— 2 —
Kakošen upliv imajo določila § 2. post. z dne
10. junija 1887. št. 74 d. z, na prej pridobljene
zastavne pravice.
G.—.    Povod sledečim vrsticam jo pravni primerljej, ki ga hočem v kratkem razložiti: Na podlagi pravokrepne sodbe bila je dovoljena   15. aprila 1887: proti A-ju  zvršilna  rube-žen premakljivega   blaga.    Ker  so   bilo vso  dolžnikove  premičnine  vže   3. aprila   1887.  za  upnika  C. sodno popisane, vršila se je omenjena nova rubežen s tem,  da je bila rube-žen za upnika B. v prvem zapisniku zaznamovana.   Na prošnjo, ki jo je potem vložil upnik B. 2. majnika 1887., dovolila in odredila  se je  zvršilna dražba  zarubljenih  stvari na 25. maja in 8. junija. Dolžnikova žena vložila je tožbo, ter trdila, da so zarubljene reči večinoma  njena  lastina in  zahtevala, da se te stvari iz zvršila izločijo.   Na njeno  prošnjo je sodišče tudi vstavilo dražbo ter zastran zaslišanja  strank določilo dan, da bi stranke tudi razpravljale o visokosti kavcije, ki jo ima vložiti tožiteljica v to svrho, da  se ustavi daljno zvršilno postopanje, dokler bode pravda o lastnini zarubljenih reči  dognana.    Sodišče je ustavljenje tudi  dovolilo.    Vsled upnikovega utoka je nadsodišče v Gradci  prošnjo tožiteljice kot neosnovano odbilo.    Z odlokom  z dne 2. avgusta 1887. razpisalo je sodišče  vnovič dražbena  dneva  in  sicer IG. in 23. avgusta.    Dne 15. avgusta dospela je k sodišču prošnja dolžnikova, v kateri je zahteval, naj bi se večina zarubljenih reči iz zvršila izločila, ker iste spadajo v vrsto tistih stvari, ki so po § 2. post. z dne   10. junija  1887. iz  zvršila  izjete. Na to prošnjo je sodišče ustavilo dražbo in stranke pozvalo v zaslišanje na dan 25. avgusta.    Pri tem  dnevu  pripoznal je upnik-zvršitelj   glede nekaterih zarubljenih reči,  da spadajo  mej  izjete  reči.    Sodišče je  potem prošnji dolžnikovi večjidel ustreglo, je večino zarubljenih reči iz zvršila izločilo, ter ob enem s tistim odlokom izreklo,  da  je tudi zastavna pravica,  ki so jo drugi  upniki  pridobili  na  te  stvari,  brez pravnega učinka (effectus).   Vprašanje,  kakošen upliv  ima neki nova postava na  prej pridobljene pravice,  se niti  pri
— 3 —
zaslišanju niti v odloku ni pretresavalo, marveč se je navidezno smatralo kot samo ob sebi razumljivo, da učinki ,te postave segajo tudi na prej ustanovljene pravice. Vsled upnikovega utoka, v katerem se je zgolj trdilo, da je sodišče izločilo tudi take reči, ki ne spadajo pod izjeme nove postave, spoznalo je Graško nadsodišče sledeče: prošnji dolžnikovi zastran izločitve v toliko, kolikor se ji je ustavljal zvršitelj, že zategadel ni bilo ugoditi, ker te premičnine v smislu S 340. obč. sod. r. niso izjete iz zrvšila in ker je uporabnost postave z dne 10. junija 1887. št. 74. d. z., katero ima sodišče uradoma pretehtati, po ^ 5. obč. drž. zak. zanikati, oziraje se na to, da je upnik na podlagi sodnega dovoljenja vže 21. aprila 1887 pridobil zastavno pravico, da je bila zvršilna dražba vže z odlokom dne 6. majnika dovoljena in le vsled tožbe zastran priznanja lastninske pravice ustavljena.
I. Namen sledeči razpravi je, rešiti vprašanje, je li to nadsodiščevo razsodilo pravno utrjeno — ali bolj v obče — ima li ali nima § 2. post. z dne 10. junija 1887. št. 74. d. z. moč, ki sega nazaj na prej storjene čine (djanja) in prej ustanovljene pravice ?
To vprašanje je že bilo razpravljeno v več strokovnjaških listih z veliko živahnostjo, in sicer, kolikor je meni znano, v Gellerjevem „Centralblatt" št. 8., „Gerichtshalle" št. 43. in v „Juristische Blatter" št. 34. V komentarju, ki ga je spisal tej postavi dr. Steinbach, pogrešam razpravljanje tega važnega prašanja, kajti opombe na strani 94 in 95 tega komentarja ozirajo se le na primerljej, da je bila prošnja zastran izpeljave zvršilnega čina (eksekutivnega akta) vložena, preden je omenjena postava v moč stopila, da se je pa zvršilni čin izvedel šele po pravokrepnosti postave. Te opombe morajo se vendar le imenovati nenatančne, ker bi marsikdo v njih tudi rešenje našega vprašanja najti zamogel in sklepal, da Steinbach priznava postavi moč, ki upliva tudi na prej zadobljene pravice. Izpeljave njegove dajo se tolmačiti tudi v smislu, da je § 2. zvršilne novele uporabiti v našem primerljeji. Opomba Steinbachova, da postavna določila vrejajo zgolj posamezne procesuvalne čine, je kriva. Postava  obsega marveč tudi določila,   ki spadajo  v  krog
1«
— 4 —
zasebnega   materijalnega   prava  in  ne   samo   procesuvalne propise.
Moj namen je, razna mnenja pretresovati in potom tega pretresevanja rešiti vprašanje, ki sem ga gori stavil. Ako-ravno bode vprašanje, kolikor delj časa bode postava v veljavi, praktično vrednost zgubilo, se mi vendar dozdeva, da to pretresovanje tudi za praktične juriste ne bode brez zanimivosti.
Geller trdi, da je presojevati dopustljivost in učinek vsakega posameznega zvršilnega čina po tisti postavi, ki je veljala tačas, ko se je čin godil. Zvršilni čin, dokončan, preden je nova postava zadobila moč. ostane nedotaknjen in presojevati ga je po prejšnji postavi; zvršilni čini pa, ki se izvedejo pod novo postavo, so le dopustljivi po določilih nove postave in provzročijo učinke, ki jih jim pripisuje nova postava. Po Gellerjevem mnenju morale bi se toraj v pred-ležečein primerljeji zarubljene premičnine izločiti iz dražbe, ker bi se imela ta vršiti potem, ko je vže nova postava stopila v veljavo.
Steinbach (Jur. Blatter) zastopa nasprotno mnenje, ter daje upniku oblast, začeto zvršilo nadaljevati in sklicevati se na določila S 5. obč. drž. zak. To mnenje je po mojih mislih pravo. Določila ki jih daje § 2. zvrš. nov. (kakor tudi § 340. obč. sodu. reda) spadajo v obseg zasebnega (privatnega) prava; kajti ona zapoveduje, glede katerih stvari sodnik ne sme dovoliti zastavne pravice. Da so ta določila zasebno-pravna, to kaže postava sama kot nedvomljivo. Občni drž. zakonik določuje namreč v §§ 449 in 450, da veljajo za zastavno pravico, dodeleno po sodniku — pignus judiciale — prepisi obč. sodn. reda. Zakonik obsega toraj tudi propise o sodni zastavni pravici in o pridobitvi te pravice, postavodajalec pa ni smatral za potrebno, izdati o tej stvari nove ali posebne propise, ampak potrdil je le določila, ki jih je našel vže v sodnem redu, in ki so se mu zdela primerna. S tem pa je tudi proti vsaki oporeki dokazano, da te postavne naredbe niso javno-pravne. Postavodajalec imel je namen, o tej stvari ustanoviti načela. Omenjena postavna določila pa zategadel, ker so bila sprejeta v sodni red. nikakor niso postala javno-pravna.   Ako je pa ta pred-
— 5 —
pologa istinita. tudi daljnega sklepa ne moremo odbijati, da je na taka določila zaukaz S 5. obč. drž. zak. uporabljiv, da toraj v tem obziru zvrš. nov. nikakor ne zamore uplivati na pravilno pridobljene pravice, kajti načelo ^ 5. je mero-dajno za vsako postavno določilo, ki se tiče zasebnega prava. Za nam podani primerljej nastane zdaj le še drugo vprašanje, namreč to : v čem obstoji pridobljena pravica upnika? Upnik je potom postavno prepisanega postopanja zadobil sodno zastavno pravico na dolžnikove premičnine. Nasledek tega in tedaj pravica, ki jo je zadobil upnik, ne obstoji samo v tem, da je zastavna stvar popisana in nekako fiksirana, ampak tudi v tem, da zamore upnik reč po postavnih propisih dognati do očitne dražbe (§ 461. obč. drž. zak.). Mnenje Gellerjevo je toraj pretesno; kajti po sodišču dovoljena zastavna pravica ne obsega samo tega, da je stvar upniku zajamčena, ampak tudi pravico tirjati, da se stvar v denar obrne in s skupilom zadostuje njegovi tirjatvi. Zastavna pravica brez oblasti do prodaje zastavljene reči ni nikakor šteti za zastavno pravico; to izhaja iz oznake (definicije) podane v S 447 v zvezi s S 461 obč. drž. zak. To pravico do prodaje zadobi upnik v tistem trenutku, ko se ustanovi zastavna pravica, toraj pri sodnej zastavnej pravici, tačas, ko se reči po sodnem poslaniku popišejo. Tudi ta oblast, ki je takoj s popisom pridobljena, stoji pod varstvom postave po § 5 drž. zak., in ne more biti vničena od nove postave, razun ko bi le-ta to posebno določila. Cenitev in dražba sta le postavno prepisana sredstva, po katerih se izvede in realizuje zastavna pravica, nikakor pa niste za se obstoječi posebni pravici, ki bi bile razven obsega zastavne pravice. Kdor je zadobil zastavno pravico, ima tudi oblast, terjati cenitev in dražbo. Mnenje Gellerjevo bi tudi rodilo čudne nasledke za vse slučaje, ko obstoji cela pravica iz več posameznih oblasti, če se opravičeni do nove postave ne bi bil poslužil vseh njemu danih oblasti. Geller sam priznava dvomnivost svojega mnenja in ne zanikuje, da ostane po njegovej konstrukciji zastavna pravica, katere opravičeni zvršiti ne more. Toda Geller se zadovoljuje s tem, da najde protislovje, ter tega protislovja ne pripisuje  lastnemu zmot-
—  6 —
Ijivemu dokazovanju, ampak postavi sami. Geller je do svojega neosnovanega mnenja dospel s tem, da je sodno zastavno pravico razredil v več djanskih okolnosti, in sicer v posamezne zvršilne čine, in vsaki čin kot samostojno od zastavne pravice, odcepljeno pravico ustanovil. To pa je po mojih mislih popolnoma neutemljeno in zablojeno. K;ij bi neki počel upnik z zastavno pravico, katere ne bi zamogel vres-ničiti in do njenega smotra dognati? Geller sam priznava, da je vprašanje, ki sem ga ravno stavil, dokaz proti njegovemu mnenju, za katero se pa on vendar le na postavo samo sklicuje. Sodna zastavna pravica se ne loči v ničemur od pogodbene zastavne pravice (pignus conventionale); tudi ona obsega pravico do prodaje. Po pravici bi se pač moglo trditi, da je sodna zastavna pravica le še zdatnejša; kajti upnik, ki ima ročno zastavo v posesti, mora vendar, preden zastavo realizuje, praviloma še le sodnika prositi za dovoljenje zastavne pravice v smisla sodnega reda in zamore še le potem svojo pravico popolnoma rabiti.
Ofner v štev. 43. lista „Gerichtshalle" pritrjuje sicer izjavam dr. Steinbacha, dospeje pa v svojih dalnjih izpeljavah do trditve, da je izjeme (eksemcije) nove postave vporabiti na vsa zvršila, ki se še niso tako daleč dognala, da bi bila poštena tretja oseba zadobila vsled zvršila lastninsko pravico do izjetih reči, da so torej vse prejšne zvršilne stopinje neveljavne, in da jih mora sodnik na zahtev dolžnika pravnim potom razveljavati. Te trditve vtrjuje Ofner z javno-pravno naravo v postavi določenih izjem, ter pripisuje tej naravi tudi učinek, da ta postavna določila uplivajo na že obstoječe razmere in jih uničujejo. Tej trditvi je pa odločno nasprotovati ; ona se naslanja na zamenjavo in toraj- na kriv sklep. Nikakor ne bom tajil, da postave, ki določujejo javno pravo, ne bi uplivale tudi na že pridobljene pravice, da toraj njihove moči tudi segajo nekako nazaj; pa v predležečem primerljeji ni govorice o javnem, ampak le o zasebnem pravu. Zamenjava, ki jo je zakrivil Ofner v svojem dokazovanji (argumentaciji) je, da mu rabita pojma Javno pravo" in Javni interes" kot enaka in ista pojma. Ne da se tajiti, da se izjeme, ki jih je ustanovila nova postava, dotikajo v
— 7 —
mnogih obzirih javnih interesov, da so sosebno iz gospodarskega stališča vecinotna popolno utrjene; vendar bi bilo napačno trditi, da so zategadel določila, ki spadajo v javno pravo. Javni interes je bil zgolj nagib (motiv), ki je vodil postavo-dajalca do te postave; saj je pri vsakteri postavi javni interes, nagib za postavodajalca, da kako razmero uredi na ta ali oni način. Z nagibom pa nikakor ni označena narava postavnega določila. Ofner je zgrešil v tem, in to ga je do-velo do njegovih trditev, da ni ločil nagiba in narave postavnega določila.
Vprašati je še to, daje-li postava sama po svojej be-sednej vsebini kak povod za mnenje, da sega njena moč tudi nazaj na pridobljene pravice. V postavi ni najmanjše podloge za to mnenje; marveč moramo iz okolnosti, da postava o tem vprašanju popolnoma molči, sklepati, da velja v tej postavi načelo § 5. obč. drž. zak. v toliko, kolikor je v tej postavi zasebno-pravnih določil.
Na podlagi tega dokazivanja je pripoznati, da je gori navedena nadsodiščna razsodba postavno popolnoma vtrjena.*)
II. Nastane pa še drugo vprašanje, ki bode praktične juriste tudi gotovo zanimalo: namreč vprašanje, kakošen upliv ima zvršilna novela na pogodbeno zastavno pravico, ki jo je pridobil upnik na kako izjeto reč še pred veljavnostjo nove postave, ako upnik dozdaj še ni zadobil sodne zastavne pravice na to reč. Na primer: upniku je bila za kak dolg zastavljena stvar, ki je po novi postavi izjeta iz zvršila, vže tekom maja 1887. L; za dovoljenje sodne rubežni, te stvari je pa prosil še le tekom meseca avgusta 1887. Ali sme sodnik vkljub določitvi nove postave dodeliti upniku zvršilno zastavno pravico na to izjeto reč, ali ne? Po mojem mnenji je tudi to vprašanje rešiti v istem smislu, kakor gori (I) razpravljeni slučaj. Kakor je bilo dokazano, zadobi upnik z zastavno pravico tudi oblast, dognati to pravico do njenega smotra, namreč do očitne prodaje zarubljene stvari in izplačanja  terjatve  iz   skupila, ako mu  dolžnik ne zado-
*) Opomba pisatelja. Ko je bila ta razprava že spisana, priobčil je list ..Allg. ost. Gerichtszeitung" v št. 47 ©dlok, najvišjega sodišča, ki se popolnoma ujema s tem, kar je zgoraj pod št. I. razloženo.
— 8 —
stuje v določenem roku (§§ 447 in 461 obč. drž. zak.). Ta pravica je pridobljena z utemeljitvijo zastavne pravice in je toraj praviloma pridobljena; upnik sme se toraj nadjati in sme zaupati na to, da mu nova postava te pravice ne bode kratila, da mu bode marveč dopuščeno, to pravico tudi sedaj vresničiti ravno tako, kakor ob času prejšne postave. Ugovora, da upnik še nima sodne zastavne pravice, in da mu sodnik te pravice ne sme dodeliti, ker je reč sedaj izjeta iz zvršila, pač ne morem dopuščati, ker temu ugovoru protivi jasno določilo §§ 447 in 461 obč. drž. zak.
III. Ko bi pa upnik še le potem, ko je nova postava za-dobila veljavo, pridobil pogodbeno zastavno pravico na kako izjeto stvar, ne bode zamogel zahtevati, naj se mu dovoli zvršilo na to reč, marveč bode imel dolžnik pravico, terjati, da se reč izloči iz zvršila. Tačas, ko je bila zastavna pravica pridobljena, bila je otesnovalna postava že v veljavi; upnik se toraj rfe bode zamogel sklicevati na to, da ima zastavno pravico brez bistvenega učinka; kajti on je moral vedeti, da je pridobil zastavno pravico na stvar, ki je izjeta iz zvršila, da mu vsled tega sodnik ne bode dovolil zvršilne rubežni; on se tedaj ne more pritoževati, da bi bil v svojih nadah tudi le količkaj varan. Jaz toraj ne morem pristopiti vsekako tudi nejasnim izjavam Steinbacha (v komentarji str. 35 in sled.), ki trdi, da je postavna izjema kake reči iz zvršila takoj uničena ali odstranjena, kadar dolžnik izjeto reč prostovoljno izroči upniku kot ročno zastavo: s to izročitvijo se razveže djanska razmera mej rečjo in dolžnikom in ravno ta djanska razmera daje povod in temelj postavnim izjemam. Temu dokazi-vanju nasproti se pa mora poudarjati, da zgolj s tem, da je dolžnik na tako stvar dopustil zastavno pravico, še ni nikakor dokazano, da bi bila stvar dolžniku zdaj nepotrebna. Sodnik bode moral tudi v takem slučaji pretehtati in uva-ževati, je-li reč vkljub zastavni pravici, ki jo je dopustil dolžnik, vendar le taka, ki spada v tiste meje, koje stavi nova postava, glede takih reči, ki so preživljenju skrajna potreba (Existenz-Minimum). Kolikokrat se zgodi, da kdo v najsilnejši potrebi tudi neobhodno potrebno reč zastavi, da le dobi, s čem preživeti sebe in svojo družino za nekoliko časa.
— 9 —
IV.  Ako pa ima upnik po veljavnih postavah oblast, zastavljeno reč tudi brez sodne pomoči prodati, (n. pr. po členu 311 trg, zak., po raznih privilegijih, ki so dodelene posameznim javnim institutom, tudi po § 4. post. z dne 23. marca 1885 št. 48 d. z. glede zastavarskega obrta), se propisi § 2. zvrš. nov. ne bodo uporabljali, ker je postava te izjeme ustanovila le za slučaj po sodišču izvršene rubežni in prodaje. Ko bi se pa upnik v takem slučaji hotel poslu-žiti sodne pomoči, moralo bi mu sodišče odreči zvršilo na izjete reči,
V.   Za slučaj zastavne pravice na tako zvana „illata et invecta" veljajo načela, katera sem dozdaj razložil. Brez postavnega temelja je trditev Gellerjeva, da reči, kijih navede § 2, zvrš. nov.. niso izjete iz zvršila, ako jih je najemo-dalec po njemu v postavi (§ 1101 obč. drž. zak.) dodeleni pravici kot jamstvo za dolžno najemnino pridržal (retiniral) in jih toraj najemniku odtegnil. Najemnik te svoje pravice ne more drugače vresničiti, kakor potom sodnega popisa, in ta popis se mu mora, kakor je to vže večkrat izreklo najvišje sodišče (glej št. 5217, 8200 Glaser-Ungerjeve zbirke) odreči zastran takih reči, ki so od zvršila izjete. Neumestna je tudi trditev, da so reči dolžniku sicer neobhodno potrebne, da pa vsled pridržalne pravice stopijo iz prejšne zveze, ter postanejo vsled tega nepotrebnimi. Ko bi bilo to mnenje istinito, imel bi najemodalec pravico, ki bi bila skoraj brez-merna  in  bi smotru naše postave popolnoma nasprotovala.
VI.   Tudi vprašanje, kakošna načela veljajo glede takih rubežni, ki so se vršile le v varnost (sicherstellungs\veise Execution), dalo je povod različnim mnenjem. Nekateri trde, da v slučaji take rubežni moč postave sega nazaj, tako da na reči, akoravno so bile že pred veljavo nove postave v varnost sodno zarubljene, sodnik sedaj ne bi mogel dovoliti daljnega zvršila. Da je to mnenje vseskozi neutemeljeno, pač ni treba dokazovati. Zastavna pravica, bodi si pridobljena potom pogodbe ali potom sodnega dovoljenja v varnost, ima zmiraj isti pomen in isto vsebino, ki jo določujejo §§ 447 in 461 obč. drž. zak.
-o--