17
ZUZ – LIV – 2018
Razlog, da se podpisani v tem času lotevam Žičke kartuzije in z njo povezane Mari-
jine cerkve v Špitaliču, četudi se s to temo nadrobno ne ukvarjam, je, da sem sprejel 
povabilo k sodelovanju pri drugi knjigi monumentalne serije o zgodovini umetno-
sti Vzhodne Srednje Evrope, ki jo izdaja Leibnizev inštitut za zgodovino in kulturo 
Vzhodne Evrope (Leibniz-Institut für Geschichte und Kultur des östlichen Europa) 
v Leipzigu,
1
 in sicer s preglednim poglavjem o slovenskih deželah in Istri. Razumlji-
vo je, da ima žička kartuzija v tem poglavju posebno mesto, in ker se je v zadnjem 
desetletju pojavilo nekaj novih pogledov na čas in potek zidave obeh žičkih cerkva, 
objavljenih tudi v tujejezičnih publikacijah, ki jih je težko zagovarjati, je bilo treba 
relevantna dejstva na novo preveriti. V tem prispevku se ne nameravam ukvarjati s 
sámo stavbno zgodovino kartuzije in njenih cerkva, marveč z zgodovinskimi podat-
ki, ki omogočajo njeno rekonstrukcijo, seveda ob upoštevanju dosedanjih ugotovitev, 
pri čemer bo posebna pozornost posvečena cerkvi v Špitaliču in njenima portaloma.
Po novejših dognanjih
2
 je kartuzijo ustanovil štajerski mejni grof Otokar III. 
Traungavski leta 1151, vendar je prva kolonija s priorjem Beremundom iz Velike 
Kartuzije semkaj dospela šele okoli leta 1160, ustanovna listina pa je datirana z 
letom 1165 brez natančnega datuma. Ker je Otokar umrl že 31. decembra 1164 v 
ogrskem Pecsu na romarski poti v Jeruzalem, bi se letnica dala razložiti s tem, da 
so po takratnem običaju šteli začetek novega leta z božičem. Vendar gre za pona-
redek, ki sicer ima verodostojno jedro, a je nastal po diktatu poznejših žičkih listin 
1
 Handbuch zur Geschichte der Kunst in Ostmitteleuropa. Doslej je izšel prvi zvezek, ki zajema 
obdobje od leta 400 do leta 1000 (Vom spätantiken Erbe zu den Anfängen der Romanik, 2017). Drugi 
zvezek bo posvečen obdobju od leta 1000 do leta 1300. 
2
 Povzetek raziskav do leta 2009 z bibliografskimi podatki Mija Oter Gorenčič , Deformis formositas 
ac formosa deformitas. Samostanska stavbna plastika 12. in 13. stoletja v Sloveniji, Ljubljana 2009, pp. 
287ss. Zgodovino starejših raziskav podaja Marijan Zadnikar , Srednjeveška arhitektura kartuzijanov 
in slovenske kartuzije, Ljubljana 1972, pp. 139ss. Izčrpen zgodovinski prikaz Jože Mlinarič , Kartuziji 
Žiče in Jurklošter. Žička kartuzija ok. 1160–1782. Jurkloštrska kartuzija ok. 1170–1595, Maribor 1991. 
Še nekaj premislekov k zgodovini kartuzijanskega 
samostana v Žičah in Marijini cerkvi v Špitaliču
 
janez höfler

18
JANEZ HÖFLER
iz let 1182, 1185 in 1207.
3
 Leta 1160 so se menihi morali nastaniti še v bližnjih Ko-
njicah, leta 1164 pa naj bi bila glede na datum ustanovne listine poslopja v Žičah 
že toliko zgrajena, da so lahko začeli z redovnim življenjem. 
Kdaj so začeli z gradnjo cerkve, ni znano. Edina rahla opora za gradbeno zgo-
dovino samostane naselbine je bula papeža Aleksandra III. iz leta 1177, naslovljena 
na žičkega »opata« (pravilno priorja) in njegove »brate«.
4
 V pismu papež naslovlje-
ne opozarja, naj imajo pred očmi svetost in častitljivost reda in naj samostan varu-
jejo, zatem pa jim sporoča, da je zaradi tega zaprosil mejnega grofa Otokarja (IV.), 
naj jim pri tem stoji ob strani ter jim pomaga pri izgradnji samostanov. Formula-
cija v množini (in faciendis domibus vestris) priča, da sta bila takrat v gradnji oba 
samostanska kompleksa, zgornji in spodnji, a cerkev tu ni omenjena. Kar je v tem 
pismu pomembnega, je, da kartuzijani za dokončanje samostana še niso imeli do-
volj sredstev. Kot odgovor na to velja Otokarjeva listina iz leta 1182, že v času, ko je 
bil ta povzdignjen v vojvodo. Z njo je Otokar samostanu potrdil dotedanje posesti 
in pravice ter dodal nekaj novih, odredil pa je tudi, naj se mu glede na neizpolnje-
no obljubo njegovega očeta izplačuje 15 mark letno za dokončanje samostanskih 
zgradb.
5
 Ta listina, katere besedilo je bilo med letoma 1213 in 1227 vneseno v žič-
ko kopialno knjigo, zdaj shranjeno v celjskem zgodovinskem arhivu, pa je prena-
redek, po vsej verjetnosti nastal ob zamenjavi dinastije po smrti Otokarja IV. leta 
1192, ki ga je kot štajerski vojvoda nasledil Leopold V. Babenberški. Ta listina naj bi 
namreč novega zaščitnika kartuzije kot Otokarjevega dediča obvezala za nadaljnjo 
pomoč pri izgradnji samostana. V novejšem času pa se je našla njena izvirna predlo-
ga, ohranjena kot nedatiran transsumpt češkega kralja Otokarja II. iz leta 1270.
6
 V 
njej pasusa o izplačevanju 15 mark ni, in glede na to, da ni datirana, bi lahko nasta-
la kdaj drugič, najverjetneje pač ob Otokarjevem imenovanju za vojvodo leta 1180. 
3
 Franc Kos , Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 4. knjiga, Ljubljana 1915, p. 242, 
no. 479, in zdaj, z nadrobno analizo listine, Reinhard Härtel – Günter Bernhard , Urkundenbuch 
der Steiermark, Band 1. Von den Anfängen bis 1192, Graz 2007, nr. SEI 1, internetni projekt http://
gams.uni-graz.at/stub (19. 10. 2018). Sicer pa o listinski tradiciji žičke kartuzije cf. Friedrich Hau -
smann , Die »Gründungsurkunde« und weitere Urkunden für die Ausstattung der Kartause Seitz. 
Eine wissenschaftliche und kritische Untersuchung, Archiv für Diplomatik, Schriftgeschichte, Sie-
gel- und Wappenkunde, LIII, 2007, pp. 137−173.
4
 Kos 1915, cit. n. 3, p. 294, no. 579; Härtel – Bernhard 2007, cit. n. 3, no. SEI 3. 
5
 Kos 1915, cit. n. 3, p. 336, no. 659; Härtel – Bernhard 2007, cit. n. 3, no. SEI 5. 
6
 Härtel – Bernhard 2007, cit. n. 3, no. SEI 4, k temu tudi Hausmann 2007, cit. n. 3, pp. 151–
152; Oter Gorenčič , cit. n. 2, p. 312. Navedba podpisanega o povečanju dotacije iz leta 1170 (Ja-
nez Höfler , Mija Oter Gorenčič: deformis formositas ac formosa deformitas: Samostanska stavbna 
plastika 12. in 13. stoletja v Sloveniji, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2009, 429 strani (recenzija), 
Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. XLVI, 2010, p. 351, n. 4) je lapsus in jo je treba črtati. 

19
ZUZ – LIV – 2018
Po Pusch-Fröhlichovem Diplomatariju je znano, da je bila cerkev posvečena 
leta 1190,
7
 ime posvetitelja, oglejskega patriarha Gotfrida, ki ga Pusch in Fröhlich 
nimata, pa nam – sicer brez letnice – sporoča listina, s katero je Rudolf iz Roža 
na Koroškem, traungavski in zatem babenberški ministerial, 11. aprila 1202, na 
dan praznovanja posvetitve cerkve, v križnem hodniku cerkve sv. Janeza Krstni-
ka v Žičah obnovil svoj dar obeh Hajdin; poleg patriarha so posvetitvi prisostvo-
vali pičenski škof Popon, trije Konjiški in še nekaj drugih plemičev.
8
 V starejšim 
piscem še neznanem rokopisnem gradivu Georga Schwengla (1697–1766), pri-
orja pruske kartuzije Marienparadies pri Gdansku in neumornega zbiralca zgo-
dovinskega gradiva o evropskih kartuzijah, shranjenega v Londonu, pa je poleg 
posvetiteljevega imena in letnice 1190 zapisan tudi datum 11. marec (in ne 11. 
april), in sicer v rimski rabi (V. idus Martii).
9
 To kaže, da ga je Schwengel dobil 
iz izvirne listine ali njenega regesta. Omenjeni datum se pri Schwenglu pojavlja 
še na dveh mestih
10
 in o njegovi verodostojnosti ni treba dvomiti. Jože Mlinarič 
je na osnovi zapisa o priorju Nikolaju v Pusch-Fröhlichovi seriji žičkih priorjev, 
v katerem je navedena posvetitev leta 1190,
11
 sklepal, da naj bi se ne vedelo, če ta 
letnica drži, in da naj bi potemtakem v samostanu v novejši dobi ne imeli doku-
menta, ki bi pričal o datumu posvetitve cerkve.
12
 Po Mlinariču je to tezo povzela 
tudi Mija Oter Gorenčič.
13
 Takšna interpretacija zadevnega odlomka pa je napač-
7
 Sigismund Pusch – Erasmus Fröhlich , Diplomataria sacra Ducatus Styriae, Pars altera, Vi-
ennae 1756, p. 101. Do objave Schwenglovega gradiva (cf. n. 9) je bil to glavni vir zgodovinskih po-
datkov o kartuziji. 
8
 Franc (in Milko) Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 5. knjiga, Ljubljana 1928, p. 
16, no. 22; Joseph Zahn , Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, Bd. II, Graz 1879, p. 77, no. 48.
9
 Jamnes Hogg (ed.), Appendix ad Tom. III Propaginis S.O. Cartusiensis. British Library London 
Add. Ms. 17090 Dom Georgius Schwengel I. Pars (= Analecta cartusiana 90:7, 1), Salzburg 1983, p. 
64. Cf. Höfler 2010, cit. n. 6, p. 352. 
10
 Hogg 1983, cit. n. 9, II. Pars, pp. 273, 281.
11
 Pusch – Fröhlich 1756, cit. n. 7, p. 101.
12
 Mlinarič 1991, cit. n. 2, p. 54.
13
 Oter Gorenčič 2009, cit. n. 2, pp. 303–304. Avtorica je zato posvetitev postavila v razpon Got-
fridove vlade od leta 1180 do 1194, enako Polona Vidmar, ki je na podlagi podatka iz navedene listi-
ne Rudolfa iz Roža iz leta 1202, ko med prisotnimi ni omenjen sam vojvoda Otokar, sklepala, da je 
bil ta takrat že zelo bolan ali pa da je že umrl, kar bi čas posvetitve postavilo med leta 1192 in 1994; 
Polona Vidmar , Das Grabmal des ersten Herzogs der Steiermark, Graz 2014, pp. 38–39. Razlog, da 
Otokar ni mogel prisostvovati posvetitvi, so bile priprave na križarski pohod pod vodstvom cesarja 
Friderika I., zaradi česar naj bi se v začetku leta 1190 sestal v Ennsu na današnjem Zgornjem Avstrij-
skem z vojvodo Leopoldom. Vendar se zaradi napredujoče bolezni ni mogel pridružiti vojski, ki se 
je takrat iz Bavarske prek Dunaja pomikala proti Ogrski; cf. komentar k Otokarjevi listini, izdani v 
Ennsu za samostan Garsten (Härtel – Bernhard 2007, cit. n. 1, no. GA 27). V oddaljenem Ennsu 
je Otokar bival še leta 1191.

20
JANEZ HÖFLER
na. Pusch in Fröhlich v resnici ne dvomita o letnici posvetitve, pač pa govorita o 
tem, da naj bi se ne vedelo, če je takrat samostanu načeloval omenjeni Nikolaj. 
Dilema je bila upravičena, saj je Nikolajev dokumentirani predhodnik Janez za-
dnjič izpričan leta 1185, Nikolaj prvič leta 1202, vmes pa zija praznina, zato bi bil 
lahko slednji prior že leta 1190 ali pa tudi ne. Torej ne gre za to, da v samostanu 
ne bi imeli dokumenta o posvetitvi cerkve, pač pa dokumenta, ki bi navajal, kdo 
je bil prior leta 1190.
Toliko o datumu posvetitve zgornje cerkve. Vendar posvetitev sama še ne do-
kazuje, da je bila cerkev takrat šele zgrajena. Ker je med dokončanjem gradnje in 
posvetitvijo zaradi težke dosegljivosti pristojnega škofa, v našem primeru oglej-
skega patriarha, ki je poleg tega stoloval več sto kilometrov daleč in zaradi dr-
žavniških zadev mnogo potoval, običajno minilo precej časa, lahko domnevamo, 
da je bila cerkev zgrajena že nekaj predtem. To se je moralo zgoditi do leta 1185, 
ko je (23. januarja) papež Lucij III. v Veroni žičkemu priorju Janezu in menihom 
na njihovo prošnjo dovolil, da v času, ko ni nobenega krajevnega škofa na voljo, 
nameravano posvetitev izvede kak drug škof, a ne na škodo krajevnega.
14
 Malo 
prej, 8. januarja, je papež takšen privilegij izdal na splošno za vse kartuzijane. To 
dejstvo naj bi po Mlinariču relativiziralo pomen privilegija za Žiče, saj ga naj bi 
prejeli tudi drugi samostani tega reda.
15
 Slednje bo pač držalo, a je v objavi li-
stin, ki jih je v tem obdobju izdal papež Lucij III., poleg omenjenega splošnega 
privilegija najti le ta posamičen za Žiče in za nobeno drugo kartuzijo
16
 – šlo je 
torej za konkretno aktualno zadevo. Pri tem se lahko tudi vprašamo, če so žički 
menihi spričo tega, da je preteklo premalo časa, prvi privilegij sploh prejeli, pre-
den so se obrnili na papeža. Najmanj, kar je, je to, da so bili v začetku leta 1185 
z gradnjo cerkev že tako daleč, da so morali misliti o njeni posvetitvi. Pri tem 
ni nepomembno, da je papež kmalu zatem, 18. februarja 1185, samostan vzel v 
svoje varstvo
17
 in jim 19. marca potrdil posestvo pri Konjicah, na katerem je stal 
samostan, z vsemi pravicami, ki sta jim jih na tem posestvu bila podelila Otokar 
III. in Otokar IV.
18
14
 Kos 1915, cit. n. 3, p. 354, no. 696; Härtel – Bernhard 2007, cit. n. 3, no. SEI 6. Da gre za po -
svetitev samostanske cerkve, sicer ni zapisano, a se to razume. 
15
 Mlinarič 1991, cit. n. 2, pp. 49–50. Oter Gorenčič 2009, cit. n. 2, tega podatka nima.
16
 Cf. Jean-Paul Migne (ed.), Patrologiae latinae cursuis completus, Series secunda, Vol. 201, Pa-
risiis 1903, coll. 1331–1332, no. 214 (8. januar 1185), col. 1338, no. 216 (23. januar 1185).
17
 Kos 1915, cit. n. 3, p. 355, no. 698; Härtel – Bernhard 2007, cit. n. 3, no. SEI 7.
18
 Kos 1915, cit. n. 3, p. 356, no. 700; Härtel – Bernhard 2007, cit. n. 3. no. SEI 9.

21
ZUZ – LIV – 2018
Za bratovsko cerkev takšnega podatka ni. Iz virov je razvidno, da je spodnja na-
selbina nastajala vzporedno z zgornjo od okoli leta 1160 dalje in da je, kot je bilo 
rečeno, leta 1177, ko se je za samostan zavzel papež Aleksander III., poleg zgornje 
stala. Kot je bilo rečeno, pa o cerkvi v tem viru ni besede, tudi ne v tistih, ki mu 
neposredno sledijo. V starejši literaturi je znana le Stegenškova domneva, da bi jo 
lahko posvetil patriarh Gotfrid obenem z zgornjo cerkvijo leta 1190,
19
 kar je seve-
da treba razumeti le kot neobvezno domnevo. Kakorkoli že, samostansko izročilo 
pripisuje gradnjo cerkve Otokarju IV. in jo povezuje z legendo o začetkih samo-
stana, ki naj bi ga njegov oče proti volji sv. Janeza Krstnika, ki se mu je bil pokazal 
v sanjah, najprej postavil drugje kot sedanjega. Da ga ne bi zaradi te neposlušno-
sti zadela kazen, je njegov sin nedaleč od tod dal zgraditi samostan templjarjev v 
čast Device Marije, sv. Janeza Krstnika in sv. Jurija.
20
 Natančnejši in treznejši je 
Schwengel, ki o templjarjih, priljubljeni bajeslovni temi baročnega zgodovinopis-
ja, molči.
21
 Piše le, da je Otokar, potem ko je nadaljeval in srečno končal z gradnjo 
vélike cerkve, z namenom, da se oddolži za nepokornost svojega očeta, dal iz ka-
mnitih kvadrov (ex quadris lapidibus) in pod varstvom blažene božje porodnice 
Marije zgraditi svojo cerkvico (ecclesiolam suam) v dolini, na kraju, sedaj imeno-
vanem Špitalič (Hospitale). Glede na to sporočilo lahko začetek gradnje postavimo 
v pozna osemdeseta leta 12. stoletja, vsekakor pa pred leto 1190. Otokarjeva smrt 
9. maja 1192 pomeni torej datum ante quem, čeravno bi se lahko dela na cerkvi za-
vlekla še po tem datumu.
Bratovska cerkev je kljub povišanju obodnih sten, novega stolpiča na strehi, 
zunanjega prizidka ob severno steno prezbiterija in zvonika ter vgradnjo pevskega 
kora skoraj intaktno ohranila jedro iz časa zidave, ki zaradi osupljivo zgodnjega po-
java gotskih prvin za ta del Srednje Evrope že lep čas vzbuja pozornost strokovnja-
kov. Zgodnjegotske sestavine žičke bratovske cerkve, posebej brstni kapiteli sedilij 
v prezbiteriju in na obeh portalih, kakršnih v zgornji cerkvi ni najti in razkrivajo 
izvor v Franciji, je pisce v poldrugem stoletju ukvarjanja z njo navedlo na najra-
zličnejše datacije, večinoma od poznega 12. do sredine 13. stoletja, pri čemer se je 
samostansko izročilo o tem, da je cerkev dal zgraditi Otokar IV., praviloma obšlo.
22
 
19
 Zadnikar 1972, cit. n. 2, p. 240.
20
 Mlinarič 1991, cit. n. 2, pp. 42–44. Dve verziji te legende iz žičkega kodeksa v Pokrajinskem 
arhivu v Celju je objavil Hausmann 2007, cit. n. 3, pp. 168–173, od tod Oter Gorenčič 2009, cit. 
n. 2, pp. 310–311.
21
 Hogg 1983, cit. n. 9, p. 16; Höfler 2010, cit. n. 6, p. 353; Vidmar 2014, cit. n. 13, p. 51, s cita-
tom iz izvirnika.
22
 Zadnikar 1977, cit. n. 2, pp. 238ss; Oter Gorenčič 2009, cit. n. 2, pp. 302ss.

22
JANEZ HÖFLER
Z arhitekturo špitališke cerkve se je zadnja nadrobneje ukvarjala Mija Oter 
Gorenčič.
23
 Povedano na kratko naj bi cerkev nastala v dveh fazah, v romanski v 
času do okoli leta 1194, ki naj bi imela slogovne vzporednice z zgornjo cerkvijo, 
in poznoromansko-zgodnjegotski najmanj desetletje pozneje, natančneje do okoli 
leta 1210, že v času vojvode Leopolda VI.
24
 Avtorica se pri tem sklicuje na dejstvo, 
da je samostan prejemal posestva še pod Babenberžanoma Leopoldom V. (1192–
1194) in Leopoldom VI. (1194–1230). Da so bili prihodki iz teh posestev tudi na-
menjeni izgradnji samostana, si pač lahko mislimo, a je v tem primeru glede na 
običaj pri kartuzijanih verjetno šlo za dodajanje celic v velikem križnem hodniku, 
kar je omogočalo povečanja števila menihov, kot tudi drugih poslopij, predvsem 
pa je šlo za gospodarsko okrepitev samostana. Tako pozno datiranje druge faze 
naj bi po Oter Gorenčičevi potrjevala sorodna slogovna stopnja ustanov, ki jih je 
Leopold VI. začel po letu 1200 graditi v Spodnji Avstriji. Vendar naj bi pri tem šlo 
zgolj za sorodno slogovno stopnjo francoskega izvora, saj v slovenskem in avstrij-
skem umetnostnozgodovinskem pisanju do tedaj uveljavljene hipoteze, da naj bi 
Leopold spodbude za svoje projekte dobil ravno v Žičah, od koder naj bi celo pri-
peljal mojstre, ni mogoče potrditi.
25
 
Po analizi posameznih stavbnih členov in njihovi kronološki interpretaciji z 
ustreznimi primerjavami je Oter Gorenčičeva rekonstruirala gradnjo cerkve tako-
le.
26
 V prvi, romanski fazi, ki jo še navezuje na gradnjo zgornje cerkve in jo pripisuje 
Otokarju IV., naj bi nastal obod zgradbe s talnim zidcem in zunanjimi oporniki. Po 
časovnem presledku, ki ga je bržkone povzročila Otokarjeva smrt leta 1192, se je 
gradnja nadaljevala z obokanjem prezbiterija z rebri pravokotnega profila in zatem 
z obokanjem ladje, katerega rebra kažejo naprednejši izžlebljeni paličasti profil. Iz-
klesana naj bi bila oba portala, zahodni, zdaj vzidan na zunanjo stran zvonika, in 
južni ter izdelane sedilije na južni steni prezbiterija. Vendar je bil tudi južni portal 
23
 Mija Oter Gorenčič , Žička ecclesia minor v 12. in zgodnjem 13. stoletju, Arhitekturna zgodo-
vina 1 (edd. Renata Novak Klemenčič – Martina Malešič – Matej Klemenčič), Ljubljana 2008, pp. 
39–51; Oter Gorenčič 2009, cit. n. 2, pp. 296ss.
24
 Oter Gorenčič 2009, cit. n. 2, p. 309. 
25
 Mija Oter Gorenčič , Spodnještajerski kartuziji in spomeniki babenberške zgodnje gotike, Zbor-
nik za umetnostno zgodovino, n. s. XLIX, 2013, pp. 29–70 (s historiatom problematike in bibliografijo).
26
 Oter Gorenčič 2008, cit. n. 23; Oter Gorenčič 2009, cit. n. 2, pp. 324–326. Poleg avtoriči-
nih del, citiranih tu v nadaljevanju, cf. mdr. še Mija Oter Gorenčič , The role and significance of 
the former Carthusian monastery at Žiče in Slovenian medieval architecture and in a wider Europe-
an context, Revitalization of the Carthusian Monastery at Žiče (ed. Mateja Golež), Ljubljana 2009, 
pp. 13–21; Mija Oter Gorenčič , Herzog Leopold VI. und die frühgotischen Kirchen in Slowenien, 
Bauforschung und Denkmalpflege. Festschrift für Mario Schwarz (edd. Günther Buchinger – Fried-
mund Hueber), Wien – Köln – Weimar 2015, pp. 161–177. 

23
ZUZ – LIV – 2018
na tem mestu vzidan sekundarno, saj je segel v leta 1994 odkrito romansko okno. 
Glede na to izvirno okno portala tu prvotno ni bilo, polkrožno sklenjeno psevdo-
romansko okno nad portalom pa kaže, da so ga vzidali šele v prvi polovici 19. sto-
letja, ob postavitvi zvonika, o čemer bo tu še govor. 
Hipotezi o dveh gradbenih fazah špitališke cerkve, kakor ju je definirala Oter 
Gorenčičeva, je težko slediti. Težko si je denimo predstavljati, da ne bi sedilije v 
prezbiteriju nastajale hkrati z zidovjem, kar velja tudi za stenske člene, ki nosijo 
obok, in slavolok. Bogdan Badovinac je s konservatorsko raziskavo zgradbe pre-
pričljivo dokazal, da je cerkev nastajala v enem zamahu po že od vsega začetka 
definiranem konceptu.
27
 Dokazov o naknadni vgradnji sedilij in stavbnih členov, 
ki podpirajo obok, tudi če bi bil izveden pozneje, ni. Dejstvo, da je avtor nasta-
nek cerkve zaradi pojava brstnih kapitelov datiral v čas okoli leta 1200, za njego-
vo ugotovitev o homogenosti gradnje ni relevantno. Glede na to se ponujata dve 
možnosti: ali je bila cerkev v celoti zgrajena šele po letu 1200, kot Oter Goren-
čičeva datira njeno drugo fazo, ali pa že v času prve faze, ki jo avtorica povezuje 
z Otokarjem IV. Ob upoštevanju samostanske tradicije se je treba odločiti za to 
možnost. Ob tehtanju prve možnosti (in vzročno avtoričine druge faze) se poja-
vlja tudi preprosto vprašanje, zakaj naj bi Leopold VI., ki mu avtorica pripisuje 
zasluge za dokončanje cerkve z zgodnjegotskimi prvinami, za ta posamični pro-
jekt ponovno dal privesti mojstre iz Francije in ni dela poveril tistim, ki so zanj 
že gradili v Spodnji Avstriji. 
Ta dilema se pojavlja tudi ob variantnem predlogu, ki ga je podala Polona Vid-
mar, in sicer v povezavi z nagrobnikom Otokarja IV., ki ga je po vseh zgodovinskih 
okoliščinah sodeč dal izdelati Leopold VI.
28
 Zadnje dokumentirano mesto tega 
nagrobnika, preden so ga leta 1696 ali kmalu zatem prenesli v cerkev sv. Henri-
ka na Arehu na Pohorju, kjer je obveljal kot nagrobnik Henrika, brata Zofije Ro-
gaške, je zakristija zgornje cerkve, tako imenovana Otokarjeva kapela, prezidana 
sredi 14. stoletja.
29
 Po mnenju Vidmarjeve naj bi se Leopold ob vprašanju, kje naj 
bo nagrobnik postavljen, odločil za spodnjo cerkev in jo, upoštevaje hipotezo Oter 
Gorenčičeve o dveh gradbenih fazah, šele takrat dal v ta namen končati.
30
 To naj 
bi se zgodilo po letu 1210, dela pa naj bi se zavlekla še v dvajseta leta 13. stoletja, 
27
 Bogdan Badovinac , Konservatorjev pogled na stavbne faze romanske cerkve Marijinega obi-
skanja v Špitaliču pri Slovenskih Konjicah, Varstvo spomenikov, 46, 2011, pp. 166–194.
28
 Vidmar 2014, cit. n. 13. 
29
 Zadnikar 1972, cit. n. 2, pp. 200ss.
30
 Vidmar 2014, cit. n. 13, pp. 46ss.

24
JANEZ HÖFLER
o čemer naj bi tudi v tem primeru govorile slogovne primerjave z Leopoldovimi 
gradbenimi projekti na Dunaju in v Spodnji Avstriji. Ni naš namen, da bi kritično 
pretresli to izčrpno študijo. Izrazimo naj le močan dvom o tem, da bi Leopold dal 
nagrobnik postaviti v spodnjo cerkev in vanjo prenesti pokojnikove telesne ostan-
ke iz zgornje, kjer so jih nedvomno hranili že od vsega začetka. Obstoj ustanovni-
kovega groba je bil povsod povezan z izbranim sakralnim prostorom, kar spodnja 
cerkev v svoji funkciji ni bila, in ustrezno redno liturgijo za pokojnikov dušni bla-
gor, ki so jo v Žičah z neposredno prisotnostjo mogli izvajati le menihi v zgornji 
cerkvi. Ob tem je treba opozoriti tudi na to, da v samostanskem izročilu ni sledu, 
da bi bil Leopold VI. soudeležen pri gradnji špitališke cerkve, kot tudi ne o tem, da 
je prav on dal izdelati nagrobnik Otokarja IV.
Glavni razlog, ki Oter Gorenčičevo in druge raziskovalce navajajo k poznemu 
datiranju spodnje cerkve oziroma njene domnevne druge gradbene faze, so brstni 
kapiteli. Medtem ko strukturni členi vključno z obokom ne predstavljajo težave 
in jih je mogoče uskladiti z zgodnejšim datiranjem, pa razvojna stopnja kapite-
lov spričo položaja v Srednji Evropi vzbuja pomisleke. Avtorica se je tega proble-
ma zavedala in ga reševala na osnovi svojega poznavanja francoske – predvsem 
kartuzijanske – in srednjeevropske zgodnjegotske arhitekture, večinoma z ogledi 
in situ, nazadnje v posebej tej temi posvečenem pregledu z izčrpnim navajanjem 
primerjalnega gradiva.
31
 Kapitele je razvrstila po tipologiji,
32
 njihovi umeščenosti 
na stavbne člene in detajle pri oblikovanju brstov. Osnovni tip brstnega kapitela 
z razvitimi brsti, kakršen je zastopan v Špitaliču, se je v Franciji pojavil okoli leta 
1180, kar omogoča datiranje cerkve do leta 1192.
33
 Vse druge okoliščine, ki naj bi 
po Oter Gorenčičevi zahtevale datiranje po letu 1200 ali 1210, za takšno sklepanje 
po prepričanju podpisanega ne zadostujejo, posebej če jih interpretiramo s primer-
javami v Spodnji Avstriji, s katerimi špitaliških klesarjev ne moremo povezovati in 
31
 Mija Oter Gorenčič , Brsti v nekdanji spodnji cerkvi Žičke kartuzije kot pomoč pri njeni dataciji, 
Patriae et Orbi. Essays on Central European Art and Architecture. Festschrift in Honour of Damjan 
Prelovšek / Študije o srednjeevropski umetnosti. Jubilejni zbornik za Damjana Prelovška, Ljubljana 
2015, pp. 411–421.
32
 Kritična ocena ugotovitve Bogdana Badovinca, da ni videti nihanja v kamnoseški izvedbi (Ba-
dovinac 2011, cit. n. 27, p. 170), ni upravičena. Razlike, na katere opozarja avtorica, ne zadevajo 
kvalitete izvedbe – ta se opaža v oblikovanju in obdelavi površine –, marveč tipologijo; Oter Go -
renčič 2015, cit. n. 31, p. 414. Glede tega je izvedba vseskozi odlična in razkriva vrhunsko izurjene 
kamnoseke.
33
 Tudi avtorica piše, da ji je James John, čigar leta 2002 izdano delo (The Creation of Gothic Archi-
tecture. An Illustrated Thesaurus, Hartley Vale) je uporabila pri iskanju primerjav, ob fotografijah 
špitaliških kapitelov osebno potrdil datiranje v čas 1180–1190, čeravno je najti tudi vzporednice v 
naslednjem desetletju; Oter Gorenčič 2015, cit. n. 31, p. 416, n. 31.

25
ZUZ – LIV – 2018
1. Špitalič, c. Marijinega obiskanja, zahodni portal 

26
JANEZ HÖFLER
niso relevantne. Dejstvo, da se tam kakšna rešitev pojavi denimo okoli leta 1220, 
nas nikakor ne sili v sklepanje, da se ne bi mogla v Špitaliču uresničiti toliko prej. 
In zdaj k zahodnemu portalu (sl. 1). O tem, da bogati stopničasti zahodni por-
tal, najdragocenejši del cerkve v Špitaliču, sodi k izvirni arhitekturi, preden so ga 
vzidali v zahodno stran zvonika, v literaturi doslej ni bilo dvoma.
34
 Posebej nava-
ja na to pridiga, ki jo je imel špitališki župnik Matija Vodušek ob posvetitvi novo 
zgrajenega zvonika 1. julija 1838, objavljena v leta 1840 izdanem Slomškovem slo-
venskem liturgičnem priročniku Mnemosynum slavicum.
35
 V pridigi je Vodušek 
primerjal cerkev z nevesto in zvonik z ženinom in v poetični prispodobi povedal, da 
kakor dà nevesta ob poroki kaj ženinu, tako je dala cerkev zvoniku »svoje podvoje za 
znožje«, kakor je označil portal.
36
 Zapis, kakor ga je oblikoval Vodišek, ne dopušča 
nikakršnega dvoma: portal je krasil zahodno pročelje cerkve in so ga po postavitvi 
zvonika prestavili na njegovo zahodno stran. Vendar pa, ali je bilo v resnici tako?
Poglejmo najprej razloge, ki govorijo za to. Poučni so načrti za gradnjo zvonika, 
ki jih je leta 1833 izdelal konjiški stavbenik Johann Fahr, shranjeni v špitališkem 
34
 Izjema: Höfler 2010, cit. n. 6, pp. 353–354.
35
 Anton (Martin) Slomšek , Mnemosynon Slavicum, Celovec 1840, pp. 111–119.
36
 »Vſaka neveſta ſvojmu sheninu kaj lepiga prineſe ; kaj pa je zérkuv turnu dala, kir ſama nizh nima, 
ne blaga ne dnarja? Dala je kar je imela, ſvoje podvoje njemu sa snoshje, ſvojo svesdo njemu sa sglav-
je.« Slomšek 1840, cit. n. 35, p. 113. Cf. tudi Zadnikar 1972, cit. n. 2, p. 263.
2. Johann Fahr, načrt za prezidavo c. Marijinega obiskanja v Špitaliču (1833, Župnijski arhiv Špitalič) 

27
ZUZ – LIV – 2018
župnišču. Med njimi je tudi tloris cerkve z barvno označenimi obstoječimi kot tudi 
načrtovanimi deli (sl. 2).
37
 Obstoječi deli so temnosivi, drugi v barvah, zvonik sve-
tlorožnat, portal svetlorumen. Da zvonik ni obarvan temnosivo, se razume, saj gre 
za dodano prvino. Svetlorumena obarvanost portala za razliko od svetlorožnate pa 
naj bi po Oter Gorenčičevi dokazovala, da naj bi ga po tem načrtu odstranili (in s 
tem ta del nekdanje fasade odprli v ladjo).
38
 Razlaga se zdi povsem utemeljena. Ko 
so se lotili gradnje zvonika, so se – po vsej verjetnosti zaradi uvidevnosti župnika 
Vodiška – odločili, da portala ne zavržejo, marveč ga spoštljivo vzidajo v zahodno 
stran zvonika namesto preprostega pravokotnega vhoda, kot ga je predvidel Fahr.
39
 
Kljub temu, da je tako bilo ali vsaj da je tako moralo biti, pa obstajajo okoliščine, 
ki jih je vredno premisliti.
Najprej se lahko vprašamo, zakaj je Fahr v svojem načrtu portal sploh vrisal, saj 
kaže stanje, kot naj bo realizirano. Tako je predvidel tudi stranski vhod v prvi tra-
37
 Cf. Oter Gorenčič 2009, cit. n. 2, p. 297, figg. 385–386, p. 324, fig. 430; Badovinac 2011, cit. 
n. 24, p. 180, fig. 17; Oter Gorenčič 2015, cit. n. 31, p. 21, fig. 9.
38
 Oter Gorenčič 2015, cit. n. 31, p. 21. V avstrijskih načrtih prezidav je bilo običajno, da so do -
dane dele obarvali svetlorožnato, dele, ki jih bo treba odstraniti, pa svetlorumerno, a ne vedno. Za 
nekaj objavljenih primerov gl. Bojan Cvelbar – Metoda Kemperl – Zdenka Semlič Rajh , Načr-
ti okrožnih inženirjev in mestnih zidarskih mojstrov na slovenskem Štajerskem (1786–1849), Celje, 
Maribor 2008. Za informacijo se najlepše zahvaljujem kolegu dr. Robertu Peskarju. Tega običaja so 
se pri nas držali še po prvi svetovni vojni. 
39
 Cf. Fahrov naris zvonika; Oter Gorenčič 2009, cit. n. 2, p. 297, fig. 386.
3. Špitalič, c. Marijinega obiskanja, tloris sedanjega stanja (risal Ivo Gričar, 2010) 

28
JANEZ HÖFLER
veji južne stene, ki ga prej ni bilo in o katerem bo še govor. Druga zadeva, ki zah-
teva komentar, je zamisel, da bo vzhodna stranica zvonika odprta v ladjo oziroma 
da bo pritličje zvonika podaljšek ladje. Zamisel je enkratna in nima prave primer-
jave. Spomeniško gradivo slovenske romanske arhitekture razkriva, da so zvoniki, 
ki so jih sekundarno prislonili na zahodno fasado, na vzhodni strani vselej zaprti: 
fasada je s prvotnim vhodom ohranjena. Enako velja tudi za druge srednjeveške 
zgradbe pa tudi za nove baročne in postbaročne, vsaj na slovenskem Štajerskem. V 
tujini, posebej v Avstriji in Nemčiji, je veliko primerov, ko so romanskim cerkvam 
na zahodu prizidali zvonik ali prislonili preddverje, portal ohranili. Zato se lah-
ko vprašamo, ali si je Fahr resnično zamislil, da bo vzhodna stranica novega zvo-
nika odprta v ladjo, ali pa naj bo ta vendarle zaprta s portalom, ki ga tu prej ne bi 
bilo in bi ga bilo treba pripeljati od drugod. Nenazadnje vzbuja pozornost dejstvo, 
da levo ostenje krasijo kapiteli starejšega tipa, izhajajočega iz palmetnega kapitela, 
kakršnih v notranjosti cerkve ni. Pri tem bi bilo treba upodobitev Jagnjeta božjega 
v luneti portala kljub vsej mogoči polemiki interpretirati kot znamenje sv. Janeza 
Krstnika, ki sta mu bila posvečena tako zgornja cerkev kot samostan sam. Prav v 
tem bi se lahko skrival namig, da bi bil portal lahko prenesen iz zgornjega samo-
stanskega kompleksa.
Druga problematična točka spodnje cerkve v Špitaliču je njen južni portal 
(sl. 4). Da je bil ta na sedanjem mestu vzidan sekundarno, je bilo že povedano. Ra-
zlog za takšno sklepanje je dejstvo, da je segel v leta 1994 odkrito romansko okno, 
namesto katerega so po vzidanju portala nad njim odprli novo psevdoromansko 
okensko odprtino, poleg tega pa ne leži v osi traveje, marveč je malo pomaknjen 
proti vzhodu. Položaj izvirnega romanskega okna kaže, da tu prvotno portala ni 
moglo biti, kje se je pred tem nahajal, pa je ostalo predmet diskusije. Bogdan Ba-
dovinac, ki se je po odkritju romanskega okna nad portalom leta 1994 prvi soočil 
s tem vprašanjem, je razvil tezo, da je prvotno stal na nasprotnem delu severne 
stene, kjer se še razpozna njegov prag, nad njim pa je zazidana odprtina.
40
 Oter 
Gorenčičeva je takšno razlago zavrnila, iz obravnave portala pa je razvidno njeno 
mnenje, da še stoji in situ.
41
 Da je segel v romansko okno, bi se dalo razložiti tako, 
da je nastal v drugi gradbeni fazi cerkve, v to, zakaj ni bil postavljen v osi trave-
je in kaj se je zatem dogajalo z oknom, ali so ga pustili ali zadelali, pa se avtorica 
ni spustila. Potem ko je Bogdan Badovinac v svojem poročilu o konservatorskih 
40
 Cf. i. a. Bogdan Badovinac , Špitalič pri Slovenskih Konjicah, Varstvo spomenikov. Poročila, 37, 
1998, p. 120; Bogdan Badovinac , Špitalič pri Slovenskih Konjicah, Varstvo spomenikov, Poročila, 
44, 2008, pp. 274–277. 
41
 Oter Gorenčič 2009, cit. n. 2, pp. 298–299, 326. 

29
ZUZ – LIV – 2018
4. Špitalič, c. Marijinega obiskanja, južni portal 

30
JANEZ HÖFLER
raziskavah zgradbe potrdil svojo tezo o prvotnem mestu južnega portala v sever-
ni steni,
42
 se je Oter Gorenčičeva v posebnem prispevku ponovno in temeljiteje 
lotila te teme.
43
 Četudi je opozorila na določene nejasnosti, je ostalo njeno mne-
nje nespremenjeno.
In kaj nam o tem pove Fahrov tloris (sl. 2)? Ustrezni del severnega zidu je ho-
mogen; portala, če je tu kdaj bil, v njegovem času ni bilo več. V ustreznem delu 
južnega zidu je vrisan vhod v osi traveje in ne malo pomaknjen proti vzhodu, kot 
je bilo realizirano.
44
 Po našem prepričanju ne gre za napako, marveč za načrt, kje 
naj bi prebili novi vhod. Do spremembe je moralo priti po nameri, da se v ladji 
zgradi pevski kor, ki ga Fahr še ni predvidel. V novem stanju vhod v osi traveje 
ni bil mogoč in je bilo treba njegov položaj premakniti. To se je moralo zgoditi 
med zidavo zvonika, do posvetitve cerkve leta 1838, ali kmalu zatem.
45
 Takrat 
so tudi prvotno okno zazidali in nad vhodom, kjer so vzidali portal, odprli novo 
psevdoromansko.
Kot je bilo povedano, je bila v Fahrovem času severna stena, kjer naj bi bil prvo-
tno nameščen sedanji južni portal, zazidana. O tem, da je bila tu nekoč vratna od-
prtina, glede na najdbe ni dvoma, vprašanje pa je, če jo je izpolnjeval prav ta portal. 
Oter Gorenčičeva je to možnost zanikala, saj naj bi po njenem mnenju svetla odpr-
tina njegovi velikosti sicer ustrezala, a naj bi bila ohranjeni prag in na novo zidani 
talni zidec za njegovo ostenje preozka.
46
 Izmere, ki jih je opravil Robert Peskar in 
predstavil v rekonstrukciji prvotnega stanja (sl. 5),
47
 te pomisleke odpravljajo. Mo-
žnost, da gre tu za prvotno mesto današnjega južnega portala, torej obstaja in je 
zelo verjetna. Kljub temu se v kontekstu zgornjega razmišljanja moramo ustaviti 
ob hipotetični alternativi, da bi portal izviral od kod drugod. Opozorili smo že na 
to, da so portal v južno steno vzidali šele med gradnjo zvonika ali zatem, a ga leta 
1833, ko je nastal Fahrov tloris, v severni steni ni bilo. Ali so ga odstranili že prej 
in ga nekje deponirali z namenom, da ga vzidajo v južno steno? To je malo verje-
tno. Poleg tega je treba opozoriti na to, da iz tlorisa ni razvidno, da bi Fahr za vhod 
42
 Badovinac 2011, cit. n. 27, p. 169 in passim.
43
 Mija Oter Gorenčič , Južni portal spodnje cerkve nekdanje Žičke kartuzije in situ ali ne, Acta 
historiae artis Slovenica, 20/2, 2015, pp. 11–25. 
44
 Cf. tudi tloris današnjega stanja (sl. 3).
45
 Tako upravičeno Badovinac 2011, cit. n. 27, p. 169.
46
 Oter Gorenčič 2009, cit. n. 2, p. 298; Oter Gorenčič 2015, cit. n. 43, pp. 15–16.
47
 Robert Peskar , Umetnostni značaj žičke kartuzije, 850 let Žičke kartuzije, Vestnik, 29, Ljubljana 
2019 (v pripravi za natis). Kolegu Peskarju se podpisani najlepše zahvaljuje za posredovanje rekon-
strikcije.

31
ZUZ – LIV – 2018
predvidel sedanji portal. Narisana je le preprosta vhodna odprtina, takšna kot na 
zahodni strani zvonika, le malo ožja. Avtor je bil pri označbi zahodnega portala 
natančen in je nakazal njegovo stopničasto obliko skupaj s sklepnima stranicama, 
ki sta ju prekrila severni in južni zid zvonika. Tega pa pri južnem vhodu ni. Glede 
na to, da v Fahrovem času portala na severni strani cerkve ni bilo in da ga Fahr 
tudi ni načrtoval za južni vhod, se moramo vprašati, kje bi lahko stal. Da bi bil na 
sedanjem mestu, kljub zatrjevanju Oter Gorenčičeve ni mogoče. Tudi kje drugje 
v severni ali južni steni ladje za to ni možnosti. Tako bi ostala najbolj naravna re-
šitev, namreč, da imamo pred seboj prvotni zahodni portal.
48
 Njegova velikost bi 
bila prav primerna za velikost same zgradbe, medtem ko je sedanji portal za zgrad-
bo nekoliko predimenzioniran. 
48
 V tlorisu špitališke cerkve, ki ga je leta 2010 izrisal Ivo Gričar (sl. 3), se je zgodila zgovorna na-
paka, in sicer, da je zid prvotne zahodne fasade potegnjen do sredine, kjer je naznačena vhodna od-
prtina. Po pisni informaciji, ki jo je 6. maja 2018 podpisanemu prijazno posredoval kolega Bogdan 
Badovinac, arheološke raziskave temeljev na tem mestu zaradi pomanjkanja sredstev ni bilo, zato 
te rekonstrukcije ni mogoče potrditi (in po mnenju podpisanega tudi ne zanikati). Zanimivo je pač, 
da je s to rekonstrukcijo nehote nakazano stanje fasade z vhodom, kjer naj bi bil po naši alternativni 
hipotezi nameščen sedanji južni portal. 
5. Špitalič, c. Marijinega obiskanja, rekonstrukcija severnega stranskega portala s sedanjim južnim 
(fotomontaža Robert Peskar) 

32
JANEZ HÖFLER
Ostaja torej še zadnja naloga, da ugotovimo, od kod bi v primeru, da naša hipo-
teza drži, lahko prenesli sedanji špitališki zahodni portal. Poslopja bratovske hiše 
so do začetka 19. stoletja že toliko propadla, da ni verjetno, da bi se v celoti ohranil 
takšen arhitekturni kos. Zato pride v poštev zgornji samostanski kompleks. Nje-
govo stanje je bilo do tistega časa mnogo boljše kot pol stoletja zatem, ko ga kažejo 
risbe Karla Haasa in drugih obiskovalcev kartuzije,
49
 saj je cerkev po zatrtju samo-
stana leta 1782 še neko obdobje, do leta 1808, lahko služila kot sedež novo ustano-
vljene župnije in zatem kot podružnica župnije v Črešnjicah, dokler niso ponovno 
ustanovili župnije v Špitaliču. Vendar je zaradi nezanesljivih starejših upodobitev 
samostanskega kompleksa – te si v razporeditvi posameznih stavb, njihovih ve-
likostnih razmerjih in nadrobnostih med seboj nasprotujejo, vsaj deloma so sad 
fantazije, predvsem pa ga kažejo večjega, kot je bil v resnici
50
 – in skromnega sta-
nja ostankov v današnjem stanju težko ugotoviti, kje bi bil lahko nameščen. Nekaj 
49
 Objave Zadnikar 1972, cit. n. 2, pp. 163ss.
50
 Objave Zadnikar 1972, cit. n. 2, pp. 195, 161; Nataša Golob , Žička kartuzija v rokopisih in li-
stinah Zgodovinskega arhiva Celje, Celje 2007, p. 9; Revitalization of the Carthusian Monastery at 
Žiče (ed. Mateja Golež), Ljubljana 2009, p. 14.
6. Žiče, tlorisna rekonstrukcija zgornjega kompleksa kartuzijanskega samostana, izrez s cerkvijo 
in delom malega križnega hodnika. Legenda: 1. Novejši bratovski prehod; 2. zazidani romanski 
bratovski prehod; 3. Romanski meniški prehod; 4. Novejši meniški prehod (risal Ivo Gričar,  
po Stopar 1999) 

33
ZUZ – LIV – 2018
je gotovo, in sicer, da ni krasil zahodne fasade cerkve. Tam se je še ohranila vho-
dna odprtina, ki je za velikost portala preozka,
51
 lahko pa je celo občutno mlajša.
52
Pri iskanju morebitne pozicije današnjega zahodnega portala špitališke cerkve 
v zgornjem samostanskem kompleksu smo torej prepuščeni golemu ugibanju. Še 
več. Ob ogledu ruševin se pokaže, da ni mesta, kje bi lahko z gotovostjo stal. Edi-
no oporno točko ponuja izboljšani tloris cerkve in vhodnega dela v samostan, ki ga 
je izrisal Ivo Gričar, in sicer gre vhod v mali križni hodnik med cerkvijo in refek-
torijem (sl. 6). Širina (350 cm) je enaka širini špitališkega portala. Obstoj malega 
križnega hodnika je izpričan leta 1202, ko je Rudolf iz Roža v njej izdal že spredaj 
omenjeno listino za samostan,
53
 zatem leta 1206 v darovnici Otokarja Konjiškega.
54
 
Povsem mogoče bi bilo, da bi bil vhod v mali križni hodnik, takrat pač še neobo-
kan, zaradi njegove reprezentančne funkcije posebej odlikovan, saj je bil to edini 
prostor, kamor so lahko spustili goste. Stanje na terenu pa tudi ta predlog posta-
vlja pod vprašaj. Današnji nivo križnega hodnika in tudi drugih delov samostana 
severno od cerkve je zaradi nasutja, potrebnega zaradi vlažnosti terena, za okoli 
130 cm višji od romanskega nivoja.
55
 Če bi portal stal tu in bi se neokrnjeno ohra-
nil do 19. stoletja, bi ga morali po nasutju menda v 15. stoletju, ko so križni hodnik 
tudi gotsko obokali, na novi višini ponovno sestaviti. To pa si je težko zamisliti, 
čeravno moramo pripomniti, da ustreznega arheološkega izkopavanja, ki bi poka-
zalo spremembe arhitekturnih sestavin križnega hodnika po nasutju, razen tik ob 
severnem zidu cerkve ni bilo.
V zgornjih vrsticah smo poskusili pokazati na pomisleke, ki uveljavljenega pre-
pričanja o prvotni poziciji obeh špitaliških portalov – zahodnega v fasadi cerkve, 
51
 To je – sicer ne v tej povezavi – slikovno predstavil tudi Ivan Stopar; Ivan Stopar , Arhitektura 
je knjiga, ki jo je treba brati, 50 let Gorenjskega muzeja. Avguštinov zbornik (edd. Beba Jenčič – Ana 
Lavrič), Kranj 2003, pp. 98–99. Cf. tudi Oter Gorenčič 2009, cit. n. 2, p. 308. 
52
 Po Oter Gorenčičevi (cf. n. 51) zmotno mnenje, da naj bi zahodni portali pri zgodnjih kartuzijan-
skih cerkvah ne bili nujno potrebni, ki ga avtorica pripisuje Marijanu Zadnikarju (Zadnikar 1972, 
cit. n. 2, pp. 50, 57), je v resnici mnenje Jamesa Hogga, ki ga kot vodilnega poznavalca kartuzijanov 
tudi sama redno citira. Cf. tudi Ivan Stopar , Paralipomena k ecclesii maior Žičke kartuzije. Prispe-
vek k romanski podobi Žičke kartuzije ob njeni predvideni predstavitvi, Šumijev zbornik. Razisko-
vanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem ob dvajsetletnici Znanstvenega inštituta (ed. Jadranka 
Šumi), Ljubljana 1999, p. 501.
53
 »Actum in porticu eiusdem sancti Joannis« (sc. cerkve); cf. supra, n. 8. Termin porticus je pri 
samostanih pomenil sprejemni prostor za nesamostanske ljudi (locutorium), kakršnega v Žičah po-
sebej ni bilo, ali pa na splošno križni hodnik; Carolus Dufresne du Cange , Glossarium Mediae et 
Infimae Latinitatis. Tomus Quintus, Parisiis 1845, p. 364. 
54
 »Actum est hoc in claustro prefatę ecclesię«; Zahn 1879, cit. n. 8, p. 119, no. 77; Kos 1928, cit. 
n. 8, p. 65, no. 109.
55
 Zadnikar 1972, cit. n. 2, pp. 212–214.

34
JANEZ HÖFLER
sedanjega južnega v zahodni traveji severne stene – sicer ne omajajo, a odpirajo 
nekaj vprašanj. A ta niso relevantna za oceno o pomenu špitališke cerkve v pora-
janju zgodnjegotske arhitekture v našem, a tudi širšem prostoru. Z nastankom do 
leta 1192 ali kmalu zatem predstavlja prvo pričevanje novega sloga v tem delu Sre-
dnje Evrope, neposredno preneseno iz Francije. Tako ostaja v veljavi mnenje o nje-
ni izjemni umetnostnozgodovinski vrednosti, kot so jo definirali nekateri pisci, a 
jo drugi neupravičeno izpodbijali. 
 
Viri ilustracij: Fototeka Oddelka za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani 
(1); Župnijski arhiv Špitalič, foto Robert Peskar (2); Mija Oter (4); Robert Peskar (5); po starejših 
publikacijah (3, 6) 

35
ZUZ – LIV – 2018
Noch einige Erwägungen zur Geschichte  
des Kartäuserklosters zu Žiče/Seiz und zur Marienkirche  
zu Špitalič
 
ZUSAMMENFASSUNG
 
Angesichts der neueren irreführenden Deutungen in der Fachliteratur werden in dem 
vorliegenden Beitrag die geschichtlichen Daten nochmals zusammengefasst, welche 
die Baugeschichte des Kartäuserklosters zu Žiče/Seiz in der heute slowenischen Un-
tersteiermark und der dazugehörenden Brüderkirche, Kirche der Konversen, zu Špita-
lič rekonstruieren lassen. Das Kloster, das erste dieses Ordens im Heiligen Römischen 
Reich, wurde im Jahre 1151 von Markgraf Otakar III. von Steiermark gegründet und 
um 1164 durch die direkt aus Frankreich gekommenen Mönche besiedelt, die bereits 
um 1160 im benachbarten Ort Konjice/Gonobitz eine vorübergehende Wohnstätte ge-
funden hatten. Die zwar verfälschte, aber inhaltlich zuverlässige Gründungsurkunde 
wird mit 1165 datiert, wobei es sich um einen Zeitraum vom 25. Dezember 1164 bis zu 
Otakars Tode am 31. Dezember desselben Jahres gehandelt haben muss. Die Siedlung 
wurde wohl bereits im Jahre 1164 soweit provisorisch errichtet, dass die Mönche mit 
ihrem Ordensleben beginnen konnten, aber deren eigentlicher Ausbau dauerte noch 
Jahre. Aus der Mahnung, die Papst Alexander III. 1177 an Prior und Mönche der Kar-
tause adressierte, ist ersichtlich, dass für die Fertigstellung der Siedlung noch Mittel 
fehlten. Die Lage muss sich jedoch mit einer zusätzlichen Dotation Otakars IV., des 
inzwischen zum Herzog erhobenen Sohnes des Stifters, im Jahre 1182 verbessert ha-
ben. Anhand einer Bulle des Papstes Lucius III. von 1185, eine Weihe in Žiče betref-
fend, lässt sich schließen, dass die Kirche damals bereits vollendet war. Die Weihe 
wurde aber erst am 11. März 1190 durch Patriarch Gottfried von Aquileia vollzogen.
 Für die Brüderkirche in Špitalič fehlen solche Daten. Laut klösterlicher Überliefe-
rung soll sie Otakar IV. zum Seelenheil seines Vaters errichtet haben. Demnach muss 
sie bis zum Tode des Erbauers im Jahre 1192 oder kurz danach erbaut worden sein. 
Trotz späterer Änderungen hat sich die kreuzrippengewölbte Kirche im Baukern fast 
unangetastet erhalten. Ihre erstaunlich frühen frühgotischen Elemente, vor allem 
Knospenkapitelle an den Portalen und an der Sitznische im Chor, die sich nur durch 
Einsatz französischer Bauleute erklären ließen, führten zu Spekulationen über ihre tat-
sächliche Entstehungszeit. Die Hypothese, die Kirche sei in zwei Bauphasen errichtet 
worden, von denen die zweite, frühgotische, erst in die Zeit nach 1200 bzw. um 1210 
mit Hilfe Leopolds VI. von Babenberg als Gönner der Kartause fallen sollte, hat sich 
als unbegründet erwiesen. Sie ist aus einem Guss nach einem festgelegten Konzept 
entstanden. Am Schluss des Beitrags werden die Probleme um den ursprünglichen An-
bringungsort der beiden Portale, des Hauptportals, heute an der Westseite des Turms 
eingebaut, und des südlichen Seitenportals, angesprochen.  

 
[Höfler 2] Johann Fahr, načrt za prezidavo c. Marijinega obiskanja v Špitaliču  
(1833, Župnijski arhiv Špitalič)