Kronika
Dr. Milan Šifrer — sedemdesetletnik
Neustavljivi tok časa, v katerem se hkrati z našimi življenji odvijajo milijonletja zemeljske zgodovine, ne da bi večina karkoli opazila, je bilo tisto, kar je Milana Šifrerja vznemirjalo od mladih let in čemur je posvetil celotno štiridesetletno, zelo uspešno znanstveno kariero. Začelo seje s preprostimi študentskimi iskanji, ki jim je znal prisluhniti njegov učitelj Anton Melik, nato pa postopoma prešlo v vseživljenjsko, čedalje bolj poglobljeno preučevanje izjemno zapletenega geomorfnega dogajanja na slovenskem in sosednjih ozemljih.
Kljub nekaterim težavam in omejitvam takratnega časa mu je tako v zasebnem kot poklicnem življenju uspelo najti pravo ravnovesje med minljivimi, a za vsakogar pomembnimi vsakdanjimi cilji ter neutrudnim iskanjem odgovorov na temeljna vprašanja, kot na primer kako je nastajalo sedanje površje Slovenije. Verjetno bi tudi sam priznal, da so mu bile pri tem nekatere okoliščine zelo naklonjene, je pa veliko k temu prispeval še slavljenčev široki nasmeh in zmožnost optimističnega sprejemanja življenja, kakršno pač je.
Šifrerjeva življenjska pot seje začela 24. oktobra 1928 v Škofji Loki. Po maturi 1. 1948 seje odločil za študij geografije in zgodovine na ljubljanski univerzi, kjer je diplomiral 1. 1953. Nadebudnega znanstvenika je zgodaj opazil njegov učitelj in vzornik Anton Melik, ki gaje dokončno navdušil za lepote slovenskih pokrajin in spretno uvedel v preučevanje preteklega geomorfnega dogajanja. Že kot študent seje uspešno lotil preučevanja pleistocenske poledenitve na Pokljuki, za kar je 1. 1953 prejel študentsko Prešernovo nagrado (objavljeno v Geografskem vestniku, 1952).
Mladi znanstvenik je 1. 1954 našel pravo delovno okolje na mladem in takrat maloštevilnem Geografskem inštitutu SAZU (zdaj Geografski inštitut A. Melika ZRC SAZU), ki mu je ostal zvest vse do upokojitve 1. 1994. Razlikujemo lahko več obdobij ustvarjalnega znanstvenega delovanja, v katerih se je slavljenec ukvarjal z vse širšo problematiko, ki se mu je odpirala zaradi njegovega širokega geomorfološkega znanja in nepotešljive radovednosti.
V	prvem obdobju seje M. Šifrer ukvarjal predvsem s problematiko geomorfnega dogajanja v ledenih dobah, in sicer v dolini Tolminke in Zadlašce (objavljeno v Geografskem zborniku, 1955), na Snežniku (GZ, 1959) in v dolini Kamniške Bistrice (Dela SAZU, 1961), pa tudi z obema našima skromnima ledenikoma pod Triglavom in Skuto, pri katerih je desetletja vestno beležil in razlagal njuno postopno usihanje ter sproti objavljal rezultate opazovanj (GZ, 1955, 1963, 1976, 1986).
To obdobje delovanja mladega znanstvenika se je končalo z disertacijo Porečje Kamniške Bistrice v pleistocenu (1960), nato pa je kot štipendist Humboldtovega sklada odšel na enoletni študij v Würzburg (1960-61). Tam seje iz prve roke seznanil
z nastajajočo smerjo klimatske geomorfologije, ki je globoko zaznamovala njegovo nadaljnje znanstveno delovanje. Poleg že prej pridobljene spretnosti razlaganja preteklega dogajanja na podlagi bolj ali manj zabrisanih sledov v površju seje po Würz-burgu z novim žarom lotil preučevanja kvartarne geomorfologije, v kateri je bilo zanj najbolj izzivalno prav preučevanje geomorfnih učinkov velikih in hitrih podnebnih sprememb ob koncu pliocena in v pleistocenu.
Hkrati s širjenjem tematike seje širil tudi Šifrerjev najpomembnejši laboratorij — teren. V času, ko je prehod s kolesa na moped pomenil velik tehnični napredek, je v dolgih mesecih terenskega dela in zbiranja dokazov za nove in nove hipoteze svoja preučevanja razširil iz nekdaj poledenelega sveta na periglacialna območja v hribovskem in gričevnatem svetu ter na območja fluvioglacialnega in fluvioperigla-cialnega nasipanja v dolinah in kotlinah. Iz tega je v Geografskem zborniku objavil vrsto znanstvenih razprav, med drugim o dolini Raščice in Dobrepolju (1967), Dobravah na Gorenjskem (1969), Dravinjskih goricah (1974), Škoijeloškem hribovju (1982), Ljubljanskem barju (1983).
Pri teh preučevanjih ga je silno begalo pomanjkanje ‘neovrgljivih’ dokazov za časovno datacijo akumulacijskih teras, moren, vršajev in drugih oblik, zato je v slovensko geomorfologijo z veliko vnemo vnašal in izpopolnjeval najrazličnejše kvantitativne metode, npr. merjenje zaobljenosti prodnikov in debeline prepereline ter ugotavljanje drobne izoblikovanosti površja. Verjetno se komu nekatere uporabljene kvantitativne metode zdijo premalo zanesljive in neprepričljive, vendar je treba poudariti, da večine sedanjih metod absolutne datacije takrat sploh še ni bilo ali pa so nam bile zaradi skromnih denarnih sredstev in tedanje železne zavese nedosegljive. Vendar pa so, denimo, absolutne datacije prodnih teras na Gorenjskem s pomočjo vsebnosti berilija v prsti ob koncu 80. let potrdile Šifrerjevo časovno razvrstitev tamkajšnjih teras.
V	to obdobje uvrščamo tudi Šifrerjeva preučevanja v okviru obsežnega raziskovalnega projekta Kvartarni sedimenti in njihova izraba na Slovenskem. Raziskovalci Geografskega inštituta in zunanji sodelavci so po zastavljeni koncepciji (avtorji M. Šifrer, D. Radinja in D. Meze) zelo podrobno preučili skoraj vsa območja kvartarnih sedimentov v Sloveniji, njihov nastanek in gospodarsko rabo. Temu projektu je izrazit pečat dal prav M. Šifrer s klimatskogeomorfološko usmeritvijo ter obvladovanjem terenskega dela in kvantitativnih metod, preučil pa je tudi številna ključna območja, npr. Dravsko polje (1959), Blejsko-radovljiško kotlino (1960), okolico Ilirske Bistrice (1960), dolino Soče med Tolminom in Ročinjem (1964), dolino Save med Zidanim Mostom in Dobovo (1969), Škofjeloško hribovje (GZ, 1982).
Pri preučevanju kvartarnih sedimentov se mu je vse izraziteje zastavljalo vprašanje vpliva človekovega delovanja na geomorfne procese v zadnjih nekaj tisočletjih. S to problematiko se je M. Šifrer na neki način srečal že pri preučevanju Ljubljanskega barja, kjer je na podlagi sedimentov ugotovil, da v času koliščarjev na Barju ni bilo trajnega jezera, temveč le dolgotrajnejše poplave, podobne današnjim.
Iz tega vprašanja seje rodil nov obsežen raziskovalni projekt Preučevanje poplavnih območij na Slovenskem, ki je potekal pod dolgoletnim Šifrerjevim vodstvom.
Rezultati raziskovanj, pri katerih so vrsto let sodelovali številni slovenski geografi, so bili objavljeni v več kot 30 obsežnih znanstvenih razpravah v Geografskem zborniku in imajo zaradi izjemne temeljitosti, zbranega terenskega gradiva in druge dokumentacije velik znanstveni in praktični pomen. M. Šifrer je v okviru projekta med drugim proučil poplavna področja ob Pšati (GZ, 1976), Dravinji (GZ, 1977), Krki pod Otočcem (GZ, 1980), na Ljubljanskem barju (GZ, 1983), pri čemer je posebno pozornost namenil kvartarni morfogenezi in vplivu človekovega delovanja na oblikovanje in spreminjanje poplavnega sveta.
V tem obdobju, pa tudi že veliko prej, gaje zanimanje za naravne pojave in sočutje do nemočnega človeka, pripeljalo do preučevanja različnih naravnih nesreč, od katastrofalnih poplav na Celjskem in ob spodnji Savi (GV, 1954), neurij med Slovenskimi Konjicami in Krškim (GV, 1960) ter med Peco in zgornjo Pako (GZ, 1962) do neurij v severovzhodni Sloveniji (GZ, 1981), žleda v notranjskih gozdovih (GZ, 1976), orkanskega vetra na Gorenjskem (GZ, 1984) itd.
Na podlagi dolgoletnega terenskega preučevanja ter bogatega teoretičnega znanja je M. Šifrer napisal več zelo pomembnih preglednih člankov o razvoju reliefa v Sloveniji, ki jih je objavil v domačih in tujih znanstvenih publikacijah, s tehtnimi prispevki pa je sodeloval tudi na skoraj vseh slovenskih in jugoslovanskih geografskih ter geomorfoloških zborovanjih. Vse to delo je obogatilo tudi druge stroke, predvsem geologijo in pedologijo, z njim pa si je pridobil velik ugled še zlasti v sosednji Avstriji, nekdanji Jugoslaviji, na Madžarskem in v Nemčiji, s katero je vse od študija v Würzburgu obdržal zelo tesne stike.
V zadnjih letih službovanja je veliko energije vložil v pisanje obsežnega dela o razvoju slovenskega reliefa, ki pa še ni dokončano. Upajmo, da ga idilično okolje Polhograjskega hribovja in veselje do geomorfologije spodbujata pri zaokroževanju tega življenjskega dela, s katerim bo na mlajši rod prenesel vsaj še del svojega bogatega znanja in ga navdušil za reševanje novih ugank izjemno zapletenega slovenskega površja.
Šifrerjevo strokovno in drugo delovanje, med drugim v Zvezi geografskih društev Slovenije, uredniških odborih Geografskega vestnika in Geografskega zbornika in na Geografskem inštitutu A. Melika (tajnik 1977-81 in upravnik 1983-87), ni ostalo neopaženo v širši javnosti. Za več kot 30-letno preučevanje naravnih nesreč mu je zvezna vlada podelila plaketo Civilne zaščite (1985), predsedstvo takratne Jugoslavije pa Red dela z zlatim vencem (1988). Ob 75-letnici ZGDS se mu je geografska srenja oddolžila z Melikovim priznanjem — najvišjim geografskim priznanjem za življenjsko delo in vrhunske znanstvene dosežke.
Prepričan sem, da se slavljenčev optimizem in veselje do življenja ter neustavljivo postavljanje drznih hipotez ne pustijo motiti tej okrogli obletnici, saj leta v nenehnem geološkem in geomorfnem dogajanju okrog nas, kakršnega M. Šifrer z vsem žarom opazuje že od mladih let, ne pomenijo več kot bežen trenutek. Sodelavci in prijatelji, ki visoko cenimo njegov življenjski prispevek k slovenski geografiji, mu želimo, da bi lahko to dogajanje še dolgo neposredno spremljal ter nas bogatil s svojimi geomor-fološkimi ugotovitvami in življenjsko vedrino.
Celotna biografija in bibliografija M. Šifrerja je objavljena v knjigah Biografije in bibliografije znanstvenih in strokovnih sodelavcev SAZU (1976), Biografije in bibliografije raziskovalcev ZRC SAZU 1976-85 (1988) ter Biografije in bibliografije raziskovalcev ZRC SAZU 1986-95 (1998).
Karel Natek