;§8 mmmmM?sm3S3msm?mmxs2g Izhaja po enkrat na mesec v Ljubljeni, SS kedar ga prebere //< ne konfiscira polička. }§ Vrednik Jakob Alešovec. Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 30 kr. v administraciji, Kljnčarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji. S£8&S8m38S8883ffi8mi2iS82m88ggi8gg88X Velja | celo leto 3 gld., pol leta I gid 50 £S kr. in četrt leta 80 kr. za vsacnga || brez n»ira na stan, narodnost in gg vero, H — —. Če to storiti misliš, ali bi ne bilo dobro, ako bi brž povedal, v ktere nemške kraje misliš prestaviti glavne šolske peteline, ki se potezajo pri nas za ponemčevanje naroda — oziroma na to, da bi nemški jezik spravili pri nas ob vso veljavo ? In če jih ne misliš poslati med Nemce (ker Ti morda nemški preslabo znajo, toraj bi tudi tam pripravili nemški jezik ob veljavo), kam jih misliš poslati: na Kitajsko, v južno Ameriko ali med divje Culujee, ki še nobene nemške besede ne znajo? 4. Ko boš to storil, kako misliš pomiriti naše učitelje, da se ne bodo več bali pirkarjevanja, zimanjevanja in druzega strahovanja? 5. Si si Ti že naročil ali kdaj misliš naročiti si metel, s kterimi boš pomedel z naših šol nesnago, kar se je nabralo je po njih o zadnjem času? 6. Sploh — kako misliš ukreniti, da se bodo po naših šolah učenci učili nemkšega jezika z veseljem, ne pa po sili? Na to prosi ne odgovora, pač pa dejanja „BrenceIj“ z gori tiskanim naslovom. Pavliha. Zadnje predpustne dni ni bilo na Dunaji nič, tudi drugje po svetu so ljudje noreli, zato sem stopil nekoliko domu, kjer smo „Pusta“ žgali z metlami. Brž potem sem stopil v ljubljansko čitalnico, ogledat si pustne norce, in ker znam nemški, sem tudi lahko pogovarjal se z norci. Naletel sem celo na nekega posebnega norca, kterega sem prej enkrat že na Pemskem nekje vrajmal, ko je ravno na Kranjsko napotil se, ker je slišal, da je tam za tujce obljubljena dežela. Ta mož — Stedri se piše in njegovo ime pomeni „Blago-darni“ — je hotel videti tudi \ norce v čitalnici, pa ne za ~= denar, ampak zastonj. To je gotovo poceni, ker vsak, kdor ni ud narodnih društev, je moral plačati 2 gold. Ta pustni norec je pa tam zašel med moje znance Culujce, ki so nalašč z Afrike prišli črni ko vragi, in ti neolikani ljudje, ki so pa vendar toliko denarja seboj prinesli, da so vstopnino plačali, so se nad tem „blagodarnim“ Pemcem tako razjezili, da so ga kar skoz vrata spremili. Jaz bi ga bil spremil še dalje, tje nazaj, od koder je prišel, pa se mi je marela zapletla med noge in tako nisem mogel vdrihniti. Ta reč me je tako razjezila, da sem jo mahnil kar na Dunaj nazaj. Komaj stopim v mesto, kar zagledam na cesti pred sabo dva zelo korajžna človeka s čisto novima ministerskima klobukoma. „Ej, kaj vraga, kdo sta li? Ju moram videti, morda ju poznam11 — si mislim jaz in stopim hritrejše za njima, da ju doidem. Ko me zagledata, se oglasita oba: „Glej ga no, kako moško koraka memu naju, kakor da bi bil tudi on minister!11 „0 saperlot, glej vaju no11 — sprožim jaz in ju vstavim — ali sta res vidva? Se reče, tebe, Konrad že poznam z Ljubljane, kjer sva večkrat govorila. Kdo pa je ta, tvoj tovariš ?“ „To je baron Kriegsau11 — pojasni Konrad — „moj pajdaš v ministerstvu. On je denarni minister, jaz pa za šole, cerkve in duhovne.11 „No, no, to je pa lepo. Zdaj bota pa za vino dala, kaj ?“ „Se ve da, se ve, kaj pa“ — rečeta oba — ,,pa stopimo kam, kjer je nabližje.11 Tako gremo v gostilnico, kjer prinese krčmar vina, pa le pol litra in tri kozarce. Pa Konrad mu pahne vse skup nazaj in veli: „Prinesi raj cel liter, pa le en kozarec, bo bolje!11 „Aha, se že pozna, da si bil na Kranjskem11 — rečem jaz na to in potegnem mehur, da bi si tobaka naredil. Ali Konrad seže v žep in vrže celo pest viržink na mizo rekoč : „Vtekni svojo lulo v žep, danes bomo vsi viržinke kadili.11 „Ha, hau — se smejem jaz — „ti si pa že boljši od Štromajerja, boš vsaj imel tudi vile, ne samo grabelj. Pa kaj dela Stremajer? Ali ima še kak stol, ali ste ga popolnoma na tla posadili?11 „Je še na stolu za pravosodstvo11 — odgovori Konrad in natoči ter porine kozarec meni. — Jaz napijem Kriegsau-u, kterega sem le bolj površno poznal, ta Konradu in Konrad meni. Potem pa se začnemo pogovarjati. „Tako, tako!11 — pričnem jaz — „vidiš, Konrad, ljudje gredo naprej in nazaj. Ko sva bila v Ljubljani in večkrat na tvojem domu plesala, da so se gospoda ljubljanska spod-tikali nad mojimi čevlji, kdo bi bil mislil, da boš ti kedai minister!11 „Res človek ne ve, kaj ga čaka11 — odgovori on — „je li, tovariš Kriegsau?11 „Kaj pa, se ve da, pa je že tako11 — odgovori ta. „Kako pa, Konrad11 — pričnem jaz vnovič — „kaj misliš početi na ministerskem stolu za šolo, duhovne in cerkev? Ali ga boš kaj popravil, da ne bo tak, kakor je bil pod Štromajerjem?11 „Hm, hm, se bo videlo11, — črhne on tako nekako. „Nič, nič se bo videlo, se mora koj videti1- — rečem jaz. — „ Vidiš, ti se mi zdiš pameten mož, si bil dosti časa na Kranjskem in ljudje so te radi imeli. Toraj veš, kako narobe je vse tam v šoli in s plačo duhovnov. Tvoj prednik Stremajer je preveč zagledal se v naše nemškutarje in mislil, da človek ne more zveličan biti, če] ne zna nemški. Ali ti tudi tako misliš?11 „Saj me že poznaš in veš, da jaz nisem tak ko Stremajer, drugače bi bil kar on še dalje ostal na ministerskem stolu.11 „0, nič se ne boj. Pavliha11 — se oglasi bar. Kriegsau — „mi-dva nisva tistih misli, da je prva potreba človeku znanje nemškega jezika, — je li, Konrad?11 „Kaj pa da, tistih misli nisva11 — pritrdi Konrad. „Dobro, če tako! Toda, ne zamerita, diplomati, kakor vi-dva, imajo jezik zato, da zamorejo ž njim skrivati svoje misli. Jaz bom še le potem verjel, da resnico govorita, kadar bom videl dejanja. Kako n. pr, misliš ti, Konrad, zboljšati šole po Slovenskem, da se bo mladina v njih res kaj koristnega učila? Ali ne boš najprej vzel metle v roke in pometel s šole najhujše nemčurske peteline, ki so prišli na vrh po Stremajerji in zdaj druge učitelje strahujejo?11 „Na zdravje, Pavliha11 — se oglasi Konrad — „ti si še zmiraj tak tič kakor si bil. Nič se ne boj, bomo že naredili, da bo prav. Saj veš, da imam jaz Kranjce rad in sem se tudi slovenskega jezika že v moških letih učil.11 „Pa si ga zdaj že zopet pozabil11 — rečem jaz — „ker z mano nemški govoriš.11 „To je zavoljo Kriegsaua11 — reče Konrad — „da ne bo mislil, da ga morda opravljava.11 „0, zavoljo mene lahko govorita, kar hočeta11 — se ogLsi Kriegsau — „jaz bom prijazen vsakemu narodu, da bo le davke plačal. V drugem pa Štromajerjev prijatelj nisem, imam rajši Hohenwarta.“ „Jaz tudi11 — prikima Konrad. „No, potlej je pa že vse dobro11 — pravim jaz in vzdignem kozarec — „Bog vaju živi! Samo toliko glejta, da bota s Taaffetom, mojim prijateljem vred kmalu prekucnila tega Stremajerja, kterega se jaz kar ne morem privaditi, še s stola pravouka!u „Bo že šlo, če Bog da,u — rečeta oba, potem izpijem jaz zadnji kozarec od toliko in toliko litrov. Konrad pokliče krčmarja za račun, tudi Kriegsau potegne mošnjo, pa Konrad ne pusti plačati, češ, da denarni minister avstrijski nima nič denarja odveč, ampak mora šparati. Tako plača Konrad vse, in ko pridemo ven, ga čuti vsak nekaj pod kapo. Vsi gremo skup proti ministerski palači, tam si podamo roke in ona dva gresta po stopnicah, jaz pa hočem iti dalje. Kar zagledam Stremajerja, ki gre ravno sem. Nekaj ga imam pod kapo, toraj si mislim: „ta ti pa ravno prav pride11 in se nastavim med vrata. Stremajer pride ves zamišljen in gleda v tla, toraj trešči ob mene, ki sem se mu nalašč nastavil, da mu kar klobuk z glave pade. „Pardon“ — reče, ko zagleda mene — „nisem vedel, da si ti, Pavliha.11 „Si pač mislil, da je to slovenski narod, kterega si hotel ob steno pritisniti?11 — je moje vprašanje. — „Kaj imaš pa sploh še opraviti ti v tej ministerski hiši? Ali še ne misliš se seliti ?“ „Zdaj še ne“ — reče na to, jaz, kakor sem še bolj korajžen, kedar ga imam kaj pod kapo, vzdignem marelo in ga hočem oplaziti z besedami: „No, le stoj, ti bom pa jaz pomagal." Ali predno pade marela, me prime za roko grof Taaffe, ki je bil med tem prišel. Jaz se obrnem nazaj, v tem smukne Stremajer po stopnicah gor, Taaffe pa pravi: „Pusti ga, pusti, saj je njegov stol že tako sneden in trhljen, da bo nekega dne vdrl se pod njim. Ni vredno, da bi ti kaj hrupa napravil. Je bolje, da se sam po sebi pogrezne." „Kaj pa ti zabavljaš?" — rečem jaz na to, ker mi kri v glavo sili; — „ti si tudi eden takih cagovib fantov, ki si v nobeno vas ne upajo, če si za kaj, bi Štromajerja že davno ne bilo v tej hiši. Kako, da ga ne spod-repiš? Ali se ga bojiš?" „Veš, Pavliha, to ni tako, stoj, da ti razložim!" — pravi Taaffe. „Ej, že vem, kaj mi hočeš praviti, pa vse skup ni nič, že vse vem. Cagov fant si, nič druzega. S tabo ne bom dalje govoril, rajši grem ga še en liter potegnit na to jezo." Na to se obrnem in grem v krčmo, kjer naletim na Poljake. Tem sem še le glavo bril — tem! Pravil sem jim, da to ni nič, kar oni počno na Dunaji, da morajo biti bolj Slovani ko Poljaki, ker smo vsi Slovani. Ko so pa začeli zabavljati čez Ruse, sem jaz vzel marelo in vsi so jo potegnili, da sem nazadnje sam ostal. To pa ni nič za človeka, ki ga ima pod kapo, zato sem šel poiskat tiste jude in dunajske ustauhe. Dobil sem jih vse skup v prav slabi krčmi. Ko me zagledajo, se vsi prestrašijo, jaz pa grem naravnost k Herbstu, ki mi je še stavo za liter vina dolžan, in rečem, da ga bova zdaj pila. Pa on se izgovarja, da nima nič denarja, in krčmar mu tudi nič ne da na upanje. Jaz, dobra duša, kakor sem, naročim liter, pa ga ni na mizo. Ko glasno zaupijem, priteče krčmar in praša, kdo ga bo plačal. „Jaz!“ — se zaderem na to, on hiti in prinese liter z izgovorom: „Brez zamere! Tem gospodom ne dam nič, če ne plačajo naprej, so že preveč ob ves kredit prišli." ,,Jej, jej, Herbst, kaj ste vi zagrizena' že tako na plitvem?" — prašam jaz; — „tega ne bi bil verjel, ker ste še pred kratkem milijone šteli." „Slabi časi, ni več tako, kakor je bilo" — odgovori Herbst. Ko drugi vidijo, da jaz za Ilerbsta plačujem, pridejo vsi s svojimi kozarci, da bi jim natakal. Pa jaz vstanem in grem z besedami: „To pa že več nič ni. Pijte vodo, kakor smo jo mi pili, ko ste vi denar imeli." Ta družba me je strezovala tako, da sem šel mirno spat in drugi dan hotel iti domu. Ko se pa zjutraj zbudim, mi prinese pot telegram, v kterem me prosi ruski car, da bi naj stopil za par ur k njemu, če nimam silne-jega opravila, ker se ima nekaj pogovoriti z mano zavoljo evropske politike. No, ruski carje moj prijatelj, sva že marsiktero dobro uganila, zakaj bi ne stopil k njemu? Za-me, ki sem hitrejši od telegrafa, to ni velika zamuda, le par stopinj, pa sem pri njem. Dobim ga ravno, ko se odpravlja s svojo rodovino ii kosilu. ,,Saj boš z nami kosil, je-li?“ — me vpraša, kose pozdraviva — „pri jedi sc ložej kaj pogovoriva." „Naj pa bo no" — rečem jaz — „samo toliko še potrpi, da se jaz malo očedim. Saj vidiš, kako sem se po poti otepel, ker je povsod toliko blata, pa tudi tistih nihilistov." „No, le pojdi tje v stransko sobo, tam bo vse pripravljeno. Med tem bo pa strežaj tudi zate pogrnil mizo." Jaz grem, se naglo osnažim in pridem nazaj. Car mi poda roko in me pelje do vrat jedilne sobe. Pa kaj je to! To ni grom, to ni potres, to je več, kar zdaj poči, da se vse strese, kakor da bi bil sodni dan. Vsi beže, jaz pa razpnem marelo in grem gledat, kaj je to, in vidim jedilno sobo predrto. „Aha, to jo ravno tako, kakor zadnjič na železnici" — si mislim — „so že zopet tisti prekleti nihilisti vmes, ki poštenim višim ljudem po življenji strežejo. Le stoj, če kterega dobim, mu bom ušesa porezal." To so pa res vragi kakor da bi bili obsedeni. Spodej dobim v stražnici 35 vojakov hudo raztrganih, da drug bolj stoka od druzega. Kaj so ti reveži storili nihilistom, da jih tako kar meni nič tebi nič razmesarijo! Ves ljut, jeze derem naprej v klet in tam dobim tri teh gadov, jih dobro otepem z marelo, potem jih zvežem za ušesa skup in jih tiram pred čara. Ta je še ves prestrašen in pravi: ,,Vidiš, Pavliha, če bi nas ti ne bil par minut zadržal, pa bi bili mi zdaj vsi skup tam, kjer muh ni. Enkrat si me že rešil, zdaj vdrugič. S čem ti morem povrniti tvoje zasluge? Ali hočeš morda sesti na moj prestol?" „IIvala lepa, car!" — odgovorim jaz, — ,,to ni nič za-me. Tukaj še marela vselej ne pomaga, jaz imam desetkrat raji očitne sovražnike ko skrivne. Veš kaj, pusti vse skup, saj je tvoj sin že dosti star in pameten, da mu moreš zaupati gospodarstvo. Morda bo potlej mir." „Hm, hm! Tvoj svet je premisleka vreden" — reče car, jaz pa se poslovim, ker so nam ti nihilisti kosilo pokvarili, in grem kosit — kam? botc že drugi pot zvedeli. Rešpelitarjova kuharca. Na, tacga pa še ne. Je glih toko, koker če človek v sršenov meh dregne. Pa nej ta nejpreh povem po vrsti, koko se je vse spredlo. Ta drug dan sem peršla spet k gnadljivmo škof in so me toko-le ogovorli: „Veš, Špela, včerej sem te pa fajn avfeigal!“ „Koko je to?" — baram jest. „i no, ti si vse verjela, kar sem ti pravil." „Kaj pa de, zakaj bi pa ne bla?“ „Veš, jest sem votel le probat te, k’ sem slišal, de s toko huda, če ti kdo kaj reče, kar ti ni po gusti. Vidiš, tukaj je pa-stirsk prif v slobenarski Šprah." Pa mi pokažejo tist prif in je res v slobenarski šrift. Jest sem prov debel gledala, pa so spet pernesli en pok šrift in prašal: „Sej znaš tud tajč brat kaj ne?" „Ta drukan že enmejheu, ta pisanga pa nič" — je moj antvert. „Škoda! Vidiš, tukaj je več cušrift na fare, v kterih perporočam tisto ,,Mohorjevo društvo" v Clovc, k’ daje ldem bukve za brat. Potlej pa jest tud znam bindiš, le pejd enkrat z menoj, k’ bom šel na rajžo po bindiš farah, boš že slišala, de bom bindiš pridigoval. V moj kanclij se res piše vse nemšk, pa sej tud v Iblan ni nič drgač." „Ja, tok pa Oni niso tak tajčar, koker sem jest mislila po Njih zadnjih besedah?" „A1 ne zastopiš nič špasa?11 — me barajo naprej. „Ja, zakaj me patoko vico spravijo, nej ne zamerjo! Sej jest bi takga ne verjela od Njih, če b’ mi kter drug pravil. No, nej bo, je že dober, pa nej me drugič toko ne naplavšajo, če smem prosit. Jest imam glih jezik, vsakmo povem kar naravnost, se nobenga nič ne bojim.11 „Veš, Špela, de sem votel tožit „Brenceljna“ zavolj tvoj ga plavša ?“ „Nej no gredo, nej! Kdo pa ve, koko je, če mene toko zicajo! Nej pa drug bart drgač delajo, zato k’ sem še več reči zvedla privat, pa jim jih ne bom pravla, k' so gumno natauk podobne. — Potlej pa še eno. Jest imam tolk antrogov, de sem si spet premislila in jim avfkindam na 14 dni po regelc.11 „Toko? Al si se naveličala? No, pa pojdi in čedons greš, ti plačam pot in Ion.11 „Jc pa še bolj, bom pa kar šla brez zamere, nej se jim ne feržmaga. So glih tam gor na Gorenjskem en mlad fajmošter, k’ so mi že trikrat na recepis pisal, de b’ šla k njim, ker že ne morjo sami kuhat si, so se že parkrat prov fest opekli. Adijo!“ Toko sem brž svoj zoben spokala pa sem šla na zeg in perpeljala se v Iblano. K’ me Žefa zagleda, ploskne z rokam in reče: _ „Jej, jej, Špela, kaj si že tlet! Dolg si služila v Mar-perg. Koko pa je blo, de s’ se toko kmal ablezvala?’1 „1 no, skregala se nisva, frajndleh sva šla narežem Per takih visokih gospodih je dinst težak, je kmal ke kakšen ferdrus. Bom šla raj ke gor na Gorensk k enem mlajšem gospod, k' so še le zdej fajmošter postal, se bova belj zastopila, če glih Ion ne bo toko velik.11 „To so pa gvišen tist Bačnikov z Zavrha, k’ so zdej na Dobrav gor na Gorenjskem, kaj ne?“ „Ja, ja, glih tist bodo. Al jih poznaš?11 „Hihi, pa še koko! Le pejd gor, pa kar rec, de nej ti tud rajžo nazaj plačajo, pa v špetal en plač štiftajo. Samo prov težke kuhovnce ne pozabi.11 „Koko je to? — bararn jest res začudena in firbčna. „Boš že probala11 — reče Žefa in gre, pa se v pest smeje, de jest kar za njo gledam. „Ej, kaj, sej Žefa tud vsga ne ve11 — s’ mislim in sedem na gorenjsk ajzenpon, k: me potegne gor do Podnarta, potlej pa grem cfus naprej. K’ stopim v farovž, stoje gospod na prag z veliko gorjačo, koker de b' volka al pa kakšno drugo zver čakal. Jest se jim ponižen per-mojkomplementam in jim očem roko kušnit, pa oni mi jo odtegnejo, pa reko precej šorf besede: „No, si vendar peršla! Glih zdej sem otel iti po-te s to-le. (Per tem pokažejo gorjačo.) Al ti nisem že tri barte na recepis pisal, de moreš koj preč priti?11 No, jest morem reč, de sem že velik grobost slišala in prenesla, pa take še ne. Prov je imela Žefa, k' je rekla, de nej b’ jest vzela zb oj močno kuhovenco. Če bo toko — s’ mislim — bo treba še metle al pa tolkača, kuhovnca bo premal. Vender ne rečem nič, k’ nočem imet preč ta prvi dan špetira, ampak se entšuldigam s tem, de nisem mogla prit, k’ sem bla že v drugem dinst v Marperg in je rajža dolga. Mal se potroštajo, de dobe belj človešk ksiht, pa me puste v farovž in me vštalirajo za njih kuharco. Po pravic rečen mi je že toko naprej peršlo, de se midva ne bova dolg fertrogala in deje Žefa nejbelj gvišen prov imela tud zavolj Spitala. Pa tist dan ni blo nič, desglih niso nobenga frajndlih ksihta pokazal. Ta drug dan so šli nekam z doma pa za-šafal, de nej kosil mal poznej narihtam, k’ jih moroit ne bo koj opoldne dam. Res pridejo poznej, vsako jed mal pokusijo, pa jim nič ne tavba, in k spet obdekam, reko: „Pernes iz kuhnje ta velk nož, hlapcu pa reci, nej pernese tist kibelc s šmiram, k’ je za kola mazat.11 „Za kaj bodo pa nucal vso to rištengo?11 — baram jest. „To teb nič am ne gre. Kar pojdi in štor, kar sem ti zašafal.11 „Jemnasta, to je pa čudno11 — tuhtam jest — „za-kaj bodo gospod v ta lepem cimri nucal ta velk nož pa šmir!11 Vendar strim, kar so m’ zašafal, hlapec pernese kiblo s šmiram, jest pa ta velk kuhinj sk nož, pa pod bertoham imam skrit tolkač, če b’ se kej hudga vrajmal. Gospod vzamejo nož pa začno rezat svojo gorjačo koker en plajšteft, polej jo potunkajo v kiblo s šmirom pa poskusijo pisat ž njo na popir. K vidjo, de gre, dajo nož men nazaj pa reko, de nej grem. Men se vse to strašen čuden zdi, pa kaj mene am gre? Nej počno gospod kar čjo, jest toko za-nje nisem fer-antvortleh. Preke večer me pa spet pokličejo, mi dajo en velik pisem, k’ ves po šmir diši, in reko, nej ga nesem na pošto, je za ene cajtenge. Jest z bertoham primem ta prif, de b’ si rok ne vmazala, pa baram: „Kaj so pa spisal tukej s takim šrajbcajgam, — nej ne zamerjo? Jest tud vsake nesnage ne nesem na pošto.11 „Je že prov, jo bo pa hlapec nesel11 — se zagroze gospod in mi strgajo šrifto z bertaha — „pa ti, če češ per men bit, moreš več manire zastopit.11 „Vejo kaj, gospod, nej ne zamerjo11 — pravim jest — „če so glih toko fajn gepildet, zakaj pa pišejo z gorjačo in šmirom?11 „Boš tiho ti baba!“ — zarohne in vzdignejo gorjačo. Jest pa naglo spod bertaha pokažem tolkač in pravim: „Nej le vdarijo, se bo vidlo, kdo bo več dobil, če se že tokov greva. Jest vem že toko, kaj so Oni tam-le spisali. Če bodo res v kakšne cajtenge poslal, bova pa midva eno spregovoria. Nej se le ahtajo. Oni so grobi, jest pa huda.11 Gospod so zelen od giftenge in spuste gorjačo na tla, jest pa grem s svojim tolkačem tud v kuhnjo. Dva dni nisva nič govorila, ta trek dan mi pa pernese tist pot „Narod“, desglih s’ ga nisem bestelala. Tam berem res tist, kar so naš gospod spisal, pa brez imena, in k’ „Bren-celjna11 zavolj mene toko ošimfa, koker de b' bil nej več lump na sveti, letim z „Narodam“ in tolkačam za hrbtam naravnost v njih čimer. „Zakaj so pa Oni na svet11 — jih prašam, k' se ne morem že masat; — ,,če že svoj ongavi lajerkosten gonjo, naj ga gonjo , dokler jih bo kdo poslušal al jim kej dal za to. Al to me jezi, de se zavolj tega spravjo s šmirom in gorjačo nad tega „Brenceljna“, k’ za to nič ne more, de ldem to ni všeč.11 „Boš tiho11 zareže nad mano in vzdignejo spet gorjačo. ,,Ne še11— rečem jest in zavihtim tolkač — „nej me le poslušajo. Jest sem se avfholtala nej pr eh zato, k’ tist šen-klavški šomašter naše groše požira, za volitev pa nima čevljev in njegova frava čitalenco ferehtlih gleda. Polej mi pa tud tist cigumdigum po ta novem ni všeč, ne morem molit per njem, koker noben drug ne. Zato sem jest „Bren-celjnu11 pisala, nej tukej mal pošpega in pič, k’ res vse skep nič ni. Zdej pa Oni „Brenceljna“ ošimfajo, koker de b’ jih bil že Bog ve kolk ubil! Če je to keršansk, pa jest nisem kuharca. In pa kaj nek vse to Njih am gre? Al je „Brencelj“ Njih pičil? Nej bodo tukej fletno dober fajmošter, pa nej puste cajtenge per mir, Oni so prešvoh, bodo fest po glav dobil, če bodo hodil se toko pretepat, če glih imajo debelo gorjačo, k’ se pa duhovskem stanu prov nič ne šika — nej ne zamerjo! Al nimajo belj fajn šrajbcajga? Če očjo, Jim ga jest kupim. Pa so tud čuden Slobenar, k’ tujca, nam škodljivga, toko povzdigujejo, do-mačga človeka pa toko ponižujejo, de b’ mu vsak eno za uh dal, če ga že drgač bolj ne pozna. — Nej zamerjo al ne, men je že vse glih.11 „Jutri, ne — zdej koj greš, ti one ti“ — se zadero gospod nad mano. „1, se ve de, pa še koko rada11 — rečem jest — „per njih bi mogla imet tolkač v rok še kder bi avfdekala. Se pozna, de so pocl hribam doma. Preden pa grem, jim svet-jem še, de nej ne bodo toko grobi, če ne, bodo nazadnje Idje se jim še smijal. K sem šla s farovža, je perletela še gorjača za mnoj pa me ni zadela, zato sem bla prov vesela, de sem peršla v Ibljano, pa mi ni blo treba iti v spital. Zdej si bom bolj premislila, preden bom šla spet kam v dinst; more že voreng bit, drgač ne grem, sem imela ta zadnje cajte preveč ferdrusa. Če kdo za kakšno voreng geršoft ve, nej mi pa piše šriftlih al pa mindlih sam k men pride, sej ve vsak, ke sem. Adijo za ta cajt! Z Olimpa. Dragi mi »Brencelj"! Zadnjič sem Ti obljubil, da bova z Riharjem skovala pesem na „šenklavškega šomaštra11. Jaz sem brž sklepal besede in šel ž njimi k Riharju. Ko jih ta prebere, pravi: „Ta pesem gre pa prav po napevu one »Šmarijskega šomaštra/1 Ta napev je kakor nalašč za-njo. Saj ga znaš tudi ti, kar postavi ga v note, pa ga pošlji, šenklavški orgljar si ga potem lahko sam harmonizira ceciljanski, husitski ali kakor mu drago." Meni je bilo to tudi prav, toraj sem postavil napev le za en glas, ker ne verjamem, da bi to pesem še drug pel, ko Forster sam, k večemu bo še dvospev. Znana je že, lahka tudi, toraj tu jo imaš. Pesem šenklavškega šomaštra. (Zbor za eno ali dve osebi, ker več jih ne bo dobiti, da bi peli ž njim.) Klar črno sa jok. sto - ril! kaj sem mu Jaz sem iz Pemskega z lačnim trebuhom V kranjsko deželo privandral za kruhom. Tukaj je dosti že našega folka, Kranjca imamo za božjega vol’ka. Kranjec v resnici prav dobra je duša, Službice dobre rad drugim prepuša. Njemu priljubljena tuja je brada, Če prav otrok njegov kruheka strada. Najprej Slovencem ponižno sem kimal, Da le k čitalnici sem se prištimal. Vendar čitalnica ni mi po volji, — Oj, ta šenklavški kor — ta bi bil bolji. Oder čitalniški nese premalo, Vendar Slovenci so dobri za tnalo. Kedar bo dosti mi v žepu drobiža, Pa se Slovencev naš Tone odkriža. Lezel sem, lezel, le lezel in lezel, Da na šenklavški kor vendar sem zlezel. Tukaj priboljški so drugi še lepi, Da se mi lačni napolnijo žepi. Ko sem se v službice druge še splazil, Kaj za Slovenci bi dalje še gazil! Kak se godi jim, kaj mene to briga? Da sem le jaz na konj’, drugo mi — figa. Še bolj pa fletno človeku živeti, če je slovljen pri ljudeh še po sveti! Do zdaj po cerkvah še Rihar kraljuje, Njega slovenski ljud splošno spoštuje. Hočem jaz mesto tu prvo doseči, Moram pač s prestola Riharja vreči. Toraj nad Riharja spravim se z bičem — In na pomoč si še tujca pokličem. Kak po hrbtu je zdaj Rihar dobival! Jaz pa sem slavo na „up“ že užival. Zdaj ves, ljud lahko že pač zaničujem, S „štaberlom" svojim vse petje vladujem. Duha slovenskega moram pregnati, Niso za cerkev slovenski podplati. Res je na koru bil Pemski moj Vencelj, Kar ga zasači tam hudi ta „Brencelj“. Ko pri volitvi Slovencem se umaknem, Pa se na „Brenceljna“ zelo nataknem. Ta me potiplje za narodno žilo, Meni pa dobro je vsako kosilo. Zdaj je nevarnost, da sanjana slava V boji mi hudem po vodi ne splava. Dolgo v Šenklavžu so orgle mi pele, Zdaj pa so kujati meni se jele. Rihar, ki hotel sem ga pokopati, Se je oživel in jel me lasati. Skonca sem mislil, da jaz sem na veji, Zdaj pa že vidim, da on je močneji. Najbrž bom moral pobrati kopita, Garda mi moja bo kmalu pobita. Če prav časti ne bom sabo dost nesel, Vendar masti tu ne bom prav nič stresel. Le-to pa vendar me zmiraj bi sklelo: Da vse to „Brenceljna“ hudega delo. Zato ob koncu bom le to govoril: „Brencelj“, hudoben ves, ta me bo umoril. Ne vem, dragi »Brencelj", kako Ti bo ta pesem všeč. Eno dobro lastnost pa ima, namreč to, da, kedar je končana, se zmiraj lahko od konca začne. Drugič Ti bom pisal nekaj o drugi zelo važni zadevi, ki bo tudi marsikterega zbodla. Zdrav bodi vsaj do tje! Ves Tvoj «. Miroslav. Še nekaj o Forsterjevih cerkvenih koncertih. Ko bi šlo s cerkvenim petjem po Forsterjevi volji,'bi kmalu brali po voglih take-le plakate. If* Kaj tac®a še nitiar! Jutri v nedeljo točno ob deseti uri dopoldne v šenklavški cerkvi VELIKI KONCERT z vdeležbo vsega kornega osobstva pod vodstvom slavno znanega A. Forsterja. Program: 1. Kirje elejson, čisto nova skladba Forsterjeva po staročeskem, s solospevom gospice Cviligrl, spremlja na orgijah A. Forster. 2. „Graduale ‘ — dvospev za gospo pl. Cimferlino in gospoda Visokocvili, brez spremljevanja orgelj, ker so pri tem odveč. 3. „Offertorium“ — zbor s čveterospevom gg. Visokocvili, Nižecvili, Godrnja in Muka, s spremljevanjem orgelj po A. Forsterju; besedi ni slišati, ker jih tako nihče ne razumi. 4. „Sanctus“, poje bariton g. Godrnja, ki tudi ne potrebuje spremljevanja orgelj. 5. StaroSesko-latinska, po svojem okusu prenaredil A. Forster, poje jako zmešan zbor s spremljevanjem orgelj. 6. „Ite missa“ — če jo bo dijakon lepo zapel, drugače ne. Začetek koncerta bodo naznanili zvonovi. Vstopnina je pri vratih, nad kamnom z blagoslovljeno vodo se ni treba nikomur spodtikati. Med posameznimi točkami se bo napravnik koncerta po orgijah sprehajal po svojem okusu, tudi bo maša vmes, kar pa naj p. n. obiskovalce tega koncerta nikar ne moti. K obilnemu obiskovanju tega izbornega koncerta vljudno vabi A. Forster, kapelnik. Kako nevarne so sanje. Nekteri ljudje na sanje čisto nič ne drže, k večemu da še kteri, če se mu sanjajo kake številke, gre in jih stavi v loterijo. Se ve, da nič ne zadene, ali tega ni kriva loterija, ampak on, ker ni stavil v pravo loterijo ali pa stavil prepozno ali pa prekmalu. Tako se je že primerilo, da je kdo stavil na Trst, pa so njegove številke čez pet let prišle ven v Gracu, na Dunaji ali pa kje drugje, morda še celo nikjer ne. Potlej je pa jezil se nad loterijo, namestil nad samim seboj, ker je stavil. Toraj so sanje vsakako veliko vredne, to bodi dokazano po sledečih dogodbah, ki so resnične. Kdor ne verjame, plača groš. Ongavemu Jurčku, čegar posestvo je bilo zavoljo dolžnega davka na bobnu, se sanja, da mu ne bo nič več treba nobenega davka plačevati. Ves vesel teče k sodniji in tam zve, da so bile sanje resnične. Prodali so mu bili namreč posestvo in res mu zdaj davka ni več treba plačevati. Nekemu slovenskemu vredniku v Ljubljani sejesan-alo, da so mu ponoči tatovi pokradli vse tisočake, ktere je prislužil si s svojim peresom. Na sanje nič verjame, vendar ko seže v žep edinih hlač, ne najde v njih ne enega krajcarja. Zagrizenemu nemškutarju se sanja, da je vse Slovence na želji pojedel. Drugi dan ga res tako vije in grize, da pošlje po zdravnika. Ta spozna, da je nekaj neprebavljivega snedel, in mu svetuje, naj kaj tacega več ne počne. Drugemu nemškutarju se sanja, da ima vse Slovence med zobmi in jih mora smleti. V sanjah se napenja tako, da si več zob zdrobi. „Brenceljnu“ se sanja, da so vsi naročniki poslali mu dolžno naročnino. Ves vesel vstane in najde v svojem predalu več stotakov — vmalih zneskih na papirji zapisanih. Huda zima. Letošnja zima je bila po vsem evropskem svetu tako huda, da najstarejši ljudje ne pomnijo take. To je razvi-deti iz sledečih poročil, kteri so došli ,,Brenceljnu“ z raznih krajev. V Avstriji je zmrznilo upanje Slovanov in posebno Slovencev do boljše prihodnosti in se še vkljub gorkejemu vremenu na Dunaji nikakor noče otajati. Največ kriv je temu Stremajer, ki je (kakor podoba na zadnji strani tega lista kaže) primrznil na ministerski stol. Bog ve, kdaj se bo otajal! Ogrorn so zamrznile državne kaše, da jih ne morejo odpreti, zato jim zdaj že dalj časa denarja manjka, čudno je le to, da so se bile o vročini lanskega leta te kaše ravno tako čisto zasušile, toraj ne morejo biti veliko vredne, ker jim vsako vreme nagaja. Na Pruskem se je Bismark zavil v ruski kožuh pred hudo burjo s francoskega. Če bi bila pa ta le premrzla, je prosil še z Avstrije drv, z Laškega pa žrjavice, ker ga neki hudo zebe. Turek je ves zavit v svoj ruski plajšč in vesel, da ga nihče več ne nadleguje. Državne kaše pa so tudi pri njem vse zamrznjene, da uradniki ne dobijo nič drobiža ž njih.. Na Kranjskem je po šolah nemčursk led, na kterega so s Pirkarjem vred primrznjeni še zmeraj nemčurski učiteljski kapuni. Zdaj bi lahko pihnil z Dunaja drug veter, ki bi vse to kmalu otajal, ali morda se tam boje, da bi potem preveč ne smrdelo. Nova vaga za tehtanje glasov. Do zdaj smo imeli vage ali tehtnice le za take reči, kterih je kaj prijeti, Don Forsterjev „Sancho Panza“ pa je iznašel vago za tehtanje glasov in že tudi dobil privilegij na-njo. Kako natančna je ta vaga, se že iz tega vidi, kar se je dozdaj poskusilo na nji. Tu le nekaj izgledov. Po ti vagi tehta namreč: Bikov glas 13'/4 kilo, pasji cviliglas '/8 kilo, oslov glas 13'/s kilo, petelinov glas 22 deka, krokarjev 2'/2 kilo, glas iznajdbenika te vage in drugov 133/.,; glas vseh drugih stvari: ljudi, slavčkov, vrabcev, Šinkovcev itd. '/gg kilo. Iz tega je razvidno, da najtežji glas je oslov (I-A). Naj se vsak podviza to novo vago omisliti si. Je veliko vredna, pa stane le malo. Naroča se pri iznajdbeniku na Dobravi na Gorenjskem pod naslovom: „Sancho Panza, Don Forsterjev „knappe“„ Pogovor o ljubljanskega mesta loteriji. A. Jaz mislim tudi par srečk ljubljanskega posojila kupiti. B. Ali znaš nemški ? A. Prav nič! Saj pri denarnih rečeh ni treba nemški znati, da le denar dam ali dobim. B. To je res, ali če kupiš srečko ali „los“ ljubljanskega mesta, moraš vendar nemški znati. A. Kako to? B. Ker te kdo prav lahko oslepari in ti proda vsak listek z nemškimi črkami pomazan za loterijsko srečko ljubljanskega mesta, če ne znaš nemški. Na tej srečki namreč ni nobene besede slovenske. A. Dobro«! Po tem pa nebom nobene kupil. Saj je še na bankovcih, ki jih na Dunaji tiskajo, tudi slovenski napisano, koliko vsak velja. B. No vidiš! Jaz bi tudi mislil, da se na srečkah Ljubljane, kije vendar slovensko mesto, spodobi ravno toliko slovenskih besedi, kolikor nemških. Jaz že nobene ne kupim. A. Jaz tudi ne. Za srečke ljubljanskega mesta se jaz res ne bom učil nemškega jezika. B. Iz tega vidiš, kako trdovratni so nemškutarji. Še takrat, kedar potrebujejo denarja, nočejo znati slovenski. A. Mi pa ne bomo hoteli znati nemški in ne bomo kupovali sreček ali lozov ljubljanskega mesta, dokler ne bodo tudi slovenski, kakor je Ljubljana. Z nove šole. V nekem kraji v visokih hribih, kjer imajo otroci do šole plezati čez plote, skakati čez jarke in tekati na vzdol, dobi tujec otroke pred šolo čakajoče in ker ima šolo in šolarje rad, jih praša: Kaj bote pa danes imeli v šoli?" „Branje in telovadbo" — je odgovor. „Ali veste, kaj je to: telovadba?" — poprašuje dalje. „To je, da se v šoli zviramo in drug drugemu smejemo, pa nič ne učimo"}— je odgovor pogumnejšega dečka. Iz tega sledi, da je telovadba po kmetiških šolah toliko potrebna kolikor koristna. Mila prošnja. V zadnji ceciljanski — bolje: Forsterjevi vojski je bilo več ubitih in nekaj ranjenih, vsega skup pa ne veliko. Največ je dobil Forster. Ker je prva zaupnica, ktero je z Gorenjskega dobil, že raztrgala se, prosi, da bi mu še od kod poslali ktero, da si bo ž njo rane obvezal, če bo kaj pomagalo. Drugi pa so tudi usmiljenja vredni. K popil Forslerja in vstajenji Biharja, kar oboje bo slovesno in sijajno, vabi vse svoje prijatelje in nasprotnike „Brencelj", ® Forsterjeveinpetji. A. Zdaj se toliko prepirajo zavolj cekvenega petja, da je že človek ves zmešan. Jaz nimam prav nič ušes za petje, pa bi vendar rad vedel, kje se pojo Riharjeve, kje pa Fosterjeve. B. Saj ti ni treba nič ušes, da imaš le oči. Pojdi v cerkev in če vidiš, da je polna, pojo Riharjeve in druge domačih cerkvenih skladateljev. A. Dobro! Kaj pa, če se pojo Forsterjeve? B. J e pa cerkev prazna. A. Tako! Zdaj bom pa že vedel, če prav nimam nič ušes za glasbo in petje. Na prodaj so prav po ceni vse tiste pr ekl g , ki so do zdaj med Forsterjem in Riharjem sem ter tj e letele. Dobijo se za vsako ceno pri „Brenceljnu"‘ Ceeiljansko. Kmet z ene fare. Ti, mi smo že tako daleč prišli, da zdaj mrliče pokopujemo latinski. Kmet z druge fare. Ta je pa že bosa. Jaz ne verjamem, da bi se merliči pokopavali drugače, kakor z lopatami. Išče se pero, ki bi se hotelo za šenklavškega organista še v črnilo pomočiti. Ponudbe pod napisom „Skopost in prevzetnost" sprejema »Brencelj". ,,Brencelj" piše. Gosp. P. C. v K. Najprej Forster ju zaupnico proti „Broneeljiiu“ podpisati, potom pa pisati „Brenceljnu“, da bi se za Vas potegnil, to ne gre. Ali ste pri pravi pameti? Gosp. I. P. v P. Kaj Vam na misel pride! „Nova šola“ ne pomeni ,,novo šolsko poslopje11 — to Vam bo vsak človek, ki brati zna ali tudi ne zna, lahko razložil. Kako li, da se Vi, Pirkarjevec, tako blamirate!! Ste najbrž še grozno mladi. Gosp. A. V. na Ž. Lepa hvala! Ni treba, ker je zadej še možen „prunkelj“. V tisk ne gre, ker je za „Br.“ preresnieno, za „S1.“ pa prešaljivo. Sploh se pa ne bojte, strele so bile le vodene. Gosp. A. P. v G. Tudi lepa hvala za sočutje. Spis Vaš se bo hranil, nekaj, pa najdete v listu že danes. Gosp. B. M. v R. Ni res! »Brencelj-1 ni slep, da bi se kar tako na limanee vsedel. Ste lepi ljudje-Vaše vrste ! Gosp. J. J. v K. Ni za „Brencelja“, ker on ni viša instanca od sodnij. Sploh se mu je že parkrat primerilo, da so nemškutarji, ko so bili obsojeni za to in to, pisali mu, naj on raztrga sodnike, pa on ni tako neumen, da bi šel za-nje po krompir v žrjavco. Gosp. A. P. v C. Po natančnejem pozvedovanji sem zvedel,^ da hočete me speljati na led. Za to sem pa že prestar in preveč izkušen, sram Vas bodi! Gosp. M. F. v L. Tristomiijonkrat pozdravljeni, če je dosti? 6^5r* Nekaj gospodov naročnikov Še do zdaj ni poslalo denarja zaposlane jim „Ljubljanske slike". Take prosimo, da bi se podvizali, ker ne moremo dalje Čakati, a tožimo neradi. Opravništvo »Brenceljna11. Pred državno loterijo. Slovanski narodi (kolektantu Taaffeju): Zopet ni terne! Se bomo naveličali staviti. V državni gostilnici. Streiaj. Kaj ima gospodov vsak? — Uradnik. Jaz purana, liter vina in 4 žemlje. — Učitelj. Jaz pol piske, pol litra vina pa 2 žemlji. — Duhovnik. Jaz pa pol klobasice, četrt litra vina in Pri ministru Štromajerju. „Brencelj“. Kako, da se tako trdovratno držiš svojega stola? Ali si primrznen ali prismoljen? Gaj no, ti bom pomagal z žrjavico!