------   75  ------
4
Draga Slovenska mladost
ktera se v visokih šolah na Slovenskim za svoj narod izobražaš, ozri se na lepi izgled in priklad Nemških vseučiliš, ter premisli, ali tudi ti nimaš nekakih in posebnih prošinj do svojiga milostljiviga Cesarja, kteriga blagovoljno serce je zdaj vsaki le proseči stvarici prosto odperto! — Pogovori, pomeni, posvetuj se zasihdob, naša preljubljena mladost, naše upanje! čez reci, ktere si še le plaho v svojim nedolžnim sercu tajiš, kakor da bi se sovražnika svoje skrivnosti bala. Pa ne boj se, le samo potoži z omikano besedo v nedri globoko skrito, in že davno terpeče žalovanje svojiga naroda dobrotljivimu očetu Ferdinandu! Podružite se, naši lepi mladenci! s svojimi brati v eni misli — v eni volji, bodite si le v Celovcu ali Gorici, v Celji, Marburzi ali celo v Gradcu; zlata Ljubljana pa vam bodi središe— serce , od kodar samo čista in zdrava kri v naš Slovenski život teče , kamor se tudi vse žile slovenskiga upanja izlivajo. — To ste, dragi mladenci! učiniti dolžni, da svojo staro čestljivo mater Slavo, ktera že davno potlačena , zaveržena molči, oprostite, da se bo z vami svobodno meniti, vam svoje pesme p opevati, ter vas po svojim učiti smela. Nehajte! da bi vaša mati Slava delj žalovala nad vašim nerodnim — popačenim izobra-ženjem, dokler um, in serce svojih sinov v mačehini skerbi ali v nemar pušeno ali izvekšega pokaženo vidi. Le lepo združeni dobriga Očeta poprosite, ki vam bojo dovolili, da svojo občinsko mater razveselite, ktera vas bo zopet radostno v svoje mehko krilo in v svoj uk vzela.
O rosi a v Cafov.