2. številka.
Februar — 1908.
Letnik JQQCI.
CERKVENI
GLASBENIK.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 4 krone, za ude Ceeilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 3 krone. Uredništvo v Hlojzijevišfu, upravništvo v Marijanišču.
reosnova gregorianskega petja je napravila zopet nov korak. Dne 8. ju-
nija 1907 je namreč na svetlo prišla inštiukcijakongregacije za sv. obrede,
ki meri na to, kako naj se uradno uvede tudi v m i s a 1 e vatikanska reforma glasbe. Nova inštrukcija obsega šest točk in se glasi takole:
1.	Novo tipično petje v misalu je od današnjega dne nadalje po sveti stolici brez posebnih pogojev vsem založnikom dano na razpolago, tako da se odslej dosedanji spevi v misalu ne smejo več ne tiskati ne izdajati.
2.	Novo tipično petje se mora v novih izdajah misala postaviti na mesto dosedanjega.
3.	Tudi posebič se sme izdajati ali pa na koncu dosedanjega misala se more pridodajati, v obeh slučajih pa mora imeti naslov: Cantus missalis romani iuxta editionem Vaticanam.
4.	Tractus velike sobote: Sicut cervus naj se bodoče natisne brez melodije samo po besedilu.
5.	Intonacije ali spevi ad libitum (Asperges me, Gloria in excelsis, najslovesnejši ton prefacije) se ne smejo natisniti v misalu, ampak na koncu misala kot dodatek ali privesek (suplement ali apendiks). Tam se smejo tudi poljubno pridodejati toni communes, objavljeni že v Liber Gradualis. Pa tudi posebe se smejo natisniti.
6.	V besedilu liturgičnega teksta ali rubrik se ni nič izpremenilo, torej naj se brez izpremembe po zadnji tipični izdaji (1900) ponatiskujejo.
Rim iz tajništva kongregacije svetih obredov 8. junija 1907.
•j- D. Panici, nadškof laodicejski, tajnik.
Ob istem času so prišli na svetlo v enem zvezku zbrani vsi spevi, ki se nahajajo v misalu, in sicer v Rimu v vatikanski tiskarni. Naslov se glasi: Cantus missalis Romani. (Romae, Typus Vaticanis, 1907 in 8° de 2 fol. — 58 pp.) Delimo jih v dva oddelka. Prvi obsega speve, ki so povzeti
Organ Ceeilijinega društva v Ljubljani.
Novi odloki o tradicionalnem koralu.
iz Liber Gradualis in ki jih poznamo iz Kyriala in iz Toni eommunes. Njim se priklepajo še nekateri spevi iz Proprium de tempore: Ecce lignum za veliki petek, litanije vseh svetnikov za veliko soboto, Aleluja velike sobote in intonacija antifone: Vespere antem Sabbati.
Drugi oddelek obsega speve iz misala, prefacije,. slovesne blagoslove, oracije velikega petka, praeconium paschale za veliko soboto. Dvem navadnim tonom prefacije je pridejan še tretji posebno slovesni (ad libituni).
Notacija odslej oficialnih mašnih spevov je ista kakor v vatikanski izdaji, z istimi črtami za pavze, z istimi oblikami not: Podatus, Quilisma, Scandicus, Porrectus in Li([iiescentes.
To je odlok velikanskega pomena. Na ta na<Mn se bode tradicionalni koral polagoma povsod razširil. Zato je že zdaj dolžnost duhovnikom in bogoslovcem, da se seznanijo z novimi koralnimi knjigami, in da se navadijo dodobra novih koralnih not.1)
Drugi odlok glede na tipično vatikansko izdajo „Graduale Romanum" se glasi v prevodu:
Kongregacija svetih obredov izjavlja in naznanja, nanašajoč se na svoje ukrepe z dne 11. in 14. avgusta 1905 in potrjujoč jih iznova, da je vatikanska izdaja svete rimske cerkve avtentična in tipična. Ta izdaja nudi za maše de Tempore in de Sanctis, kakor tudi za Ordinarium Missae grego-riansko petje v obliki, v kateri je bilo po našem svetem Očetu papežu Piju X. prenovljeno in na njegovo povelje in v njegovem imenu skrbno in uvažujoč zakone umetnosti, preizkušeno in popravljeno. Pravilo, katero se je pri izvajanju vedno uvaževalo, je v raznih papeževih odlokih jasno označeno in se bo v uvodu h Gradualu, ki obravnava značaj vatikanske izdaje rimskega petja, še enkrat podrobno pojasnilo in natančno zatrdilo.
Ta izdaja, tako določamo, se mora v vseh cerkvah takoj uvesti v rabo■ vsem drugim izdajam rimskega petja, ki so se po gori imenovanih dekretih začasno še trpele, je v bodoče odvzeta pravica, da bi smele služiti namesto tipične izdaje.
Da se bode prvotna oblika tega petja še natančneje obnovila, so se uvedle v tekstu nekatere besede, ki se ne skladajo z današnjim besedilom misala. Te nove besede se morajo na vsak način sprejeti v bodoče izdaje Graduala, kajti sveti Oče sam jih je v avdienciji, ki jo je privolil 14. marca 1906 Njegovi Eminenciji kardinalu proprefektu te svete kongregacije izrecno odobril in predpisal.
Vsled besedila obeli gori imenovanih dekretov imajo nadalje le tisti založniki ali tiskarji pravico, to petje na svetlo dajati, katerim apostolska stolica to dovoli. To petje je namreč kot stara dedščiua popolnoma lastnina rimske cerkve. Poleg tega pa se je poskrbelo, da se izdajatelji pod nobeno pretvezo ne bodo osmelili, da bi kaj pridodajali, izpuščali ali izpreminjali, kar bi neoskrunjenost in jednakomernost petja stavilo v nevarnost. Vsaka izdaja gregorianskega petja, ki je odločena v liturgično rabo se mora tedaj,
da bode pravno dovoljena in da jo potrdi dotični Ordinarij, s to tipično izdajo naj natančneje skladati, zlasti v onih točkah, o katerih se je v gori imenovanih dekretih ali pa v onem z dne 19. februarja 1906 kaj posebnega ukrenilo. Contrariis non obstantibus quibuscunque. Dne 7. avgusta 1907.
5- Card. Cretoni, S. E. C. Praefectus. f D. Panici, Archiep. Laodicen. Secretarius.
Starim in — če treba tudi novim — novomašnikom pa še temu in onemu v album.
(Napisal Fr. K i m o v e o.)
(^.odi se mi kakor sv. Jeromnu, ko je živel v Betlehemu: „ Ušesa — pravi ■—• ti ne slišijo nobenega drugega glasu, kakor petje psalmov: Kamor se obrneš, poje poljedelec za plugom alelujo, ali se truden ženjec oddihuje pri pesni ali gornik obrezuje trto in zraven popeva Davidove psalme." — Kamor greš na novo 7našo, pa naj bo v mestu ali zadnji gorski vasici, zbor velik ali majhen, pevci dobri ali slabi, novomašnik cecilianec ali kaj drugega: povsod Kempter in nič kot Kempter.1) Samo da je bil sv. Jeromen vesel, človek pa, ki .živi na Kranjskem v dobi novih maš in si je ohranil vsaj površno mero cerkvenega čuta glede glasbe' mora biti žalosten. Saj kjer hočejo kaj „boljšega" proizvajati, se nauče Kempterjevo mašo in novo-mašnik, ki si hoče za novo mašo kaj posebno primernega privoščiti, si izbere Kempter j a}) Dejstvo je, da so ravno nove maše na marsikak kor spravile to mašo m pod vplivom teh zborov se je maša utihotapila v marsikako cerkev, ki bi se sicer nje stene nikdar ne bile zgražale nad temi, svetemu kraju tako malo primernimi napevi in harmonijami.
Porečeš: kaj bi se tako hudoval, kaj pa je to, če se poje samo enkrat! ■—- Zelo dvomim. Zakaj izkušnja uči, da se ne poje samo pri novi maši, ampak ostane bolj stalno na- repertoarju, kot vsaka druga: zlasti večje praznike se sramoti sv. daritev ž njo in ob enem ji daje zborovodja testi-monium paupertalis3) v cerkvenoglasbenem čutu.
Samo na to naj opozorim, kako je prav za novo mašo ta skladba neprimerna. Novomašnik se takrat vernemu ljudstvu predstavlja, razvija takorekoč svoj program, program resnega, svetega dela za Boga in zveličan je duš. Ne vem, če se sklada ta glasba s takitn programom. Zdi se, da mu je diametralno nasprotna. Seveda če se kdo hoče predstaviti ljudstvu s trivialnimi dovtipi in slabimi šalami, potem je s to mašo brez dvoma dosegel svoj namen. Saj se tudi kaj takega dogodi,4) kar pa ne dela časti niti njemu, ki se od te strani kaže ljudstvu, niti ni v veselje njim, kipri-
') V mislih imam Kempterjevo maso v D-duru.
2) Eno leto sem se zdi, kakor da je boljše, za gotovo pa ne morem trditi.
s) Izpričevalo revščine.
4) Izgledov čeprav ne navajam.
čakujejo, da bodo usta mladega duhovnika, ki je ravnokar izšel iz ognjene peči ■— da bodo njegova usta ožarjena od ljubezni božje v zavesti svojega svetega zvanja govorila kakor usta kraljevega pevca Davida: „Eructabunt labia mea hymnumu ') — visoko pesem, ki naj navduši vsakogar, kdor jo sliši. Na tako visoko, skoro bi dejal sveto pričakovanje — pa tak odgovor!
Ljudstvo pričakuje od novomašnika, zlasti ta slovesni dan, da pokaže resnega, zrelega moža, ki se zaveda, kako breme si je naložil. In on naj interpretira svoj nastop s tako, cerkve ■—■ posebej še nove maše — malo vredno glasbo?!
Ali naj dokazujem, da ta maša ni za cerkev? Gabi se mi razlagati te poskočne — pogosto trivialne motive. Le poglej „Kyrieu, glavno misel cele maše! Ali se ta prvi motiv ne prilega veliko bolj dobrovoljčku, ki se priguga iz krčme, kot pa pevcu, mašniku, ki stoji in mora stati v duhu pred Kalvarijo, kjer se pripravlja križ, da Bog skrivnostno umre na njem? Prašam te, kdorkoli si, ki ti ta maša tako prijetno draži uho, poglej, ali se ne prilega melodiji na ponižno skesano prošnjo: „Kyrie eleison" veliko bolj sledeče besedilo:
	ftt-a—	- C-•-	i,	m		
		-t—5—		• - --		? * -
Ej, to vin-ce slad-ko, o.i slad-ko, pre - slad - ko, ej, ta ka-plja
—•—a--P'--vi—I—
zla - ta, oj dai - mo ga se! itd. ali pa tekst, kakršnega bi pel kak italianski gala7ituomo ob luninem svitu2) svoji dulcineji, brenkajoč na via7idolmo.
Kdo je tako drzen, da si bo upal s takimi čuvstvi stopiti pred Boga in v takem razpoloženju klicati: Kyrie eleison j
Porečeš: Saj ljudstvo tega ne ume! — Pa ti3) umeš in tvoja dolžnost — zlasti če si duhovnik in kot tak varih in oskrbnik cerkve in tudi kora — je vedeti, kaj gre v cerkev, kaj pa ne.
Toda če ljudstvo tega ne ume, pa dobro čuti! Saj sem na lastna ušesa slišal pohvalno kritiko te viaše iz preprostih ust: To je maša, ta povzdigne človeka, kar plesal bi lahko! —■ Beri knjižico o plesu, pa mi povej, če je glasba, ki vzbuja misli in želje po plesu, res cerkve dostojna.
Praviš: Ljudstvo hoče! •—Kdo hoče, če ne ti! Kdo jo je po Kranjskem poznal dokler se ni — skoro izključno —• po novih mašah razširila? I<Zako naj jo je potemtakem ljudstvo hotelo, saj dobro veš: ignoti nulla cupido})
Ljudstvu je všeč! —• Naj bo všeč ali ne, po tem se ne praša: v cerkev ne gre! Kam pa pridemo, če naj v cerkveni umetnosti vlada izkvarjeni
') Moja usta bodo prepevala slavospev.
2) Narodni (Mašekov) napev za Preširnovo „Luna sije" je v primeri s to mašo na ravnost pobožen.
s) To velja vsem in vsakomur, ki še vedno vlači te melodije na dan.
4; 0 čemer nič ne vem, tega si ne morem želeti.
okus! Kedar sv. pismo govori o petju, vselej govori: Cantale Domi7io, Can-tabo Domdno, Confitemini Domino, Psallam Deo itd. itd., ne pa cantabo populo, . . . auribus • • -1) Po tem se praša, kaj je ^Bogu všeč, ki nam svojo voljo javlja po Cerkvi.
Dolžnost, sveta dolžnost duhovnikova, pa tudi organistova je-skrbeti za to, da se služba božja vrši na kar 7iajdostojnejši način. Dolžnost naša je skrbeti, da se tudi glede glasbe ljudstvu ublaži okus, da mu ne bo višek vse glasbe: harmonika. Treba je, da se ljudstvo vname za res lepo, sveto, cerkve in službe božje vredno — nikakor ne dolgočasno ■—• glasbo. Ali se pa s takole skladbo ne dela na to, da v ljudeh izkvarjeni okus ostane, da se celo to, kar je že dobrega vsejano, potepta in uniči?
Saj je drugih skladeb vse polno, ki so lepe, živahne in —• notabene •—• lažje, lažje, kot pa ta. Kako je zoprno poslušati tupatam, ko se v tej maši davi nad visokim a, saj mu sicer še za g ali celo tis trda prede.
Zato pa s tem škandalom doli! Vun ž njim iz naših cerkva! Nečemo in ne sme biti, da bi bile hiše božje prostor za neslane dovtipe, kraj, kjer naj bi se sveta, pobožna čuvstva vernih src šiloma vlekla v nižavo čutnega, svetnega razveseljevanja!
Nove orgle.
V Kamanju na Hrvaškem.
Dne 9. decembra 1907. 1. sem bil povabljen od čast. dekanata v Kamanju, škofije zagrebačke, da pregledam nove orgle v dekanijski župni cerkvi v Kamanju, katere je postavil g. Jan T u č e k, K u t n a H o r a, kot op. 185.
Vabilu sem se odzval ter orgle pregledal, katere imajo en manual in stanejo 3000 K. Dispozicijo imajo sledečo:
1. Principal 8', 2. Flavta 8', 3. Oktava 4', 4. Gamba 8', 5. Salicional 8', G. Krit 8', 7. Dolce 4', 8. (Juinta 22/s. Pedal: 9. Subbas 10', spojka ali pedalni sklep; forte in mezzotorte.
Manual je spredaj. Intonacija je prav dobra. V pedalu bi bil potreben še vsaj eden spremen (n. pr. Violončelo) ker subbas IG' je premočan za spremljavo petja. Zunajnost je prav lična. Orgle so napravljene v splošno zadovoljnost.
G. dekanu čestitamo, ker si je postavil zopet nov spomenik v novi dekanijski cerkvi ter mu želimo, da bi mnogo let poslušal lepe glasove novih orgel.
Metlika, 10. januarja 1908.	Rlojzij Mihelči?, organist.
Dopisi.
Ljubljana, meseca januarja 1908. — Petnajststoletnica sv. Janeza Zlatousta se je obhajala v ljubljanskem semenišču ravno na njegov praznik, 27. januarja, na povsem dostojen način. Tu ne bomo opisovali vsega obširnega programa, ne umetne ode, ki jo je v latinskem jeziku zložil semeniščnik, ne štirih izbornili govorov, ki so nam od raznih strani opisovali življenje in delovanje sv. J. Zlatousta; omeniti hočemo le to, kar utegne zanimati bravce glasbenega lista.
Na programu sta bili dve čisto glasbeni točki, namreč glasbena slika „Sen" za tambu-raše, in J. Haydnov „Menuetto iz simfonije D-dur št. 2." za harmonij in klavir, ki sta ga v
občno zadovoljuost proizvajala gg. bogoslovca A. Bukov iS in Fr. Zabret. Poleg tega seje proizvajalo pet pevskih točk. Da pri tem slavju tudi pevski zbor ni smel zaostri, je tembolj umevno, ako pomislimo, da je bil sv. J. Zlatoust sam poseben pospeševatelj cerkvenega petja. Med možmi, ki so si pridobili zaslug na polju cerkvene glasbe, navaja P. Kornmiiller v svojem „Lexikon der kirchlielien^Tonkunst" tudi sv. J. Zlatousta. Storil je veliko za povzdigo cerkvenega petja pri službi božji in v svojih govorih je večkrat grajal napake v tem oziru. Nekateri menijo celo, da je bil sv. J. Zlatoust glede cerkvenega petja Carigradu nekaj podobnega, kar je bil sv. Ambrož Milanu.
Prva pevska točka, katera je kaj primerno proslavljala svetnika, je bila J. Quadfliegova skladba „Justus ut palma", pisana v dvoglasnem stavku s spremljevanjem. To je sicer kratka, a zelo efektna skladba slovesnega značaja; zlasti bas nastopa na nekaterih mestih kot mogočna pozavna, ki razglaša svetu slavo ^pravičnega".
Kot svojo glavno nalogo pa je smatral pevski zbor pravilno proizvajanje treh koralnih točk, ki so se pri tej slavnosti pele prvič na Kranjskem. Ker je ta jubilej enakega pomena za vzhodno in zapadno cerkev, hoteli so gg. bogoslovci pri tej priliki proizvajati strogo cerkveno petje, vzhodne in zapadne cerkve. Kot zastopnica poslednje je bila izbrana stara, a pri nas še nepoznana, koralna sekvencija „Ave mundi spes Maria", katero je bilo treba seveda transponirati in ji na novo prirediti »premlevanje. Odlikuje se ta sekvencija po lepem besedilu in še lepši melodiji, ki se proti sredi skladbe povzpeva vedno višje, a se ob koncu zopet"mirno povrne v prvotno nižavo.
Težje je bilo dobiti koralne speve vzhodne cerkve. Da so jih gg. bogoslovci vendarle dobili, gre v prvi vrsti zasluga g. semeniškemu prefektu dr. Grivcu, kateri je sam dopisoval v Rim in od tamkaj izposloval grški himen ter pojasnilo glede cerkvenoslovanskega korala.
Grški koralni himen na čast sv. J. Zlatousta „Ton hryselaton salpinga" je priredil za štiriglasni moški zbor nalašč za to slavnost g. P. Gaisser, rektor grškega kolegija v Rimu. Ta himen je poln lepih epitetov na sv. J. Zlatousta, kakršni so mogoči pač le v klasičnem grškem jeziku. Melodija je prikupljiva; harmonizacija zdi se tu pa tam nekoliko trda, to pa zaradi tega, ker je g. prireditelj hotel ohraniti značaj četrtega grškega tona. Himen se je skončal z enoglasnim grškim koralom „Ho monogenes IIyos" brez spremljevanja. Videlo se je pri tem, da je grški jezik s svojimi krepkimi povdarki kaj primeren za živahno koralno petje, kakršno navduši pevce in poslušavce.
Cerkvenoslovanski koral „Veličaj duše moja" pa je bil prirejen po neki ruski koralni knjigi. Slovani pojo sicer svoj koral vedno brez spremljevanja; toda za to izvenrcdno priliko zdelo se je umestno, prirediti tudi spremljevanje, kar je vtisk petja le povzdignilo. Glavni del tega veličastnega korala se nanaša na Mater božjo. Sploh je med slovanskimi korali skoro težko najti kak spev, ki bi se ne spominjal tudi ,,Bogorodiee", kar brez dvoma spri-čuje veliko ljubezen Slovanov do Matere božje. Zadnji odstavki pa poveličujejo sv. J. Zlatousta, „presvžtlago svštiljnika", „ukrasivšago Hristovu cerkov".
In na to sv. Cerkev, katere posebna dika je sv. J. Zlatoust, nanašala se je zadnja točka v programu: „Cerkev Kristusova", ki jo je uglasbil I. Modlmavr za enoglasen zbor, kvartet in klavir. To je slovesna, impozantna skladba, ki naredi na poslušavca mogočen vtisk. Pred leti so jo proizvajali v stolnici pri Leonoyi slavnosti; od tedaj nam je ostala v najboljšem spominu. Sicer je namenjena za slovesnosti izven cerkve, ker je spremljevanje prirejeno za klavir.
Tako torej so bile posamezne pevske točke v lepi zvezi med seboj. Čast gospodom bogoslovcem, ki so se potrudili, da so te točke tudi dobro izvršili! S svojo vstrajnostjo in požrtvovalnostjo so dosegli lepih uspehov pri tej jubilejni slavnosti.	—a—.
5v. Marjeta poleg Rimskih toplic, 7. januarja 1908. — Dovolite mi, g. urednik, da se tudi iz naše tako prijazne dolinice enkrat v Vašem cenenem listu oglasim.
Odkar sem nastopil službo v tej župniji bo preteklo kmalu šest let. Kakšno cerkveno petje sem našel, ne bom poročal. Rečem samo to,'da je bilo zanemarjeno, da se Bogu usmili. Vse je bilo po starem kopitu. Na dnevnem redu je bil le slavni skladatelj Stolzer in pa še nekaj njemu podobnih je bilo v rabi. Imel sem še nekoliko časa stare pevke, toda kmalu so se mi skujale, ker sem zahteval večkrat pevske vaje, kar jim pa ni bilo všeč in kmalu
sem ostal sam na koru. Bilo ni druge pomoči, nego da sem vzel šolsko mladino v roke in par večjih fantov. Začeli smo drugače. Vsak dan po šoli smo imeli eno uro vaje z notami, pozneje lahke narodne pesmice in s tem sem dospel po štirih mesecih, da smo peli prvokrat latinsko mašo „Missa in h. Sacr. Rosarii" (Ign. Hladnik). Vloge sem popeval koralno in sedaj smem biti ponosen na svoj pevski zbor. Pojemo večinoma po predpisih n. pr. o Božiču o polnoči „Erste Sonntagsmesse op. 15", „Offertorium" Ig. Hladnik, op. 29, druge vloge koralno. Po maši „Sveta noč" (Foerster). Zjutraj božične pesmi od Hladnika, p. Ang. Hribarja, Zupana in dr. znanih skladateljev. Pri veliki maši „Festmesse op. 105." Priloge od raznih skladateljev. Na Štefanovo „Missa in honorem Sacr. Rosarii", Ign. Hladnik. Priloge od raznih skladateljev. Novo leto „Missa in bon. Beatae JI. V." a Joanne Pogačnik. Priloge razne. Praznik sv. Treh kraljev „Missa in h. St. Caeciliae" op. 15, Ant. Foerster. Priloge razne. Pri neslovesnih mašah rabimo pesmi domačih skladateljev, posebno nam služijo Hladnikove, Hribarjeve, p. II. Sattncrjeve, Pogačnilcove in dr. Pri črnih mašah pojem koralno iz „Cantica sacra".
Pevski zbor šteje 5 sopranov, 4 alte, 2 tenorja in 4 base; posebno ob praznikih, ko so dijaki doma, nam zbor pomnožijo. Čast pa g. juristu Emilu Gaberju, ki strogo pazi pri dirigiranju na pravilno proizvajanje. Tuintam se čuje tudi moški zbor v cerkvi. Petja nočem kritikovati, rečem le to, kar so mi drugi zatrjevali, da se vse prav lepo proizvaja in napreduje. Tudi narodnih pesmic znamo veliko in marsikdaj katero spretno zapojemo. Omeniti moram g. župnika, kateremu je petje, jako priljubljeno in nas v vsakem oziru gmotno podpira. Toliko za sedaj, drugič ako smem, še več; imam še marsikaj na vesti. (Nas bode veselilo. Ured.)
Iz Djakova v začetku januarja 1908. — Cenjenim čitateljem so moja poročila še v spominu, vsaj nekoliko. Poročal sem že o narodnem in cerkvenem petju. Da sem do sedaj bil pristranski, mi verujte in bi bil po nekod malo bolj živo opisal, a mislil sem, da se le vendar hoče na bolje obrniti, poboljšati; a motil sem se.
Program petja v naši katedrali o prošlih božičnih praznikih me takorekoč sili, da Vam jasno ta program pokažem, da boste doznali, kako se pri nas držimo liturgičnega pravila, četudi sem sam izvršujoč član kora. Ne mislim pa s tem nikomur škodovati ali žaliti, ampak iz srca rad bi dobri stvari pomogel do uspeha, ako bi bilo v moji moči. — Poje se vsak dan samo pri konventualnih mašah ob 9. uri. Potem naj bi bil praznik velik ali mal, to je vse jedno, le ob nedeljah in praznikih popoldne ob 3 so slovesne večemice, o kojih sem Vam že svojedobno poročal.
Preidem ted^j na program. Na Sveti dan se je pela velika pontifikalna sv. maša z mitro. Petje je bilo po temle redu:
Introitus in Kyrie: „Veselje Ti navješčujem", 3 kitice brez orgel.
Slava: Par akordov ff. potem 2 kitice brez orgel: „Radujte se narodi".
Graduale: Preludiranje z raznimi spremeni.
Čredo latinski: „Missa brevis" F. J. Skuhersky, op. 47. z orglami.
Ofertorij: „Oj danas svanu božji dan" od Iv. Nep. Ilummela, koja je čisto po uzorcu našega pokojnega Riharja in ima spremljavo naslednjo:
m 1 * *j * t s*?< i
pa za - to Bo - že e - vo me itd.
rr5 rn fl ril ,____»■*■— * j -*— j ■*—
- r r t-j-
Dalje za sopranom ravno isto tenor in bas ponavlja. Ima tudi dosti trilerjev in raznih med-iger, prav kakor za cirkus. Ne rečem, da ni bila nekdaj lepa pesem, ali za sedanji čas ni več. Saj smo vendar v dvajsetem stoletju.
Sanctns: „Slava Bogu na višini" z orglami.
Benedictus: „Istom počeli" brez orgel.
Agnus in Coni.: „0 Betlehem", ženski tereet z orglami. Ta pesem ima tudi razne medigre, ne ravno cerkvene.
Na dan Sv. Štefana je bilo prav po tem sporedu, le da ni bilo latinskega Čredo in pesme so bile malo drugače razvrščene, n. pr. kateia se je na božični dan pela za Intro-itus, se je na Štefan dan pela za Čredo itd. Vse te pesmi so narodne popjevke, koje zna vsak šolarček.
Po tem redu ostane petje za nedelje in praznike do Sv. treh Kraljev, t. j. da se zmeraj pojejo hrvatske narodne božične pesme. Od tega časa prestane božični čas in se zopet nastavi po skrajšanem besedilu Gloria in Čredo latinsko. Kaj ne, gospod urednik, da se v Vaši ljubljanski stolnici kaj takega ne sliši? (Nikdar ne. Ured.) Naj še nekaj pripomnim in sicer tole: Vprašal sem nekoč našega vodjo, zakaj se Gloria in Čredo no pojeta cela, ker ni dopuščeno izpuščati besedila, pa mi je odgovoril: „Prečastna gospoda ne može tak dugo čekati, da se cielo izpjeva." A tako! Zakaj se pa potem o božičnem času lahko počaka, ko se za Glorio in Čredo po tri kitice izpojejo in to traja dalje kot latinski Gloria in Čredo.
Bilo bi treba na našem obzorju nove zvezde, za kojo bi se obračali v prvi vrsti svečeniki, kot glavni faktorji za cerkveno glasbo. Od teli bi potem ljudstvo dobilo vsaj „pojem", kakšna mora biti prava liturgična cerkvena glasba. S tem bi bil položen temelj, na kojega bi se počelo staviti in pripravljati pot za nekaj — novega.
V zadnji številki Cerkvenega Glasbenika 1. 1007. se je g. dopisnik iz Mostara mimogrede dotaknil moje malenkosti z opombo, da do tam še ni seglo moje pero. Naj bode gospod dopisnik uverjen, da ko bi kaj pomagalo, bi se bilo to že davno zgodilo, ker so mi vse razmere dobro poznate po Dalmaciji in Istri. Čim nižje od Zagreba proti Balkanu, tem slabše je. Zakaj tedaj „bob v steno" ? Obširnejše pa bode nam gotovo še poročal mostarski dopisnik o tamkajšnjih razmerah, kar bode vse eitatelje* zanimalo.
Vrlo pa pozdravljamo novo, za vse hrvatske pokrajine osnovano „ Cecilij in o društvo" v Zagrebu. Le žal, da se ni že prej rodilo, da bi že zdaj moglo gledati svoj sad. Skrajni čas je, da se obrne na bolje. Ako ne bode uspeha sedaj, bode i kasneje težko.
5tuden?an.
Oglasnik.
Msgr. Fr. AValczynskl op. 8 5. Quinze (15) pieces pour orgue ou harmoninm. Nekaj posebnega — triglasne lahke, melodiozne predigre za razne slučaje pri službi božji: prelude, offertoire, antieune, elevation, priere. coimmmion, pastorale i. t. d., kakor imenujejo na Francoskem podobne skladbe. Le-ta zvezek je namreč izdan v „Arras 22 rue Jeanne d' Are Procure generale de mnsique religieuse" (najbolje preskrbi msgr. skladatelj, kanonik v Tarnowu v Galiciji — cena 2 franka ali okoli 2 K). Prednost pred drugimi predigrami je tukaj ta, da se dajo skladbice jako ugodno izvajati na dveh mauualih, v levi roki nadomestuje register 16' lahko pedal.
Istega skladatelja op. 86. Dix ,10) pieces faciles „na francoske narodne pesmi" (cena 1 Fr. 25 c. ali okoli 1 Iv 25 h). Aranžma je isti kakor pri prejšnjem delu, skladbice so jako zanimive, in se brez pomisleka lahko igrajo v cerkvi, izvzemši pri nas v Avstriji št. 7., ker na ta napev pojo Cehi „Kočka leze" in Slovenci „Svetega Miklavža cerkvica".
Jako plodoviti gospod skladatelj, kanonik in stolni kapelnik v Tarnowu, je izdal še veliko število lahkotnih triglasnih latinskih motetov in poljskih cerkvenih pesem.
Današnjemu listu je pridejana 2. štev. prilog.