Poglavje o slovenskem učiteljstvu Poglavje o slovcnskem učitelju je v vsčj svoji bednosti vendarle bistveh del slovenske kulturne in politične zgodovine zadnjega polstolctja. Povsod pričujoč — nikjer spoštovan, povsod potreben — nikjer upoštevan hodi slovenski učitelj svojo trnjevo pot od časa, ko se je ob kresanju svetovnonazornih trčenj užgala v njem prva medla lučka lastnega življenjskega nazora, ko je začutil v sebi prvc klice prebujajoče se osebnosti. Tu začenja njegova tragika, nujna v razvoju malega naroda, ki je gradil svojo kulturo bolj pod vplivom zunanje,ga pritiska nego >iz lastne notranje potrebe. Slovenske mase so sc sicer že uvrstile v mogočen pohod za svojo staro pravdo, a naša zgodovina ne ve ničesar poročati o sličnem pohodu za našo »šolsko pravdo«. Osnovna šola nam je b.ila tako rekoč oktroirana, ž njo prav tako osiiovnošolski uoitelj. Stopil je v svet kot nezakonsko dete in usodni »kaj pa je tebe trcba bilo« ga spremlja skozi vso njegovo življenjsko pot. Nič čudnega, če je ta grenak občutek »nebodigatreba« vtisnil tako pri poedincu kakor prd vsem stanu trpko zavest manjvrednosti, ki si je dajala od easa do časa duška v psevdorevolucionarnih zaletih, porojenih iz potrebe po lastnem uveljavljanju. Slovenski učitelj je postal tako vsled svojega socialnega položaja nujno najhvaležnejši objekt individualne psihologije. Po eni strani potreba po močnih zaščitnikih, po drugi pa neko fdktivno samopovzdigovanje, ki se je izživIjalo v »kulturnem pionirstvu«, vse to bedno hotenje en sam tuleč izraz psihološkega kompleksa slovenskega učitcljstva. Iz te mučne dileme so sc rešili le posamezniki v samostojno osebnostno življenje, kar pa — naravno — ni moglo vplivati na socialni položaj stanu. V splošnem je ostal učitelj vsa zadnja desetletja dirigiran cerkovnik in organist, pevovodja in režiser, slavnostn.i govornik in vočen tajnik vseh mogočih društev, kulturni pionir po poklicu. vedno v prvih vrstah prosvetne fronte, od koder so v zaledje držale vodilne vajeti generaln-ega štaba slovenskih političnih tvorcev. Iz tega vse prej kot zavidljrvega položaja so se porajali konflikti navzgor in navzdol, v stanu samem so pa zazijala brezna nezaupanja in nestrpljivosti, vse v večjo čast učiteljskega »tovairištva«, ki je postalo tako ironija vseh ironij. To ozračje je postalo neizčrpen vi:r tragikomičnih literarnih junakov iz učiteljskih vrst. Kjerkoli se je slovenska lepa knjiga obrnila k p.ravemu ljudskemu vrelu, je morala neizogibno zadeti na učiteljske kulturne prednje straže. Zdravilo je bilo grenko, a potrebno in učinkovito. V takem stanju ie zajela učiteljstvo svetovna vojna. Kakor vsak velik pretres, je tudi ta neizmerna smrtna vihra izkristalizirala v človeških spoznanjih marsikaj, kar bi sicer še dolgo skrivalo svoje temno bistvo. Od mnogih bleščečih gesel in kulturnih fraz, ki so mogle skozi desetletja zavajati in omamljati razne romantike, ni preostalo drugega nego kup črepinj. Nežtete politične in kulturne fikcije so izginile kakor kafra pod krutim udarcem štiriletne morije razbesnelih človeških strasti. Povojna resničnost je daleč, daleč od vsega, kar si je predstavljalo politično zapečkarstvo v dnevih vojne navdušenosti. Klasična socialna piramida se je zamajala. bedni so postali bednejši, bogati bogatejši, med obemi zija praznina, ki grozi s socialnim razpadom piramide. Cloveštva se je polotila panika. Kje so nekdanji voditelji? Kje so vodilni politiki in gospodarstveniki, ki so še pred kratkim tako ponosno držali vajeti v svojih rokah in si domišljali, da vodijo človeški razvoj? Kai pomenijo danes njihovi programi, ko sc podira stavba, v kateri so se tiskali? Vse je na begu! Za njimi potop! Ali naj mogoče m,i učitelji pobiramo vajeti, s katerimi so nas nekoč vodili v prve vrste in naj jih jim potiskamo v tresoče roke? Ne, učitel) deli mnenje našega kmeta in delavca, ki |u pozna od blizu in ve, da so nekdanje vodilne roke ohromele in da je panika najislabši svetovalec v bojnem metežu. Dovolj je Hvastij, Komarjev in Kačurjev! Novo stanje rodi nove naloge, ki vstajajo pred nami iz našega spoznanja. »Tovarištvo« mora postati tovarištvo, novc vajeti nai bodo naša prostovoljna stanovska disciplina, najboljše jamstvo za solidaren, zavcsten nastop v času, ko bivši krmilarji zapuščajo brod in posadko in ju prcdajajo viharju na milost in nemilost. L. G.