LOJZE KRAKAR, UMRITE, MRTVI. Ta drobna knjižica* tematsko vezane poezije na taborišče in njegove posledice ima neko dragoceno lastnost: vsebinska in pesniška izpoved sta podani v nenavadno izklesani pesniški obliki, v mozaiku klasičnih verzov in podob, kakršne so zapustila v prizadetem taboriščna leta. V ta sklop se smiselno veže tudi pesnikov izpovedni prijem, da je osebna doživetja
* Lojze Krakar, Umrite, mrtvi. »Borec« 1965.
1308
objektiviziral v pretresljivih podobah doslej največjega pekla na zemlji in hkrati ohranil osebno prisotnost, osebni, človeški protest proti nasilju nad ljudmi v imenu katerekoli ideje.
Po skladnosti izraza in izpovedi sodijo na prvo mesto pesmi Balada o liričnem uporniku, Auschvvitz. Križev pot. Vsi moji otroci in V dolini rož. Vsaka izmed teh pesmi podaja značilno podobo iz nacističnega pekla, predstavljeno zaokroženo, iz katere nujno sledi vtis groze nad človeško bedo in protest: >Upor. ki se mu pravi pesem.« Te pesmi imajo prepričljivo moč, da v bralčevi zavesti sprožijo predstave, ki morajo spominjati na mogočne freske, katerih doživetje učinkuje lirično.
Pesmi, kakor Človek z mesecem, ki ima zobno protezo. Razvoj turizma. Upokojeni zločinci in nekaj drugih gotovo dopolnjujejo osrednji izpovedni del. toda moč doživetja je očitno ohlapucjša. saj so pojavi, iz katerih so se te pesmi porodile, drugačne narave in terjajo bolj razumski pristop. Osnovnemu izpovednemu jedru doživetja groze pa brez dvoma dodajajo še neko časovno dimenzijo.
Podobo zbirke Um rite. mrtvi dopolnjujejo grafike Vladimira I.akoviča. nastale so iz samostojnega doživetja taboriščne groze in nasilja in tako le delno ilustrirajo Krakarjeve, v besedah podane freske taboriščnega pekla.
France   V urnik
1309