978
NAŠ DALJNI BLIŽNJI SVET
Endre Ady: Pesmi
Kajetan Kovič
kot smo pri nas lani proslavili stoletnico Cankarjevega rojstva, je letošnje leto na Madžarskem v znamenju Adyjevega jubileja (rojen 22. novembra 1877).
Generacija, katere najvidnejši predstavnik je bil Ady, se je v letih pred prvo svetovno vojno zbirala okrog literarne revije Zahod, ki je razširila komunikacijo z evropskim prostorom ter uvedla nove filozofske in estetske poglede na književnost in umetnost. Ustvarjalci te generacije sicer niso bili nazorsko enotna skupina, med njimi so bili tako privrženci političnega an-gažmaja kot izraziti esteticisti, vendar je vse družila želja po prenovitvi madžarske književnosti.
Zdi se, da je ta pisani splet nasprotij, ali bolje rečeno različnosti, dosegel združitev in morebiti celo poenotenje, nedvomno pa svoj najintenziv-nejši izraz prav v delu pesnika Endreja Adyja. Njegovega življenja in dela, kot pri večini velikih ustvarjalcev, ni mogoče razumeti s pomočjo preprostega, jasno razvidnega skupnega imenovalca, njegov zagon je bil zmeraj obrnjen k celoti sveta, bil je, kot je izpovedal v eni svojih pesmi, svobodno morje, odprto za vse zastave. Če se hočemo približati njegovi poeziji, moramo razumeti bohemstvo njenega avtorja in njegovo prepričano in zvesto privrženost revoluciji, njegovo bogoiskateljstvo in njegovo žejo po materialnih dobrinah, njegovo skrajno čutno in skrajno melanholično erotiko, njegovo samopoveličevanje in samoponiževanje, njegove dekadentne vizije smrti in njegovo strastno iskanje novih poti in novih možnosti. Njegova nasprotujoča si in vendar celovita pesniška narava usodno in pomembno določa madžarsko književnost v dvajsetem stoletju tako s svojimi temami kot z eruptivnostjo izraza in ne nazadnje tudi z zgledom rojenega pesnika. Če ga njegovi rojaki marsikdaj označujejo kot najbolj madžarskega med svojimi pesniki, pa ga mi, ki ga gledamo od zunaj, čutimo v docela evropski in splošnočloveški duhovni razsežnosti.
Madžarska poezija, ki jo v devetnajstem stoletju značilno in pomembno reprezentirata Sandor Petofi v liriki in Janos Arany v epiki, je doživela nov, mogočen vzpon ob začetku stoletja z nastopom pesnika Endreja Advja in nekaterih njegovih sodobnikov. V tem vzponu lahko odkrijemo vzporednico s podobnim razvojem slovenske literature ob prelomu stoletja, z nastopom slovenske moderne.  Podobno
979
Pesmi
HORTOBAŠKI     Kuman z velikimi očmi
POET     in z dušo bolno in sanjaško je pasel črede in jih gnal v slovečo pusto hortobaško.
Mrakov, prividov in podob se v njem je sto in sto nabralo, a če je v srcu zrasel cvet, ga ljudstvo čred je poteptalo.
Mislil na tisoč je lepot,
na smrt, na žensko, vino, pelin,
in sveti pevec bi postal,
če živel v drugi bi deželi.
A svet tovarišev in čred je bil umazan, top in piškav, in je položil pesem v grob: in je samo še klel in žvižgal.
V PARIZ    Jesen pritekla včeraj je v Pariz. JE PRIŠLA    V pripeki je pod drevjem kradoma JESEN     hitela po bulvarju Saint-Michel in se z menoj sešla.
Zamišljeno sem proti Seini šel. V duši so tlele pesmi kot suhljad: polne škrlata, dima, žalosti, ker bom umrl mlad.
Tedaj Jesen zašepetala je in Saint-Michel je hladno vztrepetal, zum, zum: v veselih tropih sem ter tja je veter listje gnal.
Za hip Poletje se zganilo je in že Jesen zbežala je smeje. Da tukaj je hodila, vem le jaz in krošnje, ki ječe.
TOŽBA    Gor v tvoje čudeže rdeče, POD DREVESOM    Življenje, gledam hrepeneče. ŽIVLJENJA     Ojoj,
ti ničevo, ničevo, ničevo.
Tako te še nihče ni snubil,
tako te še nihče ni ljubil.
Ojoj,
brez haska, brez haska, brez haska
Le en tvoj čudež naj si vzamem,
le enkrat naj tvoj sin postanem,
ojoj,
to čakam, to čakam, to čakam.
S krvjo te kličem, vabim, psujem,
s krvjo sovražim, obožujem.
Ojoj,
le gledam te, gledam te, gledam.
In vem, da mi je prah usojen,
da bom ostal zmečkan, pohojen.
Ojoj,
do smrti, do smrti, do smrti.
LEDIN     Lažne bi igre ne začela, ZLATI KIP    v zlato ulita bi žarela pred mojo posteljo.
Oči zelenkasta kristala in dojki roži iz opala in ustnici topaz.
Nesmrtna v svojem zlatem čaru ne vedela bi za prevaro, moja zla ljubica.
In če bi me izdala z mesom, iskala z zlatim bi telesom me vekomaj.
980
Endre Ady
Ko peklo bi življenja želo, bi s stegni mi hladila čelo kot blagoslov.
BOG,     On: Vse, vendar ne blagoslavlja, NEUTOLAŽLJIVI    On: Vse, ne zna pa kaznovati, On izpolnjuje večni Čas, ne zna pa v naših srcih brati.
Močnejši je kakor Jehova, On, ki spočel je hladni Amen, ki hoče le in se smehlja, a sam je Sonca zmrzli plamen.
Vrti Vesolje kot vrtavko
in igra se brez konca vleče,
ta ali oni svet zamrzne
in pet-šest drugih v ogenj zmeče.
On ne maščuje, ne plačuje,
v raj nas ne spremlja, ne pod kamen.
Čeprav smo eno z njim postali,
je On le: Moraš, Boš in Amen.
Kadar v brezbožnih bolečinah poskušamo si ude treti, se le zabava: in ne ljubi in tudi jeze v nas ne neti.
On: silnega Življenja reka, sam svojo strugo si napravi, buči, se smeje in beži, ne jez ne breg ga ne ustavi.
On nima ustja ne izvira, On: neizmerni, večni tok, On: Vse in neutolažljivi, edini in strahotni Bog.
981
Pesmi
982
HIMNA NIČU     Noč se svetlika belo, svit Jutra je turoben in Bog ni več usmiljen, Hudič ni več hudoben.
Ledeno je Poletje in Zima žgoča lava, škrlaten cvet je Žalost, rjavo-tožen Slava.
Sneg je kot bivol črn, bele so smolne saje, Naj-bi-bilo — resničnost, a Je — moreče sanje.
Smrt večna je gostija, Življenje le postaja, Zločin je več kot Čednost, Krepost se Grehu vdaja.
Sol je postala sladka in v medu je grenčica, velika laž je Danes in Jutri je resnica.
Kar je, sploh ni. Le Nič je in svet prividov lažnih, Hudič je naš sorodnik in Bog je naš sovražnik.
A ČE VENDAR    Mislil sem:  ljuba moja mala, poskusiva, da v tej moriji bi vendarle kako obstala.
Ko vse razpada in zgineva, obdrži me kot greh in čudež, kot pričo včerajšnjega dneva.
Andre Ady
983
Ko vse beži in se izgublja,
obdrži, ljuba moja mala,
me kot Preteklost, ki obljublja.
Ko iz srca mi kri odteka in žeblji trkajo, me drži, a le kot bivšega človeka.
Še božaš, ljuba, me po glavi? Gorje mi, tisočkrat gorje v tej omedlevici krvavi.
Če pa bom šel, usodo mojo brani,
ki ti orkan jo je podaril,
s potrpežljivimi, resničnimi rokami.
Pesmi je po prevodu Jožeta Hradila prepesnil Kajetan Kovic.
Pesmi