Snegulčlca. (Iz zbirke »Grimmove pravljice«.) Kraljevi. pa ni odnehal prositi. Nazadnje je reikel: »Prosim vas, dajte mi jo! Spoštoval in 5u;val jo bom ikakor svoje najdražje na svetu.« Dobre palfike so te njegove besede ganile. Izročili so mu krsto s Snegulčico in niso zanjo prav ničesar zabtevali. Kraljevič je sedaj naročil svojim slugam, da dvignejo fcrsto in da jo odnesejo na kraljev dvor. Ali sedaj se je nekaj čudovitega pripetilo! Pot, po katerem so sluge hodili, ni bila ravna. Eden izmed njih se je na nekem mestu spodtaknil in krsta se je zelo stresla. Tedaj je padel oni malikošček jabolka, ki je zastal v Snegulčičnem grlu, naekrat iz ust. Čez nekaj trenutkov je Snegulčica odprla oči, je dvignila krstin pokrov, je sedla in gledajoč začudeno okoli sebe je rekla: »Kje pa sem?« Kraljevič ji je ves vesel odgovoril: »Pri meni si, lepa Snegulčica!« Vse ji je povedal, tkaj se je bilo dogodilo. Nazadnje ji je dejal: »Draga Snegulcica, meni si ti ljubša od vsega, kar je na svetu. Pojdi z menoj na dvor mojega očeta in bodi mi žena.« Snegulčica ga je zahvalila in je pristala na .0, da pojde z njim. Ko so prispelj. na dvor, se je vršila svatba z velikimi svečanostmi in mnogimi zabavami. Med povabljenimi gosti je bila tudi brezsrčna cleikli.ina mačeha. - Ona prej ni vedela, da je na tujem dvoru mlada kraljica. Prej ko se je podala na slavnost, je pristopila k ogledalu in ga je vprašala: »Ogledalo na steni tej, katera žena je najlepša na svetu? Povej!« Kako je bila jezna in razžaljena, ko ji je oglerdalo odgovorilo: »Gospa kraljica, lepa res si, ali mlada kraljica je tisočkrat lepša ko ti.« Kraljica je začela besneti od srda. Tako je bila razjarjena, da jo je bilo kar strašno gledati. Sldenila je v prvi jezi, da.ne bo šla niti na svatbo, ali zavist ji ni dala mirovati. Morala je videti, kaJkšna je neki nova ikraljica, iki je tolikokrat lepša od nje. Ko je stopila na dvor, je zagledala Snegulčico in jo je takoj spoznala. Kar onemela je od strahu. Ali vse na svetu se kaznuje. Približal se ji je sluga, iki je nosil s kleščami dva železna, razbeljena čeveljčka. Postavil ju je na tla poleg kraljice in ona ju je morala obuti. Ker so jo čevljd strašno pekli na nogah, je morala začeti SkaJkati. In skakala je toliko časa, dokler ni padla mrtva na tla. I Konec. šfirfe moziHanfi. >--_' Gospodar je imel osla, ki mu je dolgo vrsto let nosil vre.e v mlin in iz mlina. Osol je polagoma ostarel, moči so mu jele pešati in tako tu'di ni mogel ve_ toliko delati. Da ga ne bi zastonj redil, je gospodar začel premišljcvati, _e ne bi bilo bolje, da bi ga dal ubiti in bi potem prodal njegovo kožo. Osel je kmalu za.util, da je začel ,veter pihati od slabe strani, zato se jc neke noči isplazil z dvorišča na cesto in jo je mahnil v ismeri proti mestu. Mislil je, da bi mogel postati -V mestu muzikant. Ko je tako hodil po cesti, je zagledal ob cesti istarega lovskega psa, ki je tam ležal in se je ves itresel po životu. »Ej, Cuvaj! Kaj ti je?« ga je vprašal osel. »Slabo! . . . JaJko slabo! .. .« je odgovoril pes. »Moj gospodar me je hotel z motiko ubiti, ker sem se postaral, sem oslabel in ne morem več z njim na lov. Zbežal seim, kakršnega me tu vidig. Kaj naj zdaj počnem? Kako bom prišel do svoje hrane?« »Ne boj se,« je dejal osel. »Jaz sem na potu v mesto, kjer hočem biti za muzikanta. Pojdi še ti z menoj! J»z bom udarjal na veliiki boben 1 ti na malega.« Ta predlog je bil psu povsem po volji in tako sta se napotila skupaj dalje. Kmalu sta videla sedeti kraj ceste mačka, iki je kaj mračno gledal v svet. »Kaj je, Brkač? Ali nis-o stvari takšne, da bi ti bile po godu?« je vprašal osel. »Kako naj bi mi bile po godu?« je povzel maček z jokajočim glasom. »Vsem se staram, nimam več tako močnih in špičastih zob. Tudi se ne morem več poganjati za mišmf. Zame je sedaj bolje, da sedim na ognjišču in da predem. Ali moja gospodarica ne misli tako. Danes v jutro me je hotela vreči v vodo, jaz pa sem se rešil in tu sem zdaj, fcomaj še živ. Kaj mi je mar življenja, ko pa si ne morem pridobivati hrane.« »Pa še ti pojdi znama v mesto,« ga je tolažil osel. »Ne bo ti težavno postati mestni muzikant, ker ti je ponočna glasba itak jako dobro znana.« Tudi mačku je ugajal oslov predlog in šel je znjima. Trije begunci so taJko počasi hodili po široiki cesti in so dospeli do velikega dvorišča. Na plotu je čepel domači petelin in je (kričal na vse grlo. »Kaj ti je prišlo na um?« ga je vprašal osel. »Tvoje kričanje nam trga ušesa.« Dalje sledi.