Poleg ratvujne slike mestnega obzidja in njegove neposredne soseščine od konca XVIII. 
stoletja, torej od padca obzidja do svetovne vojne, je podal Schlosser tudi topografijo in kro-
niko mariborskih mestnih utrdb z njih tehničnim opisom od najstarejših dob do porušitve 
(Die Befestigungen Maribors und deren Geschichte, oziroma Maribor als Festung, 30. jul., 
6. avg., 10., 17., 24. sept., 8., 15. okt. in 26. nov. 1939). Tako je dospel nazaj v predzgodovino 
in prvič pri nas lokaliziral vsa podravska gradišča (Anfange des Befestigungswesens auf dem 
Boden der Umgebung Maribors, 25. jun. in 9. jul. 1939) ter zanimivo rekonstruiral najstarejšo 
mariborsko utrdbo kot istovrstno gradišču pod Limhušem (Vom Ringwall Limbuš zur Festung 
Maribor, 16. jul. 1939). 
S temi izrazito gradbenozgodovinskimi in posestnimi poročili v neposredni zvezi so pri-
spevki o predmestnem okolišu današnje Cvetlične ulice (Gratzer Vorstadt, 7. in 21. nov., d. 
in 12. dec. 1937), kjer izhaja Schlosser iz študija ledinskih imen, ki so mu važen vir tudi za 
najstarejšo zgodovino utrdb, zlasti v mariborski okolici. Vzporedno je podal topografska 
razdejanja Maribora po potresu 1318 (1348 wird Maribor durcli Erdbeben zerstiirt, 21. maja 
1939) in po požaru 1648 (Stadt Maribor abgebrannt, 13. febr. 1938). Od ostalih člankov za-
služi omembo objava Puffove rokopisne beležke o najdbah novcev v mariborski okolici 1852 
(Aus einer Handschrift Dr. R. G. Puffs, 16. jan. 1938): Novec Nerona (najden na koruznem 
polju v Studencih), bronast rimski cesarski novec (v vinogradu nad Svečino), 3 barbarski 
keltski novci (v vinogradih med Kamnico in Sv. Petrom) ter 60 brakteatov Otokarja II., ka-
tere so našli pri gradnji hiše mizarja Schmidla v današnji Strmi ulici. F r a n j o Baš. 
VODOVNIK JURIJ. Tega zanimivega ljudskega pevca s Pohorja so se v zadnjem času 
spomnili France Črnec v Slov. domu 4. januarja 1939 (z nepodpisanim člankom »Osem-
desetletnica smrti Jurija Vodovnika«), dr. Franc M i š i č (Dr. Frami) v dnevniku Mariborer 
Zeitung 9. apr. 1939 (»Des Bachernpoeten Jur Vodovnik Autobiographic« — s prevodom 
Vodovnikove avtobiografske pesmi) in Drago Bajt v Jutru 14. aprila 1939 (»Tam, kjer 
bridka arnika deliti...«). Bajtov članek je v glavnem posnet po Mišičevcm, pa tudi Črnec 
in Mišič obnavljata po večini samo žc od drugod znane podatke. Novo je morda v Črnčevem 
članku zanimivo, dasi nekoliko nejasno sporočilo, kako je Vodovnik pri »komponiranju« 
svojih pesmi skušal posnemati ritem valujoče vode, v Mišičevem pa navedbe o Vodovnikovib 
rokopisnih zbirkah, zlasti to, da je na svojih potih in romanjih iz svoje zbirke oddajal 
posamezne pesmi za denar ali pijačo. Ali je bilo to res, bo seveda težko izpričati. Sodobno 
poročilo, ki o njegovi zanesljivosti nimamo vzroka dvomiti, pravi (v Novicah 1851, 301), da 
Vodovnik, ko »po Pohorji berači, nosi koš brez d n a, v znamenje, da no"e veči milošnjc, 
kakor tolikšne, ki mu je za vsakdanji živež potrebna«. To kaže človeka duha, človeka, ki 
gmotnim dobrinam ni dajal posebne cene, vsaj ne prvenstva. 
Mimogrede omenja Vodovnika dr. Franc Mišič tudi v članku »Die Ilerren von 
Lindeck« (Mariborer Zeitung 4. junija 1939), kjer v svobodnem prevodu objavlja njegovo 
pesem »Od Landeškcga grada«. 
Vsekakor bi Vodovnik zaslužil, da se njegove pesmi, kolikor jih jc še mogoče zbrati, 
izdajo, kakor to Črnec v svojem članku napoveduje. Želeti pa jc, da se priredi izdaja z 
zadostno kritičnostjo in se tudi opremi s primernim uvodom in potrebnimi pojasnili. Zlasti 
bo treba pažnjc pri izbiri pesmi, ker se nekatere pripisujejo Vodovniku po krivem (n. pr. 
»Pokopač«, ki je v Drobtinicah 1862, 261 označen kot Šrolov), pa tudi pri redakciji besedila, 
ker se je v skoraj stoletnem ustnem izročilu prvotna oblika marsikje skvarila in zabrisala, 
deloma tudi okrnila. V zvezi s tem bo tudi potrebno, da se pesmi vsebinsko in metri'no 
analizirajo ter določi Vodovnikovo mesto v okviru naše ljudske pesmi. Morda nam prinese 
tako izdajo 150-lctnica pevčevega rojstva, ki ho čez dve leti? J. Glaser. 
MRAVLJINJAKI NA POHORJU. V Našem rodu 1939/40, 50—52 je Anton Ingolič 
v članku »Nabiralci mravljinčjih jajc« opisal pohorskegu mravljinjaka, kakor ga je nekje 
pod Klopnim vrhom imel priliko opazovati pri njegovem poslu: kako nabira mravljinja 

jajca (bube) in jih suši, da jih potem proda kot ptičjo krmo. Glavno njegovo delo je v 
tem, da jajca, ki zanj edina prihajajo v poštev, loči od mravelj in igličevja. Deloma stori 
to že na licu mesta, ko jih s kuhalnico zajame iz mravljišča in jih preseje z rešetom. Na 
pripravnem prostoru, kamor jih, spravljena v vrečo, znosi v košu, jih nato nasiplje na 
otoček, ki ga ima nalašč za to napravljenega sredi kake tekoče vode. Na otck zasadi 
smrekovih vej, pod katere mu mravlje znosijo jajca kot v novo mravljišče. Od tam jih 
zdevlje na ogreto plahto, kjer mravlje s pomočjo cunje odstrani in strese nazaj v gozd, 
jajca pa primerno posuši. 
Posel — ki je prepovedan -— je mogoče opravljati samo preko poletja, torej samo 
za postranski zaslužek. Danes naletimo na kakega mravljinjaka le še izjemoma, svoj čas 
pa jih je bilo najti baje po vsem Pohorju in tudi po sosednem ozemlju (n. pr. pred vojno 
v Hudem kotu nad Ribnico, med Št. Danijelom in Strojno, po vojni nad bistriško grabo 
pod Sv. Jernejem nad Muto). Sam se spominjam starega mravljinjaka iz početka stoletja, 
ki je imel svojo postojanko pičle pol ure pod Areliom, v smeri proti Rušam, v Robnikovem 
(po domače Čandrovem) gozdu; kraj se še danes imenuje »pri tnravljinji bajti«. Doma je 
bil s hoškega Pohorja, kjer je bil lastnik stop za phanje, vendar je prihajal nabirat 
mravljinja jajca redno vsako poletje, dokler ni med svetovno vojno umrl. Posestniku bajte, 
v kateri je v tem času stanoval, je dajal za vsako sezono po en mernik prosene kaše. 
Kolikor se še spominjam tehnike njegovega dela in kolikor mi je poizvedel o tem g. Davo-
rin Lesjak v Rušah še od drugih očividcev (za kar se vsem najlepše zahvaljujem), se je 
v bistvu strinjala s tem, kakor je to izumirajočo narodopisno zanimivost naših gozdov v 
navedenem članku opisal Ingolič. Dopolnjujem njegov opis samo z nekaterimi podrobnostmi, 
ki so ali nove ali deloma drugačne. Otoček, ki se ga je mravljinjak pri svojem poslu 
posluževal, je imel l'/2 do 2 m premera; vanj je v sredi napravil kakih 25 cm globoko in 
30 cm široko jamico ter jo rahlo pokril z vejicami. Ko je mravlje zasipal na otok (delal 
je to samo ob sončnem vremenu), so znosile jajca v jamico pod vejevje, da jih skrijejo. 
Čez vse je vrgel vrečo in mravlje, čim so zlezle 11a njo, stresel v gozd; to je ponavljal, 
dokler je bilo potrebno. Jajca je nato posušil na soncu. Janko Glaser. 
Društveni glasnik. 
Muzejsko društvo v Ptuju. 
Redni letni občni zbor MDP se je vršil v sredo, 29. marca 1939 ob 17. uri v relektoriju 
mestnega Ferkovega muzeja v Ptuju. 
Predsednik dr. Josip Komljanec je ugotovil sklepčnost in pozdravil v kratkem 
nagovoru vse navzoče. Poudarjal je potrebo, da se pripravljalna dela za vinarski muzej 
čimprej zaključijo. Pridobiti je predvsem javnost in oblasti za novo ustanovo, ki bi se kol 
samostojen oddelek priključila sedanjemu muzeju. Treba bo tudi zbrati zadevno gradivo 
med ljudstvom, da se ohranijo tudi narodopisne posebnosti naše vinorodne okolice, predvsem 
Haloz in Slovenskih goric. 
Poročilo o društvenem delu je podal tajnik A. S m o d i č. Kakor vsa leta je muzej 
pridobil nekaj rimskih najdb iz velikega rimskega grobišča na Zg. Hajdini. Pomembne so 
žare razne oblike in velikosti, vrči, lončki, sklede, 3 oljenke s pečatom FORTIS, dalje dve 
veliki noriško-panonski kmetski fibuli in ostanki tretje, razno Icpotično okovje iz brona, 
gumbi, igle itd. Vsako leto se na tem mestu mnogo rimskih najdb uniči pri kopanju gramoza 
in društvo bo moralo skrbeti, da se čimprej začne s sistematskim izkopavanjem antične 
nekropole. 
Univ. prof. dr. R. Saria je nadaljeval svoja raziskavanja rimskega vodovoda v bližini