temne otoke rušja in macesnov. Nevihtni valjar se je premaknil nekam nad Karavanke In sodra se je spremenila v droban dež. Gosta tema je ožila svet okrog mene, le ob­ časni slabotni odsevi oddaljenih bliskov so ga za trenutke širili. Vrnile so se misli, nič več moreče. Zdelo se mi je, da me je nevihta očistila, kot da je ozon Izžgal iz mene vse slabo, ostalo je le, kar je čistega in dobrega. Rešitev pro­ blema, ki je prej nisem mogel najti, je zdaj ležala pred mano jasna, preprosta. Po­ mislil sem na prijatelje, precej jih je, in rad sem v njihovi družbi, na poti, v koči ali v navezi. Vendar me vsake toliko časa zagrabi, moram na pot sam, in to na tako, kakršna je bila nocojšnja. Z.daj bom spet nekaj časa zadovoljen z vsem, kar mi bo življenje prineslo. SPOMIN NA BELE GROBOVE IZTOK TOMAZIN V slepečem žankovju vročega poletnega sonca mi potne srage počasi polzijo rpo obrazu navzdol in puščajo na skali majhne, vlažne sledi. Valovi segretega zraka puhtijo iz ruševja in oči vidijo le migotajoče 'Podobe. Dolga je pot po neskončnih meliščih . V te­ mačnem kotlu, nad katerim se prevešajo stene, je prijetno hladno In naporna pot pre­ ,potenega telesa ostane le bežen utrinek, Izgubljen v doživetju naslednjih trenutkov. Telo in misli se za kratko, nepozabno uro spojijo s skalo, po lepih prehodih pl ezalne smeri se poganjam kvišku. Na grebenu spet srečam sonce, ki sedaj ne predstavlja yeč moreče ,vročine, pač pa vsezajemajočo svetlobo, ki obliva vrhove in tipa v mračne doline. Skoraj ves dan, do poznega večera poležavam na vrhu. Gora mi daje čutiti svojo najlepšo podobo. S previdnimi, boječimi koraki vstopam v posvečene hrame naj­ globljih doživetij. Niti senca neugodja niti 1T1ajmanjši st rah ne zameglita čarobne do­ mačnosti sredi Karavank. Turoben zimski večer. Osamljene snežinke leno poplesavajo nad mestom. Tiho, skoraj neopazno se ,iztrgajo . iz teme, zdrsijo skozi prostor ožarjen od stotine bledih luči, nato ipa se brezšumno stopijo s snežno odejo. Nizko na pobočjih ždijo gosti oblaki. Večerni pogovor na pri• 18. aprila je imel na valu 2 televizijski razgovor: Treba je varčevati z energijo, čim bolj je to možno. Nekaj smo za to že naredil i, treba pa je narediti še več. Seveda morajo tako delati vsi.• •Protestiramo, da sam državni poglavar na ta način prihaja v visoke gore, način, ki onečišča ozračje, in je jasno, da s tem škoduje. Ob tem dogodku ponovno izjavljamo, da podpiramo državo pri njenih prizadevanjih za varstvo in upravljanje gorskega sveta, kakor je to zapisano v odloku št. 77/ 1281 od 22. nov. 1977 in potrjeno z ministr,skim odlokom od 1. febr. 1979 in to takole: do 22. nov. 1980 omejiti dovoljenja za odlaganje turistov v višinah s helikopterjev ali avionov.• T. O. MAZEAUD ODGOVARJA Poročal i smo že o dokaj jedki Renardovi oceni Mazeaudove knjige »Everest 1978• . V •la Montagne et Alpinisme« za drugo trimesečje 1979 lahko beremo odgovor dr. Mazeauda, dolgoletnega francoskega državnega sekretarja za mladino in šport. Redak­ cija na začetku izjavlja, da jo je dr. Mazeaud prosil, naj njegov odgovor objavi, češ, ne zato, ker ga Renard graja, pač pa zaradi nekih zmot, ki so očitno nepoštene. Kritiku očita izmišljotine in premišljen namen, da bi škodoval avtorju. •Pisal in napovedal sem, da bo uspeh naše ekspedicije uspeh celotnega moštva. Ce kritik ne misli tako, je njegova stvar. Ce ni bil prav informiran o mnenju predsednika Himalajskega komiteja (Robert Paragot, op. ured.) in o zadevah s trgovsko hišo Jamet, naj bi se bil natančneje informiral. Tako pa se je iz izmišljotin izcimila nedobrohotnost in celo nepoštenost.« 842 843 ljubljenem kraju se razpleta kljub mrazu. Lenobno vzdušje potrjujejo misli na naslednji dan: zaspano jutro, počasno prebujanje v avtobusu, dolgo, predolgo dopoldne med sivimi zidovi gimnazije, vožnja domov, prosto popoldne in na koncu spet večer, morebiti celo podoben današnjemu. Sproščeni pogovor sredi razsvetljenega mesta, nad njim črna kupola noči, ki neutrudno sipa drobne snežinke. Da, tako bo jutri, čisto navaden zimski dan, izpolnjen z drobnimi zanimivostmi, ki ga ne bodo bistveno spremenile. Kako zelo sem se motil . . . še vedno se pogovarjava in snežinke še vedno nežno polnijo tanko belo odejo. Pristopi znanec in nama ,nekaj pripoveduje. Pustega večera v hipu ni več. Zaprepadena hitiva po blatni cesti, k lobčič misli se vrti s peklensko naglico. Kaj nama je že rekel? »Ze­ lenica ... plaz ... akcija ... • Besede kot kladivo udarjajo iz zmedenega toka občutkov. Saj nočeva verjeti, a potrjena zlovešča slutnja ne daje upa dvomu. Ozke tržiške ulice se mi še nikoli niso zdele tako dolge. Na vso moč tečem proti