosti dela izobraževanje lahko konča šele na višji ali visoki šoli (na primer učitelj osnovne šole, učitelj srednje šole). V drugih primerih naj bi se izobraževanje za pridobitev strokovne izobrazbe končavalo na več zaporednih stopnjah in ravneh. Vsaka stopnja je — skupaj z delovnimi izkušnjami — podlaga za naslednjo. Tako naj bi usmerjeno izobraževanje omogočilo delavcu s temeljno poklicno izobrazbo odprto pot navzgor vse do akademskega naslova. V skladu s svojimi sposobnostmi, v delu uveljavljenimi darovi in lastnostmi ter v skladu s svojimi željami in potrebami združenega dela naj bi se vračal brez ovir v izobraževanje ria višji ravni, še zlasti v območju določene stroke in svoje življenjske usmeritve. Izobraževanje pred vstopom v delo, ob delu in iz dela so torej enakovredne poti do strokovne izobrazbe, enakovredni načini izobraževanja. Izobraževanje ob delu in iz dela naj bi imelo celo prednostno mesto pri študiju na zahtevnejših ravneh, zlasti tedaj, kadar so delovne izkušnje zaželena ali celo nujna podlaga za nadaljnje izobraževanje. Izobraževanje iz dela predpostavlja daljši študijski dopust, med katerim se delavec posveti samo izobraževanju. Prekinitev rednega opravljanja dela ir nalog pa ne pomeni prekinitev delovnega razmerja, ki tudi mec študijem povezuje delavca z njegovo temeljno organizacijo. Izobraževanje iz dela nalaga organizaciji združenega dela nemajhna bremena: delavcu mora najti enakovredno zamenjavo, dati mu mora osnovni osebni dohodek, da med študijem lahko preživlja sebe in otroke. Pri izobraževanju ob delu je breme, ki ga ima organizacija združenega dela, občutno manjše. Delavec redno opravlja večino svojih del in nalog, za študij potrebuje le manjše ugodnosti (krajše študijske dopuste, ekonomsko pomoč pri kritju šolnine in drugih stroškov). Skica 3 delo =^> Izobraževanje IZOBRAŽEVANJE OB DELU — VŽPOREDNOST DELA IN IZOBRAŽEVANJA Redno opravljanje delovnih in študijskih obveznosti hkrati pa pomeni hudo obremenitev za delavca, ki se izobražuje ob delu. Odpovedati se mora mno-gočemu in skrajno smotrno izrabljati svoj prosti čas. Daljše izobraževanje ob delu je z organizacijske strani za vzgojno-izobraževalno organizacijo zelo zahtevno, saj mora izobraževanje krajevno in časovno približati udeležencem in jim zagotoviti možnosti za učinkovito samoi-zobraževanje, na katerem je dostikrat težišče učnega procesa. Zaradi navedenih značilnosti lahko predvidimo, da se bosta izobraževanje ob delu in izobraževanje iz dela pri daljših, zahtevnejših izobraževalnih programih pogosto prepletala in medsebojno dopolnjevala. Čisto izobraževanje ob delu bo značilno predvsem za dopolnilno izobraževanje, ki poteka v prostem času ali pa med krajšimi študijskimi dopusti. SAMOUPRAVNA ZASNOVANOST IZOBRAŽEVANJA Po naši ustavi imajo delovni ljudje in občani nedotakljivo pravico do samoupravnega odločanja o svojih in skupnih interesih ter do upravljanja z družbenimi zadevami (Ustava SRS, temeljna načela). Po zakonu o združenem delu delavci pri uresničevanju svojega vladajočega položaja v združenem delu in družbi svobodno, neposredno in enakopravno odločajo o svojem in celotnem družbenem delu (L člen). Tudi zakon o usmerjenem izobraževanju izhaja iz teh samoupravnih odnosov: »Delavci, drugi delovni ljudje in občani v socialističnih samoupravnih družbenih odnosih uresničujejo pravico in odgovornost, da svobodno in enakopravno načrtujejo, .organizirajo in izvajajo usmerjeno izobraževanje kot sestavino lastnega in celotnega družbenega razvoja (predlog zakona, L člen). Svojo pravico in odgovornost do usmerjenega izobraževanja uresničujejo delavci, drugi delovni ljudje in občani v svoji temeljni organizaciji ali skupnosti, zunaj njih pa v izobraževalnih skupnostih in prek njih ter z neposredno svobodno menjavo dela. Samoupravno načrtovanje kadrov in izobraževanja postaja sestavni del samoupravnega načrtovanja celotnega družbenega razvoja. To načrtovanje povezuje uporabnike in izvajalce izobraževanja, ki morajo pri tem upoštevati poleg svojih tudi širše družbene potrebe in cilje. Najbolj neposredno je samoupravno zasnovano izobraževanje in izpopolnjevanje delavcev v njihovih temeljnih organizacijah in skupnostih. Tu praviloma delavci sami sprejemajo programe za svoje izpopolnjevanje in usposabljanje ter določajo s samoupravnimi akti način uveljavljanja svojih pravic in obveznosti do izobraževanja. V njih podrobneje določajo tudi ugodnosti in obveznosti tistih, ki se izobražujejo. Vsaka temeljna organizacija in delovna skupnost vsaj enkrat letno razpiše vzgojno-izobraževalne programe, po katerih bo omogočala delavcev izobraževanje ob delu in iz dela. Razpis mora vsebovati vse potrebne informacije za kandidate. usmerjeno izobraževanje utrjuje vezi med izvajalci in uporabniki ter jim daje širšo vsebino. Uporabniki in izvajalci sprejemajo v posebnih izobraževalnih skupnostih programe za pridobitev izobrazbe ter tiste programe izpopolnjevanja in usposabljanja, ki so širšega pomena za določeno stroko oziroma področje združenega dela. Pri sprejemanju teh programov določijo tudi način njihovega izvajanja ter oblike neposrednega sodelovanja uporabnikov pri uresničevanju programov (na primer s proizvodnim delom in prakso). Med izvajalci in uporabniki izobraževanja se sklepajo samoupravni sporazumi, s katerimi medsebojno opredelijo obveznosti in naloge uporabnikov in izvajalcev pri izvajanju programov. Zakon o usmerjenem izobraževanju predvideva vsakoletno pogodbo med uporabniki in izvajalci, v kateri natančno določijo poleg obveznosti tudi organizacijo izobraževanja (na primer razporeditev proizvodne prakse). Organizacije združenega dela uporabnikov se neposredno povezujejo z vzgojno-izobraževalnimi organizacijami tudi v drugih primerih, ko jim le-te pomagajo pri usposabljanju, izobraževanju in izpopolnjevanju delavcev. JOŽE VALENTINČIČ Sediva v temnem delovnem prostoru Slovenskega šolskega muzeja na Poljanski cesti v Ljubljani. Stene so, prav tja do stropa, obložene s knjižnimi policami. Ob oknu je proti svetlobi obrnjena slika Antona Praprotnika. France Ostanek opazi moj pogled in pravi: »Njemu gre zahvala, da se je slovensko učiteljstvo organiziralo in začelo izdajati svoj prvi časopis Učiteljski tovariš. Imeniten učitelj in zaveden Slovenec je bil ta Praprotnik!« In se vprašam: bi bila zgodovina Slovencev brez zgodovine slovenskega šolstva popolna? Koliko je v vseh teh desetletjih šolski muzej vplival na izobraženost slovenskega učitelja, na napredek in razvoj šolstva? Pogled v zgodovino pove, da so začeli odpirati šolske ali pedagoške muzeje v drugi polovici 19. stoletja. Takrat se je začelo šolstvo zaradi uvedbe splošne šolske obveznosti hitreje razvijati. Vzpon slovenskega šolstva po veliki šolski reformi na prelomnici 60 let prejšnjega stoletja, je posredno spodbudil tudi ustanovitev šolskega muzeja leta 1898. Se je takrat Jakob Dimnik zavedal, da bo ustanovitev muzeja pospešila vključevanje naprednih učiteljev v slovenske kulturne in politične tokove, v boj proti germanizaciji slovenskga naroda, hkrati pa tudi proti katoliškemu konservativizmu v šolstvu in šolski politiki? Kadar se odločiš za pogovor s človekom, kakršen je France Ostanek, veš, da boš moral govoriti več o zgodovini, kot o njegovem življenju. Sleherna trditev bo imela potrditev v citatu ali datumu. Življenjska obdobja bodo razdeljena na obdobje delovnih uspehov, tudi tistih, za površnega človeka še tako majhnih. Več kot štirideset let proučuje šolsko zgodovino na slovenskem etničnem ozemlju. Ti začetki segajo v leto 1935, ko je bil službeno premeščen in imertovan za referenta za manjšinjske šole na prosvetnem oddelku, ki ga je sam organiziral in vodil. Hkrati je prevzel organizacijo narodno obrambne šolske družbe Cirila in Metoda, ki je skrbela za zamejske in obmejne šole. Med NOB je bil član matičnega odbora prosvetnih delavcev v Ljubljani. Tako rekoč na pragu svobode je bil aretiran in poslan v okupatorske zapore. Po vojni je bil med prvimi organizatorji sindikata slovenskih prosvetnih delavcev. Pomembne dolžnosti je opravljal v Beogradu pa v slovenskem ministrstvu za prosveto, ob vsem tem pa je bil tri leta odgovorni urednik pedagoške revije Popotnik. »...Da, leta 1951 se je začelo najpomembnejše obdobje mojega življenja. Zgodovina je bila kljub vsemu srž mojega zanima-~ nja in ko sem tega leta postal upravnik Slovenskega šolskega muzeja sem vedel, da bom poslej med najbolj srečnimi ljudmi. Vselej sem govoril, da bi vzgojitelji morali poznati razvoj šolstva svojega naroda, razvoj pouka in vzgoje ne samo iz zgodovine pedagogike, temveč iz dokumentov in predmetov, ki jih zbirajo in prikazujejo muzeji. Zanimivo je, da so mnoge metode, ki jih uvajamo v učnovzgojni proces in menimo, da so nove, poznali že naši predniki.« Zdi se, da se delo v šolskem muzeju nekoliko razlikuje od dela v drugih muzejih. V njem niso strokovni delavci le zbiratelji in proučevalci gradiva, ki ga zbirajo in razstavljajo. Poznati morajo tudi delo šol, vso šolsko zakonodajo, ki je bila v veljavi na ozemlju, o faterem zbirajo gradivo. Ni dovolj, da so dobri zgodovinarji, ki poznajo narodno in splošno zgodovino. Poznati morajo tudi zgodovino šolstva, nekdanje in sodobne smeri pedagogike. Kadar prirejajo razstave z različno vsebino, je nujno, da poznajo metodiko posameznih predmetov in vsebino učnih načrtov. »...Navsezadnje sem pa le — učitelj. Poučevati sem začel leta 1925 v Sodražici. Ni dolgo tega, ko so me nekdanje učenke, zdaj šestdesetletnice, povabile na Travno goro. Praznovali so 50-letnico šole. Že res, da moja učiteljska pot šteje le deset koledar- Življenje za muzej Predstavljamo vam Franceta Ostanka skih let. Toda v tistih letih sem se veliko naučil in spoznal nepozabne ljudi. V Sodražici sem jih naučil smučati, pa čeprav živijo zraven Blok. V Vodicah nad Ljubljano sem ob večerih vodil šolo za odrasle, v kateri pa sem se tudi sam marsikaj naučil. Od ljudi, da ! Dopoldne sem učil, popoldne sedel na kolo in se odpeljal poslušat predavanja na ljubljansko univerzo. Rodil sem se v Ljubljani. Naj bom natančnejši —v Zeleni jami. To je takrat pomenilo, da bi se moral, sin proletarca, železničarja, odločiti Zti uk mizarja, kovača ali ključavničarja. Za karkoli že, le ha klasično gimnazijo naj ne bi šel. Pa sem storil prav to. Po stavki železničarjev na Zaloški cesti pa sem moral, zaradi revolucionarnega očeta, zapustiti šolo. Ves čas sem govoril, da bom študiral tehniko ali pa zgodovino. Vpisal sem se na učiteljišče. Odmevi z Zaloške pa se zame tudi takrat, ko bi moral nastopiti službo, niso polegli. Še sreča, da sem bil 'sokolaš' in da je profesor Marolt končno uspešno posredoval za moj kos kruha.« Skozi osemdesetletno zgodovino slovenskega šolskega muzeja se vleče dolga vrsta imen. Ob Jakobu Dimniku so tu še: Rudolf Kobilica, Edvard Prinčič, Viktor-Mihelič... France Ostanek. Ta- krat, v letu 1951, je 'podedoval šestnajst zabojev muzejskega gradiva, približno šest tisoč knjig . in nekaj starih omar. Arhiva skoraj ni bilo. Vse pogosteje je mislil na Marka Antoinea Juliena, nekdanjega generalnega inšpektorja šolstva v Franciji. Takrat, ko je vrgel v svet idejo o šolskih muzejih, jo je tudi podkrepil z nekaterimi spoznanji. Učitelje je treba seznaniti z izsledki pedagoške znanosti, z novimi učbeniki, učili, vrstami šol in šolsko organizacijo. Le tako bo lahko šola napredovala. Danes pravimo: muzej mora biti aktualen in družbeno angažiran. V vsem njegovem delovanju se morajo prepletati preteklost, sedanjost in prihodnost. »...Muzej sem razdelil na tri oddelke: razstavni oddelek, knjižnico in oddelek za arhiv. Pri takratnem delu mi je bila v veliko pomoč anketa, ki sva jo pripravila z Rudolfom Kobilico že pred vojno. Tako sva prišla do kronik skoraj vseh slovenskih šol. Seveda muzejsko delo sploh ni bilo mogoče, dokler nisem ugotovil, kaj je zabeleženo o našem šolstvu v nekaterih tujih arhivih. Deset let sem potoval in prepisoval iz zaprašenih svežnjev v Trstu, Vidmu, na Dunaju... Zdaj lahko rečem, da imamo Slovenci na moč zanimivo šolsko zgodovino. Včasih tuhtam o tem, da do leta 1885 v Ljubljani, recimo, sploh nismo imeli čisto slovenske šole. Kljub vsiljenemu tujemu jeziku pa se nam je vendarle posrečilo obdržati svojo narodnost. Slovenska šolska zgodovina to nazorno pojasnjuje tudi z zgodovinskimi zaslugami naših učiteljev. Po tistem, ko je France Ostanek prevzel dolžnost ravnatelja šolskega muzeja, je le-ta dobil novo vsebinsko in organizacijsko obliko. Muzejsko proučevanje je zajelo vse vzgojne ustanove od vzgojnovarstvenih zavodov do višjih in visokih šol. Sam je proučeval nastanke šolskih muzejev v svetu, pri čemer je našel preneka-tero uporabno izkušnjo tudi za slovenske razmere. Pisal je stro- . kovne sestavke o pedagoških nalogah muzejev, o tem, kako naj bodo pripravljene razstave, da bodo ponazorile učno gradivo, 1 ga obravnavajo v šoli. Prizade^ si je za povezanost in sodelovati; vseh šolskih muzejev v Jugosla? ji. Njegova hotenja so bila pot1 jena s sklepi na posvetovanju šo skih muzejev v Zagrebu, decett bra leta 1961. Zdaj se lahko muzej pohvali eno največjih pedagoških knji’-nic v Jugoslaviji, saj ima f bližno 45.000 zvezkov. V muz1 je arhiv z več kot 500 fascikli' razstavna zbirka s priblii1 40.000 predmeti. Največjo dri gocenost pa predstavlja arhivi! gradivo iz obdobja natodnoi svobodilnega boja, ki hrani sko raj devet tisoč listin. »Že res,« pravi France OsO nek, »da so nekateri šolski nU1' žeji v Evropi modernejši, teh nično bolje opremljeni. Tod Slovenci hranimo šolsko zgodo’ vino, ki bi bila v ponos tudi noj večjemu narodu. Le da se tef pogosto premalo zavedamo.« j Bila so leta, ko je bil slovenit šolski muzej res lepo obiskat Zdaj pa, kot da zanimanje za\ upada. Je temu krivo pomanjkt nje časa v naših vzgojno-izobrl Ževalnih organizacijah? So vzrA natrpani učni načrti in urnik, I ne dovoljuje sprehoda do mul1, ja? Je morda vzrok kje drugjt Bo drugače, če bo dobil muli nove delovne prostre? Čas in dogodki z njim greh\ nezadržno naprej. Nekateri mt njimi se bodo spremenili v zg1 dovino. Tudi naša sedanja red ganizacija pouka bo našla svof mesto v šolskem muzeju. In kajl pogoj, da dobi neka zadeva, nt dogodek, zgodovinsko vrel nost? Zdaj se France Ostani razgovori. Govori o poskusih) jih pri nas pogosto prehiti vključimo v delovni sitem, o Pr' potrebni vzgoji šolskih kadro' ki naj bi učili v na novo usmerjt nih šolah... Govori o v sefi razen o sebi. Pozablja, da je up[ kojen in da mu pravzaprav ne! bilo treba več toliko delati, p1 žabi na svojo kalcinacijo vrat’ zaradi katere se mora obračati vsem telesom, pozablja na bri zbrižni del življenja, ki hiti svoj. pot. Potlej pa reče smeje: »Prif ten je občutek, da si naredil v fij Ijenju nekaj koristnega.« SILVO TERŠEK »Še bi se posvetila otrokomu Srebrni jubilej Ko so učitelji odprli svoje redovalnice in si vanje zapisali novo šolsko leto 1979-80, se za svojim katedrom ni več pojavila tovarišica Franja Naraločnikova, dolgoletna učiteljica na podružnični osnovni šoli v Šmihelu nad Mozirjem. Umaknila se je v zasluženi pokoj, v mirno okolje svoje družine na kmetiji v Šmihelu. Franja Naraločnikova Že v zgodnji mladosti se je odločila, da bo Živela in delala med mladino in zanjo. Izbrala si je učiteljski poklic. Navajena narave in planin, doma je iz Solčave, se ni ustrašila samote planinskega naselja. Kljub neurejenim prostorskim razmeram si je kmalu po vojni izbrala delovno mesto na osnovni šoli v Šmihelu, kamor pa je takrat prišla le peš po uro in pol vzpenjanja iz Mozirja, ob večerih pa je lahko le ob petrolejki urejala šolske naloge in se pripravljala za naslednji dan. Kljub težkim delovnim in življenjskim razmeram je vzljubila Šmihel in šmihelsko mladino, si tukaj izbrala svojega Življenjskega tovariša in si ustvarila družino. Vedno vedra in razumevajoča za težave kmečkih otrok se je znala vživeti v njihov svet in se jim povsem približati. Zato je pri svojih učencih dosegala izredno dobre učne uspehe, uživala njihovo zaupanje in ljubezen. Tudi med drugim prebivalstvom je takoj pridobila ugled in spoštovanje, tako da je za vse postala preprosto »naša Franja«. Čeprav je opravljala dolžnosti matere, gospodinje, učiteljice, vzgojiteljice in upraviteljice šole, je še vedno našla čas tudi za zunajšolsko dejavnost. Sodelovala je v krajevnih družbenih organizacijah, s šolarji pa je marljivo pripravljala kakovostne igrice, in recitale za proslave. Še posebno se je zelo potrudila ob novoletnih prireditvah za prisrčno slovesnost. ob prihodu dedka Mraza. Koliko truda, moči in vztrajnosti je bilo potrebno, koliko težav in ovir je morala premagati, ve le sama. Ob obilici dela so minevala leta. Rod za rodom odraščajočih otrok je zapuščal šolo, prihajali pa so novi prvošolčki, sprva plašni in nezaupljivi, a ob materinskem odnosu »tovarišice« so se kmalu opogumili in sprostili. Iskreno si je želela, da bi otroci dobili bolje urejeno šolo. Staro šolo je bilo težko ogrevati, sanitarije so bile brez vode, iz peči v razredu se je kadilo. Zato so bili otroci in učiteljica v zimskih dneh med poukom mnogokrat zaviti v zimske plašče, oči pa so imeli vnete od dima. Velika želja po novi šoli se je lani končno izpolnila. Toda naša tovarišica Franja je bila prav v tem letu upokojena. Svoje učiteljsko poslanstvo je končala. V nove, tople in urejene šolske prostore so se vsuli učenci brez nje. Vendar pa je zelo srečna, ko vidi, da so končno tudi njeni šmihelski otroci dobili sodobno šolo. Prav je, da sledi človek tistemu poklicu, za katerega je, kot pravimo, rojen. Tak poklic opravlja z ljubeznijo in uspehom, v zadovoljstvo sebi in drugim. In če vprašate našo Franjo, za kaj bi se odločila, če bi bila še enkrat mlada, bi vam odgovorila: »Spet bi se posvetila otrokom!« Tovarišici Franji Naraločni-kovi smo vsi prebivalci Šmihela iskreno hvaležni za vse njeno delo ter ji iskreno čestitamo ob visokem odlikovanju — redu republike z bronastim vencem, s katerim jo je ob letošnjem 8. marcu odlikoval predsednik republike tovariš Tito. Želimo ji še veliko, veliko zdravih, sončnih dni! ANTON ACMAN 25 let UPZ Stane Žagar v Kranju Letos praznuje 25-letnico obstoja — svoj srebrni jubilej — Učiteljski pevski zbor Stane Žagar iz Kranja. Pred 25 leti je dal pobudo za ustanovitev učiteljskih pevskih zborov republiški UPZ Emil Adamič. Nastali so zbori v Mariboru, Novem mestu in Kopru, vsi z nalogo, da opravljajo glasbeno vzgojo in izobraževalno delo med zborovodji na svojih območjih in da posredujejo lepoto-narodne in umetne pesmi doma in po vsej Sloveniji in Jugoslaviji. Od vseh teh območnih zborov vztraja^ že petindvajset let le UPZ Stane Žagar iz Kranja, drugi zbori pa so zaradi različnih težav prenehali delovati. Sprva je kranjski zbor združeval pevce-učitelje iz vse Gorenjske: od Kranjske gore do Žirov in Gorenje vasi. Tržiča in Cerkelj. Tudištevilčno je bil dokaj močan. Zaradi preobremenjenosti pedagogov v šoli so začeli oddaljeni člani postopoma zbor zapuščati, tako da ga zdaj obiskujejo le pevci iz kranjske in škofjeloške občine. V tem času so vodili zbor trije priznani dirigenti. Z zborom je pričel prof. Franc Demšar, od njega ga je prevzel prof. Janko Pribošič, od leta 1964 pa ga vodi prof. Peter Lipar, ki se mu posebno zdaj, ko je upokojen, posveča z vsemi svojimi močmi in dragocenimi strokovnimi izkušnjami. Vseh petindvajset let je bil zbor strokovni mentor učiteljem glasbe in pevovodjem mladinskih zborov na naših šolah. Še zdaj se večina članov zbora ukvarja s pevsko dejavnostjo na svojih delovnih mestih. V tem dolgem obdobju je zbor organiziral poleg koncertov tudi razne seminarje za učitelje pevovodje in s tem širil teoretično in praktično znanje svojim članom. V uspešnem četrtstoletnem delu je prirejal zbor številne koncerte. Leta 1955 je obiskal Markovčič in Veliko Piano v Srbiji; to so kraji, kamor so bili med vojno preseljeni mnogi slovenski učitelji in kjer so dobili pri bratskih Srbih začasni dom. Nepozabno je bilo srečanje nekdanjih izgnancev s svojimi gostitelji. Obisk so Srbi naslednje leto Gorenjcem vrnili. Pevsko delovanje zbora je bilo prejšnja leta razširjeno tudi po Dolenjski in Primorski. S koncerti je nastopal v Krškem in Kostanjevici ter v manjših krajih te občine. Prisrčna so bila srečanja s preprostimi ljudmi v odročnih krajih na Velikem Trnu in Raki. Zbor je sodeloval na raznih proslavah po Primorskem in Gorenjskem. Iz leta v leto zbor še zdaj obiskuje osnovne šole kranjske in škofjeloške občine, kjer posl duje šolarjem lepoto narodne umetne pesmi. Sodeluje na raz! proslavah v Kranju, nastopa ’ glasbenih revijah in drugih pril ditvah. Dolga leta je dajala zboru f stoljubno streho Glasbena šob’ Kranju, zdaj pa mu že nekaj [ daje na voljo svoje prost) Osnovna šola France Prešeren' Kranja. Zaradi celodnevne dela učiteljev je redno delo zb) močno ovirano, saj se pevci sest jajo le enkrat tedensko, kar se p gosto pozna tudi na kakovoj Veliko več pa je vreden s0; strokovni stik z glasbo in glasi' nimi pedagogi, izmenjava izl šenj, spoznavanje pevske lite' ture in posredovanje glasb! vzgoje s prirejanjem komenm nih koncertov mladini. Zdaj je v zboru 30 pevk in pl cev kranjske in škofjeloške ob\ ne. Za požrtvovalno in zavit delo bodo na jubilejnem kond tu, ki bo 24. marca v Kranju, p{ jeli dolgoletni člani zlata, srebt1 in bronasta Gallusova odličja- Želimo, da bi zbor še nadU' opravljal svoje pomembno P slanstvo, mlajše učitelje-pet goge pa vabimo, da se vključijo naš zbor, ga s svojimi svežimi p sovi pomladijo, in se hkrati bol tijo na glasbenem področju. TONE LOGAR Zagotoviti pravo smer razvoja Neprekinjen in celosten vzgojno-izobraževalni proces Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok in zakon o osnovni šoli imata veliko skupnih značilnosti Sprejeta sta zakona, ki urejata vzgojo, izobraževanje in varstvo otrok: zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok ureja področje vzgoje in varstva predšolskih otrok, zakon o osnovni šoli pa področje osnovnega šolanja otrok. Čeprav sta po področjih, ki ju obravnavata, precej različna, pa se vendarle prepletata in povezujeta. Oglejmo si nekatere bistvene skupn» značilnosti. Temeljne določbe obeh zakonov urejajo vzgojo in varstvo Predšolskih otrok kot del enotnega sistema vzgoje in izobraževanja v SR Sloveniji in določajo, da je predšolska vzgoja temelj za nadaljnjo vzgojo in izobraževanje. S pripravo otrok na osnovno šolo se vzgoja in varstvo predšolskih otrok povezujeta z osnovno šolo v enovit in neprekinjen vzgojni proces. zagotovljen program Predmet svobodne menjave dela na področju vzgoje in varstva predšolskih otrok je program storitev: v njem je upoštevano med drugim tudi število °trok, ki jih vzgojnorvarstvena organizacija pripravlja na šolo. Zakon še posebej poudarja, da je priprava otrok na šolo del zagotovljenega programa. Zagotovljeni program pa je tisti del VzSojnega programa, ki obsega Popravo otrok na osnovno šolo v ,etu pred vstopom v šolo in Vzgojo in varstvo predšolskih otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Oba zakona prinašata tudi podobne določbe o vzgoji, izobraževanju in varstvu otrok v obsegu zagotovljenega programa. Iti je brezplačen. Brezplačen je tudi prevoz, če so otroci oddaljeni več kot 4 kilometre od vzgojno-varstvene organizacije. Zakon o osnovni šoli že v drugem členu temeljnih določb določa, da v letu pred vstopom v osnovno šolo otroci obvezno obiskujejo Pripravo na osnovno šolo, ki poteka v skladu z zakonom o vzgoji in varstvu predšolskih otrok. Osemnajsti člen zakona o osnovni šoli govori o odgovornosti staršev, ki morajo skrbeti, da njihovi otroci redno obiskujejo osnovno šolo in pripravo na šolo. 151. člen zakona o osnovni šoli navaja tudi denarne kazni za starše, ki ne upoštevajo tega določila. yPlS V OSNOVNO ŠOLO Poglavje o učencih v zakonu o osnovni šoli nalaga vzgojiteljem Predšolskih otrok in učiteljem, ki y°dijo oddelke za pripravo na s°lo, precej obveznosti in veliko odgovornost v zvezi z vpisom otrok v šolo. Vzgojitelj ali učitelj mora ugotoviti, ali izpolnjujejo Pogoje za vpis tisti otroci, ki bodo do začetka šolskega leta ytari šest let. Zrelost za vstop v solo se ugotavlja glede na dina-miko razvoja otrok v celotnem Predšolskem obdobju in glede na Pogoje in možnosti za uspešen razvoj otroka v okolju, v katerem živi. Zrelost ugotavlja komi-S1ja za sprejem novincev. Ime-nuje jo svet šole, sestavljajo pa jo Vzgojitelj ali učitelj, ki je otroka Pripravljal na šolo, zdravnik. Psiholog in pedagog in drugi strokovni delavci. Vzgojitelju ali učitelju, ki je Pripravljal otroke na šolo, nalaga zakon tudi dolžnost: če meni, da °trok, star šest let in pol, še ''edno ni zrel za vstop v šolo, ahko predlaga, da se tudi zanj ugotovi zrelost za vstop v šolo. Sredi februarja so se na posvetu v Ljubljani, ki sta ga organizirala Skupnost zavodov za usposabljanje SRS in Društvo defektologov SRS, zbrali ravnatelji zavodov za usposabljanje, predstavniki Filozofske fakultete — katedre za psihologijo, Pedagoške akademije v Ljubljani — oddelka za specialne pedagoge in drugi gostje. Namen posveta je bil oceniti položaj v specialno pedagoški teoriji in praksi po pravkar končanem V. kongresu VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNO DELO IN JEZIK Glede jezika prinašajo temeljne določbe obeh zakonov enaka določila o poteku vzgoj-no-izobraževalnega dela v vzgojno-varstveni organizaciji in osnovni šoli. Naobmočjih, ki so s statuti občin določena kot narodnostno mešana območja, se za poglabljanje enakopravnega sožitja med pripadniki slovenskega naroda in italijanske oziroma madžarske narodnosti in za razvijanje dvojezičnosti otroci seznanjajo tudi'z osnovami jezika druge narodnosti. Pripadniki drugih narodov in narodnosti Jugoslavije imajo pravico do vzgoje in varstva otrok v svojem jeziku, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon. Zakon o osnovni šoli nalaga posebna skrb za te učence in organizacijo fakultativnega pouka materinega jezika. OTROG Z MOTNJAMI V RAZVOJU Vzgoja, varstvo in usposabljanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju se izvaja v skladu z obema zakonoma in s posebnimi predpisi. Oba zakona zagotavljata celostno in neprekinjeno skrb za otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, hkrati pa kažeta, kako je treba vključevati te otroke v kar najbolj običajna življenjska okolja, seveda glede na razvitosti otrok. VZGOJNI PROGRAM Poglavje vsebine in organizacije vzgoje in varstva predšolskih otrok govori o vzgojnem programu: ta naj bo tak, da omogoča — med drugim — vsebinsko povezanost vzgoje in varstva predšolskih otrok z osnovno šolo. Vzgojni program določa tudi obseg in vsebino priprave na osnovno šolo za vse otroke. PRIPRAVA OTROK NA ŠOLO Zakon zavezuje vzgojno-varstvene organizacije, da v delovnem načrtu določijo obseg in razporeditev priprave na osnovno šolo za vse otroke v krajevni skupnosti, ki so vpisani v prvi razred osnovne šole. Načrt dela vzgojno-varstvene organizacije naj vsebuje tudi sodelovanje z osnovno šolo, z glasbeno šolo in s šolami, ki izobražujejo delavce za vzgojo in varstvo predšolskih otrok. Ena izmed novosti obeh zakonov je tudi v tem, da določata normative za zagotovljeni program. ODLOŽENO OBISKOVANJE PRVEGA RAZREDA Zakon o osnovni šoli daje možnost, da lahko osnovna šola med šolskim letom v sodelovanju s šolsko zdravstveno službo in v dogovoru s starši odloži učencu obiskovanje prvega razreda za eno leto, če ugotovi, da pot všolo in obremenitev z vzgojno-izo-braževalnim delom škoduje otrokovemu zdravju ali pa če otrok zaradi bolezni pogosto ne more k pouku. Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok pa do- loča, da morajo komisije za sprejem otrok v vzgojno-varstvene organizacije zagotoviti prednost otrokom, ki jim je bilo po zakonu o osnovni šoli odloženo obiskovanje pouka v prvem razredu. UČITELJI IN VZGOJITELJI Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok pravi, da lahko pripravo otrok na šolo opravlja tudi učitelj razrednega pouka, zakon o osnovni šoli pa govori, da so delavci, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno delo v osnovni šoli, lahko tudi vzgojitelji predšolskih otrok. Le-ti izvajajo in sodelujejo pri izvajanju programa interesnih dejavnosti, samostojnega dela učencev in drugih oblik priprave učencev na vzgojno-izobraževalno delo ter različnih oblik varstva. Pogoj za opravljanje tega dela je izobrazba v skladu z zakonom o vzgoji in varstvu predšolskih otrok. Delovna obveznost vzgojitelja v osnovni šoli je enaka kot za uči-telja in ne sme presegati 25 ur dela v oddelku. Ko govori zakon o celodnevni osnovni šoli, navaja, da opravljata vzgojno-izobraževalno delo dva ali več učiteljev ali učitelj in vzgojitelj predšolskih otrok. Če opravlja wgojo in varstvo predšolskih otrok osnovna šola, se povezuje ta dejavnost z delom celotne osnovne šole v skladu z otrokovimi telesnimi in duševnimi zmogljivostmi. Oba zakona enako opredeljujeta strokovne delavce v osnovnih šolah in vzgojno-varstven ih organizacijah. Tudi pripravništvo urejata oba zakona tako kot je urejeno v celotnem vzgojno-izobraževalnem sistemu. Zakona zagotavljata enotno in celostno vzgojo in izobraževanje od prvega leta življenja dalje. Najbolj se povezujeta v skrbi za vzgojo in izobraževanje otrok na prehodu iz predšolskega obdobja v osnovno šolo. Zbližujeta učitelja in vzgojitelja predšolskih otrok kot enakovredna delavca v osnovni šoli in vzgojno-varstveni organizaciji in nakazujeta tudi možnosti za prenašanje oblik in metod dela obeh področij. ZMAGA GLOGOVAC defektologov Jugoslavije ter sprejeti stališče in smernice za nadaljnje delo na področju celotne skrbi za razvojno motene otroke. Da je v sedanjem obdobju tudi pri usposabljanju razvojno motenih čutiti nek ustvarjalni nemir, je znano tudi tistim, ki le bolj s strani opazujejo dogajanja na tem področju. V takšnem ozračju je potekal tudi V. kongres defektologov Jugoslavije in to je bilo čutiti tudi na tem posvetu. Udeleženci posveta so ocenili, da so bile priprave organizatorjev kongresa kljub temu, da so datum nekajkrat preložili, pomanjkljive. Vse do začetka kongresa ne udeleženci ne društva defektologov niso natančneje vedela, kakšna izhodišča bodo na kongresu predstavljena. Zato so slovenski specialni pedagogi v pripravi na kongres v republiškem odboru pregledali predvidene prispevke slovenskih delegatov, da bi zagotovili ustrezno skladnost s sklepi in stališči, ki jih je pred tem sprejela skupščina društev defektologov niso natančneje vedela, kakšna izhodišča bodo na kongresu predstavljena. Zato so slovenski specialni pedagogi v pripravi na kongres v republiškem odboru pregledali predvidene prispevke slovenskih delegatov, da bi zagotovili ustrezno skladnost s sklepi in stališči, ki jih je pred tem sprejela skupščina društev defektologov Slovenije. Udeleženci kongresa so člane na posvetu podrobneje seznanili s potekom kongresa, stališči in sklepi ter s svojim prispevkom na njem. Če na kratko povzamemo bistvo poročanja in sklepe razprave na posvetu, je treba omeniti, da uvodni referati na kongresu niso bili usklajeni s stališči republiških zvez društev defektologov, ampak so bili bolj stališča ožjih skupin ali celo posameznih poročevalcev. Stališča predstavnikov slovenskih specialnih pedagogov so bil^ med udeleženci kongresa sprejeta z odobravanjem, čeprav se niso sklatjala s stališči uvodnih referatov. Zato so udeleženci posveta ocenili, da je bilo zelo primerno, da so bila stališča slovenskih specialnih pedagogov predstavljena na kongresu, čeprav je bilo nekaj težav, ko naj bi jih uvrstili med sklepe. Prispevek! udeležencev kongresa iz Slovenije so bili na posvetu dobro sprejeti, razen prispevka enega udeleženca, ki je nastopil na kongresu mimo dogovorjenih stališč v Sloveniji. Udeleženci posveta so v razpravi ponovno izražali enotnost stališč do vseh aktualnih vprašanj nadaljnjega razvoja usposabljanja razvojno motenih v Sloveniji. Da pa bi preprečili nastajanje in predstavljanje stališč v Zvezi društev defektologov Jugoslavije, ki ne bi bila v resnici usklajena s stališči vseh republiških zvez, je treba vztrajati na tem, da bo Zveza društev defektologov Jugoslavije postala mesto resničnega usklajevanja. V nasprotnem primeru, tako so menili udeleženci posveta, se postavlja vprašanje smiselnosti takšnega povezovanja. Ker je bila slovenska javnost o kongresu in nekaterih problemih specialne pedagogike, kot so integracija, zasnova celotnega usposabljanja, nekatere antropološke značilnosti motenih itd., slabo in celo napačno obveščena, so udeleženci posveta menili, da bo v prihodnje treba čimbolj zavzeto nastopati povsod, kjer se pojavljajo problemi. Ker se neustrezne ideje pojavljajo zlasti med tistimi, ki premalo poznajo razvojne značilnosti motenih otrok, postavljajo v ospredje neke splošne družbene potrebe, in izhajajo iz neustreznih pred-' postavk, je bila deležna precejšnje pozornosti predstavitev raziskovalnih nalog s področja usposabljanja razvojno motenih. Razpravljale! so menili, da je tu dosežen velik napredek, saj je narejenih pet raziskovalnih projektov, dva pa sta še na začetku. Dosedanji raznoliki in kakovostni praksi usposabljanja je namreč doslej manjkalo prav raziskovalno delo. V interdisciplinarnem proučevanju je treba odkrivati zakonitosti razvojno motenih ter zakonitosti pogojev in pojavov, ki so pomembni za usposabljanje, in na tem graditi nadaljnji sistem usposabljanja razvojno motenih. Da pa tudi raziskovalno delo ne bi potekalo stihijsko, odvisno od trenutnih nagnjenj in interesov posameznikov, je bilo predlagano, naj bi Društvo defektologov Slovenije pripravilo program raziskovalnega dela za daljše obdobje. Pri tem bi morali povezati vse ustrezne ustanove in posameznike tako, da bi bili v raziskavah upoštevani tudi tisti problemi in pojavi, ki so aktualni za prakso. Udeleženci posveta so kritično omenili tudi raziskovalne naloge, ki po njihovem mnenju ni zasnovana v skladu z vsemi etičnimi in strokovnimi merili. Veliko časa je bilo namenjenega tudi vprašanju, kako v sedanja reformna prizadevanja ustrezno vgraditi usposabljanje motenih. V bistvu je šlo za zakonsko in funkcionalno izpeljavo sinteze posebnega s splošnim. V zasnovi usposabljanja in predpisih bi morali doseči to, da ne bi motenega obravnavali kot motenega tam, kjer motnja ni ovira ali pa je ni, in nasprotno: da ne bi motenega obravnavali kot normalno razvijajočega tam, kjer je motnja izrazita in pomeni oviro. Da je to za nestrokovnjake, pa tudi za manj pronicljive strokovnjake teže razumeti, je pokazal tudi posvet. Tako tudi predlog zakona o osnovni šoli vsebuje nekaj določil o razvojno motenih, vendar tako, da ni mogoče nedvoumno razbrati, kaj želi urejati ta zakon in kaj prepušča zakonu, ki ureja usposabljanje razvojno motenih. Udeleženci posveta so menili, da bi morala biti v zakonu o osnovni šoli določila, ki bi pomenila povezavo med tem zakonom in zakonom o usposabljanju. Zato so sprejeli predlog dopolnila k zakonu o osnovni šoli. Ker se bodo najbrž morali spremeniti tudi predpisi, ki urejajo področje usposabljanja razvojno motenih, so udeleženci menili, da bo treba še bolj sodelovati pri njihovi pripravi in spreminjanju. Z dejavnostjo bo treba samoupravno zagotoviti večji vpliv stroke — prakse in teorije. Posvet je izzvenel v ugotovitvi, da je pred nami zelo razgibano obdobje, v katerem se bo treba dobro organizirati in kar najbolj zavzeto sodelovati, da bi usposabljanju razvojno motenih zagotovili pravo smer razvoja. DARKO OPARA Za boljšo zvezo Delegatski sistem med osnovnimi in višjimi šolami je treba bolje izoblikovati Poslikana lončenina — ok. 4000 — 3500 pr. n. št. Skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije organizira delegiranje delegatov v višješolske temeljne organizacije, torej tudi v svete pedagoških akademij. Občinske izobraževalne skupnosti ji pošljejo predloge, potem predlagane kandidate potrdi ali določi, v katerem samoupravnem organu višješolske organizacije bodo delegati. Način zbiranja kandidatov za delegate je dober, tudi prostorsko je dobro zamišljen. Tako so v svetu Pedagoške akademije Maribor tri delegatke iz osnovnih šol. Ena prihaja iz Stogovcev in zastopa območje skrajne severovzhodne Slovenije, druga iz Slovenske Bistrice za svoje območje, tretja iz Slovenj Gradca — za koroško območje. To so hkrati tudi območja, s katerih prihaja na Pedagoško akademijo Maribor največ študentov. (Imenovane delegatke so bile delegirane s sklepom na seji zbora uporabnikov in zbora izvajalcev, dne 9. 10. 1978, Skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije.) Dotu je vse vredu. Naloga delegata naj bi bila prenašati mnenja, stališča, vprašanja idr. prosvetnih delavcev svojega območja. Tu pa nastane kratek stik: delegat nima nikakršnih navodil, kako naj se poveže s prosvetnimi delavci šol svojega območja, oni pa tudi ne vedo. kdo je n jihov delegat. V sedanji delegatski organiziranosti izražamo delegati v svetu pedagoške akademije le svoja stališča, subjektivne odločitve. Razmišljali smo o vsem tem in izoblikovali tale predloga: — Sočasno, ko so imenovani delegati za svete pedagoških akademij naj bi bili imenovani tudi v posameznih občinah (v ob- činah delegatovega območja Delegat bi moral sklicati z njin sestanek in jih seznaniti z gradi vom. ki ga je prejel od pedagošk akademije za sestanek. Zbral t stališča, mnenja, vprašanja., občinskih delegatov, jih prenese na svet pedagoške akademije Tako bi delegati po občinah mo rali seznanjati svoje sodelavce dogovori, zbirali pa bi tudi po bude in vprašanja »baze« za de legata. — Drugi način bi bil mord: tak. da bi Izobraževalna skup nost Slovenije, ko bi izvolila de legata, s tem seznanila vse šoli delegatovega območja s priporo Čilom, naj pošiljajo vsa vprašan ji o delu in organiziranosti pedago ških akademij na delegatov na slov. Najti bi bilo treba tud način, kako bi v tem primeri seznanjal delegat prosvetne de lavce svojega območja o svo jen delu. Poudariti moram, da so se n: Pedagoški akademiji v Maribon samoupravni odnosi zelo razvil in poglobili. Med prihodnjim nalogami sveta pedagoške aka demije je zapisano, da bodo morali predstaviki uporabnikov št bolj zavzeto sodelovati v svetu ir se bolj povezovati z uporabnik kot doslej. Na zadn ji seji sveta jt bil sprejet tudi pomemben dogovor. V dnevni red bodo uvrstil stalno točko: vprašanja uporabnikov. Tale zapis je le drobec, ki na bi spodbudil k razmišljanju kako naj se organiziramo, da bt delegatski sistem tudi na področju osnovnega šolstva zaživel kljub težavam, ki jih prinaša naš; razpršenost po vseh večjih ir manjših krajih Slovenije. FRANJA ORMAN I * Besede — podobe življenja in dela »V veliki zmoti so tisti naši maloštevilni in malodušni sodržavljani, ki podcenjujejo izrazno moč slovenskega jezika, ki ni nič manjša, kakor je izrazna sposobnost katerega koli kulturnega jezika. Želimo, da bi tudi naš slovar pripomogel k boljšemu razumevanju vloge slovenskega jezika, da bi se nai malomeščan vendarle zravnal in priznal, da slovenske besede boljše razume, kakor angleške,« je poudaril na tiskovni konferenci ob izidu tretjega zvezka Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki sta ga pred nedavnim izdali Državna založba Slovenije in Slovenska akademija znanosti in umetnosti, predsednik uredniškega odbora tega slovarja dr. Janko Jurančič. Prva knjiga slovarja, ki je obsegala 844 strani, je izšla leta 1970, druga s 1030 stranmi pet let pozneje, tretja knjiga, ki je tokrat pred nami, pa ima 1080 strani. V tretjem delu so gesla od Ne do Pren. Celotno delo bo imelo nekako pet tisoč strani in 110 tisoč gesel, vsaka knjiga pa približno 22 tisoč gesel in podgesel. Jezikoslovci trdijo, da je to razmeroma veliko, hkrati pa tudi malo. Veliko zato, ker so se v naši dosedanji leksikografiji pisali skromni slovarji, največ za šolsko rabo, malo pa, če pomislimo, kako pomembna je današnja vloga slovenskega jezika. Prav k razumevanju te vloge pa naj bi pripomogel slovar, za katerega so leksikografi odbrali v svojem dolgoročnem načrtu 110 tisoč razmeroma frekventnih besed iz našega stoletja, v 19. stoletje pa posegli samo pri klasikih in njihovih jezikovnih značilnostih. Upoštevana je narečna leksika, kolikor so jo uporabljali dobri sodobni pisatelji, največji del besedišča, ki ne bo sprejet v ta splošni slovar, pa pripada posebnim slovarjem strok, ki jih pripravljajo sekcije terminološke komisije na SAZU in razne druge ustanove. Prve tri knjige slovarja so nastajale 15 let, to zahtevno delo pa opravlja pet članov uredniškega odbora, 20 redaktorjev in 170 terminoloških sodelavcev iz vrst vrhunskih strokovnjakov na fakultetah in delovnih organizacijah. Delo je resna znanstvena registracija slovenskega besedišča z natančno ugotovitvijo pomenov in vloge, ki jo ima beseda v jeziku. O sestavljenkah, ki jih predstavlja v slovarju več kot polovica besed, je govorila na tiskovni konferenci Milena Hajn-šek-Holz, Ivana Černelič pa je opredelila merila za izbor besedja in opisala druge pomembne značilnosti tega slovarja. Slovar slovenskega knjižnega jezika ni le pomembno leksikografsko, temveč tudi jezikovno in kulturno pomembno delo, saj je po besedah Ivane Černeličeve »poleg Glonarjevega slovarja vzorec za razlagalni slovar slovenskega jezika, ob katerem je moralo biti rešenih veliko teoretičnih in praktičnih vprašanj. Merilo za izbor gesel, sprejetih v slovar, je to, da so vanj sprejeti le izrazi iz tiskano pisanih virov, ki se dovolj pogosto uporabljajo, določena pa so bila tudi merila za geselsko besedo glede na oblike besede, na dvojnice in homoni-me. Kadar se pojavlja beseda v več oblikah, je izhodiščna oblika geselska beseda, druge pa so ji podrejene kot tako imenovana podgesla. Stalne zveze so razvrščene glede na pomensko motiviranost in splošni ali strokovni pomen. Razlage v slovarju so določene po vsebini — glede na dejstva, s katerimi kak pojem predstavljajo, in po obliki — glede na dogovorjeno formulacijo, ki je odvisna od besedne vrste, pomenske skupine in besedotvornega tipa. V leksikografskem delu je še posebno pomembno ilustrativno gradivo, ki prikazuje rabo besede glede na njeno okolje. Kratki zgledi prinašajo dragocene kulturne podatke, prikazujejo življenjsko okolje besede, obenem pa so bogat vir za slovensko skladnjo. V slovarju je še veliko drugih podatkov o naglaševanju in izgovarjavi knjižnega jezika v današnjem času, podatkov, pomembnih z besedotvornega stališča itn. Ivana Černelič je še posebej opozorila na kulturni pomen tega slovarja, saj kaže »zbrani besedni zaklad življenja in delo slovenskega človeka, njegovo zgodovino in sedanjost, pa tudi življenje in delo vsega človeštva, kolikor je našlo pot v slovensko okolje«. Slovar slovenskega knjižnega jezika je v resnici kulturni in jezikovni pripomoček vsakega Slovenca, hkrati pa vir podatkov za različna področja jezikoslovja. Sodelovanje Državne založbe Slovenije in Slovenske akademije znanosti in umetnosti je rodilo doslej že več pomebnih znanstvenih del, slovar, ki nastaja tokrat, pa je prav gotovo eno najpomembnejših, saj ga označujejo kot »prvo zares po- membno identifikacijo slovenstva na jezikovnem področju.« Zahtevno tiskarsko delo knjige, ki je izšla v 15 tisoč izvodih, pa tudi prejšnjih dveh, je odlično opravila tiskarna Ljudska pravica. M. K. Zlata Volarič: Učiteljica Hlebine so dolga, velika vas blizu Koprivnice. So središče jugoslovanskega naivnega slikarstva — domači kraj Ivana Generaliča. 9. marca letos so v hlebinski galeriji odprli jubilejno, 10. razstavo jugoslovanskih slikark in kipark, kjer je razstavljenih 32 umetniških del. Odprta bo do 24. aprila 1980. Vsa razstavljena dela so prispevale ženske — samorastnice, ki se po svojem rednem delu ukvarjajo s slikanjem na platno, steklo in kiparijo. (Besedilo in foto: Zlata Volarič) IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST SLOVENIJE LJUBLJANA, Aškerčeva 9, vabi k sodelovanju UČITELJE, ki bi želeli poučevati v slovenskem dopolnilnem pouku otroke naših delavcev na začasnem delu v — Avstriji — Franciji in — ZR Nemčiji Prijavijo se lahko kandidati, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: — da so učitelji (U, PRU, P) predmetnih skupin: razredni pouk, slovenščina, zgodovina oziroma geografija, — da imajo opravljen strokovni izpit in najmanj pet let pedagoških izkušenj, — da obvladajo nemški ali francoski jezik, — da imajo sposobnost in veselje za delo na kulturnem področju, — da so moralno neoporečni in družbeno aktivni. Prednost pri izboru kandidatov za Avstrijo imajo učitelji slovenščine in srbohrvaščine. Kandidati naj pošljejo prijavo s kratkim življenjepisom in z dokazili o izobrazbi, v 15 dneh po objavi tega razpisa na Izobraževalno skupnost Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva 9. Vladimir Osolnik: Josip Murn-Aleksandrov V Zbirki Obrazi je izšla nova monografija, tokrat o Josipu Murnu. Pisec je upošteval namen zbirke, naj besedilo ustreza bralcu med 13. in 17. letom sta-' rosti, to je učencem osnovne šole in hkrati tudi že natančnejšemu poznavalcu poglavij iz slovstvene zgodovine. V štiri poglavja je strnil poglavitne dogodke iz Murnovega življenja, razčlenil in ovrednotil je njegovo delo in pesnika postavil v širši družbeni in kulturno zgodovinski prostor. Delo je uporabno pri vseh oblikah učno-vzgojnega procesa. Posebno dragoceno je kot vir, na katerega se učenec opira pri samostojnem delu, bodisi da pripravlja referat ali pa da mora pri skupinskem pouku najti odgovor na naloge, ki izhajajo iz te metodične oblike. Ker je Josip Murn prikazan monografsko, bo delo v pomoč tudi učencem in učiteljem v prihodnjem, usmerjenem, izobraževanju, saj je znano, da bodo poslej v šoli nekateri literarni ustvarjalci obdelani monografsko za razliko od drugih, ki bodo lahko prikazani le frag-meotarno. Monografija o Josipu Murnu-Aleksandrovu zajame bralca že z načinom pripovedovanja, ki ni v ničemer šablonsko učbeniški, ampak je iz njega čutiti tudi piscev osebni odnos do ustvarjalca. Avtor je iz pesnikovega življenja osvetlil predvsem tiste stvari, ki zmorejo mladega bralca čustveno razgibati in mu omogočajo laže razumeti Murnovo življenjsko usodo. Prikazana je izrazna moč njegove pesniške besede in ponazorjena z razumljivo interpretacijo posameznih pesmi. Besedilo navaja tudi ugotovitve drugih poznavalcev Murnovega življenja in dela. Iz metodičnega stališča je posebna vrednost monografije v tem. da pesnika ne predstavlja zunaj drugih umetniških zvrsti (glasba, slikarstvo) in da ga uvršča med literarna imena. ^nana iz južnoslovanske in širše evropske zgodovine. Doslej (vsaj v šoli) često obrobno obravnavano osebnost slovenske moderne postavlja pisec v središče literarnih tokov in jo pokaže kot ustvarjalca, ki je »uresničil željo po vsebinski in kakovostni enakovrednosti med so-dobnof svetovno in slovensko umetnostjo«. Delo seveda ni napisano zgolj za šolske namene, ampak je v enaki meri čtivo za samostojnega j bralca. Slikovno gradivo, ki je I izredno bogato in besedilo vse- I stransko dopolnjuje, zajema tudi rokopise pesmi; tako je celo iz pisave razvidno stanje Murnove duševnosti. Monografijo še posebej aktua- | lizira poglavje Pesnik Murn in današnji čas. Delo omogoča različna metodična izhodišča že s tem, ko zariše primerjave in vzporednice pesnikovega življe- : nja in dela z delom njegovih sodobnikov, nadalje z izčrpnim sli- i kovnim gradivom, pa tudi z razčlenitvijo na jedrnata tematsko zaokrožena poglavja. Monografija o Josipu Murnu se je pridružila monografijam o Ivanu Cankarju, Josipu Brozu Titu, Francetu Prešernu, Francetu Bevku, Moši Pijadeju in Karlu Destovniku Kajuhu, ki so izšle v zbirki Obrazi. V njej bodo ob literarnih ustvarjalcih prikazane tudi druge pomembne osebnosti, znanstveniki raznih strok in družbenopohtični delavci. Kmalu bosta izšli v tej zbirki še monografiji o Otonu Zupančiču in Juriju Vegi. Učitelj slovenskega jezika ima torej že zdaj na voljo veliko gradiva, uporabnega pri vseh učnih metodah, šolarji — njim je zbirka tudi namenjena — pa odličen pripomoček za učno rabo' in kar je gotovo vredno veliko več, za samostojno poglabljanje v snov, ki jih posebej zanima. BERTA GOLOB Izobraževanje iz dela Pri Delavski enotnosti v Ljubljani je izšlo aktualno in zanimivo delo dr. Stevana Bezdanova, rednega profesorja Fakultete političnih ved v Beogradu, Združeno delo in izobraževanje. Knjigo predstavljamo z odlomkom, ki obravnava zamisel o izobraževanju iz dela. Izobraževanje iz dela, iz delovnega razmerja (tako imenovano povratno izobraževanje) je posebna oblika povezovanja pouka in izobraževanja s proizvodnjo, z delom in aktivnim življenjem nasploh. Njegova glavna značilnost je menjavanje izobraževanja in aktivnega življenja med celotno delovno in življenjsko dobo. To izobraževanje pomeni opustitev dosedanje splošno uveljavljene strategije koncentracije formalnega izobraževanja v obdobju mladosti. Najpomembnejše značilnosti tako imenovanega povratnega izobraževanja lahko opredelimo: 1. zadeva celotno izobraževanje po osnovni šoli, torej vse oblike, poti in programe usmerjenega izobraževanja in vzgoje (splošno, poklicno in družbenoekonomsko izobraževanje — integralno izobraževanje); 2: to izobraževanje je enakomerno razporejeno na vsa obdobja življenja, začenši pri zgornji meji. predvideni za osnovno izobraževanje; 3. omogoča vsem delovnim ljudem v združenem delu, da se vračajo v proces izobraževanja in vzgoje, ko občutijo potrebo za to in ko so zagotdvljeni tudi drugi pogoji, da si pridobijo višjo stopnjo izobrazbe — strokovnosti ali specializacijo (ali da bi se prekvalificirali), in sicer ne glede na čas, ki je minil od tedaj, ko so pridobili prejšnjo stopnjo strokovnosti oziroma izobrazbe. To lahko storijo ljudje večkrat v svoji delovni dobi, in to vse do najvišje stopnje v sistemu vzgoje in izobraževanja ter izpopolnjevanja; 4. to izobraževanje omogoča vsem delovnim ljudem, ki se iz delovnega razmerja vračajo v izobraževanje, da obdržijo vse pravice na podlagi dela: delovni staž, zdravstveno in socialno varstvo, osebni dohodek (v celoti ali zmanjšan) ter pravico sodelovati v samoupravnem odločanju v temeljni organizaciji združenega dela. Tako je delovna doba člo- veka praviloma sestavljena iz sukcesivnega menjavanja obdobij dela in obdobij učenja. V primerjavi z dosedanjo prakso izobraževanje ob delu, za katero je značilno, da delo in izobraževanje potekata simultano (delovni človek se izobražuje v prostem času, po delu), pa se v tem primeru delo in izobraževanje izmenjujeta sukcesivno (delavec dobi tako imenovani študijski dopust), pri čemer se šteje ves čas — bodisi da gre za delo ali za izobraževanje — kot delovni.čas, * kar zadeva delovni staž (in vse pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja) ter osebni dohodek oziroma participacijo udeležencev izobraževanja v delitvi rezultatov dela v temeljni organizaciji združenega dela, iz katere je posameznik odšel na izobraževanje. Povratno izobraževanje je torej takšno načelo družbene organizacije izobraževanja in dela, katerega uresničitev terja novo strategijo, nove metode, sredstva in mehanizme, s pomočjo katerih bo mogoče izvesti reorganizacijo sistema in politike vzgoje in izobraževanja ter zagotoviti večjo enakost pri izobraževanju. S tega stališča povratno izobraževanje ne zadeva zgolj področje vzgoje in izobraževanja, temveč se dotika tudi drugih področij dela in aktivnosti, zlasti pa ustvarjanja nujnih pogojev za njegovo uresničitev. To ni neka nova oblika izobraževanja, spo-redna drugim oblikam in potmi ali v nasprotju z njimi, temveč pomeni akcijo družbe — predvsem združenega dela — za reorganizacijo, radikalno preobrazbo sistema in politike vzgoje in izobraževanja, hkrati pa je tudi konkretna oblika te preobrazbe. Naš cilj je zgraditi takšen sistem vzgoje in izobraževanja, ki bo omogočal uresničitev načela permanentnega izobraževanja s pomočjo sukcesivne izmenjave dela in izobraževanja, ki bo zagotavljal enakopravnost generacij pri izobraževanju in ki bo veliko bolj celovito uresničil pravico delovnih ljudi do izobraževanja v skladu s potrebami družbe in interesi posameznikov. Povratno izobraževanje ustvarja pogoje za optimalizacijo človekovd delovne aktivnosti in ustvarjalnega potenciala v skladu z njegovim poklicnim razvojem in z razvojem njegove osebnosti kot celoT te. RAZNOLIKE MOŽNOSTI V stopničastem sistemu usmerjenega izobraževanja in vzgoje (utemeljenem na koncepciji permanentnega izobraževanja in na enotni kvalifikacijski lestvici), je potrebno vsej mladini zagotoviti možnosti, da si pridobi izobrazbo — kvalifikacijo oziroma strokovnost (na podlagi skupne vzgojno-izobraževalne osnove, izjemoma tudi že v njenem okviru) za sklenitev prvega delovnega razmerja na določeni ravni strokovnosti (praviloma na srednji ravni strokovnosti). Osvajanje nadaljnjih ravni izobrazbe oziroma strokovnosti (po novi enotni kvalifikacijski lestvici) pa bi naj potekalo tako, da bi se delovni ljudje po enem ali več letih vrniii v proces izobraževanja. Delovnim ljudem bi morali omogočiti, da bi nadaljevali svoje izobraževanje na tisti stopnji na vertikalni poti izobraževanja, na kateri so se zaustavili in se vključili v delo. Gre za različne možne kombinacije, za različne modele: a) vsako naslednjo stopnjo izobrazbe — strokovnosti pridobimo s pomočjo študijskega dopusta (izobraževanje iz dela); b) po določeni stopnji izobrazbe strokovnosti se posameznik vrne na delo in nadaljuje svoje izobraževanje za pridobitev naslednje ravni izobrazbe — strokovnosti (izobraževanje ob delu), ne da bi prekinil delo; c) študijski dopust je mogoče izkoristiti tudi za pridobitev višje stopnje izobrazbe — strokovnosti; d) za pridobitev določene stopnje izobrazbe — strokovnosti je mogoče kombinirati študijski dopust (izobraževanje iz dela) ter izobraževanje v prostem času, po delu (izobraževanje ob delu) itd. Poleg vključevanja delovnih ljudi v izobraževanju ob študijskih dopustih pa bi bilo možno pridobiti višjo raven usmerjene izobrazbe oziroma višjo stopnjo strokovnosti tudi po načelu: polovico dela — polovico dohodka — polovico učenja (dva delavca naj bi delala na enem delovnem mestu in se izmenjavala dnevno, tedensko ali mesečno, odvisno pač od tega, kako je organiziran proces izobraževanja in kakšen je režim organizacije dela oziroma kakšna je narava tehnološkega procesa). % Kot smo lahko videli, gre torej za novo in v marsičem drugačno organizacijo dela in izobraževanja ljudi, za organizacijo, ki ponuja velike možnosti za razvoj človeka in vseh področij človekove dejavnosti, vštevši tudi izobraževanje kot sestavino združenega dela. Sodeč po globini in radikalnosti se nam bo morda v prvem trenutku zdel ta koncept izredno drzen, prej vizija neke daljne bodočnosti kot realna možnost v sedanjem času; če pa se globlje seznanimo s to koncepcijo, kaj kmalu odkrijemo realne možnosti, da jo začnemo uresničevati že v sedanjih razmerah; se pravi, da gre za bodočnost, ki se je že začela v sedanjosti, kot to velja tudi za vsa druga področja življenja in dela. To toliko bolj, ker v našem sistemu vzgoje in izobraževanja ter v sedanji družbeni praksi že obstajajo prvi primeri povratnega izobraževanja. ŠTEV AN BEZDANOV VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNI SISTEM NA JAPONSKEM Učiteljski poklic — eden naj privlačnejših Japonski vzgojno-izobraže-valni sistem zajema: predšolsko vzgojo, osnovno, nižjo in višje srednje in univerzitetno izobraževanje ter izobraževanje odraslih. Brezplačno je osnovno izobraževanje, ki traja šest let, in nižje srednje izobraževanje, ki traja tri leta. Vse druge oblike in stopnje izobraževanja plačajo deloma ali Povsem starši. Pri tem je mišljeno predvsem plačevanje Pouka. Predšolska vzgpja se deli na tri stopnje: otroci od prvega do tretjega leta so v otroških jaslih, otrokom od štirih do petih let so namenjeni vrtci, otroke od pe-jega leta pa usmerjajo v pouk in jih seznanjajo z nekaterimi prvinami izobraževanja. Na prvih dveh stopnjah je le majhen odstotek otrok, tretjo stopnjo, tj. °d petega leta naprej pa obiskujejo skoraj vsi otroci te starosti. V osnovno šolo Jiodijo vsi otroci, stari od šest do enajst let, tako da na Japonskem že več desetletij ni nepismenih. Srednje izobraževanje traja šest let, od tega nižje srednje izobraževanje tri leta in prav toliko višje srednje izobraževanje. V nižjem srednjem izobraževanju S1 pridobijo mladi skupne te-•neijne splošne kOlturne in tehnične izobrazbe, usposabljajo pa se tudi za nekatere širše poklice. Posebej je treba poudariti, da Je japonski vzgojno-izobraže-Valni sistem kategorično proti ozkim in razcepljenim profilom poklicev. Res je, da so za globalno usmerjanje mladih glede na potrebe gospodarstva in družbenih služb, toda hkrati poudarjajo, da šola ne more sama izobraževati kadrov, kakšne zahtevata nova tehnologija ‘n organizacija dela, kajti gospodarstvo ,ni sposobno načrtovati ^h potreb za daljši čas (za deset ali petnajst let). Pravijo, da lahko v sodobnih razmerah, ki se naglo spreminjajo, zamenja vsak delavec v svoji delovni dobi od tri do pet delovnih mest. Širše strokovno in poklicno izobraževanje mu pomaga, da se hitreje prilagodi. Višje srednje izobraževanje traja tri leta. Je več vrst srednjih višjih šol, nekatere pripravljajo mlade za štirideset širših poklicev, druge pa neposredno za univerzitetni študij. V srednjem izobraževanju imajo učenci med drugim tele predmete: materinščino, tuji jezik, spoznavanje družbe, spoznavanje narave, matematiko, tehnično, glasbeno, likovno in telesno vzgojo, skupaj trideset Nižje srednje izobraževanje obiskujejo skoraj vsi otroci, stari od enajst do petnajst let, višje srednje izobraževanje pa 94 odstotkov mladine od petnajstega do osemnajstega leta. To pomeni, da postaja srednja šola skoraj obvezna. Izobraževanje na fakultetah traja štiri leta, na nekaterih tako imenovanih »skrajšanih fakultetah« pa samo dve leti. Po številu rednih in izrednih študentov je Japonska na drugem mestu v svetu, tako da približno 40 odstotkov srednješolcev po končani srednji šoli redno ali izredno študira. KAKOVOSTEN IN UČINKOVIT ŠTUDIJ Sprejemni izpit na fakultete je strog. Na vsako mesto se prijavi redno po več študentov, na nekaterih fakultetah, kot npr. na učiteljsko, medicinsko in tehniško, pa tudi od deset do trideset kandidatov. Sprejmejo samo tiste, ki dokažejo, da bodo res uspešno študirali. Zato traja študij na Japonskem poprečno štiri in pol leta, redno pa ga konča 94 odstotkov študentov. Za to, da skoraj vsa mladina želi študirati in da redno konča študij, je več razlogov. Eden izmed najpomembnejših je ta, da so osebni dohodki zaposlenih, ki imajo fakultetno izobrazbo, precej višji od tistih s srednjo izobrazbo. Poleg tega lahko tisti z visokošolsko izobra- Most do domovine zbo izbirajo med več delovnimi mesti in imajo več možnosti za strokovno izpopolnjevanje. Omenili smo že, da plačajo pouk na srednji in fakultetni stopnji izobraževanja starši. Država financira od 70 do 80 odstotkov pouka za najboljše — odlične učence in študente, njihovi starši pa plačajo mesečno za pouk od 500 do 600 din. Za vse druge učence in študente je šolnina precej višja, in sicer celo od 2000 do 3000 din mesečno za kandidata (posebno visoka je vpisnina na medicinske in tehniške fakultete). Pri tem niso vračunani drugi stroški za vzdrževanje študentov, učbeniki idr. Izobraževanje odraslih ni dovolj razvito. Obstajajo večerne srednje šole in fakultete za odrasle, ki delujejo v sestavi rednih. Vsaka večja tovarna ima izobraževalno središče za pouk delavcev v skladu s spremembami tehnologije. Ta središča so precej omejena, ker delodajalci ne želijo, da bi se delavci izobraže- * vali in potem zamenjali delovno mesto v tovarni. USMERJANO IZ SREDIŠČA Japonski šolski sistem je centraliziran. Ministrstvo za prosveto predpisuje programe in učbenike in namešča učitelje. Učitelj, šolski kolektivi in starši nimajo skoraj nikakršnega vpliva na življenje in delo v šoli. Okrožni ali mestni direktor ali prosvetni inšpektor imajo neomejeno oblast, saj lahko premeščajo učitelje z ene šole na drugo. Šolsko leto je razdeljeno na tri semestre. Vse šole delajo tudi ob sobotah. Učitelji v osnovni šoli imajo tedensko učno obveznost 26 ur, v srednji šoli pa 24 ur. V-šoli morajo preživeti vsak dan osem ur in tedaj opravljati druge vzgojne in podobne naloge. Poprečno imajo torej štiri ure pouka in štiri ure drugih obveznosti. Podpisan družbeni dogovor o organizaciji vzgoje in izobraževanja državljanov SFRJ, Kl začasno prebivajo in delajo v tujini Družbeni dogovor o organiziranju vzgoje in izobraževanja državljanov SFRJ, ki začasno prebivajo in delajo v tujini, je podpi-Žal° sedemindvajset podpisnikov; med temi so skupščine, gozdarske zbornice in sveti zveze sindikatov republik in pokrajin, skupščina SFRJ, Gospodarska zbornica Jugoslavije in s vet Zveze smdikatov Jugoslavije. O pomenu tega družbenega dogovo-ra' na katerega smo čakali kar Pet let, je govoril Mika Špiljak, Predsednik sveta Zveze sindika-iov Jugoslavije. ~~ Izobraževalna dejavnost med našimi državljani v tujini je Postala ena pomembnih oblik zaščite njihove samobitnosti in samoorganiziranosti. Zato moramo za to dejavnost še posebno skrbeti. Ta družbeni dogovor . aje široke možnosti za enotno ln organizirano delovanje vseh odgovornih dejavnikov naše ružbe za izobraževanje otrok, mladine in delavcev, ki žive v tu-Jmi. Znano je. da izobraževanje Pomembno povezuje ljudi z domovino, razvija občutek domo-Jubja, bratstva in enotnosti — je Poudaril Mika Špiljak. Podatki, ki smo jih zvedeli na eJ seji, povedo, da je bilo v zad-I Potih letih na tem področju 5 ° veliko narejenega. Dopolni m pouk v materinščini je organiziran v enajstih evropskih ozelah za 48 tisoč osnovnošol-, V’ se pravi, za 62 odstotkov ®u otrok, ki prebivajo začasno J'ni. Za njihovo izobraževa- nje zavzeto skrbi 850 jugoslovanskih učiteljev. V sto izobraževalnih središčih »zunanjih učilnicah« naših šol, se ob vseh slabostih, ki spremljajo njihovo delo, šola 40 tisoč naših delavcev za različne poklice. — Ti uspehi so še posebno pomembni, če upoštevamo težke razmere, v katerih so doseženi. Toda z njimi ne moremo biti zadovoljni — je dejal Mika Špiljak. Tričetrt naših delavcev v tujini nima osnovne šole ali pa niso strokovno usposobljeni za kak poklic. Veliko otrok ne obiskuje osnovne šole in dopolnilnega pouka. Za približno sto tisoč predšolskih otrok domovina ne skrbi dovolj. Precej naše mladine je prepuščene cesti, se pravi, raznim negativnim vplivom v tujem okolju, in pogosto tudi nima možnosti', da bi se nadalje izobraževala in se zaposlila. Družbeni dogovor odpira nove možnosti za gradnjo mostu do domovine. Izobraževanje pa je »gradivo«, ki lahko ta most še utrdi in ga napravi zanesljivejšega. Da bi bili uspehi še boljši in možnosti za vrnitev naših delavcev in njihovih otrok ugodnejše, je treba zagotoviti tudi boljši družbeno-ekonomski položaj za izobraževanje naših delavcev v tujini. Povedano natančneje: čas je, da se dosledno izpolnjuje obveznost republik in pokrajin, da se izenači odnos do šolanja naših državljanov zunaj domovine z vzgojno-izobraževalnim sistemom v Jugoslaviji. Naša družba mora nameniti še posebno pozornost predšolski vzgoji in srednješolskemu izobraževanju. Potem ko so podpisali ta družbeni dogovor, je bila pripravljalna seja komisije, ki bo neposredno skrbela za šolanje naših državljanov v tujini. DJOKICA PETKOVIČ doma drugode Fakultetni učitelji imajo vsak teden deset obveznih ur, preostali čas pa namenijo raziskovalnemu delu. Za razloček od drugih delavcev, ki imajo ta teden dni dopusta na leto, imajo prosvetni delavci 40 dni počitnic. Čeprav je delo prosvetnega delavca precej težko in odgovorno, velja ta poklic na Japonskem za enega najbolj privlačnih. Zakaj? Prosvetni delavec je državni uslužbenec, to pa pomeni, da ima več ugodnosti. Za razliko od drugih delavcev ima pravico do pokojnine, ki znaša 40 do 70 odstotkov osebnega dohodka. On in njegova družina sta zdravstveno zavarovana, zato plačuje delavec del prispevka iz osebnega dohodka. Prosvetni delavci imajo za 10 odstotkov višje osebne dohodke kot drugi državni uslužbenci (uprava, sodstvo, PTT, promet ipd.). Posebej je treba poudariti, da so plače začetnikov trikrat manjše kot plače uslužbencev, starih od 60 do 65 let (6.600 do 20.000 din). Prosvetni in drugi delavci se lahko upokojijo, kadar želijo, toda ne pred 65. letom. Če imajo ob upokojitvi le malo let službe, dobijo tudi zelo malo pokojnine. VAŠKO RAIČEVIČ Zakaj tako slab uspeh? V šoli za medicinske sestre in tehnike v Beogradu so končali raziskavo za slab učni uspeh v prvem razredu skupnih osnov srednjega usmerjenega izobraževanja. Povod za to raziskavo je bilo veliko število slabih ocen ob koncu šolskega leta 1977-78. Na populaciji 280 učencev^o proučevali tri najpomembnejše dejavnike, od katerih je odvisen učni uspeh: intelektualne sposobnosti, poprejšnje znanje in zanimanje za posamezne predmete. Izsledki so pokazali, da so samo nadpoprečni učenci končali prvo polletje brez nezadostnih ocen. Poprečno inteligentni učenci in tisti, ki so na ravni boljšega poprečja, so imeli dve ali več nezadostnih ocen, podpo-prečni pa od osem do deset. To pomeni, da so program prvega razreda skupnih osnov lahko obvladali samo nadpoprečno nadarjeni učenci. Iz tega lahko sklepamo, da program ni tak, da bi ga lahko brez večjih težav obvladal poprečni učenec, takih pa je večina v proučevani populaciji in da zahteve učiteljev (izdife-rencirane) ne upoštevajo učenčevih intelektualnih sposobnosti. Izsledki so tudi pokazali, da je visoka soodvisnost med poprejšnjim znanjem in uspehom učencev. Prva štiri mesta na lestvici najbolj priljubljenih predmetov so zasedli: obramba in zaščita, temelji marksizma, telesna vzgoja in matematika. Med razlogi za zanimanje so učenci navedli zanimivo vsebino (41 odstotkov), zanimivo in živo predavanje predmetnega učitelja (32 odstotkov), možnost uporabe pridobljenega znan ja^iri spretnosti v vsakdanjem življenju (11,54 odstotka). Učenci pa ne marajo fizike, kemije in francoščine, ker so ti predmeti po vsebini pretežki in nerazumljivi (48,2 odstotka), nerazumljivi in nezanimivi (27,5 odstotka), kot vzrok za slab uspeh v tujem jeziku pa so navedli slabo poprejšnje znanje (65 odstotkov učencev). RAZVOJ VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA V SAP KOSOVO Preobrazba ima prednost Socialistična samoupravna preobrazba vzgoje in izobraževanja bo tudi letos ena glavnih in najpomembnejših nalog v SAP Kosovo. Sprejeta je bila kot obveznost ne le v organizacijah združenega dela na področju vzgoje in izobraževanja, temveč tudi kot obveznost drugih dejavnikov na vseh področjih, največ pa v združenem delu, krajevnih skupnosti in samoupravnih interesnih skupnostih za vzgojo in izobraževanje. Vzgojno-izobra-ževalne organizacije se bodo bolj povezale z organizacijami združenega dela materialne , proizvodnje in vsemi drugimi deli združenega dela tako, da bodo postale delovno-pedagoške celote. Pri reformnih procesih in nalogah je nujno tesno povezati vse dele usmerjenega izobraževanja zato, da bi zagotovili še, večjo navpično prehodnost in hkrati ustvarili čim boljšo možnost za pravočasno in nemoteno poklicno odločanje mladega rodu na tej stopnji vzgojno-izobraže-valnega sistema. Glede na to, da reforma še ni dosegla višjega in visokega šolstva, je nujno pospešiti nekatere procese samoupravne preobrazbe tega dela izobraževanja. Da bi se le-to razvijalo po novi poti, je treba spremeniti študijske programe, zvišati učinkovitost študija in čim bolj uskladiti vzgojno-izobraže-valno in raziskovalno delo s potrebami združenega dela. Razumljivo je, da je le v skladu s potrebami in možnostmi združenega dela mogoče razširiti in uskladiti mrežo visokošolskih in višješolskih delovnih organizacij- Letos bodo na Kosovem namenili posebno pozornost osnovnemu šolstvu, saj je znano, da je zdaj v osnovni šoli okrog 94 odstotkov otrok, starih od sedem do štirinajst let. Poskrbeti bo treba za'preostalih 6 odstotkov otrok, več skrbi pa nameniti tudi predšolskim otrokom. Prva naloga na tem področju se bo uresničila, če bo za učenca osnovne šole zagotovljeno poprečno najmanj kvadratni meter prostora (tako je predvideno tudi v srednjeročnem načrtu razvoja) in če se bo sočasno povečalo število osnovnih šol. Letos jih je 890, več kot polovica od teh pa je enooddelčnih. Nadaljevati je treba preraščanje teh v večo-ddelčne; tako se bo popolna osnovna šola približala tudi ti- stim otrokom, ki žive v odročnih krajih in ne morejo obiskovati pouka v višjih razredih. Druge omenjene naloge se je treba lotiti organizirano. Vrtci, ki so jih začeli graditi lani (takih je 22), ne bodo dovolj vplivali na povečan obseg predšolske vzgoje. Do konca letošnjega leta je treba ustvariti možnosti, da bi v vzgoj-. no-varstvene organizacije zajeli 12.500 otrok, tega pa ne bo lahko uresničiti. Na Kosovem si bodo še posebno prizadevali, da bodo ustanovljene enote za vzgojno-izobraževalno delo s predšolskimi otroki tudi v krajevnih skupnostih in pri večjih organizacijah združenega dela (do zdaj so bile vzgojno-var-stvene organizacije povečini privilegij večjih mest). Organizirati bo treba tudi druge oblike dela z otroki, zlasti načrtno pripravo otrok za osnovno šolo. V zadnjih letih ni bilo dovolj narejenega za' opismenjevanje odraslih in razvoj posebnega izobraževanja otrok, motenih v razvoju. Nekatere osnovne šole so več let organizirale privatne izpite za odrasle, ne da bi jih prej na to organizirano pripravile. V takih razmerah se je včasih dogajalo celo to, da so prodajali in kupovali spričevala. Odkar odraslim ni več treba plačevati šolnine in so šole prevzele obveznost, da bodo odpirale posebne oddelke za odrasle je postalo opismenjevanje odraslih manj privlačno za nekatere šole in posameznike. Kar zadeva posebno izobraževanje otrok, motenih v razvoju, je treba poudariti predvsem to, da je na tem področju veliko neorganiziranosti, občinski organi namenjajo tovrstnemu izobraževanju premalo pozornosti pa tudi šole ne odkrijejo pravočasno takih otrok in jih ne prijavijo. Izmed drugih nalog, ki jim je treba nameniti pozornost, je treba izločiti dopolnilno šolanje otrok naših državljanov, ki so začasno zaposleni v tujini, in materialni položaj izobraževanja ob zagotavljanju kakovostnega učno-vzgojnega kadra za potrebe osnovnega in srednjega usmerjenega izobraževanja. Razumljivo je, da bo treba tudi še pospešeno sestavljati učbenike za učence osnovnih šol in srednjega usmerjenega izobraževanja ter poskrbeti, da jih bodo vsi osnovnošolci v pokrajini dobili brezplačno. D. MIRDITA AVSTRIJO ZA ENOTNO ŠOLO AU PROTI NJEJ? Ko so pregledovali dosežke poskusa z enotno šolo, je avstrijski minister za prosveto seznanil javnost s stališči vodilnih političnih strank Avstrije ob uvajanju enotnega programa izobraževanja za otroke, stare od deset do štirinajst let. Medtem ko socialistična stranka navdušeno zagovarja enotno šolo za vso mladino od desetega do štirinajstega leta, se konservativci zavzemajo za reorganizacijo tako imenovane glavne šole (od petega do osmega razreda). Predlagajo, naj bi ukinili zdajšnji dve smeri. Zaradi tujega jezika in drugih razlik je raven pouka na prvi smeri višja kot na drugi in se zdaj posreči samo trem odstotkom učencev, da preidejo iz druge smeri v prvo. Predlagajo tudi, na j bi uvedli enotni program tako, da bi imeli pouk nekaterih glavnih predmetov (nemščine, matematike, tujega jezika) po skupinah (te bi organizirali glede na uspeh učencev v teh predmetih). V tretr jem razredu naj bi uvedli diferenciacijo pouka tako, da bi se lahko učenci odločili za dva od štirih predmetov, ki so jim na voljo. Pouk izbranih predmetov je bolj intenziven, namenjeno mu je tudi več ur na teden. NIŽJA STOPNJA 28. marca Poslušajmo in ustvarjajmo rondo 4. aprila Kaj je pogum SREDNJA STOPNJA 25. marca Vsebinske značilnosti pravljice 1. aprila O lepem vedenju VIŠJA STOPNJA 27. marca Korajža velja 3. aprila Zvok na papirju ZA SREDNJE ŠOLfi 24. marca Empirična estetika 31. marca Estetika kot samostojna filozofska disciplina 29. marca Poezija Ceneta Vipotnika 5. aprila Poezija Boža Levca in Ivana Minattija 0 pravljici in pravljičarjih Pravljice so si ljudje pripovedovali, najraje ob zimskih večerih pri skupnem delu. Največ poslušalcev so pri tem imeli dobri pravljičarji, ki so znali pripovedovati živo in doživeto. Taki pravljičarji in pravčji-čarke žive še danes, bolj po redko so posejani po naši zemlji, vendar pa jih strokovnjaki, ki raziskujejo naše ljudsko izročilo, najdejo. Pri dr. Milku Matiče-tovu smo se oglasili, ki nam je posodil posneto pripoved Lojzeta Pirovca iz Pustega Javorja v Temeniški dolini. V oddaji Vsebinske značilnosti pravljice smo želeli učencem pokazati, kako je to pravljičar- stvo živelo nekoč in kakšna je živa pripoved. Pravljico bo razumela večina učencev, saj smo izbrali pripovedovalca iz dolenjske narečne skupine. Ob to pripoved pa smo postavili pravljico o treh grahih, ki jo bo prebral igralec. Tako bodo učenci spoznali razloček pri interpretaciji. Ob treh grahih bomo tudi razčlenili vsebinske značilnosti pravljice. Poglejmo, kaj so ljudje nekoč s pravljicami izpovedovali: Tina: V najini pravljici o treh grahih je siromak ostal v zmajevem gradu s svojo lepo ženico. Pravljice živijo tako dolgo kot ljudje, kajne? Pripovedovalec: Res je. s pravljicami so se ljudje tolažili: hudobne graščake je odnašal vrag in so bili vsaj v pravljici kaznovani, če se jim že drugače niso mogli ali upali upreti, revni ljudje so vsaj v pravljici doživeli bogastvo in srečo. S pravljicami so se tolažili, da bo nekoč premagano zlo; za dogajanja v naravi, ki si jih niso znali razložiti, so si pripovedovali pravljice, v katerih so neznane stvari pripisovali duhovom, ki urejajo naravo. Iskali so koren lečen ali živo vodo, ki ozdravi vse bolezni ali pa celo mrtve oživi. Tina: Danes imamo zdravila, ne verjamemo več v živo vodo in druge pravljične stvari. Pripovedovalec: Pa vendar si še vedno želimo, da bi našli še boljša zdravila, ki bi ozdravila vse bolezni. Tina: Kaj pa leteča preproga ali škornji ali cokle, ki zmorejo take dolge korake čez sedem gora in sedem voda? Pripovedovalec: To pradavno željo po hitrem premikanju iz kraja v kraj si lahko razlagamo kot željo, ki jo je človeštvo v stoletjih spremenilo v resničnost, danes se vozimo z vlakom, letali, kmalu se bomo s sateliti. Tina: Tudi čarobne tkalke in predice, ki so v eno niči zmogle natkati in spresti ogromno blaga in volne, bi lahko primerjali s stroji, v tovarnah, ki naredijo toliko blaga, kolikor si ljudje nekoč misliti niso mogli. Pripovedovalec: In čarobni kristal, ki ga srečaš v nekaterih pravljicah, si lahko razlagamo kot željo po tem, kar nam je prinesel televizor. Tina: Marsikaj imamo, o čemer so ljudje nekoč samo sanjarili, in si pripovedovali in ob tem uživali. Da bi se bolje razumeli na sporedu oddaja, ki smo ji dali naslov Učimo se makedonščine in srbohrvaščine. Namen te oddaje je, da slovenske poslušalce postopoma seznanimo z makednoskim in srbohrvaškim jezikom tako, da bodo razumeli njun smisel in ju pasivno obvladali. Oddaje torej niso pripravljene po klasični slušni metodi poučevanja jezika. Ne obravnavamo samo jezikovnih vprašanj, ker jezik ni samo sredstvo sporazumevanja, temveč tudi odsev razvoja jezikovne skupnosti in njenega sedanjega trenutka. V oddajah učimo se srbohrvaščine smo najprej pripovedovali o prodiranju in naseljevanju Slovanov na Balkan in njihovem boju za samostojnost. Na srbohrvaškem jezikovnem prostoru je nastala bogata ljudska poezija, ki jo raziskovalci razvrščajo po motivni pripoadnosti v cikle: na pesmi z mitsko vsebino, cikle o Kosovski bitki, pesmi o kraljeviču Marku, o hrvaških in ogrskih velikaših po Kosovski bitiki; Črnogorci pa opevajo svoje kralje v ciklu o Zetskih vladarjih; nadalje so pesmi ki pojejo o hajdukih in uskokih, zadnji vzpon ljudske ustvarjalnosti pa je poezija iz narodnoosvobodilnega boja. V nekaj oddajah smo predstavili izvor nekaterih najlepših epskih besedil, ter čas in prostor njihovega nastanka. Tako smo prišli do 19. stoletja, do lirske poezija. Te pesmi nam veliko povedo o razumevanju naravnih in družbenih pojavov in o mentaliteti skupnosti, v kateri je nastajala. Ustavili smo se tudi ob lirsko epski zvrsti ljudske ustvarjalnosti, ob baladi in romanci. Južnoslovanska narečja je jezikoslovje poimenovalo srbohrvaščina. Dialektologija je množico bolj ali manj podobnih govorov uredila v tri osnovna narečja: čakavsko, kajkavsko in štokavsko. V oddajah smo prikazali razlike med temi narečji in govori, razvoj knjižnega jezika in tako prišli do glasovnih zakonitosti. Pregledali smo znamenja za glasove v cirilici in v latinici, nato pa spremembe jezikovnih zakonitosti, ki vplivajo predvsem na glasovni sestav. O tem pričajo številni mrtvi zakoni, ki jih poznamo le še po njihovih rezultatih (npr. palatalizaci-ja, sibilarizacija). V oddaji, ki bo na sporedu 26. 3. ob 11. uri na III. radijskem programu, pa bomo spregovorili o sorodnih soglasnikih č in č, ki ju moramo v knjižnem jeziku natanko ločiti, čeprav sta se v nekaterih govorih v izgovarjavi že izenačila. V oddajah Učimo se makedonščine smo začeli z delom in pomenom Konstantina in Metoda ter prebrali odlomek prvega izvirnega besedila Za buk-vite, ki ga je zapisal v 10. stoletju učenec Cirila in Metoda. Seznanili smo se z makedonsko srednjeveško književnostjo — od apokrifov do hagiografij, prvega prepiha romana do pripovedk in se tako približali specifičnim trenutkom v zgodovini makedonskega prosvetljenstva. V 19. stoletju je vladala v makedonski literaturi jezikovna zmeda, ker je vsak pisal v svojem narečju in ustvarjal svoj jezik. Ustanavljali so šole in potrebovali učbenike. Tako je veliko avtorjev pisalo učne knjige, slovnice'in slovarje. Tedanje izobraženstvo je v narodnem boju mlade buržoazije razvijalo književnost kot politično sredstvo in se posebno zanimalo za narodno zgodovino in folkloro. Nekaj oddaj smo namenili pregledu teh del in njihovemu nastanku ter avtorjem. Letos smo začeli obravnavati jezikovne zakonitosti makedonskega jezika. Prav tako kot v | oddajah o srbohrvaščini smo začeli obravnavati glasovni sistem in način zapisovanja. Navedli smo znake, ki niso splošno ' cirilski, ampak značilni za ma- I kedonsko cirilico. Nato smo go- 1 vorili o naglasu v makedonskem J knjižnem jeziku. Ob besedilu š smo sledili načinu naglaševanja c posameznih besed in tako pona- 1 zorili, da je mesto naglasa mo- < goče mehanično določiti samo, če obravnavamo besede posa- 1 mično, v besednih sestavih in šir- ' ših besednih zvezah pa je mesto * naglasa povezano s pomenom I besednih zvez. Pri samostalniku smo skušali razložiti, kako ma-kedonščina izraža število in kako pregiba besede. Ker skla- 1 njatve s končnicami ne pozna, smo kar dve oddaji namenili razlagi načina pregibanja samostalnika. V prihodnji oddaji se bomo ustavili pri enem izmed značilnih pojavov makedonščine, to je pri določni in nedoločni obliki samostalnika, zaimka, pridevnika in števnika. Slovenščina ne izraža določnosti na način, kakršen je v makedonščini. Ta se v makedonščini izraža z dodajanjem končnice in te končnice vsebujejo prostorsko razmerje, kot ga v slovenščini izražamo s kazalnim zaimkom ta, tisti, oni. O tem, kako je v makedonščini izražena prostorska in časovna opredeljenost, bomo govorili še v nekaj prihodnjih oddajah, rabo pa ponazorili z zgledi. Večina oddaj Učimo se makedonščine je bila v makedonščini, povzetki pa so bili slovenski. Vse oddaje smo popestrili tudi z glasbo jugoslovanskih narodov, s posnetki posameznih govorov in z izborom odlomkov literarnih del. / razvojem družbenoekonomskih odnosov, z gospodarskim razvojem, z razvojem tehnike in znanosti ostaja vprašanje splošnega ljudskega odpora delovnih ljudi ter občanov, vprašanje samozaščite vse pomembnejše. V obdobju narodnoosvobodilnega boja bi lahko imenovali pojem samozaščite z besedami — zavest, predanost stvari, boj proti vsemu nazadnjaškemu med nami in zunaj nas. Varnost in naše življenje sta bila zadeva vseh in vsakogar. Bilo je tako, kot želimo, da bi bilo danes. V miru je življenje preprostejše. Zgodi se, da se človek v svojih prizadevanjih omeji zgolj in samo na svoje delo. Pozablja na svojo varnost in še prej na varnost vseh nas, ker ve, da za to področje skrbijo določeni poklicni organi. V miru postajamo prizanesljivejši do samega sebe in okolja, v katerem živimo. Prizanesljivost pa je tudi nepozornost, brezbrižnost, pomoč sovražnim elementom. VISOKOŠOLSKI ŠTUDIJ SPLOŠNEGA LJUDSKEGA ODPORA Na ljubljanski Fakulteti za sociologijo, novinarstvo in politične vede je bil pred štirimi leti uveden študij splošnega ljudskega odpora. Letos bo diplomiral prvi rod študentov. Ne bi mogli trditi, da gre za neznano smer visokošolskega študija. Res pa je tudi to, da je med našo mladino premalo znana. Študij vseljudske obrambe usposablja visoko izobražene obrambne strokovnjake za analitično svetovalno in organizacijsko delo. Gre za delo v upravnih organih družbeno-političnih skupnosti, v organizacijah združenega dela, v družbeno-političnih organizacijah, v štabih in enotah teritorialne obrambe in drugod. Gre tudi za pedagoško delo v srednjih šolah. Študij traja štiri leta. Po oprav- ljenem osmem semestru gredo zdravstveno sposobni absolventi na staž v oborožene sile. S tem si pridobijo čin rezervnega podporočnika. Študij je imel najprej dvojno usmeritev: za poučevanje predmeta obrambe in zaščite v srednjih šolah in upravno organizacijska dela v organih za ljudsko obrambo in drugod, kjer je potreben tak strokovnjak, Slednje pomeni, da so bili absolventi diplomirani organizatorji ljudske obrambe ali diplomirani politologi. Mladi, ki so se vpisali na omenjeni visokošolski študij letos, nimajo več tega dvojnega študija. Po opravljeni diplomi se lahko zaposli jo v organih za ljudsko obrambo, v družbeno-političnih organizacijah, kjer postanejo svetovalci za ljudsko obrambo, v organizacijah združenega dela ali pa v srednjih šolah. Dragoceni strokovnjaki bodo v štabih in enotah za teritorialno obrambo. T I so doslej kadrovske potrebe izpopolnjevali s starešinami JLA in tistimi, ki so končali šolo za rezervne oficirje. Podpolkovnika Milovana Zorca, predstojnika katedre za SLO na Fakulteti za sociologijo, novinarstvo in politične vede, smo vprašali, katere pogoje morajo izpolnjevati mladi, če se želijo vpisati v omenjeno šolo. »... Za visokošolski študij >u 'ti Visokošolski študij za našo varnost splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite se lahko odloči vsak mlad človek, ki je uspešno končal srednjo šolo in je zdravstveno sposoben za služenje vojaškega roka. V Sloveniji vpisujemo tudi delno zdravstveno sposobne, saj naši absolventi niso namenjeni za delo v JLA, čeprav se lahko zaposlijo tudi tam kot oficirji. Študij je deležen posebne družbene pozornosti. To tudi ni čudno, saj imamo v vsej zgodovini Slovencev prvič organiziran pouk za visoko izobraženega obrambnega strokovnjaka. Potrebujemo ga na najrazličnejših področjih naše družbeno-poli-tične, vzgojne in gospodarske dejavnosti. Potrebovali bi ga za obrambno vzgojo naših predšolskih otrok, mladine v osnovnih, srednjih in visokih šolah. Doslej je bil pouk obrambe in zaščite na prenekaterih področjih kar preveč improviziran. Tudi v organizacijah združenega dela referenti za vseljudsko obrambo v večini primerov niso bili ustrezno stro- kovno usposobljeni. In vendar je to delo, ki ga mora opravljati človek s široko izobrazbo, usposobljen v tehničnih in družboslovnih vedah. Samo v Sloveniji bi potrebovali več kot tisoč takšnih strokovnjakov. Razumljivo je, da je glede na naš sistem SLO ta študij deležen splošne družbene pozornosti. Pri usmerjanju mladih za vpis v ta študij sodelujejo vsi družbeni dejavniki. Seveda pa ostaja vprašanje, koliko je to delo uspešno. Našim študentom so zagotovljene kadrovske štipendije. Dogovorjeno je, naj bi vsaka občina skrbela za svoj kader, za možnosti študija in ustrezno zaposlitev absolventov fakultete. Ob vpisu morajo imeti mladi, med katerimi so seveda tudi dekleta, priporočilo občinskega sveta za ljudsko obrambo, varnost in družbeno samozaščito. In kakšen je učni program? Enoten je za vse tovrstne fakultete v Jugoslaviji. Razumljivo pa je. da je vsaka fakulteta prilagodila učni program svojim možno- stim in potrebam. V našem učnem programu je bilo doslej nekaj več družboslovnega znanja kot v drugih republikah. Da, precej zahteven učni program je to, saj je treba do diplome opraviti 48 izpitov. Seveda pa so štiri leta malo za oblikovanje učnovzgoj-nega programa. Prav letos pripravljamo dopolnjeni in izpopolnjeni učni program. Res je, da je zanimanja za vpis v to smer študija manj, kot je razpisanih študijskih mest. Res je tudi to, da so se nekateri odločali za ta študij tudi zato. ker so s štirimesečnim stažom v JLA opravili tako imenovano služenje kadrovskega roka. Predlog novega zakona o vojaški obveznosti bo lahko to spremenil. Vsekdkor pa to ni bilo in bi ne smelo biti odločujoče pri vpisu za študij SLO na naši fakulteti —!« MAMLJIVA ŠIRINA POKLICA Jože Lacko je doma iz Ptuja. Pravi, da je sam večkrat iskal odgovor na vprašanje, zakaj se je Pripravljajo se za poklic odločil za študij SLO.1 Je bila temu vzrok njegova družbena angažiranost v kraju, kjer je živel? No, v vsakem primeru je v' tem študiju zaslutil, in zdaj že tudi spoznal, mamljivo širino poklica. Navdušenje se nad posrečeno povezavo družboslovnih in strokovno tehničnih predmetov. Meni, da potrebuje naša družba prav tako izobraženega človeka. Pravi, da se to obrambno vzgojo prepogosto povezuje zgolj z vojaškim poklicem. Morda je zaradi tega v Sloveniji tudi nekoliko manjši vpis na to fakulteto. Nekaj je tega krivo tudi ne povsem zadovoljivo usposabljanje mladih v osnovnih in srednjih šolah za področje obrambne vzgoje. In kaj pričakujete od svojega prihodnjega poklica? Predvsem to, da bo lahko na svo jem delu uspešno prispeval h vzgoji mladega rodu in to na področju. ki smo ga vse preveč dolgo zanemarjali. Ljudje se na splošno še vedno ne zavedajo dovolj, kako zelo pomembni so obramba in družbena samozaščita. Družbena samozaščita mora biti neposredna dejavnost delovnih ljudi in občanov, organiziranih v skupnostih z namenom, da varujejo socialistični samoupravni sistem in človeka v njem. Da ga varujejo pred zunanjimi in notranjimi napadi vseh vrst in oblik. Ljudska obramba pa je predvsem priprava in usposabljanje vseh zmogljivosti in nosilcev ljudskega odpora, vseh delovnih ljudi za njihovo dejavno vlogo ob morebitnem napadu na Jugoslavijo. Ob vsem tem pa je zgolj dobra volja ljudi velikokrat premalo. Visokošolski študij za splošni ljudski odpor dodaja temu po-. dročju naše družbene stvarnosti potrebno strokovno veljavo. S. T. Dr. Franc Sušnik Ivan Stegovec V četrtek dopoldne, letoš-t,jega 21. februarja je v slovenjegraški bolnišnici po daljši bolezni Umrl ustanovitelj in prvi ravna-Jelj Gimnazije Ravne na Koroškem, dolgoletni ravnatelj študijske knjižnice, slovenski kulturni delavec in častni občan naše občine dr. Franc Sušnik. Dr. Franc Sušnik se je rodil 14. Uovembraleta 1898 na Prevaljah y fužinarski družini. Po osnovni šoli na Prevaljah je obiskoval gimnazijo v Celovcu. Tu je začel v ilegalnem dijaškem listu Vzbudi se Slovan, ki ga je tudi sam urejal, objavljati svoja začetniška literarna dela god psevdonimom Radimirov. Ze takrat se je začel zanimati za slovensko koroško vprašanje in za veliko družino slovanskih narodov. Ko se je začela prva svetovna vojna, so ga mobilizirali in poslali v oficirsko šolo na takrat daljno Reko. Prostovoljno se je odločil, da bo po končani šoli služil v hrvaškem polku, usodo frontnega vojaka pa je doživljal na ruski fronti. Po razpadu avstro-ogrske monarhije se je vrnil domov na Ko-foškodn takoj začel sodelovati v gibanju za priključitev Koroške k Jugoslaviji. Postal je oficir in borec generala Maistra za severno mejo. V Mežiški dolini je vzpostavil jugoslovansko oblast in bil tudi član Narodnega sveta. Usodni Plebiscit je prerezal slovensko Koroško na dva dela. Tako je ostala Sušnikova ožja domovina Razdeljena, njegovi rojaki pa ločeni in podvrženi ponemčevan ju. Nemški jezik in jugoslovansko književnost je študiral na ljubljanski univerzi. Ker pa je podpiral delavsko gibanje in soglašal s stavko ter pravicami železničarjev, je moral pobegniti pred ta-k-atno oblastjo v Zagreb. Tam je nadaljeval študij in se preživljal z n°čnim korektorskim delom v tiskarnah in z delom drugod. Po °Pravljeni diplomi na Koroškem Za mladega zavednega slovenskega profesorja ni bilo kruha. Njegova pot prosvetnega delavca se je začela v Murski Sobo-b. Po opravljenem doktoratu znanosti iz nemške književnosti je služboval v Beogradu in nato v Mariboru kot profesor na učiteljišču in klasični gimnaziji. Nato je postal ravnatelj realke in končno ravnatelj mariborskega učiteljišča. 'Leta 1926 se je poročil s kmečko hčerjo — domačinko in se tako vrnil k zemlji. Z ženo sta vzgojila in izšolala štiri sinove, ki so zdaj priznani delavci. Svoj končni cilj je dr. Franc Sušnik kot prosvetni in kulturni delavec dosegel šele po osvoboditvi: na Ravnah je skupaj z de-lavci in takratnimi vodilnimi Predstavniki fužinarjev, knapov 'n kmetov ter ob podpori predstavnikov naše ljudske oblasti ustanovil gimnazijo in bil veliko let ravnatelj. Marca 1941, ko so nacisti pripravljali napad na Jugoslavijo, je Preselil družino na Prevalje, njega pa so mobilizirali. Po razpadu stare Jugoslavije se je vrnil ua Prevalje, kjer pa so mu Nemci Povsem razdejali stanovanje. . Med drugo svetovno vojno se ]e na Prevaljah preživljal z mati-carskim delom in se tako podrobno seznanjal z matičnimi knjigami in s kroniko Prevalj. Kot zaveden Slovenec je začel sodelovati z Osvobodilno fronto, bredi oktobra 1943 je navezal z nifrn stike njegov nekdanji dijak mž. Pavle Žavcar — Matjaž, organizator partizanskega in poli-hčnega življenja med NOB na , Koroškem. Srečala sta se pod Uršljo goro. Kmalu je za njegovo sodelovanje z OF zvedel okupator. Zaprli so |a v Celovcu, nato pa pregnali v St. Pavel v Labudski dolini. Tu je delal v samostanski knjižnici. Leta 1944 so ga Nemci ponovno Zaprli in nato poslali v zloglasno taborišče Dachau. Ko se je vrnil na Prevalje, je Pomagal obnavljati porušeno domovino. Na Prevaljah je orga-tfriral poseben tečaj za nostrifi- kacijo spričeval mladih dijakov, ki so med vojno obiskovali nemške šole. Navezal je stike z naprednimi fužinarji in drugimi delavci Mežiške, Dravske in Mislinjske doline in družno z njimi dosegel, da so v takrat zapostavljenem delu slovenske zemlje ustanovili sprva nižjo gimnazijo na Prevaljah, sredi septembra 1945 pa na Ravnah, ob podpori tov. Tita in Viktorja Smoleja, popolno gimnazijo. Nova oblast je zaupala vodstvo šole dr. Francu Sušniku. Njegovo delo je obrodilo bogate sadove: okoli 2500 maturantov, od katerih jih je veliko inženirjev, zdravnikov, profesorjev in drugih delavcev z višjo in visoko izobrazbo. Ti so zdaj nepogrešljivi sestavni del našega združenega dela. Pod njegovim preudarnim pedagoškim vodstvom smo poleg njegovih dijakov rasli tudi profesorji. Bil nam je odličen pedagoški vodja in oče hkrati. Za nas je veljalo njegovo pedagoško pia-vilo, da si profesor ustvarja avtoriteto sam, šola pa mu pomaga s tem, da mu je ne ruši. Od svoje gimnazije se je uradno poslovil konec avgusta 1962, v resnici pa ji je ostal mentor vse do lani. dokler ni odšel v bolnišnico. Ko se je gimnazija iz grajskih prostorov preselila v novo zgradbo, je dr. Franc Sušnik v gradu ustvaril mogočno študijsko kn jižnico, v kateri je zdaj več kot 100.000 kn jig. Ob n jej je razvil tehnični in etnografski muzej in galerijo. V knjižnici je zbral rokopise pomembnih koroških mož ter veliko dragocenosti, značilnih za to območje. Po vsej Koroški — tudi onstran meje — je razvil knjižnično mrežo in skrbel za knjižni sklad. Dr. Franc Sušnik je bil tudi pisatelj. Njegova najbolj znana dela so: Prekmurski profili. Jugoslovanska književnost. Pregled svetovne literature. In kaj so ljudje ko lesovi, Opomnje in veliko drugih del. Napisal je več razprav in uvodov v razne publikacije, zbornike in knjige o Koroški. Dr. Franc Sušnik je bil odličen, strog in pravičen profesor, najboljši ravnatelj, odličen kultur-no-politični delavec, velik poznavalec Prežiha in celotne koroške domačije ter velik prijatelj slovenske gimnazije v Celovcu. Za svoje uspešno delo je dobil dr. Franc Sušnik veliko visokih odlikovanj in priznanj. Za pedagoško delo je prejel Žagarjevo nagrado in naziv pedagoški svetnik, za kulturno delo pa prvo zlato plaketo Prežihovega Vo-ranca, občinsko nagrado za kulturo, Čopovo plaketo in nagrado, Trubarjevo plaketo in druga priznanja. Tovariš Tito ga je odlikoval s številnimi odlikovanji. Najpomembnejša med njimi so: red narodne osvoboditve, red zaslug za narod s srebrno zvezdo in red zaslug za narod z zlato zvezdo. Mladina občine Ravne mu je podelila zlato plaketo občinske konference ZMS, Planinska zveza pa srebrni častni znak. Od okrajnega odbora Zveze borcev NOV je prejel posebno spomenico ob 40-letnici boja za severno mejo. Za njegovo plemenito delo, ki ni pomembno samo za občino Ravne in koroško krajino, mu je skupščina občine dodelila najvišje možno priznanje občanov naše občine, tj. naziv častnega občana občine Ravne na Koroškem. Poslovili smo se od velikega človeka, ki nam je zapustil bogato kulturno dediščino, hkrati pa nam zapisal oporoko z besedami, ki govore, kako naj vzgajamo nove rodove in se sami ravnamo: Nikomur hlapci več nikoli (rodovom poznim to je sporočilo) napisano s krvjo. Uresničevali jo bomo po svojih najboljših močeh, z voljo in znanjem. TONE GOLČER Ko med naglo rastočimi g|y>-bovi na novem delu pokopališča Žale-Navje prebiramo napise, nas lahko pretrese, koliko premine mladih ljudi. Prav redke so izjeme, kjer se je pokojni rodil še v prejšnjem stoletju. Med temi je grob nedavno umrlega učitelja naše najstarejše generacije. Ivana Stegovca. — Svoj poklic je opravljal dobrih štirideset let in se nikoli ni prenehal zanimati zanj. Bil je učitelj s srcem in zanosom, poklic je pojmoval in opravljal kot poslanstvo. Doma iz Lokavca pri Ajdovščini je po študiju v Gorici in Kopru služboval kot učitelj ali šolski upravitelj v raznih krajih Slovenije, tudi na zelo težkih službenih mestih, kot na primer med nemškimi Kočevarji, med rudarji v okolici Zagorja in na odročnih šolah s kombiniranim poukom. Bil je široko razgledan posebno v humanistični smeri. Ves čas so ga zanimala predvsem etična vprašanja. Tako je v letu 1928 pri Učiteljski tiskarni v Ljubljani izšla njegova sociolo-ško-vzgojna knjižica Moralna sila učiteljske organizacije. Izhajajoč iz konkretnih izkušenj občutljivega človeka — idealista se je tu zavzemal za delovno, neša-blonsko šolo. s poudarkom na sodelovan ju s starši na izobraževanju odraslih, kar je sam od sebe tudi praktično opravljal z raznimi predavanji in tečaji za kmete in delavce. To pa so ljudje v času pomanjkljivih družbenih občil izrazito potrebovali.) Šola mu je bila kakor svetišče, ki človeka usmerja kulturno, moralno in socialno k »večji omiki in blagostanju«. Po zadn ji vojni, med katero je bil interniran na Rabu. je do upokojitve služboval v Ljubljani. In ko se je potem spočil ter si nabral novih moči. ga je spet zamikalo delo z mladino. S sedemdesetimi leti se je ponovno zaposlil; polnil je kadrovske vrzeli na težjih delovnih mestih, ki so bila precej oddaljena od prometnih središč: pri Lenartu nad Škofjo Loko. v Zabrdu pod Ratitovcem in v Kanjem dolu pri Colu. Ker je bil na teh šolah edina moč, je spet poučeval kombinirano več razredov hkrati. Kot ljubitelj glasbe je še v teh razmerah vodil pevski zbor in prejel priznarijje na tekmovanju pevskih zborov v Škofji Loki. Obdržal je ideale svojih mladostnih izhodišč ter veliko sodeloval s starši, ki so ga cenili zaradi njegovih bogatih izkušenj, delovne vneme in pristne, neposredne zavzetosti za mladino. N jegova skrb za učence je bila tolikšna, da jih je včasih tudi materialno podpri. — Ko mu je bilo osemdeset let, so ga v Idriji še vedno vabili, naj bi nadomeščal tovarišico, ki je bila na daljšem dopustu. Do takrat pa se je že razdal in utrudil. Poslovil se je potihoma, srčna kap ga je zadela v 88. letu starosti. Fanči VVudlerjeva Dne 19. februarja 1980 je po krajši bolezni umrla v 92. letu starosti ugledna celjska prosvetna in kulturna delavka, učiteljica v pokoju Fanči VVudlerjeva. Pokojna tovarišica je iz tistega rodu slovenskih učiteljev, ki so še v stari Avstriji usmerjali vse svoje moči proti nasilni germanizaciji slovenskega življa na Spodnjem Štajerskem, po prevratu 1. 1918 pa zaorali globoko brazdo v prenovljeno slovensko šolstvo in mu ustvarili solidne temelje, na katerih je potekalo potem vzgojno in izobraževalno delo slovenske mladine. Prva leta po osvoboditvi pa so se požrtvovalno lotili težkega dela obnove našega šolstva, ki ga je bil nemški nacizem povsem uničil in z zgledom, dejavnostjo in domiselnostjo ob sodelovanju mlajšega rodu dosegli, da je slovensko šolstvo na Spodnjem Štajerskem zopet zaživelo. Pri vseh takih akcijah je neutrudno sodelovala tudi Fanči Wudlerjeva. ' Rodila se je 6. novembra 1888 v zavedni in napredni kmečki družini na Gradišču pri Arclinu pri Vojniku. Osnovno šolo je končala v Vojniku, kjer je lahko pobliže spoznavala naduto vedenje trške nemškutarske gospode in podcenjevanje slovenskega kmečkega življa. To ji je že takrat utrdilo močno narodnostno in socialno zavest in ji je dalo moči, da je ponosno kljubovala vsem težavam in voljo za vsa leta njenega bogatega prosvetnega in kulturnega življenja. Po odlično opravljeni maturi na ljubljanskem učiteljišču je bila še v stari Avstriji nameščena za učiteljico v Šentjanžu na Vinski gori, kjer ni delovala na kulturnoprosvet-nem področju samo tam. kjer je službovala, marveč tudi v sosednjem starem Velenju. Potrebe po dobrem učiteljstvu so jo po osvoboditvi leta 1918 privedle v nemškutarsko Celje, kjer je morala prevzeti pouk na nekdanji nemški šulferajnski šoli. Medtem ko je imela v Šentjanžu v razredu 90 do 100 otrok, je tu naletela na drugačne težave: mestna šola je bila prava ponemčevalnica slovenske mladine. Zanimiva je anekdota iz njenega šolskega življenja prvega dne pouka na tej šoli, ko so njene uvodne slovenske besede prekinili nahujskani učenci s kričanjem: »Wir wollen nicht slovvenisch lernen!« (Nočemo se slovensko učiti!). S primerno resnostjo jim je pojasnila nove razmere v domovini, razložila pomen materinščine jim govorila o mnogih slovenskih ljudeh ki jih je zavedla tuja nemška miselnost in prikazala lepoto slo-vensksga jezika s tako prepričljivostjo, da je kmalu pridobila zaupanje šolarjev in tudi njihovih staršev. V Celju je zaslovela kot odlična učiteljica 1. razreda. Kot elementarka je uvajala v osnovno pismenost in v osnovna šolska znanja celjske otroke vse do nesrečnega leta 1941. ko so jo nemški nacisti vrgli iz službe kot stotine in stotine drugih slovenskih štajerskih učiteljev. Iz življenja Fanči Wudlerjeve je zanimiv podatek, da je bila v svojih mladih letih odlična pevka in je nastopala kot solistka tudi v znanem pevskem zboru Mateja Hubada. Kot prosvetna delavka je poleg drugega kulturno-pro-svetnega dela že v Šentjanžu vodila krožke za kmečka dekleta, na kulturno-prosvetnem področju in v humanitarnih organizacijah pa je požrtvovalno delovala v obdobju med obema vojnama tudi v Celju. Ker je imela med članstvom celjske učiteljske organizacije velik ugled, so jo izvolili v upravni odbor JUU — društva za Celje in celjski okraj, v katerem je zastopala celjsko učiteljstvo do nacistične okupacije 1941. V letih med okupacijo se je takoj pravilno usmerila v narodnoosvobodilno gibanje, njen dom je postal zatočišče številnim naprednim ljudem, ko so iskali pri njej pomoči in podpore. Po osvoboditvi 1945 je v šolskih letih 1945-46 in 1946-47 z vnemo sodelovala kot vadni-ška učiteljica pri vzgoji učiteljskih kadrov, ki so se pripravljali za učiteljski poklic v osnovnih učiteljskih pedagoških tečajih v Celju. S posebno ljubeznijo je pripravljala mlade učiteljske kandidate za učiteljsko delo; nekaj svojevrstnega so bili njeni učni nastopi, pri katerih je znala čudovito izkoristiti dejavnost učencev pri pouku. Tovarišica Fanči je bila plemenita žena in mati. najboljša kolegica, velika humanistka. Pokopana je na mestnem pokopališču v Celju. ALBIN PODJAVORŠEK koleai slovo Marta Golobič Učitelji, učenci in občani ljutomerske občjne smo se 23. januarja 1980 poslovili od kolegice, prijateljice, in spoštovane prosvetne delavke, Marte Golobič. Vse svoje moči, vse svoje znanje je posvetila delu za mladino. Pred vojno sta s sestro Maliko, ki je bila prav tako učiteljica, učite-Ijevali v Cezanjevcih. Marta je svoje bogato pedagoško znanje takoj po osvoboditvi razdajala učencem na Centralni osnovi šoli v občini, sedanji šoli Ivana Cankarja, v Ljutomeru. Vse njeno delo je bilo vedno in povsod prizadevno, odgovorno, požrtvovalno. Ni bilo naloge, ki se je ne bi lotila, če je lahko koristila mladini. V težkih razmerah smo učiteljevali v prvih časih naše svobode. Ni bilo učiteljev, ni bilo strokovnjakov za posamezna področja. Marta je znala vse in tudi z veseljem pomagala, kjer je bilo potrebno. Svoje znanje pa tudi naravni dar za stike z otroki je uporabila tako, da so bili zadovoljni otroci, predpostavljeni in tudi starši. Vsi kolegi smo jo imeli radi, cenili smo njeno znanje, predvsem pa to, da je bila vedno pripravljena pomagati. Trdili smo in še trdimo, da smo se od tovarišice Marte veliko, veliko naučili. Radi smo bili v njeni družbi, saj je znala s pripovedovanjem šegavih dovtipov iz šolskega življenja popestriti marsikatero naše srečanje. Vedno je bila iskrena, zavedna, in to je znala tudi prepričljivo prenašati na otroke, ne le pri pouku, temveč tudi v raznih krožkih in organizacijah na šoli. Prizadevno je bilo tudi njeno delo na sindikalnem področju. Ko smo se 1. 1963 poslovili od nje v šoli, ko je odhajala v zasluženi pokoj, smo ji zaželeli vse najboljše. Želeli smo, da bi vendar enkrat imela čas zase, da bi se lahko posvetila svojim rožam, da bi lahko vrtnarila, kar ji je bilo v največje veselje. Usoda ji ni bila naklonjena: že decembra istega leta je zbolela in trpljenje jo je spremljalo vse do konca. Tistega žalostnega zimskega dne smo se poslovili od učiteljice Marte, prosvetni delavci, učenci, starši. Dolga je vrsta že odraslih ljudi, ki jim je dajala prvo znanje, prva spoznanja. Za vse to so ji hvaležni, hvaležna pa ji je tudi vsa naša družba, predvsem pa ljutomerska občina. MILENA PIRHER Reprodukcija iz kataloga — Babilon, risarska obnova Ištarinih vrat, ok. 550 pr. n. št. Pesniška in barvna sinteza V Prešernovi hiši v Kranju si lahko ogledamo razstavo pesni-ško-slikarske sinteze, kot sta jo znova podala pesnik France Pibernik in slikar Nejč Slapar. Že pred leti smo lahko videli sodelovanje obeh avtorjev, le da je takrat ob pesniškem sporočilu nastal zelo premišljen, estetsko učinkujoč grafični prostor, sedaj pa želi N. Slapar nadomestiti črno-belo grafiko z dvobarvno slikovno intonacijo. Kaj je bistvo pesniškoslikovne sinteze? Že od nekdaj ima pesniška beseda ilustratorsko spremljavo, bodisi ornamentalno, še raje pa dosledno ilustratorsko; v starejših časih gre za slikovno ponazoritev tega, kar pove besedilo, v modernem času pa sta si pesnik in slikar (grafik) povsem enakovredna. Spomnimo se Gustava Doreja, pa Pabla Picassa, Marca Chagalla in pri nas Hinka Smrekarja, imenitnega Marija Preglja idr. Toda v teh primerih gre za knjižno ilustracijo, medtem ko sta Pibernik in Slapar začela s pesniško-likovno manife* stacijo kot enovitim pojavom. Zgoščeno pesniško besedilo je vtkano v grafično, oziroma sedaj barvno ploskev, okvir, kar v tem primeru pomeni, da je pesniška ubeseditev dobila vizualno podkrepitev. Če je bila grafično pesniška razstava pred leti uspešna novost kot možnost sinteznega izražanja, pa bi sedanji razstavi težko pripisali estetsko uspelo sintezo. F. Pibernik je povsem izrabil sila kratko, največkrat brezglagolsko sporočilo, ki sugestivno sproži asociacije. Med temi pesmimi je izjema Ikarov pacj^c z mislijo o človekovemu (samo)odtujeva-nju, ki ima za nadomestek bleda nadomestila. Že nekaj besed zadostuje, da v zgoščeni izraznosti poda tudi duhovit preblisk, domislico, kritično misel ali miselno razpoložen je. Pesnik je do skrajnosti prilagodil izraz mediju. Nejču Slaparju pa se tokrat dvobarvni »slikarski« delež ni povsem posrečil. Ob možnostih, ki so ostale neizrabljene v intenziteti barv, uglašenosti sorazmerja med njima in v razporeditvi črk, ali napisov. Preveč preprosto tam, kjer bi pričakovali eskplozijo barv, drugod pa liri-zem, čeprav smotrno le z vijoličasto in rožnato barvo. Ker pa je pesniško sporočilo nedeljivo povezano z barvnim prostorom, se tokrat kaže razpoka — kar dokazuje kako krhko je sintezno stapljanje pesmi in barve. To pa ne pomeni, da razstava ni zanimiva, saj kljub vsemu obeta, da bosta ustvarjalca še uspešno nastopala. IGOR GEDRIH FILM Notranjosti Na slovenska filmska platna prihaja film Woodyja Allena NOTRANJOSTI (Interiors). Režiserja poznamo po zelo uspešnem filmu Annie Hall. Film zbuja pozornost po svoji izpovedni in oblikovni plati. Če je s filmom Annie Hall osvojil gledalce in kritike »s smehom skozi solze«, se je v Notranjostih izkazal kot psihološki opazovalec. V filmu se je izognil načinu, kakršnega smo vajeni pri pripovedovanju dramske zgodbe, prijemu, ki ga je uporabil pri Annie Hall. Odločil se je za prikaz notranjosti zaprte družinske skupnosti v trenutku, ko se ta razbija in spreminja svojo fiziognomijo. Osrednja oseba je mati, ki je sicer nagnjena k depresijam, kljub temu pa uspešno vodi in ureja svojo družino. Vse, kar ima družina, je tako rekoč njena zasluga. Celo možev družbeni položaj je dosežen z njeno pomočjo, ker je financirala njegov študij. Nagnjena k ustvarjalnemu delu (po poklicu je dekoraterka) je uspela v svojih otrocih razviti ustvarjalna nagnjenja. Vsi skupaj so senzibilni intelektualci in veliki esteti, katerih življenje pa je v svoji hermetičnosti tesnobno in moreče. Tudi prišleki v tej družini, moža obeh hčera, sta na robu dogajanj v družbi. Eden utaplja svoje nezadovoljstvo in dolgočasje v vodki, drugi pa je poln revolucionarnih idej, ki jih ne spreminja v akcijo. Prvi, ki si poišče pot iz tega morečega in zaprtega kroga je oče, ki odide od družine. Pozneje spozna žensko, ki je povsem- drugačna, polna življenja in spontanih čustev. Sklene, da se z njo poroči. Žena tega poraza ne zna prenesti in se vrže v razburkano morje. Dramatično in neuspešno reševanje ter svečan in spokojen mir zadnjega slovesa z materjo odpirata razmišljanje o obstoju takšnega sveta, odvečnega in v svoji nemoči posedovalnega. Gledalcu zadnje slovo z materjo pomeni olajšanje, izginotje bolezni, ki bremeni okolje. Metaforično si lahko razlaga tudi avtorjevo spoznanje, da svet kj izgublja stik z naravnim, že nosi v sebi kali svojega samouničenja. Obenem pa postavlja vprašanje, pomembno za našo civilizacijo: kako oblikovati življenje, vsak dan, vse dneve, in hkrati ostati naraven in nenehno sredi življenja. Film Woodyja Allena nehote primerjamo s filmi Ingmarja Bergmana. Prav tako kot Bergman, posega v notranjost tudi Allen. Vendar drugače, bolj filmsko. V Bergmanovem filmu govore o problemih junaki. Filmski okvir je le vizualna plat, ki mojstrsko dopolnjuje izrečeno. Woody Allen pa po vizualni plati, z dekorjem, z barvami, s kadriranjem in ritmom, priča dogajanja v notranjostih njegovih interpretov. Tu je beseda le dodatek, učinkovita v svoji pre-branosti. Tako se na primer skrita moč matere simbolizira v-enkratnosti in povezanosti stilov vseh stanovanj (notranjosti). Kažejo isti okus, pričajo o isti roki, ki jih je opremljala. S tem pa tudi poudarjajo vpliv matere na hčere in njihovo psihično odvisnost od nje. To, da se vse dogajanje razen dveh scen (srečanja z možem v cerkvi in v parku) dogaja v treh stanovanjih, poudarja zaprtosti družine oziroma takšnega stila življenja. V filmu ima barva posebno dramaturško nalogo. Konfliktnost dveh svetov se kaže v barvah oblek obeh žena, ki so povezane z očetom. Mati je obdana z rjavimi, umirjenimi toni, ki poudarjajo sterilnost njenega stila življenja, rdeča obleka ljubice pa da slutiti, da se je v to zaprtost družine prikradel okus po naravi. Preprosto kadriranje, zelo počasno gibanje kamere, in čista in umirjena mizanscena silijo gledalca, da se sooča s tem svetom, da ob njem obstane in od njega ne pobegne. S tem slogom nas avtor prisili, da začnemo razmišljati o nas samih v tem svetu. MIRJANA BORČIČ Angleške knjige za mladino Razstava v ljubljanski Pionirski knjižnici Ob mednarodnem dnevu mladinske knjige (2. april — rojstni