Zagrnjeni v molk
ali kako brigadirji — tudi iz naše občine — delajo in pomagajo na Kozjem
Ko sem odhajal v Kozje, kjer so tri ljubljanske mladin-ske delovne brigade,- sem se vso pot spominjal svojih nek-.danjih mladinskdh delovnihak-cij, ki jih je bilo kar pet, ena za drugo od leta 1947 do 1952. Nikoli niso docela izginile iz mojega spomina in posebno vprašanje se mi je zdelo, zakaj sem z vsakomur, ki sem ga po dolgih letih kjerkoli pozneje srečal an s komer sva takrat preživela skupaj mesec ali pa .tudi ve5 — lahko takoj nave-zal neprisiljen pogovor; pona-vadi sva še celo kapi sedla, ob-novila vse tiste dni, od pirvega do zadnjega in se spet razšla.
Edini odgovor, ki sem ga na to našel, je bil, da je bilo to posebno socialno doživetje, edinstveno v mojem življenju, vendar mu pa pravega pomena nikoli nisam znal zarisati niti v grobih obrisih. Priznam, da mejeprav zaradi tega.kersem upal, da se mi bo to tokrat razkrilo, precej mrzlično priča-koval vsa doživetja, ki sem jim šel nasproti. In teh res ni bilo malo.
Ko sem prišel'v Kozje, sem že pri vhodu v osnovno šolo, kjer so nastanjene vse te tri brigade, sklendl, da se bom izo-gibal vsakega cenenega čustva, ki bi me povezalo z mojimi nekdanjimi akcijami zaradi no stalgije po rosni mladosti in podobnem. Sklenil sem, da bom beležil stvari kot računalnik in da tej svojd nostalgiji ne bom pustil do najmanjšega diha.
To je bilo še kar preprosto, ko sem prišel v štab, kjer me je sprejel Gorazd Trček, refe-rent za informacije, ins svojo priučeno novinarsko rutin,o sem izvedel od njega vse, kai bi se dalo zabeležiti za dober podroben novinarski članek. Lahko bi kar šel, ne da bi vi-del koga od brigadirjev, saj malha .podatkov je bila zvrha-na, toda razvozlal nisem tistega svojega osebnega vprašanja, ki se mi je vpletlo v glavo ponov-no tisti trenutek, ko sem se od-pravil na pot.
To vprašanje pa se mi je začelo pofiasi razpletati takoj, ko svazlztokoona prišlapo sla-bih poteh na vrh Vetrnika, kjer so imeli v hiši domačinke KLAVŽARJEVE napis otroški vrtee, takoj na vrhu. hriba. Za hišo sta sedeli dve dekleti, oko-li njiju pa kar.dvanajst otrok in dekleti sta peli naprej pes-mico o slončku s. prevelikimi t^esi, otroci pa za njima. Med njimi sem opazil Jožka, ki je imel opečeno roko in takoj se mi je zazdelo, da je bil že v mestu, vsaj v bolnišnlcij in ko sem ga vprašal, kako je bilo. se je izkazalo, da je to bilo res in da se je poparfil, ko je sam
' ostal doma, mama pa je bila na njivi.                 '
»Pred štirimi dnevi vam ne bi povedal ničesar,« mi je po-vedala ena mladih deklet z dol-go svetlo kito čez ramena, »kajti ti otroci so šele po šti-rih dneh, ko so začeli zahajati vsak daa sem, spregovorili med seboj, kaj šele da bi s kakim mestnim človekom.
Barv ni ločil, saj še zdaj ko maj ve, da je konica na vžiga-Mci rdeča, trak pa na zastavi prav tako, za pulover pa ne ve več, kakšne barve je.«
Ko so nehali peti, so se po-stavili v krog in se igrali »grdlo jajce« tako' živo kot otroci po-vsod drugod.
V mladinski delovni brigadi, ki ima »specializirane« dejavno-std, so tudi gojenke vzgojitelj-ske šole in v teh krajib. imajo kar dva vrtca, ki bosta zaživela leta 1975, ta pa, kjer je Jožek z opečeno roko, pa je samo za poizkus in se še ne ve, ali bi. sploh kdaj zaživel.
Jožek je torej na preizkuš-nji, ali mu bo do konca življe-nja usojena usoda molka, v ka-tega so vklenjeni ljudje, ki se rodijo tukaj gori, bodisi da ostanejo tukaj ala pa gredo v svet. Če gredovsvet, jih molk spremlja do konca dni in med ljudmi ostanejo zmeraj tujci, rojstvo pa6 ne daje vseh pra-vic vsem. Tako smo mi ljudje odločili in celo menimo, daima-rao prav. Te prve brazde v člo-veku ostanejo vse njegove dni, in ko sem z Iztokom, svojim večnim spremljevalcem odhajal z Vetrnika, se mi je posvetilo, da ti fantje in dekleta premi-kajo tiste temljne stvari v na-šem življfenju, ki se jih nikoli prav ne zavemo. Jožek in ti ot-roci so se začeli med seboj po-govarjati, namesto da bi bili po teh hribih zaprti vsak v svoj molk za večne čase.
Visoko nad Pdlštajnom, »kjer vaoda . tječe«, seveda ni nobene vode in tja sva prišla z Iztokom, ko sva se poslovila od otrok. Tukaj manjka vsega, najprej besed, potem pa še vo-de, in fantje in dekleta, iz dru-ge brigade, »vodovodarji«, so odkopavali velike skale in jih metali čez rob.
Do ramen so bili zariti v drob kače, ki je počasi rila na-vzgor, in naju sploh niso opa-zili, niti hude vročine, saj je bi-la ura na pilštajnskem zvoniku že dvanajst. Pri delu so jih za-ustavile šele televizijske kame-re, za nama so prišli televizij-cd in zadihano lepo dekle iz Grosupljega je odgovorilo na njihova vprašanja tako ne-prisiljeno, kot da vse to, kar se dogaja tukaj, sploh drugače biti-ne more.
Kot da ni nič  drugega   na
svetu Kot t,o, a& morajo .ti ljud-je na Vetrniku ia drugod^dobi-ti vode, saj je vendar šikoda ko-koši. Z njenim sobrigadirjem sta namreč v odmorih obnemo-glemu starcku in njegovi žsni vsak dan nosila vodo kar kake četrt ure daleč, in ko sta ju potem obiskala, je nista mogla prepričati, da ne bi zaklala ko-koši, in ko sta prišla drugič, je hotela še ©no in zdaj se sploh ne upata k njej. Bojita se, da bo »mamka« ob vse kokoši.
Takih zgodb je ogromno, in ko gledam dekle, se mi zdi, da kar žari, to se vidi le po očeh, kajti le mimogrede zasledim njen pogled, saj je vsa zakopa-na v tistih metrih zemlje in kamenja.
Vodovodarji, kjer dela naj-več brigadirjev, bodo položili v zemljo tri ogromne zvite 6rne kače voda, ki leži na trati pred pilštajnsko cerkvijo. Zajetih bo pet izvirov in brigadirji koplje-jo tain, kjer ni mogoče blizu s strOji. Grizejp v skalo in skala pod njihovimi. zobmi poka, ka-že svoja rebra in reže.
Ura je bila ena, ko so odloži-li svoje »zobe«, krampe. in lo pate, inpokosilu.ko jih je av-tobus prepeljal kakih sedem ki-loraetrov nazaj v Kozje, dolgo časa ni mogoče dobiti nobene-ga. Vsi so se zarili v spalnice do poznega popoldneva.
Utrujenost po delu je..velika, kajti do zdaj so imeli v pičlih štirinajstih dnetfih že pet udar-niških dni, to pa so sobpte in nedelje, kl so sicer proste, pa le v teh dneh lahko dobijo »mehanizacijo«, kompresorje in kamione in to je seveda treba izkoristiti. Kompresor imajo še-le dva dni, kači so razkopali skoraj tisoč metrov droba z lastnimi rokami.
Takoj po večerji sva z elek-tričarjem zašla spet do samot-ne kmetije, kjer živita dve osamljeni starki in kjer mora vključiti na vod, ki ga je na-peljal, še dve stikali. 81 hiš je še brez elektrike in jutri ga čakajo, njega in njegove, še druge hiše. Jaz pa sem neuča-kan, kajti spodaj, daleč v doli-ni, sem zagledal odsvit taborne-ga ognja. Brigadirji vseh treh brigad so prižgali svoj taborni ogenj in zdi se mi, da sem na pragu skrivnosti, zaradi katere sem bil tako mrzličen, ko sem se podajal na pot. Tabornih ognjev se spominjam kot zak-ljučka nečesa, kar se je v ti-stih mesecih, ko sem bil na ak-cijati. dogajalo v Trnjanih, Ra-idu, Novski, Pesnici, Jablanici, z nami vsemi, ki smo imeli to srečo, da so takrat brigade splob. bile in da smo jih doži-veli.
Peter Božič