LISTEK« Džungla. Roman iz afriških pragozdov. AngleSkS spisal E. R. Burroughs. — Prevedel Paulus. 9 Spomail se je pisma, ki ga je pisala Arnotu. Iz¦ečno ga je v pismu vabila, naj pride za njo t Ameriko. y&ikdar bo dobrodožel —. »Ne \em!c je odvrnil Trzan trpk«. Vstala sta in počasi slopila k oknu, zamišljrna zrla V rrvenje pariške ulice ler pohajala vsak za svojimi anislinii. »Pa dolgo traja tisto primerjanje —i |e pomislil 'Arnot in po slrani pogledal k mizi, Zelo se je začudil —. Policijski kapitan ni reč primerjal odliskov ¦—. Naslonjen nazaj je sedel v stolu in hlastno pregl«>jioval droLne Trslico Claytonovega dncvnika. Arnat je cakaitjai Uradnik j« dvignil glavo in naglo položll prst na nsta, Aro«< ;€ razumel migl jaj ter se molče sptt ohrail k tk.au. »Gospoda!« /u je tfdaj glasno poklical policist. Stopila sta k njemn. »StTar ni lako enoslavna, kakor sem si mislil«, je pTfrfl. »Zarirva je Telcvažna, mnogo, da, Tse zavlsi od juavilo« rciiivc. Nt upam ni $am izrcii koučnc sodb«. Pa saj imamo strokovnjaka! Izku&en je, reševal je že vprašanja, ki je pri njili šlo za življenje. Žal da ga irenutBo ni y Parizu. Črez dober teden pa se vrne. Pust^ta gospoda dotedaj zadero v mojih rokahl Crez par dni, kvečjemu v dcsetih dneh vama lahko odgovorimlc »Skoda!« je dcjal Arnot »Upala sva, da že danes dobiva cdgovor. Gospod Trzan mora namreč t par dneh odpolovali, koj ko dobi parnik.« »Ne moreta čakati?« »Ni mbgoče«, sc je oglasil Trzan. V Ameriko pomjem, zadeva je nelo nujna.c »Nič ne de! Čemu pa itnamo brzojav —t Pustite gospodu Arnotu svoj naslov. Ro konča naš veščak svoje delo, ga obvfslim in brzojavno vam naznani, kaj smo našli. — če pa bcmo gotori še pred vašim odhodom, je pa še bolje, kajne?« »Kako sodile o zadevi, gospod kapilan?« »Ni dvonia, odtiski so si podobni, gospod poročnikl — Pa kakcr rečeno, premalo sem veščak, da bi si upal dati obvezen odgovor o laki važni, vse odločujočl zadevi. iFočakajmo na sLrokovno sodbol« Poslovila sta se. Arnot jc prepričtval Trzana o nezmotljivih uisp©hih moderne kriminalisličnc vede in pravil, da bo t par dnch najden dokaz za njegovo trditev. Trzan ga ja mirno poslušal. »Zame je Irftji, otroški kostenjak t Claytonovi kofci prejkoslej ležkoča, ki mimo nje ne morem, pa če so si odliski še tako podobni«, jc dejal po dolgem molku. »Tortj ni drug« pomoči«, sc je kirgal Arnot napol T šali n«p«! t j>zi rad Irmastim nfvtrrnim Tomažera, »ka da grema doli v Afriko, Tzajuem« seb«j atr*- , koTnjake-niravoslovce, jzkopljemo tisti zagonelni Lo] slenjsk ter pcglečamo, čegav da pravzaprav je.« »Bi bilo res najbolje —.« V. Pri Ini se oglašajo snubci. V predmeslju Baltimore se je uslavil avlo pre*  staro dvonadslropno hišo. Mož štiridesetih let, krepke polne postave, samozaveslnega raslopa, pa z neprijetnimi, odbijajoiiaii potezami v obrazu, je izslopil, odslovil vozada in odšet y hišo. V knjižnici je sedel gospod profesor Porter ter se uglabljal v velevažna vprašanja o prazgodovihi človešlva. Ko mu je sluga caznanil obisk, si je komaj S« snel cčala, pa je že stal prišlec pred njim. »O —, gospod Canler! Me veseli —!« je dejal. Ofira« pa mu je legel v zabrižene gube in \z glasu mu \e donela zadrcga. »Kako je? Sedite vendar, prosimlc »Dober večer, dragi profesorl« je pozdravil Canler in slisnil starcu roko. »Na vso srečo ste prišli še o pravem času, gospod Canler! — Ine odide t par dneh v Wisconsin. Skora| bi jo bili zgrcšili. Saj ste prišli pravzaprav k njejf Seveda —! Koj jo dam poklicati.c »Hvala, profesorl Prišel sem predvsem k vaml« >Ah —! Me veseli —! Me veseli —!« Spet so mu neprijelne misli nagubale čelo ih njagoT glas je izdajal vse drugo ko pa veselje nad obi*iom. Pazlresfno si je nataknil očala, jih spet snel, pričakoTaje gledal gosta in nemirno premikal nogi. »Gospod profesor«, je začel bankir Robert Canlex pofasi in premišljfno in kakor bi vsako besedo tehtaL »Gospod profrsor, prišfl sem nocaj, da iipregovorlm i vaini končno besedo • Iai. Moja srčna želja vam je zmuia in velikoiušno ste mi tudi dovolili, da sein se smel prLbližati Taši gosposditni hčerki.« Profesor Porter je nemirno mencal na stolu. Kadariofi je Canler govoril o Ini, vsikdar je bil neroiren. jBogvedi zakaj. Saj je bil Canler za Ino sijajna pridobitev —. »Ampak Ine —«, je nadnljeval Canler, »— nje pa ate razumein! Danes iina en izgovor, jutri drugega. Zdi «e mi, da si vsakikrat oddabne, kadar se poslovim.« »Bežite bežite!« je škodoželjno ugovarjal profesor xq gube v licu so se inu zado\oljno režale. »Buiilc bežitc, gospod Canler! Ine je ubogljivo dete. Slorila bo kakor ji bom jaz naročil.« »Torej šc vedno smem upati na vašo pomoč?« je ifprašal Canler vidno olajšan. »Seveda seveda! Kakor sem dejal —!« je nervozno hitel profesor Pcrter. »Kako morete sploh dvornili o tem? Saj sem vendar bil na vaši slrani!« »Tisti mladi Clayton, veste —! je razkladal Canler 2 nezaupnim glasom in obotavljaje se. »Tisti Clayton —I že par mesecev se polika lod in se niuza krog gospodične Ine. Ne vein sicer, ali se gospcdičua Ine briga zanj ali n«. Pravijo pa, da je podedoval imeniien naslov in še iuienilrejše prcmoženje po svojcm stricu. Nič čudnega bi torej ne bilc«, je pravil in mpiijetne polcze na licu so se mu še poglobile, »če bi jo Vončno veniarle preigenll in prfmotil. Razen <x —.« »Belile bežite. gospi)d Canlcr! Razen Če kaj —?« »Fazcn čc«, je dejal Canler počasi in s skoraj groarthn pon arkcm, »če bi se vam ne zd«lo primerno, da so z lno koj poro&va —.« »Saj sem ji že pra~il in pravil, da bi bilo za nas vse najbolje«, je boječe in otožno odgovoril Porler. — — »Tako mlado dekle stane vedno več, čimbolj se bliža možilvi«, je tarnal. »Naše gospodinjstvo je preskromno in ne dosleza -več slroškov, ki je zabtevajo njene družabne obveznosli.« »In kaj je odgovorila — ?- »Odgovorila je, da ji še ni za možitcv in da lahko živimo na materini farmi v Wisconsinu. Tam da bo življenje cenejše, pravi. Farma ne nese mnogo. Pa skromno se da od nja živeti. In še nekaj malega bi ostalo. Vs.aj najemnlki so si dosedaj še vsako lelo nekaj dali na slran. Kakor rečeno, gospod Canler, v par dneh odidemo v Wisonsin. Gospod Filandcr in gospod Clayton sta že odpolovala, da pripravita in uredila stanovanje.« »Clayton —?« je vzkliknil Canler vidno vznemirjen in nczadovoljen. »čcmu pa on —? Zakaj pa roeni niste ničesar povedali —! Prav rad bi bil šel in poskrbel za vašo udobnost —!c »Ine pravi, da smo že itak preveč vaši dolžniki.€ Canler je odprl usta da bi odgovoril, ko so zašuštcli Hhni koraki na hodniku. Ine je vstop-ila. »0 — oprostite!« se je ustavila na pragu. »Mislila sem, da so oče sami —.€ »Le jaz sein na obisku, gospodična!« je hitel Canler in živahno vslal. »Le vstopite, prosim, Prav nio naju ne molitc! Se čislo prav ste prišlil Kar k naiua prisedil«! O vas sva govorila —.« »Hvalal« Ine je scdcla na slol, ki ga ji je Canler uslnžno ponudiL , . \ »Hotela sem povedali očetu, da je Tobey prišeL Pomagal bo namreč očetu pripraviii knjige, ki je vzaiH« seboj. Sicer jih bo spet naložil toliko kakor tislikral ko smo ili v Afriko. Si jc tudi mislil naložili cel» knjižnico —•.« »Tobey je prišel —?« se je Mastno oglasil gospcd profesor. »Zelo dobro! Jako dobro! — Govoriti moraro z Djim. Kje pa je?c »Zunaj v veži se pogovarja t Barbo. — Arapak, oče —!« »Jako dobro! Koj ga poiščem. — Zelo dobrol Oproslita, otročiča, za trenulek — U In že je stari mož s sumljivo naglico smukitii skoaj vrata. Komaj pa so se vrata zaprla, «e je že Canler tudi lotil Ine. »Poslušajte, gospodična In««, je dejal kar brea ovinkov, »kako dolgo me še mislite za nos vodili? Odbili me niste, obljubili pa tudi še nistel Naj bo dovolj odlaganja ir čakanja in izgora^janja! V par dneh se lahko poročiva! Čul sera, da ho* čcle v "VVisconsin odpotovati. Želel bi da bi bila por»čena še pred odhcdom —. Sicer pa želi tako tudi ?afc oče, kakor vcste!« »Vem —.« Šepelaje, koiraj slišno je odgovorila Ine. PoV.edela je. Slisnjene ustnice so sc ji rahlo tresle, t oči so ji silile sclze. Pa hrabro se je premagovala. Za bip je niolčala, nato pa je dvignila glaTO, mitno, ledeno hladno je govorila. »Ali se zavedale, gospod Cankr, da me — fcttpujele, če me silile k poroki? Kupujete za peščica baraSkili dolarjer —? (Dalj« prihodojii^