• • Lojze Zupanc: Ucite|j Čičigoj v nebesih. V letu Gospodovem 1935., devetnajsti dati po iprazniku Vernih duš, jc učitelj Čiči"goj prišel med krilatce. Tam so ležali pod drevjem ljudje in dremali. Op. je ,pa že takšne baže nebodigatreba, da se mu brez dela ni dalo postopati nad zvezdami, zato je — lepo tablo naslonil na samotno drevo ifi'ttič'koliko učencev je imel. Še sveti Peter, ki je posedal na pragu, je vzel na stara leta knjigo v roke. Nekaj dremajočih je pa seveda še zmerom ostalo pod drevesi. — (Venceslav Winkter.) Ampak, tile dremajoči so bili šele pravi gadje! Pa kaj hočemo, svetemu Petru se je na stara leta zdelo primerno vzeti knjigo v roke, ipa ni prav nič čudnega, če se je slepiira, zmotil in odprl nebeške dveri tudi takim, ki tega niso zaslužili. Moj Bog, ko so se le-ti prebudili in zagledali pod drevesom učcčega Čičigoja, so zagnali takšen strahovit krik, da je samemu Petru od strahu padla knjiga iz rok. »Tfej, da te le sram ni, Čičigoj,« so zarjuli. >>Kako si pa ti prišel semkaj, a?« Čičigoj pa, revše cagavo, je zajokal: »Tak iepo vas prosim, ljubi tovariši moji, vsaj vi mi dajte tukaj v miru splesniti. Lejte. v vicah me niso marali, iz pekla so me hudiči nagnali, i kam naj pa grem, ko me pa na zemlji tudi ne marajo?« Pa jc vstal največji med njimi, bil je pravi silak, ki mu Čičigoj niti do ramen ni segel, in božjastno zakričal: »Tak tako se iprenevedaš? Lepa reč. Kje si se pa potikal od 26. marca 1931. leta, a? Mar misliš, da niso segli od zemlje glasovi le-sem ter nam sporočili, da si tisti dan poslednjič čivknil v nekem listu, potlej pa umirl!« »Pa je tako tudi prav,« je primeknil drugi. »O, tudi k nam v nebesa pošiljajo tisti časopis, kjer j.e bil takrat objavljen tvoj dnevnik in pa'tvoja korespondenca, ja. Viš, pa si se zameril nekaterim, ko si v mottu tistega dnevnika zapisal vrstice: Nekateri učitelji imajo komaj ipar ur služfee na dan. Pridni učitelji so reiidke izjcme! — Ali se tako piše o nas? Ti seme ti, neveijavo! Viš, prav privoščili smo ti takrat, ko si jo dobtl po glavi, da si tnnrl, pa da nisi nič več mogel objavljati tistih onegavih dnevnikov in pisem od tam gori nekje, kjer se je rodil Ktpan, kot si sam napisal, pa še podoben larifari.« Pa je vstal tretji in očital: »Tfej, da te le sram ni, ueitelj Čičigoj. Cela štiri leta si se potepal od zemlje k vicam, od vic v peklo, iz pekla pa k nam. Ali se to potepanje spodobi za človeka, ki bi moral biti drugim v lep zgled? Pa to še ni vse. Še druge čedne stvari smo slišali o tebi. Mesto da bi dal po svoji smrti zemljanom mir in počival v miru, si izmisliš, šleva širokoustna, in od časa do časa pošiljaš kakšno pismo na zemljo v cajtenge in razburjaš duhove. Pa kot že rečeno. Tiste cajtenge čitamo tudi mi in tako smo zvedeli za V6o tvojo grehoto.« In četrti je vstal, se pretegnil ter mu pričel naštevati zločine: »Nehvaležnost črna. Nisi se zadovoljil, da si mirno umrl in da smo ti napisali spodoben iparte, nak, šel si, mrcina, in se vsedel za.čisto nov kateder in se vstopil pred čisto novo tablo, potlej pa se še upaš trkati na grešna pr^a, da si vse te dobrine dobil po nekakšnem razpisu.« »Jojliata,« je zavekal Čičigoj, »to pa že ni res, kar mi očitaš. Opravljajo me tisti, ki so ti to povedali. Kateder, o katerem govoriš, je bil takrat šele v delu in nave table tudi še ni bilo. Tisti, ki so to .delo naročili, niso imeli pene-z^v za mojstre, Jaz sem jih v loteriji zadel, plačati sem potlej imel s čim, in jih privlekel v zapuščene in dotlej pozabljene hribe. Pa, ali sem zaslužil od vas te očitke, če sem bil izvoljen med izbranci kaj?« »Boš precej tiho!« mu ]e oni presekal besedo. »Kaj boš onegavil. Citali smo, vseeno kje, pa konec. Pa to še ni vse. Greš in delaš zmedo, ko pošiljaš v cajtenge pošto, opisiiješ banalno o ražbojniških napadih na šole in farovže in delaš s tcm reklamo za časopise, ki takšne banalnosti objavljajo. No, pa.te je lepo oni dan počesal tisti, ki je tvojo pošto primerjal s pobeljenimi grobovi! Pa saj jo je tudi ubral na pravem mestu, viš, ko je vedel, da si že pred štirimi leti umrl. Le ti tega nočeš vedeti in kar naprej, pa ne da bi te kdo kaj vprašad, rogoviliš in nam delaš sramoto.« Strašno se ie učiteli Čičigoj bal teh očitkov. Hlače so se mu pričele tako tresti, da 6i jih je moral za sedem lukenj pritegniti na opasač. Pa kar tako se tudi ni dal stisniti za lepo nebeško tablo. Glas se mu Je ihte kar tresel, da še spregovoriti ni mogel, zato je s kredo napisal na tablo tole: »Počemu bi me tako zmerjali! Krivični ste mi, pa če bi dušo imel, pokazal vam bi jo bil, da je čista in nedolžna. Boa oča pa mi jo je že pred štirimi leti, ko sem bil umrl, vzel, zato tega ne morem. Pa saj vem, kaj hočete. Posebno ti, ki si mi nove table in novega katedra nevoščljiv, bi se nemara rad, spovrnil nazaj v isti kraj, kjer si že nekoč tudi ti brisal staro tablo in sedel še za starim in črvivim katedrom. Nak. Malo se menim., če grmite name, saj je še tisti onegavi France prešerno zavil, ko je pribil: Naj misli, kogar bi puščice te zadele, da na visdki vrh lete iz neba strele. No, po vsem tem pa bo nemara že res, da sem na vse vaše grmenje in streljanje v prazno še ponosen. Mislite da me črnite, mi pa kadite, haha! Sploh pa sem zadovoljen, če me le mladina mara. Oni dan se je namreč v tistem onegavem časopisu, ki mi ga radi mojih pošt očitate, izrekla, da bo sama narisala prizor k mojemu pismu, kako Turki vlečejo zvonove svete Magdalene v Kolpo. Zvon sem jaz, Turki bi pa vi radi bili, pa v nebesih jim ni mesta, haha!!« To jim je bilo pa že preveč. Da bi se še norčeval iz njih, nak! Planili so nanj, ga podrli na tla, pograbili tablo poleg nebeškega drevesa iji ga z njo našeškali. Tisti, ki je bil šivavec med njimi, pa jc ipriskočil z iglo in nitjo, da bi mu zašil usta ... Zahvaljen bodi nebcški Bog. Mednje je planil sam sveti Peter in komaj se mu je posrečilo, da je preprečil to nakaz.