VOJNA PRIHODNOSTI

Nadaljevanje politike s filmskimi sredstvi

V Mavericku, nadaljevanju Top Guna, se zaletavi, neustrašni in nepokorni vojaški pilot Pete Mitchell, alias Maverick (Tom Cruise), »najboljši med najboljšimi«, »najhitrejši človek na svetu«, po petintridesetih letih vrne v vojaško šolo »Top Gun«, da bi nove generacije vojaških pilotov pripravil na smrtno nevarno, tako rekoč samomorilsko misijo nemogoče. Še vedno je upornik, še vedno se noče upokojiti, še vedno je le stotnik, vojaškim elitam gre še vedno na živce, toda njegov ugled je neomajen, saj velja za »edinega pilota, ki je v zadnjih štiridesetih letih sestrelil tri sovražna letala«, kar seveda pomeni, da je mojster dogfightinga – letalskega dvobojevanja. To potrdi tudi v Mavericku.

Pa vendar ga to ne reši – prihaja namreč prihodnost, v kateri takšnih, kot je on, ne bodo več potrebovali. Vsaj tako meni admiral (Ed Harris), ki hoče ukiniti program testiranja skrajnih zmogljivosti in obremenitev vojaških pilotov: »Prihaja prihodnost – in v njej te ne bo.« Podton je na dlani: vojske ne zanima več, kaj zmorejo živi piloti, ampak kaj zmorejo brezpilotniki, droni, »bojna zračna vozila brez posadke«. Brezpilotniki so prihodnost. Vojna prihodnosti bo brezpilotna. Brezstična. Brezosebna.

Brezpilotno prihodnost je začel že ameriški predsednik George W. Bush, nadaljeval in stopnjeval pa jo je Barack Obama, liberalec, demokrat, humanist, nobelovec – razlog več, da je bila brezpilotna vojna videti kot družbeno sprejemljivo nadaljevanje Nobelove nagrade za mir z drugimi sredstvi. Kot dobra vojna. Kot humana vojna. Kot vojna prihodnosti. Kot prihodnost. Navsezadnje, brezpilotniki so obljubljali kirurško natančnost. Brez ekscesne morije, brez nepotrebnih civilnih žrtev, brez »kolateralne škode«. Vojna, ki ji lahko zaupate! Vojna prihodnosti ni kot iraška, sirska ali vietnamska vojna. Ali druga svetovna vojna. J. R. R. Tolkien se je boril v prvi svetovni vojni, na Somi – Gospodar prstanov1 temelji na resnični zgodbi. Vsi ljudje so bili legitimne tarče. Tudi otroci. In tisti, ki so videti kot otroci.

Toda drobni tisk je brezpilotnike, nosilce dobrega ubijanja in dobre vojne, hitro demaskiral: ameriški brezpilotniki so v Pakistanu od leta 2004 pa do danes pobili od 2366 in 3702 človeka – desetina je bila civilistov. Tudi v Jemnu, Somaliji in Afganistanu so brezpilotniki pobili ogromno civilistov. Droni ne ločijo med vojaki in civilisti, borci in neborci, krivimi in nedolžnimi. Misiji dajejo prednost pred ljudmi – podobno kot brezosebni avtomati, roboti in androidi v sci-fijih, recimo megaračunalnik HAL v Kubrickovem spektaklu 2001: Odiseja v vesolju [2001: A Space Odyssey, 1968] ali pa Mother, umetna inteligenca vesoljske ladje v Scottovem Osmem potniku [Alien, 1979]. Za kontekst se ne menijo. Mislijo in delujejo kot neoliberalni stroji – učinkoviti, predani cilju, brez emocij. Kot tista »pametna« hiša, ki v Bradburyjevi noveli There Will Come Soft Rains [Prišlo bo mehko deževje, 1950] še vedno kuha, čisti, prižiga in ugaša luči, toči vodo za kopel in bere otrokom, pa četudi človeštvo ne obstaja več – uničila ga je jedrska vojna. A tako je sprogramirana. Misiji daje prednost pred »posadko«. Misli le na misijo.

Clausewitz je zapisal, da je »vojna samo nadaljevanje politike z drugimi sredstvi«,2 toda takoj zatem je poudaril, da »vojna umetnost in vojskovodja v vsakem posameznem primeru lahko terjata, da usmeritve in namere politike ne pridejo v protislovje s temi sredstvi, in ta zahteva dejansko ni majhna«.3 Ne, res ni majhna, zato je stotnik Ramsey (Gene Hackman), ki v Scottovi Škrlatni plimi [Crimson Tide, 1995] poveljuje ameriški jedrski podmornici, Clausewitza dopolnil, rekoč, da bo v vojni najbolj verjetno zmagal ta, ki se bo ločil od politikov in ignoriral vse razen uničenja sovražnika, potemtakem ta, ki bo vse podredil izpolnitvi misije – ne glede na moralne dileme politike. Maverick je relikt prejšnje vojne paradigme – še vedno misli na posadko. Ne bi smel biti tako sentimentalen.

V resnici je še huje: v brezpilotni vojni umirajo le tisti, ki nimajo brezpilotnikov. Na strani teh, ki imajo brezpilotnike, ni žrtev. V tej vojni prihodnosti, ustvarjeni za imperialni boj proti periferiji (koloniziranim, manjvrednim ljudstvom ipd.), tudi ni ujetnikov, opozarja francoski filozof Grégoire Chamayou v Teoriji drona.4 Brezpilotniki, simulacije vsevidnega, vsevednega, totalnega Božjega očesa, izvensodni eksekutorji, ki jih zagovorniki razglašajo za »etično orožje«, »moralno upravičeno orožje« in »humanitarno orožje par excellence«,5 ne jemljejo ujetnikov, ampak ubijajo. Enostransko. Tisti, ki so na »drugi« strani, so obsojeni na smrt. »Tarče so krive, dokler ni dokazana njihova nedolžnost – a pač posthumno.«6 Teritorialna suverenost dežel, v katerih živijo, pa je nekaj povsem kontingentnega. »Ljudje seveda še vedno umirajo, a zgolj na eni strani,«7 pravi Chamayou.

Ta vojna je torej natanko to, kar je von Clausewitz trdil, da vojna ni – »delovanje žive sile na mrtvo maso«.8 Ni pa to, kar je trdil, da vojna je – »udar dveh živih sil ene na drugo«.9 Tisti, ki upravljajo brezpilotnike, nikoli ne vedo, ali so zadeli – in ubili – pravega. Pogosto niti ne vedo, koga so zadeli. Tisti, ki so napadeni, pa nimajo koga napasti.

Cilj te nove, brezpilotne vojne – vojne prihodnosti, »vojne dronov«.10 »vojne brez tveganja«11 – je izključno ubijanje. Odstranitev. Čiščenje. Uničenje. Izničenje grožnje. Tisti, ki upravljajo drone, ubijajo, ne da bi bili sami pripravljeni umreti. Tisti, ki živijo pod droni, pa nikoli ne vedo, kdaj bo počilo. Ves čas jih je strah. Dronov ne vidijo, a vedo, da so tu. Vzbujajo smrtno grozo. V vsakem trenutku jih lahko vržejo v zrak. »Otroci, odrasli, ženske, vsi so prestrašeni ... kričijo od groze.«12 Vojna prihodnosti, ki jo definirajo brezpilotniki (fantomski »sovražnik brez obraza«,13 stratosferično »orožje državnega terorizma«,14 »orožje postkolonialnega amnezičnega nasilja«15), ki stremi k absolutnosti (moralne sile niso več nobena ovira) in ki se ponaša s tem, da povzroča manjšo »kolateralno škodo« od prejšnjih vojn (kaj je brezpilotno raketiranje neke stavbe v primerjavi z bombardiranjem Dresdna ali Hirošime!), je globalizirani teror brez prestanka. Civilistov niso umaknili iz vojne, ampak so vojni podvrgli vse civiliste. Vojna ni več duel, ampak bolj spominja na pregon. Bolj je podobna lovu na človeka kot pa vojni, ki jo je opeval Clausewitz. Pomislite le na drone – veriga ubijanja je skrita, vidna postane šele, ko raznese tarčo. Ves svet je postal lovišče. Kar je družbo preselilo v perverzno stanje permanentne radikalizacije, ekstremizacije in militarizacije – v scenarij neskončnega nasilja brez možnosti izhoda. Ali natančneje: večne vojne. Brezčutnega in brezglavega zanikanja življenja drugih. Absolutnega politično-pravnega diskriminiranja in osovraženja drugih. To je vojna, »ki sovražnika strukturno oropa sleherne možnosti boja«.16 To je nasprotje dogfightinga. Reiteracija »večne vojne«. Takšne, kot jo je, opozarja Cristopher Coker v knjigi Why War? [Zakaj vojna?, 2021], že davnega leta 1974 v sci-fi romanu The Forever War [Večna vojna] popisal Joe Haldeman: vojakov tu ne urijo na vojaških poligonih ali pa v učilnicah, temveč jim s pomočjo kinestezičnega feedbacka, priklopljenega na kolektivne možgane, implantirajo lažne spomine na zločine brutalne zunajzemeljske rase, ki jih ohranjajo v stanju neprestane agresivnosti, večne militantnosti, radikalnosti in ekstremnosti. To, da slediš poveljem, ni več izgovor, toda tu – v svetu večne vojne – si nedolžen, ker povelja prihajajo »iz globine v marionetarjevem nezavednem«,17 kar zveni kot odmev Goebbelsovega dictuma, da so ljudi prisilili, da so ubogali zakon, za katerega niso niti vedeli, a so ga znali zrecitirati v sanjah.

Droni veljajo za manjše zlo, zato se zdijo sprejemljivi in moralno superiorni, toda prav droni so obenem kronski dokaz, da je manjše zlo še vedno kumulativno veliko zlo – napadi z droni so omejeni in sunkoviti, prihajajo v majhnih dozah, nastopajo kot virtualne oaze (parodije 30-minutne vojne, ki je Zanzibar leta 1890 priključila Britanskemu imperiju), a jih je veliko. Hkrati so nikjer in povsod. Vojna prihodnosti ni skalibrirana kot svetovna vojna, a kumulativno ima učinek in urgentnost svetovne vojne.

»Pilot drona je človek nemogoče smrti.«18 Prav res: piloti, ki na daljavo upravljajo drone, »ubijajo z eksplozijami, ne da bi tvegali življenje«.19 Zanje je nemogoče, da bi bili ubiti med ubijanjem. Ni jim treba tvegati, da bodo ubiti. Ni se jim treba žrtvovati. Ni jim treba umreti za domovino. Niso izpostavljeni nevarnosti. Ni se jim treba soočati s smrtjo. Ne potrebujejo poguma. Nič junaškega ni v njih. Še toliko manj epskega. Ubijajo iz elegantne, prijetne, klimatizirane sobe. Iz območja miru. Jemljejo življenja, a svojega ne tvegajo. Vidijo, a sami – zrcalne podobe samomorilskih teroristov – so nevidni. In zaščiteni. Civilisti te zaščite nimajo. »Tehnološka moč stopi na mesto neizterljive žrtve.«20 Nekdanjo etiko žrtvovanja zamenja etika »zavestne strahopetnosti«.21 Ali pa če hočete: »etika rabljev in eksekutorjev«.22

Piloti dronov, znanilci vojne prihodnosti, v enem trenutku izstrelijo raketo, s katero pobijejo množico ljudi, v naslednjem trenutku pa sinka peljejo na košarkarsko tekmo. Zjutraj so brezčutni morilci, zvečer nežni očetje, ki refleksije o svojem nasilju ne poznajo. »Preko njih poteka prelomnica protislovja družb, ki so na zunaj v vojni, navznoter pa živijo, kot bi bili v stanju miru. Zgolj oni so v obeh sferah, natanko na njunem stičišču, razpeti med poloma. Živijo dvojnost moralnega režima t. i. demokratičnih držav, ki so hkrati imperialne vojaške sile.«23

Upravljavec dronov mora stalno preklapljati med obema poloma – med vojno in mirom, delom in domom. Po malem je videti kot direktor korporacije: dopoldne brutalno odpusti sto zaposlenih, popoldne se nedolžno igra s sinkom. Preklopi. Lažje ko preklaplja, učinkovitejši, storilnejši in konkurenčnejši je.

Takšnega »pilota« drona najdete v filmu Dobro ubijanje [Good Kill], ki ga je leta 2014 posnel Andrew Niccol. Še več: major Tom Egan (Ethan Hawke) je resnica topgunskega Mavericka: bil je vrhunski, zelo cenjen in občudovan vojaški pilot, pravi »Top Gun«, a ga zaradi zmanjšanih potreb po pilotih prekvalificirajo v »pilota« dronov, tako da ponoči razstreljuje Afganistan, podnevi pa preživlja čas z družino. Egan je dober ubijalec, hladen in rutiniran, zato začne kmalu razstreljevati tudi Jemen in Somalijo, s civilisti vred. Rekel bi lahko to, kar je rekel Mussolinijev sin, ko je bombardiral Abesinijo, današnjo Etiopijo – da je zadel skupino, ki se je »odprla kot razcvetela roža«. Toda psihično čedalje bolj trpi – in zlagoma ga razžrejo stres, občutek krivde in alkohol. »Počutim se kot strahopetec. Vsak dan. Ciljam tarče, ki so pol sveta stran, pri tem pa sedim v klimatizirani sobi.« V največji nevarnosti je, ko se po avtocesti pelje domov.

Toda z dronizacijo vojne so se sami vojni izpolnile sanje. Paul Virilio je v knjigi Guerre et Cinéma: Logique de la perception [Vojna in film, 1984] pokazal, da je bila zgodovina vojne zgodovina osvetljevanja sovražnika, zgodovina razsvetljevanja druge, sovražne strani, zgodovina oboroževanja očesa, zgodovina radikalnega spreminjanja in širjenja polja percepcije. To, kar se je začelo s protiletalskimi raketami, bombami in magnezijevimi žarometi, s katerimi so razsvetljevali nebo, bojišča, frontne jarke, sovražnikove linije in nikogaršnja ozemlja, in nadaljevalo z radarji, sonarji, periskopi, teleskopi, akustičnimi in seizmičnimi detektorji, infrardečim skeniranjem, fotonskimi pospeševalci, ojačevalci svetlobe, filmsko fotogrametrijo, termografijo, laserskim orožjem, vohunskimi sateliti in izvidniškimi letali (ameriško izvidniško letalo U-2 je leta 1962 na Kubi famozno »videlo« in posnelo sovjetske jedrske rakete), ki so sovražnika delali vse vidnejšega in prozornejšega, se je končalo z droni, ki so postali leteče kamere, očesa vrhovnih poveljstev in vojaških strategov, velikih režiserjev te nove panfilmske vizije sveta.

Polje percepcije se je dramatično razširilo, ustvarili so totalno vidnost in vidljivost, odpihnili mrak, odstranili vse naravne ovire in pregrade. Vojni teater je postal prozoren, poveljniki so postali vidci, med funkcijama orožja in očesa – med podobo projektila in projektilom podobe – ni bilo več nobene razlike, pravi Virilio. Dictum vojvode Wellingtona, da je vse življenje ugibal, kaj je na drugi strani, ne velja več, kakor tudi ne velja več stari slogan, da »konjenica osvetli pot, pehota pa potem zmaga«. Slepega streljanja je bilo konec. Zdaj se je vse videlo – na filmski način.

Virilio poudari, da so vojne hotele biti videti kot filmi – da so si v vojnah pomagali s filmskimi tehnikami. Nacisti so hoteli vojno, ki bo videti kot holivudski spektakel. Svoje bitke, pohode in osvajanja so vztrajno in sistematično snemali, da bi prestrašili in zastrašili – tujo, evropsko, globalno – publiko. Evropo so spremenili v filmsko platno. Ko je Hitler junija 1940 načrtoval operacijo Morski lev, je v komandno sobo v Brûly-de-Peschu uvedel tudi zvočne efekte. Albert Speer, načrtovalec nacistične totalne vojne, je na sojenju v Nürnbergu rekel, da nacistični zločini niso bili le produkt Hitlerjeve osebnosti, temveč tudi novih tehnologij. Filma, dodaja Virilio. Ameriški vojaki med drugo svetovno vojno niso zaman ponavljali: »Zdaj smo v filmu!« Je res naključje, da je Marilyn Monroe na vrhuncu korejske vojne odkril vojaški fotograf?

»Vojna je končno postala tretja dimenzija filma.«24 Vojna se ne neha več – zdaj traja in se snema noč in dan, sedem dni na teden, kontinuirano, brez prestanka. Sla po videnju se je zlila s slo po uničenju. Droni so stroji za gledanje in hkrati stroji za uničevanje. Vsako uničenje – vsak zadetek – je film, odmev hirošimske atomske bombe, ki je fotografirala sence ljudi in stvari. Kopičenje orožja, ki ne bo nikoli uporabljeno, je zamenjalo kopičenje slik, ki ne bodo nikoli videne, a videnje je smrtno nevarno. Vojna je način videnja, poudarja Virilio. Med žrtvami vojne in gledalci vojne ni več razlike. »Svet izgine v vojni, vojna kot fenomen pa izgine izpred oči sveta.«25 Videti je čedalje bolj irealna. In čedalje bolj fantazijska. Nadaljevanje politike s filmskimi sredstvi.

Zato postaja vojna prihodnosti čedalje »humanejša«. Vsaj tako pravijo. Ameriška vojska je leta 2014 investirala štiri milijarde dolarjev v program raziskovanja mentalnih anomalij – iskala je dokaz, da je mogoče vojno preseliti v povsem novo dimenzijo: v psihično sfero. Takšna vojna bi bila še bolj čista, še »humanejša« in »moralnejša« – in tudi sprejemljivejša. A takšna vojna bi bila v resnici hujša od jedrske. Vsekakor – pomislite le na kibernetsko vojno, pred katero svarijo tako, kot so nekoč svarili pred jedrsko vojno (v kateri je edini sovražnik prav sama vojna, kot v Škrlatni plimi poudari poročnik Hunter, Ramseyjev nasprotnik, ki ga igra Denzel Washington). Ne brez razloga: vse to novo digitalno okolje – informacijske tehnologije, industrija videoiger, predvsem spletnih iger z več igralci, aplikacije socialnih omrežij, navigacijski algoritmi, VR, internet stvari in cyberspace, ki sploh niso videti smrtonosno (in ki navidez potrjujejo tezo Alvina in Heidi Toffler, da se zgodovina vrti nazaj in da izumljamo vse manj smrtonosna orožja) – namreč ustvarja pogoje in priložnosti, ki nas bodo obdržali v permanentni vojni. Sodobne kapitalistične ideologije jo bodo naredile še permanentnejšo, navsezadnje, vojna sodobnemu – detroniziranemu, demaskuliniziranemu, »ponižanemu« in »ogroženemu« – moškemu omogoča, da živi intenzivno in polno (oh, in športno), da se izmakne mučnemu dolgčasu, praznini in vsakdanji rutini, da se izkaže, da dokaže svojo možatost, da deluje junaško (in mučeniško), da izkuša avtentična čustva (in srce teme), da doživi glorijo in mistično ekstazo, adrenalinski stik s kičem neskončnosti, da se zlije z nečim, kar je večje od njega, da se izpostavi smrtnemu tveganju (obliki ekstremnega športa), da izživi svoje destruktivne, morilske nagone, da se začuti živega (»near-life experience«, bi temu rekel Tyler Durden, protagonist Palahniukovega romana Klub golih pesti26), da uveljavi svojo identiteto, da se bolje spozna, da najde svoj pravi jaz, da odkrije »the right stuff«, da izgleda kul, da postane viralen. Vojna mu omogoča, da začuti kapitalizem – da se z njim zlije in poistoveti, da se čuti bolj živega kot kadarkoli, da lahko torej tako kot nemški Freikorps po koncu prve svetovne vojne vzklikne: »Rekli so nam, da je vojne konec. Šlo nam je na smeh. Mi sami smo vojna.«27

S tem je krog sklenjen, saj smo se premaknili v čas, ko nove tehnologije – kompjuterizacija komuniciranja, genetski inženiring, programiranje vsega, tudi osebnih odločitev, karier in prihodnosti, algoritmi, umetna inteligenca, programi za prepoznavanje glasu, kodiranje obnašanja, rudarjenje podatkov ipd. – ustvarjajo novo moralno okolje, ki omogoča nove oblike nasilja, ko zmaguje kultura, ki daje spletni eksistenci prednost pred fizično, ko stroje najbolj zanesljivo upravljajo stroji, ki veljajo za bolj humane in etične od ljudi (stroji mislijo le na misijo, ne menijo se za preteklost, nimajo čustev, ne poznajo strahu, strasti jim ne morejo zamegliti razsodnosti: »Za uresničenje avtentične humanosti se je treba znebiti človeških bitij,«28 pravi Chamayou), ko sami čedalje bolj kanaliziramo tiste nemoralne nezemeljske sci-fi pošasti, ki ne cenijo človeškega življenja (ja, čedalje bolj spominjamo tudi na robote, za katere se bojimo, da se jim bomo mi, ljudje, nenadoma zazdeli irelevantni in nepotrebni in da se nam bodo uprli oz. ignorirali naše zapovedi ter povzročili strašno uničenje), ko »vojaki zelo hitro postajajo tehnologija, ki jo uporabljajo«29 in ko nikjer ne piše, da nas bo »prihodnost sploh še potrebovala«,30 pravi Coker, ki obenem opozarja, da je »vojaško-zabaviščni kompleks danes tako pomemben kot vojaško-industrijski kompleks v času hladne vojne«.31

Droni in filmske tehnike, ultimativni osvetljevalci bojišč in »malopridnih« dežel, so torej vojno radikalizirali: naredili so jo transparentno, vsepovsodno, ubikvitarno, permanentno. Še bolj pa se je vojna radikalizirala, ko so nas pametni telefoni spremenili v udeležence vojn in oboroženih konfliktov, pravita Matthew Ford in Andrew Hoskins v knjigi Radical War: Data, Attention, and Control in the 21st Century [Radikalna vojna – podatki, pozornost in nadzor v 21. stoletju, 2022]. Prej to ni bilo mogoče – zdaj je. Pametne tehnologije, s pametnim telefonom vred, so vse spremenile. Spremenile so percepcijo vojne. In s tem samo vojno.

Vojno lahko spremljamo v živo, v realnem času – ljudje, ki so na fronti ali v vojni coni, s telefonom snemajo vojno nasilje (razstrelitve, trupla, ruševine, goreča vozila ipd.), posnetke naložijo na socialna omrežja, kjer jih poberemo in si jih prisvojimo – pretakamo jih, komentiramo, premlevamo, obdelujemo, dekoriramo, redramatiziramo, preoblikujemo, ponarejamo, podžigamo, amplificiramo. In jasno – delimo, razpečujemo. Nekaj lokalnega razpršimo in globaliziramo. Nekaj specifičnega in singularnega dekontekstualiziramo. S tem posežemo v vojno. Prelevimo se v njene udeležence – v vojake.

S pametnim telefonom smo v vojnah dobili sedež v prvi vrsti, ob ringu, pravita Ford in Hoskins. Prvič, posnetke nasilja lahko gledamo, repriziramo, pretakamo, produciramo, objavljamo, razpečujemo ter spreminjamo njihov pomen, njihov smisel in njihov kontekst. Drugič, s tem, ko lahko ustvarjamo in delimo vojne vsebine, posnetke vojnega nasilja, vplivamo na politiko – posledice naših vsebin so lahko radikalne, pogubne, smrtonosne. In tretjič, to razbije in raztrga uradno, državno pripoved o vojni, kar seveda pomeni, da država nima več nobenega pravega nadzora nad pripovedjo o vojni, prav država pa je še ne tako daleč nazaj s pomočjo svojih medijev in komunikacijskih kanalov nadzorovala pripoved o vojni.

»Način, kako vojno doživljamo, snemamo in dojemamo, se je radikalno spremenil. Nekoč so imeli privilegiran dostop do bojišča le vojaki in izbrani novinarji, zdaj pa je vojna povsod, saj k nam prihaja z močjo pametnih telefonov in informacijske infrastrukture, na katero se zanaša.«32 Bojišče je onstran bojišča – razteza se k nam, domov. Vrnitev v preddigitalno dobo ni več mogoča. »Vojna in njena reprezentacija sta se zrušili druga v drugo.«33 Politično nasilje brez digitalne reprezentacije ne obstaja več.

Še huje: informacijske infrastrukture 21. stoletja so ustvarile pogoje, v katerih vojne izvajajo in poganjajo mediji. »To pa je neposredna posledica konvergence med vojnim orožjem in vojnim medijem, potemtakem med sredstvi, s katerimi se vojne bijejo, in sredstvi, s pomočjo katerih vojne doživljamo.«34 Pomeni: »Medij in orožje sta objela drug drugega.«35 Resničnost in njena reprezentacija sta kolapsnili.

Efekt pametnega telefona, novih digitalnih tehnologij in socialnih omrežij je na dlani: sodobne vojne menedžirajo pozornost populacij in publik, ki potem ustvarijo »spektakel mnenj in percepcij«.36 In te percepcije, ta mnenja, vse te lokalne, nacionalne in transnacionalne pripovedi in protipripovedi o vojni se divje, intenzivno in neustavljivo gnetejo, bijejo in prelivajo. Med sabo polemizirajo. Agitirajo. Prepletajo se s tem novim, nenadnim, neposrednim, strašno fragmentiranim, »postresničnim« digitalnim okoljem, lažnimi novicami in teorijami zarote. S čimer sejejo dvome in negotovost, obenem pa ustvarjajo nove konflikte, v katere se zapletajo nove in nove pripovedi o vojni in nove in nove identitete, novi in novi digitalni državljani.

Sodobne vojne so radikalne prav zato, ker rušijo, pačijo in maličijo »odnos med mediji, vojsko in političnimi učinki vojne«,37 pravita Ford in Hoskins. Meje vojnih konfliktov odrinejo in odpravijo, naše doživljanje teh konflitkov – vojne, političnega nasilja – sploščijo, naše čute pa nasitijo, zasitijo in zasičijo.

Ljudje z uporabo pametnih telefonov ne sodelujejo več le pri nadzorovanju samih sebe, ampak »postajajo del vojne mašinerije, saj artileriji omogočajo, da pride do tarč«.38 Recimo: z aplikacijo WhatsApp je mogoče koordinirati napade z droni, pri tem pa lahko sodelujejo digitalni posamezniki, ki razkrivajo lokalne podatke o sovražnikovih položajih, tako da so droni, upravljani iz Amerike, potem preciznejši in pogubnejši. To so Američani počeli v Mosulu. Rusi so v Ukrajini – še pred invazijo – s pomočjo Telegrama sledili ljudem ter sejali razdor, strah, zmedo in negotovost, medtem ko so Trump in njegovi pučisti s pomočjo WhatsAppa, Instagrama, Parlerja in Gaba koordinirali juriš na Kapitol.

A nekaj takega se je dogajalo tudi med iraško vojno, prvo youtubsko vojno: ameriški vojaki so z digitalnimi kamerami v realnem času snemali svoje akcije in operacije, vsi ti posnetki, ki so jih nalagali na YouTube, pa so iraškim gverilcem pokazali, »kam namestiti eksploziv in kako postaviti zasede, da jih bo mogoče posneti tako, da bodo zagotavljali čim učinkovitejši medijski spektakel«.39

Pametni telefoni so vojno deteritorializirali, obenem pa so nas oborožili – še posebej so oborožili našo pozornost. Vojne nimajo več klasičnih »pričevalcev«. Odpadejo. Vsi digitalni, povezani, omreženi posamezniki so del vojne, njeni udeleženci, njeni borci, saj bojišču in vojni s svojim početjem – s svojim digitalnim vpletanjem, svojim deljenjem podatkov in posnetkov – neposredno zagotavljajo nove in nove tarče. Razlike med opazovalcem vojne in udeležencem vojne – med civilistom in borcem, med civilno družbo in vojsko – ni več. »Odnos med publiko in igralcem, vojakom in civilistom, medijem in orožjem se je porušil.«40 Digitalno vpletanje v vojno je vojno dejanje. Razlike med vojno in mirom ni več. Nihče ni več nedolžen. Vsi so udeleženci.

Digitalno okolje, v katerem je informacijo vse težje ločiti od dezinformacije in v katerem si skušajo vojskujoče se strani zagotoviti čim večjo informacijsko prednost (prevlado na socialnih omrežjih ipd.), ni več le kanal za podžiganje razdora na sovražni strani, niti ni več le kanal za mobiliziranje somišljenikov, temveč je postalo bojišče, del vojnega teatra, pravita Ford in Hoskins.

Še huje: digitalno okolje – agresivno, kinetično, fluidno, eksplozivno, iracionalno, postresnično – je ploden, rodoviten prostor, v katerem lahko vojne res cvetijo. Clausewitz je vojno definiral kot nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, toda digitalno, globalno povezano, hipermedijsko okolje je poskrbelo, da vojna ni več to, temveč »bitka za nadzor nad odnosom med podatki in pozornostjo«.41

O vojnah imamo več podatkov kot kadarkoli. Več, kot jih potrebujemo. Preveč. In tu je paradoks: s podatki o vojnah smo tako preplavljeni in zasičeni, da jih je nemogoče razumeti in dojeti – in to oboje, tako podatke kot vojne. Ne pozabite: vsi ti podatki o vojnah in bojiščih in nasilju, ki nimajo kakega razločnega, linearnega vzorca, saj k nam – v naše spletno vesolje – prihajajo asinhrono, so tako eksplozivno razpršeni in fragmentirani, da jih ne more več »sfiltrirati« niti sama vojska. Nas pa ves ta presežek podatkov o novih, radikalnih vojnah, ki se zgrinja na naše pametne telefone (in nad našo pamet), navdaja z radikalno negotovostjo in radikalnimi dvomi. Kaj se dogaja? Kje? Kdo se sploh vojskuje? In zakaj? Katera pozicija je legitimna? Informacijska infrastruktura ni več ločena od bojišča – sama informacijska infrastruktura je bojišče.

Radikalna vojna je velik paradoks, pravita Ford in Hoskins: »Po eni strani je odkrita in del vsakdana, po drugi pa je zaradi svoje hipermedijskosti nevidna.«42 Vojna je povsod in hkrati nikjer. Ali bolje rečeno: povsod je, a hkrati nevidna. Vidna in nevidna. Znana in neznana. Bolj ko je povsod, bolj je nevidna in neznana. Bolj ko je hipervizualna, bolj je nevidna in neopazna. Vse te množice podatkov, videov in slik, s katerimi smo zasičeni (in nad katerimi nima nihče več nadzora), jo izkrivijo, popačijo, raztrgajo, razpršijo in skrijejo (kot so recimo leta 2020 skrili in anonimizirali armensko-azerbajdžansko vojno). Poteka na odprti sceni, a se je ne vidi. To, kar jo normalizira in rutinizira (vsi tisti posnetki in slike, ki preplavljajo online in offline okolje), jo dela nevidno in neopazno. Razlog več, da so lahko vojne permanentne, večne, neodpovedljive. Da torej kar trajajo in trajajo – brez konca.

Zato radikalna vojna, ki sicer presega klasične vojne in vojaške doktrine, tako zlahka ostane brez konteksta. Takšna je bila nenapovedana ruska vojna v Donbasu po letu 2014 – po aneksiji Krima. Videti je bila zelo tradicionalno, kot klasične preddigitalne vojne z jarki, artilerijo in tanki, toda Rusi so s troli, virusi, kibernetičnimi napadi, lažnimi novicami, lažnimi profili, fikcijami in agresivno propagando, s katero so preželi socialna omrežja, povsem preoblikovali percepcijo te vojne ter jo prelevili v halucinacijo, fantazijo, permanentni spektakel, »v katerem ni nič res in v katerem je vse mogoče«.43

Percepcija vojne se je s pomočjo novega digitalnega okolja, stroja za oblikovanje hitrih, ekstremnih mnenj, hitrih, ekstremnih zaključkov in hitrih, ekstremnih odločitev, »demokratizirala« – vsakemu digitalnemu posamezniku je dostopnih več pogledov na vojno in bojišče. Več interpretacij. Več pripovedi. Med sirsko vojno so udeleženci, očividci in žrtve nalagali vsebine in videe, vsi ti podatki pa so vodili v dvoumnost, meglenost in prikrivanje ter v fragmentarne, neuglašene, protislovne pripovedi o vojni. Kaj to pomeni, vemo: konsenza o vojni ni več. Ni mogoč. V pogojih postresničnega digitalnega okolja, ki vojne predstavlja in uokvirja kot medijske spektakle, ustvarjene za pritegovanje pozornosti, motiviranje udeležencev in mobiliziranje rekrutov (v Iraku, Siriji, Ukrajini ipd.), se ne more oblikovati. In ker ni konsenza, je vse relativno, obenem pa ni jasno, katera stran je sploh »prava« in za katero stran naj navijamo.

Tista famozna digitalna odprtost, ki bi morala olajšati oblikovanje konsenza o vojni, vnaša le negotovost, dvome – in pasivnost. Zahod se je »iz intervencionista prelevil v skeptika«.44 Dezinformacije so bile prikladen izgovor za zahodno pasivnost v Siriji in Jemnu, a že prej, v času vojne v Bosni, Zahod ni hotel vojaško intervenirati, ampak se je zadovoljil s humanitarno pomočjo in protesti, pa čeravno so v televizijskih poročilih iz dneva v dan gledali posnetke grozot in grozodejstev. »Televizija družbe ni odvrnila od boja, ampak ji je omogočila, da uživa v spektaklu,«45 pravita Ford in Hoskins. Katastrofa se je nadaljevala.

V naslednjih letih – z digitalno revolucijo – se je to le še stopnjevalo: popolni viharji podatkov, farme trolov in (ro)botov, premoč teorij zarote, algoritmi, ki privilegirajo negativnost, digitalne platforme, ki so mutirale v brutalne stroje za sejanje sovraštva, manipulacij, zmede, razdora in dezinformacij, deep fakes in (ne)vidnost civilnih žrtev so Zahod tako zmedli in zadušili, da ni ukrepal. Katastrofe se nadaljujejo.

Ergo: če so Asadove in ruske sile leta 2019 v Idlibu v enem samem mesecu zbombardirale 25 bolnišnic, pomeni, da mora res obstajati neka povezava med takojšnjo dostopnostjo milijard slik in posnetkov človeškega trpljenja in umiranja in pasivnostjo globalnih akterjev, ki naj bi bili pristojni za zaščito civilistov. »Ključna posledica radikalne vojne je paraliziranost humanitarnosti.«46 Še borze so apatične – na vojne se ne odzivajo več.

Ker so vojne nevidne in permanentne, ker so brez konteksta in brez konca, ker jih digitalno okolje takoj normalizira in rutinizira, ker so le še produkti, so tudi arhivske, saj kopičijo brezmejne in neskončne količine posnetkov, slik in podatkov, ki jih je mogoče reciklirati, revidirati in reaktivirati. Kar je spet paradoks: obstaja orjaški digitalni arhiv vojne, obenem pa nihče več ne ve, za kaj gre pri tej ali oni vojni. Zakaj se je začela? Kaj jo je povzročilo? Kakšne so posledice? Zakaj še traja? Ali še traja? Kdo zmaguje? Kje je fronta? Kaj se sploh dogaja? Digitalno okolje, ki oborožuje podatke, metapodatke, lažne novice in teorije zarote, je s svojo postresnično motnostjo, meglenostjo in netransparentnostjo najboljše in najvitalnejše orožje teh novih, radikalnih vojn, ki ne odpravljajo le razlike med vojaki in civilisti (Islamska država ni priznavala razlike med borci in civilisti), ampak odpravljajo samo civilno družbo, obenem pa tudi zamegljujejo in brišejo razliko med žrtvami in napadalci, s čimer legitimirajo nasilje nad civilisti. Kar je srhljivo. In tragično.

Vojske, ki se vojskujejo, ne morejo več slediti hitrosti, kinetičnosti in viralnosti samih pripovedi o vojni, zato pripovedi o vojni – radikalni vojni – ne kontrolirajo več. Kakšne bodo posledice, ni skrivnost: ker bodo radikalne vojne – vojne strahopetcev – skušale dohiteti pripovedni in informacijski fluks digitalnega okolja, bodo postale še brutalnejše in »inovativnejše«, za civiliste se ne bodo menile, premaknile se bodo na periferijo razvitega sveta – in nikoli se ne bodo končale.

Watsonov inštitut na ameriški univerzi Brown poroča, da je med letom 2001 in 2020 v vojnah, ki so potekale v Iraku, Afganistanu, Siriji, Jemnu in Pakistanu, umrlo 800.000 vojakov in civilistov, okrog 21 milijonov ljudi pa so razselili. Zdaj bo še huje. Vojne postajajo same sebi namen.

Politika ob tej hitrosti vojn, klikanja, informacij in digitalnega okolja sploh nima več časa za razmislek, kaj šele za konsenz. Vojne postajajo vse težje razumljive. Čaka nas totalna militarizacija družbe in sveta. Vojske mislijo le še na učinek, na tempo – na spektakel. Vojne ne dizajnirajo in menedžirajo le vojske, temveč tudi digitalno okolje – spletna publika.

Marcel Štefančič, jr.



_______

1 J. R. R. Tolkien, Gospodar prstanov, slov. prev. Branko Gradišnik, 3 knjige, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2011.

2 Carl von Clausewitz, O vojni, slov. prev. Slavko Hozjan, Studia humanitatis, Ljubljana, 2022, str. 28.

3 Ibid., str. 29.

4 Grégoire Chamayou, Teorija drona, slov. prev. Marko Bratina, Krtina, Ljubljana, 2013.

5 Ibid., str. 22.

6 Ibid., str. 136.

7 Ibid., str 28.

8 Carl von Clausewitz, op. cit., str. 19.

9 Ibid.

10 Grégoire Chamayou, op. cit., str. 21.

11 Ibid., str. 22.

12 Ibid., str. 47.

13 Ibid., str. 67.

14 Ibid., str. 65.

15 Ibid., str. 92.

16 Grégoire Chamayou, op. cit., str. 148.

17 Christopher Coker, Why war?, ‎ Hurst, London, 2021, str. 195.

18 Grégoire Chamayou, op. cit., str. 84.

19 Ibid.

20 Grégoire Chamayou, op. cit., str. 85.

21 Ibid., str. 97.

22 Ibid., 148.

23 Ibid., str. 115.

24 Paul Virilio, Guerre et Cinéma: Logique de la perception, Seuil, Pariz, 1984. [Avtor navaja po: Paul Virilio, War and Cinema. The Logistics of Perception, London, Verso, 1989, str. 106.]

25 Ibid., str. 5.

26 Chuck Palahniuk, Klub golih pesti, slov. prev. Jure Potokar, DZS, Ljubljana, 2000.

27 Christopher Coker, op. cit., str. 176.

28 Grégoire Chamayou, op. cit., str. 187.

29 Christopher Coker, op. cit., str. 197.

30 Ibid., str. 195.

31 Ibid., str. 207.

32 Matthew Ford in Andrew Hoskins, Radical War. Data, Attention and Control in the Twenty-First Century, Hurst, London, 2022, str. 7.

33 Ibid., str. 6.

34 Ibid., str. 16.

35 Ibid., str. 6.

36 Ibid., str. 11.

37 Ibid., str. 11.

38 Ibid., str. 16.

39 Ibid., str. 42.

40 Matthew Ford in Andrew Hoskins, op. cit., str. 69.

41 Ibid., str. 20.

42 Ibid., str. 27.

43 Ibid., str. 28.

44 Ibid., str. 30.

45 Ibid., str. 63.

46 Ibid., str. 31.





K BESEDILU

Že v letu 1935 je tedanji generalporočnik von Cochenhausen kot predsednik Obramboslovnega združenja v Berlinu pri Insel-Verlag objavil izdajo Clausewitza, »da bi zastarelo skrčil«, kot beremo na naslovnici. Slediva njegovemu zgledu in se pri tem trudiva podati prvo, drugo in tretje ter predvsem osmo poglavje čim bolj kompletno, medtem ko sva si pri četrtem, petem, šestem in sedmem dovolila zelo občutne skrajšave. Vendar sva deloma šla po povsem drugih poteh kot Cochenhausen. Tako sva se predvsem zavezala načelu, da se ohrani celotna zgradba dela in se posreduje njegov celotni koncept. Razdelitve poglavij se nisva dotikala. Njeno poznavanje se nama je zdelo nepogrešljivo za razumevanje poteka misli in sistematike celotnega dela, četudi je bila tema poglavja v našem besedilu nakazana samo z enim stavkom ali naslovom; pogosto so še v takšnih napotkih vsebovane brezčasne izkustvene vrednote, ki so nepogreš-ljive.

Skrajšave znotraj poglavja so prikazane s [...].

Da bi ohranila kontekst, je bilo treba seveda tudi popuščati. Tu in tam se bo naletelo na stavke, ki vojnim prizorom 20. stoletja ne ustrezajo več. Toda tudi takšni spomini se zdijo koristni. Ne prispevajo le k razumevanju vojne zgodovine, temveč utegnejo spomniti na to, da je njihova pojavna oblika v stalnem toku, da se prilagaja političnemu, družbenemu in gospodarskemu. Zato vojna filozofija ne daje receptov, jih ne more in noče dajati; tu velja tako za Clausewitza kot za Hegla stavek: Spreminjanje je prva kategorija zgodovine, če se te ne opazuje pragmatično, temveč filozofsko. In potem je vedno znova treba napotiti na to, da je v določenih situacijah Davidova frača učinkovitejša od Goljatove gorjače.

»Ne brez bojazni«, če bi povedali s samim Clausewitzem, sva izdajatelja naredila izbor, ki naj ponudi brezčasna spoznanja, ki jih posreduje delo. Če pomislimo, da je Clausewitz svojo teorijo in filozofijo vojne zapustil nedokončano, da je sam hotel še marsikaj predelati, naju je to v ostalem opogumilo pri najinem ravnanju. K temu pride velik obseg celotnega dela, ki ima v izvirni izdaji čez 1000 strani; samo krog strokovnjakov ima dovolj časa, da v tako obsežnem besedilu odkrije, kaj je zastarelo in kaj je še danes veljavno in je lahko dragoceno kot kažipot. Časovno pogojena izvajanja o taktiki in fortifikaciji, oskrbovanju in manevriranju na mestih preraščajo misli, ki kažejo smer – zato koncentrat vsega bistvenega.

Kar se tiče točnega poteka vsebine besedila, sva se seveda držala izvirne izdaje; za njeno 16., 17. in 18. (kot tudi za naslednje) izdajo se moramo zahvaliti vodilni osebnosti med raziskovalci Clausewitza, profesorju dr. Wernerju Hahlwegu na Univerzi v Münstru. Kot vsi Clausewitzevi razlagalci mu tudi midva dolgujeva posebno zahvalo. Hahlweg je v bistvenem obnovil tekst prve izdaje in s tem popravil prenekatero popačenje. Seveda sva se potem držala tudi korektur, ki jih je v drugi izdaji opravil nekdanji generalporočnik grof Brühl, Clausewitzev svak, gotovo s soglasju s svojo sestro Marie kot prvo izdajateljico velikega dela O vojni. Očitno so ostale nekatere pravopisne napake; tudi določena stilistično trda mesta so bila zglajena ali korigirane pomote. Nazadnje sva primerjala še besedilo prve s peto izdajo, h kateri je predgovor napisal grof Schlieffen. Tudi iz te zadnje sva prevzela nekaj malega sprememb, ki so jih poznavalci očitno imeli za izboljšave ali popravke. V primerjavi z izvornim besedilom velikega dela niso pomembni.

Dolga, obojestranska vojna izkušnja nama je olajšala težko nalogo pri izboru teksta in načelno soglasje je nalogo omogočilo. Bila je in je najina namera, da veliko delo klasične vojne filozofije narediva dostopno občestvu. Zaradi tega je bil najin cilj zgoščen povzetek bistvenih spoznanj. Upava, da nama je to uspelo. Ne le vojaško zainteresiran, temveč predvsem politik si lahko s to študijsko izdajo priskrbi brezčasne informacije, ki naj danes bolj služijo preprečevanju vojne, kot so poprej služile vojskovanju. Kajti Clausewitz je enkrat za vselej presegel čisto vojaško in poudaril kot najvažnejše: Vse je politika.

Wolfgang Pickert

Wilhelm Ritter von Schramm





PREDGOVOR

Upravičeno bo začudenje, da si ženska roka drzne pospremiti s predgovorom delo s takšno vsebino, kot je to pred nami. Mojim prijateljem tega ni potrebno razlagati, toda upam, da s preprosto pripovedjo o tem, kaj me je do tega pripravilo, tudi v očeh onih, ki me ne poznajo, odstranim vsak videz ošabnosti.

Delo, ki naj mu bodo za predgovor te vrstice, je mojega neizmerno ljubljenega, meni in domovini žal prekmalu iztrganega moža domala izključno zaposlovalo zadnjih dvanajst let njegovega življenja. Njegovo dokončanje je bila njegova goreča želja, toda ni bila njegova namera, da ga za časa svojega življenja priobči svetu. Če sem si prizadevala, da bi ga od te nakane odvrnila, mi je pogosto, delno v šali, toda delno najbrž tudi ob slutnji zgodnje smrti, odgovoril: »Ti jo moraš izdati.« Te besede [...] me zdaj po prepričanju mojih prijateljev obvezujejo, da delo, ki ga je zapustil moj ljubljeni mož, pospremim z nekaj vrsticami. [...] Samo po sebi se razume, da ob tem nikakor ni moja namera, da bi obveljala za pravo izdajateljico dela, ki daleč presega moje obzorje. Samo kot soudeležena spremljevalka mu hočem stati ob strani pri njegovem vstopu v svet. Za to mesto se najbrž lahko potegujem, ker mi je bilo podobno dano tudi pri njegovem nastajanju in izoblikovanju. Kdor je poznal najin srečni zakon in ve, kako sva si med seboj vse delila, ne samo veselje in žalost, temveč tudi vse opravke, vse interese vsakdanjega življenja, ta bo razumel, da se s tovrstnim delom moj ljubljeni mož ne bi mogel ukvarjati, ne da bi bilo tudi meni nadrobno poznano. [...] Njegov tako bogato nadarjeni duh je od zgodnje mladosti čutil potrebo po luči in resnici, in četudi je bil vsestransko izobražen, je svoje razmišljanje vendarle usmeril predvsem na vojne znanosti, ki jim je posvetil svoj poklic in ki so tako zelo pomembne za blagor držav. Scharnhorst ga je prvi napeljal na pravo pot in njegova nastavitev za učitelja na Splošni vojaš-ki šoli, ki je sledila leta 1810, kot tudi čast, ki mu je bila v tem času dodeljena, da je njegovo kraljevo visokost prestolonaslednika prvi poučeval v vojaških veščinah, so bile zanj nove spodbude, da je dal svojim raziskavam in prizadevanjem to smer in je zapisal tisto, kar je sam pri sebi razčistil. Sestavek, s katerim je v letu 1812 zaključil poučevanje njegove kraljeve visokosti prestolonaslednika, že vsebuje kali njegovih naslednjih del. Toda šele v letu 1816 v Koblenzu se je spet začel ukvarjati z znanstvenimi deli in obirati sadove, ki so v njem dozoreli ob bogatih izkušnjah iz štirih tako pomembnih vojnih let. Svoje poglede je najprej zapisal v kratkih, medsebojno le ohlapno povezanih sestavkih. Za naslednje, kar je bilo brez datuma najdeno med njegovimi spisi, se tudi zdi, da izvira iz tistega zgodnjega obdobja:

»[...] To gradivo je nastalo brez predhodnega načrta. Moja namera je bila na začetku, da ne oziraje se na sistem in strogo soodvisnost izmed najpomembnejših točk tega predmeta zapišem v čisto kratkih, preciznih, zgoščenih stavkih tisto, kar sem o tem dognal sam pri sebi. Način, kako je svoj predmet obravnaval Montesquieu, mi je pri tem nejasno lebdel pred očmi. Mislil sem si, da bi takšna kratka, z izreki bogata poglavja, ki sem jih prvotno hotel imenovati samo zrna, pritegnila duhovno bogate ljudi prav tako zelo s tem, kar se je lahko iz njih razvilo, kakor tudi s tem, kar so ugotavljala sama; pred očmi sem imel torej duhovno bogatega, s stvarjo že seznanjenega bralca. Samo moja narava, ki me vedno žene k razvijanju in sistematiziranju, se je na koncu tudi tukaj spet pririnila v ospredje. Nekaj časa sem zmogel pri sebi, da sem iz razprav, ki sem jih pisal za posamezne predmete, ker naj bi mi s tem postali sami šele prav jasni in prepričljivi, podčrtaval samo najpomembnejše rezultate in torej duha zgostil v manjši obseg; toda kasneje me je moja lastnost popolnoma premagala; razvijal sem, kar sem mogel, in si potem seveda pri tem zamišljal bralca, ki še ni seznanjen s predmetom.

Čim bolj sem napredoval z delom, čim bolj sem se prepustil duhu raziskovanja, toliko bolj me je tudi vodilo nazaj v sistem, in tako sem torej vključeval poglavje za poglavjem.

Moja končna namera sedaj je bila, da vse še enkrat pregledam, da v zgodnjih sestavkih marsikaj bolj motiviram, v poznejših morda strnem nekatere analize v rezultat in tako iz tega naredim znosno celoto, ki jo je sestavljalo osem majhnih zvezkov. Toda tudi pri tem sem se hotel povsem izogniti vsemu običajnemu, kar se razume samo po sebi, kar je stokrat rečeno, kar je splošno sprejeto; kajti moja ambicija je bila napisati knjigo, ki je ne bi pozabili po dveh ali treh letih in ki bi jo tisti, ki se za predmet zanima, lahko vzel v roke morda več kot enkrat.«

V Koblenzu, kjer je imel veliko službenih poslov, je lahko svojemu zasebnemu delu posvečal samo ure, ki si jih je odtrgal; šele s svojim imenovanjem za direktorja Splošne vojaške šole v Berlinu, ki je sledilo v letu 1818, je dobil dovolj prostega časa, da je svoje delo dodatno razširil in ga tudi dopolnil z zgodovino novejših vojn [...]; celotno njegovo stremljenje je bilo usmerjeno [...] v kraljestvo znanosti in korist, za katero je upal, da jo bo nekoč s svojim napravil, je postala smoter njegovega življenja. Če je kljub temu odločenost, da to delo pusti objaviti šele po svoji smrti, v njem postajala vedno močnejša, je to že najboljši dokaz, da tej plemeniti sli po velikem in trajnem delovanju ni bilo primešano nečimrno hlepenje po hvali in priznanju ter niti trohica kakršnihkoli egoističnih razlogov.

Tako je vneto delal naprej, dokler ni bil spomladi 1830 premeščen k topništvu; tedaj ga je njegova dejavnost zaposlovala na povsem drug način in v tolikšni meri, da se je moral vsaj zaenkrat odpovedati vsemu pisateljskemu delu. Uredil je svoje spise, zapečatil posamezne pakete, jih opremil z naslovi in se otožen poslovil od tega opravila, ki mu je postalo tako ljubo. Avgusta istega leta je bil premeščen v Wrocław, kjer je dobil drugo artilerijsko inšpekcijo, toda že decembra je bil spet odpoklican v Berlin in nameščen kot šef generalštaba pri feldmaršalu Grafen von Gneisenau (za čas trajanja njegovega vrhovnega poveljstva). Marca 1831 je spremljal svojega čislanega gospoda v Poznań. Ko se je po najbolj boleči izgubi v novembru vrnil v Wrocław, ga je razvedrilo upanje, da se bo spet lahko lotil svojega dela in ga morda dokončal čez zimo. Bog je hotel drugače; v Wrocław se je vrnil 7. novembra, 16. ga ni bilo več, in lastnoročno zapečateni paketi so bili odprti šele po njegovi smrti. [...]

Napisano v Marmorni palači pri Potsdamu, 30. junija 1832.

MARIE VON CLAUSEWITZ, rojena grofica Brühl višja dvorjanka njene kraljeve visokosti princese Wilhelm





OBVESTILO

Prvih šest knjig, ki so že napisane v čistopisu, imam še vedno za precej neizoblikovano gmoto, ki jo je vsekakor treba še enkrat predelati. Pri tej predelavi bosta dve vrsti vojne povsod opazovani ostreje in s tem bodo vse ideje dobile strožji smisel, določeno smer, natančnejšo uporabo. Od teh dveh vrst vojne je namreč ena ta, kjer je smoter obvladanje nasprotnika, bodisi da se ga hoče uničiti politično, bodisi da se ga hoče narediti brezbrambnega in ga torej primorati k vsakemu poljubnemu miru, in druga je ta, kjer se hoče doseči nekaj osvojitev na mejah svoje države, bodisi da se jih obdrži, bodisi da se jih uveljavi kot koristno sredstvo menjave pri sklepanju miru. [...] Razen te dejanske razlike v vojnah je treba še izrecno in točno določiti prav tako praktično nujen vidik, da vojna ni nič drugega kot državna politika, ki se nadaljuje z drugimi sredstvi. To stališče, če se ga ohrani povsod, bo nasprotno prineslo enotnost v opazovanje in se bo vse razvozlavalo lažje. [...]

Upam, da bom v tej knjigi razlikal marsikatero gubo v glavah strategov in državnikov in vsaj povsod pokazal, za kaj gre in kaj je treba pri vojni pravzaprav upoštevati. [...]

Če bi me zgodnja smrt pri tem delu prekinila, potem bo to, kar je najti, kajpada mogoče imenovati samo neizoblikovana gmota misli, ki bo, izpostavljena neprestanim nesporazumom, dajala povod za mnoštvo nezrelih kritik; kajti v teh rečeh je vsak prepričan, da je to, česar se domisli, medtem ko prime za pero, ravno zadosti dobro, da se pove in natisne, in to šteje za ravno tako nedvoumno, kot da je dva krat dve štiri. Če bi se potrudil kot jaz leta dolgo razmišljati o predmetu in ga vedno primerjati z vojno zgodovino, bi bil kajpada s kritiko previdnejši. [...] Teorija velike vojne ali tako imenovana strategija ima izredne težave in najbrž lahko rečemo, da ima zelo malo ljudi o posameznih predmetih jasne predstave, tj. predstave, zvedene do nujnega v trajnih povezavah. Pri ukrepanju večina sledi samo taktu presoje, ki pogodi bolj ali manj dobro glede na to, ali je v njem več ali manj genija.

Tako so ukrepali vsi veliki vojskovodje in v tem je deloma njihova veličina in njihov genij: da so s tem taktom pogodili vedno pravo. Ukrepanje bo takšno tudi vedno ostalo; in ta takt za to popolnoma zadošča. Toda ko ne gre samo za lastno ukrepanje, temveč da se druge prepriča v posvetu, potem je vse odvisno od jasnih predstav, od dokazovanja notranje povezanosti; in ker je izobraževanje v tem delu še tako malo napredovalo, je večina posvetov neutemeljeno govorjenje semtertja, pri čemer bodisi vsak ohrani svoje mnenje bodisi goli dogovor iz medsebojne obzirnosti vodi k srednji poti, ki je pravzaprav brez vsake vrednosti. Jasne predstave o teh rečeh torej niso nekoristne, razen tega človekov duh pač nasploh teži k jasnosti in ima potrebo po nujnih povezavah povsod. [...]





PRVI DEL





PRVA KNJIGA

O NARAVI VOJNE





I. KAJ JE VOJNA?


1. Uvod

Opazovati nameravamo posamezne elemente našega predmeta, nato njegove posamezne dele ali člene in nazadnje celoto v njeni notranji povezanosti, napredovati torej od enostavnega k sestavljenemu. Toda tukaj je bolj kot kjerkoli drugje potrebno, da začnemo s pogledom na bistvo celote, ker si moramo tukaj bolj kot kjerkoli drugje z delom hkrati zamišljati vedno tudi celoto.

2. Definicija

Najprej se tukaj nočemo spuščati v neokretno publicistično definicijo vojne, temveč se bomo držali njenega elementa, dvoboja. Vojna ni nič drugega kot razširjeni dvoboj. Če si hočemo nešteto posameznih dvobojev, iz katerih je sestavljena, zamišljati kot enoto, je bolje, da si predstavljamo dva rokoborca v ringu. Vsak poskuša drugega s fizično silo primorati, da bi izpolnil njegovo voljo; njegov prvi smoter je, da obvlada nasprotnika in ga s tem onesposobi za vsak nadaljnji odpor.

Vojna je torej akt sile, da bi nasprotnika primorali k izpolnitvi naše volje.

Sila se opremlja z iznajdbami umetnosti in znanosti, da bi se zoperstavila sili. Spremljajo jo neopazne, komaj omembe vredne omejitve, ki si jih v imenu mednarodnopravnih običajev postavlja sama, ne da bi njeno silo bistveno oslabile. Sila, tj. fizična sila (kajti moralne izven pojma države in zakona ni), je torej sredstvo; sovražniku vsiliti našo voljo je smoter. Da bi ta smoter z gotovostjo dosegli, moramo sovražnika napraviti brezbrambnega, in po pojmu je to pravi cilj vojnega delovanja. Nadomešča smoter in ga v določeni meri izpodriva kot nekaj, kar samo ne spada k vojni.

3. Skrajna uporaba sile

Sedaj bi si človekoljubne duše mogle zlahka misliti, da obstaja umetna razorožitev ali obvladanje nasprotnika, ne da bi se povzročilo preveč ran, in da je to prava tendenca vojne umetnosti. Kakorkoli že to dobro deluje, je vendarle treba to zmoto uničiti, kajti v tako nevarnih rečeh, kot je vojna, so zmote, nastale iz dobroduš-nosti, ravno najslabše. Ker uporaba fizične sile v vsem njenem obsegu na noben način ne izključuje udeležbe inteligence, mora – če nasprotnik ne počne istega – dobiti prevlado tisti, ki to silo uporablja brezobzirno brez prizanašanja krvi. S tem drugemu narekuje zakon, in tako se stopnjujeta oba do skrajnega, ne da bi ju pri tem omejevalo kaj drugega razen njunih lastnih protiuteži. Tako je treba gledati na stvar in nekoristno, celo zgrešeno je stremljenje, da bi zaradi odpora do surovega elementa narave tega ne upoštevali. [...]

Ponavljamo torej naš izrek: vojna je akt sile in pri njeni uporabi ni nobenih meja; tako vsak narekuje drugemu zakon, nastane vzajemno učinkovanje, ki po pojmu mora voditi do skrajnega. To je prvo vzajemno učinkovanje in prva skrajnost, na katero naletimo.

4. Cilj je narediti sovražnika brezbrambnega

Dejali smo: cilj vojnega akta je narediti sovražnika brezbrambnega, in sedaj želimo pokazati, da je to nujno vsaj v teoretski predstavi. Da bi nasprotnik izpolnil našo voljo, ga moramo spraviti v situacijo, ki je bolj neugodna kot žrtev, ki jo od njega zahtevamo; seveda pa neugodja te situacije – vsaj na videz – ne smejo biti zač-asna, sicer bi nasprotnik počakal na boljši trenutek in ne bi popustil. Vsaka sprememba te situacije, ki bi jo prineslo nadaljevanje vojne dejavnosti, mora voditi – vsaj v predstavi – k še slabšemu. Najslabša situacija, v katero lahko zaide vojskovalec, je popolna brezbrambnost. Če hočemo torej nasprotnika z vojnim dejanjem prisiliti, da bo izpolnil našo voljo, ga moramo bodisi dejansko napraviti brezbrambnega bodisi ga spraviti v stanje, v katerem bi bil verjetno ogrožen. Iz tega sledi, da mora biti razorožitev ali obvladanje sovražnika – kakorkoli že to imenujemo – vedno cilj vojnega akta. Seveda vojna ni delovanje žive sile na mrtvo maso, temveč je vedno – ker absolutna pasivnost ne bi bila nobeno vojskovanje – udar dveh živih sil ene na drugo; in kar smo povedali o zadnjem cilju vojnega delovanja, si moramo misliti za obe strani. Tukaj je torej spet vzajemno učinkovanje. Dokler sovražnika ne obvladam, se moram bati, da ne bo on obvladal mene; nisem več gospodar samega sebe, temveč mi narekuje zakon, ki ga jaz narekujem njemu. To je drugo vzajemno učinkovanje, ki vodi do drugega skrajnega.

5. Skrajni napor sil

Če hočemo obvladati nasprotnika, moramo naš napor odmeriti glede na njegovo silo odpora; ta se izraža s produktom, katerega faktorjev ne moremo ločiti, namreč: velikosti razpoložljivih sredstev in sile volje.

Velikost razpoložljivih sredstev bi se dala določiti, ker temelji na številkah (čeprav ne povsem), toda mnogo manj se da določiti jakost moči volje; oceni se jo samo približno po jakosti motiva. Predpostavimo, da bi na ta način dobili spodobno verjetnost za silo odpora nasprotnika; tako lahko po tem odmerimo naše napore in te bodisi toliko povečamo, da prevladajo, bodisi – v primeru, da naša zmožnost ne zadošča – toliko, kolikor je mogoče.

Toda isto počne nasprotnik; torej novo obojestransko stopnjevanje, ki si – v čisti predstavi – spet mora prizadevati za skrajnim. To je tretje vzajemno učinkovanje in tretje skrajno, na katero naletimo.

6. Modifikacije v dejanskosti

Tako v abstraktnem področju samega pojma premišljujoči razum ne najde nikjer miru, dokler ne prispe do skrajnega, ker ima opraviti s skrajnim, s konfliktom sil, ki so prepuščene same sebi in ki razen svojim notranjim ne sledijo nobenim drugim zakonom. [...] Toda vse je drugače, če preidemo iz abstrakcije v dejanskost. Tam je moralo vse ostati podrejeno optimizmu; morali smo misliti tako eno kot drugo, ne zgolj stremeti za popolnim, temveč ga tudi dosegati. Ali bo to v dejanskosti tudi kdaj tako? Tako bi bilo, če:

1. bi bila vojna povsem izoliran akt, ki bi nastal nenadoma in ne bi bil povezan s prejšnjim življenjem države,

2. če bi jo sestavljala ena ali vrsta istočasnih odločitev,

3. če bi vsebovala eno v sebi popolno odločitev in če politično stanje, ki bi ji sledilo, s svojo računico nanjo ne bi delovalo povratno.

7. Vojna ni nikoli izolirano dejanje

Kar se tiče prve točke; vsak od obeh nasprotnikov za drugega ni nobena abstraktna oseba, tudi glede tistega faktorja v produktu odpora ne, ki ne temelji na zunanjih rečeh – namreč glede volje. Ta volja ni nekaj povsem neznanega; to, kar bo jutri, se razodeva skozi to, kar je bilo danes. Vojna ne nastane nenadoma, njena priprava ni delo trenutka; vsak od obeh nasprotnikov lahko torej v veliki meri presoja drugega že iz tega, kar je, kar počne, ne po tem, kar bi moral – strogo vzeto – biti in početi. Vendar človek s svojo nepopolno organizacijo vedno zaostaja za linijo absolutno najboljšega, in tako postanejo te na obeh straneh učinkujoče pomanjkljivosti princip popuščanja.

8. Ne obstaja iz enega samega udarca brez trajanja

Druga točka nam daje povod za naslednja razmišljanja [...] vsaka vojna bi sedaj morala biti zaobsežena v eni edini odločitvi ali v vrsti istočasnih odločitev, če bi bila za boj določena sredstva uporabljena vsa obenem ali bi se jih dalo tako uporabiti; kajti tukaj neugodna odločitev nujno zmanjša sredstva, zato se lahko zgodi – če so ob prvi uporabljena vsa sredstva – da si druge sploh ne moremo več zamisliti. Vsi vojni akti, ki bi mogli slediti, bi bistveno spadali k prvemu aktu in bi dejansko oblikovali pravzaprav samo njegovo trajanje.

Vendar smo videli, da že pri pripravah na vojno dejanski svet stopa na mesto samega pojma, dejanska mera na mesto skrajne predpostavke; torej bosta že zaradi tega oba nasprotnika v njunem vzajemnem učinkovanju zaostala za linijo skrajnega napora in ne bosta takoj uporabila vse sile.

Toda tudi v naravi teh sil in njihovi uporabi je, da ne morejo začeti učinkovati vse hkrati. Te sile so: same bojne sile, dežela s svojo površino in prebivalstvom ter zavezniki. [...]

9. Vojna s svojim rezultatom nikoli ni nekaj absolutnega

Končno celo totalne odločitve cele vojne ne moremo vedno šteti za absolutno, temveč vidi država, ki je podlegla, v tem pogosto le prehodno zlo, za katero se lahko v političnih razmerjih kasnejšega časa še najde pomoč. Kako zelo mora tudi to brzdati nasilnost napetosti in silovitost napora sil, se razume samo od sebe.

10. Verjetnosti dejanskega življenja stopijo na mesto skrajnega in absolutnega pojmov

Na ta način se celotnemu vojnemu aktu odvzame strogi zakon o silah, ki jih žene proti skrajnemu. Če se skrajnega nič več ne bojimo in ga nič več ne iščemo, potem ostane presoji prepuščeno, da – namesto za skrajno – postavi meje za napore; in to se more zgoditi po zakonih verjetnosti samo iz podatkov, ki jih nudijo pojavi dejanskega sveta. Ko oba nasprotnika nista več samo pojma, temveč posamezni državi in vladi, vojna ni več idealen, temveč značilno izoblikovan potek dogajanja; tako bo dejansko obstoječe dalo podatke za neznano, za pričakovano, kar je treba najti.

Iz značaja, organizacije, stanja, razmerij nasprotnika bo vsaka od obeh strani po zakonih verjetnosti sklepala na ukrepanje drugega in po tem uravnavala svoje.

11. Zdaj spet stopi v ospredje politični smoter

Tukaj se zdaj sam od sebe v razmišljanje znova vsiljuje predmet, ki smo ga iz njega izločili: to je politični smoter vojne. Zakon skrajnega, namera, da nasprotnika napravimo brezbrambnega, da ga obvladamo, je doslej ta smoter v določeni meri pogoltnil. Kakor temu zakonu pojenja moč, kakor ta namera odstopa od svojega cilja, mora politični smoter vojne spet stopiti v ospredje. Če je celotno razmišljanje verjetnostni račun, ki izhaja iz določenih oseb in razmerij, potem mora politični smoter kot izvorni motiv postati zelo bistven faktor v tem produktu. Čim manjša je žrtev, ki jo terjamo od našega nasprotnika, toliko manj smemo pričakovati, da bo zastavil napore, da bi nam jo odrekel. Toda kolikor manjši so tile, toliko manjši lahko ostanejo tudi naši. Nadalje, kolikor manjši je naš politični smoter, toliko manjša bo vrednost, ki mu jo pripisujemo, in toliko prej si bomo dovolili, da ga opustimo: torej toliko manjši bodo iz tega razloga tudi naši napori. Tako bo politični smoter kot izvorni motiv vojne mera za cilj, ki ga je treba doseči z vojnimi akti, kot tudi za napore, ki so potrebni. Toda to ne bo mogel biti na sebi in za sebe, temveč bo – ker imamo opraviti z dejanskimi stvarmi in ne s samimi pojmi – v odnosu do obeh držav. Eden in isti politični smoter lahko pri različnih ljudstvih, ali celo pri enem in istem ljudstvu, v različnih časih proizvede povsem različna učinkovanja. Političnemu smotru torej lahko damo veljavnost merila samo tako, da si ga zamišljamo v njegovem vplivu na množice, ki jih mora premikati, torej tako, da se v razmišljanje vključi narava teh množic. Zlahka uvidimo, da lahko s tem postane rezultat povsem drugačen glede na to, ali se v množicah pokažejo principi ojačitve ali principi slabitve dogajanja. V dveh ljudstvih in državah je mogoče najti takšne napetosti, takšno vsoto sovražnih elementov, da lahko na sebi majhen politični motiv vojne proizvede učinkovanja, ki segajo daleč preko njegove narave, resnično eksplozijo.

To velja za napore, ki jih politični smoter izzove v obeh državah, in za cilj, ki ga mora zastaviti vojnemu dogajanju. Včasih bo bo lahko sam ta cilj, npr. osvojitev neke pokrajine. Včasih sam politični cilj ne bo primeren za to, da bi bil cilj vojnega dogajanja; potem je treba prevzeti takšnega, ki je lahko ekvivalent zanj in ga lahko zastopa pri miru. Toda tudi pri tem vedno predpostavljamo upoštevanje posebnosti vpletenih držav. So razmerja, kjer mora biti ekvivalent veliko večji kot politični smoter, če naj bi bil ta s tem dosežen. Politični smoter bo kot mera toliko bolj prevladoval in sam odločal, kolikor bolj ravnodušno se obnašajo množice, kolikor manjše so napetosti, ki se poleg tega pokažejo v obeh državah in v njunih razmerjih; in so primeri, kjer odloča skoraj sam.

Če je sedaj cilj vojnega akta ekvivalent za politični smoter, se bo v splošnem s tem manjšal, in sicer toliko bolj, kolikor bolj prevladuje ta smoter; tako je mogoče razložiti, kako lahko brez notranjega protislovja obstajajo vojne z vsemi stopnjami pomembnosti in energije, od uničevalnih vojn do zgolj oboroženega nadziranja. [...]

12. Zastoj v vojnem aktu s tem še ni pojasnjen

Kakor nepomembne utegnejo biti politične zahteve obeh nasprotnikov, kakor šibka uporabljena sredstva, kakor majhen more biti cilj, ki ga zastavijo vojnemu aktu, – ali lahko ta akt zastane samo za trenutek? [...] Če pustimo [...] v vojni vsakemu dogajanju [...] to njegovo trajanje, potem moramo vsaj na prvi pogled meniti, da se vsaka poraba časa izven tega trajanja, tj. vsak zastoj v vojnem aktu, zdi nesmiseln. Pri tem nikoli ne smemo pozabiti, da ne govorimo o napredovanju enega ali drugega od obeh nasprotnikov, temveč o napredovanju celotnega vojnega akta.

13. Samo en razlog je, ki more zadrževati ukrepanje, in za tega se zdi, da je lahko vedno le na eni strani

Če sta obe strani pripravljeni na boj, je moral k temu pripomoči sovražni princip; dokler ostajata torej pripravljeni, to je, ne skleneta miru, mora ta princip obstajati, in pri vsakem od obeh nasprotnikov lahko miruje le pod enim samim pogojem, namreč: da hoče počakati na ugodnejši trenutek za ukrepanje. [...] V primeru torej, da ima ena od dveh držav pozitivni smoter: osvojiti hoče nasprotnikovo pokrajino, da bi jo uveljavljala pri sklenitvi miru. Po tej osvojitvi je njen politični smoter izpolnjen. [...] Če se nasprotnik hoče pomiriti tudi ob tem uspehu, mora skleniti mir, če tega noče, mora ukrepati; sedaj si lahko zamislimo, da bo za ukrepanje bolje organiziran v štirih tednih, torej ima zadosten razlog, da ukrepanje prestavi. Toda od tega trenutka dalje – tako se zdi – pripada logična obveznost ukrepanja nasprotniku: s tem premagancu ne pusti časa, da bi se opremil za ukrepanje. [...]

14. S tem bi v vojno ukrepanje vstopila kontinuiteta, ki bi vse spet stopnjevala

Če bi ta kontinuiteta vojnega akta dejansko obstajala, bi bilo z njo vse spet gnano k skrajnemu, kajti če odmislimo, da bi takšna neprekinjena dejavnost še bolj razvnela sile čudi in bi celoti dala večjo stopnjo strasti, večjo elementarno silo, bi tudi s kontinuiteto ukrepanja nastala strožja posledica, neovirana kavzalna povezava; in s tem bi postalo vsako posamezno dogajanje pomembnejše in torej nevarnejše. – Toda vemo, da je vojno dogajanje redkokdaj ali nikoli kontinuirano na ta način in da obstaja množica vojn, kjer zdaleč najmanjši del uporabljenega časa zavzema ukrepanje in premirje vsega preostalega. [...] Da je to tako in kako je to tako, bomo pokazali zdaj.

15. Tukaj se torej zahteva princip polarnosti

Vtem ko smo si interes enega vojskovodje vedno zamišljali kot nasprotno veličino za drugega, smo predpostavili pravo polarnost. [...] V bitki hoče vsaka stran zmagati; to je prava polarnost, kajti zmaga enega izniči zmago drugega. Toda ko govorimo o dveh različnih rečeh, ki imata skupni odnos izven sebe, nista ti stvari, temveč so njuni odnosi v polarnosti.

16. Napad in obramba sta stvari različne vrste in neenake jakosti, polarnost se torej ne more aplicirati na njiju

Če bi obstajala samo ena oblika vojne, namreč napad nasprotnika, in nobene obrambe, ali z drugimi besedami povedano, če bi se napad razlikoval od obrambe zgolj s pozitivnim motivom, ki ga oni ima in ga temu manjka, boj pa bi bil vedno en in isti: potem bi bila v tem boju vsaka prednost enega vedno prav tako velika pomanjkljivost drugega in obstajala bi polarnost. – Vendar vojna dejavnost razpade na dve obliki, napad in obrambo, ki sta – kakor bomo stvarno prikazali pozneje – zelo različni in neenake jakosti. Polarnost je torej v tem, na kar se obe nanašata, v odločitvi, toda ne v napadu in obrambi sami. [...]

17. Učinkovanje polarnosti se pogosto izniči s premočjo obrambe nad napadom, in tako se razloži zastoj vojnega akta

Če je oblika obrambe močnejša kot oblika napada, kot bomo pokazali pozneje, bi morali vprašati, ali je prednost kasnejše odločitve pri enem tako velika kot prednost obrambe pri drugem; kjer tega ni, tam tega tudi ne more odtehtati s pomočjo svojega nasprotja in tako delovati na napredovanje vojnega akta. Vidimo torej, da se poživljajoča moč, ki jo ima polarnost interesov, lahko izgubi v razliki jakosti napada in obrambe in postane s tem neučinkovita. [...] Čim šibkejši so motivi ukrepanja, toliko bolj jih pogoltne in nevtralizira ta razlika med napadom in obrambo, toliko pogostejše bodo torej ustavitve v vojnem aktu, kot nas uči izkušnja.

18. Drugi razlog leži v nepopolnem uvidu primera

Obstaja pa še drugi razlog, ki lahko zaustavi vojni akt, namreč nepopoln uvid v zadevo. Vsak vojskovodja ima točen pregled le nad svojo lastno situacijo, nad sovražnikovim le po negotovih poročilih; v svoji sodbi o tem se lahko torej moti in zaradi te zmote verjame, da mora ukrepati nasprotnik, medtem ko je pravzaprav on na potezi. To pomanjkanje uvida [...] se bo moralo upoštevati kot enega od naravnih vzrokov, ki morejo zaustaviti vojni akt brez notranjega protislovja. Toda če premislimo, da nasprotno vedno iščemo povode in se nagibamo k temu, da jakost svojega nasprotnika ocenjujemo prej previsoko kot prenizko, ker je tako v človeški naravi, bomo tudi dodali, da mora nepopolni uvid v zadevo v splošnem zelo prispevati k zadrževanju vojnega dogajanja in zmanjševati njegov princip.

Možnost zastoja vodi k novemu popuščanju v vojnem aktu. [...] Čim večje so napetosti, iz katerih je izšla vojna, čim večja je torej njena energija, toliko krajša bodo ta obdobja zastoja; čim šibkejši je vojni princip, toliko daljša bodo; kajti močnejši motivi pomnožijo silo volje, in ta je, kakor vemo, vsakič faktor, produkt sil.

19. Pogosti zastoj v vojnem aktu vojno še bolj oddalji od absolutnega, še bolj jo naredi za verjetnostni račun

Čim počasneje se vojni akt odvija, čim pogosteje in dlje se zaustavlja [...], toliko prej bo s tem zaostal za linijo skrajnega in vse gradil na verjetnostih in domnevah. Bolj ali manj počasen potek vojnega akta daje več ali manj časa za to, kar zahteva narava konkretnega primera že sama na sebi – verjetnostni račun po danih razmerjih.

20. Manjka torej samo še naključje, da se vojno napravi za igro, in tega najmanj pogreša

Iz tega vidimo, kako zelo objektivna narava vojne naredi vojno za verjetnostni račun; sedaj je potreben samo še en edini element, da jo naredi za igro, in tega elementa zanesljivo ne pogreša: to je naključje. Nobene človeške dejavnosti ni, ki bi bila tako trajno in tako splošno v stiku z naključjem, kot je vojna. Toda z naključjem zavzame v njej nedoločenost, in z njo sreča veliko prostora.

21. Kot s svojo objektivno tako tudi s svojo subjektivno naravo vojna postane igra

Ko se sedaj ozremo na subjektivno naravo vojne, tj. na tiste sile, s katerimi jo je treba voditi, se nam mora še bolj zdeti kot igra. Element, v katerem se giblje vojna dejavnost, je nevarnost; toda katera od vseh duševnih sil je v nevarnosti najodličnejša? Pogum. Pogum zdaj sicer lahko dobro razumemo s pametno preračunljivostjo, toda vendarle sta to reči različne vrste [...], nasprotno so tveganje, zaupanje v srečo, smelost, drznost samo izrazi poguma, in vse te usmeritve duše iščejo nedoločenost, ker je njihov element.

Vidimo torej, kako že v osnovi absolutno, tako imenovano matematično, v izračunih vojne umetnosti nikjer ne najde trdnega temelja in da takoj od začetka vstopa igra možnosti, verjetnosti, sreče in nesreče, ki se nadaljuje v vseh večjih in manjših vlaknih njenega tkiva in vojno izmed vseh vej človekovega početja najbolj približa igri s kartami.

22. Kot to človeškemu duhu v splošnem najbolj ustreza

Čeprav naš razum vedno rine k jasnosti in gotovosti, naš duh vendarle pogosto privlači negotovost. Namesto da bi se z razumom prebijal po ozki stezi filozofskega preiskovanja in logičnega sklepanja, da bi prišel – komaj se zavedajoč samega sebe – na področje, kjer bi se počutil tujega, [...] z močjo domišljije raje ostaja v vrsti naključij in sreče. Namesto tiste burne nujnosti uživa tukaj v bogastvu možnosti; navdušen nad tem pogum dobi polet in tako postaneta tveganje in nevarnost element, v katerega se vrže kot pogumen plavalec v vodni tok.

Ali naj ga teorija tukaj zapusti in se samovšečno giblje naprej v absolutnih sklepih in pravilih? Potem bi bila neuporabna za življenje. Teorija mora upoštevati tudi človeško; tudi pogum, smelost, celo drznosti mora privoščiti njeno mesto. Vojna umetnost ima opraviti z živimi in moralnimi silami in iz tega izhaja, da nikjer ne more doseči absolutnega in gotovega; povsod torej ostaja svobodni prostor za naključje, in sicer prav tako pri največjem kot pri najmanjšem. Kot stoji ta nedoločenost na eni strani, morata stopiti pogum in samozaupanje na drugo stran in zapolniti praznino. [...] Pogum in samozaupanje sta torej za vojno docela bistvena principa; teorija mora zato postavljati samo takšne zakone, v katerih se lahko v vseh svojih stopnjah in spremembah svobodno gibljejo te nujne in najplemenitejše vojaške vrline. Tudi v tveganju je še modrost in prav tako previdnost, samo da se preračunavata v drugi valuti.

23. Toda vojna še vedno ostaja resno sredstvo za resen smoter [...]

Vendar vojna ni kratkočasenje, ni zgolj veselje za tveganje in uspeh, ni delo prostega navdušenja; je resno sredstvo za resen smoter. [...] Vse, kar vojna od palete sreče nosi na sebi, vse, kar pobere od teh nihanj strasti, poguma, fantazije, navdušenja, so samo posebnosti tega sredstva.

Vojna neke skupnosti – celih ljudstev – in zlasti omikanih ljudstev izhaja vedno iz političnega stanja in jo vedno izzove politični motiv. Je torej političen akt. [...]

Pomislimo sedaj, da vojna izhaja iz političnega smotra, torej je naravno, da ta prvi motiv, ki jo je priklical v življenje, ostane prvi in najvišji ozir pri njenem izvajanju. Vendar politični smoter zato ni despotski zakonodajalec, podrediti se mora naravi sredstva; in s tem se pogosto povsem spremeni, toda vedno je to, kar se mora najprej pritegniti v premislek. Politika bo torej prevevala celotni vojni akt in imela nanj stalen vpliv, kolikor to dopušča narava njegovih eksplodirajočih sil.

24. Vojna je samo nadaljevanje politike z drugimi sredstvi

Vidimo torej, da vojna ni zgolj politični akt, temveč pravi politični instrument, nadaljevanje političnega občevanja, izvajanje letega a z drugimi sredstvi. Kar sedaj še ostane značilno za vojno, se nanaša zgolj na posebno naravo njenih sredstev. Vojna umetnost v splošnem in vojskovodja v vsakem posameznem primeru lahko terjata, da usmeritve in namere politike ne pridejo v protislovje s temi sredstvi, in ta zahteva dejansko ni majhna; toda kakorkoli moč-no v posameznih primerih učinkuje na politične namere, jo je treba vendarle vedno misliti kot modifikacijo istega, kajti politična namera je smoter, vojna je sredstvo in nikoli si ne moremo zamisliti sredstva brez smotra.

25. Raznovrstnost vojn

Čim sijajnejši in močnejši so motivi vojne, toliko bolj zaobsegajo celoten obstanek ljudstev, čim silnejša je napetost, ki predhaja vojni, toliko bolj se bo vojna približevala svoji abstraktni obliki, toliko bolj bo šlo za obvladanje sovražnika, toliko bolj sovpadata vojni cilj in politični smoter, in zdi se, da je vojna toliko bolj vojaška in manj politična. Toda čim šibkejši so motivi in napetosti, toliko manj bo naravna usmeritev vojnega elementa, namreč sile, sovpadla s smerjo, ki jo odreja politika, toliko bolj se mora vojna odmakniti od svoje naravne usmeritve, toliko različnejši je politični smoter od cilja idealne vojne, toliko bolj se zdi, da vojna postaja politična. [...]

26. Vse jih lahko opazujemo kot politična dogajanja

Če je torej [...] tudi res, da se pri eni vrsti vojne zdi, da je politika povsem izginila, medtem ko pri drugi vrsti povsem odločno stopa v ospredje, pa vseeno lahko trdimo, da je politična tako ena kot druga; kajti če politiko opazujemo kot inteligenco poosebljene države, mora biti v vseh konstelacijah, ki jih je njena računica zajela, vendar zmožna dojeti tudi tiste, kjer narava vseh razmerij pogojuje vojno prve vrste. Samo kolikor pod politiko ne razume splošnega uvida, temveč konvencionalni pojem nenasilne, skrbne, prekanjene, tudi nepoštene pameti, bi ji mogla zadnja vrsta vojne bolj pripadati kot prva.

27. Posledice tega pogleda za razumevanje vojne zgodovine in za osnove teorije

Vidimo torej, prvič: da si vojne ob vseh okoliščinah nismo zamišljali kot samostojno reč, temveč kot politični instrument; in le ta način predstave nam omogoča, da ne pridemo v protislovje s celotno vojno zgodovino. Samo ta način odpira veliko knjigo razumnemu uvidu. – Drugič: prav ta pogled nam kaže, kako različne morajo biti vojne po naravi svojih motivov in po razmerjih, iz katerih izhajajo.

Prvi, najsijajnejši, najodločilnejši akt presoje, ki ga opravi državnik in vojskovodja, je sedaj ta, da vojno, ki jo začenja, v tej zvezi pravilno spozna, da je ne vzame za nekaj ali hoče narediti za nekaj, kar ona po naravi razmerij ne more biti. To je torej prvo, najobsežnejše od vseh strateških vprašanj; pozneje ga bomo pri vojnem načrtu obravnavali podrobneje.

Tukaj se zadovoljimo s tem, da smo predmet pripeljali do te točke in tako določili poglavitni vidik, s katerega moramo opazovati vojno in njeno teorijo.

28. Rezultat za teorijo

Vojna torej ni le pravi kameleon, ker v vsakem konkretnem primeru nekoliko spremeni svojo naravo, temveč je tudi po svoji celotni pojavnosti, glede na v njej vladajoče tendence, čudno trojstvo, sestavljeno iz prvinske nasilnosti svojega elementa, mržnje in sovraštva, ki ju lahko imamo za slepi naravni nagon, iz igre verjetnosti in naključja, ki jo napravijo za svobodno dejavnost duše, in iz podrejene narave političnega orodja, s čimer zapade golemu razumu.

Prva od teh treh strani se nanaša bolj na ljudstvo, druga bolj na vojskovodjo in njegovo armado in tretja bolj na vlado. Strasti, ki naj se v vojni vnamejo, morajo že obstajati v ljudstvih; obseg, ki ga bo dobila igra poguma in talenta v kraljestvu verjetnosti naključja, je odvisen od lastnosti vojskovodje in armade, toda politični smotri pripadajo samo vladi.

Te tri tendence, ki nastopajo kot prav tolike različne zakonodaje, so utemeljene globoko v naravi predmeta in so obenem spremenljive velikosti. Vsaka teorija, ki teh tendenc ne bi upoštevala in bi med njimi hotela vzpostaviti arbitraren odnos, bi v trenutku prišla v takšno protislovje z dejanskostjo, da bi jo že samo zaradi tega morali obravnavati kot razveljavljeno.

Naloga je torej, da obdržimo lebdeti teorijo med temi tremi tendencami kot med tremi privlačnimi točkami. [...]





II. SMOTER IN SREDSTVO V VOJNI


[...] Vprašajmo se najprej po cilju, h kateremu mora biti celotna vojna usmerjena, da bi bila pravo sredstvo političnemu smotru; videli bomo, da je ta cilj prav tako spremenljiv, kot je to politični smoter in kot so to posebna razmerja vojne.

Če se najprej oprimemo čistega pojma vojne, moramo reči, da leži politični smoter vojne pravzaprav izven njegovega področja; kajti če je vojna akt sile, da nasprotnika primoramo v izpolnitev naše volje, bi se moral vedno in edinole izteči v to, da se nasprotnika obvlada, to je, se ga napravi brezbrambnega. Najprej bomo ta iz pojma razviti smoter, ki mu je kljub temu tudi v dejanskosti zelo blizu množica primerov, opazovali v tej dejanskosti.

Pozneje bomo ob vojnem načrtu podrobneje raziskali, kaj pomeni napraviti državo brezbrambno, vendar moramo tukaj takoj razločevati tri stvari, ki kot trije splošni objekti zaobsegajo v sebi vse drugo. To je bojna sila, dežela in volja sovražnika. Bojna sila mora biti uničena, to je, treba jo je spraviti v takšno stanje, da boja ne bo mogla več nadaljevati. Ob tem izjavljamo, da bomo v nadaljevanju pod izrazom »uničenje sovražnikove bojne sile« razumeli le to.

Dežela mora biti osvojena, kajti iz dežele bi se mogla tvoriti nova bojna sila.

Toda četudi se je to oboje zgodilo, vojne – tj. sovražne napetosti in učinkovanja sovražnikovih sil – ne moremo imeti za končano, dokler ni premagana tudi volja sovražnika, to je, dokler njegova vlada in njegovi zavezniki niso primorani podpisati miru ali dokler ljudstvo ni primorano, da se pokori; kajti boj se lahko na novo razplamti v notranjosti dežele ali tudi s pomočjo njegovih zaveznikov, medtem ko mi deželo popolnoma posedujemo. Seveda se to lahko zgodi tudi po sklenitvi miru, toda to ne dokazuje nič drugega, kot da nobena vojna ne nosi v sebi popolne odločitve in razrešitve. Toda celo če se to primeri, ob sami sklenitvi miru vendarle vsakič ugasne množica isker, ki bi na tihem še naprej tlele, in napetosti popustijo, ker se vsi miru naklonjeni duhovi, ki jih je v vsakem ljudstvu in v vseh razmerah vedno obilo, povsem odvrnejo od linije odpora. Na vsak način je treba z mirom vedno misliti, da je smoter dosežen in posel vojne dokončan.

Ker je od teh treh predmetov bojna sila določena za zaščito dežele, je naravni red, da se ta uniči najprej, nato se osvoji dežela, in s tema dvema uspehoma kot tudi s stanjem, v katerem se potem še nahajamo, se primora nasprotnika k miru. [...]

Toda ta smoter abstraktne vojne, to poslednje sredstvo za dosego političnega smotra, v katerem morajo biti zaobjeti vsi drugi, narediti nasprotnika brezbrambnega, v dejanskosti splošno nikakor ne obstaja, ni nujni pogoj za mir in se ga torej na noben način ne more postaviti v teorijo kot zakon. Sklenjena je bila nepregledna množica mirovnih sporazumov, še preden je bilo mogoče eno od obeh strani šteti za brezbrambno, še celo preden je bilo ravnovesje kakorkoli opazno omajano. Še več; če pogledamo konkretne primere, je treba reči, da bi bilo v celi vrsti teh obvladanje nasprotnika nepotrebna igra predstav, če je namreč nasprotnik znatno mogoč-nejši. [...]

Dve reči sta, ki lahko v dejanskosti kot motiv za mir stopita na mesto nesposobnosti za nadaljnji odpor. Prva je neverjetnost uspeha, druga je prevelika cena zanj.

Ker mora celotna vojna – kot smo videli v predhodnem poglavju – opustiti strogi zakon notranje nujnosti in se mora prepustiti verjetnostnemu računu in ker se to primeri toliko bolj, kolikor bolj je po svojih razmerjih, iz katerih je izšla, za to primerna, kolikor manjši so motivi in napetosti, je razumljivo tudi, kako lahko iz tega verjetnostnega izračuna nastane sam motiv za mir. Torej ni treba, da je vojna vedno izbojevana do te mere, da je ena stran obvladana, in lahko si mislimo, da pri zelo šibkih motivih in napetostih zadošča že lahna, komaj nakazana verjetnost, da tistega, proti kateremu je usmerjena, pripravi do popuščanja. Če bi bil zdaj drugi vnaprej prepričan o tem, potem je seveda naravno, da si bo prizadeval za to verjetnost; ne bo najprej iskal in delal ovinka, zato da bi sovražnika v celoti obvladal.

Na odločenost za mir še splošneje deluje upoštevanje napora sil, ki je že bil in bo še potreben. Ker vojna ni akt slepe strasti, temveč prevladuje v njej politični smoter, mora vrednost, ki jo ta ima, določati velikost žrtvovanj, s katerimi ga hočemo pridobiti. To se ne bo primerilo zgolj pri njegovem obsegu, temveč tudi pri njegovem trajanju. Kakor hitro torej postane napor sil tako velik, da vrednost političnega smotra z njim ne more več obdržati ravnovesja, je treba politični smoter opustiti in njegov nasledek mora biti mir. [...]

Sedaj se pojavi vprašanje, kako se lahko deluje na verjetnost uspehov. Najprej seveda z istimi predmeti, ki vodijo do obvladanja nasprotnika: uničenje njegovih bojnih sil in osvojitev njegovih pokrajin; vendar oba predmeta pri tem nista natančno ista, kot bi bila pri onem smotru. Ko napademo sovražnikovo bojno silo, je nekaj povsem drugega, če hočemo za prvim udarcem zadati še vrsto drugih, dokler nazadnje ni vse razbito, kot če se hočemo zadovoljiti z eno zmago, da bi pri nasprotniku zlomili občutek varnosti, mu dali občutek, da imamo premoč, in ga torej navdali s skrbmi za prihodnost. Če hočemo to, potem bomo na uničenje njegovih bojnih sil stavili samo toliko, kolikor za to zadošča. Prav tako je tudi osvojitev pokrajin drugačen ukrep, če ne merimo na obvladanje nasprotnika. V tem primeru bi bilo uničenje njegovih bojnih sil pravo učinkovito delovanje in zavzetje pokrajin samo njegova posledica; zavzetje pokrajin, še preden je bojna sila razbita, bi se vedno obravnavalo samo kot nujno zlo. Če ne merimo na obvladanje sovražnikove bojne sile in če smo prepričani, da sovražnik sam ne išče poti za krvavo odločitev, temveč se je boji, je nasprotno zavzetje šibke in sploh nebranjene pokrajine že na sebi prednost; in če je ta prednost zadosti velika, da nasprotnika zaskrbi za splošni uspeh, potem ga je treba obravnavati kot bližnjico k miru.

Zdaj prehajamo še na posebno sredstvo – k delovanju na verjetnost uspeha, ne da bi obvladali sovražnikovo bojno silo – namreč na takšna delovanja, ki imajo neposredno politično povezavo. Če obstajajo delovanja, ki so zlasti ustrezna, da ločujejo ali onemogočajo zavezništva našega nasprotnika, da si z njimi pridobimo nove zaveznike, da vzpodbudimo politične funkcije za naše dobro itd., zlahka dojamemo, kako zelo more to stopnjevati verjetnost uspeha in postati veliko krajša pot do cilja, kot je to obvladanje sovražnikovih bojnih sil.

Drugo je vprašanje, katera so sredstva za delovanje na sovražnikov napor sil, tj. na zviševanje cene. Nasprotnikov napor sil je v porabljanju njegovih bojnih sil, torej v našem uničenju teh sil; v izgubi pokrajin, torej v naši osvojitvi teh pokrajin. [...]

Razen obeh teh predmetov obstajajo tedaj še tri posebne poti, ki so neposredno usmerjene k stopnjevanju nasprotnikovega napora sil. Prva je invazija, tj. zavzetje sovražnikove pokrajine, ne da bi jo nameravali obdržati, temveč da bi v njej pobrali vojni davek ali jo celo opustošili. Neposredni smoter tukaj ni niti osvojitev sovražne dežele niti obvladanje nasprotnikove bojne sile, temveč zgolj povsem splošno sovražnikova škoda. Druga pot je, da naša delovanja usmerimo predvsem na takšne predmete, ki povečujejo sovražnikovo škodo. Nič ni lažjega, kot da si zamislimo dve različni usmeritvi naše bojne sile, od katerih si ena vsekakor prisluži to odliko, da – če do tega pride – sovražnika obvlada, vendar je druga – če ni in ne more biti govora o obvladanju – donosnejša. Kot se običajno reče, bi prvo imeli bolj za vojaško, drugo bolj za politično. Toda če se postavimo na najvišje stališče, je vojaška tako ena kot druga in vsaka smotrna le, če ustreza danim pogojem. Tretja pot, ki je po obsegu pripadajočih ji primerov najpomembnejša, je utrujanje nasprotnika. [...] V pojmu utrujanja v boju je vsebovano s trajanjem dogajanja postopno izzvano izčrpavanje fizičnih sil in volje.

Če hočemo torej nasprotnika v trajanju boja preseči, se moramo zadovoljiti s kolikor mogoče majhnimi smotri, kajti v naravi stvari je, da večji smoter zahteva večji napor sil kot manjši; najmanjši smoter pa, ki si ga moremo izbrati, je čisti odpor, tj. boj brez pozitivne namere. Ob tem bodo naša sredstva razmeroma največja in torej rezultat najbolj zagotovljen. Kako daleč lahko tedaj gre ta negativiteta? Očitno ne do absolutne pozitivitete, kajti gola pasivnost ne bi bila več boj; odpor pa je dejavnost in ta mora razdejati toliko sil sovražnika, da ta mora opustiti svoje namere. [...] Kar zdaj izgubi na učinkovitosti v posameznem aktu, mora s časom, torej s trajanjem boja, spet nadoknaditi; in tako je torej ta negativna namera, ki tvori princip čistega odpora, tudi naravno sredstvo, da se nasprotnika v trajanju boja preseže, to je, da se ga utrudi.

V tem je izvor razlike med napadom in obrambo, ki obvladuje celotno področje vojne. Vendar tej poti tukaj ne moremo slediti naprej; zadovoljimo se z izjavo, da se iz same te negativne namere lahko izpeljejo vse prednosti in tako vse močnejše oblike boja, ki ji stojijo ob strani in v katerih se torej udejanja ta filozofskodinamični zakon, ki obstaja med velikostjo in gotovostjo uspeha. Vse to bomo obravnavali pozneje. [...]

Vidimo torej, da je v vojni mnogo poti do cilja, da ni vsak primer povezan z obvladanjem nasprotnika, da so uničenje sovražnikove bojne sile, osvojitev sovražnikovih pokrajin, njihova gola zasedba, gola invazija nanje, delovanja, ki so neposredno usmerjena na politične odnose, končno tudi pasivno čakanje na sovražnikove udare – vse sredstva, ki se morejo uporabiti – vsako zase – za premagovanje sovražnikove volje, pač glede na to, ali posebnost primera dopušča večja pričakovanja od enega ali od drugega sredstva. [...]

Da teh različnih bližnjic do cilja ne bi podcenili, jim bodisi pripisali veljavo redkih izjem bodisi imeli razliko, ki jo v vojskovanju pogojujejo, za nebistveno, se moramo ovedeti raznoterosti politič-nih ciljev, ki lahko sprožijo vojno, ali s pogledom premeriti razdaljo, ki loči uničevalno vojno za politični obstoj in vojno, ki izsiljeno ali oslabljeno zavezništvo naredi za neprijetno dolžnost. Med njima obstaja nešteto stopnjevanj, ki se pojavljajo v dejanskosti. [...]

Tako je v splošnem s ciljem, ki ga je treba zasledovati v vojni; posvetimo se zdaj sredstvom. To sredstvo je samo eno; to je boj. Kakorkoli raznoliko je ta izoblikovan, kakorkoli daleč se utegne oddaljiti od surovega razreševanja mržnje in sovraštva pri boksu, kolikorkoli stvari, ki same niso boj, se utegne vriniti, iz pojma vojne vedno izhaja, da morajo vsa učinkovanja, ki se v njej pojavljajo, izvorno izhajati iz boja.

Da je temu tako tudi v največji raznoterosti in sestavljenosti dejanskosti, za to obstaja zelo enostaven dokaz. Vse, kar se v vojni zgodi, se zgodi zaradi bojnih sil; toda kjer so uporabljene bojne sile, to je oboroženi ljudje, tam mora v temelju nujno biti predstava boja.

Torej spada k vojni dejavnosti vse, kar se nanaša na bojne sile, torej vse, kar spada k njihovi izgradnji, ohranitvi in uporabi.

Izgradnja in ohranitev sta očitno samo sredstvi, uporaba pa je smoter.

Boj v vojni ni boj posameznika proti posamezniku, temveč je mnogotero razčlenjena celota. V tej veliki celoti lahko ločimo enote dveh vrst: prve so določene po subjektu in druge so določene po objektu. V vojski se število borcev vedno razporeja k novim enotam, ki formirajo člene višjega razporeda. Boj vsakega od teh členov torej tudi formira bolj ali manj izstopajočo enoto. Nadalje, smoter boja, torej njegov objekt, formira svojo enoto.

Zdaj vsako od teh enot, ki se v boju razlikujejo, poimenujemo spopad.

Če je v temelju vsake uporabe bojnih sil predstava boja, potem tudi uporaba bojnih sil sploh ni ničesar drugega kot določanje in razporeditev določenega števila spopadov.

Vsa vojna dejavnost se torej posredno ali neposredno nanaša na spopad. Vojaka se rekrutira, obleče, oboroži, izuri, on spi, je, pije in koraka, vse samo, da bi se boril na pravi strani in ob pravem času. Če se torej v spopadu končajo vse niti vojne dejavnosti, potem jih bomo tudi vse dojeli z določitvijo razporeditve spopadov; samo iz te razporeditve in njihove izvršitve izhajajo učinkovanja, nikoli neposredno od njim predhodnih pogojev. V spopadu je torej vsa dejavnost usmerjena k uničenju nasprotnika ali bolje k uničenju njegovih bojnih sil, to namreč vključuje že sam njen pojem; uničenje sovražnikove bojne sile je torej vedno sredstvo, da se doseže smoter spopada.

Ta smoter je lahko prav tako samo uničenje sovražnikove bojne sile, toda to nikakor ni nujno, temveč more biti tudi nekaj povsem drugega. Kakor hitro namreč, kot smo pokazali, obvladanje sovražnika ni edino sredstvo, da se doseže politični smoter, brž ko obstajajo drugi predmeti, ki se jim more v vojni slediti kot ciljem, sledi samo od sebe, da morejo ti predmeti postati smoter posameznih vojnih aktov in torej tudi smoter spopadov.

Toda celo za tiste spopade, ki so kot podrejeni členi pravzaprav povsem posvečeni obvladanju sovražnikove bojne sile, ni nujno, da imajo ravno uničenje bojne sile za svoj najbližji cilj.

Če pomislimo na raznotero členitev velike oborožene sile, na množico okoliščin, ki začnejo učinkovati ob njihovi uporabi, potem je razumljivo, da mora tudi boj takšne bojne sile dobiti raznoliko členitev, podreditev in sestavo. Tukaj se seveda more in mora za posamezne člene pojaviti množica smotrov, ki sami niso uničenje sovražnikove bojne sile; na to sicer vplivajo v okrepljeni meri, vendar samo posredno. Če dobi bataljon nalogo, da sovražnika prežene z neke gore, nekega mostu itd., je praviloma posedovanje teh predmetov pravi smoter, uničenje sovražnih sil je tukaj zgolj sredstvo ali postranska stvar. Če se sovražnika lahko prežene zgolj z demonstracijo, je smoter tudi dosežen; toda ta gora, ta most sta bila praviloma zavzeta samo zato, da bi se vplivalo na stopnjevano uničevanje sovražnikove bojne sile. Če je tako že na bojišču, bo tako še veliko bolj na celotnem vojskovališču, kjer si ne stojita nasproti samo dve vojski, temveč državi, ljudstvi, deželi. Tukaj se mora število možnih odnosov in torej število kombinacij zelo pomnožiti, raznoterost odredb se mora povečati in zaradi podrejeno nanizanih smotrov se mora prvo sredstvo še bolj oddaljevati od končnega smotra.

Zaradi veliko razlogov je torej mogoče, da smoter spopada ni uničenje sovražnikove bojne sile, tiste namreč, ki nam stoji nasproti, temveč da se to pojavlja samo kot sredstvo. Toda v vseh teh primerih tudi ni odločilna izvršitev tega uničenja; kajti spopad tukaj ni nič drugega kot merjenje sil in na sebi nima nobene vrednosti, temveč ima samo vrednost rezultata, tj. svoje odločitve.

Merjenje sil pa je lahko v primerih, kjer so te zelo neizenačene, dobljeno že s samo ocenitvijo. V takšnih primerih tudi ne bo prišlo do spopada, temveč bo šibkejši takoj popustil.

Če smoter spopadov ni vedno uničenje angažiranih bojnih sil in če se ta smoter pogosto lahko celo doseže, ne da bi do spopada dejansko prišlo, zgolj z njegovim določanjem in iz tega izhajajočimi razmerji, potem postane jasno, kako se lahko z veliko intenzivnostjo vodijo celi vojni pohodi, ne da bi ob tem dejanski spopad igral omembe vredno vlogo.

Da je temu lahko tako, dokazuje vojna zgodovina v stoterih primerih. [...] V vojni imamo samo eno sredstvo, spopad, ki pa nas ob raznolikosti njegove uporabe vodi na vse od različnih poti, ki jih določa raznoterost smotra, tako da se zdi, da nismo pridobili ničesar; toda ni tako, kajti iz te enotnosti sredstva izhaja za raziskovanje nit, ki se vije naprej skozi celotni splet vojne dejavnosti in ga drži skupaj.

Toda uničenje sovražnikove bojne sile smo obravnavali kot enega od smotrov, ki se mu lahko v vojni sledi, in pustili odprto, kakšno pomembnost mu je treba dati med ostalimi smotri. V posameznih primerih bo to odvisno od okoliščin, na splošno pa njegove vrednosti nismo določili; zdaj se še enkrat vračamo k temu in naučili se bomo sprevideti, kakšna vrednost mu mora nujno pripadati. Spopad je edino, kar je v vojni učinkovito; v spopadu je uničenje nasprotne bojne sile sredstvo za smoter, tako je celo tam, kjer spopad dejansko ne nastopi, ker odločitev vsekakor temelji na predpostavki, da je treba to uničenje imeti za gotovo. Po tem je torej uničenje sovražnikove bojne sile podlaga vseh vojnih dogajanj, zadnja oporna točka vseh kombinacij, ki na tem slonijo kot obok na svojem oporniku. Vse ukrepanje se dogaja pod predpostavko, da bo temeljna odločitev z orožjem – če naj do nje dejansko pride – ugodna. Odločitev z orožjem je za vse velike in majhne operacije vojne to, kar je pri trgovinski menjavi plačilo z gotovino; kakor oddaljeni so lahko ti odnosi, kakor redko se utegnejo realizirati, povsem manjkati ne smejo nikoli.

Če je odločitev z orožjem podlaga vseh kombinacij, sledi, da lahko nasprotnik vsako od teh razveljavi z uspešno odločitvijo z orožjem, ne le če je to tista, na kateri sloni neposredno naša kombinacija, temveč tudi z vsako drugo, če je le zadosti pomembna; kajti vsaka pomembna odločitev z orožjem, tj. uničenje sovražnikovih bojnih sil, povratno učinkuje na vse druge pričujoče, ker se izravnavajo kot nekakšen tekoči element.

Tako se torej uničenje sovražnikove bojne sile pojavlja vedno kot višje, učinkovitejše sredstvo, ki se mu morajo vsa druga umakniti.

Toda kajpada lahko uničenju sovražnikove bojne sile pripišemo višjo učinkovitost samo ob predpostavljeni enakosti vseh ostalih pogojev. Bilo bi torej veliko nerazumevanje, če bi iz tega hoteli potegniti sklep, da bi slepo naskakovanje moralo vedno zmagati nad previdno spretnostjo. Nespretno naskakovanje bi vodilo do uničenja lastne, ne pa sovražnikove bojne sile, in ga torej z naše strani ne smemo imeti v mislih. Višja učinkovitost ne pripada poti, temveč cilju, in mi primerjamo le učinkovanje doseženega cilja z drugim doseženim ciljem.

Ko govorimo o uničenju sovražne armade, moramo izrecno opozoriti na to, da nas nič ne sili omejiti ta pojem zgolj na fizično bojno silo, temveč je treba nasprotno pod tem nujno razumeti moralno silo, ker se obe sili prežemata do najmanjših delov in ju zato sploh ne gre ločevati drugo od druge. Toda prav tukaj, kjer se sklicujemo na neizogibni vpliv, ki ga ima velik akt uničenja (velika zmaga) na vse ostale odločitve z orožjem, je moralni element tisti, ki je najbolj tekoč, če se smemo tako izraziti, in se torej najlažje porazdeli po vseh členih. Prevladujoči vrednosti, ki jo ima uničenje sovražnikovih bojnih sil nad drugimi sredstvi, stojita nasproti dragost in nevarnost tega sredstva, in samo zato, da bi se temu izognili, se uberejo druge poti. [...]

Toda nevarnost tega sredstva je v tem, da ravno večja učinkovitost, ki jo iščemo, v primeru neuspeha povratno zadene nas, za posledico ima torej večjo škodo. [...]

Če je torej eden od obeh vojskovalcev odločen, da gre po poti velike odločitve z orožjem, je velika verjetnost, da bo uspel, brž ko je gotov, da je drugi ne bo ubral, temveč bo sledil drugemu cilju; in vsakdo, ki si postavi takšen drugačen cilj, lahko stori to na razumen način samo, kolikor za svojega nasprotnika predpostavlja, da prav tako malo išče veliko odločitev z orožjem. [...]

Prizadevanje za uničenje sovražnikovih bojnih sil ima pozitivni smoter in vodi do pozitivnih uspehov, katerih zadnji cilj bi bilo obvladanje nasprotnika. Ohranitev lastnih bojnih sil ima negativni smoter, vodi torej do uničenja sovražne namere, tj. do čistega odpora, kjer zadnji cilj ne more biti nič drugega kot podaljšanje trajanja dogajanja za toliko, da se nasprotnik ob tem izčrpa.

Prizadevanje s pozitivnim smotrom oživi uničevalni akt, prizadevanje z negativnim smotrom ga previdno počaka. Kako daleč mora in sme iti to previdno čakanje, bomo podrobneje navedli ob nauku – ponovno smo na njegovem začetku – o napadu in obrambi. Tukaj se moramo zadovoljiti z izjavo, da čakanje ne sme postati absolutna pasivnost in da je lahko v tem ukrepanju, ki je z njim povezano, uničenje sovražnikove bojne sile, ki je angažirana v konfliktu tega ukrepanja, cilj prav tako kot vsak drug predmet. [...] Edino nujno učinkovanje, ki ga ima prevlada negativnega prizadevanja, je zadrževanje odločitve, tako da se akter takorekoč zateče k čakanju odločilnih trenutkov. Navadno je posledica tega prestavljanje dogajanja v času in, kolikor je s tem povezan prostor, tudi v prostoru, kolikor dopuščajo okoliščine. V trenutku, ko se to ne bi moglo še naprej goditi brez pretežne škode, je treba prednost negativnega imeti za izčrpano, in tedaj stopi nespremenjeno v ospredje stremljenje po uničenju sovražnikove bojne sile, ki se ga je prej zadrževalo s protiutežjo, a ne izpodrinilo.

V naših dosedanjih opazovanjih smo torej videli, da v vojni obstajajo raznolike poti do cilja, tj. do doseganja političnega smotra, da pa je spopad edino sredstvo in da je zato vse podrejeno najvišjemu zakonu: odločitvi z orožjem; da se tam, kjer nasprotnik dejansko terja odločitev z orožjem, temu prizivu nikoli ni mogoče odreči; da mora biti vojskovalec, ki hoče iti drugo pot, prepričan, da se nasprotnik ne bo zatekel k temu prizivu ali da bo svoj proces na tem vrhovnem sodišču izgubil; da se torej, z eno besedo rečeno, uničenje sovražnikove bojne sile pojavlja pri vseh smotrih, ki se jim lahko v vojni sledi, kot tisti smoter, ki vedno ukazuje vsemu.

šele pozneje in seveda postopoma se bomo seznanili s tem, kaj lahko prispevajo v vojni kombinacije drugačne vrste. Tukaj se zadovoljimo s tem, da v splošnem priznamo njihove možnosti obstoja kot nečesa, kar je usmerjeno na odmik dejanskosti od pojma, na individualne okoliščine. Toda ne smemo pozabiti, da se že tukaj krvavi izbruh krize, stremljenje po uničenju sovražnikove bojne sile, uveljavlja kot prvorojeni sin vojne. Pri majhnih političnih smotrih, pri šibkih motivih, majhnih napetostih sil bo previden vojskovodja spretno poskusil vse poti, kako bi se brez velikih kriz in krvavih rešitev, preko značilnih slabosti svojega nasprotnika, na bojnem polju in v kabinetu, izvil k miru; nobene pravice nimamo, da bi ga grajali zaradi tega, če so njegove predpostavke primerno motivirane in upravičujejo uspeh; toda od njega moramo še vedno terjati, naj se zaveda, da le hodi po skrivnih poteh, na kateri ga lahko zaloti bog vojne, da mora nasprotnika vedno opazovati, da mu ne bo stopil nasproti s paradnim mečem, ko bo ta posegel za ostrim mečem. [...]





III. VOJNI GENIJ


Vsaka posebna dejavnost potrebuje, če naj se z njo ukvarjamo z določeno virtuoznostjo, posebne dispozicije razuma in čudi. Kjer te izstopajo v visoki stopnji in jih predstavljajo izjemni dosežki, imenujemo duha, ki mu pripadajo, genij. Vemo pač, da se ta beseda po obsegu in usmeritvi pojavlja v zelo raznovrstnih pomenih in da je za marsikaterega od teh pomenov označitev bistva genija zelo težka naloga; toda ker se ne izdajamo niti za filozofa niti za slovničarja, naj nam bo dovoljeno, da ostanemo pri pomenu, ki je običajen v jezikovni rabi, in pod genijem razumemo zelo stopnjevano silo duha za določeno dejavnost.

Za trenutek se bomo zadržali pri tej zmožnosti in dostojanstvu duha, da bi upravičenost pojma ugotovili pobliže in pobliže spoznali njegovo vsebino. Vendar se ne moremo ustaviti pri pravem geniju, ki si je pridobil naziv s svojim zelo povečanim talentom, kajti ta pojem pač nima odmerjenih meja, temveč moramo upoš-tevati sploh vsako skupno smer duševnih sil za vojno dejavnost, ki jo potem lahko imamo za bistvo vojnega genija. Rečemo »skupno«, kajti ravno v tem obstaja vojni genij; da ni posamezna tja nekam usmerjena sila, npr. pogum, medtem ko se druge sile razuma in čudi ne bi pokazale ali pa njihova usmeritev ne bi bila uporabna za vojno, temveč da je harmonična združba sil, pri čemer utegne ta ali ona prevladati, toda nobena se drugi ne sme upirati. Če naj bi vsakega bojevalca vojni genij bolj ali manj navdahnil, bi bile naše vojske najbrž zelo šibke; kajti ravno zato, ker pod tem razumemo značilno usmeritev duševnih sil, se ta samo redko pojavlja tam, kjer se od ljudstva duševne sile terjajo in izgrajujejo v toliko različnih smereh. Toda čim manj raznovrstnih dejavnosti ima ljudstvo, čim bolj v njem prevladuje bojevito, toliko bolj mora biti v njem razširjen tudi vojni genij. To pa določa samo njegov obseg, nikakor njegove višine, kajti ta je odvisna od splošne duhovne razvitosti ljudstva. Ko opazujemo surovo, bojevito ljudstvo, je bojeviti duh med posamezniki veliko običajnejši kot pri omikanih ljudstvih, kajti pri teh ga ima skoraj vsak vojščak, medtem ko pri omikanih prevzame celo množico samo zaradi nujnosti in nikakor skozi notranji nagon. Toda med surovimi ljudstvi nikoli ne najdemo pravega velikega vojskovodje in skrajno redko koga, ki ga lahko imenujemo vojni genij, ker je za to potreben razvoj sil razuma, ki ga surovo ljudstvo ne more imeti. Samo po sebi se razume, da imajo lahko tudi omikana ljudstva bolj ali manj bojevito usmeritev in razvoj, in čim bolj se to dogaja, toliko pogosteje bo v njihovi vojski najti bojevitega duha tudi pri posamezniku. Ker ta sedaj sovpada z višjo stopnjo omike, iz takšnih ljudstev izhajajo vedno najsijajnejši vojni pojavi, kot so dokazali Rimljani in Francozi. Največja imena teh dveh in vseh nekdaj slavnih ljudstev pa vedno spadajo šele v obdobja višje omike.

Po tem že lahko uganemo, kako visok je delež, ki ga imajo sile razuma pri višjem vojnem geniju. Zdaj si ga bomo ogledali pobliže. Vojna je področje nevarnosti, torej je predvsem pogum prva lastnost vojščaka.

Pogum je dveh vrst: pogum nasproti osebni nevarnosti in nato pogum nasproti odgovornosti, bodisi pred sodiščem kakšne zunanje oblasti bodisi notranje, tj. pred vestjo. Tukaj govorimo samo o prvem. Pogum nasproti osebni nevarnosti je spet dveh vrst: prvič je lahko to ravnodušnost nasproti nevarnosti, bodisi da ta izhaja iz organizma posameznika, iz podcenjevanja življenja ali iz navade, toda na vsak način ga je treba imeti za stalno stanje. Drugič lahko pogum izhaja iz pozitivnih motivov, kot so častihlepje, domoljubje, navdušenje vsake vrste. V tem primeru pogum ni toliko stanje, kot je čustveni vzgib, čustvo.

Razumljivo je, da obe vrsti vplivata različno. Prva vrsta je zanesljivejša, ker človeka – ko mu je postala druga narava – nikoli ne zapusti, druga pogosto pripelje dalje; k prvi bolj spada stanovitnost, k drugi bolj smelost; prva pušča razum treznejši, druga ga včasih poveča, toda pogosto ga tudi zaslepi. Obe združeni dajeta najpopolnejšo vrsto poguma.

Vojna je področje telesnih naporov in trpljenja; da zaradi tega ne bi bili obsojeni na propad, je potrebna določena sila telesa in duše, ki nas do tega – prirojeno ali naučeno – naredi ravnodušne. S temi lastnostmi, zgolj ob vodenju zdravega razuma, je človek že dobro orodje za vojno; in te lastnosti so tiste, ki jih tako splošno razširjene najdemo pri surovih in polkultiviranih ljudstvih. Če nadaljujemo z zahtevami, ki jih vojna postavlja svojim sodrugom, naletimo na prevladujoče sile razuma. Vojna je področje negotovosti; tri četrtine reči, na katerih temelji ukrepanje v vojni, je zavito v meglo bolj ali manj velike negotovosti. Tukaj je torej prvič, kjer se zahteva natančen, pronicljiv razum, ki začuti resnico s taktnostjo svoje presoje.

Navaden razum utegne to resnico enkrat zadeti po naključju, nenavaden pogum lahko drugikrat zgrešitev izravna, toda v večini primerov, v povprečnem uspehu, se bo vedno razkrilo pomanjkanje razuma.

Vojna je področje naključja. V nobeni človekovi dejavnosti ni treba temu tujku pustiti toliko prostora, ker ni nobena – tako na vse strani – z njim v stalnem stiku. Poveča negotovost vseh okoliščin in moti potek dogodkov.

Ta negotovost vseh poročil in predpostavk, ta stalna vmešavanja naključja povzročijo, da akter najde reči v vojni vedno drugačne, kot jih je bil pričakoval, in ne more se zgoditi, da to ne bi vplivalo na njegov načrt ali vsaj na k temu načrtu pripadajoče predstave. Četudi je ta vpliv tako velik, da sprejete nakane izrecno razveljavi, jih morajo praviloma vendarle nadomestiti nove, ki jim pa v tem trenutku pogosto manjka podatkov – ker v teku ukrepanja okoliščine večinoma priganjajo k odločanju in ne puščajo časa, da bi se na novo razgledali, včasih niti toliko časa ne, da bi dobro razmislili. Toda mnogo običajnejše je, da popravek naših predstav in poznavanje naključij, ki so se dogodila, ne zadoščata za popolno spremembo naše nakane, temveč jo samo omajata.

Naše poznavanje okoliščin se je povečalo, toda negotovost se s tem ni zmanjšala, temveč okrepila. [...] Če naj [...] sedaj duh ta stalni spor z nepričakovanim srečno prestane, nepogrešljivo potrebuje dve lastnosti: naprej razum, ki tudi v tej povečani temi ni brez nekaterih sledi notranje svetlobe, ki ga vodijo k resnici, in nato pogum, da tej šibki svetlobi sledi. Prvo slikovito označi francoski izraz coup d’oeil, druga je odločnost.

Ker so spopadi v vojni to, kar je najprej in najbolj pritegnilo pogled – v spopadih sta čas in prostor pomembna elementa, in to sta bila še bolj v tistih obdobjih, ko je bila konjenica s svojimi bliskovitimi odločitvami bistvena – se je pojem hitrega in dobrega odločanja najprej pojavil iz čislanja obeh teh reči in odtod dobil pomen, ki se nanaša le na pravilen občutek za mero. [...]

Ni torej zgolj telesno, temveč pogosteje duhovno oko, ki je miš-ljeno v tem coup d’oeil. Seveda je izraz kot tudi stvar bila vedno bolj domača na področju taktike, vendar tudi v strategiji ne sme manjkati, kolikor so tudi v njej pogosto potrebne hitre odločitve. Če temu pojmu odvzamemo preveliko slikovitost in ozkost, ki mu jo je dal izraz, potem ni nič drugega kot hitro zadetje neke resnice, ki za navadni pogled duha sploh ni vidna ali to postane šele po dolgem opazovanju in preudarjanju.

Odločnost je v posameznem primeru akt poguma, in če postane značajska poteza, je navada duše. Toda tukaj ni mišljen pogum nasproti telesni nevarnosti, temveč pogum nasproti odgovornosti, torej v določeni meri nasproti duševni nevarnosti. Tega so pogosto imenovali courage d’esprit, ker izvira iz razuma, vendar zaradi tega ni akt razuma, temveč čudi. Goli razum še ni pogum, kajti najpametnejše ljudi pogosto videvamo neodločne. Razum torej mora najprej prebuditi čustvo poguma, da bi ga to ohranjalo in mu nudilo oporo, ker v trenutni potrebi čustva obvladujejo ljudi moč-neje kot misli. [...]

To odločnost, ki premaga stanje dvoma, lahko izzove samo razum, in sicer s svojo docela posebno usmeritvijo. Trdimo, da zgolj prisotnost višjega uvida in potrebnih čustev še vedno ne daje odločnosti. So ljudje, ki imajo najlepši duhovni pogled za najtežjo nalogo, ki jim ne manjka poguma, da bi vzeli veliko nase, in ki v težavnih primerih vendarle ne zmorejo odločati. Njihov pogum in njihov uvid stojita vsaksebi, ne podata si roke, in zato odločnosti kot tistega tretjega ne proizvedeta. Ta nastane šele z aktom razuma, ki jim predoči nujnost tveganja in z nujnostjo določa voljo. Ta docela posebna usmeritev razuma – ki v človeku zatre vsako drugo bojazen razen bojazni pred kolebanjem in omahovanjem – izoblikuje v krepkih duhovih odločenost; zato ljudje z malo razuma ne morejo biti odločni v našem smislu. V težavnih primerih lahko ukrepajo brez omahovanja, vendar potem to storijo tudi brez preudarka, in tistega seveda, ki ukrepa nepremišljeno, noben dvom ne more spreti samega s seboj. Takšno ukrepanje utegne sem in tja prav zadeti, toda tukaj rečemo enako kakor prej: povprečni uspeh je tisti, ki kaže na obstoj vojnega genija. Komur se zdi naša trditev vendarle čudna, ker pozna prenekaterega odločnega konjeniškega častnika, ki ni nikakršen globok mislec, tega moramo spomniti, da tukaj govorimo o posebni usmeritvi razuma, ne o veliki moči razglabljanja.

Menimo torej, da se mora odločnost zahvaliti za svoj obstoj posebni usmeritvi razuma, in sicer takšni, ki bolj pripada krepkim kot blestečim glavam; to genealogijo odločnosti lahko dokazujemo še z obstojem velikega števila primerov, kjer so možje, ki so na nižjih stopnjah kazali največjo odločnost, to na višjih izgubili. Čeprav čutijo potrebo, da se odločajo, se vendarle zavedajo nevarnosti napačne odločenosti; in ker ne poznajo dobro reči, ki so pred njimi, izgubi njihov razum prvobitno moč; toliko bolj postanejo obotavljivi, kolikor bolj poznajo nevarnost neodločnosti, v katero so izgnani, in kolikor bolj so bili navajeni, da so prosto ukrepali impulzivno. Pri coup d’oeil in odločnosti je povsem očitno, da govorimo o njima sorodni prisebnosti duha, ki mora na področju nepričakovanega – kar vojna je – igrati pomembno vlogo; kajti prisebnost duha ni nič drugega kot stopnjevano premagovanje nepričakovanega. Prisebnost duha občudujemo v dobrem odgovoru na nepričakovan nagovor, kakor ga občudujemo v hitro najdeni pomoči ob nenadni nevarnosti. Za oboje – ta odgovor in to pomoč – ni potrebno, da sta nenavadna, samo da zadevata; kajti kar po zrelem in mirnem preudarku ne bi bilo nič nenavadnega, kar bi nas s svojim vtisom pustilo malce ravnodušne, lahko kot hiter akt razuma predstavlja zadovoljstvo. Izraz prisebnost duha gotovo zelo ustrezno označuje bližino in hitrost pomoči, ki jo daje razum. [...] Dober odgovor je bolj delo iznajdljive glave; dobro sredstvo v nenadni nevarnosti predpostavlja predvsem ravnovesje čudi.

Ko zdaj pogledamo vse štiri sestavine, ki sestavljajo atmosfero, v kateri se giblje vojna, nevarnost, telesne napore, negotovost in naključje, zlahka dojamemo, da je nujna velika sila čudi in razuma, da bi v tem oteženem elementu napredovali z gotovostjo in uspehom; sila, ki jo po različnih modifikacijah, prevzetih po okoliščinah, najdemo v jeziku pripovednikov in poročevalcev o vojnih dogodkih kot energijo, trdnost, stanovitnost, jakost čudi in značaja. Vse te izjave o junaški naravi bi lahko obravnavali kot eno in isto silo volje, ki se modificira glede na okoliščine; toda kakor so si te reči med seboj sorodne, vendarle niso ena in ista reč, in v našem interesu je, da pri tem igro duševnih sil razločujemo vsaj nekoliko bolj točno.

Za jasnost predstav je bistveno najprej povedati, da so teža, breme, odpor, kakorkoli jih imenujemo, ki v akterju izzovejo to silo duše, samo v najmanjšem delu neposredno sovražnikova dejavnost, sovražnikov odpor, sovražnikovo ukrepanje. Neposredno vpliva sovražnikova dejavnost na akterja: prvič samo kot na posameznika, ne da bi se dotaknila njegove dejavnosti kot poveljnika. Če se sovražnik namesto dveh ur upira štiri ure, je poveljnik namesto dveh ur v nevarnosti štiri ure; to je očitno količina, ki zgublja na pomenu, višje kot je poveljnik na položaju; kaj je to za nekoga v vlogi vojskovodje – to ni nič!

Drugič vpliva sovražnikov odpor neposredno na poveljnika z izgubo sredstev, ki nastaja pri daljšem odporu, in z odgovornostjo, ki je s tem povezana. Ta zaskrbljena razmišljanja najprej preizkusijo in izzovejo njegovo silo volje. [...] Vendar trdimo, da to še zdaleč ni najtežje breme, ki ga mora nositi, kajti sporazumeti se mora le s samim seboj. Vsa druga učinkovanja sovražnikovega odpora pa so usmerjena na bojevalce, ki jih vodi, in preko njih povratno delujejo nanj.

Dokler se enota polna dobre volje bojuje z zadovoljstvom in lahkoto, redko obstaja povod, da bi kazal veliko silo volje v zasledovanju svojih smotrov; toda brž ko postanejo okoliščine težavne – in to ne more nikoli izostati tam, kjer je treba opraviti nekaj izrednega – potem stvar ne teče več sama od sebe kot dobro naoljen stroj, temveč začne stroj sam nuditi odpor; in za premagovanje tega odpora poveljnik potrebuje veliko silo volje. S tem odporom si ne bomo zamišljali ravno nepokorščine in ugovarjanja, dasiravno se tudi ti zadosti pogosto pojavljata pri posameznikih, temveč je to celoten vtis vseh ginevajočih fizičnih in moralnih sil, je srce parajoči pogled na krvave žrtve, ki ga mora poveljnik premagati v sebi samem in nato v vseh drugih, ki neposredno ali posredno prenašajo nanj svoje vtise, svoje občutke, bojazni in stremljenja. Brž ko sile v posamezniku zamrejo, ko jih lastna volja več ne spodbuja in jim ne daje opore, pritiska postopno celotna inertnost množice na voljo vojskovodje; na žaru v njegovih prsih, na svetlobi njegovega duha se mora žar nakane, svetloba upanja vseh drugih na novo prižgati; samo kolikor on to zmore, toliko ukazuje množici in ostaja njen gospodar; brž ko to preneha, brž ko njegov pogum ni več zadosti močan za ponovno oživitev poguma vseh drugih, ga množica potegne k sebi navzdol v nižje področje živalske narave, ki se izogiba nevarnosti in ki ne pozna sramote. To so težave, ki jih mora obvladati pogum in jakost duše poveljnika v boju – če se hoče ta odlično izkazati. Naraščajo z množicami, in tako se morajo torej z višjim položajem večati tudi sile, če naj ostanejo primerne bremenu.

Energija ukrepanja izraža jakost motiva, s katerim je ukrepanje izzvano; motiv zdaj utegne imeti svoj vzrok v razumskem prepričanju ali vzgibu čudi. Vendar drugo komajda sme manjkati tam, kjer se mora pokazati velika sila.

Izmed vseh sijajnih čustev, ki prevevajo človekove prsi v vročici boja, ni nobeno – to bomo le priznali – tako mogočno in konstantno, kot je dušna žeja po slavi in časti, ki ju nemščina tako nepravično obravnava, s tem ko si ju prizadeva degradirati, z dvema nevrednima postranskima predstavama – častihlepjem in slavohlepjem.

Seveda je morala zloraba tega ponosnega hrepenenja ravno v vojni porajati najbolj škandalozne nepravičnosti nasproti človeš-kemu rodu; toda po svojem izvoru je treba ta občutka gotovo prištevati med najplemenitejša občutka človekove narave, in v vojni sta pravi dih življenja, ki temu pošastnemu telesu daje dušo. Vsa druga čustva, kolikor splošnejša že lahko postanejo ali kolikor više že se nekatera zdijo – domoljubje, idejni fanatizem, maščevanje, navdušenje vsake vrste – častihlepja in hlepenja po slavi ne naredijo nepotrebnega. Ta čustva lahko v splošnem vzbudijo in navdušijo množico, toda poveljniku ne zbudijo hlepenja po hoteti več kot drugi – kar je bistvena potreba njegovega položaja, če naj na njem doseže odličnost; posameznega vojnega akta ne naredijo – kot to stori častihlepje – za lastnino poveljnika, ki si ga potem prizadeva uporabiti na najboljši način – ko z naporom orje, s skrbnostjo seje, da bi bogato žel. Odlična pa so tista prizadevanja vseh poveljnikov – od najvišjega do najnižjega – tista vrsta podjetnosti, tista tekmovalnost, tisti polet, ki poživijo učinkovitost vojske in jo naredijo uspešno. In kar se še posebno nanaša na najvišje poveljnike – sprašujemo: ali je kdaj obstajal veliki vojskovodja brez častihlepja in ali si takšen pojav sploh lahko zamislimo?

Trdnost označuje odpornost volje glede na jakost posameznega udara, stanovitnost glede na trajanje. Kakorkoli blizu sta si in naj se eden izraz še tolikokrat uporablja namesto drugega, se vendarle ne da spregledati očitne različnosti njunega bistva – v tem oziru more trdnost nasproti posameznemu silnemu vtisu imeti svoj vzrok v sami jakosti čustva, medtem ko hoče stanovitnost že bolj podporo razuma; kajti s trajanjem dejavnosti se njena načrtnost povečuje in iz te stanovitnost deloma črpa svojo moč.

Posvetimo se jakosti čudi ali jakosti volje; tako je prvo vprašanje: kaj naj pod tem razumemo?

Očitno ne silovitosti izražanja občutja – strastnosti, kajti to bi bilo v nasprotju z vso jezikovno rabo, temveč zmožnost, da tudi pri najmočnejših vznemirjenostih, v viharju najsilovitejše strasti še vedno ubogamo razum. Bi utegnila ta zmožnost izvirati zgolj iz moči razuma? Dvomimo v to. Pojav, da so ljudje odličnega razuma, ki se ne obvladujejo, sicer še ne bi dokazoval nasprotnega, kajti lahko bi se reklo, da ta potrebuje posebno, morda bolj krepko kot obširno naravo razuma. Toda menimo, da smo resnici vseeno bližje, če domnevamo, da ima sila, da se pokorimo razumu, tudi v trenutkih najsilovitejših čustvenih vzgibov, ki jo imenujemo samoobvladanje, svoje mesto v čudi sami.

Drugo čustvo je namreč tisto, ki v močnih duhovih ohranja ravnovesje vznemirjeni strasti, ne da bi duhove uničilo, in šele s tem ravnovesjem je razumu zagotovljena vladavina. Ta protiutež ni nič drugega kot občutek človeškega dostojanstva, ta najplemenitejši ponos, ta najintimnejša potreba duše, povsod delovati kot z uvidom in razumom obdarjeno bitje. Zato bi dejali: močna je tista čud, ki tudi pri najsilovitejših vznemirjanjih ne pride iz ravnovesja.

Če pogledamo raznovrstnost ljudi glede na čud, najdemo, prvič, takšne, ki posedujejo zelo malo živahnosti; imenujemo jih flegmatični ali indolentni.

Drugič, take, ki se vznemirijo, vendar njihova čustva nikoli ne presežejo določene jakosti, in ki jih poznamo kot čustvene, toda mirne ljudi.

Tretjič, zelo razdražljive, pri katerih čustva vzplamtijo hitro in silovito kot smodnik, vendar niso trajna; končno, četrtič, takšne, ki jih majhni povodi ne premaknejo in ki se ne premaknejo hitro, temveč postopno, toda njihova čustva zadobijo veliko silo in so veliko trajnejša. To so ljudje z energičnimi, globokimi in skritimi strastmi. [...]

Indolentnih ljudi ni mogoče z lahkoto vreči iz ravnovesja, toda tega seveda ne moremo imenovati jakost volje, ko tu manjka vsako izkazovanje moči. Toda ne smemo spregledati, da imajo takš-ni ljudje v vojni ravno zaradi svojega trajnega ravnovesja določeno enostransko sposobnost. Pogosto jim manjka pozitivni motiv za ukrepanje, pobuda, in kot posledica tega dejavnost, toda zlahka ne pokvarijo česa.

Posebnost druge skupine je, da jih majhne stvari z lahkoto spodbudijo k ukrepanju, toda velike jih z lahkoto spravijo na kolena. Ljudje te vrste pokažejo živahno dejavnost, da bi pomagali posameznemu nesrečnežu, toda nesreča celega ljudstva jih bo samo razžalostila in ne spodbudila k ukrepanju.

V vojni takšnim možem ne bo primanjkovalo niti dejavnosti niti ravnovesja, toda kaj velikega ne bodo dosegli; kajti potrebno bi bilo, da v zelo krepkem razumu za to obstajajo motivi. Vendar je redko, da bi se s takšnimi duhovi združeval zelo močan, neodvisen razum.

Vzkipljiva, eksplozivna čustva sama na sebi niso prav primerna za praktično življenje in torej tudi ne za vojno. Zaslužna so sicer za močne pobude, toda te ne trajajo. Toda ko ima v takšnih ljudeh živahnost usmeritev poguma in častihlepja, bo v vojni na nižjih položajih pogosto zelo uporabna zgolj iz razloga, ker je vojni akt, ki mu mora poveljnik na nižji stopnji ukazovati, veliko krajšega trajanja. Tukaj pogosto zadošča posamezna pogumna odločenost, posamezno vzkipenje duševnih sil. Drzen napad, krepki hura je delo nekaj minut, drzni boj v bitki je delo enega dne in vojni pohod delo enega leta.

Pri divji naglici njihovih čustev je takšnim ljudem dvakrat težje ohraniti ravnovesje čudi, zato pogosto izgubijo glavo, in to je za vojskovanje njihova najslabša stran. Toda nasprotovalo bi izkustvu, če bi trdili, da zelo razdražljivi duhovi nikoli ne bi mogli biti močni, tj. v ravnovesju tudi ob svojih najmočnejših vzgibih. [...] Če so jih vzgoja, samoopazovanje in življenjska izkušnja prej ali slej poučili o sredstvu, kako biti na preži sam pred seboj, da bi se v trenutkih velike vznemirjenosti še pravočasno zavedeli protiuteži, počivajoče v njihovih lastnih prsih, potem morejo biti tudi oni sposobni za veliko jakost duše.

Končno so tu manj premakljivi, toda zato globoko razgibani ljudje, ki se do prej omenjenih obnašajo kot žerjavica do ognja; so najustreznejši, da s svojo titansko močjo odvalijo velikanske mase, s katerimi si lahko slikovito predstavljamo težave vojnega ukrepanja. Učinkovanje njihovih čustev je podobno gibanju velikih mas, ki je – četudi počasnejše – vendarle veličastnejše.

Čeprav se takšnih ljudi njihova čustva ne polotijo in jih v njihovo lastno sramoto ne prevzamejo tako kot prej omenjene, bi bilo vendarle spet v nasprotju z izkustvom verjeti, da ne bi mogli izgubiti ravnovesja in biti podvrženi slepi strasti; to se nasprotno vedno zgodi, kakor hitro jim manjka plemeniti ponos samoobvladovanja ali kadarkoli ni zadosti močan. To izkušnjo imamo najpogosteje pri sijajnih možeh surovih ljudstev, kjer je preprosta izoblikovanost razuma vedno naklonjena prevladovanju strasti. Toda tudi med omikanimi ljudstvi in med njihovimi najbolj omikanimi stanovi je življenje naravnost polno takšnih pojavov, ko so ljudi ugonobile nasilne strasti – kot so v srednjem veku iztrgali življenja divjim lovcem, ko so jih priklenili na jelene in vlekli po goščavi.

Povejmo torej še enkrat: močna čud ni ta, ki je sposobna zgolj močnega vznemirjenja, temveč tista, ki pri najmočnejših vznemirjenjih ostane v ravnovesju, tako da je kljub viharjem v prsih uvidu in prepričanju – kot igli kompasa na ladji v viharju – dovoljena najčistejša igra.

Z imenom jakost značaja ali nasploh značaja označujemo čvrsto ohranjanje svojega prepričanja; to zdaj utegne biti rezultat tujega ali lastnega uvida in utegne pripadati načelom, pogledom, trenutnim navdihom ali katerimkoli že rezultatom razuma. Toda ta trdnost se seveda ne more oznaniti, če so uvidi sami podvrženi pogostim spremembam. [...] Očitno za človeka, ki svoje poglede vsak trenutek spreminja, kakorkoli zelo ti utegnejo izhajati iz njega samega, ne rečemo: človek ima značaj. Samo takim ljudem torej pripisujemo to lastnost, ki imajo zelo konstantno prepričanje; bodisi ker je globoko utemeljeno in jasno in samo na sebi manj ustrezno za spreminjanje, bodisi ker manjka – kot pri indolentnih ljudeh – dejavnost razuma in s tem tudi razlog za spreminjanje, bodisi, končno, ker izrecen akt volje, ki izvira iz zakonodajnega načela razuma, spremembo mnenj do določene stopnje zavrača.

V vojni sedaj številni ter močni vtisi, ki jih prejema čud, in negotovost vsega znanja ter vsega uvida dajejo več povodov, da človeka potisnejo z njegove začete poti, da njega samega in druge zbegajo, bolj kot se to dogaja v katerikoli drugi človekovi dejavnosti.

Presunljiv pogled na nevarnosti in trpljenje z lahkoto prepusti čustvu prevlado nad prepričanjem razuma in v somraku vseh pojavov je globok, jasen uvid tako težak, da postane njegova sprememba umevna in odpustljiva. Ukrepati je treba vedno samo po slutnji in občutenju resnice. Zato razlika v mnenjih ni nikjer tako velika kot v vojni, in reka vtisov nasproti lastnemu prepričanju nikoli ne poneha. Pred tem lahko komajda zaščiti celo največja flegmatičnost razuma, ker so vtisi premočni in živi ter vedno hkrati usmerjeni tudi zoper čud.

Samo splošna načela in pogledi, ki ukrepanje izpeljejo iz viš-jega stališča, so lahko sad jasnega in globokega uvida, in na njih je v določeni meri takorekoč zasidrano mnenje o obravnavanem posameznem primeru. Toda težava je ravno v tem, kako zadržati te rezultate prejšnjih premišljevanj nasproti reki mnenj in pojavov, ki jih povzroča sedanjost. Med posameznim primerom in načelom je pogosto prostrano področje, ki se ga ne da vedno prehoditi z vidnim zaporedjem sklepov in kjer je nujno določeno prepričanje v samega sebe in je dobrodejen določen skepticizem. Tukaj pogosto ne pomaga nič drugega kot zakonodajno načelo, ki obvladuje mišljenje, a je samo postavljeno izven njega; to načelo je, da v vseh dvomljivih primerih vztrajamo pri svojem prvem mnenju in ne popustimo prej, dokler nas k temu ne primora jasno prepričanje. Močni moramo biti v veri v boljšo resnico dobro preverjenih načel in ob živahnosti trenutnih pojavov ne smemo pozabiti, da njihova resnica daje neznaten pečat. Skozi to prednostno pravico, ki jo v dvomljivih primerih dajemo našemu prejšnjemu prepričanju, s tem vztrajanjem pri njem dobiva ukrepanje tisto nepretrganost in nasledek, ki ga imenujemo značaj.

Z lahkoto sprevidimo, kako zelo ravnovesje čudi pospešuje jakost značaja, zato imajo tudi ljudje z veliko duševno jakostjo več-inoma močan značaj.

Jakost značaja nas vodi do njegovega spačka – trme.

Pogosto je zelo težko v konkretnem primeru reči, kje se eno konča in drugo začne; nasprotno se nam ne zdi težavno ugotoviti razlike v pojmih.

Trma ni napaka razuma: s tem označujemo upiranje zoper boljši uvid, in tega ne moremo – brez protislovja v razumu – določiti kot zmožnost uvida. Trama je napaka čudi. Ta neuklonljivost volje, ta razdražljivost nasproti tujemu dopovedovanju imata svoj temelj v posebni vrsti samoljubja, ki višje kot vse drugo postavlja zadovoljstvo, da sebi in vsem drugim zaukazuje samo z lastno dejavnostjo duha. Imenovali bi jo neke vrste nečimrnost, če kajpada ne bi bila nekaj boljšega; nečimrnosti zadošča videz, trma pa sloni na zadovoljstvu pri stvari.

Rečemo torej: jakost značaja postane trma, brž ko upiranje zoper tuj uvid ne nastane iz boljšega prepričanja niti iz zaupanja v višje načelo, temveč iz upirajočega se čustva. Četudi nam ta definicija, kot smo že priznali, praktično zelo malo pomaga, nam vendarle preprečuje, da bi imeli trmo za golo stopnjevanje jakosti značaja, medtem ko je od nje nekaj bistveno različnega, kar ji sicer stoji ob strani in meji nanjo, toda ni niti najmanj njeno stopnjevanje, ker obstajajo celo zelo trmasti ljudje, ki imajo zaradi pomanjkanja razuma malo jakosti značaja.

Potem ko smo se ob teh odlikah odličnega poveljnika v vojni seznanili s tistimi lastnostmi, v katerih čud in razum delujeta skupaj, zdaj pridemo do posebnosti vojne dejavnosti, ki jo lahko obravnavamo kot najmočnejšo – četudi ni najpomembnejša – in ki neoziraje se na sile čudi terja zgolj duhovno zmožnost. Govorimo o odnosu vojne do zemljišča in tal.

Prvič ta odnos v celem obstaja nenehno, tako da si delovanja vojnega akta naše izurjene vojske sploh ne moremo zamisliti drugače kot v napredujoče določenem prostoru; drugič je odločilno pomemben, ker modificira delovanje vseh sil in jih včasih povsem spremeni; tretjič na eni strani pogosto pelje k najmanjšim značilnostim kraja, medtem ko na drugi strani zaobsega največja prostranstva.

Na ta način odnos, ki ga ima vojna do zemljišča in tal, daje njeni dejavnosti veliko posebnost. Če pomislimo na druge človekove dejavnosti, ki imajo zvezo z zemljiščem in tlemi, kot so vrtnarstvo in poljedelstvo, gradbeništvo in vodogradnja, rudarstvo, lov in gozdarstvo, potem so vse omejene na zelo zmerna področja, ki jih je mogoče kmalu dovolj natančno raziskati. Toda poveljnik v vojni mora delo svoje dejavnosti prepustiti soudeleženemu prostoru, nad katerim s svojimi očmi nima pregleda, ki ga niti najživahnejša vnema ne more vedno raziskati, in s katerim se ob stalnih spremembah pravzaprav tudi redko seznani. Nasprotnik je v splošnem sicer v enaki situaciji, toda prvič je skupna težava še vedno vendarle težava, in tisti, ki bo s talentom in z vajo postal njen gospodar, bo imel na svoji strani veliko prednost; drugič se pojavlja ta enakost težave samo na splošno, nikakor v posameznem primeru, kjer navadno eden od obeh bojevalcev (branilec) o kraju ve veliko več kot drugi.

To skrajno posebno težavo mora premagati posebna duhovna dispozicija, ki jo imenujemo z nekoliko preozkim izrazom čut za orientacijo. To je zmožnost, da si o vsakem zemljišču hitro izdelamo pravilno geometrijsko predstavo, in nasledek tega je, da se v njem vsakič zlahka znajdemo. [...] Dojemanje se pri tem res dogaja deloma s telesnim očesom, deloma z razumom, ki s svojimi iz znanosti in izkustva zajemajočimi uvidi dopolnjuje manjkajoče in naredi iz delčkov telesnega pogleda celoto; toda da ta celota sedaj živahno stopi pred dušo, da postane slika – notranje izrisani zemljevid, da je ta slika trajna, da posamezne značilnosti ne razpadejo vedno znova, to zmore doseči samo duhovna sila, ki jo imenujemo fantazija. [...]

Naravno je, da se z višjo stopnjo uporaba tega talenta razširja. Če se morata konjenik in strelec pri vodenju patrulje z lahkoto znajti na poteh in brveh in če je za to potrebno vedno le nekaj značilnosti preprostega dojemanja in dar predstavljanja, potem se mora vojskovodja dvigniti do splošnih geografskih objektov pokrajine in dežele, vedno imeti pred očmi potek cest, tokov in gorovij ter zaradi tega ne more shajati z omejenim čutom za orientacijo. Za splošne predmete so mu sicer v veliko pomoč poročila vseh vrst – zemljevidi, knjige, spomini, in za podrobnosti pomoč njegove okolice, toda gotovo je vendarle, da daje njegovemu celotnemu ukrepanju lažji in zanesljivejši korak velik talent za hitro in jasno dojemanje zemljišča, varuje ga pred nekaterimi notranjimi nebogljenostmi in ga dela manj odvisnega od drugih.

Če smo to sposobnost pripisali fantaziji, je to tudi skoraj edina usluga, ki jo vojna dejavnost zahteva od te razposajene boginje, ki ji je sicer prej pogubna kot koristna. [...]

Razum se povsod pojavlja kot bistveno soudeležena sila, in tako postane torej razumljivo, kako v svojih pojavih tako enostavno, malo sestavljeno vojno delovanje ljudi ne more biti opravljeno na odličen način brez odličnih sil razuma. [...]

Navajeni smo kajpada, da si preprostega sposobnega vojaka zamišljamo kot nasprotje meditativnim, iznajdljivim ali domiselnim glavam in blestečim duhovom, ki so ozaljšani z izobrazbami vseh vrst; to nasprotje nikakor ni nerealno, le dokazuje ne, da bi sposobnost vojaka obstajala zgolj v njegovem pogumu in da ne bi potreboval tudi določene posebne dejavnosti in sposobnosti glave, da bi bil to, kar imenujemo dober junak. Vedno znova se moramo vračati na to, da ni nič bolj običajnega kot primeri mož, ki svojo dejavnost izgubijo, brž ko pridejo na višje položaje, katerim njihovi uvidi niso več dorasli; toda vedno znova moramo spomniti tudi na to, da govorimo o odličnih dosežkih, ki dajejo sloves za tisto vrsto dejavnosti, ki ji pripadajo. Zato vsaka stopnja poveljevanja v vojni izoblikuje svoj lasten red o potrebnih duševnih močeh za slavo in čast.

Zelo velik razkorak je med vojskovodjo, tj. generalom, ki je na čelu celotne vojne ali vojskovališča, in poveljnikom najbližje poveljniške stopnje pod njim – iz zelo enostavnega razloga: ker je drugi podrejen veliko bolj nadrobnemu vodstvu in nadzoru, pušča lastni duhovni dejavnosti veliko manjši prostor. To je torej poskrbelo, da običajno mnenje odlično dejavnost razuma vidi samo v tem najvišjem položaju in verjame, da se do tedaj lahko shaja z navadnim razumom; celo temu ni nenaklonjeno, da ne bi v pod orožjem osivelem podrejenem poveljniku – ki je svojo enostransko dejavnost vodil k razpoznavni duhovni bedi – zagledalo določene poneumljenosti in se ob vsem čaščenju njegovega poguma ne bi nasmehnilo nad njegovo preproščino. Ni naš namen, da tem vrlim ljudem izborimo boljšo usodo; to ne bi veliko prispevalo k njihovi učinkovitosti in prav malo k njihovi sreči, temveč hočemo prikazati stvari take, kot so, in posvariti pred zmoto, da zmore v vojni sama pridnost brez razuma opraviti kaj odličnega.

Če že na najnižjih poveljniških položajih zahtevamo od tistega, ki naj bo odličen, tudi odlične duševne moči in te z vsako stopnjo povečamo, tako iz tega samo po sebi izhaja, da imamo povsem drugačno mnenje o ljudeh, ki s slavo opravljajo dolžnosti na drugih najvišjih položajih v vojski; in njihova navidezna preproščina v primerjavi s polihistorjem, s trgovcem, navajenim peresa, s konferirajočim državnikom nas ne sme premotiti glede odlične narave njihovega delovnega razuma. [...] Od najnižjih položajev navzgor je torej za odlične dosežke v vojni potreben poseben vojni genij. Toda navadno zgodovina in sodba zanamcev ime pravega genija rezervirata samo za tiste duhove, ki so blesteli na prvih položajih, tj. na položajih vojskovodij. Vzrok je v tem, ker so tukaj zahteve do razuma in duha nenadoma zelo povečane. Da bi celo vojno ali njene največje akte, ki jih imenujemo vojni pohodi, pripeljali do sijajnega cilja, k temu spada splošen uvid v višja državna razmerja. Vojskovanje in politika tukaj sovpadata in iz vojskovodje postane hkrati državnik. [...]

Da bi začutili, kaj vse je tukaj treba z enim pogledom zajeti in pravilno zadeti, napotujemo na naše prvo poglavje. Rečemo: vojskovodja postane državnik, toda ne sme nehati biti vojskovodja; na eni strani z enim pogledom zajame vsa državna razmerja, na drugi strani se točno zaveda, kaj lahko opravi s sredstvi, s katerimi razpolaga.

Ker tukaj raznoterost in nedoločena meja vseh odnosov vnašata v razmišljanje veliko množico veličin in ker je mogoče večino teh veličin oceniti le po zakonih verjetnosti, bi – če akter vsega tega ne bi zadel s pogledom duha, ki povsod sluti resnico – nastal zaplet razmišljanj in ozirov, iz katerih se sploh ne bi več moglo najti poti. [...]

Kar se tukaj zahteva od višjih duševnih sil, to je enotnost in presoja, stopnjevana do čudovitega pogleda duha, ki se v svojem letu dotika in odstranjuje tisoče mračnih predstav, ki bi jih navaden razum šele mukoma potegnil na dan in ob katerih bi se izčrpal. Toda ta višja dejavnost duha, ta pogled genija, vendarle ne bi postal zgodovinski pojav, če ga ne bi podpirale lastnosti čudi in značaja, ki smo jih obravnavali.

Sam motiv resnice je v ljudeh le skrajno slaboten in zato obstaja vedno velika razlika med spoznanjem in hotenjem, med vedenjem in znanjem. Najmočnejši povod za delovanje človek vedno dobiva skozi čustva in najkrepkejšo oporo – če nam je dovoljen ta izraz – skozi tisto zlitino čudi in razuma, ki smo ga spoznali v odločnosti, trdnosti, stanovitnosti in veličini značaja. [...]

Kar postane o poteku vojnih dogodkov znano, je navadno zelo enostavno, eno drugemu je videti zelo podobno, in nihče, ki se drži zgolj pripovedi, ne uvidi težav, ki so bile pri tem premagane. Samo tu in tam v spominih vojskovodij ali njihovih zaupnikov ali ob priliki posebne zgodovinske raziskave, ki se je zagrizla v dogodek, pride na dan del mnogih niti, ki tvorijo celotni splet. Večino preudarkov in duhovnih bojev, ki se zgodijo pred pomembno izvedbo, se namerno prikrije, ker se dotikajo političnih interesov, ali slučajno pridejo v pozabo, ker se jih opazuje zgolj kot gradbene odre, ki jih je po dokončanju zgradbe treba odstraniti.

Če zdaj na koncu, ne da bi tvegali natančnejšo določitev viš-jih duševnih sil, upoštevamo še razliko v moči razuma samega – glede na običajne predstave, kot so se utrdile v jeziku – in se potem vprašamo, katera vrsta razuma je najbliže vojnemu geniju, nam bosta tako pogled na predmet kot tudi izkustvo povedala, da so to bolj izprašane kot ustvarjalne, bolj vsestransko kot enostransko razmišljajoče, bolj hladne kot vroče glave, ki bi jim v vojni hoteli zaupati zdravje naših bratov in otrok, čast in varnost naše domovine.





IV. O NEVARNOSTI V VOJNI


Običajno se o nevarnosti v vojni, preden je bila spoznana, ustvari predstava, ki je prej privlačna kot zastrašujoča. V opoju navdušenja v jurišnem koraku pritisniti na sovražnika – kdo tu šteje krogle in padle! –, zatisniti oči za nekaj trenutkov, se vreči nasproti hladni smrti, negotovi, ali ji bomo ubežali mi ali drugi, in vse to tik ob zlatem cilju zmage, tik ob osvežujočem sadežu, po katerem žeja častihlepje – ali je to lahko težko? Ne bo težko in še manj se bo tako zdelo. Toda takšnih momentov, ki vendarle niso delo enega samega utripa srca, kot se to zamišlja, temveč jih je treba kot zdravilne mešanice sčasoma razredčiti in zaužiti pokvarjene – takšnih momentov, povejmo, je le malo.

Spremimo novinca na bojišče. Ko se mu približujemo, vedno jasnejše grmenje topov končno zamenja tuljenje krogel, ki zdaj pritegne nase pozornost neizkušenega. Krogle začnejo padati blizu pred nami in za nami. Hitimo proti griču, na katerem se drži poveljujoči general s svojim številnim spremstvom. Tukaj postane treskanje topovskih krogel in razletavanje granat v bližini že tako pogosto, da resnost življenja prodre skozi mladostnikovo domišljijsko predstavo. Nenadoma pade znanec – granata udari v gručo in izzove nekaj nehotenih gibov – čutiti začne, da ni več popolnoma miren in zbran; tudi najvrlejši postane vsaj nekoliko raztresen. – Zdaj korak noter v bitko, ki besni pred nami, domala še kot gledališka predstava, do najbližjega divizijskega generala; tukaj sledi krogla za kroglo in hrup lastnih topov poveča raztresenost. – Od divizijskega k brigadnemu generalu. – Ta, priznano hraber, se drži previdno za gričem, hišo ali drevesi; – zanesljiv pokazatelj povečane nevarnosti – karteče žvenketajo po strehah in poljih, topovske krogle švigajo v vseh smereh mimo nas in nad nami in že se pojavlja pogosto žvižganje puškinih krogel; – še en korak do enot, do pehote, ki v ure dolgem ognjenem spopadu vztraja z nepopisno stanovitnostjo; tukaj je zrak napolnjen s sikajočimi kroglami, ki kmalu oznanijo svojo bližino s kratkim, ostrim zvokom, s katerim preletijo za palec daleč nad ušesom, glavo in dušo. Vrhu vsega sočutje pri pogledu na pohabljene in padle boleče udari naše razbijajoče srce. Novinec z nobeno od teh plasti z različno intenzivnostjo nevarnosti ne bo prišel v stik, ne da bi čutil, da se tukaj svetloba misli premika z drugimi sredstvi in se lomi v druge žarke kot pri spekulativni dejavnosti; da, moral bi biti zelo izreden človek, ki ob teh prvih vtisih ne bi izgubil sposobnosti za takojšnje odločanje. Res je, navada te vtise zelo kmalu otopi; čez pol ure zač-nemo postajati bolj ravnodušni do vsega, kar nas obdaja – eden bolj, drugi manj; toda tja do popolne sproščenosti in do naravne elastičnosti duše navaden človek še vedno ne pride – in tako utegnemo torej spoznati, da se tukaj z navadnim spet ne da shajati, kar je toliko bolj resnično, čim večje je področje učinkovanja, ki mora biti zapolnjeno. Entuziastično, stoično, prirojeno junaštvo, ukazovalno častihlepje ali tudi dolga seznanjenost z nevarnostjo, mnogo od tega mora biti tu, če naj vse učinkovanje v tej otežujoči sredini ne zaostane za merilom, ki se utegne v kabinetu zdeti navadno.

Nevarnost v vojni spada k trenjem v njej; pravilna predstava o tem je za resnico spoznanja nujna in zato smo jo tukaj omenili.





V. O TELESNIH NAPORIH V VOJNI


Če nihče ne bi smel izreči sodbe o vojnih dogajanjih drugače kot šele v trenutku, ko je otrpnil od mraza ali gineval od vročine in žeje, bil potrt zaradi pomanjkanja in utrujenosti, potem bi imeli še manj sodb, ki bi bile objektivno pravilne, toda bile bi vsaj subjektivne, to je, točno v sebi bi vsebovale razmerje razsojajočega do predmeta. [...]

Med mnogimi stvarmi v vojni, ki jim merila njihove uporabe ne more določiti nobena policijska globa, je predvsem telesni napor. Pod predpostavko, da se z njim ne razsipa, je telesni napor koeficient vseh sil in nihče ne more točno reči, kako daleč se ga sme gnati. Nenavadno pa je, da tako kot lahko samo močna roka strelca ostreje napne tetivo loka, tako je tudi le od močnega duha pričakovati, da bo v vojni bolj napel sile svoje vojske. Kajti nekaj drugega je, če vojska, obdana z nevarnostmi, zaradi velikih nesreč razpade v ruševine kot podirajoče se zidovje in lahko najde svojo rešitev samo v skrajnih naporih svojih fizičnih sil; nekaj drugega, če se zmagovita vojska, ki jo ponosna občutja zapustijo sama, po svoji izbiri pusti voditi svojemu vojskovodji. Isti napor, ki bi lahko tam kvečjemu vzbudil sočutje, bi nas tukaj moral navdajati z občudovanjem, ker ga je bilo mnogo težje ohranjati.

Čeprav tukaj pravzaprav govorimo le o naporu, ki ga vojskovodja zahteva od vojske, poveljnik od svojih podrejenih, torej o pogumu, da napor poželijo, o umetnosti, da napor ohranjajo, tako vendarle ne smemo preskočiti telesnega napora poveljnika in vojskovodje samega; potem ko smo analizo vojne pošteno pripeljali do te točke, moramo upoštevati tudi težo tega preostalega balasta. [...]

Da se teh razmišljanj, tega premerjanja oteževalnih pogojev vojne ne zlorabi, za to je dala narava naši presoji vodnika v našem načinu občutenja. Tako kot se posameznik ne more sklicevati na svojo osebno nepopolnost kot na prednost, ko se ga ozmerja in trpinči, pač pa tedaj, ko bi zmerjanje posrečeno zavrnil ali bi se sijajno maščeval, tako noben vojskovodja in nobena vojska ne moreta izboljšati vtisa sramotnega poraza s prikazovanjem tiste nevarnosti, stiske in napora, ki bi neskončno povečal sijaj zmage. Tako nam naše čustvo, ki pa je le višja presoja, prepoveduje navidezno upravičenost, h kateri bi se nagibala naša presoja.





VI. POROČILA V VOJNI


Z besedo poročila označujemo celotno znanje, ki ga imamo o sovražniku in njegovi deželi, torej temelj za vse naše lastne ideje in delovanja. Če opazujemo naravo tega temelja, njegovo nezanesljivost in spremenljivost, bomo kmalu čutili, kako nevarna je zgradba vojne, kako z lahkoto se lahko [...] zruši. – Kajti v vseh knjigah piše, da naj zaupamo samo zanesljivim poročilom, da nezaupanja nikoli ne smemo opustiti, toda to je bedna knjižna tolažba in pripada tisti modrosti, h kateri se zatekajo pisci sistemov in priročnikov, ker ni česa boljšega.

Velik del poročil, ki se jih dobiva v vojni, je protisloven, še večji del je napačen in daleč največji del je precej negotov. Kar se tu lahko zahteva od oficirja, je določeno razločevanje, ki ga lahko dajeta samo poznavanje stvari in ljudi ter presoja. Voditi ga mora zakon verjetnega. Ta težava ni nepomembna pri prvih načrtih, ki se jih dela v kabinetu in še izven prave vojne sfere, toda neskonč-no večja je tam, kjer v vrvežu vojne same eno poročilo izriva drugo; še sreča, če – medsebojno protislovni – ustvarjata določeno ravnovesje in sami izzoveta kritiko. Veliko huje za neizkušenega je, če mu naključje ne naredi te usluge, temveč eno poročilo drugo poročilo podpira, potrjuje, povečuje, pobarva sliko z vedno novimi barvami, dokler nas nujnost v leteči naglici ne potisne v odločanje – ki bo kmalu spoznano kot neumnost, tako kakor vsa tista poročila kot laži, pretiravanja, zmote itd. Na kratko: večina poročil je napačnih in plašnost ljudi postane nova moč laži in neresnice. Praviloma je vsak nagnjen k temu, da prej verjame v slabo kot v dobro; vsak je nagnjen k temu, da slabo nekoliko poveča, in tudi nevarnosti, o katerih se na ta način poroča, četudi takoj potonejo same nazaj vase kot valovi morja, se vendarle kot valovi brez vidnega povoda vedno znova vračajo. Trden v zaupanju do svojega boljšega notranjega vedenja mora poveljnik obstati kot skala, ob kateri se lomi val. Vloga ni lahka; kdor ni po naravi vedrega značaja ali kogar niso izurile vojne izkušnje in ni krepak v presoji, naj si postavi pravilo, da se nasilno, tj. v nasprotju z notranjim nivojem svojih lastnih prepričanj, nagiba s strani bojazni na stran upanj; samo s tem bo lahko ohranil pravo ravnovesje. Če gledamo pravilno na to težavo – ki tvori od vseh največje trenje v vojni – potem so reči videti povsem drugačne, kot smo si zamiš-ljali. Čutni vtis je močnejši, kot so predstave preudarjajočega preračunavanja, in to gre tako daleč, da najbrž še nikoli ni bilo izvršeno kolikor toliko pomembno delovanje, kjer ukazovalcu v prvih trenutkih izvršitve ne bi bilo treba premagovati novih dvomov. Navadni ljudje, ki sledijo tujim navdihom, bodo zato večinoma omahljivi na kraju samem; prepričani so, da so okoliščine drugačne, kot so jih predpostavljali, in sicer toliko bolj, da se bodo tudi tukaj spet prepustili tujim navdihom. Toda tudi tisti, ki je sam načrtoval in zdaj vidi z lastnimi očmi, bo z lahkoto izgubil zaupanje v svoje prejšnje mnenje. Trdno zaupanje v samega sebe ga mora oborožiti proti navideznemu pritisku trenutka; njegovo prejš-nje prepričanje se bo potrdilo z razvojem dogodkov, ko se prednje kulise, ki jih usoda vriva v vojne prizore, s svojimi pretiranimi podobami nevarnosti odmaknejo in se obzorje razširi. – To je eden od velikih prepadov med načrtovanjem in izvajanjem.





VII. TRENJA V VOJNI


Dokler vojne sami ne poznamo, ne dojamemo, kje so težave, o katerih se vedno govori, in kaj morajo storiti genij in izredne sile duha, ki se jih zahteva od vojskovodje. Vse se zdi tako enostavno, vsa potrebna znanja se zdijo tako plitka, vse kombinacije tako nepomembne, da nas v primerjavi s tem najenostavnejša naloga iz višje matematike navduši z določenim znanstvenim dostojanstvom. Toda ko smo vojno videli, nam postane vse razumljivo; in vendarle je skrajno težko opisati tisto, kar to spreminjanje porodi, imenovati ta nevidni in povsod učinkoviti dejavnik.

Vse v vojni je zelo preprosto, toda tisto najenostavnejše je težavno. Težave se kopičijo in porajajo trenje, ki si ga zares ne predstavlja nihče, ki ni videl vojne. Zamislimo si potnika, ki namerava ob koncu svojega dnevnega potovanja še pred večerom prevoziti dve postaji, štiri do pet ur s poštnimi konji po cesti – to ni nič. Pride sedaj do predzadnje postaje, ne najde nobenih ali samo slabe konje, nato gorato področje, slabe ceste, znoči se in vesel je, da je po mnogih težavah dosegel naslednjo postajo in tam našel borno prenočišče. Tako se v vojni zaradi vpliva neštetih majhnih okoliščin – ki na papirju nikoli ne morejo pošteno priti v poštev – vse znižuje in ostaja daleč za ciljem. Močna železna volja premaguje to trenje, drobi zapore, toda drobi seveda tudi stroj. Pogosto se bomo še vrnili k temu rezultatu. Kot obelisk, proti kateremu so speljane vse glavne ceste nekega kraja, stoji v središču vojne umetnosti – ukazovalno vidna – trdna volja ponosnega duha.

Trenje je edini pojem, ki dokaj splošno ustreza temu, kar dejansko vojno razlikuje od vojne na papirju. Militaristični stroj, armada in vse, kar spada zraven, je v osnovi zelo enostaven in je zaradi tega videti lahek za upravljanje. Toda pomisliti moramo, da noben njegov del ni iz enega kosa, da je vse sestavljeno iz posameznikov, od katerih vsak ohrani svoje trenje na vse strani. V teoriji zveni čisto dobro: poveljnik bataljona je odgovoren za izvršitev danega ukaza, in ker je bataljon skozi disciplino zlepljen skupaj v en kos, poveljnik pa mora biti mož priznane vneme, se gred vrti okoli železnega tečaja z malo trenja. Toda v dejanskosti ni tako in vse, kar ima predstava pretiranega in neresničnega, se v vojni pokaže takoj. Bataljon vedno ostane sestavljen iz določenega števila ljudi, od katerih je – če naključje tako hoče – najbolj nepomemben sposoben, da povzroči zastoj ali drugo nepravilnost. Nevarnosti, ki jih vojna prinaša s seboj, telesni napori, ki jih zahteva, zlo tako zelo stopnjujejo, da jih moramo imeti za njegove najopaznejše vzroke.

To strašno trenje, ki se ga ne da tako kot v mehaniki koncentrirati na nekaj točk, je zato povsod v stiku z naključjem in proizvede nato pojave, ki se jih sploh ne da izračunati, ker pač v več-jem delu pripadajo naključju. Takšno naključje je npr. vreme. Tu megla prepreči, da bi sovražnika pravočasno odkrili, da bi top ob pravem času streljal, da bi sporočilo našlo poveljujočega častnika; tam dež, da bi bataljon prispel, da bi nekdo drugi prišel ob pravem času, ker je namesto treh moral marširati osem ur, da bi se lahko po konjenici učinkovito tolklo, ker bi ta obtičala v mehkih tleh itd. [...] Ukrepanje v vojni je gibanje v otežujoči sredini. Kot ne moremo v vodi početi najnaravnejšega in najenostavnejšega gibanja – same hoje – z lahkoto in preciznostjo, tako ne moremo v vojni z običajnimi močmi držati niti linije povprečnega. Odtod prihaja, da je pravi teoretik videti kot plavalni učitelj, ki gibe, potrebne za vodo, vadi na suhem; gibi se zdijo tistim, ki si ne zamiš-ljajo vode, groteskni in pretirani; toda odtod prihaja tudi to, da so teoretiki, ki se sami nikoli niso potopili ali iz svojih izkušenj ne znajo abstrahirati nič splošnega, nepraktični in sami brez okusa, ker učijo samo to, kar zna vsak – hoditi.

Nadalje: vsaka vojna je bogata s posameznimi pojavi, zatorej je vsak od njih neprepluto morje, polno čeri, ki jih duh vojskovodje lahko sluti, ki pa jih njegovo oko nikoli ni videlo in ki jih mora zdaj obpluti v temni noči. Če se dvigne še nasprotni veter, to je, če se proti njemu zaroti še kakšno veliko naključje, potem je potrebna najvišja umetnost, duhovna prisebnost in napor tam, kjer je iz daljave videti, da gre vse samo od sebe. Poznavanje tega trenja je poglavitni del pogosto hvaljenega vojnega izkustva, ki se zahteva od dobrega generala. Seveda ni najboljši ta, ki si trenje najbolj predstavlja, ki ga to najbolj navda z občudovanjem (to daje tisti razred plahih generalov, ki jih tako pogosto najdemo med izkušenimi), temveč ga mora general poznati, da bi ga premagal tam, kjer je to mogoče, in ne da bi pričakoval preciznost v učinkovanju, ki ravno zaradi tega trenja ni možna. [...] Tako kot svetovljanu samo takt njegove presoje, ki je skoraj postal navada, dopušča vedno ustrezno govorjenje, ukrepanje in gibanje, tako bo samo v vojni izkušen oficir pri večjih ali manjših pripetljajih – lahko bi rekli pri vsakem utripu vojne – vedno ustrezno odločal in določal. Skozi to izkustvo in urjenje se mu misel poraja sama: eno je mogoče in drugo ne. Ne bo torej zlahka zašel v položaj, da bi razkril svojo šibko točko, kar v vojni – če se to dogaja pogosto – omaje temelje zaupanja in je skrajno nevarno.

Trenje, ali kar tukaj tako imenujemo, je torej tisto, ki navidezno lahko dela težko. Pozneje se bomo še pogosto vračali k temu predmetu in tedaj bo tudi postalo jasno, da so razen izkustva in močne volje za odličnega vojskovodjo potrebne tudi nekatere druge redke lastnosti duha.





VIII. ZAKLJUČNE OPOMBE K PRVI KNJIGI


Kot nevarnost, telesne napore, poročila in trenja smo označili tiste predmete, ki se kot elementi združijo v atmosferi vojne in jo naredijo za oteževalno sredino za vse dejavnosti. Po njihovih zaviralnih delovanjih jih je torej mogoče spet združiti pod skupnim pojmom splošnega trenja. – Ali tedaj ni olja za blažitev tega trenja? – Samo eno je, in to vojskovodji in vojski ni poljubno na razpolago: to je navajenost vojske na vojno.

Navada krepi telo ob velikih naporih, dušo v velikih nevarnostih, presojo proti prvemu vtisu. Povsod se jo pridobi z dragoceno preudarnostjo, ki sega od konjenika in strelca do divizijskega generala in ki vojskovodji olajša ukrepanje.

Kot človekovo oko v temačni sobi razširi svojo zenico, vsrka razpoložljivo svetlobo, postopno reči zasilno razloči in jih nazadnje čisto dobro prepozna, tako je tudi z izurjenim vojakom v vojni, medtem ko stopa novinec kot v rogu temni noči nasproti.

Navajenosti na vojno ne more svoji vojski dati noben poveljnik, in šibek je nadomestek, ki jih daje mirnodobno urjenje, šibek v primerjavi z dejanskim vojnim izkustvom, toda ne v primerjavi z vojsko, kjer imajo tudi ta urjenja za cilj samo mehanične veščine. Urediti urjenje v miru tako, da v njem nastopa del teh predmetov trenja, da se urijo presoja, razsodnost, celo odločnost posameznega poveljnika, ima veliko večjo vrednost, kot pa to menijo tisti, ki predmeta ne poznajo iz izkustva. Neskončno pomembno je, da vojak – vseeno, ali je na visokem ali nizkem položaju – tistih pojavov vojne, ki ga prvič spravijo v začudenje ali zadrego, ne vidi prvič šele v vojni; če so se mu prej zgodili le enkrat samkrat, potem jih že napol pozna. To se nanaša celo na telesne napore. Treba jih je uriti – manj zato, da se nanje privadi narava, kot zato, da se nanje privadi razum. V vojni je novi vojak zelo nagnjen k temu, da ima nenavadne napore za posledico napak, zmot in zadreg v poveljevanju celote, in je s tem dvojno potrt. To se ne bo zgodilo, če bo pri mirnodobnih urjenjih na to pripravljen. [...]





DRUGA KNJIGA

O TEORIJI VOJNE





I. RAZDELITEV VOJNE UMETNOSTI


Vojna je v svojem dejanskem pomenu boj, kajti samo boj je učinkujoči princip v raznoteri dejavnosti, ki se v širšem pomenu imenuje vojna. Boj pa je merjenje duhovnih in telesnih sil s pomočjo slednjih. Da se duhovnega ne sme izključiti, se razume samo po sebi, kajti stanje duše ima najodločilnejši vpliv na vojne sile.

Potreba boja je človeka zgodaj vodila do lastnih iznajdb, da bi si v njem zagotovil prednosti; s tem se je boj zelo spremenil. Toda kakršenkoli utegne biti, njegov pojem ostaja s tem nespremenjen in on je ta, ki tvori vojno.

Iznajdbe so najprej bila orožja in oprema posameznega bojevalca. Ta je treba narediti in se z njimi izuriti, preden se vojna začne; prilagodijo se naravi boja, torej dobijo zakon od njega; toda očitno je dejavnost, ki se s tem ukvarja, druga kot boj sam; je le priprava na boj, ne njegovo vodenje. Jasno je, da oborožitev in oprema ne spadata bistveno k pojmu boja, kajti že sama rokoborba je tudi bojevanje. Boj je določil organizacijo orožij ter opreme in ta modificirajo boj; obstaja torej vzajemno učinkovanje med obema.

Toda boj sam zato ostaja vendarle čisto posebna dejavnost, in to toliko bolj, kolikor bolj se giblje v čisto posebnem elementu, namreč v elementu nevarnosti. [...]

Vojna umetnost v pravem smislu bo torej umetnost uporabe danih sredstev v boju, in ne moremo je označiti bolje kot z imenom vojskovanje. Nasprotno bodo k vojni umetnosti v širšem smislu vsekakor spadale tudi vse dejavnosti, ki so tukaj zaradi vojne, torej celotna ustvaritev bojnih sil, tj. nabor, oborožitev, oprema in urjenje. [...] Vojskovanje je torej razporeditev in vodenje boja. Če bi bil ta boj posamični akt, ne bi bilo nobenega razloga za nadaljnjo razdelitev; vendar boj sestoji iz bolj ali manj velikega števila posameznih, v sebi zaključenih aktov, ki jih imenujemo spopadi, kot smo pokazali v prvem poglavju prve knjige, in ki tvorijo nove enote. Iz tega izvirata sedaj povsem različni dejavnosti – da se te spopade same v sebi razporedi in vodi in da se jih med seboj poveže v smoter vojne. Prvo so poimenovali taktika, drugo strategija. [...]

Po naši razdelitvi je torej taktika nauk o uporabi bojnih sil v spopadu, strategija nauk o uporabi spopadov za smoter vojne. [...]

Naša razdelitev zadeva in temeljito pojasni le uporabo bojnih sil. Toda v vojni sedaj obstaja množica dejavnosti, ki ji služijo, pa so od nje vendarle različne, enkrat so ji bolj sorodne, drugič bolj tujevrstne. Vse te dejavnosti se nanašajo na vzdrževanje bojnih sil. Tako kot je ustvarjanje in usposabljanje pred uporabo, tako ostaja njihovo vzdrževanje vezano na uporabo in je nujni pogoj. Toda če opazujemo natančno, moramo vse dejavnosti, ki se na to nanašajo, obravnavati kot priprave za boj, seveda samo takšne, ki se dogajanju ponujajo tako, da prepredajo vojni akt in se ob uporabi pojavljajo izmenoma.

Predmeti dejavnosti, ki so še izven spopada, so zelo različne narave.

En del še pripada po eni plati boju samemu, je z njim identičen, medtem ko po drugi plati služi vzdrževanju bojnih sil. Drugi del pripada zgolj vzdrževanju in ima zaradi vzajemnega učinkovanja s svojimi rezultati samo pogojni vpliv na boj.

Predmeti, ki po eni plati še pripadajo boju samemu, so pohodi, tabori in nastanitve, kajti ti obsegajo prav tako mnoga različna stanja enot, in kjer se zamišljajo enote, mora biti vedno prisotna tudi ideja spopada.

Drugi predmeti, ki pripadajo samo vzdrževanju, so prehrana, bolniška nega, popolnitev orožja in opreme. [...]

Pohod v spopadu [...] sicer še ni prava uporaba orožja, toda s tem je tako tesno in nujno povezan, da tvori integralni del tega, kar imenujemo spopad. Pohod izven spopada pa ni nič drugega kot izvršitev strateške določitve. Ta pove, kdaj, kje in s katero bojno silo naj do spopada pride, in za izvršitev tega je pohod edino sredstvo. [...]

Notranja razporeditev pohoda je v konstantnem odnosu do pripravljenosti na spopad, je torej taktične narave, kajti nič drugega ni kot prva začasna dispozicija za spopad, ki bi se lahko zgodil. [...]

Izmed predmetov, ki spadajo k samemu vzdrževanju bojne sile, ker se s spopadom ne poistoveti noben izmed njenih delov, je še najbližje prehrana enot, ker mora biti dejavna skoraj dnevno in za vsakega posameznika. Tako se dogaja, da ta povsem prežema vojni akt v njegovih strateških delih. Pravimo: v njegovih strateških delih, kajti znotraj posameznega spopada bo imela prehrana enot zelo redko vpliv na modifikacijo načrta, četudi ostaja primer vendarle dovolj predstavljiv. Do večine vzajemnega učinkovanja bo torej prišlo med strategijo in skrbjo za oskrbovanje bojnih sil, in nič ni bolj običajno, kot da upoštevanje oskrbovanja soodloča o glavnih strateških potezah vojnega pohoda ali vojne. Kakorkoli pogosta in kakorkoli odločilna utegnejo biti ta upoštevanja, ostaja proces oskrbovanja enot vedno bistveno različna dejavnost od njihove uporabe in ima na to vpliv samo s svojimi rezultati.

Veliko dlje so enotam za uporabo drugi predmeti administrativne dejavnosti, ki smo jih omenili. Bolniška nega, če je še tako skrajno pomembna za dobro počutje vojske, zadeva vendar vedno samo majhen del njenih posameznikov in ima zato samo zelo šibek in posreden vpliv na uporabo ostalih; popolnitev predmetov opreme nastopi, kolikor nima že v organizmu bojnih sil svoje lastne stalne dejavnosti, samo občasno in tako je tudi pri strateških načrtih le redko omenjena.

Toda tukaj se moramo paziti nesporazuma. V posameznem primeru so lahko ti predmeti dejansko odločilno pomembni. Oddaljenost bolnišnic in zalog streliva se lahko zelo upravičeno zamiš-lja kot edini razlog za zelo pomembne strateške odločitve; tega nočemo niti zanikati niti zasenčiti. [...]

Ko se zdaj še enkrat jasno zavemo rezultata naših obravnavanj, razpadejo k vojni spadajoče dejavnosti na dva glavna oddelka: na take, ki so samo priprave na vojno, in na vojno samo. To razdelitev mora sprejeti tudi teorija.

Znanja in veščine za priprave se bodo ukvarjale z ustvarjanjem, urjenjem in vzdrževanjem vseh bojnih sil. Odprto pustimo, katero splošno ime se jim bo dalo, toda videti je, da tja spadajo artilerija, fortifikacija, tako imenovana elementarna taktika, celotna organizacija in administracija bojnih sil in vse podobne reči. Teorija vojne sama pa se ukvarja z uporabo teh izoblikovanih sredstev za smoter vojne. Od prvih potrebuje le rezultate: namreč poznavanje prevzetih sredstev po njihovih glavnih lastnostih. To imenujemo vojna umetnost v ožjem smislu ali teorija vojskovanja ali teorija uporabe bojnih sil, kar vse za nas označuje isto stvar. [...]

Ta vojna umetnost v ožjem smislu zdaj spet razpade na taktiko in strategijo. Prva se ukvarja z obliko posameznega spopada, druga z njegovo uporabo. Obe se dotikata stanja pohodov, taborov in nastanitev samo skozi spopad, in ti predmeti postanejo taktični ali strateški glede na to, ali se nanašajo na obliko ali na pomen spopada. [...]

Prvi posel vsake od teh teorij je razvrščanje razmetanih in – najbrž lahko rečemo – v sebi zelo zmedenih pojmov in predstav; in šele tedaj, ko se sporazumemo o imenih in pojmih, smo lahko prepričani, da bomo v obravnavanju reči napredovali z jasnostjo in lahkoto; šele tedaj smo lahko gotovi, da smo z bralcem vedno na istem stališču. Taktika in strategija sta dve dejavnosti, ki se v času in prostoru prežemata, toda vendarle sta bistveno različni dejavnosti; njunih notranjih zakonov in njunega medsebojnega razmerja si ne moremo popolnoma jasno zamišljati, ne da bi njun pojem natančno določili.

Komur vse to ni nič, ta bodisi ne dopušča nobene teoretske obravnave bodisi njegovemu razumu zmedene in zmešnjavo ustvarjajoče, nepodprte s trdnim stališčem, zaključene brez zadovoljivega rezultata, enkrat plehke, drugič fantastične, tretjič v praznih splošnostih plavajoče predstave še niso prizadejale bolečine; predstave, ki jih moramo zato o pravem vojskovanju tako pogosto poslušati in jih prebirati, ker se je do zdaj redkokdo blagovolil lotiti znanstvenih raziskav o tem predmetu.





II. O TEORIJI VOJNE


Pod vojno umetnostjo se je najprej razumelo samo pripravo bojnih sil

Nekoč so pod imenom vojna umetnost ali vojna znanost vedno razumeli samo skupek tistih znanj in veščin, ki se ukvarjajo z materialnimi stvarmi. Organizacija, priprava in uporaba orožja, gradnja trdnjav in okopov, organizem vojske in mehanizmi njenih premikov so bili predmeti teh znanj in veščin in vsi so vodili do prikazovanja v vojni uporabne bojne sile. Tu so imeli opraviti z materialno snovjo, z enostransko dejavnostjo in v temelju ni bila nič drugega kot dejavnost, ki se je postopno dvigovala od rokodelstva k prefinjeni mehanični umetnosti. V razmerju do boja vse to ni bilo veliko drugače, kot je orožarska umetnost do umetnosti sabljanja. O uporabi v trenutku nevarnosti in ob vzajemnem učinkovanju lastnega gibanja duha in poguma v njima predloženi smeri še ni bilo govora.

Sama vojna se prvič pojavi v umetnosti obleganja [...]

Nato se je tega površno dotaknila taktika. – Pravo vojskovanje se je dogajalo samo občasno – inkognito. Razmišljanja o vojnih dogodkih so povzročila potrebo po teoriji. [...]

Teoretiki so dovolj zgodaj začutili težavnost predmeta in so bili prepričani, da so upravičeni izogniti se ji s tem, da svoja načela in sisteme spet naravnajo le na materialne stvari in enostransko dejavnost. Hotelo se je, kot v znanostih o pripravi vojne, priti do čisto zanesljivih in pozitivnih rezultatov in torej tudi upoštevati samo to, kar bi lahko izračunavali.

številčna premoč

številčna premoč je bila materialni predmet; izmed vseh faktorjev v produktu zmage je bil izbran zato, ker se ga je dalo s kombinacijami časa in prostora spraviti v matematični zakon. Prepričani so bili, da je mogoče abstrahirati vse preostale okoliščine, tako da si jih na obeh straneh zamišljajo enake in jih s tem nevtralizirajo. To bi že bilo upravičeno, če bi hoteli storiti to začasno z namenom, da bi ta faktor spoznali po njegovih razmerjih; toda to storiti za stalno, imeti številčno premoč za edini zakon in v formuli: ob določenem času na določenih točkah doseči premoč videti celotno skrivnost vojne umetnosti – to je bila povsem nevzdržna omejitev nasproti moči dejanskega življenja.

Oskrbovanje enot

še drugi materialni element se je poskušalo sistematizirati v teoretskih razmišljanjih, tako da se je oskrbovanje enot – na osnovi določenega predpostavljenega organizma vojske – naredilo za glavnega zakonodajalca velikega vojskovanja. [...]

Baza

Neki duhovitež je celo poskušal množico okoliščin – mednje so se prikradli tudi nekateri duhovni odnosi – kot: prehrano vojske, njeno popolnitev in popolnitev opreme, varnost njenih komunikacij z domovino, končno tudi varnost njegovega umika, v primeru, da bi bilo to potrebno, povzeti v enem samem pojmu, pojmu baze [...] in vse to zgolj z namenom, da bi prišel do čistega geometrijskega rezultata, ki je povsem brez vrednosti. [...] Pojem baze je za strategijo dejanska potreba, in zaslužno je, da je do tega prišlo; toda takšna njena uporaba, kot smo jo označili ravnokar, je popolnoma nedopustna in je morala voditi do povsem enostranskih rezultatov. [...]

Notranje linije

Kot reakcija proti tej napačni smeri je bil nato povzdignjen na prestol drug geometrijski princip, namreč princip tako imenovanih notranjih linij. Četudi se zdaj princip takoj opira na dober temelj, na resnico, da je spopad v vojni edino učinkovito sredstvo, ni vendar – ravno zaradi svoje zgolj geometrijske narave – nič drugega kot nova enostranskost, ki nikoli več ni mogla priti do tega, da bi obvladovala dejansko življenje.

Vse te poskuse je treba zavreči

Vse te teorijske poskuse je treba opazovati kot napredke na področju resnice samo v njihovem analitičnem delu, toda v sintetič-nem delu so s svojimi predpisi in pravili povsem neuporabni.

Stremijo za določenimi veličinami, medtem ko je v vojni vse nedoločeno in je izračun treba narediti s čisto spremenljivimi veličinami.

Obravnavanje usmerjajo samo na materialne veličine, medtem ko celoten vojni akt prežemajo duhovne sile in učinkovanja.

Opazujejo samo enostransko dejavnost, medtem ko je vojna stalno vzajemno učinkovanje dejavnosti na obeh straneh.

Genija izključijo iz pravila

Vse, kar taka borna modrost ni mogla doseči z enim edinim opazovanjem, je bilo izven znanstvene zamejitve; bilo je polje genija, ki se dviga nad pravilo. Gorje vojščaku, ki bi se moral plaziti naokoli med to beračijo pravil, ki so za genija preslaba, ki gre imenitno preko njih, iz katerih se lahko kvečjemu norčuje. Kar stori genij, mora biti ravno najlepše pravilo, in teorija ne more storiti nič boljšega kot pokazati, kako in zakaj je to tako. Gorje teoriji, ki se postavi v opozicijo duhu; tega protislovja ne more popraviti z nobeno ponižnostjo in čim bolj je ponižna, toliko bolj jo bosta posmeh in zaničevanje odrivala iz dejanskega življenja.

Težava teorije, kakor hitro pridejo v poštev duhovne veličine

Vsaka teorija postane neskončno težavnejša od trenutka, ko se dotakne področja duhovnih veličin. Arhitektura in slikarstvo toč-no vesta, pri čem sta [...]; o mehanskih in optičnih konstrukcijah ni spora. Toda brž ko duhovna učinkovanja začnejo svoje stvaritve, brž ko morajo biti duhovni vtisi ali čustva porojeni, se cela zakonodaja izgublja v nedoločenih idejah. [...] Toda vojna dejavnost nikoli ni usmerjena proti goli materiji, temveč vedno hkrati proti duhovni sili, ki to materijo oživlja, in nemogoče je obe ločiti drugo od druge. Duhovne veličine pa vidimo samo z notranjim očesom, in to je pri vsakem človeku drugačno in pogosto pri istem v različnih trenutkih različno.

Ker je nevarnost splošni element, v katerem se v vojni vse giblje, tako je tudi predvsem pogum – občutek lastne moči – tisti, ki presojo določi drugače. Je takorekoč kristalna leča, skozi katero gredo predstave, preden naletijo na razum. [...]

Vsak pozna moralna učinkovanja naskoka, bočnega napada in napada v hrbet, vsakdo manj ceni pogum nasprotnika, kakor hitro je ta obrnil hrbet, in tvega povsem drugače pri zasledovanju kot tedaj, ko je zasledovan. Vsak ocenjuje nasprotnika po slovesu njegovih talentov, po njegovih letih in njegovem izkustvu in se po tem usmerja. Vsak vrže izprašujoči pogled na duha in razpoloženje svojih in sovražnikovih enot. Vsa ta in podobna učinkovanja na področju duhovne narave so se izkazala v izkustvu, vedno so se ponavljala in so tako upravičevala, da se v svoji vrsti priznavajo kot dejanske veličine. In kaj bi bržkone nastalo iz teorije, ki jih ne bi hotela upoštevati?

Seveda pa je izkustvo nujna osnova teh resnic. Toda s psihološkimi in filozofskimi tuhtanji se ne sme ukvarjati nobena teorija in noben vojskovodja.

Glavna težava teorije vojskovanja

Da bi jasno sprevideli težavnost naloge, ki jo vsebuje teorija vojskovanja, in iz tega izpeljali značaj, ki ga taka teorija mora imeti, si moramo pobliže ogledati glavne posebnosti, ki tvorijo naravo vojne dejavnosti.

Prva od teh posebnosti je v duhovnih silah in učinkovanjih.

Boj je izvorno izkazovanje sovražnih čustev; toda v naših velikih bojih, ki jih imenujemo vojna, iz sovražnega čustva pogosto kajpada nastane samo sovražna namera in običajno vsaj pri posamezniku ni prisotno sovražno čustvo proti posamezniku. Kljub temu nikoli ne manjka take dejavnosti čudi. Narodno sovraštvo, ki ga tudi v naših vojnah redkokdaj manjka, pri posamezniku nadomešča bolj ali manj močno individualno sovraštvo proti posamezniku. Kjer pa tudi tega manjka in kjer sprva ni bilo ogorčenja, sovražno čustvo vname boj sam, kajti nasilnost, ki jo nekdo po višji direktivi zagreši nad nami, nas bo podžgala k povračilu in maščevanju proti njemu, še preden bomo nasprotovali višji sili, ki mu ukazuje tako ukrepati. To je človeško ali živalsko, kakor hočete, toda tako je. V teoriji je prav navada, da se boj opazuje kot abstraktno merjenje sil brez vsakega deleža čudi, in to je ena izmed neštetih zmot, ki jih teorije zagrešijo povsem namerno, ker ne uvidijo njenih posledic.

Razen te vznemirjenosti sil čudi, ki so utemeljene v naravi boja samega, obstajajo še druge, ki k temu bistveno ne spadajo, se pa jih z njimi zaradi sorodnosti zlahka poveže, kot so: častihlepje, gospodovalnost, navdušenje vsake vrste itd.

Vtisi nevarnosti

Končno boj poraja element nevarnosti, v katerem se morajo vse vojne dejavnosti – kot ptice v zraku in ribe v vodi – ohranjati in gibati. Toda vsa učinkovanja nevarnosti preidejo na čud, bodisi neposredno, torej instinktivno, bodisi skozi razum. Neposredno bi bilo stremljenje, da se ji izmakne, kolikor se to ne more zgoditi, strah in bojazen. Če to učinkovanje ne nastane, potem je pogum tisti, ki temu instinktu ohranja ravnovesje. Toda pogum nikakor ni akt razuma, temveč prav tako čustvo kot strah; strah je usmerjen k fizič-ni ohranitvi, pogum k moralni. Pogum je plemenitejši instinkt. Ker pa to je, se ga ne da uporabiti kot neživ instrument, ki bi izkazoval svoje učinkovanje v točno predpisani meri. Pogum torej ni zgolj protiutež nevarnosti, ki bi jo v njenih učinkovanjih nevtraliziral, temveč je posebna veličina.

Obseg vpliva, ki ga ima nevarnost

Toda da bi pravilno ocenili vpliv nevarnosti na akterja v vojni, njenega območja ne smemo omejiti na trenutno fizično nevarnost. Akterja nevarnost obvladuje ne samo med tem, ko ga ogroža, temveč tudi z grožnjo vsem, ki so mu zaupani; ne samo v trenutku, ko je dejansko prisotna, temveč skozi predstavo tudi v vseh drugih, ki so v odnosu do tega trenutka; končno ne samo neposredno skozi samo sebe, temveč tudi posredno skozi odgovornost, ki z desetkratno težo pritiska na duha akterja. Kdo bi lahko nasvetoval veliko bitko ali sprejel sklep zanjo, ne da bi se duh počutil bolj ali manj napetega in prizadetega pred nevarnostjo in odgovornostjo, ki jo tak velik akt odločitve nosi v sebi? Lahko rečemo, da ukrepanje v vojni – kolikor je dejansko delovanje, ne zgolj bivanje – nikoli ne izstopi iz območja nevarnosti.

Druge sile čudi

Ko te sile čudi, vzburjene s sovraštvom in nevarnostjo, obravnavamo kot značilne za vojno, ne izključujemo vseh drugih, ki spremljajo človeka na njegovi življenjski poti. [...] Reči sicer smemo, da je marsikatera majhna igra strasti v tej resni službi življenja utišana, toda to velja za akterje na nižjih stopnjah, ki preostale reči v življenju – ko jih za enim naporom in nevarnostjo zagrabi drugi – izgubijo izpred oči, se odvadijo zlaganosti, ker je smrt ne priznava, in tako pridejo do tiste vojaške preproščine značaja, ki je bil vedno najboljši predstavnik vojaškega stanu. Na višjih stopnjah je drugače, kajti kolikor višje je nekdo, toliko bolj se mora razgledovati; tukaj potem nastajajo vsestranski interesi in raznolika igra strasti, tako dobrih kot zlih. [...]

Posebnosti duha imajo ob posebnostih čudi na akterja enako velik vpliv. Druge reči smemo pričakovati od fantazijske, prenapete, nezrele glave kot od hladnega in krepkega razuma. [...]

Ta velika raznoterost v duhovni individualnosti – njen vpliv si moramo zamišljati predvsem na višjih položajih, ker narašča navzgor – je predvsem tista, ki poraja raznoterost poti k cilju – o čemer smo se že izrekli v prvi knjigi – in ki igri verjetnosti in sreče prisoja tako neenak delež v dogodkih. [...]

Naravno je torej, da mora v ukrepanju, kot je vojno ukrepanje – ki ga v njegovem, na splošnih okoliščinah zgrajenem načrtu tako pogosto zmotijo nepričakovani individualni pojavi – ostati nasploh več prepuščeno talentu in da je mogoče teoretska navodila uporabiti manj kot v vsakem drugem. [...]

Končno je posebna težava velika negotovost podatkov v vojni, ker je vse ukrepanje opravljeno takorekoč v samem somraku, kar temu neredko daje – kot meglena osvetlitev ali mesečina – še pretiran obseg in grotesken videz. Česar ta medla osvetlitev ne razkriva za popolni uvid, mora uganiti talent ali mora ostati prepuščeno naključju. Spet je torej talent ali celo naklonjenost naključja tisto, čemur je ob pomanjkanju objektivne modrosti treba zaupati.

Pozitiven nauk je nemogoč

Ob tej naravi predmeta si moramo priznati, da bi bilo čisto nemogoče, če bi hoteli vojno umetnost opremiti s pozitivnim naukom kot z gradbenim odrom, ki bi lahko akterju povsod dajal zunanjo oporo. V vseh tistih primerih, ko je akter napoten na svoj talent, je izven tega nauka in z njim v protislovju in [...] vedno bi se pojavila ista posledica, o kateri smo že govorili: da talent in genij delujeta izven zakona in teorija postane nasprotje dejanskosti.

Izhodi za možnost teorije

Iz te težave se nam odpirata dva izhoda.

Najprej, tega, kar smo povedali o naravi vojne dejavnosti na splošno, ni mogoče razumeti na enak način za dejavnost na enem od teh mest. Navzdol bo pogum zahteval več osebne požrtvovalnosti, toda za razum in presojo so težave neskončno manjše. Polje pojavov je dosti bolj zaprto, smotri in sredstva so po številu bolj omejeni, podatki določnejši, večinoma obseženi v dejanskih gledanjih. Toda kolikor višje se vzpenjamo, toliko bolj se težave povečujejo, dokler v vrhovnem vojskovodju ne dosežejo svoje najvišje stopnje, tako da mora biti pri njem skoraj vse prepuščeno geniju.

Toda tudi po stvarni razdelitvi predmeta težave niso povsod iste, temveč se zmanjšujejo, čim bolj se učinkovanja kažejo v materialnem svetu, in se povečajo, čim bolj prehajajo v duhovno in postajajo motivi, ki določajo voljo. Zato je s teoretskimi zakonitostmi lažje določiti notranjo razporeditev, dispozicijo in vodenje spopada kot pa določiti njegovo uporabo. Tam se medsebojno spopadajo fizična orožja, in četudi pri tem duh ne sme manjkati, je vendarle treba materiji pustiti njen prav. Toda v učinkovanju spopadov, kjer materialni uspehi postajajo motivi, imamo opraviti le z duhovno naravo. Z eno besedo: taktika bo imela dosti manj preglavic neke teorije kot strategija.

Teorija mora biti opazovanje in ne nauk.

Drugi izhod za možnost teorije je vidik, da ji ni nujno treba biti pozitiven nauk, tj. navodilo za ukrepanje. Povsod, kjer ima neka dejavnost večinoma vedno znova opraviti z istimi rečmi, z istimi smotri in sredstvi, četudi z majhnimi spremembami in s še tako veliko raznoterostjo kombinacij, lahko te reči očitno postanejo predmet razumnega opazovanja. Tako opazovanje pa je ravno bistveni del vsake teorije in ima do tega imena sploh vso pravico. Je analitična raziskava predmeta, vodi do točne seznanjenosti z njim in – če jo apliciramo na izkustvo, torej v našem primeru na vojno zgodovino – do njegovega poznavanja. Čim bolj dosega ta zadnji smoter, toliko bolj iz objektivne oblike vedenja prehaja v subjektivno obliko znanja. [...] Če teorija razišče predmete, ki tvorijo vojno, razloči ostreje, kar se zdi na prvi pogled medsebojno zlivanje, kompletno navede lastnosti sredstev, kaže njihova verjetna učinkovanja, določi jasno naravo smotrov, povsod prinese v polje vojne svetlobo pretežno kritičnega opazovanja – potem je glavni predmet svoje naloge izpolnila. Potem bo vodnik tistemu, ki se iz knjig želi seznaniti z vojno; povsod mu osvetli pot, olajša njegove korake, vzgaja njegovo presojo in ga obvaruje pred stranpotmi.

Če izvedenec pol svojega življenja porabi za to, da bi neki nejasni predmet popolnoma pojasnil, bo najbrž prišel dlje kot tisti, ki ga hoče dobro spoznati v kratkem času. Teorija obstaja zato, da ni treba vsakemu na novo razvrščati in predelovati, temveč najde stvar urejeno in osvetljeno. Vzgajati mora duha bodočega poveljnika v vojni ali ga nasprotno voditi pri njegovi samovzgoji, toda ne sme ga pospremiti na bojišče; tako kot moder vzgojitelj usmerja in olajšuje duhovni razvoj mladeniča, ne da bi ga zato vse življenje držal na povodcu.

Če se iz opazovanj, ki jih teorija izvaja, sama od sebe tvorijo načela in pravila in če se resnica sama od sebe združuje v to kristalno obliko, potem se teorija temu naravnemu zakonu duha ne bo upirala, nasprotno bo tam, kjer se konča lok takega sklepnika, tega še poudarila; toda to počne samo z namenom, da bi zadostila filozofskemu zakonu mišljenja, da bi ponazorila točko, proti kateri se stekajo vse linije [...], kajti tudi ta načela in pravila morajo v mislečem duhu bolj določati glavne poteze njegovih značilnih gibov kot mu pri izpeljevanju z merilno palico označevati pot.

S tem vidikom postane teorija mogoča in njeno protislovje s prakso preneha

S tem vidikom je dana možnost zadovoljive, tj. koristne in z dejanskostjo nikoli protislovne teorije vojskovanja, in samo od pametne obravnave bo odvisno, da jo toliko spoprijateljimo z ukrepanjem, da bo nesmiselna razlika med teorijo in prakso – ki jo pogosto izzovejo nerazumne teorije – povsem izginila. [...]

Teorija mora torej opazovati naravo smotrov in sredstev.

V taktiki so sredstva izurjene bojne sile, ki morajo voditi boj. Smoter je zmaga. Kako lahko ta pojem določimo pobliže, se bo dalo bolje povedati pozneje pri obravnavi spopada. Tukaj se zadovoljimo z navedbo, da je odmikanje nasprotnika z bojišča znak zmage. S pomočjo te zmage strategija doseže smoter, ki ga je dala spopadu in ki tvori njen pravi pomen. Vsekakor ima ta pomen nekaj vpliva na naravo zmage. Zmaga, ki ima za cilj oslabitev sovražnikove bojne sile, je nekaj drugega kot zmaga, ki naj nas privede do polastitve nekega položaja. Pomen spopada bo torej lahko opazno vplival na njeno oblikovanje in vodenje in bo zato tudi predmet opazovanja za taktiko. [...]

Ker obstajajo določene okoliščine, ki večno spremljajo spopad in bolj ali manj nanj vplivajo, jih je ob uporabi bojnih sil treba upoš-tevati. Te okoliščine so kraj (teren), čas in vreme. [...]

Smoter in sredstvo v strategiji

Strategija izvorno šteje zmago, tj. taktični uspeh, samo za sredstvo, in v zadnji instanci predmete, ki naj neposredno vodijo k miru, za smoter. [...] Vse te smotre in sredstva teorija raziskuje glede na naravo njihovih učinkovanj in njihovih medsebojnih odnosov.

[...] Obrača se torej k izkustvu in usmerja svoje opazovanje na tiste kombinacije, ki jih vojna zgodovina že more pokazati. Na ta način bo kajpada omejena teorija, ki se ujema samo z razmerji, kakor jih nudi vojna zgodovina. [...] Razen tega je taka omejitev v vsakem primeru bolj omejitev po pojmu kot po stvari. [...]

Drugo je vprašanje, kako daleč naj gre teorija v svoji analizi sredstva. Očitno samo tako daleč, kot pridejo ob uporabi v poštev posebne lastnosti. Strategija [...] ne raziskuje, kako moramo deželo urediti, ljudstvo vzgojiti in mu vladati, da bi to dajalo najboljše vojaš-ke uspehe, temveč te reči vzame take, kot nanje naletimo v evropski skupnosti držav, in opozarja nanje tam, kjer zelo različne razmere znatno vplivajo na vojno.

Velika poenostavitev vedenja

[...] Velikanska večina znanj in veščin, ki vojni dejavnosti služijo v splošnem in ki postanejo potrebne, preden lahko odide opremljena vojska na bojišče, se zgosti v nekaj velikih rezultatov. [...] Samo tako je mogoče razložiti, kako da so možje v vojni – in sicer na visokih položajih, celo kot vojskovodje – tako pogosto nastopili s tako velikim uspehom, ko so prej imeli povsem drugo smer dejavnosti. [...] Ker niso upoštevali te enostavnosti v vojni potrebnega vedenja, temveč so to vedenje vedno zmetali skupaj s celim pratežem pomožnih znanj in veščin, tudi očitnega protislovja, v katerega zaidemo ob pojavih dejanskega sveta, niso znali rešiti drugače, kot da so vse pripisali geniju, ki ne potrebuje teorije in se teorije zanj ne bi smelo napisati. [...]

Toda s tem, da je vedenje v vojni zelo enostavno, usmerjeno namreč na tako malo predmetov – in te pojmuje vedno samo po njihovih končnih rezultatih – s tem znanje ne postane hkrati že zelo lahko. [...] Mi [...] trdimo, da je tudi sama dejavnost razuma enostavna in lahka le na nižjih položajih, toda s položaji se težavnost stopnjuje in na najvišjem položaju, na položaju vojskovodje, spada med najtežavnejše, kar jih obstaja za človekovega duha.

Vojskovodji ni treba biti učen zgodovinar ali publicist, toda biti mora seznanjen z višjim državnim življenjem, poznati mora in pravilno videti značilne usmeritve, razburkane interese, pričujoča vprašanja, glavne akterje. Ni mu treba biti natančen opazovalec ljudi, zelo oster razčlenjevalec človekovega značaja, toda poznati mora značaj, način mišljenja in navado, značilne napake in odlike tistih, ki jim mora ukazovati. Nič mu ni treba vedeti o pripravi vozov, o konjski zapregi za topove, toda znati mora časovno pravilno oceniti pohod kolone v različnih okoliščinah. Vsa ta znanja se pridobijo le, če je pri opazovanju stvari in v življenju dejavna točna presoja in če je dejaven k temu dojemanju naravnani talent. Potrebno znanje za vojno dejavnost na visokem položaju se odlikuje [...] s tem, da ga je mogoče v opazovanju – torej v študiju in premišljevanju – pridobiti samo s posebnim talentom, ki zna – kot čebela med iz cvetlice – kot neki duhovni instinkt izvleči iz pojavov življenja samega duha, in s tem, da se ga poleg opazovanja in študija pridobi tudi z življenjem. Življenje s svojimi bogatimi nauki ne bo nikoli ustvarilo nekega Newtona ali Eulerja, pač pa višji račun Condéja ali Friedricha. [...]

Nikoli ni bilo velikega odličnega vojskovodje skromnega duha, toda zelo številni so primeri, ko so možje, ki so služili na nižjih položajih z najvišjimi odlikami, na najvišjih ostali pod povpreč-nostjo, ker sposobnosti njihovega duha niso zadoščale. [...]

Vedenje mora postati znanje

[...] V skoraj vseh drugih umetnostih in dejavnostih življenja lahko akter uporabi resnice, ki jih je spoznal samo enkrat [...] in ki jih potegne na dan iz zaprašenih knjig. [...] Če prime stavbenik v roke pero, da bi z zapletenim računom določil jakost opornika, potem kot rezultat najdena resnica ni izraz njegovega lastnega duha. Najprej si je moral podatke s trudom izbrati in jih potem prepustiti operaciji razuma, za katero ni izumil zakona, temveč jo večinoma uporablja skozi mehanske prijeme. Toda tako ni v vojni nikoli. Duhovna reakcija, ta večno spremenljiva oblika reči narekuje, da mora akter v sebi nositi ves duhovni aparat svojega vedenja, da mora biti sposoben povsod in z vsakim utripom dati potrebno odločitev iz sebe samega. Vedenje se torej mora skozi to popolno asimilacijo z lastnim duhom in življenjem preobraziti v pravo znanje. To je razlog, zakaj se to pri možeh, odlikovanih v vojni, tako zlahka zgodi in se vse pripiše naravnemu talentu; rečemo: naravnemu talentu, da bi ga s tem ločili od talenta, privzgojenega in izoblikovanega z raziskovanjem in študijem.

Menimo, da smo s tem obravnavanjem ponazorili naloge teorije vojskovanja in nakazali način njenega reševanja.

Od obeh strokovnih področij, na kateri smo razdelili vojskovodstvo – taktiko in strategijo, ima teorija strategije nesporno, kot smo že pripomnili, večje težave, ker ima taktika skoraj le zaprto polje predmetov, toda strategija se – na strani smotrov, ki vodijo neposredno k miru – odpre v nedoločeno območje možnosti. Toda ker je zlasti samo vojskovodja tisti, ki mora opazovati te smotre, je tudi tem težavam podvržen predvsem tisti del strategije, v katerem se giblje on. Teorija se bo torej v strategiji – in posebej tam, kjer zaobsega najvišje dosežke – še veliko bolj kot v taktiki ustavila pri samem opazovanju reči in se zadovoljila s pomočjo akterju pri tistem uvidu stvari, ki naredi – povezan z njegovim celotnim mišljenjem – njegovo gibanje lažje in varnejše, nikoli ga ne sili, da bi se poslovil od samega sebe, da bi bil poslušen objektivni resnici.





III. VOJNA UMETNOST ALI VOJNA ZNANOST


Jezikovna raba še ni poenotena. [...] Že drugje smo dejali, da je vedenje nekaj drugega kot znanje. Oboje se medsebojno toliko razlikuje, da se ne bi smelo zlahka pomešati. Znanje pravzaprav ne more biti zapisano v nobeni knjigi, in tako tudi umetnost ne bi smel nikoli biti naslov neke knjige. Toda ker je nekoč postala navada, da so potrebna znanja za vežbanje neke umetnosti (lahko so posamično to popolne znanosti) povzeli pod imenom teorija umetnosti ali kratko malo umetnost, je zdaj dosledno izpeljati ta temelj delitve in umetnost imenovati vse, kjer je smoter ustvarjalno znanje, npr. arhitektura; in znanost imenovati vse, kjer je smoter samo znanje, npr. matematika, astronomija. Da se lahko v vsaki teoriji umetnosti pojavljajo posamezne, popolne znanosti, se razume torej samo po sebi in nas ne sme zbegati. Omembe vredno pa je še, da tudi vedenja ni čisto brez umetnosti, v matematiki npr. je računanje in uporaba algebre umetnost, toda tu še zdaleč ni meja. Vzrok je ta: kakor je groba in otipljiva razlika med vedenjem in znanjem v sestavljenih produktih človeških znanj, tako je tudi v človeku samem obojemu težko slediti do popolne delitve. [...] Vse mišljenje je res umetnost. Kjer logik potegne črto, kjer se nehajo premise, ki so rezultat spoznanja, kjer se začne presoja: tam se začne umetnost. Toda to še ni vse: celo spoznavanje duha je že spet presoja in zato umetnost, in na koncu je to najbrž tudi spoznavanje s čutili. Z eno besedo, če si človeškega bitja ni mogoče zamisliti samo s spoznavno zmožnostjo brez presoje, kot je to mogoče obratno, se tudi umetnosti in vedenja ne more nikoli popolnoma ločiti drugo od drugega. Čim bolj se ti drobni svetlobni elementi utelešajo v zunanjih oblikah sveta, toliko bolj ločeno postane njihovo kraljestvo; in sedaj še enkrat: kjer je smoter ustvarjanje in proizvodnja, tam je področje umetnosti; znanost vlada tam, kjer je cilj raziskovanje in vedenje. – Po vsem tem sledi samo od sebe, da je ustrezneje reči vojna umetnost kot vojna znanost.

Toliko o tem, ker so ti pojmi nepogrešljivi. Toda zdaj nastopamo s trditvijo, da v pravem pomenu vojna ni niti umetnost niti znanost in da je ravno to izhodišče, iz katerega se je izhajalo, vodilo predstave v napačno smer, sprožilo arbitrarno izenačevanje vojne z drugimi umetnostmi ali znanostmi in povzročilo množico nepravilnih analogij.

To se je čutilo že prej in se je zaradi tega trdilo, da je vojna rokodelstvo; toda s tem je bilo več izgubljenega kot dobljenega, kajti rokodelstvo je le nižja umetnost in je kot taka podvržena tudi določnejšim in ožjim zakonom. Zares se je vojna umetnost nekaj časa gibala v duhu rokodelstva, namreč v času kondotjerjev. Toda te usmeritve ni imela po notranjih, temveč zaradi zunanjih razlogov, in kako malo je v tem času bila naravna in zadovoljiva, kaže vojna zgodovina.

Vojna je akt človekovega občevanja.

Rečemo torej: vojna ne spada na področje umetnosti in znanosti, temveč na področje družbenega življenja. Je konflikt velikih interesov, ki se krvavo razrešuje, in samo po tem se razlikuje od drugih konfliktov. Bolje kot s katerokoli umetnostjo se jo da primerjati s trgovino, ki je tudi konflikt človekovih interesov in dejavnosti, in dosti bližje ji je politika, ki pa jo je mogoče spet gledati kot neke vrste trgovino v večjem merilu. Razen tega je politika naročje, v katerem se vojna razvija; v njej so že zastrto nakazane poteze vojne, tako kot lastnosti živih bitij v njihovih zametkih. [...]

Bistvena razlika je v tem, da vojna ni dejavnost volje, ki se izrazi proti mrtvi snovi – kot je to pri mehanskih umetnostih – ali proti živemu, pa vendar trpnemu, žrtvujočemu se predmetu – kot je to človekov duh in človekovo čustvo pri idealnih umetnostih – temveč proti živemu, reagirajočemu predmetu. V oči pade, kako malo taka dejavnost ustreza miselnemu shematizmu umetnosti ali znanosti; in hkrati človek dojame, kako je moralo stalno iskanje in stremljenje po zakonih, podobnih tistim, ki jih je mogoče razviti iz mrtvega telesnega sveta, voditi do stalnih zmot. In vendar so vojno umetnost hoteli posneti ravno po mehanskih umetnostih. Posnemanje idealnih umetnosti se je prepovedalo samo, ker samim tem umetnostim še preveč manjkajo zakoni in pravila, in tisti, ki so jih doslej preizkusili, so se vedno znova izkazali za nezadostne in enostranske in jih je tok mnenj, čustev in običajev neprenehoma pokopaval in odplakoval.

Ali tak konflikt živega, kot se tvori in razreši v vojni, ostane podvržen splošnim zakonom in ali ti zakoni lahko dajejo koristne smernice za ukrepanje, bomo deloma raziskali v tej knjigi; toda samo na sebi je jasno toliko, da lahko – kot vsak predmet, ki ne presega naše pojmovne zmožnosti – raziskujoči duh ta konflikt osvetli in ga v njegovi notranji povezanosti bolj ali manj ponazori; in samo to že zadošča, da se pojem teorije udejanji.





IV. METODIZEM


Da bi jasno razložili pojem metode in metodizma, ki v vojni igrata tako veliko vlogo, nam mora biti dovoljeno vreči bežni pogled na logično hierarhijo, ki – tako kot konstituirane oblasti – obvladuje svet ukrepanja.

Zakon, ta najsplošnejši in za spoznavanje in ukrepanje enako primeren pojem, ima v svojem besednem pomenu očitno nekaj subjektivnega in poljubnega, in vendar izraža ravno tisto, od česar smo mi in stvari izven nas odvisni. Zakon kot predmet spoznanja je medsebojno razmerje med stvarmi in njihovimi učinki; kot predmet volje je določitev ukrepanja, in tedaj ima enak pomen kot zapoved in prepoved. Načelo je prav tako takšen zakon za ukrepanje, toda ne v svojem formalnem definitivnem pomenu, temveč je to le duh in smisel zakona, da bi se tam, kjer raznoterosti dejanskega sveta ni mogoče zajeti v definitivno forma zakona, pustila presoji večja svoboda pri uporabi. Ker mora presoja sama pri sebi motivirati primere, kjer se načela ne da uporabiti, postane s tem za akterja prava opora ali zvezda vodnica. Načelo je objektivno, če je rezultat objektivne resnice in je zato za vse ljudi enako veljavno; načelo je subjektivno in se tedaj običajno imenuje maksima, ko v njem obstajajo subjektivni odnosi in ima torej določeno vrednost samo za tistega, ki si ga naredi.

Pravilo se pogosto jemlje v smislu zakona, in tedaj pomeni isto kot načelo, kajti rečemo: ni pravila brez izjeme; toda ne rečemo: ni zakona brez izjeme; in prav to je znak, da si pri pravilu pridržujemo svobodnejšo uporabo. [...]

Predpisi in navodila so takšna določitev ukrepanja, ki upoštevajo množico manjših, za pot značilnih okoliščin, ki bi bile za sploš-ne zakone preštevilne in nepomembne.

Končno je metoda, postopkovni način, neki vedno ponovljiv postopek, ki je izbran izmed več možnih, in metodizem je, ko namesto splošnih načel ali individualnih predpisov ukrepanje določajo metode. Pri tem [...] gre za to, da je metoda preračunana na najverjetnejše primere. Metodizem torej ni utemeljen na določenih posameznih premisah, temveč na povprečni verjetnosti analognih primerov, in izteče se v opredelitev povprečne resnice, ki s stalno uniformno uporabo kmalu pridobi nekaj od narave mehanske veščine, ki nazadnje skoraj nezavedno dela pravilno.

Pojem zakona [...] se lahko za vojskovanje upravičeno opusti [...], toda načela, pravila, predpisi in metode so za teorijo vojskovanja nepogrešljivi pojmi, kolikor jo vodijo do pozitivnih naukov, ker se lahko samo v njih resnica izrazi v taki izkristalizirani obliki.

Ker je taktika tisti del vojskovanja, v kateri teorija lahko večinoma pride do pozitivnega nauka, se bodo ti pojmi v njej tudi najpogosteje pojavljali. [...]

Predpisi in metode prinašajo s seboj v vojskovanje teorije za pripravo vojne, kolikor jih kot dejavne principe vcepijo izurjenim bojnim silam. [...] Na te reči se naveže pravo vojskovanje, prevzame jih kot dane postopkovne načine; in kot take se morajo reči pojavljati v teoriji vojskovanja. [...]

Pogosta uporaba metod se bo v vojskovanju kazala tudi kot skrajno bistvena in neizogibna, če pomislimo, koliko ukrepanja se zgodi ob golih predpostavkah ali v popolni negotovosti [...], če pomislimo, kako neštete so drobne okoliščine, ki spadajo k posameznemu primeru, in da torej ni drugega sredstva, kot da [...] svoje razporeditve gradimo na splošnem in verjetnem; če končno pomislimo, da smemo poveljnikom – njihovo število raste navzdol z geometričnim zaporedjem – toliko manj prepustiti pravi uvid in izoblikovano presojo vsakega od njih, čim dlje se v ukrepanju spustimo navzdol, in da jim moramo tam, kjer ne smemo predpostaviti nobenih drugih uvidov kot tiste, ki jih dajejo pravila službe in izkustvo, [...] priti nasproti z metodizmom. Ta postane opora njihovi presoji in hkrati ovira za pretirane, povsem napačne poglede, ki se jih je treba bati predvsem na področju, kjer je izkustvo tako dragoceno.

Razen te nepogrešljivosti metodizma moramo priznati tudi njegovo pozitivno prednost. Z urjenjem njegovih stalno ponavljajočih se oblik namreč dosežemo veščino, preciznost in gotovost v vodenju enot, ki zmanjša naravna trenja in dela delovanje stroja lažje. [...]

Kako daleč navzgor sega zanesljivost metodizma v vojni dejavnosti, se pravzaprav ne določa po položajih, temveč po stvareh. [...] Nasprotno bi bilo treba brezpogojno zavreči vsako metodo, ki bi kot strojno izdelane določala in dobavljala vojne načrte in načrte vojnih pohodov. [...] Kakorkoli odlično dela velik vojskovodja stvari, vedno je nekaj subjektivnega v načinu, kako jih počne, in če ima določeno maniro, je dober del njegove individualnosti vsebovan v njej; ta pa se potem ne ujema vedno z individualnostjo tistega, ki to maniro posnema.





V. KRITIKA


Teoretske resnice vedno vplivajo na praktično življenje bolj skozi kritiko kot skozi nauk; kajti zato, ker je kritika aplikacija teoretske resnice na dejanske dogodke, jih življenju ne le približa, temveč na te resnice – s stalnim ponavljanjem njihove uporabe – bolj navadi tudi razum. Zato se nam zdi potrebno, da razen vidika za teorijo ugotovimo tudi vidik za kritiko.

Od enostavne pripovedi o zgodovinskem dogodku, ki stvari zgolj postavlja drugo poleg druge in se dotakne kvečjemu njihove naslednje kavzalne povezave, ločimo kritično pripoved. V tej kritični pripovedi se lahko pojavijo tri različne dejavnosti razuma.

Prvič, zgodovinska izsleditev in ugotavljanje dvomljivih dejstev. Ta je pravo zgodovinsko raziskovanje in s teorijo nima ničesar skupnega.

Drugič, izpeljava učinkovanja iz vzroka. To je pravo kritično raziskovanje; za teorijo je nepogrešljivo, kajti vse, kar mora izkustvo v teoriji določiti ali podpreti ali tudi le pojasniti, je mogoče rešiti samo po tej poti.

Tretjič, preizkus uporabljenih sredstev. To je prava kritika, ki vsebuje pohvalo in grajo. Tukaj je teorija tista, ki služi zgodovini ali bolje poduku, ki ga iz nje potegnemo.

V teh obeh zadnjih, pravih kritičnih delih zgodovinskega opazovanja je vse odvisno od tega, da reči zasledujemo do njihovih zadnjih elementov, tj. do nedvomnih resnic, in ne – kot se pogosto dogaja – da se ustavimo na pol poti, tj. pri neki poljubni postavitvi ali predpostavki.

Kar se tiče izpeljave učinkovanja iz vzrokov, gre tu pogosto za zunanjo, nepremagljivo težavo, namreč, da se pravih vzrokov sploh ne pozna. V nobenem razmerju življenja se ta težava ne pojavlja tako pogosto kot v vojni, kjer dogodki postanejo redko popolnoma znani, in še manj motivi, ki jih akter bodisi namenoma prikriva bodisi so lahko – če so bili zelo začasni in slučajni – za zgodovino tudi izgubljeni. Zato mora kritična pripoved večinoma iti z roko v roki z zgodovinskim raziskovanjem, in vendarle ostaja pogosto tak nesporazum med vzrokom in učinkom, da pripoved ni upravičena obravnavati učinkovanj iz znanih vzrokov kot nujne posledice. Tukaj morajo torej nastati nujne vrzeli, tj. zgodovinski rezultati, ki jih ni mogoče uporabiti za pojasnitev. Vse, kar teorija lahko zahteva, je, da raziskava odločno vodi do te vrzeli in prekine pri njej z vsemi sklepanji. Pravo zlo se pojavi šele, če znano baje povsem zadošča za pojasnitev učinkovanj, če se mu torej pripiše napačna pomembnost. Razen teh težav ima kritično raziskovanje pri tem še zelo veliko notranjo težavo: učinkovanja v vojni redko izhajajo iz enostavnega vzroka, ampak iz več skupnih, in torej ne zadošča z nepristransko, pošteno voljo slediti vrsti dogodkov do njihovega začetka, ampak je bistveno vsakemu od obstoječih vzrokov dodeliti njegov delež. To torej vodi do podrobnejše raziskave njihove narave, in tako lahko kritična raziskava vodi v samo polje teorije.

Kritično opazovanje, namreč preizkus sredstva, vodi k vprašanju, katera so posebna učinkovanja uporabljenega sredstva in ali so bila ta učinkovanja namera akterja.

Posebna učinkovanja sredstva vodijo do raziskave njihove narave, tj. ponovno v polje teorije.

Videli smo, da je v kritiki vse odvisno od tega, da pridemo do nedvomne resnice, da se torej ne ustavimo pri poljubnih pravilih, ki za druge niso veljavna in ki jim potem stojijo nasproti druge, morda prav tako poljubne trditve, tako da temu razglabljanju za in proti ni konca, celota je brez rezultata, torej brez poduka. [...]

Uporabna teorija je torej bistvena podlaga kritike in nemogoče je, da bi kritika na splošno prispela do točke, v kateri bi postala predvsem poučna: namreč, da bi bila prepričljiva demonstracija brez pomoči razumne teorije.

Toda bilo bi zasanjano upanje verjeti v možnost teorije, ki bi skrbela za vsako abstraktno resnico in bi kritiki prepustila samo postavitev primera pod ustrezni zakon; bila bi smešna pedantnost predpisati kritiki, da se na meji svete teorije vsakič obrne. [...] Vsi pozitivni izsledki teoretske raziskave, vsa načela, pravila in metode so tem bolj brez splošnosti in absolutne resnice, čim bolj postajajo pozitivni nauk. Tukaj so z namenom, da se ponudijo v uporabo, in presoji mora vedno ostati prepuščeno, ali so primerni ali ne. Take rezultate teorije kritika ne sme nikoli uporabljati kot zakone ali norme za merila, temveč samo kot to, kar naj bi bile tudi za akterja, kot oporo za presojo. [...]

Naloga kritike, da razišče, katero učinkovanje je sledilo iz vzroka in ali je uporabljeno sredstvo ustrezalo svojemu smotru, bo lahka, če so vzrok in učinek, smoter in sredstvo blizu skupaj. [...]

V mnogih primerih, posebej če govorimo o velikih odločilnih ukrepih, bo opazovanje moralo segati navzgor do tega zadnjega smotra – do smotra, ki naj neposredno pripravi mir. Očitno je, da dobimo v tem vzpenjanju z vsako novo zavzeto stopnjo novo stališče za presojo; tako da je treba isto sredstvo, ki se na eni stopnji zdi koristno, zavreči, če ga opazujemo z naslednje, višje stopnje. [...]

Zasledovanje te niti – navzgor in navzdol – je povezano z znatnimi težavami; kajti čim bolj je dogodek oddaljen od iskanega vzroka, tem več drugih vzrokov je treba hkrati imeti na očeh in jih za tisti delež, ki ga utegnejo imeti na dogodke, odpraviti in izrezati; ker namreč vsak pojav pogojuje toliko več posameznih sil in okoliščin, kolikor višje je. Če smo izsledili vzroke izgubljene bitke, potem smo izsledili seveda tudi del vzrokov za posledice, ki jih je ta izgubljena bitka imela za celoto, toda samo en del, kajti v končni rezultat se bo glede na okoliščine zlivalo več ali manj učinkovanj drugih vzrokov. [...]

Iz tega bo izhajalo, da mora poleg teoretskega uvida v predmet imeti velik vpliv na vrednost kritičnega opazovanja tudi naravni talent, kajti v glavnem bo odvisno od njega, da osvetli povezanost reči in med številnimi povezavami dogodkov razloči bistvene.

Toda talent se terja še na drug način. Kritično opazovanje ni zgolj preizkus dejansko uporabljenega sredstva, temveč vseh možnih sredstev, ki jih je šele treba navesti, tj. iznajti; in nasploh pač nikoli ne moremo grajati sredstva, če ne vemo navesti drugega kot boljšega. Kakorkoli majhno utegne zdaj v večini primerov biti število možnih kombinacij, tako vendar ni mogoče zanikati, da postavitev neuporabljenih kombinacij ni gola analiza obstoječih reči, temveč spontana stvaritev, ki se je ne da predpisati, ampak je odvisna od plodnosti duha. [...]

Iz nujnosti, da se za grajano sredstvo navaja boljše, je nastala tista vrsta kritike, ki se domala edina uporablja, namreč, da se zadovolji s samo navedbo dozdevno boljšega postopka in še naprej dolguje pravi dokaz. Posledica je, da niso vsi prepričani, da drugi delajo prav tako, in potem nastane spor, ki ne daje nobene opore za razglabljanje. Celotna vojna literatura je polna teh reči.

Dokaz, ki ga zahtevamo, je potreben povsod, kjer prednost predlaganega sredstva ni tako očitna, da ne bi dopuščala nobenega dvoma, in obstaja v tem, da se vsako od obeh sredstev razišče glede na njegove posebnosti in se ga primerja s smotrom. Če smo stvar tako zvedli na evidentne resnice, potem mora spor končno prenehati ali vsaj voditi do novih rezultatov, medtem ko se pri drugem načinu pro et contra vedno čisto zanikujeta. [...]

Naravno je, da se mora kritika pri opazovanju sredstva pogosto sklicevati na vojno zgodovino, kajti v vojni umetnosti je izkustvo vredno več kot vsa filozofska modrost. Toda ta zgodovinski dokaz ima seveda svoje lastne pogoje, ki jih bomo omenili v posebnem poglavju; in na žalost so ti pogoji tako redkokdaj izpolnjeni, da zgodovinsko sklicevanje večinoma prispeva samo k temu, da naredi zmedo pojmov še večjo. [...]

Če hoče kritika pohvaliti ali pograjati akterja, se mora vsekakor poskušati postaviti točno na njegovo stališče, tj. sestaviti skupaj vse, kar je vedel in kar je motiviralo njegovo ukrepanje, in nasprotno odmisliti vse, česar akter ni mogel vedeti ali ni vedel, torej predvsem tudi uspeh. Samo to je le cilj, po katerem se stremi, toda povsem doseči ga ni mogoče nikdar, kajti nikoli ni stanje stvari, iz katerega izhaja dogodek, točno tako pred očmi kritike, kot je bilo pred očmi akterja. Množica drobnih okoliščin, ki so lahko imele vpliv na odločanje, je izgubljenih, in marsikateri subjektivni motiv ni bil nikoli omenjen. Z drugimi se seznanimo le iz spominov akterjev ali njihovih zelo zaupnih oseb, in v takih spominih so reči pogosto obravnavane na zelo obširen način, namerno najbrž pripovedovane tudi neiskreno. Kritiki mora torej vedno manjkati veliko tega, kar se je kazalo akterju. [...]

Vojna zgodovina je z vsemi svojimi pojavi za kritiko sama izvir poduka in res je naravno, da reči osvetli ravno v luči, ki jo je dobila iz opazovanja celote. Če bi kritika v nekaterih primerih torej morala imeti namen, da tega nikakor ne upošteva, ji to vendarle ne bi nikoli popolnoma uspelo.

Toda tako ni zgolj z uspehom, torej s tem, kar se pojavi šele kasneje, temveč tudi z že prisotnim, torej s podatki, ki določajo ukrepanje. Kritika bo v večini primerov imela več podatkov kot akter; torej bi morali verjeti, da jih je zlahka povsem odmisliti, in vendarle ni tako. Poznavanje predhodnih in istočasnih okoliščin namreč ne temelji zgolj na določenih poročilih, temveč na velikem številu domnev in predpostavk; med poročili o ne povsem naključ-nih rečeh res ni skoraj nobenega, ki ne bi imelo predhodne predpostavke ali domneve, in prav ta nadomesti določeno poročilo, če to izostane. Razumljivo je torej, da kasnejše kritike – ki dejansko pozna vse predhodne in istočasne okoliščine – to ne bi smelo podkupiti, ko se sprašuje, katere od neznanih okoliščin bi v trenutku ukrepanja štela za verjetne. Trdimo, da je tu popolna abstrakcija prav tako nemogoča kot pri uspehu, in sicer iz istih razlogov.

Če torej hoče kritika o posameznem aktu ukrepanja izreči hvalo ali grajo, potem se ji bo vedno posrečilo samo do določene točke postaviti v položaj akterja. V mnogih primerih bo to zmogla do stopnje, ki zadošča za praktično potrebo; toda v mnogih primerih sploh ne, in tega ne smemo izgubiti izpred oči. [...]

Kritika torej ne more ponovno izračunati rešitve naloge velikega vojskovodje – kot neki računski primer z istimi podatki, temveč mora to, kar je bilo utemeljeno v višji dejavnosti njegovega genija, najprej z občudovanjem prepoznati skozi uspeh, skozi zanesljivo ujemanje pojavov in najprej dejansko spoznati bistveno povezanost, ki jo je slutil pogled genija.

Toda za vsako, tudi najmanjšo virtuoznost je potrebno, da je kritika na višjem stališču, da bi bila – bogata z objektivnimi odločitvenimi razlogi – čim manj subjektivna in da kritikov omejeni duh ne bi samega sebe naredil za merilo.

Ta višji položaj kritike, ta hvala in graja po popolnem uvidu v stvar tudi nima na sebi ničesar, kar bi prizadevalo naše čustvo, temveč doseže to šele tedaj, ko kritik osebno sili v ospredje in govori v tonu, kot da bi bila vsa modrost, ki se mu je pokazala s popolnim uvidom v dogodek, njegov posebni talent. Naj je prevara še tako očitna, jo nečimrnost vendar zlahka zaigra, in naravno je, da pri drugih povzroča nejevoljo. Toda še pogosteje taka osebna ošabnost sploh ni kritikova namera, jo pa prenagljeni bralci jemljejo za tako, če se ta proti temu izrecno ne zavaruje; in tukaj potem takoj pride do tožbe o pomanjkanju razsodnosti. [...]

Vse ukrepanje v vojni je, kot smo že dejali, usmerjeno samo na verjetne, ne na gotove uspehe; kar manjka gotovosti, mora ostati prepuščeno usodi ali sreči, kakorkoli to imenujemo. Kajpada lahko zahtevamo, da je to čim manjše, toda samo glede na posamezen primer: namreč v tem posameznem primeru čim manjše, ne pa, da bi morali primeru, kjer je negotovost najmanjša, vedno dajati prednost; to bi bil velikanski prekršek, kot bo to razvidno iz vseh naših teoretskih pogledov. Obstajajo primeri, kjer je skrajno tveganje najvišja modrost. – Videti je, da osebna zasluga akterja, in torej tudi njegova odgovornost, docela preneha za vse tisto, kar mora zdaj ta prepustiti usodi; kljub temu se ne moremo vzdržati notranjega odobravanja, kadarkoli je pričakovanje točno, in čutimo, če se to izjalovi, neugodje razuma; in še naprej ne sme presoja o pravilnosti ali nepravilnosti pomeniti ničesar, kar razberemo iz samega uspeha, ali nasprotno, kar v njem najdemo.

Toda ne da se spregledati, da odobravanje, ki ga doživi naš razum ob zadetju, neodobravanje, ki ga izkusi ob zgrešitvi, vendarle temelji na nejasnem občutku, da med uspehom, ki ga pripisujemo sreči, in genijem akterja obstaja fina, očesu duha nevidna povezava, ki nam v domnevanju prinaša zadovoljstvo. Ta pogled dokazuje, da se naše zanimanje povečuje, postane določnejši občutek, če se to zadetje in zgrešitev pri istem akterju pogosto ponavlja. Tako postane razumljivo, kako sreča v vojni dobi mnogo plemenitejšo naravo kot sreča pri igri. Vedno kadar srečen vojščak naših interesov ne krši kje drugje, ga bomo z zadovoljstvom spremljali na njegovi poti.

Kritika bo torej, potem ko je pretehtala vse, kar spada na področje človekovega preračunavanja in prepričanja, za tisti del, kjer se globoka skrivna povezanost reči ne uteleša v vidnih pojavih, pustila govoriti izidu in ta tihi izrek višje zakonodaje na eni strani ščitila pred izgredom surovih mnenj, medtem ko bo hkrati na drugi strani zavračala okorne zlorabe, ki jih ta najvišja instanca lahko naredi. [...]





VI. O PRIMERIH


Zgodovinski primeri vse razjasnijo in imajo poleg tega v izkustvenih znanostih najboljšo dokazno moč. Bolj kot kjerkoli je tako v vojni umetnosti. [...] Toda takšna raba zgodovinskih primerov je pri teoretskih piscih redka; nasprotno je način, kako se jih poslužujejo, večinoma prikladen le, če razuma ne pušča samo nepotešenega, temveč ga celo žali. Zato se nam zdi pomembno, da posebej opazujemo pravo rabo in zlorabo primerov.

Nesporno spadajo temeljna znanja za vojno umetnost med izkustvene znanosti; kajti četudi v večjem delu izhajajo iz narave stvari, je treba vendarle to naravo samo večinoma spoznati šele skozi izkustvo; toda razen tega uporabo modificira toliko okoliščin, da učinkovanj ni mogoče nikoli popolnoma spoznati iz same narave sredstva. [...]

Toda nobena izkustvena znanost, in torej tudi ne teorija vojne umetnosti, ne more svojih resnic vedno pospremiti z zgodovinskimi dokazi; deloma je nemogoče že zgolj zaradi obsežnosti, deloma je tudi težko dokazovati izkustvo v posameznih pojavih. Če se v vojni zdi, da se je kakšno sredstvo pokazalo kot zelo učinkovito, potem se ga ponavlja; eden ga posnema pri drugem, postane prava moda, in na ta način se ga, oprtega na izkustvo, začne uporabljati in zavzame svoje mesto v teoriji; ta se ustavi pri tem, da se na splošno sklicuje na izkustvo z namenom, da nakaže njegov izvor, ne pa z namenom, da ga dokaže. Toda povsem drugače je, ko naj se izkustvo uporabi z namenom, da se običajno sredstvo izpodrine, da se uveljavi dvomljivo ali vpelje novo; potem je treba kot dokaze predložiti posamezne primere iz zgodovine. [...]

Toda zgolj omenjanje zgodovinskih dogodkov ima še drugo pomanjkljivost; ker del bralcev teh dogodkov ne pozna dovolj ali jih nima v spominu, da bi si ob tem mislil samo to, kar si je zamišljal avtor, jim ne preostane nič drugega, kot da se pustijo imponirati ali ostanejo brez vsakega prepričanja. Vsekakor je zgodovinske dogodke zelo težko sestaviti pred očmi bralcev tako ali jih pustiti, da se pripetijo tako, kot je potrebno, da bi jih lahko uporabili kot dokaz; kajti piscem za to večinoma prav toliko manjkajo sredstva kakor tudi čas in prostor; toda mi trdimo, da je tam, kjer je bistveno ugotavljanje novega ali dvomljivega mnenja, en sam temeljito predstavljen dogodek poučnejši kot deset zgolj omenjenih. Glavno zlo tega površnega omenjanja ni v tem, da pisec dogodke navaja z napačno pretenzijo, da hoče z njimi nekaj dokazati, temveč v tem, da teh dogodkov nikoli ni temeljito spoznal in da iz te površne, lahkomiselne obravnave zgodovine potem nastane na stotine napačnih pogledov in teoretskih kvaziprojektov, ki se nikoli ne bi pojavili, če bi bil pisec zavezan, da vse, kar novega prinese na trg in hoče dokazati iz zgodovine, nedvomno izpelje iz točnih povezav reči.

Če smo se prepričali o teh težavah pri uporabi zgodovinskih primerov in o nujnosti te zahteve, potem bomo menili tudi, da mora biti najnovejša vojna zgodovina vedno najnaravnejše polje za izbiro primerov, kolikor je le dovolj znana in obdelana.

Ne le da bolj oddaljena obdobja pripadajo drugačnim razmeram, torej tudi drugačnemu vojskovanju, in da so torej njihovi dogodki za nas manj poučni in manj praktični, temveč je tudi naravno, da vojna zgodovina – kot vsaka druga zgodovina – postopno izgublja mnoštvo majhnih potez in okoliščin, ki jih je sprva še kazala, in da vedno bolj izgublja barvitost in živost, kot obledela in potemnela slika, tako da nazadnje ostanejo po naključju samo še velike gmote in posamezne poteze, ki s tem dobijo pretirano težo. [...]

Toda ta neuporabnost seveda ni absolutna, temveč se nanaša le na predmete, ki so odvisni od poznavanja točnih okoliščin ali tistih reči, pri katerih se je vojskovanje spremenilo. Kakor smo tudi malo obveščeni o poteku bitk švicarjev proti Avstrijcem, Burgundcem in Francozom, tako vendar najdemo v tem prvič – izraženo z najmočnejšimi potezami – premoč dobrih pešakov proti najboljši konjenici. Splošnejši pogled na čas kondotjerjev nas uči, kako je vse vojskovanje odvisno od instrumenta, ki se ga poslužuje; kajti v nobenem drugem času niso imele bojne sile, uporabljene v vojni, toliko značaja posebnega instrumenta in bile tako ločene od ostalega življenja države in ljudstva. Nenavaden način, kako je Rim v drugi punski vojni zatrl Kartagino z napadom v španiji in Afriki, medtem ko je bil Hanibal v Italiji še nepremagan, je lahko predmet zelo poučnega obravnavanja, ker so splošna razmerja držav in vojska, na kar se je opirala učinkovitost tega posrednega odpora, še dovolj znana.

Toda čim bolj se reči spuščajo v podrobnosti in se oddaljujejo od najsplošnejših razmerij, toliko manj lahko poiščemo vzorce in izkustva v zelo oddaljenih časih, kajti ustreznih dogodkov ne moremo pošteno presoditi niti prenesti na naša povsem spremenjena sredstva.

Na žalost pa je bilo v vseh časih nagnjenje piscev do govorjenja o dogodkih iz antike zelo veliko. Pustili bomo neodločeno, kakšen delež lahko imata pri tem nečimrnost in šarlatanstvo; toda pri tem večinoma pogrešamo pošten namen, vneto stremljenje, da se pouči in prepriča; in potem imamo lahko takšne aluzije samo za okrasja, ki naj pokrijejo vrzeli in napake.

Neskončno velika bi bila zasluga, da se vojna poučuje zgolj z zgodovinskimi primeri, [...] toda bilo bi dovolj dela za celo človeš-ko življenje, če pomislimo, da se mora tisti, ki se tega loti, za to vendarle najprej opremiti skozi samostojno dolgo vojno izkustvo.

Kdor si – spodbujen z notranjimi silami – hoče izbrati takšno delo, se odpravi na pobožen podvig kot na daljno romarsko pot. Žrtvuje čas in se ne izogiba naporom, ne boji se nobene minljive oblasti in veličine, vzdigne se nad lastno nečimrnost in lažni sram, da bi po izražanju francoskega zakonika govoril resnico, nič drugega kot resnico, vso resnico.





TRETJA KNJIGA

O STRATEGIJI NASPLOH





I. STRATEGIJA


Pojem strategije smo določili v drugem poglavju druge knjige. Je uporaba spopada za smoter vojne. Opraviti ima pravzaprav samo s spopadom, toda teorija mora nosilca te posebne dejavnosti – bojno silo – opazovati na sebi in v njenih glavnih odnosih, kajti ta izvaja spopad in spopad spet najprej učinkuje nanjo. Spopad sam mora spoznati v odnosu do svojih možnih uspehov in spoznati sile duha in čudi, ki so pri njegovi uporabi najpomembnejše.

Strategija je uporaba spopada za smoter vojne; torej mora celemu vojnemu aktu zastaviti cilj, ki se sklada z njegovim smotrom, to je, zasnuje vojni načrt in naveže na cilj vrsto delovanj, ki morajo voditi do njega, to je, naredi načrte za posamezne vojne pohode in v njih razporedi posamezne spopade. Ker se vse te reči večinoma dajo določiti samo s predpostavkami, ki niso vse točne, množice drugih določitev, ki gredo v podrobnosti, pa se prej sploh ne da navesti, tako samo po sebi izhaja, da se mora strategija preseliti na bojišče, da bi podrobnosti odredila na kraju samem in pri celoti upoštevala nujne nenehne modifikacije. Torej svojih rok ne more v nobenem trenutku odmakniti od dela.

Da na to – vsaj kar zadeva celoto – niso vedno gledali tako, dokazuje prejšnja navada, da se ima strategijo v kabinetu in ne pri vojski; ta je dopustna samo tedaj, ko kabinet ostane tako blizu vojski, da lahko postane njen glavni štab.

Teorija bo torej v tem načrtu sledila strategiji, ali rečeno pravilneje, osvetlila bo stvari same na sebi in v njihovih medsebojnih razmerjih in povzdignila tisto malo, kar se izkaže kot načelo ali pravilo.

Če se spomnimo iz prvega poglavja, koliko predmetov najvišje vrste se dotika vojna, potem bomo razumeli, da upoštevanje vseh predpostavlja redek pogled duha.

Vladar ali vojskovodja, ki zna svojo vojno pripraviti točno po njenih smotrih in sredstvih ter ne stori ničesar preveč in ničesar premalo, s tem že poda največji dokaz svojega genija. Učinkovanja te genialnosti se ne kažejo toliko v novoiznajdenih oblikah ukrepanja, ki bi takoj padle v oči, kot v ugodnem končnem rezultatu celote. Pravilno zadetje tihih predpostavk, neslišna harmonija celotnega ukrepanja je tisto, kar naj bi občudovali – in to se oznani šele v skupnem uspehu.

Tisti raziskovalec, ki iz tega skupnega uspeha ne pride na sled tej harmoniji, išče genialnost zlahka tam, kjer je ni in ne more biti.

Sredstva in oblike, ki jih uporablja strategija, so namreč tako skrajno enostavne, zaradi stalnega ponavljanja tako znane, da se zdravemu človekovemu razumu lahko zdi samo smešno, ko sliši tako pogosto kritiko o tem govoriti z izumetničenim napihnjenim pretiravanjem. Obiti bok, nekaj, kar se je zgodilo tisočkrat, se tu slavi kot poteza najsijajnejše genialnosti, tam kot najgloblji uvid, celo kot najobsežnejše znanje. Ali lahko navedemo bolj neokusne izroditve v knjižnem svetu?

Vedno bolj smešno postaja, če še pomislimo, da ravno ta kritika po splošnem mnenju iz teorije izključuje vse moralne veličine in hoče imeti opravka samo z materialnim, tako da je vse omejeno na nekaj matematičnih razmerij o ravnovesju in premoči, o času in prostoru in na nekaj kotov in linij. Če ne bi bilo ničesar drugega kot to, potem se pač iz take bede ne bi dalo sestaviti znanstvene naloge niti za šolarja.

Toda le priznajmo: tukaj o znanstvenih oblikah in nalogah sploh ni govora; razmerja materialnih reči so vsa zelo enostavna; težje je dojetje duhovnih sil, ki so v igri. Toda tudi pri teh je treba iskati duhovne zaplete in veliko raznoterost, veličine in razmerja samo na najvišjih področjih strategije, tam, kjer ta meji na politiko in državniško umetnost ali kjer nasprotno postane sama oboje; in tam imajo, kot smo že dejali, več vpliva na kolikost kot na obliko izvršitve. Kjer ta prevladuje, kot pri posameznih velikih in majhnih dogodkih vojne, tam so duhovne veličine že skrčene na neznatno število.

Tako je potem v strategiji vse enostavno, toda zato ne tudi vse zelo lahko. Ko je iz razmerij države enkrat določeno, kaj mora in kaj more vojna doseči, se pot za to z lahkoto najde; toda zasledovati to pot brez norenja, izpeljati načrt, ne se odvrniti od njega zaradi tisočerih povodov, to razen velike jakosti značaja zahteva veliko jasnost in gotovost duha; in od tisočih ljudi, ki so lahko odlični: eden po duhu, drugi z bistroumnostjo, spet drugi po drznosti ali zaradi jakosti volje, morda ne bo niti eden v sebi združeval lastnosti, ki ga na poti vojskovodje dvignejo nad črto povprečnosti.

Zveni nenavadno, toda gotovo vsi, ki vojno poznajo po tej plati, zapazijo, da spada k pomembnemu odločanju v strategiji veliko večja jakost volje kot v taktiki. V taktiki ga iztrga trenutek, akter se počuti tako, kot da ga vleče vase vrtinec, proti kateremu se brez najpogubnejših posledic ne sme boriti, in tako potisne rastoče pomisleke in pogumno tvega naprej. V strategiji, kjer vse poteka dosti počasneje, je dano lastnim in tujim pomislekom, ugovorom in predstavam in torej tudi prezgodnjemu kesanju veliko več prostora; in ker reči v strategiji ne vidimo tako kot v taktiki vsaj do polovice na svoje oči, temveč je treba vse uganiti in domnevati, je tudi prepričanje manj močno. Posledica je, da večina generalov tam, kjer bi morali ukrepati, obtičijo v napačnih pomislekih. [...]





II. ELEMENTI STRATEGIJE


V strategiji lahko vzroke, ki pogojujejo uporabo spopada, upravičeno razdelimo na elemente različne vrste, namreč na moralne, fizične, matematične, geografske in statistične elemente.

V razred prvih bi spadalo vse, kar povzročajo duhovne lastnosti in učinkovanja; v drugi razred velikost bojnih sil, njihova sestava, razmerje med rodovi itd.; v tretji razred [...] koncentrični in ekscentrični premiki, v kolikor njihova geometrijska narava dobi vrednost v izračunu; v četrti vpliv zemljišča, kot so: dominantne toč-ke, gorovja, reke, gozdovi, ceste; v peti končno sredstva oskrbovanja itd.

Dobro je, da so si nekoč te elemente zamišljali ločeno, da bi prinesli jasnost v predstave in da bi že mimogrede ocenili večjo ali manjšo vrednost teh različnih razredov. Toda če bi strategijo hoteli obravnavati po teh elementih, bi bila to najnesrečnejša misel, ki bi jo lahko imeli, kajti ti elementi so večinoma v posameznih vojnih aktih raznovrstno in tesno medsebojno povezani; izgubili bi se v najbolj neživljenjsko analizo in kot v morastih sanjah bi večno zaman poskušali premostiti ta lok do pojavov dejanskega sveta. Nebesa naj obvarujejo vsakega od teh teoretikov pred takšnim početjem! Držali se bomo sveta pojavov kot celote in naše analize ne bomo gnali dlje, kot je vsakič nujno za razumevanje misli, ki jih hočemo sporočiti in ki se nam niso pojavile recimo pri spekulativnem preiskovanju, temveč skozi vtis celotnih pojavov vojne.





III. MORALNE VELIČINE


Moramo se še enkrat vrniti k predmetu, ki smo se ga dotaknili v tretjem poglavju druge knjige, kajti moralne veličine spadajo k najpomembnejšim predmetom vojne. Moralne veličine so duhovi, ki prežemajo celoten element vojne in volji, ki spravi v gibanje celotno maso sil in jih vodi, sledijo prej in z močnejšo afiniteto; z njo se takorekoč zlijejo v eno, ker je volja sama moralna veličina. Na žalost se skušajo izmakniti vsej knjižni učenosti, ker se jih ne da spraviti niti v številke niti v razrede in hočejo biti videne ali občutene.

Duh in druge moralne lastnosti vojske, vojskovodja, vlada, razpoloženje dežel, kjer se vojna vodi, moralno učinkovanje zmage ali poraza so reči, ki so na sebi zelo raznovrstne in imajo v svojem položaju do našega smotra in naših razmerij spet lahko zelo raznovrsten vpliv.

Četudi se da v knjigah o tem povedati malo ali nič, te reči vendarle spadajo k teoriji vojne umetnosti prav tako kot vse drugo, kar tvori vojno. Kajti reči moram še enkrat: to je vendar bedna filozofija, če na star način zaključi svoja pravila in načela tostran vseh moralnih veličin in če, brž ko se te pojavijo, začne šteti izjeme, ki jih s tem takorekoč znanstveno konstruira, to je, naredi za pravilo; ali če si pomaga tako, da apelira na genija, ki je vzvišen nad vsemi pravili, s čimer da v temelju razumeti, da pravila niso samo napisana za bedake, ampak morajo dejansko biti tudi sama bedasta.

Tudi če teorija vojne umetnosti ne bi dejansko mogla storiti nič drugega, kot da spomni na te predmete, da prikaže nujnost, da se moralnim veličinam in njihovi polni vrednosti podeli priznanje in se jih vzame v račun, bi svoje meje že razširila čez to kraljestvo duhov in bi z ugotavljanjem teh vidikov vnaprej obsodila vsakogar, ki bi se hotel pred njenim sodnim stolom zagovarjati zgolj s fizičnim razmerjem sil.

Toda tudi zavoljo preostalih tako imenovanih pravil teorija ne sme moralnih veličin izgnati izven svojih meja, ker se učinkovanja fizičnih sil povsem zlijejo z učinkovanji moralnih in se ne dajo kot kovinska zlitina s kemijskim procesom ločiti od njih. Pri vsakem pravilu, ki se nanaša na fizične sile, si mora teorija v duhu predstavljati delež, ki ga pri tem lahko imajo moralne veličine, če naj ne zapade v kategorične izreke, ki so enkrat preveč plašni in ozki, drugič preveč arogantni in obširni. Celo najbolj nepoduhovljene teorije morajo, ne da bi se same zavedale, pogledovati onstran v to kraljestvo duhov. In tako je tudi večina predmetov, skozi katere se v tej knjigi prebijamo, sestavljena napol iz fizičnih, napol iz moralnih vzrokov in učinkovanj, in lahko bi rekli: fizični se pojavljajo skorajda samo kot lesen ročaj, medtem ko so moralni plemenita kovina, ki so pravo, hladno brušeno orožje.

Zgodovina najbolje dokaže vrednost moralnih veličin nasploh in pokaže njihov pogosto neverjeten vpliv; in to je najplemenitejša in najsolidnejša hrana, ki jo duh vojskovodje izvleče iz nje. [...]





IV. GLAVNE MORALNE SILE


To so: talenti vojskovodje, vojaška vrlina vojske in njen ljudski duh. Kateri od teh predmetov je vreden več, ne more nihče na splošno določiti, kajti že na sebi je težko o njihovi velikosti sploh karkoli izjaviti, in še težje je velikost ene težkati nasproti velikosti druge. Najbolje je, da nobenega ne podcenimo, k čemur se človekova presoja nagiba s svojim nekoliko muhastim tekanjem sem ter tja, enkrat na to, drugič na drugo stran. Bolje je, da si za razpoznavno učinkovitost teh treh predmetov postavimo zadostna zgodovinska pričevanja.

Toda res je, da so v novejšem času prišle vojske evropskih držav precej na isto točko glede notranje veščine in izurjenosti in da se je vojskovodstvo – s filozofskem izrazom rečeno – izoblikovalo skladno z naravo stvari, in postalo pri tem neke vrste metoda, ki jo imajo skoraj vse vojske, da na uporabo posebnih sredstev umetnosti v ožjem smislu [...] ne kaže več računati niti s strani vojskovodje. Ne gre torej zanikati, da – tako kot stvari stojijo zdaj – ostaja ljudskemu duhu in navajenosti vojske na vojno toliko večja svoboda delovanja. Dolgotrajni mir bi utegnil to spet spremeniti. Ljudski duh vojske (entuziazem, fanatična vnema, vera, mnenje) se najmočneje izraža v gorski vojni, kjer je vsak, tja do zadnjega vojaka, prepuščen samemu sebi. Že zaradi tega so gorovja za oboroženo ljudstvo najboljša vojskovališča.

Umetelna veščina vojske in prekaljen pogum, ki oddelke drži skupaj, kot da bi bili uliti, najbolj pokažejo premoč v odprti ravnini.

Talent vojskovodje ima največjo svobodo delovanja na razčlenjenem, gričevnatem zemljišču. V gorovju je premalo gospodar posameznih delov, in vodenje vseh presega njegove sile; v odprti ravnini je vodenje preenostavno in ne izčrpa njegovih sil.

Po teh razpoznavnih sorodnostih bi se morali naravnavati načrti.





V. VOJAŠKA VRLINA VOJSKE


Ta se razlikuje od same hrabrosti in še bolj od navdušenja za vojno stvar. Hrabrost je seveda njena nujna sestavina, toda tako kot ta, ki je naravna dispozicija samega človeka, lahko pri vojščaku kot delu vojske nastane tudi iz navade in urjenja, zato mora imeti pri njem drugačno usmeritev kot pri navadnem človeku. Izgubiti mora nagon po nebrzdani dejavnosti in izkazovanju sile, ki je njena značilnost pri posamezniku, sama se mora podrediti zahtevam višje vrste, poslušnosti, redu, pravilu in metodi. Navdušenje za stvar daje vojaški vrlini vojske življenje in podžiga vnemo, toda ni njena nujna sestavina.

Vojna je točno določen posel (in kakorkoli splošen naj bo njegov odnos in četudi bi se z njim ukvarjali vsi za orožje sposobni možje nekega ljudstva, bi vendar ostal še vedno tak), različen in ločen od ostalih dejavnosti, ki zaposlujejo človekovo življenje. – Biti prežet od duha in bistva tega posla, v sebi uriti, prebuditi in prevzemati sile, ki morajo biti v njem dejavne, posel povsem prežeti z razumom, skozi vadbo v njem doseči gotovost in lahkoto, živeti samo zanj, iz človeka preiti v vlogo, ki nam bo v njem dodeljena: to je vojaška vrlina vojske v posamezniku.

Kakorkoli skrbno si torej zamišljamo izoblikovanega državljana poleg vojščaka v enem in istem posamezniku, kakorkoli nacionalizirane si utegnemo zamišljati vojne in kakorkoli daleč v smeri, nasprotni nekdanjim kondotjerjem: nikoli se ne bo mogla ukiniti individualnost poteka posla, in če to ni mogoče, potem ga bodo tisti, ki se z njim ukvarjajo, in kakor dolgo se z njim ukvarjajo, tudi vedno šteli za neke vrste ceh, ki v svojih pravilnikih, zakonih in navadah predvsem fiksira duhove vojne. In tako tudi dejansko bo. Torej bi pri najodločnejšem nagnjenju, da vojno opazujemo z najvišjega gledišča, ne imeli prav, če bi z omalovaževanjem gledali na cehovski duh (esprit de corps), ki mora in more biti bolj ali manj prisoten v vojski. Ta cehovski duh je v tem, kar imenujemo vojaška vrlina vojske, takorekoč vezivo med naravnimi silami, ki v njej učinkujejo. Na duh cehovstva se kristali vojaške vrline lažje vežejo.

Vojsko, ki v najbolj rušilnem ognju ohrani svoje običajne razvrstitve, ki nikoli ne prisluhne namišljenemu strahu in utemeljenemu korak za korakom odreka prostor, ponosno v občutku svojih zmag, ki tudi sredi pogube poraza ne izgubi moči za poslušnost, spoštovanje in zaupanje v svoje poveljnike, ki si je telesne sile okrepila v urjenju odrekanja in naporov kot atlet mišice, ki te napore vidi kot sredstvo za zmago, ne kot prekletstvo, ki visi nad njenimi zastavami, in ki se jo na vse te dolžnosti in vrline spomni s kratkim katekizmom ene same predstave, namreč časti njenega orožja – tako vojsko prežema vojaški duh.

Odlično se lahko bojujemo [...], ne da bi bila razvita ta vojaška vrlina; morda smo uspešni celo za čelu stalne vojske [...], ne da bi bili deležni njene odlične pomoči; torej ne smemo reči, da si uspešne vojne brez nje ni mogoče zamisliti; in na to posebej opozarjamo, da bi pojem, ki ga tukaj opredeljujemo, bolj individualizirali, da bi se predstave ne porazgubile v splošnem in se ne bi verjelo, da je vojaška vrlina na koncu edino, kar šteje. To ni tako. Vojaška vrlina vojske se pojavlja kot določena moralna potenca, ki jo lahko odmislimo, njen vpliv lahko torej ocenimo – je kot orodje, ki mu lahko izračunamo moč.

Potem ko smo jo tako označili, bomo preizkusili, kaj je mogoče povedati o njenem vplivu in o sredstvih, da si jo pridobimo.

Vojaška vrlina je za dele povsod to, kar je genij vojskovodje za celoto. Vojskovodja lahko vodi samo celoto, ne vsakega posameznega dela, in kjer dela ne more voditi, tam mora vojaški duh postati njegov vodnik. Vojskovodjo se izbere po slovesu njegovih odličnih lastnosti; odlični poveljniki velikih oddelkov po skrbnem preizkusu; toda ta preizkus popušča, čim bolj se spuščamo navzdol, in prav v tej meri smemo torej manj računati na individualne dispozicije; toda kolikor teh odpade, jih mora nadomestiti vojaš-ka vrlina. Ravno te vloge igrajo naravne lastnosti za vojno pripravljenega ljudstva: hrabrost, spretnost, utrjenost, navdušenje. Te lastnosti lahko tako nadomestijo vojaškega duha in obratno, iz česar torej sledi naslednje.

1. Vojaška vrlina je značilna samo za stalne vojske, ki jo tudi najbolj potrebujejo. Pri oboroženih ljudstvih in ljudskih vojnah jo nadomestijo naravne lastnosti, ki se tam hitreje razvijejo.

2. Stalna vojska proti stalni vojski lahko prej shaja brez nje kot pa stalna vojska proti oboroženemu ljudstvu; kajti v tem primeru so sile bolj deljene in so deli bolj prepuščeni sami sebi. Toda kjer je mogoče vojsko držati skupaj, zavzame genij vojskovodje višje mesto in nadomesti to, kar manjka duhu vojske. Nasploh postane vojaška vrlina toliko potrebnejša, čim bolj vojskovališče in druge okoliščine delajo vojno zapleteno in razpršijo sile.

Edini nauk, ki ga je mogoče potegniti iz teh resnic, je ta: da je treba, če vojski ta potenca manjka, pripraviti vojno kolikor mogoče enostavno ali svojo preventivo na drugih točkah priprave na vojno podvojiti in ne morda pričakovati od samega imena stalne vojske, kar lahko doseže le stvar sama.

Vojaška vrlina vojske je torej ena od najpomembnejših moralnih sil v vojni, in kjer je manjkala, vidimo, bodisi da jo nadomestijo druge – kot superiorna veličina vojskovodje nadomesti navdušenje ljudstva – bodisi najdemo učinkovanja, ki ne ustrezajo storjenim naporom. [...]

Ta duh lahko nastane samo iz dveh virov in ta ga lahko ustvarita samo skupno. Prvi je niz vojn in ugodnih rezultatov, drugi je pogosto do skrajnega napora prignana dejavnost vojske. Samo v tej vojščak spozna svoje sile. Čim bolj je vojskovodja navajen biti zahteven do svojih vojakov, toliko bolj je gotov, da bo zahteva izpolnjena. Vojak je prav tako ponosen na premagane težave kot na prestane nevarnosti. Samo v tleh stalne dejavnosti in napora torej uspeva ta kal; toda tudi samo na sončni svetlobi zmage. Ko je enkrat izoblikovana v močno drevo, potem se upira največjim viharjem nesreče in poraza in vsaj nekaj časa celo lenobni spokojnosti miru. Nastane lahko torej le v vojni in pod velikimi vojskovodji, toda traja lahko seveda – vsaj skozi nekaj generacij – tudi pod povprečnimi vojskovodji in v znatnih obdobjih miru.

S tem razširjenim in oplemenitenim duhom pripadnosti neke brazgotinaste, utrjene vojaške čete ne smemo primerjati samoveličanja in nečimrnosti stalne vojske, ki jo drži skupaj zgolj lepilo službenih in postrojitvenih pravil. Neka huda resnost in strogo službeno pravilo lahko vojaško vrlino enote dolgo ohranita, toda ne ustvarita je; vedno ohranita svojo vrednost, toda ne sme se ju precenjevati. Red, veščina, dobra volja, tudi določen ponos in odlično razpoloženje so lastnosti v miru vzgojene vojske, ki jih je treba ceniti, toda niso samostojne. Celota drži celoto in kot pri prehitro ohlajenem steklu ena sama razpoka razdrobi celo maso. Posebno ob prvi nesreči se najboljše razpoloženje na svetu vse prelahko spremeni v malodušje in, dejali bi, v neko vrsto širokoustenja strahu: v francoski sauve qui peut. Takšna vojska nekaj zmore samo s svojim vojskovodjem, ničesar sama od sebe. Treba jo je voditi z dvojno opreznostjo, vse dokler sila v zmagi in naporu postopoma ne doraste težki bojni opremi. Varujmo se torej, da duha vojske ne bi zamenjali z njenim razpoloženjem.





VI. DRZNOST


Kakšno mesto in vlogo zavzame drznost v dinamičnem sistemu sil, kjer stoji nasproti previdnosti in pazljivosti, smo povedali v poglavju o gotovosti uspeha, da bi s tem pokazali, da je teorija nima pravice omejevati pod pretvezo svoje zakonodajne funkcije.

Toda to plemenito silo poleta, s katerim se človekova duša dvigne nad najbolj grozeče nevarnosti, je treba v vojni obravnavati kot samostojen učinkujoči princip. In dejansko, na katerem področju bi naj imela drznost svoje državljanske pravice, če to ne bi bilo v vojni?

Od vozarja [...] navzgor do vojskovodje je najplemenitejša vrlina, pravo jeklo, ki daje orožju njegovo ostrino in njegov sijaj.

Le priznajmo si: drznost ima v vojni celo svoje posebne predpravice. Ob uspehu izračuna s prostorom, časom in velikostjo ji je treba povrh priznati še določene odstotke, ki jih vedno, ko se pokaže močnejša, potegne iz šibkosti drugih. Je torej prava ustvarjalna sila. Tega celo filozofsko ni težko dokazati. Kadarkoli drznost naleti na obotavljivost, je verjetnost uspeha nujno njena, kajti obotavljivost je že izgubljeno ravnovesje. Samo kjer naleti na preudarno previdnost, ki je – dejali bi – prav tako drzna, v vsakem primeru prav tako močna in krepka, kot je sama, mora biti na slabšem; toda to so že redki primeri. V celi trumi previdnežev je velika večina takih, ki so to iz plašnosti.

V velikem oddelku je drznost sila, ki ob odlični izoblikovanosti nikoli ne more škodovati drugim silam, ker je velik oddelek skozi okvir in strukturo bitkovne razporeditve in službe vezan na višjo voljo in ga vodi tuj uvid. Drznost je tukaj kot vzmet, ki vselej ostaja napeta samo do svoje sprožitve.

Kolikor višje se vzpenjamo med poveljniki navzgor, toliko nujnejše postane, da drznosti ob bok stopi močnejši duh, da ta ni nesmotrni, slepi sunek strasti; kajti to vedno manj zadeva lastno žrtvovanje, vedno bolj se na to navezuje ohranitev drugih in dobrobit velike celote. Kar torej pri velikem oddelku ureja službeno pravilo, ki je postalo druga narava, to mora v poveljniku urejati preudarek; in tukaj že lahko drznost posameznega delovanja zlahka postane napaka. Toda vendarle ostane lepa napaka, na katero ni treba gledati tako kot na vsako drugo. Blagor vojski, kjer se prezgodnja drznost pogosto kaže; to je bujen izrastek, toda priča rodovitnih tal. Celo na vratolomnost, tj. drznost brez vsakega smotra, ni treba gledati s podcenjevanjem; v temelju je to ista sila čudi, le brez vsakega sodelovanja duha, izražena v neke vrste strasti. Samo kjer se drznost upira poslušnosti duha, kjer s podcenjevanjem zapusti izrecno višjo voljo, tam jo je treba, ne zaradi nje same, temveč zaradi neposlušnosti, obravnavati kot nevarno zlo, kajti v vojni nič ne presega poslušnosti.

Da se ob enaki stopnji uvida v vojni tisočkrat več pokvari zaradi bojazljivosti kot zaradi drznosti, to moramo pač samo izreči, da bi bili gotovi v bralčevo pritrjevanje.

V temelju bi morala pridružitev razumnega smotra drznost lajšati, torej jo na sebi in za sebe pravzaprav zniževati; in vendar je ravno nasprotno.

Vsem silam čudi odvzame pridružitev svetle misli ali celo prevladovanje duha velik del njihovih moči. Zato bo drznost vedno redkejša, čim višje se vzpenjamo po stopnjah; kajti četudi uvid in razum ne bi smela rasti s temi stopnjami, se vendar poveljnikom na njihovih različnih položajih od zunaj vsiljujejo objektivne veličine, razmerja in oziri toliko in tako močno, da jih to ravno samo še toliko bolj obremenjuje, čim manj je to njihov lastni uvid. [...]

Pri tistih motivih za drzno delovanje, ki izvirajo iz potrebe in nujnosti, se to mora poznati. Ta nujnost ima svoje stopnje. Če je očitna, bo akterja pri zasledovanju njegovega cilja pognala med velike nevarnosti, da bi se izmuznil prav tako velikim nevarnostim; tako lahko občudujemo samo še odločnost, ki pa še ima svojo vrednost. [...] Četudi je strategija le področje vojskovodje ali poveljnikov na najvišjih položajih, tako vendarle drznost vseh ostalih pripadnikov vojske prav tako ni irelevanten predmet, kot to niso njene druge vojaške vrline. Z vojsko, ki je izšla iz drznega ljudstva, ki je vedno gojilo duha drznosti, se je mogoče lotiti drugih reči kot z ljudstvom, ki je to vojaško vrlino odtujilo; zato smo isto mislili tudi za vojsko. Toda naš čisto pravi predmet je drznost vojskovodje, in vendar o tem ne moremo povedati veliko, potem ko smo po našem najboljšem vedenju to vojaško vrlino označili na splošno. Čim višje se povzpnemo po poveljniških položajih, toliko bolj duh, razum in uvid prevladujejo v dejavnosti, toliko bolj je torej drznost, ki je lastnost čudi, potisnjena nazaj, in zato jo tako redko najdemo na najvišjih položajih; toda potem je toliko bolj tudi vredna občudovanja. Drznost, ki jo vodi dominantni duh, je pečat junaka; ta drznost ni v tveganju proti naravi reči, v nerodni kršitvi zakona verjetnosti, temveč v krepki podpori tistemu viš-jemu računu, ki ga je genij, takt presoje, bliskovito in le napol zavedno preletel, ko se je odločal. Čim bolj drznost podžiga duha in uvid, toliko dlje lahko ta poletita, toliko obširnejši postane pogled, toliko pravilnejši rezultat; toda kajpada vedno samo v tem smislu, da z večjimi smotri ostanejo povezane tudi večje nevarnosti. Navaden človek, da ne govorimo o šibkem in neodločnem, pride kvečjemu v umišljenem delovanju v svoji sobi, oddaljen od nevarnosti in odgovornosti, do pravilnega rezultata, kolikor je namreč tak brez žive izkušnje možen. Toda če se mu povsod približuje nevarnost in odgovornost, izgubi pregled, in če bi mu ta morda ostal zaradi vpliva drugih, potem bi bil ob odločenost, ker tu nihče drug ne more pomagati.

Zato smo torej prepričani, da si brez drznosti ni mogoče zamisliti nobenega odličnega vojskovodje, to je, da takšen ne more nikoli nastati iz človeka, ki mu ta sila čudi ni bila prirojena, in ki jo imamo torej za prvi pogoj takšne kariere. Koliko od te prirojene sile, ki sta jo naprej izoblikovali in modificirali vzgoja in ostalo življenje, preostane potem, ko je mož dosegel visok položaj, je drugo vprašanje. Čim večja je še ta sila, toliko močnejši je genijev zamah peruti, toliko višji let. Tveganje postane vedno večje, toda cilj raste z njim. Ali se linije iztečejo v oddaljeno nujnost in od tam dobivajo svojo usmeritev ali se vlečejo proti zaključnemu zidaku stavbe, ki jo je zarisalo častihlepje, ali ukrepa Friderik ali Aleksander, to je za kritično opazovanje precej vseeno. Ko drugo bolj vznemirja fantazijo, ker je še drznejše, tako prvo bolj zadovoljuje razum, ker ima več notranje nujnosti. [...]

Duh drznosti je lahko v neki vojski doma, bodisi ker je v ljudeh, bodisi ker se je porodil v uspešni vojni pod drznimi poveljniki; toda v tem primeru bo na začetku manjkal. [...]

Samo če se značaj ljudstva in navajenost na vojno stalno medsebojno podpirata, lahko ljudstvo upa na trden status v političnem svetu.





VII. VZTRAJNOST


V vojni se reči bolj kot kjerkoli drugje v svetu zgodijo drugače, kot so bile zamišljene, in so od blizu videti drugače kot iz daljave. S kakšno spokojnostjo lahko stavbenik gleda dvigovanje svojega dela in vidi vraščanje svoje risbe. Zdravnik, četudi je veliko bolj prepuščen neraziskanim učinkovanjem in naključjem kot stavbenik, vendarle točno pozna učinkovanja in oblike svojih sredstev. V vojni se poveljnik velike celote nahaja v stalnih valovih napačnih in pravih poročil: o napakah, ki so storjene iz strahu, iz malomarnosti, iz prenagljenosti; o upornostih, ki so mu prikazane s pravega ali napačnega vidika, pravega ali napačnega občutka dolžnosti, lenosti ali izčrpanosti; o naključjih, na katere noben človek ni pomislil. Skratka, prepuščen je stotisočim vtisom, ki jih ima večina zaskrbljujočo, prav redki ohrabrujočo tendenco. Dolgo vojno izkustvo daje takt, da se vrednost teh posameznih pojavov hitro oceni, da se jim visok pogum in notranja jakost upirata kot skala pljuskanju valov. Kdor bi hotel popustiti tem vtisom, ne bi izpeljal nobenega od svojih podvigov, in zato je vztrajnost v sprejeti nakani, dokler proti temu ne nastopijo najodločnejši razlogi, zelo nujna protiutež. – Nadalje ni v vojni skoraj nobenega proslavljenega podviga, ki ne bi bil povezan z neskončnim naporom, trudom in stisko, in če je tu šibkost fizičnega in duhovnega človeka vedno pripravljena na popuščanje, potem lahko do cilja spet vodi samo velika sila volje, ki se oznanja v vzdržljivosti, ki jo občudujejo sedanji in prihodnji rodovi.





VIII. ŠTEVILČNA PREMOČ


številčna premoč je tako v taktiki kot v strategiji najsplošnejši princip zmage in jo moramo najprej opazovati v tej splošnosti, za kar si dovoljujemo naslednje razvijanje.

Strategija določa točko, kje se bo, čas, ko se bo, in bojne sile, s katerimi se bo bojevalo; torej ima s to trojno določitvijo zelo bistven vpliv na izid spopada. Ko je taktika spopad izbojevala, je uspeh tukaj; naj je zdaj zmaga ali poraz, ga strategija uporabi za tisto, kar se z njim glede na smoter vojne da narediti. Ta smoter vojne je seveda zelo pogosto bolj oddaljen in v redkih primerih čisto bližnji smoter. Vrsta drugih smotrov mu je podrejena kot sredstvo. Ti smotri, ki so hkrati sredstva za višje smotre, so pri uporabi lahko vsakovrstni; celo zadnji smoter, cilj cele vojne, je v skoraj vsaki vojni drugačen. [...]

Tudi tiste reči, s katerimi ima strategija vpliv na izid spopada, s tem ko jih določi [...], niso tako enostavne, da bi se jih lahko zaobjelo z enim samim opazovanjem. Ko strategija določa čas, kraj in sile, lahko to pri uporabi stori na vsakovrsten način, od katerih vsak pogojuje spopad tako glede na njegov izid kot tudi glede na njegov uspeh. [...] Če spopadu tako odstranimo vse modifikacije, ki jih lahko dobi glede na svojo določitev, in okoliščine, iz katerih izhaja, končno abstrahiramo od vrednosti enot, ker je to nekaj danega, potem ostane le še goli pojem spopada, to je, preostane brezoblični boj, pri katerem ne ločujemo ničesar drugega več kot število borcev.

To število bo torej določilo zmago. Že iz količine abstrakcij, ki jih moramo narediti, da bi prišli do te točke, sledi, da je številčna premoč v spopadu samo eden od dejavnikov, ki tvorijo zmago, da torej s številčno premočjo še zdaleč ni dobljeno vse ali vsaj ne bistveno, da je s tem morda doseženo še zelo malo, kakor so soudeležene okoliščine pač takšne ali drugačne.

Toda premoč ima stopnje, lahko si jo zamišljamo dvakrat, trikrat, štirikrat tako veliko itd., in vsak dojame, da mora ob tem stopnjevanju obvladati vse drugo.

V tej zvezi je treba priznati, da je številčna premoč najpomembnejši dejavnik v rezultatu spopada, samo mora biti zadosti velika, da bi s preostalimi soudeleženimi okoliščinami ohranila ravnovesje. Neposredna posledica tega je, da je treba po možnosti največje število enot spraviti v spopad na odločilni točki.

Naj te enote potem zadoščajo ali ne, s te strani je bilo storjeno vse, kar so sredstva dopuščala. To je prvo načelo v strategiji. Tako na splošno kot je tukaj izrečeno, bi bilo načelo prav tako primerno za Grke in Perzijce ali za Angleže in Marate kot za Francoze in Nemce. Toda pogled moramo usmeriti na naša evropska vojna razmerja, da bi si pri tem lahko zamišljali nekaj določnejšega.

Tukaj so vojske v oborožitvi, organizaciji in izurjenosti vsake vrste druga drugi veliko bolj podobne; obstaja samo še izmenoma razlika v vojaški vrlini vojske in talentu vojskovodje. [...]

Iz tega pač izhaja, da v današnji Evropi najbolj talentirani vojskovodja zelo težko iztrga zmago dvakrat številnejši sovražni sili; če vidimo položiti v skledo na tehtnici takšno utež: dvakratna bojna sila proti največjemu vojskovodji, ne smemo dvomiti, da bo v običajnih primerih pri velikih in majhnih spopadih zadoščala znatna premoč, ki ji ni treba preseči dvakratnega, da podeli zmago, kakorkoli neugodne so morda tudi druge okoliščine. Kajpada si lahko zamislimo neki prelaz, kjer tudi desetkratne sile ne bi zadoščale za premaganje; toda v takšnem primeru o spopadu sploh ne moremo več govoriti.

Menimo torej, da je ravno v naših razmerah – kot tudi v vseh podobnih – jakost na odločilni točki zelo bistvena in da je ta predmet v splošnosti primerov naravnost najpomembnejši med vsemi. Jakost na določeni točki je odvisna od absolutne jakosti vojske in od spretnosti pri uporabi.

Prvo pravilo bi torej bilo: z vojsko iti na bojišče tako močan, kot je mogoče. To zveni prav kot puhlica in vendar dejansko ni. [...]

Če obstaja prepričanje, da je mogoče z znatno nadmočjo izsiliti vse mogoče, prav prodreti skozi, potem je gotovo, da to jasno prepričanje učinkuje na priprave na vojno z namenom, da bi nastopili s toliko silami, kot je vedno le mogoče, in bodisi sami prevladali bodisi se vsaj zavarovali pred sovražnikovo prevlado. Toliko o absolutni sili, s katero se naj vojskuje. Mero te absolutne sile določi vlada, in četudi se s to določitvijo že začne prava vojna dejavnost in je ta določitev njen čisto bistveni strateški del, mora vendarle v večini primerov vojskovodja, ki naj vodi to bojno silo v vojni, njeno absolutno jakost opazovati kot nekaj danega, bodisi ker ni bil udeležen pri njeni določitvi, bodisi ker okoliščine prepre-čujejo, da bi ji dal zadovoljivo dimenzijo.

Preostane torej samo, da se s spretno uporabo tudi tam, kjer absolutna prevlada ni bila dosežena, doseže relativna na odločilni točki.

Najbolj bistven se tu zdi izračun prostora in časa, in to je bil povod, da se je v strategiji ta predmet opazovalo kot skoraj vseobsežen za vso uporabo bojnih sil. Da, šlo se je tako daleč, da se je v strategiji in taktiki velikim vojskovodjem pripisovalo posebej za to ustvarjen notranji organ. Toda to primerjanje prostora in časa, pa četudi je povsod temeljno in takorekoč vsakdanji kruh strategije, ni niti najtežavnejše niti najodločilnejše.

Če vojno zgodovino preletimo z nepristranskim pogledom, potem bomo videli, da so primeri, ko bi napake v takšnem izračunu dejansko bile vzrok znatnejših izgub, vsaj v strategiji skrajno redki. Toda če mora pojem pripravne kombinacije prostora in časa predstavljati vse primere, kjer je odločen in dejaven vojskovodja s hitrimi pohodi z eno in isto vojsko potolkel več svojih nasprotnikov, [...] si tako nekoristno zapletemo konvencionalni jezik. Za jasnost in plodnost predstav je potrebno reči vedno imenovati z njihovim pravim imenom.

Prava presoja svojih nasprotnikov [...], tveganje, da pustijo njim nasproti stati samo neznatne bojne sile, energija pospešenih pohodov, predrznost hitrih napadov, povečana dejavnost, ki jo velike duše pridobijo v trenutku nevarnosti, to so razlogi za takšne zmage – in kaj imajo ti razlogi opraviti s sposobnostjo, da se pravilno primerjata dve tako enostavni reči, kot sta prostor in čas! [...]

Veliko pogosteje ima relativna premoč, tj. spretno vodenje moč-nejših bojnih sil na odločilni točki, svoj temelj v pravilni presoji teh točk in ustreznem usmerjanju, ki ga sile s tem dobijo že v osnovi, v odločenosti, ki je nujna, da se nepomembno opusti v dobro pomembnega, to je, da svoje sile v pretežni meri ohrani združene. [...]

Menimo, da smo s tem številčni premoči povrnili pomembnost, ki ji gre; treba jo je opazovati kot osnovno idejo, jo povsod iskati najprej in po možnosti. Če bi jo pa zato imeli za nujni pogoj zmage, bi bilo to popolno nerazumevanje našega razvijanja; nasprotno, v tem rezultatu ni nič drugega kot vrednost, ki se mora pripisovati jakosti bojnih sil v spopadu. Čim večja je jakost, bolj je zadoščeno načelu in samo pogled na celoto razmerij odloči, ali se je zaradi manjkajočih bojnih sil dovoljeno spopadu izogniti ali ne.





IX. PRESENEČENJE


Že iz predmeta prejšnjega poglavja, splošnega stremljenja po relativni premoči, sledi drugačno stremljenje, ki mora zato biti prav tako splošno: to je presenečenje sovražnika. Bolj ali manj je temelj za vsa delovanja, kajti brez njega si premoči na odločilni točki pravzaprav ne moremo zamisliti.

Presenečenje torej postane sredstvo za premoč, toda razen tega ga je treba imeti tudi za samostojen princip – namreč zaradi njegovega duhovnega učinkovanja. Kjer se posreči v večji meri, so posledice zmeda in zlomljen pogum pri nasprotniku; in kako to pomnoži uspeh, o tem je dovolj velikih in malih primerov. Tukaj torej ne govorimo o pravem naskoku, ki spada k napadu, temveč o stremljenju, da bi s svojimi ukrepi nasploh, posebno pa s porazdelitvijo sil presenetili nasprotnika; to stremljenje si prav tako lahko zamislimo pri obrambi in je posebno v taktični obrambi zelo bistveno. Rečemo: presenečenje je brez izjeme temelj vseh delovanj, le da v zelo različnih stopnjah glede na naravo podviga in ostalih okoliščin.

Že pri lastnostih vojske, vojskovodje, celo pri deželni vladi se začne to razlikovanje.

Skrivnost in hitrost sta obe dejavnika tega produkta in obe predpostavljata pri vladi in pri vojskovodji veliko energijo, pri vojski pa veliko resnost službe. Z mehkužnostjo in ohlapnimi načeli je zaman računati na presenečenje. Toda naj je to stremljenje še tako splošno, celo še tako neobhodno potrebno in še tako resnično, da ne bo nikoli ostalo povsem brez učinka, je vendarle prav tako resnično, da to redko izvrstno uspe in da je to v naravi stvari. Napačno bi si torej predstavljali, če bi verjeli, da je zlasti s tem sredstvom mogoče v vojni veliko doseči. Kot ideja nas tako zelo pritegne, v izvedbi pa večinoma zastane v trenju celega stroja.

V taktiki je presenečenje veliko bolj doma iz povsem naravnega vzroka, ker so vsi časi in prostori manjši. V strategiji bo torej presenečenje toliko bolj mogoče, kolikor so ukrepi bližje področju taktike, in toliko težje, čim bolj se približujejo področju politike.

Priprave za vojno navadno vzamejo več mesecev, kopičenje vojske na njenih glavnih točkah postavitve zahteva večinoma objekte za skladišča in depoje in precejšnje pohode, ki jim je mogoče zadosti zgodaj uganiti smer.

Zato je skrajno redko, da neka država drugo preseneti z vojno ali na veliko preseneti s smerjo svojih sil. [...] Nasprotno je pri rečeh, ki se lahko zgodijo od enega do drugega dne, presenečenje veliko bolj predstavljivo in zato potem pogosto tudi ni težko sovražniku iztrgati pohod in s tem položaj, točko na zemljišču, pot itd. Samo jasno je, da kar presenečenje na tej strani pridobi pri lahkosti, izgubi pri svoji učinkovitosti, kot se tudi ta vedno veča v obratni smeri. Kdor tu meni, da je na takšno presenečenje v majhnih ukrepih pogosto mogoče navezati veliko, npr. zmago v bitki, odvzem pomembnega skladišča, ta je prepričan v nekaj, kar je vsekakor zelo predstavljivo, česar pa zgodovina ne potrjuje; kajti v celoti je zelo malo primerov, kjer bi iz takšnih presenečenj izšlo nekaj velikega, iz česar bi najbrž imeli pravico sklepati na težave, ki so v stvari sami. [...]

Presenečenje z velikim uspehom torej tudi na tem področju ne izhaja iz same dejavnosti, sile in odločnosti vodenja; podpirati ga morajo druge okoliščine. Toda tega uspeha nikakor nočemo zanikati, temveč ga hočemo samo navezati na nujnost ugodnih pogojev, ki jih potem kajpada ni mogoče tako pogosto najti in ki jih akter redko lahko porodi. [...]

Tudi na višjem in najvišjem področju strategije je nekaj primerov usodnih presenečenj. [...] Toda takšnih pojavov je v zgodovini zelo malo, če namreč s tem ne zamenjujemo primerov, ko neka država zaradi pomanjkanja dejavnosti in energije [...] svojih priprav ne dokonča.

Zdaj se vrne še opazka, ki se nanaša na srčiko stvari. Preseneti lahko namreč samo tisti, ki drugemu postavlja zakon; zakon postavlja tisti, ki ima prav. Če nasprotnika presenetimo z napačnim ukrepom, bomo morda namesto dobrih posledic morali prenašati grob povratni udarec; v vsakem primeru se nasprotniku ni treba veliko brigati za naše presenečenje, če ob naši napaki iznajde sredstva za preprečitev zla. Ker napad v sebi sklene veliko več pozitivnih delovanj kot obramba, tako je tudi presenečenje vsekakor bolj na mestu napadalca, toda nikakor ne izključno tam, kakor bomo to videli pozneje. Obojestranska presenečenja napadalca in branilca se torej lahko zoperstavijo, in potem bi moral ohraniti svoj prav tisti, ki je najbolje zadel žebljico na glavico.

Tako bi moralo biti; toda praktično življenje se te linije tudi ne drži tako točno, in sicer iz enostavnega vzroka. Duhovna učinkovanja, ki jih s seboj nosi presenečenje, pogosto naredijo za tistega, ki je deležen njihove pomoči, najslabšo stvar za dobro in drugemu ne pustijo priti do poštenega odločanja; tukaj bolj kot kjerkoli drugje nimamo v mislih zgolj višjih poveljnikov, temveč vsakega posameznega, ker ima učinkovanje presenečenja to posebnost, da silno razrahlja vezi enotnosti, tako da pri tem zlahka pride na dan individualnost vsakega poveljnika.

Veliko je tukaj odvisno od splošnega razmerja, v katerem sta obe strani druga do druge. Če je ena stran že zaradi splošne moralne prevlade sposobna jemati pogum in prehitevati drugo stran, potem se bo lahko tudi presenečenja posluževala z več uspeha in obirala dobre sadove celo tam, kjer bi pravzaprav morala propasti.





X. ZVIJAČA


Zvijača predpostavlja skrito namero in je torej nasprotna odkritemu, preprostemu, tj. neposrednemu ravnanju, tako kakor je šala v nasprotju z neposrednim dokazom. Zato nima s sredstvi pregovarjanja, interesa, nasilja ničesar skupnega, toda veliko s prevaro, ker ta svoje namere ravno tako skriva. Celo sama je prevara, ko je v celoti dokončana, toda vendarle se razlikuje od tega, kar se nasploh tako imenuje, in sicer s tem, da neposredno ne prelomi besede. Zvijačnež prepusti tistemu, ki ga hoče prevarati, da sam zagreši zmote razuma; ko se te nazadnje zlijejo v eno učinkovanje, nenadoma pred njegovimi očmi spremenijo bistvo reči. Zato lahko rečemo: tako kot je šala rokohitrstvo z idejami in predstavami, tako je zvijača rokohitrstvo z dogajanji. [...] Toda kakor zelo je v določeni meri čutiti potrebo, da se gleda akterje v vojni, kako prekašajo drug drugega v prekanjeni dejavnosti, spretnosti in zvijači, tako je vendar treba priznati, da se te lastnosti v zgodovini malo kažejo in so se redko lahko prebile iz mnoštva razmerij in okoliščin.

Razlog za to je dovolj očiten in je skoraj isti kot za predmet prejš-njega poglavja.

Strategija ne pozna nobene druge dejavnosti kot razporeditev spopadov z ukrepi, ki se na to nanašajo. Ne pozna, tako kot ostalo življenje, delovanj, ki obstajajo v golih besedah, tj. v izjavah, pojasnitvah itd. Teh, ki ne stanejo veliko, so pa odlična za to, da z njimi zvijačnež zavaja.

Kar obstaja v vojni podobnega: zgolj navidezno dani načrti in ukazi, namerno prinašanje napačnih poročil sovražniku itd., ima za strateško polje navadno tako šibek učinek, da je to mogoče opazovati le ob posameznih priložnostih, ki se ponujajo same od sebe, torej ne kot svobodne dejavnosti, ki bi izhajale iz akterja.

Toda da se takšna delovanja – kot je razporeditev za spopade – izpeljejo tako daleč, da naredijo vtis na sovražnika, že zahteva znatno porabo časa in sil, in sicer toliko več, čim večji je predmet. Ker se teh navadno za to noče dati, imajo v strategiji maloštevilne od tako imenovanih demonstracij nameravani učinek. Dejansko je nevarno na daljši čas uporabiti znatne sile zgolj za videz, ker vedno ostaja nevarnost, da se to dogaja zaman, in te sile potem manjkajo na odločilnem kraju.

To trezno resnico akter v vojni vedno začuti in zato ga mine veselje do igre zvite gibljivosti. Suha resnost nujnosti se večinoma tako vsiljuje v neposredno ukrepanje, da za tisto igro ni več prostora. Z eno besedo: figuram na strateški šahovnici manjka gibljivost, ki je element zvijače in prekanjenosti.

Sklep, ki ga potegnemo, je: da je pravilen in točen pogled nujnejša in koristnejša lastnost vojskovodje, kot je to zvijača, dasiravno tudi ta ničesar ne pokvari, če ne vztraja na stroške nujnejših lastnosti čudi, kar se kajpada le prepogosto primeri.

Toda čim šibkejše postanejo sile, ki so podrejene strateškemu vodenju, toliko bolj bo to odprto za zvijačo, tako da se bo čisto šibkemu in majhnemu, ki mu ne zadošča več nobena previdnost, nobena modrost, na točki, kjer se zdi, da ga je zapustila vsa umetnost, ponudila zvijača kot njegova zadnja pomoč. Čim bolj brezizhodna je njegova situacija, čim bolj se vse zgrinja v en sam obupa poln udarec, toliko voljneje se njegova drznost umika zvijači. Ko opustita vsako nadaljnjo preračunljivost, ko se osvobodita vsakega kasnejšega povračila, lahko drznost in zvijača druga drugo stopnjujeta in tako združita neznaten sij upanja na eno samo točko, v en sam žarek, ki morda še utegne vžgati.





XI. KONCENTRACIJA SIL V PROSTORU


Najboljša strategija je: vedno biti zelo močan, najprej nasploh in nato na odločilni točki. Zato ne obstaja razen napora, ki ustvarja sile in ki ne izhaja vedno iz vojskovodje, noben višji in enostavnejši zakon za strategijo kot to: imeti svoje sile koncentrirane. – Nič se ne sme ločiti od glavnine, česar ne zahteva nujni smoter. Tega kriterija se držimo in ga imamo za zanesljivega vodnika. Kaj so lahko razumni vzroki za delitev sil, bomo spoznali postopoma. Potem bomo tudi videli, da to načelo ne more v vsaki vojni imeti istih splošnih posledic, temveč da se te spreminjajo glede na smoter in sredstvo.

Zveni neverjetno in vendarle se je stokrat zgodilo, da so bile bojne sile deljene in ločene zgolj zaradi nejasnega občutka tradicionalne manire, ne da bi se jasno vedelo, zakaj. Če priznamo združevanje vseh bojnih sil kot normo in vsako ločitev in delitev kot odmik, ki mora biti motiviran, potem se ne samo povsem izognemo tej neumnosti, temveč tudi zapremo dostop marsikateremu napač-nemu razlogu delitve.





XII. ZDRUŽEVANJE SIL V ČASU


[...] Vojna je udar enih nasprotnih sil na druge, iz česar sledi samo po sebi, da močnejša drugo ne samo uniči, temveč jo v svojem gibanju potegne s seboj. To v temelju ne dopušča nobenega trajnega (postopnega) učinkovanja sil, temveč mora istočasna uporaba vseh za udar določenih sil nastopati kot prazakon vojne.

Tako je to tudi dejansko, toda samo tako daleč, kot je boj tudi dejansko podoben mehaničnim udarcem; toda kjer obstaja v stalnem medsebojnem učinkovanju uničujočih sil, tam si je vsekakor mogoče zamisliti trajno učinkovanje sil. [...] Kar hočemo tukaj razpoznati, je to: če v taktiki bojne sile utrpijo slabitev že zaradi samega trajanja dejanske uporabe, čas se torej pojavlja kot faktor v produktu, se to v strategiji ne dogaja na bistven način. Rušilna učinkovanja, ki jih izvaja čas na bojne sile tudi v strategiji, delno omili njihova množina, delno se jih nadoknadi na drug način; in zato v strategiji ne more biti namere, da bi čas zaradi njega samega naredili za svojega zaveznika, tako da bi sile uporabili postopoma.

Rečemo zaradi njega samega, kajti vrednost, ki jo ima lahko čas zaradi drugih okoliščin, ki jih povzroča [...], za obe strani in jo celo nujno mora imeti, je nekaj povsem drugega; še malo ni irelevantna ali nepomembna in bo predmet drugih opazovanj.

Zakon, ki smo ga poskušali razvijati, je torej ta: vse sile, ki so za strateški smoter določene in razpoložljive, je treba nato uporabiti istočasno, in ta uporaba bo toliko popolnejša, čim bolj se vse strne v en akt in en trenutek.

Toda zato v strategiji vendarle obstaja stopnjevan trud in trajno učinkovanje, in to je mogoče toliko manj prezreti, ker je poglavitno sredstvo končnega uspeha, namreč stalno razvijanje novih sil. Tudi to je predmet nekega drugega poglavja in ga tu omenjamo zgolj zato, da bi preprečili bralcu imeti pred očmi nekaj, o čemer sploh ne govorimo.

Lotimo se sedaj predmeta, ki je v bližnjem sorodstvu z našim dosedanjim opazovanjem; šele z njegovim določanjem je mogoče popolnoma osvetliti celoto – mislimo na strateško rezervo.





XIII. STRATEŠKA REZERVA


Rezerva ima dvojno določenost, ki se ju da drugo od druge dobro razlikovati, namreč: prvič, podaljšanje in obnavljanje boja, in drugič, uporaba ob nepredvidenih primerih. Prva določitev predpostavlja korist od postopne uporabe sile in se zato v strategiji ne more pojaviti. Primeri, kjer se neki korpus pošlje proti neki točki, ki je na tem, da je obvladana, se očitno uvrščajo v kategorijo druge določitve, ker odpor, ki ga je tukaj treba nuditi, ni bil dovolj predviden. Toda korpus, ki je določen samo za golo podaljšanje boja in v ta namen umaknjen, bi bil postavljen samo izven dosega ognja, bil bi podrejen in dodeljen poveljniku v spopadu, zatorej bi bil taktična in nikakršna strateška rezerva.

Toda potreba imeti pripravljeno silo za nepredvidene primere se lahko pojavi tudi v strategiji in zato lahko obstaja tudi strateška rezerva: toda samo tam, kjer so nepredvideni primeri predstavljivi. [...]

Bistveni pogoj strateškega vodenja je torej ta, da se v sorazmerju z negotovostjo bojne sile zadrži v zaledju za kasnejšo uporabo.

Pri obrambi nasploh, posebej pa pri obrambi določenih odsekov tal, kot so reke, gorovja itd., se to – kot je znano – dogaja neprestano. Toda ta negotovost upada, čim dlje se strateška dejavnost oddaljuje od taktične, in skoraj povsem preneha v tistih njenih področjih, kjer ta meji na politiko.

Kam vodi sovražnik svoje kolone za bitko, se lahko spozna samo z ogledom; kje bo prekoračil reko, iz nekaj priprav, ki se naznanijo tik pred tem; na kateri strani bo napadel našo državo, to navadno razglašajo že vsi časopisi, še preden pade strel iz pištole. Čim obsežnejši so ukrepi, toliko manj je mogoče z njimi presenetiti. Časi in prostori so tako veliki, razmerja, iz katerih izhaja delovanje, tako znana in malo spremenljiva, da se rezultat bodisi lahko izve zadosti zgodaj bodisi se ga lahko z gotovostjo razišče. [...]

Toda točke, kjer ideja strateške rezerve začne postajati protislovna, ni težko določiti; leži v glavni odločitvi. Uporaba vseh sil mora biti znotraj glavne odločitve in vsaka rezerva (pripravljene bojne sile), ki bi morala biti uporabljena šele po tej odločitvi, je nesmiselna.

Če ima torej taktika v svoji rezervi sredstva, da se ne le zoperstavi nepredvidenim razporeditvam sovražnika, temveč tudi ponovno nadoknadi nikoli predvidevan uspeh spopada tam, kjer je neugoden, potem se mora strategija, vsaj kar se tiče glavne odločitve, temu sredstvu odpovedati; pomanjkljivosti, ki se pojavijo na eni točki, lahko praviloma nadoknadi samo s prednostmi, ki jih dobi na drugi, in v redkih primerih s tem, ko sile premesti z ene točke na drugo; toda nikoli se ne more in ne sme domisliti, da bi se takšni pomanjkljivosti zoperstavila vnaprej s silo, ki je umaknjena v zaledje. [...]





XIV. EKONOMIJA SIL


Pot preudarkov, kot smo dejali, se lahko zaradi načel in pogledov le redko zoži do gole linije. Vedno ostane določena svoboda delovanja. Toda tako je v vseh praktičnih umetnostih življenja. [...] Akter se torej mora enkrat prepustiti prefinjenemu taktu presoje, ki izhajajoč iz naravne bistroumnosti in izoblikovan s premišljevanjem skoraj nezavedno zadene pravo; drugič mora zakon poenostaviti za izstopajoča obeležja, ki tvorijo njegova pravila, tretjič mora uvedena metoda postati palica, na katero se opira.

Mislimo, da je takšno poenostavljeno obeležje, tak prijem duha vidik, da stalno pazimo na sodelovanje vseh sil, ali z drugimi besedami rečeno, vedno in zmeraj imamo na očeh, da noben njihov del ni brezdelen. Kdor ima sile tam, kjer jih sovražnik ne zaposli v zadostni meri, kdor pusti del svojih sil marširati, to je, jih pušča brezdelne, medtem ko sovražnikove sile tolčejo, ta slabo gospodari s svojimi silami. V tem smislu je zapravljanje sil celo slabše kot njihova nesmotrna uporaba. Če je enkrat že treba ukrepati, potem je prva potreba, da ukrepajo vsi deli, ker tudi najbolj nesmotrna dejavnost vendarle zaposli in potolče del sovražnikovih sil, medtem ko so povsem brezdelne sile za ta čas povsem nevtralizirane. [...]





XV. GEOMETRIJSKI ELEMENT (Izvleček)


V taktiki se čas in prostor hitro vrneta na svojo absolutno najmanjšo vrednost. Če je sovražnikova enota neko enoto oklenila na boku in v hrbet, potem kmalu pride do točke, ko tej sploh ne ostane nobena umičnica več; takšna situacija je blizu absolutni nezmožnosti za nadaljevanje spopada, iz nje se mora torej osvoboditi ali jo preprečiti. To že v osnovi daje vsem tako namerjenim kombinacijam veliko učinkovitost, in ta je večidel izpolnjena s skrbmi, ki jih te povzročajo nasprotniku s svojimi posledicami. Zato je geometrijska postavitev bojnih sil tako bistven faktor v produktu. [...]

V strategiji [...] je učinkovanje takšnih kombinacij, tj. geometrijskega elementa, mnogo manjše in zato ima veliko večji učinek to, kar je bilo medtem dejansko doseženo na neki točki. Ta prednost ima čas pokazati svoj polni učinek, še preden bi ga v tem zmotile ali celo uničile nasprotne bojazni. Zato se ne bojimo imeti za čisto resnico, da je v strategiji vse bolj odvisno od števila in obsega zmagovitih spopadov kakor pa od oblike velikih potez, v katerih so povezani.





XVI. O ZASTOJU V VOJNEM AKTU


Če imamo vojno za akt obojestranskega uničevanja, potem si moramo obe strani nujno zamišljati kot na splošno napredujoči strani, toda hkrati si je treba, kar zadeva vsakokratni trenutek, skoraj prav tako nujno eno stran zamišljati v pričakovanju in drugo v napredovanju, kajti okoliščine ne bodo na obeh straneh popolnoma enake ali ostale popolnoma enake. [...]

Tako je po tem načinu predstave zastoj v vojnem aktu, strogo vzeto, protislovje z naravo stvari, ker morata obe vojski kot dva sovražna elementa nenehno druga drugo uničevati, tako kot ogenj in voda. [...] Vojni akt bi se torej moral kot navita ura odvijati v stalnem gibanju. Toda naj je narava vojne še tako divja, je vendarle priklenjena na verigo človeških slabosti, in nikogar ne bo osupnilo protislovje, ki se kaže tukaj, da namreč človek išče in ustvarja nevarnost, ki se je pravzaprav boji. [...]

V plamenečem elementu vojne navadne narave očitno postanejo bolj težavne, vzpodbude morajo torej biti močnejše in večkratne, če naj gibanje postane trajno. Redko zadošča gola predstava o smotru oborožitve, da bi se ta teža obvladala; in če na čelu ni vojaškega podjetnega duha, ki se v vojni – tako kot riba v vodi – počuti v svojem elementu, ali če od zgoraj ne pritiska velika odgovornost, potem bo zastajanje spadalo na dnevni red in napredovanje med izjeme. [...]

Tako skrbna modrost in strah pred vse preveliko nevarnostjo najdeta sredi same vojne umetnosti udobna stališča, da se uveljavita in krotita elementarno silovitost vojne. [...] Te reči lahko napredujejo do tolikšnega pretežnega vpliva, da naredijo vojno za polovično reč. Pogosto vojne niso nič več kot oborožena nevtralnost ali grozilni položaj v podporo pogajanjem [...] ali neprijetna zavezniška obveznost, ki se jo izpolni kolikor mogoče pičlo. [...]

Kljub temu tudi v tem vojskovanju obstaja modrost; da, morda je njena igra tukaj bolj raznolika in bolj obširna kot v drugih. [...] Kjer velike sile, velike strasti manjkajo, je spretni modrosti kajpada lažje pokazati svojo igro; toda ali ni vodenje velikih sil, krmarjenje v viharju in valovih sama na sebi višja dejavnost duha? Ali torej te umetnosti mečevanja drugo vojskovanje ne obsega in se nanjo ne opira? [...] Saj ta lahko obstaja samo ob tihem pogoju, da nasprotnik tega ne dela bolje. In ali vemo, kako dolgo bo ta pogoj izpolnjen? [...] Gorje vladi, ki s polovično politiko in priklenjeno vojno umetnostjo naleti na nasprotnika, ki kot surovi element ne pozna nobenih drugih zakonov kot zakone svoje imanentne sile! Potem vsako pomanjkanje dejavnosti in napora postane na tehtnici utež v skledi nasprotnika; potem ni tako lahko, da bi sabljaški položaj spremenili v atletski položaj, in pogosto zadošča majhen sunek, da celoto vrže po tleh.

Iz vseh navedenih vzrokov izhaja, da se vojni akt nekega vojnega pohoda ne nadaljuje v kontinuiranem gibanju, temveč sunkovito in da torej med posameznimi krvavimi dogajanji nastopi čas opazovanja, v katerem sta obe strani v obrambi, kot tudi, da navadno višji smoter pri eni strani pusti prevladati principu napada in jo v splošnem pusti vztrajati v položaju napredovanja. [...]





XVII. O ZNAČAJU DANAŠNJE VOJNE


Dolžno upoštevanje današnjega značaja vojne ima velik vpliv na vse načrte, zlasti na strateške.

Odkar je vsa običajna prejšnja sredstva Bonapartejeva sreča in drznost pokopala in so bile prvovrstne države uničene skoraj z enim udarcem; odkar so španci s svojim nenehnim bojem pokazali, kaj zmorejo oborožen narod in sredstva oboroženih uporov na veliko – kljub njihovi šibkosti in luknjičavosti v posameznem; odkar nas je Rusija z Bonapartejevim pohodom leta 1812 poučila, prvič, da države velikih razsežnosti ni mogoče osvojiti (kar bi se bilo lahko upravičeno vedelo že prej), drugič, da verjetnost uspeha v vseh primerih ne upada v tej meri, kot se izgublja bitke, glavna mesta, province (kar je bilo prej za vse diplomate neizpodbitno načelo, zato so tudi takoj bili pri roki z začasnim slabim mirom), temveč da je pogosto sredi svoje dežele najmočnejša, potem ko se je ofenzivna sila nasprotnika že izčrpala – in s kakšno neznansko silo potem defenziva preskoči v ofenzivo; odkar je dalje Prusija leta 1813 pokazala, da nenadoma lahko napore navadnih sil armade pošesteri z milicami in da je te milice prav tako mogoče uporabiti znotraj in zunaj dežele; potem ko so vsi ti primeri pokazali, kako ogromen faktor je v produktu državnih, vojnih in bojnih sil srce in prepričanje naroda; potem ko so vlade spoznale vsa ta pomagala, ni mogoče pričakovati, da bi jih v prihodnjih vojnah ne uporabile, če bi bila ogrožena njihova lastna eksistenca ali če bi jih gnalo silovito častihlepje.

Zlahka uvidimo, da morajo biti vojne, ki se na obeh straneh vodijo s celotno težo narodne sile, urejene po drugih načelih kot takš-ne, kjer je vse izračunano po medsebojnem razmerju stalnih vojsk.





XVIII. NAPETOST IN MIROVANJE


Dinamični zakon vojne


[...] Spekulativno razlikovanje ravnovesja, napetosti in gibanja v vojni [...] je bolj bistveno za praktično ukrepanje, kot bi se utegnilo zdeti na prvi pogled.

V stanju mirovanja in ravnovesja lahko obstaja vsakovrstna dejavnost, namreč ta, ki izhaja zgolj iz priložnostnih vzrokov in ne iz smotra po veliki spremembi. [...]

Če obstaja napetost, potem bo odločitev vedno učinkovitejša, deloma ker se v njej oznani večja sila volje in več pritiska okoliščin, deloma ker je že vse pripravljeno in naravnano na veliko gibanje. Odločitev je tu podobna učinkovanju dobro zaprte in začepljene mine, medtem ko je na sebi prav tako velik dogodek v stanju mirovanja bolj ali manj podoben na odprtem zraku razblinjeni masi smodnika.

[...] Bistvena korist, ki jo potegnemo iz tega opazovanja, je sklep, da je vsak ukrep, ki se ga sprejme v stanju napetosti, pomembnejši, uspešnejši, kot bi bil isti ukrep v stanju ravnovesja, in da ta pomembnost neskončno naraste v najvišjih stopnjah napetosti. [...] Da vojskovodja ta stanja pravilno spozna, da ima takt za obnašanje v njihovem duhu – to štejemo za veliko zahtevo. [...]





ČETRTA KNJIGA

SPOPAD





Uvodna pripomba izdajatelja


Četrta knjiga se ukvarja s spopadom. V njej se Clausewitz spusti iz nadčasne višine vojnofilozofskih in strateških vidikov, da bi sedaj analiziral taktične probleme. To je storil in je lahko storil samo ob predpostavkah svojega časa, ki danes bolj ali manj pripadajo preteklosti in so v glavnem zanimive samo še zgodovinsko. Da bralca ne bi vse preveč obremenjevali s čisto zgodovinskim materialom, smo se pri tej knjigi morali odločili ne le za precejš-nje skrajšave, temveč smo sploh morali opustiti natis celih poglavij. Na drugi strani se nam zdi spet potrebno, da bralca vendarle informiramo o velikem miselnem toku klasičnega dela, tako da se nam je zdelo prav prikazati razdelitev po poglavjih. Razen tega so v vsakem od teh poglavij ohranjeni stavki, celo celi odstavki, ki so tako brezčasno pomembni, da so vredni posebnega razmišljanja. Trudili smo se ločiti brezčasno od časovno pogojenega, in to na naslednjih straneh prikažemo pod vsakokratnim naslovom poglavja.





I. PREGLED


Konstrukcija spopada je taktične narave. Poglejmo jo le na splošno, da bi jo spoznali v njeni celotni pojavnosti. Bližji smotri dajo v uporabi vsakemu spopadu posebno obliko. Vendar so te posebnosti v razmerju do splošnih lastnosti [...] večinoma samo neznatne, tako da jih je večina druga drugi zelo podobnih.





II. ZNAČAJ DANAŠNJE BITKE


Po pojmih taktike in strategije, ki smo jih sprejeli, se razume samo po sebi, da če se spremeni narava prve, potem mora to vplivati na drugo. Če imajo taktični pojavi v enem primeru povsem drugačen značaj kot v drugem, potem ga bodo morali imeti tudi strateški pojavi, če naj ostanejo konsekventni in razumni. Zato je pomembno glavno bitko označiti v njeni novejši obliki, preden spoznavamo naprej njeno uporabo v strategiji. [...]

Toda današnje bitke niso po naključju takšne, temveč so takš-ne zato, ker so strani približno na isti točki vojne organizacije in vojne umetnosti in ker je vojni element – ki ga podpihuje veliko zanimanje ljudstva – prodrl in je speljan v svoje naravne tirnice. [...]





III. SPOPAD NA SPLOŠNO


Spopad je prava vojna dejavnost, vse ostalo so samo njeni nosilci.

Spopad je boj in uničenje ali premaganje nasprotnika je njegov smoter; nasprotnik v posameznem spopadu pa je bojna sila, ki nam stoji nasproti. [...]

Če si državo in njeno vojno silo zamišljamo kot enotnost, potem je najnaravnejša predstava, da si tudi vojno zamišljamo kot posamezen velik spopad, in v enostavnih razmerah divjih ljudstev tudi ni veliko drugačna. Toda naše vojne so sestavljene iz nešteto velikih in majhnih, istočasnih ali zaporednih spopadov in to razpadanje dejavnosti na toliko posameznih delovanj ima svoj razlog v veliki raznoterosti razmerij, iz katerih vojna pri nas izhaja.

Že skrajni cilj naših vojn, politični cilj, ni nikoli povsem enostaven, in četudi bi bil, je dogajanje vezano na tolikšno množico pogojev in ozirov, da smotra ni več mogoče doseči s posamičnim velikim aktom, temveč le z množico večjih in manjših, ki so povezani v celoto. Vsaka od teh posameznih dejavnosti je torej del celote, zato ima poseben smoter, ki jo veže na to celoto. [...] Če se to primeri, potem je uničenje ali premaganje nasprotnika treba opazovati kot sredstvo za ta smoter. [...] Kaj je premaganje nasprotnika? Vedno samo uničenje njegove bojne sile, bodisi s smrtjo ali ranitvijo ali na kakšen drug način bodisi popolnoma ali samo v tolikšni meri, da boja noče več nadaljevati. Dokler ne upoštevamo vseh posebnih smotrov spopadov, lahko torej opazujemo celotno ali delno uničenje nasprotnika kot edini smoter vseh spopadov. [...]

Kdor nepristransko prebira zgodovino, se ne bo mogel vzdržati prepričanja, da je od vseh vojaških vrlin energija vojskovanja vselej najbolj pripomogla k slavi in uspehu orožja.





IV. NADALJEVANJE


Kaj je zdaj treba razumeti pod uničenjem sovražnikove bojne sile? Njeno zmanjšanje, ki je sorazmerno večje, kot je zmanjšanje naše lastne. [...] Toda tja ne spadajo zgolj izgube, ki se dogajajo v času trajanja spopada, temveč tudi te, ki po odmikanju premagane strani nastopijo kot njena neposredna posledica.

Znana je [...] izkušnja, da se izgube fizičnih bojnih sil v času trajanja spopada redkokdaj zelo razlikujejo med zmagovalcem in premagancem, pogosto se sploh ne, včasih je ravno tudi nasprotno, in da odločilne izgube za premaganca nastopijo šele z odmikanjem, namreč tiste izgube, ki si jih ne deli z zmagovalcem. šibke ostanke že omajanih bataljonov razbije konjenica, utrujeni obležijo, polomljeni topovi in vozovi s strelivom obstanejo, drugi zaradi slabih poti ne morejo dovolj hitro proč in jih sovražnikova konjenica doseže, ponoči posamezni oddelki zaidejo in padejo brez boja v roke sovražniku; in tako dobi zmaga večinoma obličje šele potem, ko je že odločena. Tukaj bi bilo protislovje, če se ne bi razrešilo na naslednji način:

Izguba fizičnih bojnih sil ni edino, kar obe strani utrpita v času trajanja spopada, temveč se tudi moralne sile omajejo, zlomijo in propadejo. Ne gre zgolj za izgubo ljudi, konjev in topov, temveč je izguba reda, poguma, zaupanja, povezanosti in načrta tisto, kar je treba upoštevati ob vprašanju, ali se spopad še lahko nadaljuje ali ne. Predvsem so moralne sile te, ki tukaj odločajo, in edine so bile odločilne v vseh primerih, kjer je zmagovalec izgubil prav toliko kot premaganec.

V času trajanja spopada je tako in tako težko oceniti razmerja fizične izgube, toda ne razmerja moralne izgube. Oznanjata jo zlasti dve reči. Prva je izguba tal, na katerih se borimo, druga je prevlada sovražnikove rezerve. Čim močneje kopnijo naše rezerve v razmerju do sovražnikovih, toliko več sil smo porabili za ohranjanje ravnovesja; že s tem se oznanja otipljiv dokaz moralne premoči nasprotnika, ki v čudi vojskovodje redkokdaj ne porodi določene zagrenjenosti in podcenjevanja svojih lastnih enot. Toda bistveno je, da so vse enote, ki so se neprekinjeno borile, bolj ali manj videti kot izgorela žlindra; porabile so strelivo, skopnele; njihove fizične in moralne sile so izčrpane, tudi njihov pogum je najbrž zlomljen. Če odmislimo njeno številčno zmanjšanje in jo opazujemo kot organsko celoto, takšna enota torej tudi še zdaleč ni več to, kar je bila pred bojem; in zato prihaja do tega, da se izguba moralnih sil izraža z mero porabljenih rezerv kot na kakšnem zložljivem metru.

Izgubljena tla in pomanjkanje svežih rezerv sta torej običajno dva glavna vzroka, ki pripravita k umiku. [...] Vsak spopad je krvava in rušilna izravnava sil – fizičnih in moralnih. Komur na koncu preostane višji seštevek obojega, ta je zmagovalec.

V spopadu je bila izguba moralnih sil prevladujoči vzrok odločitve; potem ko je bila ta dana, ostaja izguba v naraščanju in šele ob koncu celotnega akta doseže svojo kulminacijsko točko; izguba postane torej tudi sredstvo za doseganje dobička v uničenju fizičnih bojnih sil, kar je bil pravi smoter spopada. Izgubljeni red in enotnost pogosto pokvarita celo odpor posameznikov; pogum celote je zlomljen, prvotna napetost spričo pričakovanja izgube in dobitka, v kateri je bila nevarnost pozabljena, se je razblinila in večini se zdaj nevarnost ne kaže več kot izziv za pogum, temveč kot doživetje trdega telesnega kaznovanja. Tako je instrument v prvem trenutku sovražnikove zmage oslabljen in otopel in zato ni več primeren, da nevarnost poplača z nevarnostjo. [...] Topove in ujetnike so zato vedno imeli za prave trofeje zmage in hkrati kot njeno merilo, ker se je z njimi nedvomno razodeval njen obseg. [...]

Moralno učinkovanje zmage z obsegom bojnih sil ne samo da narašča v enaki meri, temveč stopnjevano; ne narašča namreč samo po obsegu, temveč tudi po intenzivnosti. V potolčeni diviziji se red spet zlahka vzpostavi. Kot se posamezni otrpli ud lahko spet ogreje ob ostalem telesu, tako se pogum potolčene divizije lahko spet vzdigne ob pogumu vojske, kakor hitro se ji pridruži. [...] Ko pogledamo še skupni pojem zmage, najdemo v njem tri elemente:

1. večjo izgubo fizičnih sil pri nasprotniku,

2. večjo izgubo moralnih sil,

3. javno priznanje tega, s tem ko opusti svojo namero.

Nasprotna poročila o izgubah v mrtvih in ranjenih niso nikoli točna, redkokdaj resnična in večinoma polna namernih popačenj. Celo število trofej je redkokdaj povsem zanesljivo navedeno. [...] O izgubi moralnih sil razen trofej sploh ni mogoče navesti nobenega veljavnega merila; torej v mnogih primerih ostane sama opustitev boja kot edini pravi dokaz zmage. Zatorej je priznanje krivde treba opazovati kot spuščanje zastave, s čimer se nasprotniku prizna pravica in premoč, in ta plat ponižanja in sramu [...] je bistveni del zmage. Samo ta del je tisti, ki zunaj vojske vpliva na javno mnenje, na ljudstvo in vladi v obeh vojskujočih se državah in na vse druge udeležene. [...]

Če je zmaga omajala predvsem moralno silo in če se z njo število trofej neobičajno dvigne, potem postane izgubljeni spopad poraz, [...] tako pogosto pride do popolne nesposobnosti za odpor in je vse ukrepanje v izogibanju, tj. v begu. [...]





V. O POMENU SPOPADA


Uničenje sovražnikovih bojnih sil je kajpada smoter vseh spopadov, toda nanj se lahko vežejo še drugi smotri, in ti postanejo celo prevladujoči. [...] Razen uničenja sovražnikove bojne sile sta lahko splošni določitvi, ki jih lahko ima spopad, še posedovanje nekega kraja in polastitev nekega predmeta. [...] Obe glavni obliki vojne: napad in obramba [...] zdaj prve od teh določitev ne modificirata, in tako bi bila torej tabela, ki bi si jo hoteli o tem narediti, videti takole:

ofenzivni spopad

defenzivni spopad



1. uničenje sovražnikovih bojnih sil

2. osvojitev nekega kraja

3. osvojitev nekega predmeta

1. uničenje sovražnikovih bojnih sil

2. obramba nekega kraja

3. obramba nekega predmeta



[...] Kar ima strategija povedati o različnih smotrih spopada, bo obravnavano v poglavjih, ki omenjajo te smotre. Tukaj je le nekaj splošnih opažanj. Prvo je, da pomembnost smotrov upada približno po vrsti, kot so navedeni zgoraj; potem, da mora prvi od teh smotrov v glavni bitki vedno prevladovati; končno, da sta oba zadnja pri defenzivnem spopadu pravzaprav takšna, ki se ne obrestujeta, sta namreč povsem negativna in lahko postaneta koristna le posredno, s tem da olajšata karkoli drugega, pozitivnega. Zato je slab znak za strateški položaj, če spopadi te vrste postanejo prepogosti.





VI. TRAJANJE SPOPADA


Trajanje spopada je treba takorekoč obravnavati kot drug, podrejen uspeh. Za zmagovalca nobena bitka ni nikoli zadosti hitro odločena, za premaganca ne traja nikoli zadosti dolgo. Hitra zmaga je višja potenca zmage, pozna odločitev pri porazu je nadomestilo za izgube. To je na splošno res, toda praktično pomembno postane pri apliciranju na tiste spopade, ki imajo pomen relativne obrambe. Tukaj je ves uspeh pogosto v samem trajanju. To je razlog, zakaj smo ga vključili v vrsto strateških elementov.





VII. ODLOČITEV SPOPADA


Noben spopad se ne odloči v enem posamičnem trenutku, čeprav obstajajo v vsakem zelo pomembni trenutki, ki zlasti vplivajo na odločitev. Izguba spopada je torej postopno prevešanje tehtnice navzdol. Toda v vsakem spopadu je neki določeni čas, kjer je mogoče spopad imeti za odločen, tako da bi bil njegov ponovni začetek nov spopad in ne nadaljevanje starega. O tem času je zelo pomembno imeti jasno predstavo, da bi se moglo odločiti, ali je mogoče spopad spet sprejeti kot še naprej koristen, če prihaja pomoč. [...]

Smer bojne sile v sovražnikov bok ali hrbet lahko zelo poveča njeno učinkovitost, toda to ni vedno nujno, temveč jo lahko tudi prav tako močno oslabi. Okoliščine, v katerih spopad poteka, odločajo o tej točki njegove dispozicije kot o vsaki drugi – ne da bi se mi mogli v to tukaj spuščati. Toda pri tem sta za naš predmet pomembni dve reči.

Prvič: da bočni napad in napad v hrbet praviloma ugodneje delujeta na uspeh po odločitvi kot na odločitev samo. Torej je treba pri ponovni pripravi spopada predvsem najprej iskati ugodno odločitev in ne velikost uspeha. Ob upoštevanju tega bi morali biti prepričani, da bo pomoč, ki prihaja za ponovno pripravo našega spopada, manj ugodna, če gre nasprotniku v bok in hrbet, torej ločeno od nas, kot če bi se z nami odkrito združila. Gotovo ne manjka primerov, kjer je temu tako; samo treba je vendar reči, da se jih bo večina našla na drugi strani, in sicer zaradi druge točke, ki nam je tukaj pomembna. Druga točka je moralna sila presenečenja, ki jo praviloma ima na sebi prihajajoča pomoč za ponovno pripravo spopada.

Toda učinkovanje presenečenja na boku in v hrbet je vedno stopnjevano in nekdo sredi krize za zmago je v svojem razvlečenem in raztresenem stanju manj sposoben, da bi se mu upiral. Kdo ne čuti, da bočni napad in napad v hrbet – ki bi malo pomenil na začetku spopada, ko je sila zbrana in so takšni primeri vedno predvideni – dobi povsem drugačno težo v zadnjem trenutku spopada.

Brez pomislekov moramo torej priznati, da bo v večini primerov pomoč, ki hiti na bok ali v hrbet nasprotniku, veliko učinkovitejša, da se bo obnašala kot ista utež na daljši ročici vzvoda, tako da se je v takšnih okoliščinah mogoče lotiti ponovne priprave spopada z istimi silami, ki po direktni poti ne bi zadoščale. Tukaj, kjer se učinkovanja izmikajo skoraj vsakemu izračunu, ker so moralne sile povsem prevladale, je pravo polje drznosti in tveganja. [...]





VIII. STRINJANJE OBEH STRANI ZA SPOPAD


Noben spopad ne more nastati brez obojestranskega pristanka nanj, in iz te ideje, ki tvori ves temelj dvoboja, izhaja določena frazeologija zgodovinskih piscev, ki vodi do številnih nedoločenih in zmotnih predstav. [...] Toda spopad je zelo modificiran dvoboj in [...] ne izvira zgolj iz obojestranske bojevitosti, tj. pristanka, temveč iz smotrov, ki so s spopadom povezani; ti vedno pripadajo več-jim celotam, in to toliko bolj, ker ima cela vojna sama – mišljena kot enotnost boja – politične smotre in pogoje, ki pripadajo več-jim celotam. Tako stopi torej golo veselje po obojestranskem premaganju v povsem podrejeno razmerje ali nasprotno povsem preneha biti nekaj na sebi in za sebe in ga je treba imeti samo za živec, ki giblje višjo voljo. [...] Kajpada branilec [...] spopada ne more zavrniti, toda lahko se mu vendarle izogne, če se namreč odpove svojemu mestu in z njim povezani vlogi; toda potem je za napadalca v tem uspehu pol zmage in priznanje njegove začasne premoči. [...]





IX. GLAVNA BITKA


Kaj je glavna bitka? Boj glavne sile, toda kajpada ne nepomemben boj za neki postranski smoter, ne zgolj poizkus, ki se ga opusti, brž ko se dovolj zgodaj zavemo, da bo njegov smoter težko doseči, temveč boj z vsemi napori za dejansko zmago. To vpliva na način njene odločitve, na učinkovanje v njej vsebovane zmage, in določa vrednost, ki ji ga mora teorija pripisati kot sredstvu za smoter. Zato je predmet naše posebne obravnave, in sicer še preden omenimo posebne smotre, ki so lahko z njo povezani; toda ti njenega značaja, kakor hitro si dejansko zasluži naziv glavne bitke, ne spreminjajo bistveno. [...] Če je določen umeten razpored in sestava vojske glavni pogoj, ob katerem si hrabrost vojske izbojuje zmago, kot je to že dolgo v novejši vojni umetnosti, potem predstavlja odločitev uničenje tega razporeda. Potolčeno krilo, ki se v neredu umika, soodloča o stoječem. Če je bistvo obrambe – kot v nekem drugem času – v tesni zvezi vojske s tlemi, na katerih se bojuje, in njihovimi ovirami, tako da sta vojska in položaj eno samo, potem je osvojitev neke bistvene točke tega položaja odločitev. Rečemo: izgubljen je ključ do položaja, torej ga ni mogoče braniti naprej in bitke ni mogoče bojevati naprej. V obeh primerih so potolčene vojske nekaj takega kot počene strune, ki zatajijo v svojem služenju. [...]

Po predstavi, ki smo si jo [...] ustvarili, je bitkovna razporeditev le poravnavanje sil za udobno uporabo in potek bitke je obojestransko počasno izčrpavanje teh sil drug na drugem, da bi se pokazalo, kdo bo prej izčrpal svojega nasprotnika.

Odločenost, da se spopad opusti, izvira v glavni bitki bolj kot v kateremkoli drugem spopadu iz razmerja preostalih svežih rezerv, kajti samo te imajo še vse moralne sile, in v uničujočem elementu že izžarjenih ugaskov ranjenih in odbitih bataljonov res ni mogoče postaviti na isto linijo. Tudi izgubljena tla so merilo izgubljenih moralnih sil, kot smo povedali drugje; treba jih je torej upoš-tevati, vendar bolj kot znamenje prestane izgube kakor kot izgubo samo, in vedno ostaja število svežih rezerv glavna pozornost obeh vojskovodij. [...]

Če pa je morda tako, da je ravnovesje dolgo časa malo moteno ali da se – potem ko je na eni strani izgubljeno – povrne samo zato, da bi se zdaj izgubljalo tudi na drugi strani, potem je vendar gotovo, da se v večini primerov premagani vojskovodja tega zaveda že dolgo pred odmikanjem in da primeri, kjer neka podrobnost nenadejano močno vpliva na potek celote, večinoma obstajajo samo v olepševanju, ki ga vsak uporabi za pripovedovanje o svoji izgubljeni bitki. [...]

Če rečemo: premagani vojskovodja predvidi slab izid navadno že dosti poprej, preden se odloči za opustitev bitke, potem dopuščamo tudi primere nasprotne vrste, saj bi drugače res zatrjevali v sebi protisloven stavek. Če bi bilo treba z vsako odločeno smerjo neke bitke to bitko opazovati kot izgubljeno, potem se tudi ne bi smelo več nuditi nobenih sil za njen zasuk in se torej ta odločena smer ne bi mogla dogoditi dosti pred trenutkom umika. Vsekakor so primeri, ko je bitka že začela dobivati zelo izrazito smer proti eni strani in se je vendarle odločitev iztekla proti drugi strani, toda ti niso običajni, temveč redki primeri; toda na te redke primere računa vsak vojskovodja, proti kateremu se je izrekla sreča, in mora na to računati, dokler mu ostaja kakršnakoli možnost zasuka. Upa, da bo z močnejšimi napori, s povišanjem preostalih moralnih sil, s prekositvijo samega sebe ali tudi s srečnim naključjem še videl trenutek zasuka, in to žene tako daleč, kakor se o tem njegov pogum in uvid drug z drugim sporazumeta. O tem bomo povedali nekaj več, toda prej bomo navedli znake prevešenega ravnovesja. Uspeh celotnega spopada sestoji iz vsote uspehov vseh delnih spopadov; toda ti uspehi posameznih spopadov se fiksirajo v treh različnih predmetih.

Prvič, s samo moralno silo v zavesti poveljnika. Ko je divizijski general videl, kako so njegovi bataljoni podlegli, bo to vplivalo na njegovo ravnanje in na njegove raporte, in ti bodo spet vplivali na ukrepe glavnega vojskovodje. Torej celo tisti neuspešni delni spopadi, ki se na videz nadoknadijo, v svojih uspehih niso izgubljeni, in vtisi o tem se v duši vojskovodje sumirajo brez velikega truda in celo proti njegovi volji.

Drugič, s hitrejšim kopnenjem naših enot, ki ga je vsekakor mogoče oceniti pri počasnem, manj burnem poteku naših bitk.

Tretjič, v izgubljenih tleh. Vse te reči služijo očesu vojskovodje kot busola, da bi razpoznal smer, ki jo ubira ladja njegove bitke. [...] Če njegovi bataljoni, ki so pod ognjem, kopnijo nenavadno hitro, ker se z ranjenimi umikajo trume neranjenih, če so bataljoni zaradi motenja načrta bitke celo odrezani ali ujeti [...], potem mora vojskovodja pač v vseh teh rečeh razpoznati smer, na kateri je s svojo bitko. Čim dlje traja ta smer, čim bolj je odločena, toliko težavnejši bo zasuk, toliko bolj se bliža trenutek, ko bo moral bitko opustiti. Zdaj bomo govorili o tem trenutku.

Že nekajkrat smo se izrekli o tem, da je razmerje preostalih svežih rezerv večinoma glavni razlog za popolno odločitev; tisti vojskovodja, ki v tem vidi pri svojem nasprotniku izrecno premoč, se odloči za umik. Posebnost novejših bitk je ravno ta, da je vse nesreče in izgube, ki so se v njihovem poteku dogajale, mogoče nadoknaditi s svežimi silami, ker organizacija novejše bitkovne razporeditve in način, kako se enote vodi v spopad, dovoljujeta njeno uporabo skoraj povsod in v vsaki situaciji. Dokler ima torej tisti vojskovodja, proti kateremu se – kot je videti – opredeljuje izhod bitke, še premoč v rezervi, bitke ne bo opustil. Toda od trenutka naprej, ko začnejo njegove rezerve postajati šibkejše kot sovražnikove, je odločitev dana, in kar zdaj vojskovodja še stori, je odvisno deloma od posebnih okoliščin, deloma od stopnje poguma in vztrajnosti, ki so mu dane in se lahko izrodijo najbrž tudi v nespametno trmoglavost. Kako vojskovodja pride do tega, da nasprotne rezerve oceni pravilno, je stvar spretnosti v izvedbi, ki nikakor ne spada sem; mi se držimo rezultata, ki je ugotovljen v njegovi presoji. Toda tudi ta rezultat še ni pravi trenutek odločitve, kajti motiv, ki nastaja postopoma, za to ni primeren; je le splošna določitev odločenosti, in ta odločenost sama potrebuje še posebne povode. Ta sta potem zlasti dva, ki se vedno vračata, namreč nevarnost umika in prihajajoča noč.

Če postane umik z vsakim novim korakom, ki ga naredi bitka v svojem poteku, vedno bolj ogrožen in so rezerve toliko skopnele, da ne zadoščajo več, da bi se na novo zadihalo, ne preostane nič drugega, kot da se podredimo usodi in z urejenim odmikanjem rešimo, kar bi sicer ob daljšem trajanju stanja razpadlo in bi se izgubilo v begu in porazu.

Toda noč praviloma konča vse spopade, ker nočni spopad obeta prednost samo pod posebnimi pogoji; ker je noč torej bolj primerna za umik kot dan, bo dajal tisti, ki mora umik obravnavati kot neizbežen ali kot skrajno verjeten, prednost temu, da za to uporabi noč. [...]

Za zaključek te teme se moramo zdaj še za trenutek zadržati pri točki, kjer morata pogum in uvid vojskovodje prestati neke vrste boj drug z drugim. Če se na eni strani ukazovalni ponos zmagovitega osvajalca, neuklonljiva volja prirojene trmoglavosti, krčevit odpor plemenitega navdušenja nočejo umakniti z bojišča, kjer bi za seboj pustili svojo čast, potem svetuje uvid na drugi strani, da ne kaže zapraviti vsega, da ne kaže postaviti vsega na kocko, temveč naj se obdrži toliko preostalega, kot je potrebno za urejen umik. Kakorkoli visoko je treba ceniti vrednost poguma in stanovitnosti v vojni in kakor malo možnosti ima za zmago tisti, ki se ne more odločiti, da bi jo iskal z vsem naporom, tako vendarle obstaja točka, kjer je mogoče vztrajanje imenovati le obupa polna neumnost; in tega nobena kritika ne more odobravati. [...]





X. NADALJEVANJE


Lahko se – kakor kdaj zavzamemo stališče – prav toliko čudimo nad izrednimi uspehi, ki so jih imele nekatere velike bitke, kot tudi nad pomanjkanjem uspeha pri drugih. Zdaj se bomo za trenutek zadržali pri naravi učinkovanja, ki ga ima velika zmaga. Tukaj zlahka ločimo tri reči: učinkovanje na instrumente same, namreč na vojskovodjo in njegovo vojsko, učinkovanje na udeležene države in na pravi uspeh, ki jih ta učinkovanja kažejo v nadaljnjem poteku vojne. [...]

Dejali smo že, da se velikost zmage ne stopnjuje zgolj v tej meri, kot narašča obseg premaganih bojnih sil, temveč v višji stopnji. Moralna učinkovanja, ki jih ima izid velikega spopada, so večja pri premagancu kot pri zmagovalcu; so povod za večje izgube fizič-nih sil, ki potem spet učinkujejo na moralne sile, in tako se medsebojno vzdržujejo in stopnjujejo. To moralno učinkovanje je torej treba posebej poudarjati. Z nasprotno usmeritvijo obstaja na obeh straneh: kakor spodkopava sile premaganca, tako zvišuje sile in dejavnost zmagovalca. Toda glavno učinkovanje je vendar pri premagancu, kajti tukaj postane neposreden vzrok za nove izgube in je razen tega istorodne narave z nevarnostjo, z napori in težavnostmi, nasploh z vsemi oteževalnimi okoliščinami, med katerimi se giblje vojna, stopa torej z njimi v zvezo in raste ob njihovi pomoči, medtem ko pri zmagovalcu vse te reči otežujejo višji polet njegovega poguma. Zdi se torej, da se premaganec veliko globlje pogrezne pod linijo prvotnega ravnovesja, kot se zmagovalec dvigne nadnjo; zato imamo – ko govorimo o učinkovanju zmage – pred očmi predvsem tisto učinkovanje, ki se oznani pri premagani vojski. Če je to učinkovanje v nekem spopadu velikega obsega moč-nejše kot pri spopadu manjšega obsega, tako je v glavni bitki spet veliko močnejše kot pri podrejenem spopadu. Glavna bitka je tu zavoljo nje same, zavoljo zmage, ki jo mora dati in ki se jo v njej išče z največjim naporom. Tukaj, na tem mestu, v tej uri premagati nasprotnika je namera, v kateri se steka ves vojni načrt z vsemi svojimi nitmi; v njej se združijo vsa oddaljena upanja in mračne predstave o prihodnosti; usoda stopi pred nas, da bi odgovorila na predrzno vprašanje. – To je napetost duha, ne samo pri vojskovodji, temveč pri njegovi celotni vojski vse tja do zadnjega vozarja; kajpada v pojemajoči jakosti, toda tudi v sebi pojemajoči pomembnosti. V vseh časih in po naravi stvari glavne bitke nikoli niso bile nepripravljena, nepričakovana, slepa službena opravila, temveč čudovit akt, ki deloma sam, deloma po nameri poveljnika dovolj izstopa iz mnoštva navadnih dejavnosti, da bi čim bolj okrepil napetost vseh duhov. Čim močnejša je ta napetost na izhodu, toliko močnejše mora biti njeno učinkovanje.

Spet je moralno učinkovanje zmage v naših bitkah večje, kot je bilo v prejšnjih bitkah novejše vojne zgodovine. Če so te bitke, kot smo jih opisali, pravo dobojevanje sil, potem odloči vsota teh sil – fizičnih in moralnih – več kot posamezne odredbe ali celo naključja.

Zagrešeno napako je mogoče naslednjič popraviti, od sreče in naključja je mogoče drugič pričakovati več naklonjenosti; toda vsote moralnih in fizičnih sil se običajno ne spreminja tako hitro, in tako se zdi to, kar je o njej odločila sodba zmage, za celotno prihodnost veliko pomembnejše. Od vseh udeležencev v neki bitki – v vojski in izven nje – jih je nekaj najbrž razmišljalo o takšni razliki, toda potek bitke same vtisne vsem tam prisotnim duhovom takšen rezultat in poročanje o tem poteku v javnih poročilih, kakorkoli je morda olepšano s posameznimi vsiljenimi okoliščinami, bolj ali manj kažeta ostalemu svetu, da ležijo vzroki bolj v splošnem kot v podrobnostih.

Kdor nikoli ni bil v veliki izgubljeni bitki, si bo o njej težko ustvaril živo in torej povsem pravo predstavo. [...] Za trenutek se zadržimo pri tej sliki.

Prvo, kar se v neuspešni bitki polasti domišljije – in lahko reč-emo najbrž tudi razuma – je kopnenje množic, potem izguba tal, ki bolj ali manj vedno nastopi, torej tudi pri napadalcu, če nima sreče; potem razdejana prvotna razporeditev, zmešnjava strani, nevarnosti umika, ki z nekaj izjemami vedno nastopajo enkrat šibkeje, drugič močneje; in tedaj umik, ki se večinoma začne ponoči ali se vsaj skozi noč nadaljuje. Takoj pri tem prvem pohodu moramo za seboj pustiti množico izčrpanih in razpršenih, pogosto ravno najvrlejših, ki so [...] vztrajali najdlje; občutek biti premagan, ki na bojišču prevzame samo višje oficirje, zdaj prehaja skozi vse razrede tja do prostakov, okrepljen z gnusnim vtisom, da smo morali toliko vrlih tovarišev, ki so ravno v bitki šele prav pokazali svojo vrednost, pustiti v sovražnikovih rokah, in okrepljen s prebujajočim se nezaupanjem do vodenja, ki mu bolj ali manj vsak podrejeni pripisuje krivdo za svoje brezplodne napore. In ta občutek, biti premagan, ni zgolj utvara, ki bi jo bilo mogoče obvladati; očitna resnica je ta, da nas nasprotnik prekaša; resnica [...], ki smo jo morda spoznali tudi prej, ki pa ji je bilo treba – ker ni bilo ničesar realnejšega – postaviti nasproti upanje v naključje, zaupanje v srečo in božjo previdnost in pogumno tveganje. Zdaj se je vse to izkazalo za nezadostno, in nasproti nam strogo in ukazovalno stopa resnobna resnica.

Vsi ti vtisi so še daleč od paničnega strahu, ki pri vojski, oplemeniteni z vojaško vrlino, ni nikoli posledica izgubljenih bitk; in pri vsaki drugi vojski je panični strah pač to samo izjemoma. Prav gotovo nastanejo tudi pri najboljši vojski, in če jih dolga navajenost na vojno in zmago, veliko zaupanje v vojskovodjo tu in tam malo omilita, v prvem trenutku vendar nikoli povsem ne izostanejo. Tudi niso samo posledica izgubljenih trofej – te se običajno izgublja šele kasneje in niso tako hitro splošno znane; torej ti vtisi ne bodo manjkali niti pri najpočasnejših in najzmernejših preobratih ravnovesja in bodo tvorili tisto učinkovanje zmage, na katero je v vsakem primeru mogoče računati. [...]

Kako zelo je zdaj vojska – opazovana kot instrument – v tem stanju oslabljena; kako malo je mogoče upati, da zmore v tem oslabljenem stanju, ki v vseh – kot smo že dejali – navadnih težavah vojskovanja najde nove sovražnike, z novimi napori spet nadoknaditi izgubljeno! Pred bitko je obstajalo dejansko ali umišljeno ravnovesje obeh strani; to je izgubljeno in je torej potreben zunanji vzrok, da bi se ga spet doseglo; vsak nov napor sil bo brez takšne zunanje opore povzročal samo nove izgube.

Tako je torej v najzmernejši zmagi glavne sile že dana osnova, da se tehtnica trajno prevesi, dokler nova zunanja razmerja ne povzročijo zasuka. Če ta niso blizu, če je zmagovalec neutruden nasprotnik, ki v žeji za slavo lovi visoke smotre, potem je potreben odličen vojskovodja in v mnogih vojnih pohodih uravnovešen in jeklen vojaški duh vojske, da narasli tok prevlade ne prodre, temveč zmanjšujeta njegov tek z mnogimi majhnimi odpori, dokler se na cilju določene poti ne izžme sila zmage.

In pa učinkovanje izven vojske pri ljudstvu in vladi; to je nenaden zlom najbolj napetih upanj, zatrtje vse samozavesti. Na mesto teh uničenih sil struja v nastali vakuum strah s svojo pogubno ekspanzivno silo in dokonča ohromitev. To je pravi živčni šok, ki ga dobi eden od obeh atletov z električnim iskrenjem glavne bitke. Tudi to učinkovanje, kakor je včasih različno v svojih stopnjah, nikoli povsem ne izostane. Namesto da bi prihitel vsak aktiven v svoji dejavnosti, da bi nesrečo odvrnil, se vsak boji, da bo njegov napor zaman, in se obotavljajoče ustavlja tam, kjer bi moral hiteti, ali celo obupan povesi roke, vse prepuščajoč usodi.

Toda posledice, ki jih to učinkovanje zmage proizvede v teku vojne same, so deloma odvisne od značaja in talenta zmagovitega poveljnika, bolj pa od razmer, iz katerih zmaga izhaja in ki jih zmaga uvede. Brez drznosti in podjetnosti vojskovodje najsijajnejša zmaga ne bo dala velikega uspeha, in še hitreje se bo ta sila izčrpala v razmerah, ko se ji te velike in močne postavijo po robu. [...]

Tukaj, kjer imamo opraviti z glavno bitko na sebi, se bomo pri tem ustavili in dejali: da opisana učinkovanja zmage nikoli ne izostanejo, da se stopnjujejo z intenzivnostjo zmage, stopnjujejo, čim bolj je bitka glavna bitka, to je, čim bolj je v njej združena cela bojna sila, čim bolj je v tej oboroženi sili zaobsežena celotna vojna sila in v vojni sili cela država. [...]

Cela vojna predpostavlja človeško šibkost in proti njej je usmerjena.

Če torej pozneje ob drugi priliki premišljamo, kaj je treba storiti po izgubljeni glavni bitki, če upoštevamo sredstva, ki bi utegnila v najobupnejši situaciji še preostati, če bomo tudi v tej situaciji še verjeli v možnost, da kasneje vse spet pridobimo, s tem ni mišljeno, da se [...] učinkovanje takšnega poraza izniči, temveč da bi bilo mogoče sile in sredstva, ki se jih uporabi za vzpostavitev prejšnjega stanja, uporabiti za pozitivne smotre, in to velja tako za moralne kot za fizične sile.

Drugo vprašanje je, ali z izgubo glavne bitke morda niso prebujene sile, ki se v življenju drugače sploh ne bi pojavile. Ta primer je vsekakor predstavljiv, in dejansko se je že zgodil pri mnogih ljudstvih. Toda ustvarjanje takšnega okrepljenega povratnega učinkovanja ni več področje vojne umetnosti; ta ga lahko upošteva samo tedaj, ko ga je treba kvečjemu predpostaviti.

Če torej obstajajo primeri, kjer se lahko posledice zmage zdijo zaradi povratnega učinkovanja z njo prebujenih sil pogubnejše – primeri, ki spadajo kajpada k najredkejšim izjemam – potem je toliko bolj upravičeno domnevati različnost v posledicah, ki jih lahko ena in ista zmaga porodi glede na značaj premaganega ljudstva ali države.





XI. NADALJEVANJE


Uporaba bitke


Kakorkoli se izoblikuje vodenje vojne v posameznem primeru, karkoli od tega moramo pozneje priznati kot nujno, se moramo samo spomniti na pojem vojne, da bi prepričano dejali naslednje.

1. Uničenje sovražnikovih bojnih sil je glavni princip vojne in za vso plat pozitivnega ukrepanja glavna pot do cilja.

2. To uničenje oboroženih sil se dogaja predvsem le v spopadu.

3. Samo veliki in splošni spopadi dajejo velike uspehe.

4. Največji uspehi nastanejo, če se spopadi združijo v veliko bitko.

5. Samo v glavni bitki vojskovodja upravlja delo z lastnimi rokami, in v naravi stvari je, da to najraje zaupa svojim.

Iz teh resnic izhaja dvojni zakon, katerega dela se medsebojno podpirata: namreč, da je treba uničenje sovražnikovih bojnih sil iskati predvsem v velikih bitkah in njihovih uspehih in da mora biti glavni smoter velikih bitk uničenje sovražnikovih bojnih sil.

Kajpada princip uničevanja bolj ali manj obstaja tudi v drugih sredstvih, kajpada obstajajo primeri, kjer je mogoče ob pomoči okoliščin v majhnem spopadu uničiti nesorazmerno veliko sovražnikovih bojnih sil; na drugi strani lahko v glavni bitki pogosto prevladuje osvojitev ali uspešna obramba nekega položaja kot zelo pomemben smoter, toda na splošno ostaja res, da se glavne bitke bije le za uničenje sovražnikovih bojnih sil in da se to doseže le z glavno bitko.

Glavno bitko je zato treba imeti za koncentrirano vojno, za težišče cele vojne ali vojnega pohoda. Kakor se žarki sonca združijo v žarišču konkavnega zrcala v svojo popolno sliko in v najviš-je žarenje, tako se sile in okoliščine vojne v glavni bitki združijo v strnjeno najvišje učinkovanje. Kopičenje bojnih sil v veliko celoto, ki se bolj ali manj dogaja v vseh vojnah, že nakazuje namero, da se s to celoto opravi glavni udarec, bodisi prostovoljno kot napadalec bodisi zaradi pobude drugega kot branilec. Kjer zdaj glavni udarec ne sledi, tam so se na izvorni motiv sovražnosti obesili drugi motivi popuščanja in zadrževanja ter gibanje oslabili, spremenili ali povsem zavrli. Toda vedno ostaja tudi v tem stanju obojestranskega neukrepanja, kar je bil osnovni ton v tolikih vojnah, ideja možne glavne bitke orientacijska točka obeh strani, zelo oddaljeno žarišče za konstrukcijo njunih poti. Čim bolj vojna postane dejanska vojna, čim bolj postane razreševanje sovražnosti, mržnje, medsebojnega obvladanja, toliko bolj se vsa dejavnost združuje v krvavem boju in toliko bolj izstopa tudi glavna bitka.

Povsod, kjer je cilj velik, pozitiven smoter, ki torej globoko posega v interes nasprotnika, se glavna bitka ponuja kot najnaravnejše sredstvo; zato je tudi najboljše, kot bomo še pobliže pokazali pozneje, in praviloma sledi kazen, če se jo je obšlo iz bojazni pred veliko odločitvijo.

Pozitivni smoter pripada napadalcu, in tako je glavna bitka predvsem njegovo sredstvo. Toda ne da bi tukaj pobliže določali pojem napada in obrambe, moramo vendar reči, da ima celo branilec v večini primerov samo to eno učinkovito sredstvo, da bi z njim prej ali slej ustregel potrebam svoje situacije, da bi rešil svojo nalogo.

Glavna bitka je najbolj krvava pot reševanja; ni sicer nobena sama medsebojna morija in njeno učinkovanje je bolj ubijanje sovražnikovega poguma kot sovražnikovih vojščakov, kakor bomo to pobliže obravnavali v naslednjem poglavju, toda vedno je kri njena cena in pobijanje njen značaj, kakor je takšno njeno ime; pred tem se zdrzne človek v vojskovodji.

Toda še bolj vzdrhti duh človeka pred mislijo na odločitev, dano z enim samim udarcem. V eni točki prostora in časa je tukaj strnjeno vse ukrepanje, in v takšnih trenutkih se v nas prebudi mrač-no čustvo, kot da se naše sile v tem ozkem prostoru ne bi mogle razviti in začeti delovati, kot da bi s samim časom že veliko pridobili, četudi nam ta čas sploh ni ničesar dolžan. To je gola prevara, toda tudi kot prevara je nekaj, in ravno ta slabost, ki ljudi obide pri vsaki drugi veliki odločitvi, se lahko pri vojskovodji porodi močneje, ko mora postaviti na konico predmet s tolikšno težo.

Tako so torej vlade in vojskovodje v vseh časih vselej iskali poti okoli odločilne bitke, da bi dosegli svoj cilj bodisi brez nje bodisi tako, da bi jo neopaženo opustili. Zgodovinopisci in teoretiki so se potem namučili s tem, da bi v teh vojnih pohodih in vojnah po kakršnikoli drugi poti našli ne samo ekvivalent zamujene odločitve za bitko, temveč celo višjo umetnost. Na ta način smo v našem času bili blizu tega, da bi v ekonomiji vojne imeli glavno bitko za zlo, ki je nastalo po napaki, za bolestno izkazovanje, h kateremu poštena, previdna vojna nikoli ne bi smela voditi; samo tisti vojskovodje naj bi zaslužili lovorike, ki bi se spoznali na vodenje vojne brez prelivanja krvi, in teorija vojne – prava brahmanska služba – naj bi bila še posebej namenjena temu, da to poučuje.

Zgodba časa je uničila to utvaro, toda nihče ne more jamčiti za to, da se tu in tam ne bi vrnila za krajši ali daljši čas in voditelje zadev pritegnila k takšnim sprevrnjenostim, ki ustrezajo šibkosti, ki so torej ljudem bližje. [...]

Do tega, da iščemo veliko odločitev samo v veliki bitki, nas ne vodi le pojem vojne, temveč tudi izkustvo. Od nekdaj so samo velike zmage vodile k velikim uspehom – pri napadalcu brezpogojno, pri branilcu bolj ali manj. [...] Niso samo smeli, drzni, kljubovalni vojskovodje poskušali opraviti svoje delo z velikim tveganim dejanjem odločilnih bitk – to so počeli vsi uspešni vojskovodje; in ob tako obširnem vprašanju jim lahko dopustimo odgovor.

Ničesar ne maramo slišati o vojskovodjih, ki zmagajo brez človeške krvi. Če je krvavo klanje strašen prizor, potem naj bo to samo povod, da vojno bolj cenimo, ne pa da meče, ki jih sučemo, iz človečnosti postopno otopimo, dokler se ne vmeša nekdo z ostrim mečem in nam odseka roke od telesa. Veliko bitko imamo za glavno odločitev, toda kajpada ne za edino odločitev, ki bi bila potrebna za vojno ali vojni pohod. Samo v novejšem času so bili pogosti primeri, ko je velika bitka odločila o celem vojnem pohodu; primeri, ko je ta odločila o celi vojni, spadajo med najredkejše izjeme.

Odločitev, ki jo povzroči velika bitka, seveda ni odvisna le od nje same, tj. od množine v njej nakopičenih bojnih sil in od intenzivnosti zmage, temveč tudi od množice drugih razmerij nasprotne vojne sile in držav, ki ji te pripadajo. Toda s tem, da se glavnina obstoječe bojne sile vodi v veliki dvoboj, se začenja tudi glavna odločitev; njen obseg je v nekaterih povezavah sicer mogoče poznati vnaprej, toda ne v vseh, in ta odločitev, čeprav ni edina, je prva odločitev in kot taka ohranja vpliv tudi na naslednje. Zato je nameravano glavno bitko glede na njena razmerja treba obravnavati bolj ali manj – do neke mere pa vedno – kot začasno središče in težišče celega sistema. Čim bolj se vojskovodja odpravi v boj s pravim duhom vojne, kot tudi vsakega boja, z občutkom in mislijo, tj. z zavestjo, da mora in da bo svojega nasprotnika premagal, toliko bolj bo vse položil na skledo tehtnice v prvi bitki, stremel in upal, da v njej doseže vse. [...] Dejali smo, da je odločitev, ki jo daje glavna bitka, deloma odvisna od nje same, tj. od množine bojnih sil, ki jo bijejo, in od velikosti uspeha.

Kako lahko vojskovodja glede na prvo točko stopnjuje njeno pomembnost, je jasno samo na sebi, in ustavili se bomo samo ob opazki, da z obsegom glavne bitke raste množica primerov, ki se z njo soodločijo, in da so zato vojskovodje, ki so v zaupanju vase radi sprejemali velike odločitve, v njej vedno poskušali uporabiti večji del svojih bojnih sil, ne da bi s tem na drugih točkah kaj bistvenega opustili.

Kar se tiče uspeha ali – točno povedano – intenzivnosti zmage, je ta pravzaprav odvisna od štirih vrst razmer:

1. od taktične oblike, v kateri se bije bitka,

2. od narave zemljišča,

3. od razmerja med rodovi vojske,

4. od razmerja sil.

Bitka s premo fronto in brez obkolitve bo redko dala tako velik uspeh kot bitka, v kateri je bil premaganec obkoljen ali ki jo je moral biti z bolj ali manj navzven obrnjeno fronto. Na razčlenjenem ali goratem področju je uspeh prav tako manjši, ker je udarnost povsod oslabljena. [...]

Končno se razume samo na sebi, koliko večji uspeh bo dala zmaga, izbojevana z nadmočjo, če se je ta uporabila za zaobitje ali za spremembo fronte, kot pa zmaga, ko je bil zmagovalec šibkejši kot premaganec. [...] V vseh teh poteh ima torej vojskovodja sredstvo, da da svoji bitki odločilen značaj; kajpada s tem naraščajo nevarnosti, ki se jim izpostavlja, toda temu dinamičnemu zakonu sveta moralnosti je podrejeno vse njegovo ukrepanje.

Tako torej po pomembnosti v vojni ni nič primerljivega z glavno bitko in najvišja modrost strategije se razodeva v kvaliteti sredstev zanjo, v njihovem pripravnem določanju po kraju, času in smeri sil ter v uporabi njihovega uspeha.

Toda iz pomembnosti teh predmetov ne sledi, da bi bili prav zapletene in zakrite narave; nasprotno, tukaj je vse zelo enostavno, zelo neznatna je umetnost kombinacije, toda velika je potreba po ostri presoji pojavov, po energiji, po čvrsti doslednosti, po mladostnem podjetništvu: junaških lastnostih, ki se jim bomo morali še pogosto posvečati. Tukaj je torej potrebno malo od tega, kar se je mogoče naučiti iz knjig, in mnogo od tega, kar mora dospeti v vojskovodjo po drugem posredniku, kot pa so črke – če se je tega sploh mogoče naučiti.

Impulz za glavno bitko, prosto zanesljivo gibanje k njej, mora izhajati iz občutka lastne moči in jasne zavesti nujnosti, rečeno z drugimi besedami, izhajati mora iz prirojenega poguma in iz pogleda, ki se je izostril v velikih življenjskih razmerah.

Veliki primeri so najboljši učitelji, toda kajpada je slabo, če vmes leži oblak teoretskih predsodkov, kajti v oblakih se lomi in obarva tudi sončna svetloba. Nujna dolžnost teorije je razdejati takš-ne predsodke, ki se velikokrat tvorijo in širijo kot miazma; kar namreč človekov razum pomotoma porodi, lahko tudi sam razum spet uniči.





XII. STRATEŠKA SREDSTVA ZA UPORABLJANJE ZMAGE


Najtežavnejše opravilo – zmago kar se da pripraviti – je tiha zasluga strategije, toda zaradi tega je komaj kdaj pohvaljena. Sijajna in slavna je videti, ko uporablja izbojevano zmago. Katere posebne smotre lahko ima bitka, kako posega v cel sistem vojne, do kam lahko vodi zmagovita pot glede na naravo razmer, kje je njena kulminacijska točka – vse to nas lahko zaposluje šele pozneje. Toda za vsa predstavljiva razmerja ostaja resnično, da brez zasledovanja nobena zmaga ne more imeti velikega učinkovanja in da mora zmagovita pot – kakorkoli kratka utegne biti – vedno peljati čez prve korake zasledovanja; in da tega ne bi ob vsaki priliki ponavljali, se bomo za trenutek zadržali na splošno ob tem nujnem dodatku premaganja.

Zasledovanje potolčenega nasprotnika se začenja v trenutku, ko ta od spopada odstopi in zapusti svoj položaj. [...] Običajno je zmaga v tu označenem trenutku, čeprav nedvomna, vendarle še zelo majhna in šibka in v nizu dogodkov ne bi dala dosti pozitivnih prednosti, če ne bi bila izpopolnjena z zasledovanjem prvega dne. Kot smo dejali, se večinoma šele tukaj pobira trofeje, ki utelešajo zmago. O tem zasledovanju bomo govorili najprej.

Običajno obe strani prihajata v bitko z zelo oslabljenimi telesnimi silami, kajti neposredno predhodni premiki imajo večinoma značaj nujnih okoliščin. Napori dobojevanja dolgega boja dopolnijo izčrpanost; zraven pride še to, da zmagovita stran ni dosti manj zmedena in vržena iz svojega prvotnega reda kot premagana, in potrebno je torej, da se uredi, da zbere razpršene, da tiste, ki so porabili strelivo, oskrbi na novo. Vse te okoliščine spravijo zmagovalca samega v stanje krize, o čemer smo že govorili. Če je bil torej premaganec samo neki podrejeni del, ki ga lahko drugi prevzamejo, ali če ta lahko pričakuje znatno okrepitev, potem utegne zmagovalec zlahka priti v očitno nevarnost, da svojo zmago spet izgubi; in v takšnem primeru upoštevanje tega zasledovanje kmalu konča ali ga vsaj močno obrzda. Toda celo tam, kjer se ni treba bati precejšnje okrepitve premaganca, so zgoraj navedene okoliščine za zmagovalca močna protiutež njegovi elastičnosti v zasledovanju. Ni se mu sicer treba bati za iztrganje zmage, toda neugodni spopadi ostajajo vendarle možni in lahko oslabijo do tedaj dobljene prednosti. Razen tega zdaj na voljo vojskovodje pritiska vsa teža čutnega človeka s svojimi potrebami in slabostmi. Tisoči pod njegovim poveljstvom potrebujejo počitek in okrepčilo, hlepijo za tem, da bi se zaenkrat omejila nevarnost in delo; samo redki, ki jih je treba obravnavati kot izjeme, vidijo in čutijo preko sedanjega trenutka, samo v teh redkih je še toliko proste igre poguma, da bi – potem ko je nujno opravljeno – mislili še na tiste uspehe, ki so v takšnem trenutku videti kot golo olepševanje zmage, kot razkoš-je triumfa. Toda vsi tisti tisoči imajo svoj glas v svetu vojskovodje, kajti skozi vse stopnje poveljniške hierarhije imajo ti interesi čutečih ljudi svojega zanesljivega posrednika do srca vojskovodje. Ta je zaradi duhovnih in telesnih naporov sam bolj ali manj oslabljen v svoji notranji dejavnosti, in tako se torej zgodi, da se večinoma iz tega čisto človeškega razloga zgodi manj, kot bi se lahko zgodilo, in je sploh to, kar se zgodi, odvisno le od častihlepja, energije in najbrž tudi od trdosti vrhovnega vojskovodje. Samo tako je mogoče pojasniti obotavljivi način, s katerim smo videli veliko vojskovodij slediti zmagi, ki jim je dala nadmoč. [...]

Vsaka potolčena vojska bo seveda imela za seboj bližjo ali bolj oddaljeno točko, ki si jo zelo želi doseči najprej, bodisi ker bi bil v nasprotnem primeru njen nadaljnji umik lahko ogrožen – kot je to pri cestnih ožinah, bodisi ker je sama točka tako pomembna, da jo kaže doseči pred sovražnikom – kot je to pri glavnih mestih, skladiščih itd., bodisi, končno, ker vojska na tej točki lahko pridobi novo sposobnost za odpor – kot je to pri utrjenih položajih, združitvi z drugimi korpusi itd.

Če zdaj zmagovalec po stranski cesti usmeri svoj pohod proti tej točki, je jasno samo na sebi, kako utegne to na poguben način pospešiti umik premaganca, ga spremeniti v naglico in nazadnje v beg. Premaganec ima samo tri poti, da temu nasprotuje. Prva pot bi bila, da se sam vrže na sovražnika in si z nenadejanim napadom pridobi verjetnost uspeha, ki mu ga mora glede na njegovo situacijo v splošnem manjkati; to očitno predpostavlja podjetnega, drznega vojskovodjo in odlično vojsko, ki bi sicer bila premagana, toda ne angažirana v popolnem porazu; premaganec bi jo torej najbrž utegnil uporabiti v prav redkih primerih.

Druga pot je pospešitev umika. Toda ravno to je tisto, kar hoče zmagovalec; in ta pospešitev zlahka vodi k čezmernim naporom enot, kjer prihaja do nezaslišanih izgub v trumah zaostajalcev, v razbitih topovih in vozilih vseh vrst.

Tretja pot je izogibanje z namenom, da bi se obšle najbližje toč-ke za odrezanje in bi z manj napora marširali v večji oddaljenosti od sovražnika in bi tako naglico naredili manj škodljivo. Ta zadnja pot je najslabša, ker jo je navadno treba obravnavati samo kot novo posojilo plačilno nesposobnega dolžnika, in vodi do še več-je zadrege. Obstajajo primeri, kjer je ta pot priporočljiva, toda v splošnem je gotovo res, da se manj vsiljuje jasno prepričanje o zanesljivem doseganju cilja po tej poti, kot se vsiljuje neki drug, nedopusten razlog v njej sami. Ta razlog je strah, da bi se spoprijeli s sovražnikom. Gorje vojskovodji, ki se prepusti temu. Kakorkoli zelo je trpela moralna sila vojske in kakorkoli so morda upravičene skrbi, da smo ob vsakem srečanju s sovražnikom s te strani na slabšem, tako postane zlo z bojazljivim izogibanjem vsaki priložnosti zanj samo hujše. [...] Ravno z majhnimi spopadi, ki so bili skrbno začeti in vodeni – in pri čemer ostaja premagancu še vedno pomoč zemljišča, ker je branilec – ravno z njimi je najprej mogoče znova dvigniti moralno silo vojske. Neverjeten je dobrodejni vpliv najmanjšega uspeha. Toda pri večini poveljnikov spada k takšnemu poskusu nekaj samopremagovanja; druga pot, ta z izogibanjem, je videti v prvem trenutku toliko lažja, da se ji večinoma daje prednost. Običajno je torej ravno to izogibanje tisto, ki najbolj povišuje namero zmagovalca in se pogosto konča s popolnim propadom premaganca. Toda ob tem je treba spomniti, da govorimo o celotni vojski in ne o posameznem oddelku, ki se, odrezan, po ovinku spet poskuša pridružiti ostalim; pri njem so razmere drugačne in uspevanje ni nič neobičajnega. Toda pogoj pri tej tekmi za cilj je, da oddelek zasledujoče vojske sledi zasledovanemu po isti cesti, da bi se pobralo vse, kar zaostane, in da se ne bi opustilo vtisa, ki ga vedno naredi prisotnost sovražnika. [...] Takšni pohodi zasledovalca kajpada tudi slabijo in niso umestni, če se sovražnikova vojska priključuje drugi, precejšnji, če ima na čelu odličnega vojskovodjo in če ni njeno uničenje že zelo pripravljeno. Toda tam, kjer si to sredstvo lahko dovolimo, to tudi učinkuje kot neki veliki stroj. Pri tem potolčena vojska izgublja zaradi obolelih in utrujenih tako nesorazmerno in duh postane zaradi stalne zaskrbljenosti, da je izgubljen, tako oslabljen in zdelan, da se nazadnje na pošten odpor komajda še lahko pomisli; z vsakim dnem je zajetih na tisoče ujetnikov, ne da bi se zamahnilo z mečem. V takšnem času popolne sreče se zmagovalec ne sme izogibati delitvi svojih sil z namenom, da bi vse, kar lahko s svojo vojsko doseže, pritegnil v ta vrtinec, odrezal detaširane oddelke, zavzel nepripravljene utrdbe, zasedel velika mesta itd.

Vse si lahko dovoli, dokler ne nastopi novo stanje, in čim več si dovoli, toliko kasneje bo prišlo do njega. [...]





XIII. UMIK PO IZGUBLJENI BITKI


V eni izgubljeni bitki je sila vojske zlomljena: moralna še veliko bolj kot fizična. Druga izgubljena bitka, ne da bi vstopile v igro nove, ugodne okoliščine, bi vodila v popoln poraz, morda v propad. To je vojaški aksiom. Po naravi stvari poteka umik do tiste točke, kjer se bo ravnovesje sil ponovno vzpostavilo, bodisi z okrepitvijo ali ob zaščiti utrdb na vidiku bodisi zaradi velikih odsekov tal ali zaradi razkropljenosti sovražne sile. Stopnja izgube, velikost poraza, toda še bolj značaj nasprotnika bo ta trenutek ravnovesja približal ali oddaljil. Koliko je primerov, da se je potolčena vojska spet razporedila na neki majhni razdalji, ne da bi se njene razmere od bitke sploh kaj spremenile. Razlog za to je bodisi v moralni šibkosti nasprotnika bodisi v tem, da v bitki dobljena prevlada ni zadosti velika, da bi vodila do krepkega udara.

Da bi se uporabile te slabosti ali napake nasprotnika, da se ne bi umikalo niti za ped več, kot to terja sila okoliščin, predvsem pa, da bi se razmerje moralnih sil ohranilo na kolikor mogoče ugodni točki, je vsekakor potreben počasen, vedno upirajoči se umik, drzno, pogumno postavljanje po robu, kadarkoli hoče zasledovalec čez mero uporabiti svoje prednosti. Umiki velikih vojskovodij in v vojni izkušenih vojsk so vselej podobni odhajanju ranjenega leva, in to je nesporno tudi najboljša teorija.

Res je, da smo v trenutkih, ko se je hotelo zapustiti nevarno situacijo, pogosto videli uporabljati nečimrne formalnosti, ki so povzročile nekoristno potrato časa in s tem postale nevarne, namesto da bi bilo v takšnih primerih vse odvisno od hitrega reševanja. Izurjeni poveljniki imajo to načelo za zelo pomembno. Toda takšnih primerov ne smemo zamešati s splošnim umikom po izgubljeni bitki. Kdor je tukaj prepričan, da si bo z nekaj hitrimi pohodi izboril prednost in lažje dobil trden status, ta je v veliki zmoti. Prvi premiki morajo biti čim manjši in na splošno mora veljati načelo, da nam sovražnik ne sme vsiliti svojega zakona. Po tem načelu se ni mogoče ravnati brez krvavih spopadov s postopno prodirajočim sovražnikom, toda načelo je vredno te žrtve. Brez njega pride do pospešenega premika, ki kmalu postane brezglavi beg in potem zgolj pri zaostajalcih stane več ljudi, kot bi jih stale bitke zaščitnic, razen tega pa uniči zadnje preostanke poguma.

Močna zaščitnica, ki jo tvorijo najboljše enote, ki jo vodi najpogumnejši general in ki jo v najpomembnejših trenutkih podpira celotna armada, skrbna uporaba zemljišča, močne zapore, kadarkoli drznost sovražnikove predhodnice in zemljišče za to dajeta priložnost – to so skratka sredstva za ravnanje po tem načelu. [...]





XIV. NOČNI SPOPAD


[...] Pravzaprav je vsak nočni napad samo stopnjevani naskok. Na prvi pogled je zdaj takšen napad videti kot prav odlično učinkujoč, kajti branilca se zamišlja naskočenega in napadalca seveda pripravljenega za to, kar se mora zgoditi. [...] Na eni strani si domišljija riše podobo najpopolnejše zmede in na drugi strani napadalca zaposlenega le z obiranjem njenih sadov. Zato tako pogoste ideje o nočnih naskokih pri tistih, ki jim ni treba ničesar voditi in za nič odgovarjati, medtem ko so ti v dejanskosti tako redki.

Te predstave se vse dogajajo pod predpostavko, da napadalec pozna ukrepe branilca, ker se niso mogli izmuzniti pred njegovim rekognosciranjem, zato bi nasprotno ukrepi napadalca morali [...] ostati nasprotniku neznani. Toda že zadnje se ne primeri čisto vedno; in še manj prvo. Če nasprotniku ne stojimo tako blizu, da ga imamo ravno pred očmi, bo to, kar vemo o njegovi postavitvi, vedno zelo nepopolno, izviralo bo iz rekognosciranj, od patrulj, izjav ujetnikov in vohunov in že zaradi tega ne bo nikoli povsem držalo, ker so ta poročila vedno bolj ali manj zastarela in se je položaj nasprotnika od tedaj lahko spremenil. [...]

Torej to, kar napadalec pri nočnem naskoku ve o branilcu, redko ali nikoli ne zadošča, da bi nadomestilo pomanjkanje neposrednega ogledovanja.

Toda tudi branilec ima na svoji strani še celo majhno prednost, ker se na zemljišču, ki tvori njegov položaj, počuti bolj doma kot napadalec, tako kot se stanovalec sobe tudi v temi v njej lažje znajde kot neki tujec. Vsak del svojih bojnih sil zna najti hitreje in lahko pride do njih lažje, kot se to primeri pri napadalcu.

Iz tega izhaja, da pri nočnih spopadih napadalec potrebuje svoje oči prav tako kot branilec in da torej lahko le posebni vzroki določijo nočni napad. [...]

Čim večji je napadeni korpus, toliko težavnejši je podvig, ker ima močan korpus več notranjih pomagal, da se nekaj časa brani nazaj, dokler ne pride pomoč. Sovražna vojska sama iz tega razloga v običajnih primerih sploh ne more biti predmet takšnega napada, kajti četudi ne more od zunaj pričakovati nobene pomoči, ima v sebi sami zadosti pomagal proti napadu z več strani, zlasti v našem času, ko je vsak že v osnovi pripravljen na to tako običajno obliko napada. [...]

Če zdaj še posebej pogledamo nočni naskok vojske, potem vidimo, da lahko za to le redko obstajajo zadovoljivi motivi, ki jih je mogoče zvesti na naslednje primere.

1. Neka čisto posebna neprevidnost ali objestnost sovražnika, ki je redka, in tam, kjer se zgodi, se jo običajno nadoknadi z večjo moralno prevlado.

2. Panični strah v sovražnikovi vojski ali nasploh takšna premoč moralnih sil v naši, da te same zadoščajo za zastopanje vodilnega položaja.

3. Pri preboju skozi močnejšo sovražnikovo vojsko, ki nas drži obkoljene, ker je pri tem vse odvisno od presenečenja in ker dopušča namera golega reševanja glave veliko večje združevanje sil.

4. Končno v brezupnih primerih, kjer so naše sile v takšnem nesorazmerju do sovražnikovih, da vidimo možnost uspeha le v izrednem tveganju.

Toda v vseh teh primerih vendarle vselej ostaja pogoj, da imamo sovražnikovo vojsko pred očmi in da je ne krije nobena predhodnica. [...]





DRUGI DEL





PETA KNJIGA

BOJNE SILE





I. PREGLED


Bojne sile bomo opazovali:

1. po njihovi jakosti in sestavi;

2. v njihovem stanju izven spopada;

3. glede na njihovo oskrbovanje; in končno,

4. v njihovih splošnih odnosih do zemljišča in tal.

V tej knjigi se bomo torej ukvarjali s tistimi odnosi bojnih sil, ki jih je treba obravnavati le kot nujne pogoje boja, ne kot boj sam. [...]





II. ARMADA, VOJSKOVALIŠČE, VOJNI POHOD


Narava stvari ne dopušča točne določitve teh treh različnih dejavnikov v vojni: časa, prostora in mase; toda da ne bi bili včasih povsem narobe razumljeni, moramo poskušati nekoliko ponazoriti jezikovno rabo, ki se je radi držimo v večini primerov.

1. Vojskovališče

Pravzaprav je pod tem mišljen takšen del celotnega vojnega prostora, ki ima zavarovane boke in s tem določeno samostojnost. [...] Takšen del ni zgolj kos celote, temveč sam majhna celota; in zaradi tega spremembe, ki se pripetijo na ostalem vojnem prostoru, nanj bolj ali manj nimajo neposrednega, temveč samo posreden vpliv.

2. Armada

Če si pomagamo s pojmom vojskovališča, potem je lahko reči, kaj je armada: namreč tista bojna masa, ki se nahaja na enem in istem vojskovališču. Samo jezikovna raba tega očitno ne zaobsega povsem. [...] Vrhovno poveljstvo je drugo obeležje za pojem armade. Nasprotno je to obeležje zelo sorodno zgornjemu, kajti tam, kjer so stvari dobro urejene, bi moralo na enem in istem vojskovališču obstajati samo eno vrhovno poveljstvo in poveljniku lastnega vojskovališča ne bi smelo nikoli manjkati ustrezne stopnje samostojnosti. [...] Pojma armade in vojskovališča bosta torej praviloma veljala skupaj in se bosta medsebojno podpirala.

3. Vojni pohod

Četudi vojne dogodke, ki se v enem letu zgodijo na vseh vojskovališčih, pogosto imenujejo vojni pohod, je vendar bolj običajno in določneje povedano, če pod tem razumemo dogodke enega vojskovališča. Hujše pa je biti kos pojmu enega leta. [...] Ker dogodki nekega vojskovališča sami od sebe razpadejo na nekatera večja obdobja, ko namreč ponehajo neposredna učinkovanja večje ali manjše katastrofe in se zavozlavajo novi zapleti, je treba te naravne reze upoštevati, da bi enemu letu (vojnih pohodov) odmerili njegov polni delež dogodkov.





III. RAZMERJE SIL


Če brez predsodkov opazujemo novejšo vojno zgodovino, potem si moramo priznati, da je številčna premoč z vsakim dnem bolj odločilna; načelo, biti čim močnejši v odločilnem spopadu, moramo torej zdaj postaviti nekoliko višje, kot je bilo postavljeno nekoč.

Pogum in duh vojske sta v vseh časih stopnjevala fizične sile in bosta to počela tudi nadalje; toda v zgodovini najdemo čase, ko je velika premoč v organizaciji in opremi vojske dajala pomembno moralno prevlado, ter druge čase, ko je moralno prevlado dajala takšna premoč v mobilnosti; potem so bili na novo uporabljeni taktični sistemi, potem se je vojna umetnost zapletla v stremljenje za umetelno, po velikih obširnih načelih organizirano uporabo zemljišča, in na tem področju je lahko neki vojskovodja od drugega vojskovodje včasih dobil velike prednosti; toda to stremljenje je minilo, prostor je moralo narediti naravnejšemu in enostavnejšemu načinu ravnanja. [...]

Vojske so v današnjih dneh po oborožitvi, opremi in izurjenosti druga drugi tako podobne, da v teh rečeh med najboljšo in najslabšo ne obstaja nobena opazna razlika. Izobraževanje v znanstvenih korpusih se utegne še opazno razlikovati, toda večinoma vodi samo do tega, da so eni izumitelji in začetniki izboljšav in drugi hitro zasledujoči posnemovalci. Celo podrejeni vojskovodje, poveljniki korpusov in divizij imajo povsod, kar se tiče njihove obrti, skoraj istovrstne poglede in metode, tako da lahko razen talenta vrhovnega vojskovodje – ki si ga težko zamišljamo v konstantnem razmerju z izobrazbo ljudstva in vojske, temveč je povsem prepuščen naključju – daje občutno prevlado samo še navajenost na vojno. Čim bolj so vse te reči v ravnovesju, toliko odločilnejše postane razmerje sil. [...]

Toda absolutna jakost je v strategiji večinoma nekaj danega, nekaj, česar vojskovodja ne more več spremeniti. Toda nasledek našega obravnavanja ne more biti, da je vojna z občutno šibkejšo vojsko nemogoča. Vojna ni vedno prosta odločenost politike, in najmanj je to tam, kjer so sile zelo neenake; zato si je mogoče v vojni zamišljati vsako razmerje sil, in bila bi to nenavadna teorija vojne, ki bi hotela povsem odpovedati tam, kjer je najbolj potrebna.

Kakor zaželena se mora torej teoriji zdeti primerna bojna sila, tako vendarle tudi za najbolj neprimerno ne sme reči, da je ne dovoli več uporabiti. Meja tukaj ni mogoče določiti.

Čim šibkejša je sila, toliko manjši morajo biti smotri; dalje: čim šibkejša je sila, toliko krajše je trajanje. Po eni od teh plati ima torej šibkost prostor za izogibanje, če se smemo tako izraziti. [...]

Čim bolj vpletenemu v neenak boj manjka obseg sil, toliko več-ja mora – pod pritiskom nevarnosti – postati njegova notranja napetost, njegova energija. Kjer se dogaja nasprotno, kjer namesto junaškega obupa nastopi malodušje, tu se kajpada konča vsaka vojna umetnost.

Če se s to energijo sil poveže modra zmernost v zastavljenih smotrih, potem nastane tista igra sijajnih udarov in previdne zadržanosti, ki jih moramo občudovati v vojnah Friderika Velikega.

Toda čim manj zmernosti in previdnosti te premorejo, toliko bolj prevladujoča mora postati napetost in energija sil. Ko je nesorazmerje sil tako veliko, da pred propadom ne zavaruje nobena omejitev lastnega cilja, ali je verjetno trajanje nevarnosti tako veliko, da najvarčnejša uporaba sil ne more več pripeljati do cilja, tedaj se bo ali se mora napetost sil zbrati v en sam obupa poln udarec; ogroženi bo – ne da bi več pričakoval pomoč od stvari, ki mu je ne obetajo – stavil svoje celo in skrajno zaupanje v moralno premoč, ki vsakega pogumnega spravi v obup; največjo drznost bo obravnaval kot največjo modrost, morda podal roko še predrzni zvijači in, če zanj ne bo uspeha, v častnem propadu našel pravico do prihodnjega vstajenja.





IV. RAZMERJE MED RODOVI VOJSKE


[...] Princip uničevalnega ognja je v naših sedanjih vojnah v večini primerov očitno učinkovit, ne glede na to pa je prav tako očitno, da je treba osebni boj, mož na moža, imeti za pravi temelj spopada. [...]





V. BITKOVNA RAZPOREDITEV VOJSKE


Bitkovna razporeditev vojske je tista razdelitev in sestava rodov na posamezne člene celote in tista oblika njene postavitve, ki mora ostati norma za cel vojni pohod ali vojno.

Torej sestoji takorekoč iz aritmetičnega in geometrijskega elementa razdelitve in postavitve. Prvi izhaja iz stalne mirnodobne organizacije vojske, nekatere dele – bataljone, eskadrone, polke in baterije – prevzema kot enote in iz njih tvori, glede na potrebo prevladujočih okoliščin, večje člene navzgor do celote. [...]

S tem da pod členi celote razumemo samo tiste, ki jih da prva delitev, torej neposredne, rečemo:

1. če ima celota premalo členov, potem postane okorna;

2. če so členi celote preveliki, potem to slabi silo vrhovne volje;

3. z vsako novo poveljevalno stopnjo slabi sila ukaza po dveh poteh: enkrat zaradi izgube pri novem prehodu, drugič zaradi daljšega časa, ki ga potrebuje ukaz.

[...] Bitkovna razporeditev vojske je torej njena razdelitev in postavitev v množico, urejeno za bitko. Deli so tako spojeni, da je mogoče zlahka zadovoljiti tako taktične kot tudi strateške zahteve trenutka z uporabo posameznih delov, vzetih iz te množice. Ko potreba trenutka preneha, se deli vrnejo na svoje mesto; in tako postane bitkovna razporeditev prva stopnja in glavna podlaga tistega svetega metodizma, ki v vojni kot urino nihalo regulira delo in o katerem smo že govorili v 4. poglavju druge knjige.





VI. SPLOŠNA POSTAVITEV VOJSKE


Od trenutka prvega kopičenja bojnih sil do zrele odločitve, ko je strategija vojsko vodila na odločilno točko in je taktika vsakemu posameznemu delu odredila njegov položaj in vlogo, obstaja v večini primerov velik presledek, prav tako kot ta obstaja med eno in drugo odločilno katastrofo. [...]

Če opazujemo postavitev bojnih sil splošno, tj. brez posebnega smotra, si jih lahko zamišljamo samo kot enotnost, namreč samo kot celoto, določeno za skupni udar, kajti vsak odmik od te enostavne oblike bi že predpostavljal poseben smoter. Tako torej nastane pojem vojske, kakorkoli velika ali majhna utegne biti.

Nadalje, tam, kjer manjkajo še vsi posebni smotri, izstopa kot edini smoter ohranitev, torej tudi varnost vojske. Da vojska obstaja brez posebne slabosti in da lahko brez posebne slabosti združeno udari, sta torej oba pogoja. [...]





VII. PREDHODNICA IN PREDSTRAŽA


Oba ta predmeta spadata med tiste, kjer se skupno stekajo taktične in strateške niti. Na eni strani ju je treba šteti med razporeditve, ki spopadu dajejo obliko in zagotavljajo izvršitev taktičnih načrtov, po drugi plati so pogosto povod samostojnih spopadov in jih je treba zaradi njihove bolj ali manj oddaljene postavitve od glavnega korpusa obravnavati kot člene v strateški verigi. [...]

Vsaka enota, ki ni popolnoma pripravljena za bitko, potrebuje prednjo stražo, da bi zvedela za sovražnikovo približevanje in ga raziskala, preden ga sama zagleda. [...] Predstraže so oči vojske, so dejali že nekoč. Toda potreba je še vedno ista, in ta ima svoje stopnje. Jakost in razsežnost, čas, kraj, okoliščine, vrsta vojne, celo naključje imajo vpliv na to; in tako se ne smemo čuditi, če se uporaba predhodnice in predstraže v vojni zgodovini ne pojavlja v določenih in enostavnih obrisih, temveč v neke vrste neredu najraznoterejših primerov. [...] Če je enota v premiku, potem tvori bolj ali manj močna enota njeno prednjo stražo, namreč predhodnico, ki v primeru premika v obratni smeri postane zaščitnica. Če je enota nastanjena ali je v taborih, potem tvori raztegnjena linija šibkih straž njeno prednjo stražo, predstražo. [...]





VIII. NAČIN UČINKOVANJA IZPOSTAVLJENIH KORPUSOV


[...] Poslanstvo teh korpusov je opazovanje sovražnika in upočasnjevanje njegovega napredovanja. [...]

Toda opazovanje mora imeti tudi višjo stopnjo: sovražnik se mora pred takšnimi korpusi razviti v vsej svoji jakosti in pri tem morajo postati očitne ne samo njegove odlike, temveč tudi njegovi načrti. [...]

V najbolj redkih primerih, namreč samo, če znaten odsek tal daje za to priložnost, bo utegnil biti pomemben pravi bojni odpor; in trajanje majhne bitke, ki bi jo takšen korpus lahko nudil, bi bilo, vzeto samo na sebi, težko zadostna pridobitev na času; ta se namreč, kar je v naravi stvari same, izkazuje na trojni način:

1. s previdnejšim in zato počasnejšim napredovanjem nasprotnika,

2. s trajanjem dejanskega odpora,

3. s samim umikom.

Ta umik mora biti tako počasen, kot to dopušča varnost. Kjer zemljišče ponuja priložnost za nove postavitve, jo je treba uporabiti, kar sovražnika primora, da se na novo pripravi za napad in za zaobitje in se torej doseže nova pridobitev na času. Na novem položaju se lahko morda celo sprejme dejanski spopad. [...] To je način odpora nekega izpostavljenega korpusa. [...]





(IX. TABOR)


X. POHODI


[...] Splošno načelo v novejši vojni umetnosti je, da se povsod tam, kjer je možnost spopada le predstavljiva, to je na celem območju dejanske vojne, kolone organizira tako, da je v njih zaobsežena množina enot primerna za samostojen spopad. Pogoj je izpolnjen s povezovanjem treh rodov vojske, z organsko razdelitvijo celote in primerno postavitvijo poveljstva. Zlasti so torej pohodi tisti, ki so bili povod za novejšo bitkovno razporeditev in ki imajo od nje največ koristi.

Odkar [...] je novejša vojna umetnost dala vojski organsko razdelitev, v kateri je treba glavne dele obravnavati kot majhne celote, ki lahko v spopadu proizvedejo vsa učinkovanja velike celote, z edino razliko, da je njihovo delovanje kratkotrajnejše, od takrat – celo tam, kjer se namerava udariti združeno – ni več prisile, da je treba imeti kolone tako blizu skupaj, da se lahko vse združijo pred začetkom spopada, ampak zadošča, če se ta združitev zgodi v teku spopada. [...]





(XI. NADALJEVANJE)


XII. NADALJEVANJE


Zdaj moramo obravnavati rušilni vpliv, ki ga imajo pohodi na bojno silo. Ta je tako velik, da bi ga poleg spopada morda postavili kot lasten dejavni princip. Posamezni zmerni pohod ne obrabi instrumenta, toda vrsta zmernih pohodov to že naredi, in vrsta težavnih seveda toliko bolj.

Na samem vojnem prizorišču so motnje pri preskrbi in nastanitvi, slabe, razrite ceste in nujnost stalne pripravljenosti vzroki za nesorazmerne napore sil, ki ugonabljajo človeka, živino, vozove in oblačila.

Navadno se reče, da dolgo mirovanje ni dobro za fizično počutje vojske, da lahko iz njega izvira več bolezni kot iz zmerne dejavnosti. Vsekakor se bolezni lahko in se bodo pojavile, če so vojaki utesnjeni v ozkih bivališčih, toda te se lahko pojavijo tudi, če so to bivališča na pohodu, in nikoli ne more biti pomanjkanje zraka in gibanja vzrok takšnih bolezni, ker se lahko oboje zlahka ponudi z vadbo.

Če samo razmislimo, kako se pozna v motenem in labilnem organizmu človeka, ali oboli na odprti deželni cesti v umazaniji, blatu in dežju pod težo svoje prtljage ali v sobi; celo iz tabora se bo kmalu spravil do najbližjega kraja in ne bo povsem brez zdravniške pomoči, medtem ko na pohodu ure dolgo obleži na poti brez vsake podpore in se potem milje daleč vleče kot zaostajalec. Koliko lahkih bolezni s tem postane težkih, koliko težkih smrtnih! Če samo razmislimo, kako lahko v prahu in žgočem soncu poletja celo zmeren pohod povzroči najstrašnejšo pregretost, v kateri potem vojak, trpeč najhujšo žejo, plane k svežemu izviru, da bi si tu nakopal bolezen in smrt.

Naša namera s tem opazovanjem ne more biti zmanjševanje dejavnosti v vojni; instrument je tu za uporabo, in če se v tej uporabi obrabi, je to tako v naravi stvari; toda vse hočemo samo postaviti na svoje mesto in se postaviti po robu vsakemu teoretskemu bahanju, po katerem najveličastnejše presenečenje, najhitrejši premik, najnemirnejša dejavnost ne smejo stati ničesar, temveč se jih opisuje kot bogate rudnike, ki jih pušča lenoba vojskovodje neizkoriščene. Izplen teh rudnikov je v enakem odnosu kot tisti v rudnikih zlata in srebra; gleda se samo na produkt in se ne sprašuje, koliko je bilo vredno delo, ki ga je izkopalo. [...]

Če se hoče zelo mobilno vojskovati, se je treba pripraviti na veliko uničenje svojih lastnih sil, po tem organizirati svoj ostali načrt in predvsem okrepitve, ki naj sledijo.





XIII. NASTANITEV


[...] V novejših vojnah, tj. pri vseh vojnih pohodih, ki jih imamo pred očmi, je vojni element deloval z vso svojo energijo. V njih se je glede na dejavnost in napore sile večinoma zgodilo, kar je nasploh bilo mogoče; toda vsi ti vojni pohodi so le kratko trajali. [...] Znotraj tega obdobja skrajnega napora se je lahko malo govorilo o nastanitvi, kajti celo v zmagovitem pohodu zasledovanja, ko ni bilo več nobene nevarnosti, je hitrost premika onemogočila to olajšanje.

Toda kjer je iz kateregakoli razloga potek dogodkov manj nagel, kjer se dogaja bolj uravnovešeno [...] težkanje sil, je nastanitev enot pod streho glavni predmet pozornosti. [...] Če je postavitev enot v teku vojnega pohoda zaukazana zgolj iz taktičnih in strateš-kih razlogov in so jim za olajšanje dodeljena razpoložljiva bivališča v bližini točke postavitve, [...] potem so bivališča postranska stvar in nadomeščajo tabor. [...] Toda če se vojska vseli v bivališča zaradi počitka, potem je nastanitev enot bistvena, in ostali ukrepi [...] se morajo naravnavati po tem. [...]





XIV. OSKRBOVANJE


[...] Sicer je z odrekanjem v vojni tako kot s telesnimi napori in nevarnostjo; zahteve, ki jih vojskovodja lahko postavi svoji vojski, niso omejene z določenimi ločnicami; močan značaj terja več kot mehkoben čustveni človek; tudi dosežki vojske so različni glede na to, koliko navada, vojaški duh, zaupanje in ljubezen do vojskovodje ali navdušenje za stvar domovine podpirajo voljo in sile vojaka. Toda kot načelo bi morali pač postaviti to, da je odrekanje in stisko, kakorkoli visoko se ju utegne stopnjevati, vedno treba obravnavati samo kot prehodna stanja in da morata voditi do zadostnega oskrbovanja, najbrž nekoč celo tudi do izobilja. Ali obstaja kaj bolj ganljivega kot misel na toliko tisoč vojakov, ki se, slabo oblečeni, otovorjeni s 30 do 40 funti prtljage, na dneve dolgih pohodih mukoma vlečejo naprej v vsakem vremenu in po vsaki poti, neprenehoma postavljajo zdravje in življenje na kocko in se pri tem ne morejo nasititi niti s suhim kruhom? Če vemo, kolikokrat se to v vojni dogaja, potem zares komajda dojamemo, kako da to ne vodi pogosteje do omaganja volje in sil in kako je sama usmerjenost predstav v človeku sposobna, da s svojim trajnim delovanjem izzove in podpira takšne napore.

Kdor torej vojaku naloži velika odrekanja, ker to zahtevajo veliki smotri, ta bo, bodisi iz občutka bodisi iz modrosti, imel pred očmi tudi nadomestilo, ki mu ga za to dolguje ob drugi priliki. [...]

Obramba se lahko med aktom svoje obrambe neprekinjeno poslužuje priprav, ki jih je morala sprejeti za preskrbo. Branilcu torej najbrž ne more manjkati nujnega; to se mu bo primerilo predvsem v lastni deželi, toda to velja tudi za sovražnikovo. Toda napad se oddaljuje od svojih virov pomoči in si mora, dokler traja njegovo napredovanje, in celo v prvih tednih njegove ustavitve, od enega do drugega dneva potrebno priskrbeti, pri čemer gre redko brez pomanjkanja in zadrege.

Ta težava navadno postane največja dvakrat. Enkrat pri napredovanju, preden je odločitev padla; tedaj so zaloge branilca še vse v njegovih rokah, napadalec pa je moral svoje pustiti za seboj; svoje mase mora strniti in torej ne more zavzeti nobenega velikega prostora, celo njegov transport mu ni več mogel slediti, brž ko so se začeli bitkovni premiki. Če v tem trenutku niso opravljene dobre priprave, se zlahka zgodi, da bodo enote nekaj dni pred odločilno bitko trpele pomanjkanje in stisko, kar pa ni sredstvo za dobro vodenje v bitko.

Drugič se pomanjkanje pojavi predvsem na koncu zmagovite poti, ko začnejo postajati komunikacijske linije predolge, posebno če se vojskuje v revni, nenaseljeni, morda tudi sovražno nastrojeni deželi. Kakšna neznanska razlika je med povezavo iz Vilniusa do Moskve, kjer je treba vsak voz s silo priskrbeti, ali iz Kölna čez Liège, Leuven, Bruselj, Mons, Valenciennes, Cambrai do Pariza, kjer zadošča trgovsko naročilo, ena menica, da se priskrbi milijone porcij.

Posledice te težave so pogosto bile, da je ugasnil sijaj čudovite zmage, da so se oklestile sile, da je postal umik nujen in je potem postopoma dobival vse simptome pravega poraza. [...]





XV. BAZA OPERACIJ


Če vojska napreduje v delovanje, bodisi da bi napadla sovražnika in njegovo vojskovališče, bodisi da bi se razporedila na meji lastnega vojskovališča, ostaja v nujni odvisnosti od virov svoje preskrbe in popolnitve in mora z njimi vzdrževati zvezo, kajti ti so pogoji njenega obstoja in obstanka. Ta odvisnost narašča intenzivno in ekstenzivno z velikostjo vojske. Toda vedno ni zdaj niti mogoče niti nujno, da vojska ostane s celo deželo neposredno povezana, temveč samo s kosom, ki se nahaja prav za njo. V tem delu dežele se potem, kolikor je potrebno, uredijo posebni objekti z zalogami in se organizira redno odpremljanje popolnitvenih sil. Ta kos dežele je torej temelj vojske in vseh njenih delovanj. [...]

Potrebe vojske je treba razdeliti na dva razreda, namreč na tiste, ki jih nudi vsako kultivirano zemljišče, in na druge, ki se jih lahko dobi samo iz vira njihovega nastanka. Prve so sredstva za prehrano in druge sredstva za popolnitev. Prva sredstva lahko daje tudi sovražna dežela, zadnja praviloma lahko pošlje samo lastna dežela, npr. ljudi, orožje in večinoma tudi strelivo. [...] Menimo torej, da se je treba ustaviti ob splošnem priznanju vpliva baze na delovanja; toda tega ni mogoče na noben način poenostaviti z nekaj predstavami v uporabno pravilo, temveč si je treba v vsakem posameznem primeru hkrati predočiti vse reči. [...]

Dejali smo, da odvisnost od baze narašča z velikostjo vojske ekstenzivno in intenzivno, kar se razume samo po sebi. [...] Če je torej govor o vplivu baze na delovanja, potem morajo vse predstave vedno temeljiti na merilu, ki ga pogojuje velikost vojske.

Nadalje je v naravi stvari, da je za trenutne potrebe pomembnejša prehrana, za splošen obstanek v daljših obdobjih pa popolnitev, kajti ta zadnja priteka samo iz določenih virov [...]; to spet pobliže določa vpliv, ki ga bo imela baza na delovanja.

Kakorkoli velik je lahko zdaj ta vpliv, se vendarle ne sme nikoli pozabiti, da spada med tiste, ki potrebujejo veliko časa, da pokažejo odločilno učinkovanje, in da torej vedno ostaja vprašanje, kaj se lahko zgodi v tem času. Vrednost operacijske baze bo redkokdaj odločala o izboru delovanja vnaprej. [...] Same težave, ki lahko izvirajo s te strani, je treba postaviti drugo ob drugo in jih primerjati z drugimi učinkovitimi sredstvi; pogosto te ovire izginejo pred silo odločilnih zmag.





XVI. KOMUNIKACIJSKE LINIJE


Ceste, ki od položaja armade potekajo nazaj proti točkam, kjer se združujejo njeni najpomembnejši viri prehrane in popolnitve in ki si jih v vseh običajnih primerih izbere tudi za svoj umik, imajo dvojni pomen: najprej so komunikacijske linije za stalno oskrbovanje bojnih sil in potem so ceste za umik. [...]

Ti življenjski kanali torej ne smejo biti trajno pretrgani niti predolgi in težavni, ker se nekaj sile vedno izgubi na dolgi poti, in posledica tega bo hiravo stanje vojske. V drugem pomenu, namreč kot ceste za umik v pravem smislu, konstituirajo strateško zaledje vojske.

V obeh pomenih je glede vrednosti teh cest vse odvisno od njihove dolžine, njihovega števila, njihove lege [...], njihove kvalitete kot ceste, težavnosti tal, razmerja in razpoloženja prebivalcev in končno od njihovega kritja z utrdbami ali z zaporami področja. [...]

Vse zgoraj omenjene reči skupaj naredijo povezavo vojske z njeno bazo močno ali šibko, in ta rezultat, primerjan z istim predmetom pri sovražnikovi vojski, odloča, kateri od obeh nasprotnikov je prej sposoben, da drugemu preseka komunikacijske linije ali celo umik, to je, rečeno z običajnim strokovnim izrazom, da ga zaobide. Ne glede na moralno in fizično premoč bo to učinkovito počel samo tisti, ki ima boljše komunikacijske linije od sovražnikovih, ker se drugače v najkrajšem času nasprotnik zavaruje s povračilnimi ukrepi.

To zaobitje ima lahko po dvojni pomembnosti cest tudi dvojni smoter. Bodisi je treba motiti ali prekiniti komunikacijske linije, da bi armada venela in odmirala in bila na ta način primorana k umiku, bodisi se ji skuša celo preprečiti umik. [...] Lahko rečemo, da so ob neugodnih okoliščinah nevarne samo zelo dolge komunikacijske linije, toda nevarne jih delajo predvsem povsod in v vsakem trenutku pripravljeni naskoki oboroženega ljudstva.

Kar se tiče presekanja umika, tako tudi glede tega ni treba precenjevati nevarnosti zožene in ogrožene umičnice, ker so nas novejša izkustva opozorila na to, da je ob dobrih enotah in drznih poveljnikih zajetje težje od preboja.





XVII. ZEMLJIŠČE IN TLA


Če povsem odmislimo sredstva za prehrano, [...] imata zemljišče in tla zelo tesen in vedno prisoten odnos do vojne dejavnosti; namreč zelo odločilno vplivata na spopad, tako na njegov potek sam kot tudi na njegovo pripravo in uporabo. Po tej plati, torej v popolnem pomenu francoskega izraza terrain, moramo tukaj opazovati zemljišče in tla.

Učinkovita sta večidel na področju taktike, samo rezultati se pojavljajo v strategiji; spopad v gorovju je tudi po svojih posledicah nekaj povsem drugega kot spopad v ravnini. [...]

Zemljišče in tla vplivajo na vojno dejavnost s tremi lastnostmi, namreč: kot ovira dostopu, kot ovira preglednosti in kot sredstvo kritja pred učinkovanjem ognja; na te tri je mogoče zvesti vse ostale. Nesporno ima to trojno učinkovanje zemljišča tendenco narediti vojno ukrepanje raznoterejše, kompleksnejše in umetelnejše, kajti to so očitno tri veličine več, ki stopajo v kombinacijo. [...]

Vsaka vrsta terena deluje glede na dostopnost, preglednost in kritje na svoj način. V gozdnati deželi je ovira preglednost, v gorati je prevladujoča ovira dostop, v zelo kultiviranih področjih se obe držita sredine. [...]

Dostop je v gorovju prevladujoča ovira in učinkuje na dva načina; namreč tako, da ni mogoče povsod mimo, in tam, kjer je mogoče, se je treba premikati počasneje in z večjimi napori. [...] Toda gorska tla imajo pred drugimi še to posebnost, da neka točka dominira nad drugo. [...]

Očitna [...] je odločna premoč, ki jo ima pehota na vseh težavnih tleh pred drugimi rodovi vojske, in torej sme na takšnem terenu njeno število znatno presegati običajno razmerje.





XVIII. DOMINIRANJE


Beseda dominirati ima v vojni umetnosti svoj poseben čar, in dejansko pripada temu elementu zelo velik del, morda večja polovica vplivov, ki jih ima zemljišče na uporabo bojnih sil. [...]

Vsako fizično izkazovanje sile od spodaj navzgor je težavnejše kot obratno, torej mora biti najbrž tudi spopad, in za to obstajajo trije vzroki. Prvič je treba vsako vzpetino imeti za oviro za dostop; drugič se od zgoraj navzdol sicer ne strelja občutno dlje, toda zadeva se, če se pač upošteva vsa geometrijska razmerja, občutno bolje kot v obratnem primeru, tretjič je prednost v boljši preglednosti. [...]

Od treh strateških prednosti dominiranja: večje taktične jakosti, težavnega dostopa in boljše preglednosti, sta prvi dve take vrste, da sta pravzaprav v prid samo branilcu, kajti uporabi ju lahko samo tisti, ki je nepremičen, ker jih drugi v svojem gibanju ne more premakniti; toda tretjo prednost lahko enako uporabljata napadalec in branilec. [...]

Če dominiranje povežemo z drugimi geografskimi prednostmi v našem razmerju do nasprotnika, če je ta še iz drugih razlogov omejen v svojih premikih, npr. zaradi bližine neke velike reke, potem lahko postanejo pomanjkljivosti njegove situacije povsem odločene, tako da se jim ni mogoče zadosti hitro izogniti. Nobena vojska se ni sposobna obdržati v dolini neke velike reke, če nima v posesti gorskega hrbta, ki to dolino oblikuje.

Tako lahko postane dominiranje dejansko obvladovanje in realnosti te predstave nikakor ni treba zanikati. Toda to ne preprečuje, da ne bi bili izrazi obvladujoče zemljišče, krit položaj, ključ dežele itd., kolikor so utemeljeni na naravi dominiranja in spuščanja, večinoma prazne lupine, ki jim manjka zdravo jedro. [...] Zavzetje takšnega zemljišča in položaja se šteje kot izkazovanje sile, kot sunek ali udarec, [...] medtem ko vendar to ni nič drugega kot [...] goli plus in minus znak, ki mu vrednost še manjka. Ta sunek in udarec [...], ta vrednost je zmagovit spopad, samo ta dejansko šteje, samo z njim lahko računamo in vedno ga je treba imeti pred očmi, tako pri ocenjevanju v knjigah kot pri ukrepanju na bojnem polju.





ŠESTA KNJIGA

OBRAMBA





I. NAPAD IN OBRAMBA


Kaj je pojem obrambe? Branjenje pred udarom. Kaj je torej njena značilnost? Čakanje na ta udar. Ta značilnost naredi dogajanje vsakokrat za obrambno in samo preko te značilnosti je mogoče v vojni obrambo ločevati od napada. Toda ker je absolutna obramba v popolnem nasprotju s pojmom vojne – ker bi se ob njej vojskoval samo eden – je lahko tudi v vojni obramba samo relativna, in vsako značilnost je torej treba aplicirati samo na totalni pojem in ne razširiti na vse njegove dele. Posamezni spopad je obramben, če čakamo na nalet, na juriš sovražnika; bitka je obrambna, če čakamo na napad – tj. na njegov prihod pred naše položaje – v dometu našega ognja; vojni pohod je tak, če čakamo na sovražnikov vstop na naše vojskovališče. V vseh teh primerih pripada skupnemu pojmu značilnost čakanja in branjenja, ne da bi iz tega izhajalo protislovje s pojmom vojne, kajti njegova koristnost je lahko v tem, da se previdno počaka na nalet proti našim bajonetom, na napad na naš položaj in na naše vojskovališče. Toda ker je treba, da bi se tudi z naše strani dejansko vojskovali, sovražniku vračati njegove udare, se ta akt napada zgodi v obrambni vojni takorekoč pod glavnim naslovom obrambe; to je, ofenziva, ki jo uporabimo, spada v okvire pojmov položaja ali vojskovališča. V obrambnem vojnem pohodu se lahko torej tolče napadalno, v obrambni bitki se lahko napadalno uporabi svoje posamezne divizije, iz enostavne postavitve proti sovražnikovemu jurišu se končno nasproti njemu pošilja celo še ofenzivne krogle. Obrambna oblika vojskovanja torej ni neposreden ščit, temveč ščit, ki se oblikuje s spretnimi zamahi.

Kaj je smoter obrambe? Ohranjanje. Ohraniti je lažje kot pridobiti; že iz tega izhaja, da je obramba ob predpostavljenih enakih sredstvih lažja kot napad. Toda v čem je večja lahkota ohranjanja ali obvarovanja? V tem, da je ves čas, ki preteče neuporabljen, tehtnejši za branilca. On žanje, kjer ni sejal. Vsaka opustitev napada zaradi napačnega pogleda, iz strahu, iz lenobe, je v prid branilcu. [...].

Da je obramba lažja od napada, je v splošnem že bilo opozorjeno, toda ker ima obramba negativni smoter – ohranjanje, in napad pozitivnega – osvajanje, in ker to poveča lastna vojna sredstva, ohranjanje pa ne, je treba – da bi se določno izrazili – reči: obrambna oblika vojskovanja je na sebi močnejša kot napadalna. Do tega rezultata smo hoteli dospeti; kajti čeprav je povsem v naravi stvari same in ga izkustvo tisočkratno potrjuje, kljub temu popolnoma nasprotuje prevladujočemu mnenju – dokaz, kako lahko površni pisci zamešajo pojme.

Če je obramba močnejša oblika vojskovanja, ki pa ima negativni smoter, samo po sebi izhaja, da jo je treba uporabljati samo tako dolgo, kot je potrebno zaradi šibkosti, in jo je treba opustiti, brž ko smo zadosti močni, da si postavimo pozitivni smoter. Ker se tedaj – ko se s pomočjo obrambe zmaga – običajno doseže ugodnejše razmerje sil, je tudi naravni potek vojne, da se začne z obrambo in konča z ofenzivo. Prav tako je torej v protislovju s pojmom vojne pustiti obrambo za zadnji smoter, kot je bilo protislovje razumevanje pasivnosti obrambe ne zgolj iz celote, temveč iz vseh njenih delov. Z drugimi besedami: vojna, kjer bi se zmage uporabile zgolj za branjenje in se sploh ne bi hotelo zadati nasprotnega udarca, bi bila prav tako nesmiselna kot bitka, v kateri naj bi v vseh ukrepih vladala najabsolutnejša obramba (pasivnost). Potem ko smo torej določili pojem obrambe, kot ga v vojni edino lahko razumemo, potem ko smo navedli meje obrambe, se še enkrat vrnimo k trditvi, da je obramba močnejša oblika vojskovanja.

To bo izhajalo popolnoma jasno iz podrobnejšega opazovanja in primerjanja napada in obrambe; zdaj hočemo samo opomniti, v kakšnem protislovju sama s seboj in z izkustvom je ravno nasprotna trditev. Če bi bila napadalna oblika močnejša, ne bi bilo nobenega razloga več, da bi se obrambna sploh kdaj uporabila, ker ima ta že tako zgolj negativni smoter; vsak bi moral torej hoteti napadati in obramba bi bila absurd. Nasprotno je zelo naravno, da se višji smoter pridobi z večjimi žrtvami. Kdor misli, da je dovolj močan, da uporabi šibkejšo obliko, ta sme želeti večji smoter; kdor si zastavi manjši smoter, lahko to stori samo, da bi užival prednosti močnejše oblike. Če se ozremo na izkustvo, bi bilo pač nekaj nezaslišanega, da bi se ob dveh vojskovališčih napadalo s šibkejšo armado in bi se močnejšo pustilo v obrambi. Če je bilo vedno in povsod ravno nasprotno, to najbrž dokazuje, da vojskovodje, celo ob lastnem odločilnem nagnjenju do napada, kljub temu štejejo obrambo za močnejšo. [...]





II. V KAKŠNEM MEDSEBOJNEM ODNOSU STA NAPAD IN OBRAMBA V TAKTIKI


Najprej moramo poiskati okoliščine, ki v spopadu prinašajo zmago.

O premoči in hrabrosti, izurjenosti ali o drugih lastnostih vojske tukaj ni treba govoriti, ker so praviloma odvisne od reči, ki so izven področja tiste vojne umetnosti, o kateri govorimo tukaj, drugače bi pri napadu in obrambi kazale isto učinkovitost; tukaj se celo številčna premoč na splošno ne more upoštevati, ker je število enot prav tako danost in ni odvisna od svojevoljnosti vojskovodje. Te reči tudi niso v nobenem posebnem odnosu do napada in obrambe. Razen tega se nam samo še tri stvari zdijo odločilno prednostne, namreč: presenečenje, prednost zemljišča in napad z več strani. Presenečenje se učinkovito doseže s tem, da se sovražniku na eni točki zoperstavimo z več enotami, kot je pričakoval. Ta številčna premoč je od splošne zelo različna, je najpomembnejši dejavnik vojne umetnosti. – Kako k zmagi prispeva prednost zemljišča, je samo na sebi zadosti razumljivo; in pripomniti je treba samo, da tukaj ne gre zgolj za ovire, na katere naletijo napadalci pri svojem prodiranju, kot: strmo zemljišče, visoke gore, močvirnati potoki, žive meje itd., temveč da je prednost zemljišča tudi to, če nam da priložnost, da se na njem razporedimo v kritju; celo o povsem brezpomembnem zemljišču lahko rečemo, da uživa njegovo pomoč tisti, ki ga pozna. Napad z več strani vključuje v sebi vse taktične obkolitve, velike in majhne, in njegovo učinkovanje temelji deloma na dvojnem učinkovanju strelnega orožja, deloma na strahu pred odrezanjem. [...]

Napadalec ima le prednost pravega napada celote s celoto, medtem ko je branilec sposoben v teku spopada neprestano presenečati z jakostjo in obliko svojih napadov.

Napadalec z večjo lahkoto obkoli in odreže celoto kot branilec, ker ta že stoji, medtem se oni še premika glede na to stanje. Toda tudi to zaobitje se spet nanaša le na celoto, kajti v teku spopada in za posamezne dele je napad z več strani za branilca lažji kot za napadalca, ker je, kot je rečeno zgoraj, z obliko in jakostjo svojih napadov bolj sposoben presenečati.

Samo na sebi je jasno, da pomoč zemljišča uživa predvsem branilec; toda kar se tiče premoči v presenečenju zaradi jakosti in oblike napadov, ta izhaja iz tega, da mora napadalec prikorakati po cestah in poteh, kjer ga ni težko opazovati, medtem ko se branilec razporedi v kritju in ostane do odločilnega trenutka za napadalca skoraj neviden. [...]

Kakor neskončna je prednost, da se lahko izbere zemljišče za svojo postavitev in se z njim popolnoma seznani pred spopadom, kakor enostavno je, da mora tisti, ki je na tem zemljišču v zasedi, torej branilec, svojega nasprotnika dosti bolj presenetiti kot napadalec, tako se še vendarle do tega trenutka niso mogli znebiti starih predstav, da je sprejeta bitka že na pol izgubljena. [...]

Pravzaprav je podcenjevanje obrambe vedno nasledek neke dobe, ko je določena manira obrambe zastarala, in to se je primerilo tudi z zgoraj omenjeno, ki je imela svoj čas nekdaj, ko je bila dejansko močnejša od napada. [...]

Če bi napadalec iznašel kak nov velik pripomoček [...], bi morala tudi obramba spremeniti svoj postopek. Vedno pa bo gotova pomoč področja, in ker zemljišče in tla bolj kot kdajkoli prežemata vojni akt s svojimi posebnostmi, mu v splošnem zagotavljata svojo naravno premoč.





III. V KAKŠNEM MEDSEBOJNEM ODNOSU STA NAPAD IN OBRAMBA V STRATEGIJI


Najprej spet vprašajmo: katere okoliščine v strategiji prinesejo ugoden uspeh?

V strategiji ni zmage, kot je bilo to rečeno že prej. Strateški uspeh je z ene strani uspešna priprava taktične zmage; čim večji je ta uspeh, toliko verjetnejša postane zmaga v spopadu. Z ene strani je strateški uspeh uporaba izbojevane zmage. Čim več dogodkov je bila strategija sposobna s svojimi kombinacijami pritegniti po dobljeni bitki v njene posledice, toliko bolj se zna tukaj polastiti naknadno padajočih razbitin, katerih temelji so bili v bitki omajani; čim bolj velikopotezno trumoma prižene to, kar se je moralo v bitki sami mukoma posamično doseči, toliko ugodnejši je njen uspeh. [...]

Branilec ima prednost zemljišča, napadalec naskoka; tako je v strategiji kot v taktiki. Vendar je o naskoku treba pripomniti, da je v strategiji neizmerno učinkovitejše in pomembnejše sredstvo kot v taktiki. V tej se bo naskok le redkokdaj lahko razširil do velike zmage, medtem ko v strategiji ni redko, da je naskok celotno vojno končal z enim zamahom. Toda spet je treba pripomniti, da uporaba tega sredstva predpostavlja nasprotnikove velike, odločilne, redke napake, zato to sredstvo za tehtnost napada ne more prispevati zelo velike teže. Presenečenje nasprotnika s postavitvijo močnejših sil na določenih točkah je spet zelo podobno analognemu primeru v taktiki. Če bi bil branilec obvezan, da razdeli svoje sile na več točk za dostop na svoje vojskovališče, bi tako očitno imel napadalec prednost, da s polno močjo plane na en del.

Bočni napadi in napadi v hrbet v veliki meri spremenijo svoj značaj v strategiji, kjer se zdaj nanašajo na hrbtno stran in stranice vojskovališča:

1. če odpade dvojno učinkovanje ognja, ker se ne da streljati z enega konca na drugi konec vojskovališča;

2. pri zaobidenem je bojazen, da izgubi umičnico, dosti manjša, kajti prostorov v strategiji ni mogoče zapreti tako kot v taktiki;

3. v strategiji večjega prostora to močneje izstopa zaradi učinkovitosti notranjih, tj. krajših linij in tvori glavno protiutež pred napadi z več strani;

4. pojavi se nov princip v občutljivosti komunikacijskih linij, tj. v učinkovanju, ki izhaja iz same njihove prekinitve.

Vsekakor je sedaj v naravi stvari, da v strategiji zaradi večjih prostranstev oklenitev, napad z več strani, praviloma ustreza samo tistemu, ki ima iniciativo, torej napadalcu, in da branilec ni sposoben, tako kot v taktiki, v teku dogajanja oklenjevalca spet okleniti, ker svojih bojnih sil ne more razporediti niti v takšni sorazmerni globini niti tako skrito; vendar kaj pomaga napadu lahkota oklenjevanja, če ni v tem prednosti? Zato se v strategiji sploh ne bi moglo postaviti obkolitvenega napada kot principa zmage, če se ne bi upoštevalo učinkovanja na komunikacijske linije. Toda ta dejavnik je v prvem trenutku, ko se napad in obramba srečata in sta drug proti drugemu še v njunem začetnem položaju, redkokdaj velik; velik postane šele v teku vojnega pohoda, ko napadalec v sovražni deželi postopoma postane branilec; tedaj postanejo komunikacijske linije tega novega branilca šibke in prvotni branilec lahko iz te šibkosti potegne koristi kot napadalec. Toda kdo ne vidi, da mu v splošnem te premoči napada ni mogoče pripisati, ker ta pravzaprav izvira iz višjih razmer obrambe! [...] Ko napadajoča armada začne vojni pohod, se odtrga od svojega vojskovališča in s tem oslabi, to je, utrdbe in zaloge vseh vrst pusti za seboj. Čim večji je operativni prostor, ki ga mora prekoračiti, toliko bolj bo oslabljena (zaradi marša in zasedb); armada, ki se brani, ostane z vsem tem povezana, to je, uživa pomoč svojih utrdb, nič je ne slabi in je bližje svojim virom pomoči. Pomoč ljudstva [...] sicer ni prisotna pri vsaki obrambi, kajti pride lahko do obrambnega vojnega pohoda v sovražno deželo, toda ta princip izhaja vendarle le iz pojma obrambe in je uporaben v najpogostejših primerih. Sicer je s tem mišljena predvsem – toda ne izključno – učinkovitost deželne vojske in oboroženega ljudstva, in k temu spada tudi to, da so vsa trenja manjša ter vsi viri pomoči bližje in izdatnejši. [...] Velike moralne sile, ki od časa do časa prežamejo element vojne kot posebna kvasina in ki jih lahko vojskovodja v določenih primerih uporabi za okrepitev svojih sil, si pač lahko mislimo prav tako na strani obrambe kot napada; vsaj tiste, ki v napadu posebno blestijo, se pojavijo šele po odločilnem udarcu – podobno kot recimo zmeda in strah pri nasprotniku – in zato seveda le redko prispevajo k njegovemu usmerjanju.

Prepričani smo, da smo s tem našo tezo, da je obramba moč-nejša vojna oblika kot napad, zadovoljivo izpeljali; preostane nam še, da omenimo majhen, doslej neupoštevan dejavnik. To je hrabrost, občutek premoči v vojski, ki izvira iz zavesti, da pripadamo napadalcu. Stvar je na sebi pravilna, samo da se občutek zelo kmalu utopi v splošnejšem in močnejšem, ki se v vojski pokaže ob njenih zmagah ali porazih, skozi talent ali nesposobnost njenega poveljnika.





IV. KONCENTRIČNOST NAPADA IN EKSCENTRIČNOST OBRAMBE


[...] Branilec je tako v taktiki kot v strategiji mišljen kot čakajoči, torej kot stoječi, napadalec pa v gibanju, in sicer gibajoč se glede na omenjeno stanje. Iz tega nujno izhaja, da sta oklenitev in obkoljevanje odvisna le od samovolje napadalca, namreč tako dolgo, dokler traja njegovo gibanje in branilec stoji. Ta svoboda napada, da je koncentričen ali da ni koncentričen, glede na to, ali je koristen ali škodljiv, bi se morala ceniti kot njegova splošna odlika. Toda to izbiro ima samo v taktiki, v strategiji pa mu ni vedno prepuščena. V prvem primeru oporne točke za obe krili skoraj nikoli ne varujejo absolutno, v strategiji pa zelo pogosto tedaj, ko se obrambna linija razprostira [...] od morja do morja ali od nevtralnega področja do nevtralnega področja. V tem primeru napad ne more napredovati koncentrično in je svoboda njegove izbire omejena. Toda še bolj neprijetno je omejen, če mora napredovati koncentrično. Rusija in Francija ne moreta Nemčije napasti drugače kot z obkolitvenimi, torej ne z združenimi silami. [...]

Ko je enkrat obramba sprejela princip gibanja (gibanja, ki se sicer začne kasneje kot gibanje napadalca, toda vedno dovolj zgodaj, da se znebi okov otrple pasivnosti), postane ta prednost več-je združitve in notranjih linij zelo odločilna in večinoma učinkovitejša za zmago kot koncentrična oblika napada. [...] Prednost notranje linije narašča s prostranstvi, na katere se te linije nanašajo. [...]





V. ZNAČAJ STRATEŠKE OBRAMBE


Že prej je bilo rečeno, kaj sploh je obramba: namreč nič drugega kot močnejša oblika vojskovanja, s pomočjo katere se želi izbojevati zmago, da bi po dobljeni prevladi prešli k napadu, tj. k pozitivnemu smotru vojne.

Celo če je namen vojne samo ohranitev statusa quo, je vendarle zgolj zavrnitev udara nekaj, kar je pojmu vojne protislovno; vojskovanje namreč nesporno ni golo prenašanje. [...] Tukaj se zaustavimo pri tem, da si je treba [...] prehod k protiudaru zamišljati kot tendenco obrambe, torej kot njeno bistveno sestavino. [...]

Hiter, močan prehod v napad – bleščeči meč povračila – je najsijajnejša točka obrambe; kdor si ga takoj ne zamišlja zraven, ali nasprotno, kdor ga takoj ne sprejme v pojem obrambe, ta ne bo nikdar razumel premoči obrambe, vedno bo mislil samo na sredstva, ki jih z napadom uniči sovražniku in pridobi zase. [...] Nadalje, groba pomota je, če z napadom vedno razumemo samo naskok in si pod obrambo ne zamišljamo nič drugega kot stisko in zmedo. Kajpada se osvajalec odloči za vojno prej kot nenevarni branilec, in če zna svoje ukrepe obdržati primerno tajne, potem bo lahko tega najbrž tudi presenetil; toda to je sami vojni povsem tuje, kajti tako ne bi smelo biti. Vojna je tu bolj za branilca kot za osvajalca, kajti šele vdor je izzval obrambo in z njo vojno. Osvajalec je vedno miroljuben (kot je Bonaparte tudi vselej trdil o sebi), čisto mirno bi rad vkorakal v našo državo – toda da tega ne bi mogel, moramo hoteti vojno in jo torej tudi pripravljati, z drugimi besedami: ravno šibki, tj. podrejeni obrambi, morajo biti vedno pripravljeni, da ne bi bili napadeni; tako trdi vojna umetnost. [...] Če si torej zamišljamo obrambo, kakršna naj bo, potem je taka s čim boljšo pripravo vseh sredstev, z vojsko, sposobno za vojno, z vojskovodjo, ki v zadregi negotovosti sovražnika ne pričaka v strahu, temveč zaradi svobodne izbire, z mirno preudarnostjo, z utrdbami, ki se ne bojijo nobenega obleganja, končno z zdravim ljudstvom, ki se svojega nasprotnika ne boji bolj, kot se ta boji njega. S takšnimi atributi obramba v primerjavi z napadom najbrž ne bo igrala tako slabe vloge in napad ne bo videti tako lahek in nezmotljiv kot v mračnih predstavah tistih, ki si pri napadu zamišljajo samo pogum, silo volje in gibanje in pri obrambi nemoč in ohromelost.





VI. OBSEG SREDSTEV ZA OBRAMBO


[...] Zdi se nam koristno, da tukaj pogledamo še tista sredstva, ki so na razpolago predvsem branilcu in jih je takorekoč treba obravnavati kot različne vrste stebrov njegove stavbe.

1. Deželna bramba. V novejših časih je bila tudi izven dežele uporabljana za napad na sovražno deželo, in ni mogoče zanikati, da je njena organizacija v mnogih deželah, npr. v Prusiji, takšne vrste, da je nanjo skorajda treba gledati kot na del redne vojske in torej ne pripada samo obrambi. Nasprotno pa vendarle ne smemo spregledati, da je njena zelo močna uporaba [...] izšla iz obrambne vojne, da je na manj krajih urejena tako kot v Prusiji in da mora biti pri vsaki nepopolni stopnji organizacije nujno bolj primerna za obrambo kot za napad. Razen tega vsebuje pojem deželne brambe vedno idejo izrednega, bolj ali manj prostovoljnega sodelovanja celotne ljudske množice v vojni – s svojimi telesnimi silami, s svojim bogastvom in s svojim prepričanjem. Čim bolj se ureditev od tega oddalji, toliko bolj postaja to, kar razporeja, redna vojska pod drugim imenom, toliko bolj bo imela njene prednosti, toda toliko bolj bo tudi pogrešala prednosti prave deželne brambe, in sicer obseg sil, ki je mnogo obširnejši, dosti manj določen in ga je veliko lažje okrepiti skozi duha in prepričanje. V teh rečeh je bistvo deželne brambe; temu sodelovanju celotnega ljudstva je treba z vrstami njene ureditve pustiti svobodo, ali pa sledimo slepilu, vtem ko si od deželne brambe obetamo nekaj posebnega.

Toda zdaj ni mogoče spregledati bližnjega sorodstva med tem bistvom deželne brambe in pojmom obrambe in torej tudi ni mogoče spregledati, da bo takšna deželna bramba vedno bolj pripadala obrambi kot napadu, da bo predvsem pri obrambi pokazala tista učinkovanja, s katerimi prekaša napad.

2. Utrdbe. Součinkovanje utrdb napadalca zajema samo tiste, ki so meji najbližje, in je le šibko; pri branilcu seže globlje v deželo, veliko jih je aktiviranih in njihovo delovanje samo je neprimerno bolj intenzivno. Utrdba, ki narekuje in zdrži dejansko obleganje, ima seveda v vojni večjo težo kot utrdba, ki s svojimi dejanji zgolj oddaljuje misel o zavzetju te točke, torej sovražnikovih sil dejansko ne zaposli in uniči.

3. Ljudstvo. Čeprav vpliv posameznega prebivalca vojnega prizorišča na vojno v večini primerov ni opaznejši kot učinek vodne kaplje v celotnem toku, tako vendarle celo v primerih, ko sploh ni govora o ljudski vstaji, skupni vpliv, ki ga imajo prebivalci dežele na vojno, ni nič manj opazen. V lastni deželi gre vse lažje – ob predpostavki, da razpoloženje podložnikov ni v nasprotju s to predstavo. Do vseh storitev, velikih in majhnih, sovražnik pride le s prisilo odkritega nasilja; tega mora poravnavati bojna sila in jo stanejo veliko sil in naporov. Branilec vse to dobi, četudi dejansko ne prostovoljno, tako kot v primerih entuziastične predanosti, ampak po utečeni poti državljanske pokorščine, ki je za prebivalstvo postala druga narava in se razen tega vzdržuje s povsem drugimi, bolj oddaljenimi sredstvi zastraševanja in prisile, ki ne izhajajo iz vojske. Toda v vseh primerih je zelo pomembno tudi prostovoljno sodelovanje, ki izvira iz dejanske privrženosti, če namreč v vseh tistih enotah, ki ne zahtevajo žrtev, nikoli ne izostane. Poudarili bomo samo eno izmed teh točk, ki so velikega pomena za vojskovanje; to so poročila. Ne toliko posamezna velika, pomembna poročila oglednikov kolikor brezštevilna množica malih stikov, v katere stopa dnevna služba vojske z negotovostjo; in tukaj daje razumevanje s prebivalci branilcu vsesplošno premoč. Najmanjšo patruljo, vsako stražo, vsakega oficirja njihove potrebe po poročilih o sovražniku, prijatelju in zemljišču napotijo na prebivalstvo dežele.

Če sedaj preidemo od teh splošnih odnosov, ki nikoli ne izostanejo, k posameznim primerom, ko dežela sama začne sodelovati v bojih, in do najvišje stopnje, ko [...] z ljudsko vojno ta boj v najvažnejšem dežela sama vodi, dojamemo, da tukaj ne gre zgolj za stopnjevanje pomoči ljudstva, temveč nastane resnično nova potenca; torej lahko:

4. oboroženo ljudstvo ali deželno vojsko navedemo kot posebno sredstvo obrambe.

5. Končno lahko omenimo še zaveznike kot zadnjo oporo branilca. S tem seveda ne moremo imeti v mislih običajnih zaveznikov, ki jih ima tudi napadalec, temveč tiste, ki so pri ohranitvi dežele bistveno udeleženi. Če imamo pred očmi državno republiko današnje Evrope, namreč nesporno vidimo – ne da bi govorili o sistematično uravnavanem ravnotežju moči in interesov, kakršno ne obstaja in se mu zato pogosto upravičeno oporeka – da se veliki in majhni interesi države in ljudstva križajo na najbolj raznolik in najbolj spremenljiv način. Vsako takšno presečišče tvori samozategljiv vozel, kajti v njem je smer enega protiutež smeri drugega; prek vseh teh vozlov se torej očitno tvori bolj ali manj velika povezanost celote, in to povezanost je treba ob vsaki spremembi deloma preseči. Na ta način služijo celotni medsebojni odnosi vseh držav bolj za ohranjanje celote v svoji obliki, kot pa da bi v njej ustvarjali spremembe, to je, ta tendenca je na splošno prisotna.

Menimo, da je tako treba dojemati misel o političnem ravnotežju; v tem smislu bo to nastalo samo od sebe povsod tam, kjer pride do mnogostranskih stikov med več kultiviranimi državami. [...]

Če smo opozorjeni na primere iz zgodovine, ko so posamezne države lahko dosegle pomembne spremembe zgolj sebi v prid, ne da bi to celota sploh poskušala preprečiti, ali celo na primere, ko je bila posamezna dežela sposobna, da se je tako dvignila nad druge, da je skorajda postala neomejena gospodarica celote, odgovarjamo tako: s tem se nikakor ne izkazuje, da tendenca celotnih interesov za ohranitev stanja ni obstajala, temveč samo, da njena učinkovitost v tem trenutku ni bila zadosti velika; stremljenje za ciljem je nekaj drugega kot gibanje k njemu, vendar zato nikakor ne nekaj ničnega, kot to najbolje razberemo iz nebesne dinamike. [...]

Če tega splošnega stremljenja za mirom in ohranitvijo obstoječega ne bi bilo, nikoli ne bi obstajala množica omikanih držav dolgo druga poleg druge, nujno bi se morale zliti v eno. Če torej sedanja Evropa obstaja več kot tisoč let, lahko to učinkovanje pripišemo samo tej tendenci celotnih interesov, in če zaščita celote ni bila vedno usmerjena k ohranitvi vsake posamezne, potem so to nepravilnosti v življenju te celote, ki pa je vendar niso razdejale, temveč jih je ta obvladala. [...]

Vračamo se k našemu predmetu in mislimo, da smo pokazali, da sme branilec v splošnem bolj računati na zunanjo pomoč kot napadalec; s toliko večjo gotovostjo bo smel računati nanjo, čim pomembnejši je njegov obstoj za vse ostale, to je, čim bolj zdravo in krepkejše je njegovo politično in vojno stanje.

Predmeti, ki smo jih tukaj omenili kot prava sredstva obrambe, ne bodo na razpolago vsaki posamezni obrambi – to se razume samo po sebi, včasih bodo manjkala ena, včasih druga, toda vsa skupaj spadajo v kolektivni pojem obrambe.





VII. VZAJEMNO UČINKOVANJE NAPADA IN OBRAMBE


[...] Če filozofsko premislimo začetek vojne, potem pravi pojem vojne ne izvira iz napada, ker ta niti boja niti polastitve nima za absolutni smoter, temveč ta nastane šele z obrambo; kajti šele ta ima boj za neposredni smoter, ker je branjenje in bojevanje očitno eno. Branjenje je usmerjeno samo na napad, ga torej nujno predpostavlja, napad pa ni usmerjen na branjenje, temveč na nekaj drugega, namreč na polastitev, in torej zadnjega ne predpostavlja nujno. Zato je v naravi stvari, da tisti, ki prvi udejanji element vojne in sta z njegovega stališča najprej zamišljeni dve strani, postavi tudi prve zakone za vojno – in sicer je to branilec. Tukaj ne govorimo o posameznem primeru, temveč o splošnem, o abstraktnem primeru, ki si ga teorija zamisli za določitev svoje poti.

Tako sedaj vemo, kje je treba iskati trdno točko izven vzajemnega učinkovanja napada in obrambe, namreč pri obrambi.

Če je ta sklep pravilen, morajo za branilca obstajati nagibi za njegovo ravnanje, četudi še sploh ničesar ne ve o tem, kaj bo napadalec storil; in sicer morajo ti nagibi vsebovati razporeditev bojnih sredstev. Nasprotno za napadalca, dokler ne bi vedel ničesar o svojem nasprotniku, tudi ne bi smeli obstajati nagibi za njegovo ravnanje, ki bi vsebovali uporabo bojnih sredstev. Ne bi mu bilo treba storiti ničesar drugega, kot da jih vzame s seboj, to je, se jih polasti s pomočjo armade. In tako tudi dejansko je; kajti ustvariti bojna sredstva še ne pomeni uporabiti jih in napadalec, ki jih vzame s seboj ob povsem splošni predpostavki, da jih bo potreboval, in ki, namesto da bi se polastil dežele s komisariati in proklamacijami, stori to z armado, dejansko še ne izvaja pozitivnega vojnega akta; branilec pa, ki svoja bojna sredstva ne le zbira, temveč jih tudi disponira tako, kot hoče voditi boj, prvi izvaja dejavnost, ki se dejansko ujema s pojmom vojne.

Drugo vprašanje je sedaj: kakšne narave so lahko v teoriji nagibi, ki se jih najprej vzpostavi za obrambo, še preden se je o napadu samem sploh kaj razmišljalo? Očitno je to napredovanje zaradi polastitve, ki je zamišljeno izven vojne, vendar daje oporo za prve norme vojnega dogajanja. To napredovanje mora obramba ovirati, misliti ga je torej treba v povezavi z deželo, in tako nastanejo prve splošne določitve obrambe. Ko so te enkrat ugotovljene, se jih izkorišča pri napadu, in iz opazovanja sredstev, ki jih ta uporablja, sledijo novi principi obrambe. Tukaj je zdaj vzajemno učinkovanje, ki ga lahko teorija v svoji raziskavi nadaljuje tako dolgo, dokler se ji zdijo dobljeni novi rezultati vredni upoštevanja.

Ta majhna analiza je bila nujna, da bi vsem našim prihodnjim razmišljanjem dali nekaj več jasnosti in trdnosti; takšna, kot je, ni narejena za bojišče niti za bodoče vojskovodje, temveč za vojsko teoretikov, ki so doslej stvari jemali zelo zlahka.





VIII. VRSTE ODPORA


Pojem obrambe je branjenje; v tem branjenju je čakanje, in to čakanje je bilo za nas glavna značilnost obrambe in obenem njena glavna prednost.

Ker pa obramba v vojni ne more biti gola pasivnost, tudi čakanje ne more biti absolutno, temveč le relativno; predmet, na katerega se nanaša, je po prostoru bodisi dežela bodisi vojskovališče ali položaj, po času pa vojna, vojni pohod ali bitka. [...] Obramba dežele torej čaka le napad na deželo, obramba vojskovališča napad na vojskovališče, obramba položaja napad na položaj. Vsaka pozitivna in torej bolj ali manj napadalna dejavnost, ki jo izvaja po tem trenutku, pojma obrambe ne bo odpravila, kajti do njene glavne značilnosti in njene glavne prednosti, čakanja, je že prišlo.

K času pripadajoči pojmi vojne, vojnega pohoda, bitke gredo vštric s pojmi dežele, vojskovališča in položaja in imajo zato isti odnos do našega predmeta.

Obramba sestoji iz dveh heterogenih delov, čakanja in ukrepanja. S tem da smo prvo navezali na določen predmet in mu torej pustili prednost pred ukrepanjem, omogočili smo povezavo obeh v celoto. Toda akt obrambe – posebno večji, kot vojni pohod ali celotna vojna – ne bo, kar zadeva čas, obstajal iz dveh velikih polovic, iz prve, ko se zgolj čaka, in druge, ko se zgolj ukrepa, temveč iz menjavanja teh dveh stanj, tako da se lahko čakanje razpotegne skozi celotni akt obrambe kot neprekinjena nit.

Temu čakanju pripisujemo takšno pomembnost zgolj zato, ker ga zahteva narava stvari; v dosedanjih teorijah kajpada nikoli ni bilo poudarjeno kot samostojen pojem, v praktičnem svetu pa je – čeprav pogosto nezavedno – neprestano služilo kot vodilo. To je temeljna sestavina celotnega vojnega akta. [...]

Da bi naše predstave določali ob bolj enostavnih predmetih, bomo obrambo dežele – v kateri prihaja do večje raznoterosti in močnejšega vpliva političnih razmerij – pustili ob strani do knjige o vojnem načrtu; na drugi strani je obrambni akt ob položaju in bitki predmet taktike, ki le kot celota tvori izhodišče strateške dejavnosti, zato bo obramba vojskovališča tisti predmet, na katerem bomo mogli najbolje pokazati razmerja obrambe.

Dejali smo, da sta čakanje in ukrepanje – zadnje je vedno vračanje udara, torej reakcija – oba zelo bistvena dela obrambe, brez prvega obramba ne bi bila obramba, brez drugega obramba ne bi bila vojna. Ta pogled nas je že prej vodil k načinu predstave, da obramba ni nič drugega kot močnejša oblika vojne, da bi se nasprotnika toliko bolj zanesljivo premagalo; te predstave se moramo vsekakor držati, deloma zato, ker nas v zadnji instanci edina ščiti pred absurdom, deloma zato, ker celotni akt obrambe krepi toliko bolj, čim živahnejša in podrobnejša ostane.

Če bi v reakciji, ki tvori drugo nujno sestavino obrambe, hoteli narediti razloček in obravnavati tisto, kar tvori dejansko branjenje, branjenje dežele, vojskovališča, položaja, samo kot nujni del, ki bi segal samo tako daleč, kot zahteva zavarovanje teh predmetov, in če bi na možnost nadaljevane reakcije, ki preide na področje dejanskega strateškega napada, gledali kot na obrambi tuj in irelevanten predmet, potem bi bilo to v nasprotju z gornjim načinom predstave; zato takšnega razločka ne moremo opazovati kot bistvenega, temveč moramo vztrajati na tem, da mora vsaka obramba imeti za temelj idejo povračilnih ukrepov; kajti kolikor škode bi lahko tudi v ugodnem primeru v tej prvi reakciji prizadejali svojemu nasprotniku, bi še zmeraj manjkalo pripadajoče ravnotežje v dinamičnem razmerju napada in obrambe. Rečemo torej: obramba je močnejša oblika vojne, da bi se nasprotnika lažje premagalo, in prepustimo okoliščinam, ali ta zmaga presega ali ne presega predmet, na katerega se je obramba nanašala.

Toda ker je obramba vezana na pojem čakanja, lahko smoter premagati sovražnika obstaja samo pogojno, namreč samo, če sledi napad; in razumljivo je torej, da se obramba, če se to ne zgodi, zadovolji z ohranitvijo posedovanja; to je torej njen smoter v stanju čakanja, tj. njen najbližji smoter, in samo tako, da se zadovolji s tem skromnejšim ciljem, lahko pride do prednosti močnejše oblike vojne.

Če si sedaj zamislimo vojsko z njenim vojskovališčem za obrambo, se lahko to zgodi tako:

1. da vojska napade sovražnika, brž ko prodre na vojskovališče,

2. da se zavzame položaj blizu meje in počaka, dokler se pred položajem ne pojavi sovražnik, pripravljen na napad, da bi se ga potem samega napadlo. [...]

Očitno je tukaj ravnanje že pasivnejše, čaka se dlje, in četudi je čas, ki se ga pridobi v drugem postopku v primerjavi s prvim – v primeru, da do sovražnega napada dejansko pride – zelo majhen ali enak nič, je vendar bitka, ki je bila v prejšnjem primeru gotova, sedaj že manj gotova in je mogoče, da odločenost sovražnika ne bo segala do napada; prednost čakanja je torej že večja.

3. Da vojska na takšnem položaju ne počaka samo na odločanje sovražnika za bitko, tj. na prihod pred naš položaj, temveč tudi dejanski napad. V tem primeru se bo bila prava obrambna bitka, ki pa – kot smo dejali že prej – vendarle lahko vključuje ofenzivne premike z enim ali drugim delom. Tudi tukaj – tako kot prej – pridobitev na času še sploh ne bo prišla v poštev, toda odločenost sovražnika bo postavljena pred novo preizkušnjo; marsikdo se je po tem, ko je napredoval za napad, temu v zadnjem trenutku odpovedal ali odstopil po prvem poskusu, ker se mu je zdel položaj nasprotnika premočan.

4. Da vojska svoj odpor premesti v notranjost dežele. Smoter tega umika je pri napadalcu povzročiti in počakati na takšno slabitev, da se bo moral v svojem napredovanju bodisi ustaviti sam od sebe bodisi odpora – ki mu ga nudimo na koncu njegove poti – ne bo mogel več premagati.

Najenostavnejši in najjasnejši se ta primer pokaže, če lahko pusti branilec za seboj eno ali več utrdb, ki jih je napadalec prisiljen oblegati ali obkoliti. Po sebi je jasno, kako zelo se njegova bojna sila s tem oslabi in je branilcu dana priložnost, da na eni toč-ki napade z veliko premočjo.

Toda četudi ni tam nobenih utrdb, lahko takšen umik v notranjost branilcu postopoma priskrbi tisto ravnotežje ali premoč, ki sta mu potrebna in ju na meji ni imel, kajti vsako napredovanje v strateškem napadu slabi deloma absolutno, deloma z nujnostjo delitve, o čemer bomo več povedali pri napadu.

Tukaj anticipiramo to resnico s tem, da jo obravnavamo kot v vseh vojnah dovolj dokazano dejstvo. V tem četrtem primeru je torej treba kot pomembno prednost obravnavati predvsem pridobitev na času.

Če napadalec oblega naše utrdbe, imamo čas do njihovega verjetnega padca, ki pa lahko traja več tednov, v nekaterih primerih več mesecev; toda če pride do njegove slabitve, tj. do izčrpanosti njegove napadalne sile zgolj z napredovanjem in zasedbo potrebnih točk, torej zgolj zaradi dolžine njegove poti, bo v večini primerov pridobitev na času še večja in naše ukrepanje ne bo tako zelo vezano na določen trenutek. Razen spremenjenega razmerja sil, ki na koncu te poti nastane med branilcem in napadalcem, moramo pri branilcu spet upoštevati tudi stopnjevano prednost čakanja. [...] Jasno je, da v vseh navedenih štirih primerih branilec uživa pomoč zemljišča, in prav tako je jasno, da s tem lahko aktivira pomoč svojih utrdb in sodelovanje ljudstva; in sicer bodo ti delujoči principi naraščali z vsako novo stopnjo obrambe; zlasti te stvari so tiste, ki pri četrti stopnji povzročajo slabitev sovražne sile. Ker zdaj prednosti čakanja naraščajo ravno v tej smeri, samo po sebi izhaja, da je to stopnjo treba opazovati kot pravo stopnjevanje obrambe in da postaja ta oblika vojne vedno močnejša, čim bolj se oddalji od napada. Ne bojimo se, da nas bodo zaradi tega obdolžili mnenja, da je najbolj pasivna izmed vseh obramb najmočnejša. Aktivnost odpora z vsako novo stopnjo ne sme oslabiti, temveč se sme le zakasniti, preložiti.

Gotovo ni nič nesmiselnega v tem, da smo na močnem in smotrno utrjenem položaju sposobni močnejšega odpora in da lahko – potem ko so se na njem sile sovražnika na pol izčrpale – sledi proti njemu tudi učinkovit protiudar. [...] Trdimo torej, da z vsako novo stopnjo obrambe raste prevlada ali – točneje rečeno – protiutež, ki jo dobiva branilec, in torej tudi jakost povratnega udarca.

Ali se lahko te prednosti stopnjevane obrambe dobijo čisto zastonj? Nikakor, žrtve, s katero so bile pridobljene, v tem smislu naraščajo enako.

Če na sovražnika čakamo znotraj našega vojskovališča, bo na to vojskovališče – kakorkoli blizu meje pade odločitev – vendarle še vedno stopila sovražna sila, kar ni mogoče brez žrtev na vojskovališču, medtem ko bi mi z napadom to slabost obrnili proti sovražniku. Če ne gremo sovražniku takoj naproti, da bi ga napadli, potem bodo žrtve že nekoliko večje; prostor, ki ga sovražnik zavzame, in čas, ki ga potrebuje, da pride do našega položaja, jih povečujeta. Če hočemo biti obrambno bitko, če prepustimo torej odločanje in trenutek za to sovražniku, potem se lahko zgodi, da se bo za dolgo polastil področja, ki ga obvladuje, in čas, ki smo ga pridobili zaradi njegove neodločnosti, bomo plačali na ta način. še občutnejše bodo žrtve, če pride do umika v notranjost dežele.

Toda vse te žrtve branilcu povzročajo večinoma izpad sil, ki deluje samo posredno, torej kasneje, in ne neposredno na njegove bojne sile, in pogosto tako posredno, da se učinkovanje malo pozna. Branilec se torej poskuša v sedanjem trenutku okrepiti na račun prihodnosti, to je, izposodi si, kot mora storiti vsak, ki je prereven za svoje razmere.

Če hočemo zdaj opazovati uspeh teh različnih oblik odpora, moramo pogledati smoter napada. Ta je: polastiti se našega vojskovališča ali vsaj njegovega znatnega dela, kajti pod pojmom celote je treba razumeti vsaj njegovo večjo množino in praviloma posedovanje področja z nekaj miljami v strategiji nima neodvisne pomembnosti. Dokler se torej napadalec tega še ne polasti, to je, dokler v strahu pred našo močjo bodisi sploh še ni napredoval za napad na vojskovališče bodisi nas ni poiskal na našem položaju ali pa se je bitki, ki smo mu jo hoteli prirediti, izognil, tako dolgo je smoter obrambe izpolnjen in so bili torej učinki obrambnih ukrepov uspešni. Toda ta uspeh je kajpada samo negativen uspeh, ki ne more dati sil za dejanski protiudar. Lahko pa jih da posredno, to je, je na poti k temu, kajti čas, ki preteče, izgubi napadalec, in vsaka izguba časa je pomanjkljivost in mora na kakršenkoli način slabiti tistega, ki jo utrpi.

Torej bo pri prvih treh stopnjah obrambe, to je, če se ta dogaja na meji, uspeh obrambe že neodločitev. Toda pri četrti ni tako.

Če sovražnik oblega naše utrdbe, jih moramo pravočasno osvoboditi, na nas je, da pridemo do odločitve s pozitivnim ukrepanjem.

Prav to se primeri, če nas je sovražnik zasledoval v notranjost dežele, ne da bi oblegal katerega od naših krajev. V tem primeru imamo sicer več časa, lahko počakamo na trenutek največje slabitve sovražnika, toda vedno se predpostavlja, da bomo končno prešli k ukrepanju. Sovražnik morda zdaj poseduje celotno področje, ki je bilo predmet njegovega napada, vendar mu je samo posojeno; napetost traja naprej in odločitev še čaka. Dokler se branilec dnevno krepi in napadalec dnevno slabi, je neodločitev v interesu prvega; toda brž ko nastopi točka kulminacije, ki mora nujno nastopiti, čeprav bi bilo to samo zaradi končnega delovanja splošnih izgub, ki se jim je izpostavil branilec, je ukrepanje in odločanje na branilcu in je treba prednost čakanja obravnavati kot popolnoma izčrpano. [...]

Kakšna je sedaj sploh odločitev?

V našem opazovanju smo si jo stalno zamišljali v obliki bitke; to zdaj kajpada ni potrebno, temveč se pod tem razume množica kombinacij spopadov z deljeno silo, ki vodi do preobrata, bodisi s tem, da se dejansko krvavo izdivja, bodisi s tem, da naredi s svojimi verjetnimi učinkovanji umik nasprotnika nujen.

Druge odločitve na vojskovališču samem ne more biti, to povsem nujno izhaja iz pogleda na vojno, kot smo ga oblikovali; kajti celo ko se sovražnikova vojska postroji za umik zaradi samega pomanjkanja živil, ta vendarle izvira šele iz omejitve, v kateri jo drži naš meč; če naše bojne sile sploh ne bi bilo, bi si že vedela pomagati.

Torej je tudi na koncu svoje napadalne poti, ko sovražnik onemore zaradi težkih pogojev svojega napada in so ga detaširanja, lakota in bolezen oslabile in izčrpale, še vedno samo strah pred našim mečem tisti, ki mu lahko narekuje, da se obrne in spet vse skupaj opusti. Toda kajpada je kljub temu velika razlika med takšno odločitvijo in odločitvijo, doseženo na meji.

Tukaj se njegovemu orožju zoperstavi samo naše orožje, samo to ga brzda ali deluje nanj rušilno; toda tam, na koncu napadalne poti, so sovražnikove bojne sile zaradi lastnih naporov napol ugonobljene; s tem je našemu orožju dana povsem drugačna teža, in to torej ni več – četudi je poslednji – edini razlog za odločitev. To uničevanje sovražnikovih bojnih sil pri napredovanju pripravi odločitev, in to lahko stori do te mere, da lahko umik, torej preobrat, narekuje že zgolj možnost naše reakcije. [...]

Menimo, da lahko zdaj v tem smislu rečemo, da obstajata v obrambi dve vrsti odločitve, dvojni način reakcije, in sicer glede na to, ali naj napadalec propade zaradi meča branilca ali zaradi lastnih naporov.

Samo po sebi je jasno, da bo prva vrsta odločitve prevladovala pri prvih treh stopnjah obrambe in druga pri četrti stopnji; in sicer bo do zadnje v glavnem lahko prišlo samo, če poteka umik globoko v notranjost dežele; in edino ta odločitev je tista, ki lahko motivira umik z velikimi žrtvami, ki jih ta zahteva. [...]

Če se nam torej prizna možnost, da so celo pri nekrvavi odločitvi v zadnji instanci vedno odločili spopadi, ki jih dejansko ni bilo, temveč so bili zgolj ponujeni, se bo vendarle še najprej mislilo, da bi bilo treba v tem primeru kot učinkujoči princip obravnavati strateško kombinacijo teh spopadov in ne njihove taktične odločitve in da je to prevladovanje strateških kombinacij lahko mišljeno samo, če se pri tem misli tudi na druga sredstva obrambe in ne le na meč. To priznavamo, toda sedaj smo ravno na točki, kamor smo hoteli priti. Pravimo namreč: če mora taktični uspeh v vseh spopadih tvoriti temelj vseh strateških kombinacij, potem je vedno mogoče, in tega se je treba bati, da bi napadalec segel do tega temelja, da bi se predvsem pripravil na to in postal v teh taktičnih uspehih mojster, tako da bi potem podrl strateške kombinacije; da ta temelj torej nikoli ni treba obravnavati kot nekaj samostojnega, temveč lahko postane veljaven le, če zaradi taktičnih uspehov iz teh ali onih razlogov ni nobenih skrbi. [...]

Če je torej v celotnem obsegu vojne zgodovine zelo veliko vojnih pohodov, ko je napadalec brez krvave odločitve opustil svoj napad, kjer so se strateške kombinacije pokazale tako učinkovite, bi to utegnilo napeljati na misel, da imajo te kombinacije v sebi vsaj veliko jakost, in bi tam, kjer v taktičnih uspehih ne bi bila predpostavljena odločna premoč napadalca, lahko stvar večinoma odločile same. Na to moramo odgovoriti, da je – če je govor o rečeh, ki imajo svoj izvor na vojskovališču, torej pripadajo bolj vojni sami – tudi ta predstava napačna in da ima neučinkovitost večine napadov svoj razlog v višjih, političnih razmerjih vojne.

Splošna razmerja, iz katerih izhaja vojna in ki seveda tvorijo njen temelj, določajo tudi njen značaj; o tem bomo morali več povedati pozneje pri vojnem načrtu. Toda ta splošna razmerja je večina vojn naredila za polovično reč, ko je dejansko sovraštvo moralo vijugati skozi takšen konflikt odnosov, da je ostalo le zelo šibak element. To se mora seveda najpogosteje in najmočneje pokazati pri napadu, ki je stran za pozitivno ukrepanje. Tako torej kajpada ni noben čudež, če se je lahko takšen zadihani, mrzlični napad zaustavilo s pritiskom prsta. Proti medli, s tisoč oziri ohromljeni, komaj še obstoječi odločenosti pogosto zadošča videz odpora.

Vzroki pogostega uspeha, ki ga doseže branilec po nekrvavi poti, niso niti veliko število nenapadljivih položajev, ki jih je najti povsod, niti strahotnost temačnih gorskih masivov, ki se dvigajo nad vojskovališčem, niti široke reke, ki ga prepredajo, niti lahkota, s katero določene kombinacije spopadov dejansko ohromijo mišice, ki naj izvedejo udar proti nam, temveč je šibkost volje tista, zaradi katere branilec stopa naprej z omahujočim korakom.

Te protiuteži se morejo in morajo upoštevati, toda treba jih je razpoznati samo kot to, kar so, in njihovih učinkov se ne sme pripisovati drugim rečem, rečem, o katerih smo tukaj edino govorili. Ne smemo pozabiti namreč izrecno opozoriti na to, kako zlahka lahko vojna zgodovina v tej zvezi postane trdovratna lažnivka in prevarantka, če kritika ne pazi in ne korigira stališča.

Opazujmo zdaj veliko mnoštvo napadalnih vojnih pohodov, ki so spodleteli brez krvave odločitve, in sicer v obliki, ki bi jo lahko imenovali vulgarna.

Napadalec prodira v sovražno deželo, nekoliko potisne nasprotnika, toda preveč pomislekov ima, da bi tvegal odločilno bitko; ustavi se torej pred njim, dela se, kot da je izpeljal osvojitev in da mu ni treba misliti na nobeno drugo nalogo razen te; kot da bi bilo na nasprotniku, da poišče bitko, kot da bi se mu ta dnevno ponujal itd. Vse to so pretveze, s katerimi slepi vojskovodja svojo vojsko, svoj dvor, svet, celo samega sebe. Pravi razlog je, da se mu zdi nasprotnik v njegovi situaciji premočan. Tukaj ne govorimo o primeru, ko napadalec opusti napad, ker ne bi mogel uporabiti zmage, saj na koncu svoje poti ne bi imel več dovolj poleta, da bi začel novo pot. Ta primer že predpostavlja uspeli napad, dejansko osvojitev; nasprotno imamo tukaj pred očmi primer, ko je napadalec obtičal sredi nameravane osvojitve.

Zdaj čaka, da bi uporabil ugodne okoliščine; za te ugodne okoliščine praviloma ne obstajajo nobeni razlogi, kajti nameravani napad že dokazuje, da si od bližnje prihodnosti ne more obetati nič več kot od sedanjosti; torej je to novo slepilo. Če je zdaj – kot običajno – podvig povezan z drugimi istočasnimi, vali tako na druge vojske to, česar noče storiti sam, in išče razloge za lastno nedejavnost v pomanjkanju podpore in usklajenosti. Govorilo se bo o nepremagljivih težavah in motive se bo našlo v najzapletenejših, najfinejših odnosih. Tako se sile napadalca izčrpavajo v nedejavnosti ali v nezadostni in zato neuspešni dejavnosti. Branilec pridobi na času, za kar mu v glavnem tudi gre. [...]

Ta splet neresničnih predstav zdaj preide v zgodovino in izpodrine povsem enostavni in pravi razlog neuspeha, namreč strah pred sovražnikovim mečem. Če se sedaj kritika ukvarja s takšnim vojnim pohodom, se muči ob množici razlogov in protirazlogov, ki ne dajo prepričljivega rezultata, saj vsi lebdijo v zraku, in se ne spušča v dejanske temelje resnice.

Toda ta goljufija ni morda zgolj neka slaba navada, temveč je utemeljena v naravi stvari. Protiuteži, s katerimi se oslabi elementarna sila vojne in torej posebej napad, so večinoma v političnih razmerjih in namerah države, in ta so vedno prikrita svetu, lastnemu ljudstvu in vojski, v nekaterih primerih celo vojskovodji. Nihče npr. ne more in ne bo svoje odločenosti o ustavitvi ali opustitvi motiviral s priznanjem, da se boji, da njegova sila ne bi zadoščala do konca ali da bi si pridobil nove sovražnike ali ker noče pustiti svojim zaveznikom, da bi postali premočni itd. Vse takšne stvari ostanejo dolgo zamolčane ali ostanejo najbrž zamolčane za vedno; toda za svet se mora ukrepanje vendarle predstaviti v kontekstu, in tako je torej vojskovodja prisiljen, da bodisi za lastno računico ali za računico vlade uveljavlja splet napačnih razlogov. Ti vedno vračajoči se navidezni spopadi vojne dialektike so v teoriji okosteneli v sisteme, ki so seveda prav tako malo resnični. Teorija se lahko vrne k bistvu stvari samo tako, da sledi enostavnim nitim notranje soodvisnosti, kot smo to poskušali mi. [...]

Zdaj se moramo ukvarjati še z vprašanjem o uporabi teh različnih oblik obrambe. Ker so vse stopnjevanja tistih oblik, ki jih je treba plačati z vedno večjimi žrtvami, bi bil – če druge okoliščine ne bi součinkovale – izbor oblike obrambe za vojskovodjo že dovolj določen. Izbral bi tisto obliko, ki bi se mu ravno zdela zadostna, da bi svojo bojno silo pripeljal do potrebne točke odpornosti; toda dlje nazaj v obrambo ne bi šel, da ne bi s tem povzročal nepotrebnih žrtev. Samo treba je reči, da izbor teh različnih oblik [...] povleče druge poglavitne reči, ki se v obrambi pojavljajo, nujno k enim ali drugim.

Za umik v notranjost dežele je potrebna znatna površina. [...] Prav tako za ali proti takšnemu načrtu lahko odloči lega utrdb, ki so bolj na meji ali bolj v notranjosti dežele, še bolj pa narava dežele in tal, značaj, običaji, prepričanje prebivalcev. O izboru med napadalno in obrambno bitko lahko odloči načrt nasprotnika, posebnosti obeh vojsk in vojskovodij; končno lahko posedovanje odličnega položaja ali obrambne linije ali pomanjkanje tega pelje k enemu ali drugemu; zadošča skratka omeniti te stvari, da bi začutili, da je izbor pri obrambi v veliko primerih bolj določen z njimi kot s samim razmerjem sil. [...]

Toda ta vpliv postane večinoma določljiv samo, če razmerje sil ni preveč neenako, v nasprotnem primeru – kot tudi v splošnosti primerov – bo seveda vmes poseglo to razmerje sil. Da se je to počelo – ne da bi bila na razpolago takšna vrsta predstave, kot smo jo razvili tukaj – nejasno, po golem taktu presoje, kot večina, kar se dogaja v vojni, zadostno dokazuje vojna zgodovina. [...]

Ne moremo spregledati, da iz tega poglavja bolj kot iz kateregakoli drugega dela naše knjige postane očitno, da nočemo navajati novih načel in metod vojskovanja, temveč hočemo raziskati že dolgo obstoječe v njihovi najbolj notranji soodvisnosti in jih zvesti na njihove najenostavnejše elemente.





IX. OBRAMBNA BITKA


V prejšnjem poglavju smo dejali, da lahko branilec v svoji obrambi uporabi bitko, ki je taktično popolna napadalna bitka, če nasprotnika – ko vdre na naše vojskovališče – poišče in napade; da pa lahko sovražnika tudi počaka pred njegovo fronto in potem preide v napad – v tem primeru bo bitka taktično spet napadalna bitka, čeprav že nekoliko pogojena; da končno lahko napad nasprotnika dejansko počaka na svojem položaju in deluje proti njemu tako s krajevno obrambo kot tudi z napadi z delom svojih sil. Tukaj si seveda lahko mislimo več stopenj in gradacij, ki se vedno bolj odmikajo od principa pozitivnega protiudara in vodijo k principu krajevne obrambe. [...] Ostajamo pri tem, da tam – kjer se ta išče – najofenzivnejša stran bitke nikoli ne sme povsem manjkati, in prepričani smo, da morejo in morajo iz tega ofenzivnega dela izhajati vsa učinkovanja odločilne zmage tako dobro kot iz čisto taktične ofenzivne bitke.

Kakor je bojišče strateško samo točka, tako je čas bitke strateško samo moment, in ni potek strateškega veličina, temveč sta to konec in rezultat bitke.

Če bi bilo torej res, da je mogoče na elemente napada, ki so prisotni v vsaki obrambni bitki, navezati popolno zmago, potem za strateško kombinacijo med napadom in obrambno bitko v temelju sploh ne bi smelo biti razlike. Tako je tudi po našem prepričanju, toda videti je kajpada drugače. Da bi predmet ostreje opazovali, da bi pojasnili naše namere in s tem odstranili ta videz, bomo v grobem skicirali sliko obrambne bitke, kot si jo predstavljamo.

Branilec pričakuje napadalca na svojem položaju; za to si je izbral in uredil primerno zemljišče, to je, natančno ga je spoznal, na nekaj najpomembnejših točkah zgradil čvrste okope, odprl in utrl nove zveze, vkopal baterije, utrdil vasi in poiskal primerne kraje za postavitev svojih sil v kritje itd. Bolj ali manj močna fronta – dostop do nje je otežen zaradi enega ali več vzporednih usekov ali zaradi drugih ovir ali tudi zaradi vpliva dominantno utrjenih točk – mu v različnih stadijih odpora – medtem ko nasprotni sili ob točkah stika druga drugo izčrpavata – vse do jedra položaja omogoča, da z malo svojih sil uniči veliko sovražnikovih. [...] Zakrito zemljišče, ki ga je izbral za postavitev, naredi napadalca previdnega, celo obotavljivega in da branilcu sredstvo, da v splošnem nazadujoče gibanje vedno bolj skrčenega spopada slabi z majhnimi uspešnimi napadi. [...] Njegov položaj je globok, kajti vsak del na lestvici bojnega reda – od divizije do bataljona – ima svojo podporo za nepredvidene primere in za obnovitev spopada; toda znatno količino, 1/4 do 1/3 celote, zadrži povsem izven bitke, tako daleč zadaj, da o izgubi zaradi sovražnega ognja ne more biti govora, in če je le mogoče tako daleč, da je ta del izven linije zaobitja, s katero bo napadalec oklenil eno ali drugo krilo položaja. S tem delom hoče svoja krila kriti pred nadaljnjimi in večjimi zaobitji, se zavarovati pred nepredvidenimi primeri, da bi se potem v zadnji tretjini bitke – ko je napadalec svoj načrt povsem razvil in svoje sile večinoma porabil – vrgel s to maso na del sovražne sile, razvil proti njemu svojo lastno majhno napadalno bitko, se pri tem poslužil vseh elementov napada, kot so naskok, presenečenje, zaobitje, in s tem pritiskom proti težišču bitke, ki še sloni na čelu, proizvedel povratno gibanje celote. [...]

Na bojišču samem in v prvem stadiju zasledovanja je treba oklenitveno obliko vedno šteti za učinkovitejšo, toda ne tako nasploh zaradi njene oblike, kot nasprotno samo tedaj, če ji uspe, da oklenjevanje uveljavi vključno s skrajno točko, in sicer, da sovražnikovi vojski že v bitki bistveno omeji umik. Proti tej skrajni točki pa je ravno usmerjena pozitivna reakcija branilca in v veliko primerih, ko sicer ne bo zadoščala za zmago, bo vseeno zadoščala, da ga obvaruje pred tistim skrajnim. Toda vedno moramo dopuščati, da je pri obrambni bitki ta nevarnost, namreč nevarnost prevelike omejitve umika, zlasti prisotna in da se s tem – ko se je ne more odvrniti – uspeh v bitki sami in v prvih stadijih zasledovanja zelo poveča. [...] Kajpada je branilec lahko ob svojo najboljšo cesto za umik in potisnjen v strateško trajno neugodno situacijo, toda oklenjevanje se bo z nekaj izjemami končalo, ker je bilo preračunano samo za bojišče in torej ne more seči veliko dlje. Toda kaj bo nastalo na drugi strani, če branilec zmaguje? Ločitev premaganca. To v prvem trenutku olajša umik, toda naslednji dan je najvišja potreba združitev vseh delov. Če je bila torej zmaga zelo odločno izbojevana, če branilec nadaljuje napad z veliko energijo, postane ta združitev pogosto nemogoča; in iz te ločenosti premaganca izvirajo najhujše posledice, ki se lahko stopnjujejo do razbitja. [...]

Iz tega sklepamo: če ima napad z obliko koncentričnosti, ki je zanj bolj homogena, sredstvo za stopnjevanje svoje zmage, postane branilcu z obliko ekscentričnosti, ki je zanj bolj homogena, prav tako sredstvo, da da svoji zmagi večje posledice, kot bi se to primerilo pri samem paralelnem položaju in pravokotnem učinkovanju sil; in menimo, da lahko velja eno sredstvo vsaj toliko kot drugo.

Če v vojni zgodovini iz obrambne bitke redko vidimo izhajati tako velike zmage kot iz napadalne bitke, to ničesar ne dokazuje proti naši trditvi, da je ta za to po sebi prav toliko primerna, temveč je vzrok za to v zelo različnih razmerah branilca. Branilec je večinoma šibkejši, ne zgolj v bojni sili, temveč po svojih celotnih razmerjih. [...] Tako je torej dejansko po neumnem nastal temeljni pogled na obrambo, da naj bi njene bitke imele za cilj samo branjenje in ne uničenje sovražnika. To štejemo za eno najškodljivejših zmot, za pravo zamenjavo oblike s stvarjo in brezpogojno trdimo, da v obliki vojne, ki jo imenujemo obramba, ne samo da je zmaga verjetnejša, temveč sta lahko tudi velikost in učinkovitost enaki kot pri napadu; in to se ne primeri zgolj v sumaričnem uspehu vseh spopadov, ki tvorijo vojni pohod, temveč tudi v posamezni bitki, če ne primanjkuje prave mere sil in volje.





X. UTRDBE


[...] Očitno je učinkovitost neke utrdbe sestavljena iz dveh različ-nih elementov, pasivnega in aktivnega. S prvim ščiti kraj in vse, kar obsega; z drugim ima določen vpliv tudi na okolico, ki leži izven dometa njenih topov. [...]

Obrambna vojska brez utrdb ima na stotine ranljivih mest; je telo brez oklepa. [...] Le v vojni sami se z ogledovanjem v živo dobi pravi pojem o dobrodejnem vplivu bližjih utrdb v hudih okoliščinah. Dajejo streho bolnim, varnost zdravim in razsodnost prestrašenim. [...]

Utrdbe, ki jih branilec pusti pred seboj, lomijo kot ledene gore tok sovražnikovega napada. [...] Sovražnik jih mora vsaj obkoliti in potrebuje za to, če so posadke sposobne in podjetne, morda dvakrat toliko sil, kot je njihovih. Ta nesorazmerna slabitev sovražne sile je prva in najpomembnejša prednost, ki nam jo daje oblegana utrdba s svojim odporom; toda ni edina. Od trenutka, ko je napadalec presekal linijo naših utrdb, so vsi njegovi premiki pod veliko večjim pritiskom; omejen je pri svojih umičnicah in mora vselej pomisliti na neposredno kritje obleganj, ki se jih loteva.

Tukaj torej utrdbe posežejo v akt obrambe na veličasten in zelo odločilen način, in to je treba obravnavati kot najpomembnejšega od vseh namenov, ki jih lahko neka utrdba ima. [...]





XI. NADALJEVANJE PREJŠNJEGA POGLAVJA


[...] Če se nazadnje ozremo še na naš enostavni sistem utrjevanja dežele, lahko trdimo, da je utemeljen na velikih trajnih, s temeljem države neposredno povezanih rečeh in razmerjih, da torej v tem ne sme priti do minljivih modnih pogledov na vojno, do namišljenih strateš-kih odtenkov, do povsem individualnih potreb trenutka. [...]





XII. OBRAMBNI POLOŽAJ


[...] Nesporno mora položaj, na katerem hoče vojska popolnoma počakati sovražnikov napad, nuditi iste pomembne prednosti tal, in treba jih je šteti za multiplikator njenih sil. Kjer veliko stori narava, toda ne toliko, kot želimo, priskoči na pomoč umetnost utrjevanja. Neredko se na ta način zgodi, da posamezni deli postanejo neosvojljivi, in ni neobičajno, da s tem taka postane tudi celota. Očitno se v zadnjem primeru spremeni cela narava ukrepa. Zdaj ni več bitka v ugodnih pogojih tisto, kar iščemo, in v tej bitki uspeh vojnega pohoda, temveč je to uspeh brez bitke. S tem da našo bojno silo zadržujemo na neosvojljivem položaju, naravnost odpovedujemo bitko in nasprotniku na drug način vsiljujemo odločitev. [...]

Po našem mnenju se bo obrambni položaj toliko bolj približal svojemu idealu, čim bolj skrita je njegova jakost in čim več priložnosti imamo, da bomo nasprotnika z našimi bojnimi kombinacijami presenetili. Kot smo glede na bojne sile lahko spodbujeni, da nasprotniku skrijemo svojo celotno jakost in njeno pravo smer, bi ravno v tem smislu morali poskušati skriti tudi prednosti, ki jih nameravamo potegniti iz oblikovanosti tal.

Bližina pomembne trdnjave [...] daje vsakemu položaju za premike in uporabo njenih sil veliko prevlado nad sovražnikom; z ustrezno uporabo posameznih poljskih okopov je mogoče nadomestiti pomanjkljivosti naravne trdnosti posameznih točk in s tem je mogoče vnaprej poljubno določiti velike poteze spopada; to so okrepitve umetnosti; če se s tem poveže dober izbor tistih ovir tal, ki otežujejo učinkovitost sovražnikovih bojnih sil, ne da bi jih onemogočile, če se poskuša vsa prednost potegniti iz okoliščine, da mi bojišče natanč-no poznamo in sovražnik ne, da lahko naše ukrepe bolje skrijemo kot on svoje in da smo nasploh v sredstvih presenečenja v teku spopada boljši od njega, potem lahko iz teh združenih odnosov izvira pretežen in odločilen vpliv okoliša, ki s svojo silo sovražnika upleni, ne da bi spoznal pravi izvor svojega poraza. To je tisto, kar razumemo pod obrambnim položajem in kar štejemo za eno od največjih odlik obrambne vojne. [...]





XIII. UTRJENI POLOŽAJI IN TABORI Z OKOPI


[...] Smoter utrjenega položaja je, da je na njem razporejena bojna sila kolikor mogoče neosvojljiva in se s tem dejansko ščiti bodisi neki prostor neposredno bodisi samo oborožena sila, ki je v tem prostoru razporejena, da bi potem z njo na drug način posredno delovali za kritje dežele. [...]

[...] Opazovali bomo vrednost teh različnih sredstev obrambe in jih ločili po imenih: utrjene linije, utrjeni položaji in tabori z okopi pri trdnjavah.

1. Linije. Linije so najpogubnejša vrsta kordonske vojne; zapora, ki jo nudijo napadalcu, ima vsekakor neko vrednost samo, če je branjena z močnim ognjem; na sebi takorekoč sploh ni nič vredna. [...] Posledica je torej, da je bilo mogoče takšne linije, če so bile raztegnjene in ne dovolj zasedene, brez večjih težav frontalno napasti in zavzeti. Ker takšne linije bojno silo vežejo z lokalno obrambo in ji odvzamejo vso mobilnost, so proti podjetnemu sovražniku zelo slabo zamišljeno sredstvo.

2. Položaji. Če se mora [...] bojna sila obdržati v neki deželi, ki jo je napadel dosti močnejši nasprotnik, obstaja sredstvo, da se ta bojna sila pred silo meča zaščiti z neosvojljivim položajem. [...] Da bi spoznali učinkovitost takšnega položaja, njegove prednosti in nevarnosti, se moramo vprašati, kaj lahko proti njemu stori napadalec.

a) Napadalec lahko pasira utrjeni položaj, nadaljuje svoje podvige in tega z več ali manj enotami opazuje. [...]

b) Napadalec lahko, če si ne upa pasirati položaja, tega formalno obkoli in ga s stradanjem prisili na predajo. [...]

c) Če napadalec nima nobene od navedenih možnosti, so izpolnjeni pogoji, ki smo jih pri tem postavili za branilca. [...]

3. Tabori z okopi pri trdnjavah. Ti spadajo [...] nasploh toliko v razred položajev z okopi, ker je njihov smoter, da ne ščitijo prostora, temveč bojno silo pred sovražnikovim napadom, in se od drugih pravzaprav razlikujejo samo v tem, da z utrdbo tvorijo neločljivo celoto, s čimer torej seveda dobijo veliko večjo jakost. [...]

Če naj na koncu strnemo naše mnenje še v celotnem pogledu, potem so utrjeni položaji in položaji z okopi:

1. toliko manj pogrešljivi, čim manjša je dežela, čim manj je tam prostora za izogibanje;

2. toliko manj nevarni, čim zanesljiveje je mogoče računati na pomoč in rešitev bodisi z drugimi bojnimi silami [...] ali z ljudsko vstajo itd.;

3. toliko učinkovitejši, čim šibkejša je elementarna sila sovražnikovega udara.





XIV. BOČNI POLOŽAJI


[...] Vsak položaj, ki se mora držati tudi tedaj, ko ga sovražnik pasira, je bočni položaj, kajti od trenutka naprej, ko to sovražnik stori, položaj nikakor ne more več biti učinkovit; učinkuje lahko samo na sovražnikov strateški bok. Torej so nujno vsi utrjeni položaji hkrati tudi bočni položaji, kajti ker jih ni mogoče napasti, je nasprotniku odrejeno pasiranje; tako lahko svojo vrednost dobijo samo zaradi učinkovanja na njegov strateški bok. [...]

Bočni položaj, ki ni neogrozljiv, je skrajno učinkovit, toda ravno zato tudi nevaren instrument. Če se sovražnika z njim odžene, potem ima velik učinek ob neznatnem naporu sil. [...] Toda če je učinkovanje prešibko, če se napadalca ne zadrži, potem je branilec bolj ali manj žrtvoval svojo umičnico. [...] Proti predrznemu, moralno močnejšemu nasprotniku, ki išče pošteno odločitev, je to sredstvo torej skrajno tvegano in nikakor ni na mestu. [...]





XV. GORSKA OBRAMBA


[...] Glavno vprašanje, o katerem je treba tukaj odločiti in ki bistveno osvetli celotni predmet, je, ali je z gorsko obrambo nameravani odpor relativen ali absoluten ali naj traja samo nekaj časa ali naj se konča z izrecno zmago. Za odpor prve vrste so gorska tla nadvse primerna [...]; nasprotno za odpor zadnje vrste na splošno sploh niso primerna oziroma so primerna samo v nekaterih posebnih primerih.

V gorovju je vsako gibanje počasnejše in težavnejše, s tem terja več časa in – če poteka na področju nevarnosti – več ljudi. Poraba časa in ljudi pa predstavljata mero nudenega odpora. Dokler so torej premiki samo stvar napadalca, ima branilec odločno prevlado, toda brž ko mora tudi branilec uporabiti princip gibanja, ta prednost preneha. V naravi stvari je sedaj, tj. v taktičnih razlogih, da relativni odpor dopušča veliko večjo pasivnost kot odpor, ki naj vodi k odločitvi, in da dopušča razširitev te pasivnosti do skrajnega, tj. do konca spopada, kar se v drugem primeru nikoli ne sme zgoditi. Otežujoči element gorskih tal, ki kot nepropustno sredstvo slabi vse pozitivne dejavnosti, je torej zanj povsem primeren.

Dejali smo že, da dobi v gorovju zaradi narave tal majhna straža nenavadno jakost, vendar moramo – čeprav ta taktični rezultat drugače ne bi potreboval drugega dokaza – dodati še pojasnilo. Tukaj je namreč treba ločevati relativno od absolutne majhnosti. Če poljubno velik oddelek vojske razporedi enega od svojih delov ločeno, je tako ta morda izpostavljen napadu celotnega sovražnikovega oddelka vojske, torej močnejši sili, proti kateri je sam majhen. Tukaj smoter praviloma ne more biti absoluten, temveč samo relativen odpor. To drži toliko bolj, čim manjša je straža v razmerju do svoje lastne in do sovražnikove celote.

Vendar se bo tudi absolutno majhna straža, tj. straža, ki proti sebi nima močnejšega sovražnika, ki bi torej smela misliti na absolutni odpor, na dejansko zmago, znašla v gorovju neskončno bolje kot velika vojska in bo črpala iz jakosti tal več koristi kot ta, kakor bomo pokazali v nadaljevanju.

Naš rezultat je torej, da ima majhna straža v gorovju veliko jakost. Samo po sebi je jasno, kako bo to v vseh primerih, kjer je vse odvisno od relativnega odpora, odločilno koristilo; toda ali bo prav tako odločilno koristilo za absolutni odpor vojske? Na nas je zdaj, da raziščemo to vprašanje.

Vprašajmo najprej dalje, ali bo frontna linija, ki jo sestavlja več takšnih straž, imela razmeroma prav tako veliko jakost kot vsaka posamezna, kar se je doslej običajno domnevalo. Gotovo ne, in sicer zato, ker bi s tem sklepom zagrešili izmed dveh zmot eno ali drugo.

Najprej se pogosto zamenjuje neprehodno zemljišče z nedostopnim. Kjer se ne da marširati s kolono, z artilerijo in s konjenico, tam se večinoma vendarle lahko napreduje s pehoto, tam se lahko potisne naprej tudi artilerija, kajti zelo naporni, toda kratki premiki v spopadu se ne smejo meriti z merilom pohoda. S tem torej zanesljiva povezava posameznih straž med seboj naravnost temelji na iluziji, in njeni boki so s tem ogroženi.

Ali pa se spet domneva, da je niz majhnih straž, ki so na svoji fronti zelo močne, zaradi tega prav tako močen tudi na svojih bokih, ker so soteska, skalni grebeni itd. čisto dobre oporne točke za majhno stražo. Toda zakaj so? – Ne zato, ker onemogočijo zaobitje, temveč ker ga povežejo s porabo časa in naporom sil, ki je primeren učinku straže. Sovražnik, ki hoče in mora takšno stražo kljub težavnosti tal zaobiti, ker je fronta neogrozljiva, potrebuje mogoče pol dneva, da izpelje ta manever, in tega vendarle ne bo zmogel, ne da bi pri tem žrtvoval ljudi. Če je sedaj takšna straža odvisna od podpore ali je preračunana na to, da nudi odpor le nekaj časa, ali konč-no, če je sovražniku po jakosti povsem dorasla, potem je podpora na krilih storila svoje; in tako se je lahko reklo, da nima samo moč-ne fronte, temveč tudi močna krila. Toda ni tako, ko govorimo o nizu straž, ki pripadajo raztegnjenemu gorskemu položaju. Tam ne obstaja noben od teh treh pogojev. Sovražnik z veliko močnejšo silo naskoči eno točko, podpora od zadaj je skrajno nepomembna, toda kljub temu vseeno nastopi absolutno branjenje. V teh okoliščinah opora kril takšnih straž ni vredna nič.

Proti tej šibki točki je usmeril svoje udare napad. Napad z združeno, torej veliko močnejšo silo na eno od frontnih točk je ustvaril silen odpor za to točko, toda za celoto zelo nepomemben; po njenem premaganju je bila celota razbita in smoter dosežen.

Iz tega izhaja, da je relativni odpor v gorovju nasploh večji kot v ravnini, da je razmeroma največji pri majhnih stražah in da se ne krepi v tej meri, kot naraščajo mase.

Lotimo se zdaj pravega smotra splošnih velikih spopadov, pozitivne zmage, ki mora biti cilj tudi pri gorski obrambi; kakor hitro se zanjo uporabi celota ali glavna sila, tako se eo ipso gorska obramba spremeni v obrambno bitko v gorovju. Bitka, tj. uporaba vseh bojnih sil za uničenje sovražnikovih, postane zdaj forma, zmaga postane smoter spopada. Gorska obramba, do katere pri tem prihaja, je podrejena, ni več smoter, temveč sredstvo. In v kakšnem odnosu bodo torej v tem primeru gorska tla do tega smotra?

Značaj defenzivne bitke je pasivna reakcija na fronti in potencirano aktivna v našem zaledju, toda pri tem so gorska tla hromeč princip. Za takšnega jih napravita dve reči. Prvič, tukaj ni nobenih poti, da bi se lahko hitro v vseh smereh marširalo od zadaj naprej, in celo taktično nenaden napad je oslabljen zaradi neravnih tal; drugič, manjka pregled nad zemljiščem in sovražnikovimi premiki. Gorska tla zagotavljajo tukaj sovražniku iste prednosti, ki so nam jih dajala v fronti, in hromijo celotno boljšo polovico odpora. K temu se priključi še tretje – to je nevarnost, da bi ostali odrezani. Kakor so gorska tla zelo ugodna za umik po celotnem pritisku na fronti, kolikršno že izgubo časa povzročijo sovražniku, ko nas hoče obkoliti, so vendarle spet ravno to prednosti za primer relativnega odpora, ki niso v nobeni zvezi s primerom odločilne bitke, tj. vztrajanja do skrajnega. Sicer bo tudi tukaj trajalo nekoliko dlje, da sovražnik s svojimi krilnimi kolonami zavzame točke, ki ogrožajo ali naravnost zaprejo naš umik; toda ko jih je dosegel, proti temu tudi ni nobene pomoči več. Nobena ofenziva od zadaj ga ne more spet prepoditi z ogroženih točk, noben obupni naskok z glavnino ga ne more na točkah blokade obvladati. Kdor vidi v tem protislovje in misli, da bi morale prednosti, ki jih ima v gorovju napadalec, biti v prid tudi tistemu, ki se prebija, ta pozablja na različnost okoliščin. Korpus, ki preprečuje prehod, nima za nalogo absolutne obrambe, zadošča verjetno nekaj ur odpora; je torej v situaciji neke majhne straže. Razen tega nasprotnik ne poseduje več vseh bojnih sredstev, je v neredu, manjka mu strelivo itd. V vsakem primeru je torej možnost za uspeh zelo majhna in zaradi te nevarnosti se branilec tega primera boji bolj kot vsega drugega; ta strah pa povratno deluje skozi celotno bitko in slabi vsa vlakna borečih se atletov. Boki postanejo bolezensko občutljivi; in vsaka peščica ljudi, ki jo napadalec pusti nastopiti na gozdnem pobočju za našim hrbtom, postane zanj novi vzvod do zmage.

Te slabosti bi večinoma izginile in ostale bi vse prednosti, če bi obramba gorovja obstajala v združeni postavitvi vojske na prostranem gorskem platoju. Tukaj bi si lahko zamislili močno fronto, zelo težko dostopne boke, pa vendar najpopolnejšo svobodo gibanja v notranjosti in v zaledju položaja. Takšen položaj bi spadal k najmoč-nejšim, kar jih obstaja. Toda to je skorajda le iluzorna predstava, kajti četudi je večina gorovij po svojih grebenih nekoliko dostopnejša kot po svojih pobočjih, je večina gorskih planot za ta smoter bodisi premajhna bodisi nosijo ime ravnine bolj v geološkem in geometrijskem pomenu kot po pravici.

Nadalje se pomanjkljivosti defenzivnega položaja v gorovju zmanjšujejo pri manjših oddelkih vojske, kot smo to že nakazali. Razlog za to je, ker zavzamejo manj prostora, potrebujejo manj cest za umik itd. Posamezna gora ni gorovje in nima njegovih slabosti.

Toda čim manjši bo oddelek vojske, toliko bolj se bo njena postavitev omejila na posamezne grebene in gore in se ji ne bo treba zapletati v mrežo strmih zasek, pokritih s tančico gozdov, ki je izvor vseh teh slabosti.





XVI. NADALJEVANJE


Posvetimo se zdaj strateški uporabi taktičnih rezultatov, ki smo jih razvili v prejšnjem poglavju.

Tukaj ločujemo naslednje povezave:

1. gorovje kot bojišče;

2. vpliv, ki ga ima njegovo posedovanje na druga področja;

3. njegovo učinkovanje kot strateška bariera;

4. upoštevanje, ki si ga zasluži pri oskrbovanju.

Pri prvem in najpomembnejšem vidiku moramo spet ločevati: a) glavno bitko, b) podrejene spopade.

1. Gorovje kot bojišče

V prejšnjem poglavju smo pokazali, kako malo ugodna so gorska tla za branilca v odločilni bitki in kako so nasprotno zelo ugodna za napadalca. To je v nasprotju z običajnim mnenjem; toda kajpada, kaj vse običajno mnenje tudi pomeša! [...] Iz izrednega odpora majhnih, podrejenih delov dobi vtis o izredni jakosti vse gorske obrambe in je presenečeno, če nekdo zanika, da je ta jakost glavni akt vse obrambe, obrambna bitka. [...] Za spopade podrejenega pomena in važnosti je lahko gorovje nasprotno zelo koristno, ker pri tem ne gre za absolutni odpor in ker z njim niso povezane nobene odločilne posledice. To lahko jasneje dopovemo, če naštejemo smotre te reakcije:

a) sama pridobitev na času [...]

b) branjenje pred golo demonstracijo ali majhnim stranskim podvigom sovražnika [...]

c) da bi sami demonstrirali [...]

č) sploh je gorsko zemljišče primerno za vse postavitve, na katerih se noče sprejeti glavne bitke, kajti vsi posamezni deli so na njih močnejši in le celota kot taka je šibkejša; razen tega na njih ni mogoče biti tako zlahka presenečen in biti prisiljen v odločilen spopad;

d) končno so gorovja pravi element oboroženega ljudstva. Toda oborožena ljudstva je treba vedno podpreti z majhnimi oddelki vojske; nasprotno se zdi, da bližina velike vojske deluje nanje škodljivo. [...]

2. Vpliv gorovja na druga področja

Gorsko zemljišče ima [...] veliko večjo samostojnost; njegovo posedovanje je bolj izrecno in manj spremenljivo. Če k temu dodamo, da gorski predel po svoji naravi s svojih obrobij daje proti ravnini dober pregled, medtem ko sam vselej ostaja kot v temno noč zastrt, potem bomo razumeli, da mora gorovje tisti, ki ga ne poseduje in vendar prihaja z njim v stik, vedno obravnavati kot nepremagljiv vir škodljivih vplivov, kot prikrito delavnico sovražnikovih sil; in da se bo to primerilo toliko bolj, če nasprotnik gorovje ne le zaseda, temveč mu to tudi pripada. Najmanjši oddelki drznih partizanov najdejo v njem pribežališče tedaj, ko so zasledovani, in lahko potem brez kazni spet planejo z druge točke.

3. Gorovje, obravnavano kot strateška bariera

[...] Ker so pojmi gorovja in izhodov iz gorovja zelo nedoločeni, je vse odvisno od zemljišča, pri čemer je treba [...] misliti še na dve slabosti: prva je ta, da sovražnik, ki ga je zadel udar, v gorovju zelo hitro najde zaščito; druga je, da ima dominantno zemljišče, kar za zasledovalca sicer ni odločilna slabost, toda še vedno je slabost. [...] Drugi odnos, ki ga lahko ima gorovje kot bariera, je odnos do sovražnikovih komunikacijskih linij, in sicer, če jih preseka. [...]

4. Gorovje glede na oskrbovanje vojske

[...] Do največje koristi, ki jo branilec v tej zvezi lahko ima, bo prišlo, če se napadalec bodisi mora zaustaviti v gorovju bodisi ga mora vsaj pustiti za seboj. [...]





XVII. NADALJEVANJE


Kot oporo bomo (za gorsko obrambo) navedli [...] nekaj izrekov, ki jih učita izkustvo in narava stvari.

1. Čim višje in čim bolj nedostopno je gorovje, toliko večja sme biti delitev (enot), toda prav toliko mora tudi delitev postati večja. [...] Obramba Alp sili k veliko večji delitvi, kordonu se veliko bolj približa kot obramba Vogezov ali Krkonoš.

(2 ..., 3 ...)

4. Tudi tam, kjer je bila delitev sil še razmeroma majhna in je bila jakost posamezne straže še velika, je njegov glavni odpor vedno obstajal v lokalni obrambi, in ko se je sovražnik enkrat popolnoma polastil straže, od prispele podpore ni bilo pričakovati nobene pomoči več. [...]

Vojskovodja, ki pusti, da na razpotegnjenem gorskem položaju dobi eno po nosu, si zasluži, da se ga postavi pred vojaško sodišče.





XVIII. OBRAMBA VELETOKOV IN REK


Veletoki in pomembne reke, kolikor govorimo o njihovi obrambi, spadajo kakor gorovja v razred strateških barier. Toda od gorovja se razlikujejo v dveh točkah: ena se nanaša na njihovo relativno, druga na njihovo absolutno obrambo.

Kakor gorovja okrepijo tudi veletoki in reke relativen odpor, toda njihova posebnost je, da se obnašajo kot orodje iz trše in krhkejše snovi: bodisi zdržijo vsak udar, ne da bi se ukrivili, bodisi se njihova obramba razbije in tedaj popolnoma preneha. [...] Če je obramba neke reke na eni točki zlomljena, potem ne prihaja kakor v gorovju še do nekega trajnega odpora, temveč je stvar s tem enim aktom opravljena, razen če veletok sam teče skozi gorato deželo.

Druga posebnost veletokov glede na spopad je ta, da ti v nekaterih primerih dovoljujejo zelo dobre in na splošno boljše kombinacije za bitko kot gorovje.

Obema je spet skupno, da sta nevarna in zapeljiva predmeta, ki sta pogosto napeljevala na napačne ukrepe in omogočila nevarne situacije. [...]

Nasploh bo, ker v vojni običajno spodleti vse, česar se ne počne z jasno zavestjo, s popolno in čvrsto voljo, neuspešna tudi obramba reke, ki je izbrana zato, ker ni poguma, da bi se nasprotniku postavili po robu v odprti poljski bitki, in v upanju, da ga bosta široka reka, široka dolina zadržali. Tu je tako malo govora o pravem zaupanju v lastno situacijo, da sta običajno vojskovodja in vojska polna najbolj vznemirjajočih slutenj, ki se potem običajno tudi zadosti hitro izpolnijo. [...]





(XIX. NADALJEVANJE)


(XX. A. OBRAMBA MOČVIRIJ, B. POVODNJI)


XXI. OBRAMBA GOZDOV


Predvsem je treba razlikovati med gostimi, neprehodnimi, divje zaraščenimi gozdovi in kultiviranimi, razprostrtimi sečnjami, ki so deloma ogolele, deloma razpresekane s številnimi potmi.

Te zadnje je treba, kakor hitro govorimo o obrambni liniji, bodisi imeti za hrbtom bodisi se jim izogibati do kraja. Branilec bolj kot napadalec čuti potrebo, da se prosto razgleduje okrog sebe, deloma ker je praviloma šibkejši, deloma ker mu naravne prednosti njegove situacije narekujejo, da svoj načrt razvije kasneje kot napadalec. Če bi hotel imeti gozdnato zemljišče pred seboj, potem bi se, slepec, boril z vidcem. Če bi se postavil v sredo gozda, bi bila kajpada oba slepa, toda ravno ta enakost je usmerjena proti njegovi naravni potrebi.

Takšno gozdnato zemljišče torej sploh nikakor ni mogoče koristno povezati s spopadi branilca, razen če ga ima za svojim hrbtom in tako vse, kar se dogaja za njim, s tem skrije pred sovražnikom, ali pa ga uporabi za kritje in olajšanje svojega umika.

Nasprotno je tukaj govor o gozdovih ravninskih področij, kajti kjer se pojavi odločen gorski značaj, postane prevladujoč tudi njegov vpliv na taktične in strateške ukrepe, in o tem smo govorili drugje.

Toda neprehodni gozdovi, tj. takšni, ki jih je mogoče prehoditi samo po določenih cestah, vsekakor nudijo posredni obrambi podobne prednosti, kot so te, ki jih za ugoden začetek bitke potegne iz gorovja; vojska lahko za gozdom v bolj ali manj združenem položaju pričaka sovražnika, da bi ga napadla v trenutku, ko izstopi iz cestnih ožin. Takšen gozd je po svojem učinkovanju bolj podoben gorovju kot veletoku; ima namreč zelo dolg in težaven prehod, toda glede na umik je prej koristen kot nevaren.

Toda neposredna obramba gozdov, četudi so še tako neprehodni, je celo za najlažjo verigo predstraž tvegano delo; kajti zaseke so samo namišljene zapore in noben gozd ni tako neprehoden, da ne bi bilo mogoče na stoterih mestih z majhnimi oddelki priti skozi, in ti so pri obrambni verigi podobni prvim vodnim kapljam, ki pricurljajo skozi nasip in ki jim kmalu sledi splošen predor.

Neskončno pomembnejši je vpliv velikih gozdov vseh vrst, ki ga imajo na oboroženo ljudstvo: nesporno so njegov pravi element; če je torej mogoče strateški obrambni načrt urediti tako, da potekajo sovražnikove komunikacijske linije skozi velike gozdove, potem je s tem v obrambni mehanizem nameščen mogočen vzvod več.





XXII. KORDON


Ime kordon se daje vsaki obrambni pripravi, ki hoče z nizom straž, ki so povezane druga z drugo, neposredno ščititi celo področje. [...]

V oči pade, da ima lahko tako dolga obrambna linija, kot mora biti ta, ki naj neposredno krije znatno področje, le zelo majhno stopnjo odpornosti. Namen kordona je torej lahko samo, da ščiti pred šibkim udarom, bodisi da je šibka sila volje, bodisi da je majhna bojna sila, ki naj zada udar. [...] Toda kajpada bo v primerih, v katerih se sovražna glavna sila usmeri proti tem linijam, tudi branilec prisiljen, da jih zasede s svojo glavno silo, iz česar potem ne izvirajo najboljše obrambne priprave. Zaradi te pomanjkljivosti in zato, ker je zaščita pred vpadi v časovno omejeni vojni zelo podrejeno pomemben smoter, za katerega je mogoče z obstojem takšnih linij zlahka izsiliti prevelik napor sil, se takšne linije v današnjem času šteje za škodljiv ukrep. Čim močnejša je sila, s katero divja vojna, toliko bolj nekoristno in nevarnejše je to sredstvo. [...]





(XXIII. KLJUČ DEŽELE)


XXIV. DELOVANJE NA BOKE


Če hočemo iz naših opazovanj povzeti glavni rezultat, potem bi ta bil, da bo delovanje na bok najučinkovitejše:

1. pri obrambi;

2. proti koncu vojnega pohoda;

3. predvsem pri umiku v notranjost dežele in

4. v povezavi z oboroženim ljudstvom.

O izvajanju tega delovanja na komunikacijske linije moramo povedati samo nekaj besed: podvige morajo izvajati spretni pripadniki, ki s šibkimi oddelki z drznimi pohodi in napadi planejo na sovražnikove majhne posadke, na pratež, na majhne oddelke na pohodih semtertja, ki vzpodbujajo deželno vojsko in se z njo združujejo pri posameznih podvigih. Morajo biti bolj številni kot močni in tako organizirani, da postane možna združitev več enot za neki večji podvig in da nečimrnost in samovolja posameznega poveljnika ni prevelika ovira. [...]

Druga oblika zaobitja in odrezanja s pomočjo delitve sile prinaša nevarnost lastne ločitve, medtem ko ostaja nasprotnik zaradi prednosti notranjih linij združen in je torej sposoben, da napade posamezni del z veliko premočjo. Za izpostavljanje tej slabosti, ki je ni mogoče z ničimer odpraviti, lahko obstajajo samo trije glavni razlogi:

1. prvotna porazdelitev sil, ki naredi takšno vrsto delovanja nujno, če nočemo veliko izgubiti na času;

2. velika fizična in moralna premoč, ki upravičuje odločilne oblike;

3. pomanjkanje udarnosti nasprotnika, kakor hitro je na koncu svoje poti. [...]





XXV. UMIK V NOTRANJOST DEŽELE


Prostovoljni umik v notranjost dežele smo imeli za posebno, posredno vrsto odpora, pri katerem naj sovražnik propade ne toliko zaradi meča kot zaradi njegovih lastnih naporov. Pri tem bodisi sploh ni predpostavljena nobena glavna bitka bodisi pride trenutek zanjo tako pozno, da so sovražnikove sile že znatno oslabljene. [...]

Ta slabitev se v napredovanju stopnjuje, če je nasprotnik nepremagan, če se prostovoljno umika z neoslabljeno, svežo bojno silo, toda zaradi njegovega stalnega, odmerjenega odpora je vsaka stopinja dežele pridobljena s krvjo, tako da je napredovanje stalno prodiranje in ne zgolj zasledovanje.

Na drugi strani bodo izgube, ki jih utrpi umikajoči se branilec, veliko večje, če se ta umika po izgubljeni bitki, kot če to stori prostovoljno. [...] Najboljša vojska sveta, ko se je po izgubljeni bitki prisiljena umakniti globoko v notranjost dežele, bo pri tem utrpela nesorazmerne izgube, in če je sovražnik znatno močnejši, [...] če prodira za njo z veliko energijo, kot se je to v novejših vojnah skoraj vedno zgodilo, bo prišlo najverjetneje do dejanskega bega, ki bojno silo običajno povsem uniči. [...]

Velikim prednostim tega načina obrambe – umika v notranjost dežele – stojita nasproti dve protiuteži; prva je izguba, ki jo utrpi dežela zaradi prodiranja sovražnika, druga je moralni vtis.

Smoter celotne obrambe sicer nikoli ne more biti obvarovanje dežele pred izgubo, temveč je ta smoter ugoden mir. Prizadevati si je treba, da se tega doseže tako zanesljivo, kot je mogoče, in za to ne sme biti nobena trenutna žrtev ocenjena kot prevelika. [...]

Obstajajo primeri, kjer umik v notranjost dežele ljudstvo in vojska hitro razumeta, in bi lahko celo povečal zaupanje in pričakovanja, toda ti primeri so redki. Običajno ne bosta ljudstvo in vojska razločila niti, ali gre za svoboden premik ali opotekanje nazaj, in še manj, ali se načrtu sledi po pameti zaradi možnosti zanesljivih prednosti ali iz strahu pred sovražnikovim mečem. Ljudstvo bo čutilo sočutje in nejevoljo, ko bo videlo usodo žrtvovanih pokrajin, vojska bo zlahka izgubila zaupanje v svojega poveljnika ali celo sama vase, in stalni spopadi zaščitnice med umikom bodo njene strahove vedno na novo potrdili. O teh posledicah umika se ne smemo slepiti. Vsekakor je – opazovano na sebi in za sebe – naravnejše, enostavnejše, plemenitejše, bolj ustrezno za moralni obstoj ljudstva, da se odprto stopi na bojišče; s tem napadalec ne more prestopiti meje nekega ljudstva, ne da bi se soočil z njegovim genijem, ki zahteva od njega krvavi obračun.

To so prednosti in pomanjkljivosti takšnega načina obrambe; zdaj še nekaj besed o pogojih in ugodnih okoliščinah zanjo.

Velika površina ali vsaj dolge umičnice so glavni in osnovni pogoj, kajti sovražnika nekaj pohodov z napredovanjem ne bo občutno oslabilo. [...] K ugodnim okoliščinam spadajo:

1. manj pozidano zemljišče,

2. zvesto, bojevito ljudstvo,

3. slab letni čas.

Vse te reči otežujejo vzdrževanje sovražnikove vojske, silijo k velikim pratežem, številnim detaširanjem, v težavno službo, povzročajo bolezni in branilcu olajšajo delovanje na boku. [...]





XXVI. OBOROŽENO LJUDSTVO


Ljudska vojna je v kultivirani Evropi pojav devetnajstega stoletja. Ima svoje privržence in svoje nasprotnike, zadnje bodisi iz političnih razlogov, ker jo imajo za revolucionarno sredstvo, za zakonsko razglašeno stanje anarhije, ki je družbenemu redu navznoter prav tako nevarna kot sovražniku navzven, ali iz vojaških razlogov, ker menijo, da uspeh ne ustreza uporabljeni sili. Prva točka se nas tukaj ne tiče, kajti ljudsko vojno obravnavamo zgolj kot bojno sredstvo, torej v njenem odnosu do sovražnika; toda zadnja točka nam narekuje pripombo, da je treba na ljudsko vojno na splošno gledati kot na nasledek prodora, ki ga je vojni element v našem času naredil skozi svoje stare umetne okope; kot razširitev in okrepitev celotnega procesa vrenja, ki ga imenujemo vojna. Sistem rekvizicije, naraščanje vojske do ogromnih množic s pomočjo tega sistema in splošna vojaška obveznost, uporaba deželnih bramb so vse reči, ki [...] ležijo v isti smeri, in v tej smeri je sedaj tudi vpoklic deželne vojske ali oboroženega ljudstva. [...]

Iz narave stvari same izhaja, da razpršen odpor ni primeren za v času in prostoru koncentrirana učinkovanja velikih udarcev. Njegovo učinkovanje se, kot v fizikalni naravi procesa izparevanja, usmerja proti površini. [...] Učinkovanje oboroženega ljudstva [...] kot tiho tleča žerjavica razruši temelje sovražnikove vojske. [...] Da lahko krizo izzove sama ljudska vojna, bodisi predpostavlja takšno površino zavzete države, kot je razen Rusije nima nobena evropska država, bodisi predpostavlja nesorazmerje med napadajočo armado in površino dežele. [...] Če torej nočemo zasledovati fantoma, si moramo ljudsko vojno zamišljati v povezavi z vojno stalne vojske, oboje pa si moramo zamišljati združeno v načrtu, ki zajema celoto.

Pogoji, pod katerimi lahko postane ljudska vojna sama učinkovita, so naslednji:

1. da se vojskuje v notranjosti dežele;

2. da je ne bo odločila ena sama katastrofa;

3. da vojskovališče zavzema znaten kos dežele;

4. da značaj ljudstva podpira ukrepe;

5. da je dežela zelo razčlenjena in nedostopna, bodisi z gorovji bodisi z gozdovi in močvirji ali z naravo kulture tal. [...]

Uporaba deželne vojske in oboroženih ljudskih oddelkov ne more in ne sme biti usmerjena proti sovražni glavni sili niti proti več-jim korpusom; ni ji treba zdrobiti jedra, temveč mora glodati na površini, na robovih. [...]

Sovražnik nima nobenega drugega sredstva proti učinkovanjem deželne vojske kot detaširanje številnih oddelkov za spremstvo svojih pratežev, za zasedbo vojaških postaj, prelazov, mostov itd.

Tako kot bodo prvi poskusi deželne vojske majhni, bodo tudi ti detaširani oddelki šibki, ker se sovražnik boji velike razkropitve svojih sil; ob teh šibkih oddelkih se ogenj ljudske vojne običajno šele prav zaneti, na nekaterih krajih jih množica izmojstri, pogum raste, bojevitost se stopnjuje in intenzivnost boja narašča, dokler se ne približa kulminacijski točki, ki mora odločiti o izidu. [...] To močnejšo obliko celotnega oboroženega ljudstva vojskovodja najlažje ustvari z majhnimi oddelki stalne vojske, s katerimi podpira deželno vojsko. Brez takšne podpore z nekaj enotami stalne vojske, ki služi za spodbujanje, bo prebivalstvu večinoma manjkalo zaupanja in nagnjenja, da posežejo po orožju. Čim močnejši so zdaj oddelki, ki so za to določeni, toliko močnejša postane privlačna sila, toliko večji plaz, ki naj se sproži. [...] Kakorkoli je neko ljudstvo pogumno, kakorkoli bojevniški so njegovi običaji, kakorkoli velika je njegova mržnja do sovražnika, kakorkoli ugodna so njegova tla: neizpodbitno je, da se ljudska vojna v pregosti atmosferi nevarnosti ne more ohraniti. [...] Tukaj moramo torej reči samo še nekaj besed o pritegnitvi deželne vojske po izgubljeni bitki.

Nobena država si ne bi smela predstavljati, da je njena usoda, namreč njen celotni obstoj, odvisen od ene same bitke, čeprav je ta najodločilnejša. Če je premagana, lahko zbiranje novih sil in naravna slabitev, ki jo vsak napad utrpi zaradi svojega trajanja, pripelje do preobrata stvari ali pa lahko država dobi pomoč od zunaj. Za umiranje je vedno še čas, in kot je v naravnem nagonu, da se utapljajoči lovi za slamnato bilko, tako je v naravnem redu moralnega sveta, da ljudstvo poskusi zadnje sredstvo za svojo rešitev, če vidi, da je potisnjeno na rob prepada.

Kakorkoli je že država majhna in šibka glede na svojega sovražnika, si teh zadnjih naporov sil ne more prihraniti, drugače bi morali reči, da v sebi nima več duše. To ne izključuje možnosti, da se z mirom, polnim žrtvovanj, reši pred popolnim propadom; toda takš-na namera po svoji strani tudi ne izključuje koristnosti novih obrambnih ukrepov. Ti miru ne delajo niti težjega niti slabšega, temveč lažjega in boljšega. [...]





XXVII. OBRAMBA VOJSKOVALIŠČA


[...] Obramba po našem načinu predstave ni nič drugega kot moč-nejša oblika boja. Ohranitev lastnih bojnih sil, uničenje sovražnikovih, z eno besedo: zmaga je predmet tega boja; toda ta kajpada ni zadnji smoter.

Ta smoter je ohranitev lastne države in obvladanje sovražne, in spet z eno besedo: nameravani mir, kajti v njem se ta konflikt poravna in preneha v skupnem rezultatu.

Kaj je torej sovražna država z ozirom na vojno? Predvsem njena bojna sila, potem njena površina, toda kajpada še veliko drugega, kar lahko zaradi individualnih okoliščin postane prevladujoče pomembno; sem zlasti spadajo zunanja in notranja politična razmerja, ki včasih odločijo več kot vse drugo. Toda četudi bojna sila in površina sovražne države nista država sama, in s tem tudi niso izčrpani vsi odnosi, ki jih lahko ima država do vojne, tako vendarle ostajata oba ta predmeta vselej prevladujoča in po pomembnosti večinoma neskončno presegata vse druge odnose. Bojna sila mora varovati lastni teritorij dežele in osvojiti mora sovražnikovega; toda teritorij hrani in nenehno obnavlja bojno silo. Oba sta torej odvisna drug od drugega, se medsebojno podpirata, sta drug drugemu enako pomembna. Toda v njunem vzajemnem razmerju vendar obstaja razlika. Če je bojna sila uničena, tj. obvladana, onesposobljena za nadaljnji odpor, potem eo ipso sledi izguba dežele; toda nasprotno iz osvojitve dežele ne sledi uničenje bojne sile, kajti ta se lahko iz dežele prostovoljno umakne, da bi jo kasneje toliko lažje osvojila. Res je, o usodi dežele ne odloča zgolj popolno obvladanje bojne sile, temveč že vsaka njena znatna slabitev praviloma povzroči izgubo ozemlja; kajpada na dolgi rok, toda ne vedno znotraj časovnega obdobja, ko pade vojna odločitev.

Iz tega izhaja, da mora ohranitev in uničenje bojne sile vedno imeti prednost pred posedovanjem dežele, to je, da si mora vojskovodja zanju najprej prizadevati in da posedovanje dežele povsod izstopa kot smoter samo tedaj, ko ga prvo sredstvo ne pokrije popolnoma.

Če bi bila sovražnikova bojna sila združena v eni vojski in bi cela vojna obstajala v enem spopadu, potem bi posedovanje dežele bilo odvisno od izida tega spopada; uničenje sovražnikovih bojnih sil, osvojitev sovražne in zavarovanje lastne dežele bi izhajali iz tega in bi bili v določeni meri identični. Vprašanje je zdaj, kaj lahko branilca najprej pripravi do tega, da odstopi od te najenostavnejše oblike vojnega akta in porazdeli svojo silo v prostoru. Odgovor je: nezadostnost zmage, ki bi jo lahko izbojeval z združeno silo. Vsaka zmaga ima svoje področje učinkovanja. Če to sega čez celotno sovražno državo, torej čez vso njeno bojno silo in teritorij, to je, če vse dele prevzame isto gibanje, ki smo ga dali jedru njegove sile, potem je takšna zmaga vse, kar potrebujemo, in razdelitev naše sile ne bi imela zadostnega razloga. Toda če obstajajo deli sovražne vojne sile in nasprotne države, nad katerimi naša zmaga ne bi imela nobene moči več, potem moramo te dele upoštevati posebej, in ker teritorija ne moremo tako kot vojno silo zbrati v eni točki, moramo vojno silo razdeliti za njegovo obrambo.

Takšna enotnost vojne sile je možna samo pri majhnih in zaobljenih državah in samo pri njih je verjetno, da je vse odvisno od zmage nad njo. Pri zelo velikih teritorijih, ki se nas dotikajo v veliki razsežnosti, ali celo pri zvezi takšnih držav proti nam, ki nas obdajajo z več strani, je takšna enotnost praktično povsem nemogoča.

Tukaj se bodo torej nujno pojavile delitve sile in s tem bodo nastala različna vojskovališča. Področje učinkovanja zmage bo seveda odvisno od velikosti zmage in ta od množine premaganih enot. Do tistega udara, ki seže s svojimi uspešnimi učinkovanji najdlje, bo torej lahko prišlo proti tistemu delu, kjer je zbranih večina sovražnikovih bojnih sil; in v ta uspeh bomo toliko bolj gotovi, čim večja je masa lastnih bojnih sil, ki jih za ta udarec uporabimo. To naravno zaporedje predstav nas vodi do prispodobe, v kateri si lahko to jasneje predstavljamo: to je narava in učinkovanje težišča v mehaniki.

Tako kot je težišče vedno tam, kjer je združene največ mase, in kot je vsak udar najučinkovitejši proti težišču bremena in kot nadalje najmočnejši udar dobimo s težiščem sile, tako je to tudi v vojni. Bojne sile vsakega vojskovalca, bodisi da je to posamezna država ali zveza držav, imajo določeno enotnost in skozi njo določeno povezanost; toda kjer je povezanost, tu se pojavijo analogije težišča. V teh bojnih silah torej obstajajo določena težišča, ki s svojim gibanjem in smerjo odločajo o drugih točkah, in ta težišča so tam, kjer je zbrana večina bojnih sil. Toda tako kot ima v inertnem materialnem svetu učinkovanje na težišče svojo mero in svojo mejo v povezanosti delov, tako je to tudi v vojni, in tako tukaj kot tam je lahko udar zlahka večji, kot prenese odpor; s tem pa postane udar v zrak, razmetavanje sil. [...]

Če torej na eni strani silnost, ki jo želimo dati udaru, zahteva največjo združenost sile, se moramo na drugi strani bati vsakega pretiravanja kot dejanske slabosti, ker ta nosi s seboj razmetavanje sil in to spet prinaša pomanjkanje sile na drugih točkah.

Razločiti ta centra gravitatis v sovražni vojni sili, spoznati njegova področja učinkovanja, je glavni akt strateške presoje. Vsakokrat se bo treba namreč vprašati, kakšna učinkovanja bo na preostale proizvedlo napredovanje in umikanje nekega dela nasprotnih bojnih sil.

Nikakor ne mislimo, da smo s tem iznašli nov postopek, temveč smo samo postopku vseh časov in vojskovodij postavili za temelj predstave, ki naj jasneje dopovejo njegovo povezanost z naravo stvari. [...]

V tem opazovanju smo videli, kaj sploh pogojuje porazdelitev bojnih sil. To sta pravzaprav dva drug drugemu nasprotna interesa; eden, posedovanje dežele, si prizadeva bojne sile razdeliti; drugi, udar proti težišču sovražne sile, jo do določene stopnje spet združi.

Tako nastanejo vojskovališča ali posamezna vojaška območja. To so namreč takšne razmejitve površine dežele in na njej porazdeljene bojne sile, da se vsaka dana odločitev glavne sile tega področ-ja razširi neposredno čez celoto in jo potegne v svojo smer. Rečemo neposredno, kajti odločitev vojskovališča mora seveda imeti bolj ali manj daljni vpliv tudi na svoja sosednja vojskovališča. [...]

Menimo torej, da predstavlja vojskovališče, kakorkoli veliko ali majhno le utegne biti, s svojo bojno silo, kakršenkoli obseg že ta ima, takšno enoto, ki jo je mogoče zvesti na eno težišče. V tem težišču mora biti dosežena odločitev, in biti zmagovalec tukaj pomeni braniti vojskovališče v najširšem smislu.





XXVIII. NADALJEVANJE


Toda obramba je sestavljena iz dveh različnih elementov, in sicer iz odločitve in čakanja. Povezava teh obeh elementov naj bo predmet tega poglavja.

Najprej moramo reči, da stanje čakanja sicer ni popolna obramba, toda vendarle je njeno področje, na katerem napreduje proti svojemu cilju. Dokler bojna sila ni zapustila zaupanega ji področja, se nadaljuje napetost sil, v katero napad prestavi obe strani; šele odločitev prinaša mirovanje, in to odločitev, kakršnakoli že je, je treba obravnavati kot doseženo, če je bodisi napadalec bodisi branilec zapustil vojskovališče. Dokler se torej bojna sila drži na svojem področju, traja njena obramba tega področja; in v tem smislu je obramba vojskovališča identična z obrambo na njem. Ali je sovražnik ta čas zavzel več ali manj pokrajine, pri tem ni bistveno, kajti ta mu je samo posojena.

Toda ta način predstave, s katerim hočemo ugotoviti stanje čakanja v njegovem pravem razmerju do celote, je pravi samo, če naj se odločitev dejansko doseže in če jo obe strani obravnavata kot neizogibno. Kajti samo s to odločitvijo postanejo težišča sile na obeh straneh in iz njih izhajajoče vojskovališče učinkovite reči. Brž ko ideja o odločitvi odpade, so težišča nevtralizirana, v določenem smislu postanejo nevtralizirane celo vse bojne sile, in tedaj kot neposredni smoter izstopa posedovanje teritorija, ki tvori drugi glavni člen celotnega vojskovališča. Z drugimi besedami, čim manj obe strani v vojni iščeta odločilni udarec, tem bolj je vojna samo medsebojno opazovanje, toliko pomembnejše postane posedovanje dežele, toliko bolj si branilec prizadeva, da bi vse kril neposredno, toliko bolj si napadalec prizadeva, da bi se v napredovanju razširil. [...]

Najprej se bomo ukvarjali s primerom, ko ideja o odločitvi prežema in vodi celoto, kar je primer prave – če se smemo tako izraziti – absolutne vojne, in bomo potem v nekem drugem poglavju upoš-tevali tiste modifikacije, ki nastanejo z bolj ali manj velikim približevanjem stanju opazovanja.

V prvem primeru torej, ko moramo bodisi pričakovati odločitev od napadalca bodisi jo iščemo sami, kajti tukaj nam je oboje isto, bo obramba vojskovališča obstajala v tem, da lahko odločitev v vsakem trenutku sami dokončamo v svojo korist. Ta odločitev lahko obstaja v bitki, v vrsti drugih velikih spopadov, toda lahko je tudi v rezultatu samih razmerij, ki izvirajo iz dispozicije nasprotnih bojnih sil, tj. iz možnih spopadov.

Četudi bitka ne bi bilo najvažnejše, najobičajnejše in najučinkovitejše sredstvo odločitve, kot menimo, da smo prej pokazali že ob več priložnostih, bi nasploh zadostovalo že njeno prištevanje med sredstva odločitve, da bi se zahtevala najmočnejša združitev sil, ki jo le dopuščajo okoliščine. Glavna bitka na vojskovališču je udar težišča proti težišču; čim več sil lahko nakopičimo v našem težišču, toliko zanesljivejše in večje bo učinkovanje. Torej je nizkotna vsaka delna uporaba sil, ki ni izzvana s smotrom, katerega bodisi samega ni mogoče doseči z uspešno bitko bodisi sam pogojuje ugoden izid bitke.

Toda osnovni pogoj ni samo največja združenost bojnih sil, temveč tudi takšen njihov položaj in lega, da lahko bijejo bitko v primernih ugodnih okoliščinah.

Različne stopnje obrambe, ki smo jih spoznali v poglavju o vrstah odpora, so homogene tem temeljnim pogojem in jih torej za potrebe individualnega primera gotovo ni težko navezati na to. Toda ena točka je videti na prvi pogled sama v sebi protislovna in je toliko bolj potrebna razvijanja, ker je v obrambi ena od najpomembnejših, in to je: zadeti sovražnikovo težišče.

Če branilec dovolj zgodaj izve, po katerih cestah bo prodiral sovražnik in na kateri od njih bo prav gotovo našel jedro njegove sile, potem se mu lahko na tej cesti postavi po robu. [...]

Samo četudi to povsem drži za večino primerov, vendarle še vedno ostaja možnost, da je v posameznem primeru branilec o glavni liniji sovražnikovega prodiranja v negotovosti, in ta primer se lahko pojavi toliko prej, če se obramba opira na ukrepe, ki sami stanejo veliko časa, npr. na postavitev utrjenega položaja itd. [...]

Seveda obstajajo pri vsaki državi in pri vsakem vojskovališču, o čemer je treba za zdaj edino govoriti, predmeti in točke, na katere bo napad zlasti deloval. Zdi se nam najprimernejše, da o tem določneje in obširneje govorimo pri napadu. Tukaj se bomo zaustavili samo pri tem: če postaneta za napadalca najugodnejši predmet in točka napada razlog za določitev smeri njegovega udara, potem mora ta nagib učinkovati tudi na branilca in ga mora voditi v primerih, ko ta o namerah sovražnika ne ve nič. Če napadalec ne bi ubral te najboljše smeri, potem bi se odpovedal enemu delu svojih naravnih prednosti. Če je napadalec na tej smeri, potem vidimo, da sredstvo za to, da se mu izognemo in gremo mimo, ni na razpolago zastonj, temveč zahteva žrtev. Iz tega torej izhaja, da oboje skupaj – na eni strani tveganje branilca, da zgreši smer svojega nasprotnika in na drugi sposobnost napadalca, da pasira svojega nasprotnika – ni tako veliko, kot se zdi na prvi pogled, ker že obstaja določen, večinoma prevladujoči razlog za eno ali drugo smer; in da torej branilec s svojimi krajevno vezanimi objekti v večini primerov ne bo zgrešil jedra sovražne sile. Z drugimi besedami: če se je branilec pravilno postavil, je večinoma lahko gotov, da ga bo nasprotnik poiskal. [...]

Če se vprašamo, kaj sploh preostane branilcu, ki ga napadalec pasira, potem so to naslednje poti:

1. svojo silo razdeliti že od začetka, da bi z enim delom z gotovostjo srečal nasprotnika in potem s preostalo prihitel na pomoč;

2. položaj zavzeti z združeno močjo in se – v primeru, da gre nasprotnik mimo – hitro premestiti na bok. V večini primerov takšnega premika naprej ne bo več mogoče izvesti točno na bok, temveč je treba nov položaj zavzeti nekoliko dlje nazaj;

3. nasprotnika napasti z združeno silo v bok;

4. učinkovati na njegove komunikacijske linije;

5. s protinapadom na njegovo vojskovališče početi točno to, kar počne nasprotnik, vtem ko nas pasira.

To zadnje sredstvo smo navedli tukaj, ker si je mogoče zamisliti primer, kjer bi bilo učinkovito; toda ker to v temelju nasprotuje nameri obrambe, tj. razlogom, zakaj je bila ta izbrana, ga je mogoče obravnavati samo kot abnormalnost, ki jo lahko povzročijo samo nasprotnikove velike napake ali druge posebnosti individualnega primera.

Učinkovanje na sovražnikovo komunikacijsko linijo predpostavlja premoč naše, in to je vsekakor temeljni pogoj dobrega obrambnega položaja. Toda četudi naj bi zato to učinkovanje branilcu vselej obetalo določeno prednost, pri obrambi samega vojskovališča redko ustreza za doseganje odločitve, ki smo jo predpostavili kot smoter vojnega pohoda. [...]

Pri deljeni postavitvi obstaja nevarnost, da se bomo zapletli v vojno med stražami, pri kateri proti odločnemu nasprotniku v najugodnejšem primeru rezultat ne bo mogel biti nič drugega kot znaten relativni odpor, ne pa naša nameravana odločitev; toda če smo se znali s pravilnim taktom izogniti tej stranpoti, bo vendarle zaradi začasnega deljenega odpora naš udar vedno občutno oslabljen, in nikoli ne moremo biti gotovi, ali prvi izpostavljeni korpusi ne bodo utrpeli nesorazmerne izgube. Do tega pride zato, ker se odpor teh korpusov, ki se vendarle običajno konča z umikom proti glavni sili, ki hiti tja, enotam večinoma kaže v luči izgubljenih spopadov in zgrešenih ukrepov ter na ta način občutno slabi moralne sile.

Drugo sredstvo, da se z združeno silo na enem položaju premaknemo pred nasprotnika tja, kamor se ta hoče izogniti, nas spravi v nevarnost, da pridemo prepozno in torej obtičimo med dvema ukrepoma. Razen tega obrambna bitka zahteva spokojnost, preudarek, poznavanje, celo seznanjenost z zemljiščem, in vsega tega pri naglem premiku naprej ni mogoče pričakovati. Končno so položaji, ki tvorijo dobro obrambno bojišče, preredki, da bi se jih lahko predpostavljalo na vsaki cesti in vsaki njeni točki. – Nasprotno ima veliko prednosti tretje sredstvo, namreč, da se napadalca napade v bok, da se torej z njim bije bitka z navzven obrnjeno fronto.

Najprej se pri tem, kot vemo, vedno pojavi razgaljenje komunikacijskih linij, tukaj umičnic, in že v splošnih razmerah branilca je, zatem pa predvsem v strateških lastnostih, ki smo jih zahtevali od postavitve, da bo branilec pri tem v prednosti.

Nadalje, in to je glavno, vsak napadalec, ki hoče pasirati svojega nasprotnika, je vpleten v dve povsem nasprotni prizadevanji. Prvotno hoče naprej doseči predmet napada; toda možnost, da je lahko vsak trenutek napaden na boku, ustvarja potrebo, da more v vsakem trenutku usmeriti udar proti temu boku, in sicer udar z združeno silo. Obe ti prizadevanji si nasprotujeta in ustvarjata takšne zaplete v notranjih razmerjih, takšno težavnost ukrepov – če naj ustrezajo za vse primere – da strateško ne more biti bolj preklemanske situacije. Če bi napadalec z gotovostjo vedel za točko in trenutek, kje in kdaj bo napaden, potem bi lahko z veščino in spretnostjo vse pripravil za to; toda v negotovosti o tem in ob nujnosti napredovanja se skoraj ne more zgoditi, da ga bitka, ko bo napočila, ne bi dobila v zelo borno osvojenih in torej gotovo ne ugodnih razmerah.

Če torej za branilca obstajajo ugodni trenutki za napadalno bitko, potem je prvega gotovo treba pričakovati v takšnih razmerah. Ko še pomislimo na to, da je branilcu pri tem na razpolago poznavanje in izbira zemljišča in da lahko svoje premike pripravi in začne, ne more več biti dvoma, da tudi v teh okoliščinah še obdrži odločno strateško premoč pred nasprotnikom.

Menimo torej, da lahko branilec, ki je z združeno silo na dobrem položaju, povsem mirno počaka pasiranje nasprotnika in da ostane zanj – če ga nasprotnik ne poišče na njegovem položaju in če učinkovanje na njegove komunikacijske linije ne bi ustrezalo okoliščinam – bočni napad odlično sredstvo za odločitev.

Če tovrstnih primerov v zgodovini domala ni, je to deloma zato, ker so branilci redko imeli pogum vztrajati na takšnem položaju, ampak so se bodisi delili bodisi se z bočnimi in diagonalnimi pohodi čimprej premestili pred napadalca, ali pa ravno zato, ker si noben napadalec v takšnih okoliščinah ne tvega pasirati in se običajno njegov premik zaradi tega zaustavi.

Branilec je torej v tem primeru primoran v napadalno bitko; shajati mora brez prednosti čakanja, močnega položaja, dobrih okopov itd.; situacija, v kateri najde prodirajočega sovražnika, mu v večini primerov ne more povsem nadomestiti teh prednosti, kajti ravno zato, da bi se jim izognil, se je napadalec izpostavil tej situaciji; toda ta mu vedno nudi določen nadomestek, in teorija torej tukaj morda ni v priliki, da vidi, kako neka veličina nenadoma izgine iz računa in kako se pro et contra medsebojno izničita, kot se to tako pogosto dogaja, ko kritični zgodovinopisci vstavijo fragmentarni kos teorije. [...]

Samo če je branilec odločen, da bo nasprotnika, brž ko bo šel mimo njega, napadel z vso silo, se lahko varno izogne obema breznoma, ki se jima obramba tako približa, namreč deljeni postavitvi in naglemu premiku naprej. V obeh primerih sprejme zakon napadalca; v obeh si pomaga z ukrepi skrajne nuje in najnevarnejše naglice, in povsod, kjer je na takšen sistem obrambe naletel odločen nasprotnik, žejen zmage in odločitve, ga je zdrobil. Toda če je napadalec svojo silo za skupni udar nakopičil na pravi točki, če je odločen, da s to silo v najslabšem primeru napade nasprotnika v bok, potem ima prav in pri tem ostaja ter se opira na vse prednosti, ki mu jih lahko v njegovi situaciji ponudi obramba. Dobra priprava, spokojnost, varnost, enotnost in enostavnost bodo značilnosti njegovega ukrepanja.





XXIX. NADALJEVANJE. POSTOPEN ODPOR


V dvanajstem in trinajstem poglavju tretje knjige smo pokazali, da v strategiji postopen odpor ni utemeljen v naravi stvari in da je treba vse sile, ki so na razpolago, uporabiti istočasno.

Za vse mobilne bojne sile ni potrebna za to nobena podrobnejša označitev, toda če obravnavamo tudi samo vojno področje z njegovimi utrdbami, odseki tal in celo z njegovo golo površino kot bojno silo, potem je ta negibna in jo torej lahko spravimo v delovanje samo postopoma ali pa se moramo takoj umakniti tako daleč nazaj, da ostanejo vsi deli, ki naj začnejo učinkovati, pred nami. Vse, kar lahko dežela, ki jo je zasedel sovražnik, prispeva k njegovi slabitvi, začne potem učinkovati takoj, kajti napadalec mora branilčeve trdnjave vsaj obkoliti, površino dežele mora zavarovati s posadkami in drugimi stražami, prepotovati mora dolge poti, vse privleči na pravo mesto iz velike oddaljenosti itd. Vse to začne učinkovati na napadalca, naj ta napreduje pred odločitvijo ali po odločitvi, samo da bodo učinkovanja v prvem primeru še nekaj močnejša kot v zadnjem. Iz tega izhaja, da ima branilec, če hoče prestaviti svojo odločitev dlje nazaj, v tem vsekakor sredstvo, da te negibne bojne sile vse hkrati vplete v igro. [...] V poglavju o vrstah odpora smo to prestavljanje odločitve, ki jo je mogoče obravnavati kot skrajno, spoznali pod imenom umik v notranjost dežele in kot posebno vrsto odpora, pri katerem se bolj meri na to, da mora napadalec samega sebe iztrošiti, kot da bi ga mi uničili z mečem v bitki. Toda samo če prevladuje takšna namera, je mogoče prestavljanje odločitve imeti za posebno vrsto odpora, kajti drugače je jasno, da si je pri tem mogoče zamisliti neskončno veliko gradacij in da se dajo te povezati z vsemi sredstvi obrambe. [...]

Toda če je branilec sedaj prepričan, da nobena od teh negibnih bojnih sil ni nujno potrebna za njegovo odločitev ali da so zanj s tem povezane žrtve drugje prevelike, potem mu te ostanejo za pozneje in takorekoč tvorijo postopne okrepitve, ki morda dajejo možnost za ohranitev mobilne bojne sile v zadostni jakosti, da bi prvi ugodni odločitvi sledila še druga in za to morda še tretja, to je, na ta način postane možna postopna uporaba sile. [...]

V strategiji torej, kot v vsem drugem, obstaja pri uporabi vojskovališča ekonomija sil; s čim manj silami se shaja, toliko bolje; toda treba je shajati, in seveda gre tukaj – tako kot na tržišču – za nekaj drugega kot za golo skoparjenje. [...]





XXX. OBRAMBA VOJSKOVALIŠČA, KO SE NE IŠČE ODLOČITVE (Izvlečki)


[...] Nepopolnost človekovega uvida, bojazen pred slabim izidom, naključja [...], ki prizadenejo razvoj delovanja, dosežejo, da je izmed vseh delovanj, ki jih ponujajo okoliščine, vedno zelo veliko neizpeljanih. V vojni, kjer so nepopolnost znanja, nevarnost katastrofe, množica naključij neprimerljivo večje kot v vsaki drugi človekovi dejavnosti, mora biti zato tudi število zamujenih priložnosti, če hočemo to tako imenovati, nujno dosti večje. To je torej najbogatejše polje, na katerem obramba obira plodove, ki zrastejo sami od sebe. Če s tem izkustvom povežemo samostojni pomen posedovanja površine v vojni, se tako v njej kot tudi v miru obnese izkustveni izrek, ki je postal pregovor: beati sunt possidentes.

Pri obrambi v raztegnjeni postavitvi, ki krije deželo, zaloge, utrdbe, morajo seveda vse velike ovire zemljišča, kot so: veletoki, reke, gozdovi, močvirja, igrati zelo pomembno vlogo in postati prevladujoče pomembne. Glede njene uporabe se sklicujemo na to, kar je bilo rečeno prej.

S to prevladujočo pomembnostjo topografskega elementa se posebej terjata tisto znanje in tista dejavnost generalštaba, ki se obravnavata kot zanj najznačilnejši. Ker je zdaj generalštab običajno tisti del vojske, ki največ piše in tiska, iz tega izhaja, da so ti deli vojnih pohodov zgodovinsko bolj fiksirani, in hkrati ravno zato nastaja precej naravno nagnjenje, da se jih sistematizira in dela iz zgodovinske rešitve enega primera splošne rešitve za naslednje primere. Toda to je brezplodno in torej napačno prizadevanje. Tudi pri [...] bolj pasivni, bolj na kraj vezani vrsti vojne je vsak primer drugačen in ga je treba obravnavati drugače. Zato so najodličnejši razglabljajoči spomini o teh predmetih primerni le za to, da se z njimi seznanimo, toda ne morejo služiti kot predpisi. [...]

Kolikor je nujna in upoštevanja vredna dejavnost generalštaba, ki smo jo tukaj glede na običajno mnenje označili kot njegovo najznačilnejšo dejavnost, tako moramo vendarle posvariti pred uzurpacijami, ki iz tega pogosto izhajajo v škodo celote. Pomembnost, ki jo pri tem dobijo tiste njegove glave, ki so v tej veji vojaške službe najmočnejše, jim pogosto daje določeno splošno gospostvo nad duhovi in najprej nad samimi vojskovodji; in iz tega potem izvira miselna navada, ki vodi v enostranskost: nazadnje vojskovodja ne vidi nič drugega več kot gore in prelaze, in kar naj bi bil svobodno izbran ukrep, ki ga določajo okoliščine, postane manira, postane druga narava. [...]

Toda ne glede na takšne napake, [...] je [...] vedno glavna težava v tem, da vojskovodja ne more od uvida, dobre volje, poguma in jakosti značaja svojih poveljnikov korpusov vedno pričakovati vsega, kar želi. [...] Toda to je neizogibna neprijetnost. Brez ukazovalne gospodovalne volje, ki sega vse do zadnjega člena, ni možno nobeno dobro vodenje vojske, in kdor bi hotel slediti navadi, da od svojih podrejenih vedno pričakuje najboljše, bi bil že s tem nesposoben za dobro vodenje vojske. – Razmere vsakega od teh korpusov in straž je torej treba imeti ostro na očeh, da ti ne bi bili nenadoma vpleteni v katastrofo. [...] Ne smemo namreč pozabiti, da premiš-ljujoči razum ni edina intelektualna sila vojskovodje. Pogum, moč, odločenost, preudarnost itd. so lastnosti, ki bodo spet veljale več tam, kjer je vse odvisno od ene same velike odločitve; te bodo torej v uravnoteženi igri sil veljale nekoliko manj, in prevladujoča pomembnost pametne preračunljivosti ne narašča zgolj na račun naključja, temveč tudi na račun teh lastnosti. Na drugi strani lahko te sijajne lastnosti v trenutku velike odločitve oropajo naključje za velik del njegovega gospostva in takorekoč vežejo tisto, kar je morala preračunljiva pametnost v tem primeru prepustiti. [...]

Ko so [...] vojne francoske revolucije nenadoma odprle povsem drug svet vojnih pojavov, ki so sprva nekoliko surovi in naturalistič- ni, ko so kasneje pod Bonapartejem združeni v sijajno metodo proizvajali uspehe, zbujali osuplost pri mladem in starem, tedaj se je opustilo stare vzorce in se je mislilo, da je vse to nasledek novih odkritij, sijajnih idej itd., toda vsekakor tudi spremenjenega družbenega stanja. Verjelo se je torej, da staro sploh ni več potrebno in da se ga tudi nikoli več ne bo doživelo. Toda kot pri takšnih preobratih vedno nastanejo stranke, tako je tudi tu stari pogled našel svoje viteze, ki imajo nove pojave za surove nasilne udarce, za splošen propad umetnosti in ki verjamejo, da mora biti cilj urjenja ravno uravnotežena, brezuspešna, prazna vojna igra. Ta zadnji pogled temelji na takem pomanjkanju logike in filozofije, da ga je mogoče imenovati le brezupna zmešnjava pojmov. Toda tudi nasprotno mnenje, da se nič takega ne bo več zgodilo, je zelo nepremišljeno. Najmanj novih pojavov na področju vojne umetnosti je treba pripisati novim iznajdbam in novim miselnim smerem in večino novemu družbenemu stanju in razmeram. Toda tudi teh ni ravno treba v krizi procesa vrenja vzeti za normo; in zato ni mogoče dvomiti, da bo večji del prejšnjih vojnih razmerij spet prišel na dan. [...]

Priznamo torej, da v tem poglavju ne znamo navesti nobenih načel, pravil ali metod, ker nam zgodovina ne ponuja nič takega. [...] Postavili bomo samo eno načelo, ki zajema celoto, ali nasprotno, naravno predpostavko vsega tukaj rečenega bomo v obliki posebnega načela obnovili in bolj živo postavili pred oči.

Vsa tukaj navedena sredstva imajo samo relativno vrednost, vsa so pod jurisdikcijo določene nemoči obeh strani; temu področju vlada višji zakon, in tu je povsem drugačen svet pojavov. Vojskovodja ne sme tega nikoli pozabiti, nikoli se ne sme gibati z domišljavo gotovostjo v ozkem krogu kot v nečem absolutnem, nikoli ne sme sredstev, ki jih uporabi tukaj, imeti za nujna, za edina, in jih zagrabiti tudi še potem, ko že sam trepeta zaradi njihove nezadostnosti. [...]

Povsem na splošno gre torej za to, da vojskovodja predvsem pri sebi razčisti, ali ima nasprotnik željo in zmožnost, da ga prekosi z večjim in odločilnejšim ukrepom. Kakor hitro ima to skrb, mora opustiti majhne ukrepe za preprečevanje majhnih slabosti; in potem mu ostane sredstvo, da si s prostovoljno žrtvijo omogoči boljšo situacijo, da bi bil kos večji odločitvi. Z drugimi besedami: prva zahteva je, da vojskovodja izbere pravo merilo, po katerem bo naravnal svoje delo. [...]

Toda v zgodovini komajda najdemo večjo zmoto glede merila, kot je tista iz 1792. leta.

Verjeli so, da bodo s povprečno pomožno silo odločili o izidu v državljanski vojni, in na vrat so si nakopali neznansko breme francoskega ljudstva, ki ga je politični fanatizem vrgel z njegovih tečajev. [...]





TRETJI DEL





SKICE ZA SEDMO KNJIGO

NAPAD





I. NAPAD V ODNOSU DO OBRAMBE


[...] Obramba ima svoje odlike in slabosti; četudi prve niso nepremagljive, imajo vendarle nesorazmerno ceno, in to mora ostati resnično z vsakega stališča ali pa smo v protislovju. Naša namera je, da pri vsakem od predmetov navedemo posebna razmerja napada, kolikor ne izhajajo neposredno iz obrambe, in ta način obravnave nas mora potem nujno voditi do nekaterih poglavij, ki v obrambi nimajo ustrezajočega poglavja.





II. NARAVA STRATEŠKEGA NAPADA


Videli smo, da obramba v vojni nasploh, tako tudi strateška, ni nobeno absolutno čakanje in branjenje, tako tudi ni nobena popolna pasivnost, temveč je relativna, torej prežeta z bolj ali manj ofenzivnimi principi. Prav tako napad ni homogena celota, temveč se neprestano meša z obrambo. Razlika pa je v tem, da si obrambe sploh ni mogoče zamisliti brez protiudara, ker je ta njena nujna sestavina. Toda pri napadu ni tako; udar ali akt napada je na sebi popoln pojem, obrambe na sebi ne potrebuje, toda čas in prostor, na katera je vezan, vpeljeta vanj obrambo kot nujno zlo. Kajti, prvič, ni ga mogoče nadaljevati v nepretrganem sosledju do dokončanja, temveč zahteva točke počitka, in v tem času počitka, ko je sam nevtraliziran, samo od sebe nastopi stanje obrambe. Drugič: prostor, ki ga napredujoča armada pušča za seboj in ki ga za svoj obstoj nujno potrebuje, ni vedno krit z napadom, temveč ga je treba posebej zavarovati.

Tako je akt napada v vojni, posebej spet v strategiji, stalno spreminjanje in povezovanje napada in obrambe, pri čemer pa zadnje ne smemo imeti za učinkovito pripravo napada, za njegovo stopnjevanje, temveč zgolj za nujno zlo, za zadrževalno težo, ki jo proizvaja sama težnost mase; ona je njegov izvirni greh, njegov princip smrti. Rečemo zadrževalno težo, ker mora ta – če obramba ne naredi nič za napad – zmanjšati njegovo učinkovanje že s samo izgubo časa, ki ga reprezentira. Toda ali ta sestavina obrambe, ki je vsebovana v vsakem napadu, ne more vplivati nanj tudi pozitivno neugodno? Če je rečeno, da je napad šibkejša, obramba pa moč-nejša oblika vojne, je videti, kot da iz tega sledi, da ta ne more vplivati na napad pozitivno neugodno, kajti dokler je za šibkejšo obliko še dovolj sil, morajo te še toliko bolj zadostovati za močnejšo obliko. To je na splošno, tj. v bistvenem, res, in kako se to še pobliže določi, bomo natančneje razložili v poglavju o kulminacijski točki zmage; toda ne smemo pozabiti, da ima ta premoč strateške obrambe deloma svoj razlog ravno v tem, da napada samega ne more biti brez dodatka obrambe, in sicer obrambe veliko šibkejše vrste; kar mora napad od obrambe vlačiti s seboj, so njeni najslabši elementi; o teh ni več mogoče trditi tega, kar velja za celoto, in tako je razumljivo, kako lahko ti elementi obrambe postanejo tudi pozitivno slabitveni princip za napad. Ravno ti trenutki šibkejše obrambe v napadu so tisti, v katere mora posegati pozitivna dejavnost ofenzivnega principa v obrambi. V kako različni situaciji je med dvanajsturnim počitkom, ki običajno sledi dnevu dela, branilec na svojem izbranem, njemu dobro znanem, pripravljenem položaju in napadalec v svojem pohodnem taboru, v katerega se je pritipal kot slepec, ali med daljšim počitkom, ki lahko zahteva novo organizacijo preskrbe, čakanje na okrepitve itd., kjer je branilec v bližini svojih utrdb in zalog in napadalec kot ptica na veji. Toda vsak napad se mora končati z branjenjem; kakšno bo to, je odvisno od okoliščin; te so lahko zelo ugodne, če so sovražnikove bojne sile uničene, toda tudi zelo težavne, če se to ne zgodi. Četudi ta obramba ne spada več k samemu napadu, mora njeno stanje nanj vendarle učinkovati in pomagati sodoločati njegovo vrednost.

Rezultat tega opazovanja je, da je treba pri vsakem napadu upoš-tevati obrambo, ki je v njem nujno prisotna, da bi se lahko slabosti, ki jim podlega, jasno uvidelo in bi se lahko nanje pripravilo.

Nasprotno je napad v drugem pogledu sam po sebi vedno eden in isti. Obramba ima spet svoje stopnje, namreč čim več naj se črpa iz principa čakanja. To daje oblike, ki se med seboj bistveno razlikujejo, kot smo to razvili v poglavju o vrstah odpora.

Ker ima napad samo en aktiven princip in je obramba v njem samo mrtva teža, ki se nanj obeša, takšna različnost v njem ne obstaja. Kajpada je v energiji napada, v hitrosti in jakosti udara velikanska razlika, toda to je samo razlika v stopnjah, ne v načinu. – Najbrž bi si bilo mogoče zamisliti, da bi tudi napadalec enkrat izbral obrambno obliko, da bi prišel bolje do cilja, da bi se npr. postavil na dober položaj in bi se na njem pustil napasti; toda ti primeri so tako redki, da se nam v našem grupiranju pojmov in stvari, kjer vedno izhajamo iz praktičnega, na to ni treba ozirati. Pri napadu torej ni takšnega stopnjevanja, kot ga ponujajo vrste odpora. [...]

Končno obsegajo sredstva za napad praviloma samo bojno silo; k tej je treba potem kajpada prištevati tudi utrdbe, ki imajo – če ležijo v bližini sovražnikovega vojskovališča – na napad opazen vpliv. Toda ta vpliv postaja z napredovanjem vedno šibkejši, in razumljivo je, da pri napadu lastne utrdbe nikoli ne morejo igrati tako bistvene vloge kot pri obrambi, kjer tako pogosto postanejo najvažnejše. Pomoč ljudstva ob napadu si je mogoče zamisliti v primerih, kjer so prebivalci bolj naklonjeni napadalcu kot njihovi lastni vojski; konč-no ima lahko napadalec tudi zaveznike, toda ti so potem zgolj rezultat posebnih ali naključnih razmer in ne pomoč, ki bi izhajala iz narave napada. Če smo torej v obrambo vključili utrdbe, ljudsko vstajo in zaveznike, ne moremo istega storiti pri napadu; tam spadajo k naravi stvari, tukaj se pokažejo redko in večinoma naključ-no.





III. O PREDMETU STRATEŠKEGA NAPADA


Obvladanje sovražnika je cilj vojne, uničenje sovražnikovih bojnih sil je sredstvo. Enako je pri napadu kot pri obrambi. Obramba vodi z uničenjem sovražnikovih bojnih sil do napada, napad do osvojitve dežele; osvojitev dežele je torej njegov predmet, toda ni treba, da je to celotna dežela, temveč se lahko omeji na en del, eno pokrajino, eno področje, eno trdnjavo itd. Vse te reči imajo lahko zadovoljivo vrednost kot politične uteži pri sklepanju miru, bodisi se jih obdrži bodisi zamenja. Predmet strateškega napada si je torej mogoče zamišljati v nešteto stopnjevanjih od osvojitve celotne dežele tja do osvojitve najbolj nepomembnega kraja. Brž ko je ta predmet dosežen in napad preneha, nastopi obramba. Zato bi si lahko strateški napad zamišljali kot točno omejeno enoto. Toda ni tako, če stvar vzamemo praktično, tj. glede na dejanske pojave. Tukaj se momenti napada, tj. namere in ukrepi, pogosto prav tako nedoločeno iztečejo v obrambo kot načrti obrambe v napad. Redko ali vsaj ne vedno si vojskovodja točno predpiše, kaj hoče osvojiti, temveč prepusti to poteku dogodkov. Njegov napad ga pogosto vodi dlje, kot je mislil, pogosto po bolj ali manj kratkem počitku pridobi novo moč, ne da bi mu to narekovalo, naj naredi iz tega dva povsem različna akta; drugič se ustavi prej, kot je mislil, vendar ne odstopi od svojega načrta in ne preide v pravo obrambo. Če torej lahko uspešna obramba neopazno preide v napad, vidimo, da se to ravno nasprotno zgodi tudi pri napadu. Ta stopnjevanja moramo imeti pred očmi, če nočemo napačno uporabiti tega, kar smo povedali o napadu na splošno.





IV. UPADANJE JAKOSTI NAPADA


To je glavni predmet strategije; od njegove pravilne presoje v posameznem primeru je odvisna pravilna sodba o tem, kaj je mogoče storiti.

Slabitev absolutne sile nastane:

1. zaradi smotra napada, da se zasede sama sovražna dežela; to se večinoma pojavi šele po prvi odločitvi, toda s prvo odločitvijo napad tako ne preneha;

2. zaradi potrebe napadajočih armad, da zasedejo deželo za seboj, da bi si zavarovale komunikacijske linije in si omogočile življenje;

3. zaradi izgub v spopadih in zaradi bolezni;

4. z oddaljenostjo od virov popolnitve;

5. z obleganji, obkolitvami utrdb;

6. zaradi popuščanja pri naporih;

7. zaradi odstopa zaveznikov.

Toda tem težavam so nasproti tudi nekatere stvari, ki lahko napad okrepijo. Vendar je jasno, da šele izravnava teh različnih veličin določi splošni rezultat; tako je npr. slabitev napada zaradi slabitve obrambe mogoče deloma ali povsem kompenzirati ali prevladati. Zadnje se zgodi redko; ne smemo vedno primerjati med seboj samo vse bojne sile na bojnem polju, temveč tiste, ki si stojijo nasproti na čelu ali na odločilnih točkah. [...]





V. KULMINACIJSKA TOČKA NAPADA


Uspeh v napadu je rezultat obstoječe premoči v fizičnih in moralnih silah skupaj, da se prav razumemo. V prejšnjem poglavju smo pokazali, da se sila napada postopoma izčrpava; morda lahko pri tem premoč narašča, toda v večini primerov bo upadala. Napadalec kupuje prednosti za sklepanje miru, ki utegnejo biti pri pogajanju zanj kaj vredne, toda mora jih na mestu plačati v gotovini s svojimi bojnimi silami. Če ta prevlada, ki se dnevno zmanjšuje v korist napada, vodi k miru, potem je smoter dosežen. – Obstajajo strateški napadi, ki so neposredno vodili k miru – toda prav redki so takšne vrste in večina jih vodi samo do neke točke, kjer sile ravno še zadoščajo, da se držijo v obrambi in počakajo na mir. – Onkraj te točke leži preobrat, povratni udarec; sila takšnega povratnega udarca je običajno veliko večja, kot je bila sila samega udara. To imenujemo kulminacijska točka napada. Ker je smoter napada posedovanje sovražne dežele, sledi, da mora napredovanje trajati tako dolgo, dokler premoč ni izčrpana; to torej žene proti cilju in lahko zlahka vodi tudi preko njega. Če pomislimo, iz koliko elementov je sestavljena enač-ba sil, potem razumemo, kako težko je v nekaterih primerih ugotoviti, kdo od obeh ima premoč na svoji strani. Pogosto je vse odvisno od svilene niti domišljije. Vse je torej odvisno od tega, da se kulminacijska točka začuti s finim taktom presoje. – Tukaj naletimo na navidezno protislovje. – Obramba je močnejša od napada; treba bi bilo torej verjeti, da ta nikoli ne more voditi predaleč, kajti dokler šibkejša oblika ostaja zadosti močna, to še toliko bolj velja za močnejšo obliko.





VI. UNIČENJE SOVRAŽNIKOVIH BOJNIH SIL


Uničenje sovražnikovih bojnih sil je sredstvo za dosego cilja. [...] Če je torej bitka glavno sredstvo, ta vendarle ni edino sredstvo. Zavzetje utrdbe, kosa dežele je že na sebi uničenje sovražnikovih bojnih sil, toda vodi lahko tudi do večjega uničenja, torej lahko to postane tudi posredno.

Zasedba nekega nebranjenega področja – razen vrednosti, ki ga ima kot neposredna izpolnitev smotra – lahko torej velja kot uničenje sovražnikove bojne sile. Izmanevrirati sovražnika z zemljišča, ki ga zaseda, ni kaj dosti drugače in ga je torej mogoče gledati samo z istega vidika, ne kot neki pravi uspeh orožja. – Ta sredstva so večinoma precenjena – redko imajo vrednost bitke; in pri tem se moramo vedno še bati, da ne bi spregledali neugodne situacije, v katero vodijo; zaradi nizke cene, ki jo stanejo, so zapeljiva. Povsod jih je treba šteti za neznatnejše vložke, ki tudi vodijo samo do neznatnih dobitkov in ustrezajo skromnejšim razmeram in šibkejšim motivom. Potem so očitno boljša kot bitke brez smotra. – Uspehov teh zmag ni mogoče izčrpati.





VII. OFENZIVNA BITKA


Kar smo dejali o defenzivni bitki, že meče močno luč na ofenzivno bitko. [...]

Spopad z oklenitvenimi linijami ima sam po sebi povsem očitno velike prednosti; ta je predmet taktike. Tem prednostim se napad ne more odpovedati, ker ima obramba proti temu sredstvo, napad sam pa tega sredstva ne more uporabiti, kolikor je to preveč tesno povezano z ostalimi razmerami obrambe. Da bi sovražnika, ki nas oklenjuje, spet uspešno oklenili, moramo biti na izbranem in dobro urejenem položaju. Toda kar je veliko pomembnejše: vse prednosti, ki jih nudi obramba, niso dejansko uporabljene; večina obramb je borno zasilnih in branilci so večinoma v zelo prisiljeni in ogroženi situaciji, kjer v pričakovanju najhujšega pridejo napadu pol poti naproti. Posledica je, da so bitke z oklenitvenimi linijami ali celo z navzven obrnjeno fronto, ki bi pravzaprav morale biti posledica ugodnih razmerij komunikacijskih linij, običajno posledica moralne in fizične premoči. [...]





VIII. REČNI PREHODI


Velika reka, ki preseka smer napada, je vedno zelo neugodna za napadalca; kajti ta je, ko je reko prekoračil, večinoma omejen na svojo točko prehoda, torej bo, če noče obstati tesno ob reki, v svojem ukrepanju zelo utesnjen. Če misli celo na to, da bi sovražniku ponudil odločilen spopad na drugi strani ali da mu bo ta zato prišel naproti, potem se podaja v velike nevarnosti; brez pomembne moralne in fizične premoči se vojskovodja ne bo podajal v takšno situacijo. [...]

V prejšnji knjigi [...] smo videli, da pod določenimi pogoji sama obramba reke obeta prav dobre uspehe, in če gledamo na izkustvo, potem moramo priznati, da se ti uspehi pojavljajo pravzaprav še veliko pogosteje, kot si obeta teorija, ker se v tej vendarle računa samo z dejanskimi razmerji, kot ta so, medtem ko se običajno v izvedbi napadalcu vsa razmerja zdijo veliko težavnejša, kot v resnici so, in zato postanejo močna cokla njegovemu ukrepanju. [...]

Kot končni rezultat moramo torej povedati, da se, četudi prehod čez reko sam na sebi v prav redkih primerih dela velike preglavice, vendarle v vseh primerih, ki s seboj ne nosijo velike odločitve, na to navezuje toliko pomislekov glede posledic in bolj oddaljenih razmerij, da je mogoče z vsem tem napadalca vsekakor zlahka zaustaviti, bodisi da pusti branilca na tej strani reke, bodisi da reko kvečjemu preide, toda potem obstane tesno ob njej. Kajti le redko se zgodi, da obe strani dolgo ostaneta na različnih straneh reke.

Toda tudi v primerih velike odločitve je reka pomemben objekt; vedno slabi in moti ofenzivo, in v tem primeru je najugodnejše, če se branilca napelje k temu, da jo obravnava kot taktično bariero in iz same njene obrambe naredi glavni akt svojega odpora, tako da napadalec dobi v roke to prednost, da na lahek način zada odločilni udarec.





IX. NAPAD NA OBRAMBNE POLOŽAJE


V knjigi o obrambi je bilo zadovoljivo razloženo, v kolikšni meri bodo obrambni položaji primorali napadalca, da jih bodisi napade bodisi opusti svoje napredovanje. Samo takšni položaji, ki to povzročajo, so smotrni in primerni, da silo napada povsem ali deloma izčrpajo ali nevtralizirajo; in v tem smislu napad proti njim ne doseže ničesar, to je, v njegovem območju ni nobenega sredstva, s katerim bi to prednost odtehtal. Toda vsi obrambni položaji niso dejansko tovrstni. [...] Gotovo je glavna resnica, in treba jo je imeti za tako, da je neprijetna reč napasti sposobnega nasprotnika na dobrem položaju. [...]





X. NAPAD NA TABOR Z OKOPI


[...] Čemu bi [...] sploh bili okopi, če ne bi bili primerni za okrepitev obrambe? Ne samo razum, temveč tudi stotine in tisoče izkustev kaže, da je treba dobro urejeni, dobro zasedeni, dobro branjeni okop obravnavati kot praviloma neosvojljivo točko, in napadalec jo za tako tudi ima. Če izhajamo iz tega elementa učinkovitosti posameznega okopa, najbrž ne gre dvomiti, da je napad na tabor z okopi za napadalca zelo težavna, večinoma nemogoča naloga.

V naravi taborov z okopi je, da imajo šibko posadko; toda z dobrimi terenskimi zaporami in s čvrstimi okopi se je mogoče braniti tudi pred veliko številčno premočjo. [...] Menimo torej, da napad na tabor z okopi spada k povsem neobičajnim sredstvom ofenzive. Samo če so okopi prekopani v naglici [...], še manj okrepljeni z zaporami na pristopih ali če je nasploh [...] ves tabor le shema tega, kar bi moral biti, neka napol dokončana ruševina, potem je lahko napad nanj priporočljiv in lahko celo postane pot, da se nasprotnika z lahkoto premaga.





XI. NAPAD NA GOROVJE


[...] Doslej smo v večini primerov videli, da je vojska, ki napreduje v napad [...] vedno imela za nezaslišano srečo, če sovražnik ni zasedel medgorja, in da je potem pohitela, da ga prehiti. Nihče v tem prehitevanju ne bo našel protislovja z interesom napadalca; tudi po našem pojmovanju je to prav dopustno, le okoliščine je treba tukaj točneje ločevati. [...]

Kako malo je gorovje primerno za odločilne obrambne bitke, vidimo ravno iz vojne zgodovine; kajti veliki vojskovodje so se, ko so hoteli tvegati takšno bitko, rajši razporedili v ravnini; in v vsej vojni zgodovini ni drugega primera odločilnih spopadov v gorovju razen v vojnah revolucije, kjer je očitno napačna aplikacija in analogija pripeljala do rabe gorskih položajev tudi tam, kjer je bilo treba računati na odločilne udarce. [...]





(XII. NAPAD NA KORDONSKE LINIJE – XIII. MANEVRIRANJE – XIV. NAPAD NA MOČVIRJA, POPLAVLJENA ZEMLJIŠČA, GOZDOVE – XV. NAPAD NA VOJSKOVALIŠČE Z ODLOČITVIJO – XVI. NAPAD NA VOJSKOVALIŠČE BREZ ODLOČITVE – XVII. NAPAD NA UTRDBE – XVIII. NAPAD NA TRANSPORTE – XIX. NAPAD NA SOVRAŽNIKOVO ARMADO V NASTANITVI – XX. DIVERZIJA)


XXI. INVAZIJA


Kar moramo povedati o tem, je skoraj izpolnjeno s samo razlago besede. Pri novejših piscih najdemo ta izraz zelo pogosto v uporabi in celo s pretenzijo, da bi se z njim označilo nekaj posebnega – guerre d’invasion se pri Francozih neprestano pojavlja. S tem označujejo vsak napad, ki napreduje daleč v sovražno deželo in ki bi ga radi kvečjemu postavili kot nasprotje metodičnemu napadu, tj. napadu, ki gloda samo na meji. Toda to je nefilozofska jezikovna zmešnjava. Ali naj napad ostane na meji ali prodre globoko v sovražno deželo, ali naj se ukvarja z zavzetjem utrjenih mest ali naj poišče jedro sovražne sile in jo neprestano zasleduje, to ni odvisno od manire, temveč je posledica okoliščin. [...] V določenih primerih je lahko dolgo prodiranje bolj metodično in celo previdnejše kot zadrževanje na meji; toda v večini primerov to ni nič drugače kot ravno ugoden uspeh s silo izvršenega napada, in zato se od tega ne razlikuje.





XXII. O KULMINACIJSKI TOČKI ZMAGE


Zmagovalec ne more nasprotnika popolnoma obvladati v vsaki vojni. Pogosto in celo večinoma nastopi kulminacijska točka zmage. Večina izkustev to zadovoljivo pokaže; ker pa je predmet za teorijo vojne posebno pomemben in je opora skoraj vseh načrtov za bojne pohode, ker se pri tem lebdeč na njegovem površju kot pri mavričnih barvah prelivajo navidezna protislovja, ga bomo ostreje opazovali in se ukvarjali z notranjimi vzroki.

Zmaga praviloma izvira že iz prevlade vsote vseh fizičnih in moralnih sil; zmaga to prevlado nesporno povečuje, kajti drugače se je ne bi iskalo in drago plačalo. Brez pomislekov stori to zmaga sama, tudi njene posledice to storijo, toda te ne do skrajnega konca, temveč večinoma samo do določene točke. Ta točka je lahko zelo blizu in je včasih tako blizu, da se lahko vse posledice zmagovite bitke omejijo na povečevanje moralne premoči. Raziskati moramo, kako je to povezano.

V napredovanju vojnega akta bojna sila neprestano srečuje elemente, ki jo povečujejo, in druge, ki jo zmanjšujejo. Vse je torej odvisno od prevlade. Ker je treba vsako zmanjšanje sile imeti za povečanje sovražnikove sile, iz tega samo po sebi izhaja, da se ta dvojni tok pritekanja in odtekanja dogaja tako pri napredovanju kot pri umikanju.

Gre pa za to, da se najpomembnejši vzrok te spremembe razišče v enem primeru, zato da bi se o drugih odločilo skupaj z njim.

Pri napredovanju so najpomembnejši vzroki okrepitve:

1. izguba, ki jo utrpi sovražnikova bojna sila, ker je ta običajno večja od naše;

2. izguba, ki jo sovražnik utrpi v neživih bojnih silah, kot so skladišča, depoji, mostovi itd., in ki je z njim sploh ne delimo;

3. od trenutka naprej, ko stopimo na sovražnikovo področje, izguba pokrajin, torej izguba virov nove bojne sile;

4. pridobitev enega dela teh virov zase; z drugimi besedami: korist, da živimo na stroške sovražnika;

5. izguba notranje povezanosti in pravilnih premikov pri sovražniku;

6. da zavezniki zapuščajo nasprotnika in si mi pridobivamo naklonjenost drugih;

7. končno, malodušnost nasprotnika, pri čemer ta spusti orožje delno iz rok.

Vzroki za slabitev so:

1. da smo prisiljeni oblegati, naskočiti ali opazovati sovražnikove utrdbe; ali da je sovražnik pred zmago storil isto in je pri umiku te korpuse potegnil k sebi;

2. da se od trenutka naprej, ko stopimo na sovražnikovo področ-je, spremeni narava vojskovališča – postane sovražno; moramo ga zasesti, saj nam pripada samo toliko, kolikor smo ga zasedli, in vendar to celemu stroju povsod predstavlja težave, ki morajo nujno voditi do slabitve njegovih učinkovanj;

3. da se oddaljujemo od svojih virov, medtem ko se nasprotnik svojim približuje; to povzroči zastoj v popolnitvi porabljenih sil;

4. da nevarnost ogrožene države pozove druge države k njeni zaščiti;

5. končno večji napor nasprotnika zaradi velikosti nevarnosti in nasprotno popuščanje naporov na strani zmagovite države.

Vse te prednosti in pomanjkljivosti lahko obstajajo skupaj, v določeni meri se druga z drugo soočajo in nadaljujejo svojo pot v nasprotni smeri. Samo pomanjkljivosti se soočajo kot prava nasprotja, ne morejo ene mimo drugih, torej druga drugo izključujejo. Že samo to kaže, kako neskončno različna so lahko učinkovanja zmage glede na to, ali ta nasprotnika omamijo ali ga silijo k večjemu naporu sil.

Vsako od teh posameznih točk bomo poskušali označiti z nekaj opombami.

1. Izguba sovražnikove bojne sile po porazu je lahko v prvem trenutku najmočnejša in se potem dnevno manjša, dokler ne pride do točke, kjer stopi z našo v ravnovesje, toda z vsakim dnem lahko tudi raste z naraščajočim zaporedjem. Odloči različnost situacij in razmer. Splošno lahko rečemo samo, da bo pri dobri vojski običajnejše prvo, pri slabi drugo; poleg duha vojske je pri tem najpomembnejši duh vlade. V vojni je zelo pomembno razlikovati oba primera, da ne bi prenehali tam, kjer je šele treba prav začeti, in obratno.

2. Prav tako se lahko izguba sovražnika v neživih bojnih silah zmanjšuje ali povečuje, in to je odvisno od naključne lege in stanja njegovih mest z zalogami. Ta predmet se razen tega po svoji pomembnosti danes ne more več meriti z drugimi.

3. Tretja prednost mora z napredovanjem nujno naraščati, lahko celo rečemo, da se jo sploh upošteva šele, ko se je prodrlo že globoko v sovražno državo, to je, ko imamo četrtino do tretjino njegove dežele za seboj. Razen tega pride pri tem v poštev še notranja vrednost, ki jo imajo pokrajine z ozirom na vojno.

4. Z napredovanjem mora naraščati tudi četrta prednost. Toda za zadnji dve je treba pripomniti, da se njun vpliv na bojne sile, ki so vključene v boj, redko hitro občuti, ampak učinkujejo šele počasneje, po ovinku, torej se zaradi njiju loka ne sme preveč napeti, to je, ne sme se podati v nobeno prenevarno situacijo.

5. Peta prednost pride spet v poštev, ko se je že znatno napredovalo in ko nudi oblika sovražne dežele priložnost za ločitev nekaterih pokrajin od glavnine, ki tedaj – kot prevezani udi – običajno kmalu ohromijo. [...] Kot svoje vojskovališče lahko obravnavamo samo tisti del sovražne dežele, ki smo ga zasedli, to je, kjer smo pustili bodisi majhne korpuse na prostem bodisi tu in tam posadke v večjih mestih, na etapnih krajih itd.; kakorkoli so zdaj majhni garnizoni, ki smo jih pustili za seboj, to vendarle znatno slabi bojno silo. [...]

Vse to prispeva k temu, da se napredujoči armadi z vsakim korakom, ki ga naredi naprej, obesi nova teža, tako da se – če ni začela z neobičajno premočjo – postopoma počuti vedno bolj utesnjena v svojih načrtih, vedno bolj oslabljena v svoji udarnosti in nazadnje negotova in zaskrbljena v svoji situaciji. [...]

[...] Oddaljenost od vira, iz katerega se mora neprestano slabeča bojna sila tudi neprestano popolnjevati, narašča z razdaljo. Osvajalska armada je v tem podobna luči svetilke; čim bolj se hranljivo olje pogreza navzdol in se oddaljuje od žarišča, toliko manjša postaja luč, dokler zatem povsem ne ugasne.

Kajpada lahko bogastvo osvojenih pokrajin to zlo zelo zmanjša, vendar ga nikoli povsem ne odpravi, kajti vedno obstaja množica predmetov, ki jih je treba dobivati od doma – zlasti ljudi, ker storitve sovražne dežele v splošnosti primerov niso tako hitre in zanesljive kot v lastni deželi, ker za nenadejano nastalo potrebo ni mogoče tako hitro vzpostaviti pomoči, ker nesporazumov in napak vseh vrst ni mogoče tako zgodaj odkriti in popraviti. [...]

Če so spremembe političnih povezav, ki jih izzove zmaga, take vrste, da postanejo za zmagovalca neugodne, potem bodo verjetno v premem sorazmerju z njegovim napredovanjem, prav tako kot se to zgodi, če so zanj ugodne. Tukaj je vse odvisno od obstoječih političnih povezav, interesov, navad, smeri [...] itd. Splošno je mogoče reči samo, da takrat, ko je premagana velika država, ki ima manjše zaveznike, ti običajno kmalu pobegnejo in da je potem zmagovalec v tem oziru z vsakim udarcem močnejši; toda ko je premagana država manjša, se bodo dosti prej dvignili zaščitniki, če bo v svojem obstoju ogrožena, in drugi, ki so pomagali, da se jo omaje, se bodo obrnili, če mislijo, da bo to preveč.

Vzrok za slabitev je tudi večji odpor, ki ga izzove napredovanje pri sovražniku. Sovražnik enkrat spusti orožje iz rok zaradi strahu in omotice, drugič se ga polasti entuziastičen paroksizem, vse hiti k orožju, in odpor je po prvem porazu veliko večji kot pred njim. Značaj ljudstva in vlade, narava dežele, njene politične povezave so podatki, iz katerih je treba uganiti verjetno. Kako neskončno različ-ne napravita samo ti obe zadnji točki načrte, ki se jih sme in mora v vojni narediti v enem ali drugem primeru! Medtem ko si eden zaradi bojazljivosti in tako imenovanega metodičnega postopka zapravi svojo najbolj slepo srečo, se drugi zaradi nepremišljenosti spravi v pogubo.

Tukaj moramo še spomniti na popustitev, ki potem ne tako redko nastopi doma pri zmagovalcu, ko je nevarnost odstranjena, medtem ko bi nasprotno bili potrebni novi napori, da bi se zmaga podprla. Če na splošno pogledamo te različne, drug drugemu nasprotne principe, potem iz tega nedvomno izhaja, da uporaba zmage, napredovanje v napadalni vojni v splošnosti primerov zmanjšuje premoč, s katero se je začelo ali se jo je z zmago pridobilo.

Tukaj nam mora nujno priti na misel vprašanje: če je temu tako, kaj torej žene zmagovalca k sledenju svoje zmagovite poti, k napredovanju v ofenzivi? In ali je mogoče to dejansko še imenovati uporaba zmage? Ali se ne bi bilo boljše ustaviti tam, kjer sploh še ni prišlo do zmanjšanja ohranjene prevlade?

Na to je treba seveda odgovoriti: prevlada oboroženih sil ni smoter, temveč sredstvo. Smoter je bodisi sovražnika pobiti bodisi vsaj prevzeti en del njegovih dežel; s tem sicer ne bi imeli koristi za trenutno stanje bojnih sil, toda vendarle bi imeli prednost pri statusu vojne in miru. Celo če hočemo nasprotnika povsem obvladali, moramo dopuščati, da morda vsak korak naprej slabi našo premoč, toda iz tega ne izhaja nujno, da mora ta pred padcem nasprotnika postati enaka nič; padec nasprotnika lahko nastopi prej, in če je tega mogoče doseči z zadnjim minimumom prevlade, potem bi bila napaka, če se je ne bi uporabilo.

Prevlada torej, ki jo v vojni imamo ali jo pridobimo, je samo sredstvo, ne smoter, in sredstvo je treba staviti na ta smoter. Toda treba je poznati točko, do koder sega, da je ne bi prekoračili in bi – namesto novih koristi – poželi sramoto.

Ni nam treba navajati posebnih primerov iz izkustva, da je z izčrpavanjem strateške prevlade to tako v strateškem napadu; večina pojavov nas je nasprotno opozorila na nujnost, da za to poiščemo notranje vzroke. [...] Kulminacijska točka zmage se bo torej pojavljala tudi v vseh prihodnjih vojnah, kjer popolno obvladanje nasprotnika ne more biti vojni cilj, in takšna bo vendarle še vedno večina vojn. Torej je naravni cilj vseh načrtov za vojni pohod preobrat napada v obrambo.

Toda tedaj prekoračenje tega cilja ni morda zgolj neki nekoristni napor sil, ki ne daje več uspeha, temveč pogubni napor sil, ki povzroča povratne udarce, in ti povratni udarci imajo glede na povsem splošno izkustvo vedno nesorazmeren učinek. Ta zadnji pojav je tako splošen, videti je tako naraven in človeško razumljiv, da se utegnemo napihovati, če zanj dolgovezno navajamo vzroke. Pomanjkanje organizacije v ravnokar osvojeni deželi in močno nasprotje, ki ga znatna izguba v primerjavi s pričakovanim novim uspehom izoblikuje v duhovih, so v vsakem primeru najpomembnejši. Moralni sili, ohrabritev na eni strani, ki pogosto naraste do objestnosti, in pobitost na drugi, tukaj običajno zaigrata nenavadno živahno igro. Zaradi tega se izgube pri umiku povečajo in praviloma se zahvaljujemo nebu, če se z vrnitvijo osvojenega rešimo, ne da bi utrpeli izgubo lastne dežele.

Tukaj moramo odstraniti še navidezno protislovje, ki se očitno izkazuje.

Treba bi bilo namreč verjeti, da premoč obstaja, dokler se napredovanje v napadu nadaljuje, in ker je obramba, ki nastopi na koncu zmagovite poti, močnejša oblika vojne kot napad, je toliko manj nevarnosti, da bi iznenada postala šibkejša. In vendar je temu tako in priznati moramo, če imamo zgodovino pred očmi, da pogosto največja nevarnost preobrata nastopi šele v trenutku, ko napad popusti in preide v obrambo. Poiskali bomo vzrok za to. Premoč, ki smo jo pripisali obrambni obliki vojne, je:

1. v uporabi zemljišča;

2. v posedovanju urejenega vojskovališča;

3. v pomoči ljudstva;

4. v prednosti čakanja.

Jasno je, da ti principi ne bodo vedno prisotni in učinkoviti v enaki meri, da torej ena obramba ni vedno enaka drugi in da tudi obramba ne bo imela vedno iste premoči nad napadom. Zlasti se to mora zgoditi pri obrambi, ki se začne po izčrpanem napadu in katere vojskovališče običajno leži na vrhu daleč naprej izpostavljenega ofenzivnega trikotnika. Ta od štirih omenjenih principov obdrži nespremenjenega samo prvega, uporabo zemljišča, drugi večinoma povsem odpade, tretji postane negativen in četrti zelo oslabi.

[...] Obramba, ki je organizirana na osvojenih tleh, ima dosti bolj izzivalen značaj kot obramba pri sebi doma; takorekoč vcepi se ji ofenzivni princip in njena narava s tem oslabi. [...]

Jasno je torej, da je obramba, ki je zapletena v ofenzivni podvig, oslabljena v vseh svojih glavnih principih in nad njimi ne bo več imela premoči, ki ji izvorno pripada.

Kakor nobenega obrambnega vojnega pohoda ne sestavljajo samo elementi obrambe, tako tudi ne obstaja noben napadalni vojni pohod iz čistih elementov napada, ker se mora – razen kratkih vmesnih obdobij vsakega vojnega pohoda, ko sta obe vojski v obrambi – vsak napad, ki ne zadošča za mir, nujno končati z obrambo.

Na ta način obramba sama prispeva k slabitvi napada. To ni niti najmanj nepotrebno dlakocepstvo, nasprotno, to obravnavamo kot glavno pomanjkljivost napada, ki se ga skozi to kasneje pahne v povsem neugodno obrambo. In s tem je potem pojasnjeno, kako se razlika, ki prvotno obstaja v jakosti ofenzivne in defenzivne oblike vojne, postopoma zmanjšuje. [...]

Ko smo enkrat spodbujeni v določeno smer toka misli, potem ni več vsak razlog sam na sebi dovolj, da bi ustvaril spremembo ali ustavitev. Potreben je čas, spokojnost, trajen vtis v zavesti. Tako je tudi v vojni. Ko ima enkrat duša določeno smer proti cilju ali je obrnjena nazaj proti rešilnemu pristanu, tedaj se zlahka zgodi, da razlogov, ki enega silijo k ustavitvi in drugemu upravičujejo podvig, ni mogoče zlahka začutiti v vsej njihovi jakosti, in ker dogajanje medtem napreduje, se v toku premikov pride čez mejo ravnovesja, čez kulminacijsko linijo, ne da bi se to zapazilo; lahko se celo zgodi, da bo za napadalca – podprtega z moralnimi silami, ki so predvsem v napadu – korakanje naprej kljub izčrpanosti manj naporno kot ustavitev, tako kot pri konjih, ki vlečejo tovor navkreber. Menimo, da smo sedaj s tem brez notranjega protislovja pokazali, kako lahko napadalec preseže tisto točko, ki mu v trenutku ustavitve in obrambe še obeta uspehe, tj. ravnovesje. Pomembno je torej, da se pri načrtu vojnega pohoda ta točka pravilno zajame, tako za napadalca, da se ne bi loteval ničesar nad svojimi zmožnostmi, da ne bi takorekoč delal dolgov, kakor tudi za branilca, da bi to pomanjkljivost, ki se je zgodila napadalcu, prepoznal in izkoristil.

Ozrimo se zdaj nazaj na vse predmete, ki jih mora vojskovodja pri tem določanju imeti pred očmi, in se spomnimo, da mora za najpomembnejše predmete oceniti smer in vrednost šele s pregledom mnogih drugih bližjih in daljnih razmerij, takorekoč uganiti jih mora; – uganiti, ali bo sovražna vojska po prvem udaru pokazala trdnejše jedro, le vse večjo čvrstost, ali pa bo kot bolonjske steklenice razpadla v prah, brž ko se bo poškodovalo njeno površje; – uganiti, kako velika bo slabitev in ohromitev, ki jih ustvari usahnitev posameznih virov, prekinitev posameznih povezav v sovražni državi v vojni; – uganiti, ali se nasprotnik zaradi pekoče bolečine zadane rane ne bo nezavesten sesedel ali se razbesnel kot ranjeni bik; – uganiti, ali bodo druge države prestrašene ali ogorčene, ali in katere politične povezave se bodo razdrle ali tvorile; – če si rečemo, da mora vojskovodja vse to in mnogo drugega zadeti s taktom svoje presoje kot strelec svoj cilj, potem moramo priznati, da takšen akt človekovega duha ni nekaj neznatnega. Tisoč stranpoti se ponuja presoji, ki se izgubljajo sem in tja; in česar ne stori mnoš-tvo, zapletenost in mnogostranskost predmetov, to stori nevarnost in odgovornost.

In tako se torej zgodi, da velika večina vojskovodij rajši zaostaja daleč za ciljem, kot da bi se mu preveč približala, in da dopadljivi pogum in visoko podjetni duh pogosto več kot zaideta in torej zgrešita svoj cilj. Samo kdor z majhnimi sredstvi stori veliko, je uspešno zadel.





SKICE ZA OSMO KNJIGO

VOJNI NAČRT





I. UVOD


V poglavju o bistvu in smotru vojne smo njen skupni pojem v določeni meri skicirali in nakazali njegova razmerja do reči, ki ga obdajajo, da bi začeli s pravilno osnovno predstavo. Namignili smo na raznotere težave, ki nanje razum ob tem naleti, si pridržali pravico do njihovega natančnejšega opazovanja in obstali pri rezultatu, da je obvladanje sovražnika, torej uničenje njegovih bojnih sil, glavni cilj celotnega vojnega akta. To nam omogoča, da bomo v naslednjem poglavju pokazali, kako je spopad edino sredstvo, ki se ga vojni akt poslužuje. Prepričani smo, da bomo na ta način zaenkrat pridobili pravilno stališče. [...]

V teh poglavjih, ki naj obravnavajo celotno vprašanje, je vsebovana prava strategija, najobširnejše in najpomembnejše v njej. V to intimo njenega področja, kjer se stekajo vsi ostali načrti, ne vstopamo brez strahu.

Dejansko je ta strah še kako upravičen.

Če na eni strani vidimo, kako se vojno delovanje prikazuje tako skrajno enostavno; če slišimo in beremo, kako se največji vojskovodje ravno o tem izražajo najenostavneje in najpreprosteje, kako upravljanja in premikanja tega okornega stroja, sestavljenega iz sto tisoč elementov, iz njihovih ustih ni mogoče prepoznati drugače, kot da bi se govorilo o enem samem posamezniku, tako da je ves neznanski akt vojne individualiziran v neke vrste dvoboj; če so pri tem motivi njihovega delovanja podani enkrat z nekaj enostavnimi predstavami, drugič z nekim vznemirjenjem čudi; če vidimo ta lahek, gotov, dejali bi lahkomiseln način, kako predmet dojemajo – in če zdaj na drugi strani vidimo številna razmerja, ki so spodbuda za raziskujoči razum, velike, pogosto nedoločene razdalje, kamor se posamezne niti iztečejo, in nešteto kombinacij, ki so pred nami; če pri tem pomislimo na obvezo same teorije, da te reči sistematsko, to je jasno in popolno, dojame in delovanje vedno zvede na nujnost zadostnih razlogov – potem se nas z neustavljivo silo poloti strah, da nas ne bi potegnilo navzdol k pedantnemu šomoš-trstvu, da se ne bi plazili po spodnjih prostorih okornih pojmov in nikoli ne bi naleteli na velikega vojskovodjo v njegovem lahkem pregledu. [...]

Z druge strani je ta lahek pregled vojskovodje, ta enostavni način predstave, ta personifikacija celotnega vojnega delovanja tako docela duša vsakega dobrega vojskovanja, da si je le ob tem sijajnem načinu mogoče zamisliti svobodo duše, ki je potrebna, če naj ona vlada nad dogodki in ne, da jo ti obvladajo.

Z nekaj strahu nadaljujemo naš korak; to moremo samo, če sledimo poti, ki smo si jo začrtali spočetka. Teorija mora z jasnim pogledom osvetliti mnoštvo predmetov, da bi se razum v njih lažje znašel, izpuliti mora plevel, ki mu je zmota povsod dovolila pognati, pokazati mora medsebojna razmerja reči, ločevati pomembno od nepomembnega. Kjer se predstave same od sebe združijo v takš-no jedro resnice, ki ga imenujemo načelo, kjer se same od sebe držijo takšne smeri, ki oblikuje pravilo, tam mora teorija to navesti.

Kar torej duh izmakne v tem podzemnem popotovanju med temeljnimi predstavami stvari, žarki luči, ki se v njem zbudijo, to je ta korist, ki mu jo daje teorija. Ne more mu dati formul za rešitev naloge, njegove poti ne more zožiti na ozko linijo nujnosti z načeli, ki jih razvrsti na obe strani. Dovoli mu pogled v mnoštvo predmetov in njihovih razmerij ter ga potem spet odslovi v višja področja delovanja, da bi po meri zanj nastalih naravnih sil ukrepal z združeno dejavnostjo vseh in bi se resničnega in pravega zavedal kot ene same jasne misli, ki je – prignana na dan zaradi celotnega vtisa vseh teh sil – videti bolj produkt nevarnosti kot mišljenja.





II. ABSOLUTNA IN DEJANSKA VOJNA


Vojni načrt združuje celoten vojni akt; v njem postane ta posamično delovanje, ki mora imeti en zadnji končni smoter, v katerem so se izravnali vsi posebni smotri. Vojne se ne začenja ali se je po pameti ne bi smelo začenjati, ne da bi se povedalo, kaj se hoče z njo ali v njej doseči; prvo je smoter, drugo je cilj. Ta glavna misel podaja vse usmeritve, določa obseg sredstev, mero energije in izkazuje svoj vpliv tja do najmanjšega člena dogajanja.

V prvem poglavju smo dejali, da je obvladanje nasprotnika naravni cilj vojnega akta in da pravzaprav drugega cilja ne more biti, če hočemo ostati pri filozofski strogosti pojma. Ker si je to predstavo treba zamišljati za obe vojskujoči se strani, iz tega sledi, da v vojnem aktu ne more biti zastoja in mirovanje ne more nastopiti prej, dokler ena od obeh strani ni dejansko obvladana. [...]

Toda katera je zdaj ta neprevodna pregrada, ki preprečuje totalno besnenje? Zakaj filozofskemu načinu predstave ni zadoščeno? Ta pregrada je v velikem številu reči, sil, razmerij, ki se jih vojna v življenju države dotika, in zaradi njihovih neštetih vijug logične konsekvence ni mogoče nadaljevati iz enostavnih niti nekaj par sklepov; obtiči v teh vijugah, in človek, ki je navajen ukrepati v glavnem bolj po posameznih prevladujočih predstavah in občutkih kot po strogem logičnem nasledku, se bo tukaj komajda zavedel svoje nejasnosti, polovičnosti in nedoslednosti. [...]

Ta nedoslednost je pri eni od obeh strani, ali pri drugi, ali pri obeh, in tako postane vzrok, da se vojna spremeni v nekaj povsem drugega, kot bi morala biti glede na pojem, postane polovična reč, bitje brez notranje povezanosti.

Takšno vojno najdemo skoraj povsod in utegnili bi podvomiti, da je naša predstava o njenem absolutno pripadajočem bistvu kakorkoli realna, če ravno v naših dneh ne bi videli nastati dejanske vojne v tej absolutni popolnosti.

Ali ni naravno in nujno, da nas ta pojav vrne k izvornemu pojmu vojne z vsemi strogimi sklepi?

Ali se naj pri tem ustavimo in vse vojne, kakorkoli se od tega oddaljujejo, presojamo po tem? Izpeljemo iz tega vse zahteve teorije?

Zdaj se moramo glede tega odločiti, kajti povedati ne moremo nobene pametne besede o vojnem načrtu, ne da bi pri sebi ugotovili, ali mora biti vojna samo takšna ali pa je lahko še drugačna. [...]

Zato se bomo torej morali sporazumeti, da vojne, kot ta mora biti, ne konstruiramo iz njenega pojma samega, temveč pustimo svoj prostor vsemu tujevrstnemu, kar se vanjo vmešava in se je oprijema, vso naravno težo in trenje delov, vso nedoslednost, nejasnost in obupanost človekovega duha; morali bomo sprejeti mnenje, da vojna in oblika, ki se ji daje, izhaja iz trenutno prevladujočih idej, občutkov in razmerij; naravnost priznati moramo, če hočemo biti povsem resnicoljubni, da se je to zgodilo celo tam, kjer je vojna dobila svojo absolutno obliko. [...]

Če to moramo, potem moramo priznati tudi, da vojna ne nastane in svoje oblike ne dobi iz končne izravnave vseh neštetih razmerij, ki se jih dotika, temveč iz posameznih med njimi, ki so ravno prevladujoča; potem samo po sebi izhaja, da vojna sloni na igri možnosti, verjetnosti, sreče in nesreče, v kateri se strogo logično sklepanje pogosto povsem izgubi – pri čemer je to sploh zelo neuporaben, neudoben instrument glave; potem tudi izhaja, da je vojna lahko neka reč, ki je enkrat bolj, drugič manj vojna.

Vse to mora teorija priznati, toda njena dolžnost je, da absolutno obliko vojne postavi čisto na vrh in jo uporablja kot splošen orientir, da bi se tisti, ki se hoče iz teorije nekaj naučiti, navadil, da je nikoli ne izgubi izpred oči, da jo ima za izvorno merilo vseh njegovih upanj in bojazni, da bi se ji približeval, kjer to more ali kjer to mora.

Da mu glavna predstava, ki je osnova za naše mišljenje in delovanje, tudi tam, kjer naslednji razlogi odločitve prihajajo iz povsem drugih področij, daje določen ton in značaj, je prav tako gotovo, kot je gotovo, da lahko daje slikar svoji sliki z barvami, ki so mu za podlago, ta ali oni ton.

Teorija dolguje zahvalo zadnjim vojnam, da lahko to zdaj učinkovito počne. Brez teh svarilnih primerov rušilne sile nebrzdanega elementa bi zaman kričala do onemoglosti; nihče ne bi imel za možno to, kar so zdaj vsi doživeli. [...]





III.


A. NOTRANJA POVEZANOST VOJNE


Glede na to, ali se predoči absolutna oblika vojne ali oblika, ki je od nje bolj ali manj oddaljena, nastaneta dve različni predstavi o njenem uspehu.

Pri absolutni obliki vojne – kjer se vse dogaja zaradi nujnih vzrokov, kjer se vse hitro prepleta, ne nastane noben, če smem tako reči, nebistven nevtralni vmesni prostor – obstaja zaradi mnogovrstnih vzajemnih učinkovanj, ki jih vojna vključuje, zaradi povezanosti, v kateri je – strogo vzeto – cela vrsta zaporednih spopadov, zaradi kulminacijske točke, ki jo ima vsaka zmaga in preko katere se začenja področje izgub in porazov, zaradi vseh teh naravnih razmerij vojne, rečem jaz, obstaja samo en uspeh, namreč končni uspeh. Do tedaj ni nič odločenega, nič dobljenega, nič izgubljenega. Tukaj je mesto, kjer si je treba neprestano govoriti: konec krona delo. V tej predstavi je torej vojna nedeljiva celota in njeni členi (posamezni uspehi) imajo vrednost le z ozirom na to celoto. [...]

Tej predstavi o povezanosti uspehov v vojni, ki jo je mogoče imeti za skrajno, stoji nasproti druga skrajna predstava, po kateri je vojna sestavljena iz posameznih zase obstoječih uspehov, kjer – kot je v igri pri partijah – prejšnje nimajo nobenega vpliva na poznejše. Tukaj je torej vse odvisno samo od seštevka uspehov in vsakega posameznega je mogoče kot žeton položiti nazaj. [...]

Teorija zahteva, da se pri vsaki vojni najprej po verjetnosti, ki jo dajejo politične veličine in razmerja, dojame njen značaj in njeni veliki obrisi. Čim bolj se po tej verjetnosti njen značaj približuje absolutni vojni, čim bolj obrisi zajemajo večino vojskujočih se držav in jih potegnejo v vrtinec, toliko lažje nastane povezava njenih dogodkov, toliko nujnejše je, da se prvega koraka ne naredi, ne da bi se mislilo na zadnjega.





B. O VELIKOSTI VOJNEGA SMOTRA IN NAPORA


Nasilje, ki ga moramo prizadejati našemu nasprotniku, se bo naravnalo po velikosti naših in njegovih političnih zahtev. Kolikor so te znane obema stranema, bi bila mera napora ista; samo te niso vedno tako očitne, in to je lahko prvi razlog za različnost sredstev, ki jih obe strani zbereta.

Situacija in razmere v državah niso enake; to lahko postane drugi razlog.

Jakost volje, značaj, sposobnosti vlad prav tako niso enake; to je tretji razlog. Ti trije oziri vnašajo negotovost v izračunavanje odpora, na katerega se bo naletelo, zatem sredstev, ki se naj jih uporabi, in cilja, ki se ga sme postaviti.

Ker v vojni iz nezadostnih naporov ne more nastati zgolj neuspeh, temveč nastane pozitivna škoda, to obe strani žene, da druga drugo prekosita, s čimer nastane vzajemno učinkovanje.

To bi lahko vodilo so skrajne meje naporov, če bi se takšno dalo določiti. Toda potem bi se izgubilo upoštevanje velikosti političnih zahtev, sredstvo bi izgubilo vsako razmerje do smotra in v večini primerov bi ta namera skrajnega napora spodletela zaradi protiuteži lastnih notranjih razmerij. Na ta način se tisti, ki se loteva vojne, spet povrne na srednjo pot, na kateri ukrepa takorekoč po direktnem načelu tako, da uporabi tiste sile in si v vojni zastavi tisti cilj, ki ravno zadošča za dosego njegovega političnega smotra. Da to načelo omogoči, se mora odpovedati vsaki absolutni nujnosti uspeha, iz računa mora izpustiti oddaljene možnosti.

Tukaj torej dejavnost razuma zapušča področje stroge znanosti, logike in matematike in postane umetnost v širšem pomenu besede, tj. veščina, kako iz nepregledne množice predmetov in razmerij s taktom presoje odkriti najpomembnejše in odločilne. Ta takt presoje nesporno bolj ali manj obstaja v nejasni primerjavi vseh veličin in razmerij, pri čemer se oddaljene in nepomembne hitreje odstrani in bližje in pomembnejše hitreje odkrije, kot naj bi se to zgodilo po poti strogega sklepanja.

Da bi spoznali mero sredstev, ki jih moramo zbrati za vojno, moramo premisliti njen politični smoter na naši strani in na strani sovražnika; upoštevati moramo sile in razmerja sovražne države in naše države; upoštevati moramo značaj njegove vlade, njegovega ljudstva, sposobnosti obeh, in vse to spet na naši strani; upoštevati moramo politične povezave drugih držav in učinkovanja, ki jih lahko vojna v njih poraja. Zlahka dojamemo, da je pretehtavanje teh raznolikih in raznoliko prežemajočih se predmetov velika naloga, da je pravi preblisk genija tisti, ki v vsem tem hitro najde tisto pravo, medtem ko bi bilo povsem nemogoče, da bi goli šolski preudarek zagospodaril raznoterosti. [...]

Če raznoterost in velikost razmerij ter negotovost prave mere precej otežujeta ugoden rezultat, vendarle ne smemo spregledati, da neznanska, neprimerljiva pomembnost stvari, četudi ne zapletenost in težavnost naloge, povečuje zaslugo pri njeni rešitvi. Svoboda in dejavnost duha se pri navadnih ljudeh zaradi nevarnosti in odgovornosti ne povečujeta, temveč znižujeta; toda kjer te reči podžigajo in okrepijo presojo, tam ne smemo dvomiti v redko duhovno veličino.

Pred vsem drugim moramo torej priznati, da lahko sodba o nameravani vojni, o cilju, ki ga utegne imeti, o sredstvih, ki so potrebna, nastane samo iz celotnega pregleda vseh razmerij, v katerega so tako vpletene najbolj individualne značilnosti trenutka, in da ta sodba, kot vsaka v vojnem življenju, ne more biti nikoli čisto objektivna, temveč jo določajo lastnosti duha in čudi vladarjev, državnikov, vojskovodij, bodisi da so združene v eni osebi, bodisi da niso.

Predmet postane splošen in bolj kvalificiran za abstraktno obravnavo že potem, če pogledamo na splošna razmerja držav, ki so rezultat svojega časa in okoliščin. Tukaj si moramo dovoliti bežen pogled v zgodovino. [...]

Napol omikani Tatari, republike antičnega sveta, fevdalni gospodarji, trgovska mesta srednjega veka, kralji osemnajstega stoletja, končno vladarji in ljudstva devetnajstega stoletja, vsi se vojskujejo na svoj način, vojskujejo se drugače, z drugimi sredstvi, za drug cilj.

[...] Rim postane velik bolj zaradi zavezništev, ki jih sklepa in v katerih se sosednja ljudstva postopoma z njim stapljajo v celoto, kot zaradi pravega podjarmljenja. [...]

Pod Ludvikom XI. je Francija naredila najmočnejši korak k svoji notranji enotnosti, pod Karlom VIII. se pojavi kot osvajalska sila v Italiji in pod Ludvikom XIV. je svojo državo in svojo stalno vojsko izoblikovala do najvišje stopnje. [...]

Notranja razmerja so se skoraj povsod poenostavila v preprosto monarhijo, stanovske pravice in vplivi so postopoma prenehali in kabinet je bil popolna enota, ki je državo zastopala navzven. Prišlo je torej do tega, da sta dober instrument in neodvisna volja lahko dala vojni obliko, ki ustreza njenemu pojmu. [...]

Vojske so se vzdrževale iz zakladnice, ki jo je vladar imel napol za svojo privatno blagajno ali vsaj kot predmet, ki pripada vladi in ne ljudstvu. [...] Kabinet se je imel za posestnika in upravitelja velikih posesti, ki si jih je vselej prizadeval povečati, ne da bi podaniki posesti pri tem povečanju mogli imeti poseben interes. Ljudstvo torej, ki je pri pohodih Tatarov v vojni vse, ki je v antič-nih republikah in v srednjem veku, če njegov pojem ustrezno omejimo na dejanske državljane, pomenilo zelo veliko, je pri tem stanju osemnajstega stoletja postalo naravnost nič. [...]

Na ta način je postala vojna ravno v tej meri, kot se je vlada ločevala od ljudstva in se imela za državo, samo posel vlad. [...] Ta omejena, skrčena oblika vojne je izhajala [...] iz ozke podlage, na katero se je opirala. Toda da odlični vojskovodje in kralji kot Gustav Adolf, Karel XII. in Friderik Veliki s prav tako odličnimi vojskami niso mogli močneje izstopiti iz množice celotnih pojavov, [...] je bil vzrok v političnem ravnovesju Evrope. [...] Politični interesi, privlačevanja in odbijanja so se izoblikovala v zelo prefinjen sistem, tako da v Evropi ni moglo priti do topovskega strela, ne da bi bili pri tem udeleženi vsi kabineti. [...] Vojna torej ni bila zgolj po svojih sredstvih, temveč vedno bolj tudi po svojih ciljih omejena na samo vojsko. Vojska s svojimi utrdbami in z nekaj urejenimi položaji je tvorila državo v državi, znotraj katere se je vojni element počasi izčrpaval. Cela Evropa se je veselila te usmeritve in jo je štela za nujni nasledek napredujočega duha. [...]

Takšne so bile reči, ko je izbruhnila francoska revolucija. [...] Vojna je kar nenadoma spet postala stvar ljudstva, in sicer tridesetmilijonskega ljudstva, kjer so se vsi imeli za državljane. [...] Sedaj niso imela sredstva, ki jih je bilo mogoče uporabiti, napori, ki so lahko bili ponujeni, nobene določene meje več; energija, s katero je bilo mogoče samo vojno voditi, ni več imela nobene protiuteži in je bila torej nevarnost za nasprotnika skrajna. [...] Če niso že generali revolucije nezadržno napredovali do zadnjega cilja in razrušili evropske monarhije, če so nemške vojske tu in tam še imele priložnost za uspešen odpor in zaustavitev zmagovitega toka, potem je bil vzrok za to dejansko samo v tehnični nepopolnosti, s katero so se morali spopadati Francozi in ki se je sprva kazala pri navadnih vojakih, potem pri generalih, končno, v času direktorija, pri sami vladi.

Potem ko se je vse to izpopolnilo v Bonapartejevih rokah, je ta vojna sila, oprta na celotno moč ljudstva, s takšno gotovostjo in zanesljivostjo rušilno zakorakala skozi Evropo, da ni bilo niti trenutka dvoma tam, kjer se ji je postavila po robu samo stara vojaška sila. Reakcija se je prebudila še pravi čas. V španiji je vojna sama od sebe postala ljudska stvar. V Avstriji se je vlada najprej v letu 1809 nenavadno trudila z rezervo in deželno brambo. [...] V Rusiji so si 1812. vzeli primer španije in Avstrije za vzorec; neznanske dimenzije tega carstva so dovoljevale zapoznelim pripravam, da še začnejo učinkovati, in so na drugi strani povečale učinkovitost. Uspeh je bil sijajen. V Nemčiji se je prva pobrala Prusija, vojno naredila za ljudsko stvar in nastopila s silami, ki so bile pri pol manj prebivalstva, brez vsakega denarja in kreditov dvakrat tako velike kot tiste iz 1806. leta. Preostala Nemčija je prej ali slej sledila pruskemu zgledu. [...] Tako se je zgodilo, da sta Nemčija in Rusija v letih 1813 in 1814 [...] nastopili s približno pol milijona ljudi proti Franciji.

V teh okoliščinah je bila tudi energija vojskovanja drugačna, in če je francosko samo deloma dosegala, [...] vojni pohodi na sploš-no vendarle niso potekali v starem, temveč v novem slogu. [...]

Od Bonaparteja dalje je torej vojna, s tem da je najprej na eni strani, potem tudi na drugi strani spet postala stvar celotnega ljudstva, dobila povsem drugačno naravo, ali nasprotno, zelo se je približala svoji pravi naravi, svoji absolutni popolnosti. [...] Energija vojskovanja se je z obsegom sredstev in širokim poljem možnega uspeha kot tudi z močno vznemirjenostjo duhov izredno povečala, cilj vojnega akta je bilo obvladanje nasprotnika; šele tedaj ko je nemočen ležal na tleh, se je mislilo na ustavitev in se je bilo mogoče sporazumeti o obojestranskih smotrih.

Tako je vojni element, osvobojen vseh konvencionalnih omejitev, izbruhnil s svojo celotno naravno silo. Vzrok je bila udeležba ljudstev v tej veliki državni zadevi, in ta udeležba je izvirala deloma iz razmerij, ki jih je francoska revolucija povzročila v notranjosti teh dežel, deloma iz nevarnosti, ki je pretila vsem ljudstvom od francoskega.

Ali bo zdaj vedno ostalo tako, [...] bi utegnila biti težka odločitev. [...] Toda dalo se nam bo prav, če bomo rekli, da imajo omejitve svoj vzrok takorekoč samo v nezavedanju tega, kar je mogoče; ko so enkrat porušene, jih ni mogoče zlahka obnoviti; in vsaj vsakič, ko gre za velike interese, bo obojestransko sovraštvo izbruhnilo na isti način. [...]

V zadnjem obdobju, ko je vojna dosegla svojo absolutno obliko, je imela največ splošno veljavnega in nujnega. Toda prav tako je neverjetno, da bi imele odslej vse vojne ta veličastni značaj, kot to, da bi se široke meje, ki so se jim odprle, sploh kdaj spet povsem zaprle. Torej bi s takšno teorijo, ki se zadržuje samo v tej absolutni vojni, bodisi izključili bodisi obsodili kot napačne vse primere, kjer tujevrstni vplivi spreminjajo značaj vojne. To ne more biti smoter teorije, ki mora biti nauk o vojni – ne v idealnih, temveč v dejanskih razmerah. Teorija bo torej ob preverjanju, ločevanju in urejanju predmetov vedno imela pred očmi raznovrstnost razmer, iz katerih lahko vojna izhaja, in bo nakazala njene velike poteze tako, da bosta v tem potreba časa in trenutka našli svoje mesto.

Potemtakem moramo reči, da se cilj, ki si ga zastavi tisti, ki se loteva vojne, in sredstva, ki jih uporabi, ravnajo po povsem individualnih značilnostih njegove situacije; toda da bodo ravno zaradi tega tudi obremenjeni z značajem časa in splošnih razmer, in konč-no, da ostajajo podrejeni splošnim sklepanjem, ki jih je treba izpeljati iz narave vojne.





IV. POBLIŽJA DOLOČITEV VOJNEGA CILJA. OBVLADANJE SOVRAŽNIKA


Cilj vojne mora biti glede na pojem vselej obvladanje nasprotnika; to je osnovna predstava, ki iz nje izhajamo.

Kaj je zdaj to obvladanje? Za to ni vedno potrebna celotna osvojitev sovražne države. [...]

Kar lahko tukaj reče teorija, je naslednje: bistveno je, da imamo pred očmi prevladujoča razmerja obeh držav. Iz njih se bo tvorilo določeno težišče, središče sile in gibanja, od katerega je odvisna celota, in na to težišče nasprotnika mora biti usmerjen koncentrirani udar vseh sil. Majhno je vedno odvisno od velikega, nepomembno od pomembnega, naključno od bistvenega. To mora voditi naš pogled. [...]

Toda karkoli utegne biti težišče nasprotnika, proti kateremu je treba usmeriti naše delovanje, ostaja vendarle premaganje in uničenje njegove bojne sile najzanesljivejši začetek in v vseh primerih zelo bistven del.

Menimo torej, da so glede na večino izkustev za obvladanje nasprotnika najpomembnejše naslednje okoliščine:

1. razbitje njegove vojske, če ta predstavlja kolikor toliko potencialno silo;

2. zavzetje sovražnikovega glavnega mesta, če to ni samo središče državne oblasti, temveč tudi sedež političnih organov in strank;

3. učinkovit udar proti najpomembnejšemu zavezniku, če je ta sam po sebi pomembnejši kot nasprotnik.

Do zdaj smo si nasprotnika v vojni vedno zamišljali kot enotnost, kar je bilo za najsplošnejše odnose dopustno. Toda potem ko smo dejali, da je obvladanje nasprotnika v premagovanju njegovega v težišču združenega odpora, moramo to predpostavko opustiti in ločiti primere, kjer imamo opraviti z več kot enim nasprotnikom.

Če se dve ali več držav poveže proti tretji, potem je to, politično vzeto, samo ena vojna; nasprotno ima tudi ta politična enotnost svoje stopnje.

Vprašanje je: ali ima vsaka država samostojen interes in samostojno silo, da temu interesu sledi, ali pa se interesi in sile ostalih držav opirajo samo na interes in silo ene izmed njih? Čim bolj se dogaja to zadnje, toliko lažje obravnavamo različne nasprotnike kot enega samega, toliko prej lahko naš glavni podvig poenostavimo v en glavni udar; in dokler je to kakorkoli mogoče, ostaja to najodločnejše sredstvo za uspeh.

Postavili bi torej načelo, da mora biti – dokler smo sposobni ostale nasprotnike premagati v enem – cilj vojne obvladanje tega enega nasprotnika, ker v tem enem zadenemo skupno težišče celotne vojne.

Zelo malo primerov je, kjer ta način predstave ni dopusten, kjer ta redukcija več težišč na eno ne bi bila realna. Toda kjer tega ni, kajpada ne preostane nič drugega, kakor da vojno obravnavamo kot dve ali več ločenih vojn, pri čemer ima vsaka svoj lastni cilj. Ker ta primer predpostavlja samostojnost več sovražnikov, torej veliko premoč vseh, v njem sploh ne bo moglo biti govora o obvladanju nasprotnika.

Posvetimo se zdaj določneje vprašanju, kdaj je takšen cilj možen in priporočljiv.

Najprej mora naša bojna sila zadoščati za to:

1. da dobi odločilno zmago nad sovražno;

2. da opravi napor sil, ki je potreben, ko bi zmagi sledili do toč-ke, kjer vzpostavitev ravnovesja ni več predstavljiva.

Pa še glede na našo politično situacijo moramo biti gotovi, da si s takšno zmago ne bomo pridobili sovražnike, ki bi nas na mestu primorali, da odstopimo od prvega nasprotnika. [...]

Te tri instance je treba dobro premisliti, da na zadnji ne bi izgubili procesa, ki je bil dobljen na prejšnjih, in bi bili potem obsojeni na pravdne stroške.

Pri tem razmišljanju o silah in o tem, kaj je mogoče s tem storiti, se pogosto pojavi misel, ki ima – po analogiji z dinamiko – čas za faktor sil in meni, da bi polovični napor, polovična vsota sil zadostovala, da se v dveh letih napravi to, kar se je s celoto lahko doseglo v enem. Ta pogled, ki je enkrat očitno, drugič nejasno osnova vojnim načrtom, je povsem napačen.

Vojni akt zahteva svoj čas kot vsaka stvar na zemlji; nemogoče je v osmih dneh peš priti iz Vilniusa v Moskvo, to je razumljivo; toda o součinkovanju med časom in silo, kot se to dogaja v dinamiki, tukaj ni sledu.

Čas je potreben obema vojskovalcema in samo vprašanje je, kateri od obeh mora glede na svoj položaj od njega prvi pričakovati posebne prednosti; to pa je – če pretehtamo posebnosti enega primera nasproti drugemu – očitno šibkejši, kajpada ne po zakonih dinamike, temveč psihologije. Zavist, ljubosumje, bojazen, tudi tu in tam plemenitost so nevarni zagovorniki nesrečnika; na eni strani mu bodo pridobili prijatelje, na drugi strani bodo oslabili in prekinili zvezo njegovih sovražnikov. Torej se bo sčasoma pokazalo prej kaj koristnega za osvojenega kot za osvojitelja. Nadalje je treba pomisliti na to, da uporaba prve zmage, kot smo pokazali drugje, zahteva velik napor sil; zmage ne gre samo dosegati, temveč tudi vzdrževati kot veliko gospodinjstvo; državna sredstva, ki nam dotekajo s polastitvijo sovražnikovih pokrajin, ne zadoščajo vedno za izravnavo teh dodatnih izdatkov, napor postane postopoma težavnejši, nazadnje lahko postane nezadosten in čas torej lahko sam od sebe pripelje do preobrata. [...]

Če so osvojene province zadosti pomembne, če so v njih točke, ki so bistvene za neosvojene province, tako da se zlo kot rakrana samo od sebe razžira naprej, potem je kajpada mogoče, da osvojitelj v tem stanju, četudi se ne zgodi nič drugega, več dobi kot izgubi. Če zdaj ni nobene pomoči od zunaj, potem lahko čas dokonča svoje začeto delo; kar ni bilo osvojeno, bo morda padlo samo od sebe. Tako lahko tudi čas postane faktor njegovih sil, toda to se zgodi, ko šibkejši nima več možnosti protiudara, ko preobrat ni več predstavljiv in ko torej ta faktor njegovih sil za osvajalca nima več nobene vrednosti; kajti najvažnejše je storil, nevarnost kulminacije je mimo, z eno besedo, nasprotnik je že obvladan.

S tem razglabljanjem smo hoteli pojasniti, da nobene osvojitve ni mogoče zadosti hitro dokončati; da je njena porazdelitev na daljše časovno obdobje, kot je to absolutno potrebno za dokončanje dogajanja, ne olajšuje, temveč otežuje. Če je ta trditev pravilna, potem je pravilna tudi ta: če smo sploh zadosti močni, da dokončamo določeno osvojitev, potem moramo biti taki tudi za to, da jo opravimo v eni potezi brez vmesne postaje. Samo po sebi se razume, da tukaj niso mišljene nepomembne točke mirovanja, zato da se naberejo moči, da se sprejme ta in oni ukrep.

Prepričani smo, da smo se s tem pogledom, ki napadalni vojni kot bistveno pripisuje značaj hitrega, nezaustavljivega odločanja, v njenem izvoru izognili tistemu mnenju, ki nezadržni, napredujoči osvojitvi zoperstavlja počasno, tako imenovano metodično osvojitev kot zanesljivejšo in previdnejšo. [...]

Kajpada je lažje doseči bližji cilj kot oddaljenega; toda če bližji naši nameri ne ustreza, potem iz tega še ne izhaja, da nam neko obdobje, neka točka mirovanja omogoča, da lažje opravimo drugo polovico poti. Majhen skok je lažji kot velik, toda zato vendarle ne bo nihče, kdor hoče preskočiti širok jarek, vanj najprej skočil s polovičnim skokom. [...]

Menimo torej, da v napadalni vojni ni naravno nobeno obdobje, nobena točka mirovanja, nobena vmesna postaja, temveč da jih je treba tam, kjer so ti neizogibni, imeti za zlo, ki uspeha ne dela določnejšega, temveč nedoločnejšega; da – če se hočemo strogo držati splošne resnice – iz točke postanka, ki smo jo morali poiskati iz šibkosti, praviloma sploh ni drugega naleta proti cilju, da – če je ta drugi nalet možen – postanek ni bil potreben in da bo tam, kjer je bil cilj za sile že od začetka predaleč, tudi vedno ostal predaleč.

Pravimo, takšna je videti splošna resnica, in s tem hočemo samo izločiti idejo, da bi čas sam po sebi lahko karkoli storil v dobro napadalca. Toda ker se lahko od enega do drugega leta politič-ne razmere spremenijo, bodo že samo zaradi tega pogosti primeri, ki se izmikajo tej splošni resnici.

Morda je videti, kot da smo izgubili svoj splošni vidik in smo imeli pred očmi samo napadalno vojno; toda naše mnenje sploh ni tako. Kajpada tisti, ki si lahko za cilj postavi popoln pomor svojega nasprotnika, ne bo zlahka v situaciji, da bi se zatekel k obrambi, ki bi imela za prvi cilj ohranitev posedovanja; toda ker moramo vsekakor vztrajati pri tem, da obrambo brez vsakega pozitivnega principa razglasimo tako v strategiji kot taktiki za notranje protislovje, in se torej vedno znova vračamo na to, da bo vsaka obramba iskala sile, da bi prešla v napad, brž ko bi bila deležna prednosti obrambe, moramo pod ta cilj, ki ga lahko ima ta napad in ki ga je treba imeti za pravi cilj obrambe, kakorkoli velik ali majhen je že, vendarle po možnosti vključiti tudi obvladanje sovražnika in reči, da obstajajo primeri, kjer daje vojskovalec, ne glede na to, ali je imel pred očmi tako velik cilj, vendarle prednost temu, da spočetka uporablja obrambno obliko. [...]





V. NADALJEVANJE. OMEJENI CILJ


V prejšnjem poglavju smo dejali, da z obvladanjem sovražnika razumemo pravi absolutni cilj vojnega akta, če ga imamo za dopustnega; zdaj si bomo ogledali, kaj preostane, če pogoji dopustnosti niso izpolnjeni.

Ti pogoji predpostavljajo veliko fizično in moralno premoč ali veliko podjetnost, nagnjenje za velika tveganja. Kjer zdaj vsega tega ni, je lahko cilj vojnega akta samo dvovrsten, bodisi osvojitev kateregakoli majhnega ali zmernega dela sovražnih dežel bodisi ohranjanje lastne dežele do boljših trenutkov; to zadnje je običajni primer obrambne vojne.

Že izraz, ki smo ga uporabili pri zadnjem, nas spomni na to, kje je pravšnji eden in kje drugi cilj. Čakanje na boljše trenutke predpostavlja, da moramo od prihodnosti pričakovati isto, in je torej to čakanje, tj. obrambna vojna, vselej motivirano s to možnostjo; nasprotno se napadalna vojna, tj. uporaba trenutka, vselej terja tam, kjer daje prihodnost večje možnosti sovražniku in ne nam. Tretji primer, ki je morda najobičajnejši, bi bil ta, ko bi obe strani od prihodnosti ne pričakovali nič določenega, ko torej iz nje tudi ne bi mogli prevzeti nobenega nagiba. V tem primeru bi se napadalna vojna očitno terjala od tistega, ki bi bil politično napadalec, to je, ki bi imel pozitivni razlog; kajti za ta smoter bi se sploh oborožil in ves čas, ki bi ga izgubil brez zadovoljivega motiva, bi bil zanj izgubljen.





VI.


A. VPLIV POLITIČNEGA SMOTRA NA VOJNI CILJ


Nikoli ne bomo videli, da bi država, ki bi nastopila v stvari drugega, to stvar vzela tako resno kot svojo lastno. Na pomoč se pošlje zmerna armada; če nima sreče, je stvar videti skorajda opravljena, in tako se poskuša izvleči kot je mogoče poceni.

V evropski politiki je stvar tradicije, da se države v zaščitnih in obrambnih zvezah obvežejo k vzajemni pomoči, toda ne tako, kot da bi s tem sovraštvo in interes enega morala postati ravno to za drugega, temveč v tem, da druga drugi ne glede na predmet vojne in prizadevanja nasprotnika vnaprej obljubijo določeno, običajno zelo skromno vojno silo. Pri takšnem aktu zavezništva gleda zaveznik nase tako, kot da z nasprotnikom ni v pravi vojni, ki bi se nujno morala začeti z vojno napovedjo in končati z mirovnim sporazumom. Toda tudi ta pojem ni nikjer določen z nekaj strogosti in raba niha sem ter tja. [...]

Ta način opazovanja zavezniške vojne je bil povsem splošen in se je le v najnovejšem času moral umakniti naravnemu, ko je skrajna nevarnost prignala duhove na naravno pot (kot proti Bonaparteju) in ko jih je neomejena sila primorala v to (kot pod Bonapartejem). To je bila polovičnost, anomalija, kajti vojna in mir sta v temelju pojma, ki nista sposobna gradacije; toda zaradi tega ta način opazovanja ni bil zgolj diplomatska tradicija, [...] temveč je utemeljen globoko v naravni omejenosti in šibkosti človeka.

Končno ima tudi v samostojno vodeni vojni njen politični povod močan vpliv na njeno vodenje. [...] Tako se zgodi, da se vzajemno učinkovanje, preseganje, silovitost in nezadržnost vojne izgubijo v stagnaciji šibkih motivov. [...]

Če se ta vpliv političnega smotra na vojno enkrat pripusti, kot ga je torej treba pripustiti, ni več nobenih meja in je treba dopuščati tudi takšne vojne, ki obstajajo v golem ogrožanju nasprotnika in v subsidiju pogajanja.

Jasno je, da je tukaj teorija vojne, če hoče biti in ostati filozofsko razmišljanje, v zadregi. [...] Toda kmalu se pokaže naravni izhod. Čim bolj v vojni akt vstopa princip popuščanja [...], toliko bolj prehaja ukrepanje v pasivnost, toliko manj se pripeti, toliko manj so potrebna vodilna načela. Celotna vojna umetnost se spremeni v samo previdnost, in ta bo predvsem usmerjena k temu, da se nihajoče ravnovesje nenadoma ne bi sprevrglo v našo škodo in se polovična vojna ne bi spremenila v popolno.





B. VOJNA JE INSTRUMENT POLITIKE


Potem ko smo se morali do zdaj ob neskladju, v katerem je narava vojne z drugimi interesi posameznega človeka in z interesi družbenih združenj, razgledovati malo na eno, malo na drugo stran, da ne bi zanemarili nobenega od teh nasprotnih elementov, neskladje, ki je utemeljeno v samem človeku in ga filozofski razum ne more razrešiti, bomo zdaj iskali tisto enotnost, v katero se v praktičnem življenju povežejo ti protislovni elementi, vtem ko se deloma medsebojno nevtralizirajo. To enotnost bi vzpostavili že od vsega začetka, če ne bi bilo nujno, da se ravno ta protislovja zelo jasno izpostavijo in se posamezne elemente opazuje tudi ločeno. Ta enotnost je torej pojem, da je vojna samo del političnega občevanja, torej nikakor ne nekaj samostojnega.

Znano je kajpada, da vojno izzove le politično občevanje vlad in ljudstev; toda običajno se stvar zamišlja tako, da z njo preneha vsako občevanje in nastopi povsem drugo stanje, ki je podvrženo le svojim lastnim zakonom.

Mi nasprotno trdimo, da vojna ni nič drugega kot nadaljevanje političnega občevanja z vmešavanjem drugih sredstev. Rečemo: z vmešavanjem drugih sredstev, da bi s tem hkrati trdili, da to politično občevanje z vojno samo ne preneha, se ne spremeni v nekaj povsem drugega, temveč da v svojem bistvu obstaja še naprej, kakorkoli utegnejo biti oblikovana sredstva, ki jih uporablja, in da so glavne linije, ob katerih potekajo in so povezani vojni dogodki, le njegove poteze, ki se nadaljujejo med vojno vse tja do miru. In kako bi si bilo mogoče to drugače predstavljati? Ali torej z diplomatskimi notami sploh kdaj prenehajo politična razmerja različnih ljudstev in vlad? Ali ni vojna zgolj drugačna vrsta pisave in govorice njihovega mišljenja? Seveda ima svojo lastno gramatiko, toda nima svoje lastne logike. Potemtakem vojne nikoli ni mogoče ločiti od političnega občevanja; in če se to pri raziskovanju kjerkoli zgodi, so takorekoč pretrgane vse niti razmerij in nastane nesmiselna in nesmotrna reč.

Ta način predstave bi bil nepogrešljiv celo tedaj, ko bi bila vojna popolna vojna, povsem razuzdan element sovraštva, kajti ali niso vsi predmeti, na katerih sloni in ki določajo njene glavne usmeritve: lastna sila, sila nasprotnika, zavezniki na obeh straneh, nasprotni značaj ljudstev in vlad itd., kot smo jih našteli v prvem poglavju prve knjige, ali niso politične narave in ali niso s celotnim političnim občevanjem točno tako povezani, da jih je nemogoče ločiti od tega? – Toda ta način predstave postane dvojno nepogreš-ljiv, če pomislimo, da dejanska vojna ni tako konsekventno, k skrajnemu usmerjeno prizadevanje, kot naj bi po svojem pojmu bila, temveč polovična reč, protislovje v sebi; da kot takšna ne more slediti svojim lastnim zakonom, temveč jo je treba obravnavati kot del druge celote – in ta celota je politika.

Politika se s tem, da uporabi vojno, izogne vsem hudim posledicam, ki izhajajo iz njene narave, malo jo skrbi za končne možnosti in se drži samo najbližjih verjetnosti. Če je zaradi tega dosti negotovosti v celotni kupčiji, če torej postane neke vrste igra, politika vsakega kabineta vendarle zaupa vase, da pri tej igri spretnosti in bistroumnosti prekaša nasprotnika.

Tako politika iz vseobvladujočega elementa vojne naredi goli instrument; iz strašnega bojnega meča, ki ga je treba vzdigniti z obema rokama in celotno močjo telesa, da se udari samo enkrat in nič več, naredi lahek, ročen meč, ki včasih postane celo rapir, s katerim se da izmenjavati sunke, finte in parade.

Tako se razrešijo protislovja, v katera zaplete vojna po naravi plahe ljudi, če hočemo to priznavati za rešitev.

Če pripada vojna politiki, potem bo prevzela njen značaj. Brž ko postane ta veličastnejša in mogočnejša, postane takšna tudi vojna, in to se lahko stopnjuje tja do vrhunca, ko vojna prispe do svoje absolutne oblike.

Pri tem načinu predstave torej ni nujno, da vojno v tej obliki izgubimo izpred oči; nasprotno, njena slika mora stalno lebdeti v ozadju.

Samo s tem načinom predstave postane vojna spet enotnost, samo z njim je mogoče vse vojne opazovati kot reči ene vrste in samo z njim je presoji dano pravo in točno stališče in vidik, po katerih je treba delati in presojati velike načrte.

Seveda politični element ne prodre globoko v posameznosti vojne, ne postavlja vedet in ne vodi patrulj po političnih ozirih; toda toliko odločilnejši je vpliv tega elementa pri načrtu za celotno vojno, za pohod in pogosto celo za bitko.

Zato se tudi nismo podvizali, da bi ta vidik vzpostavili takoj spočetka. Pri posameznih predmetih bi nam to malo koristilo, našo pozornost bi v določeni meri razpršilo; pri vojnem planu in planu vojnega pohoda pa je nepogrešljivo.

V življenju sploh ni nič tako pomembnega kot natanko dognati stališče, s katerega je treba stvari dojemati in presojati in se tega držati; kajti samo z enega stališča lahko dojamemo množico pojavov v njihovi enotnosti in samo enotnost stališča nas lahko varuje pred protislovji.

Če torej tudi pri vojnih načrtih ni dopustno dvojno ali večkratno stališče, s katerim bi mogli gledati na reči, zdaj z očmi vojaka, zdaj z očmi administratorja, zdaj z očmi politika itd., tedaj se lahko vprašamo, ali je nujno politika tista, ki se ji mora podrediti vse drugo.

Da politika v sebi združuje in izenačuje vse interese notranjega upravljanja, tudi interese človečnosti in vsega drugega, na kar bi lahko speljal pogovor filozofski razum, se predpostavlja; kajti politika ni nič sama po sebi, temveč je zgolj zastopnik vseh teh interesov nasproti drugim državam. Da imajo ti napačno smer, ki lahko odlično služi častihlepnosti, privatnemu interesu, nečimrnosti vladajočih, ne spada semkaj; kajti v nobenem primeru ni vojna umetnost tista, ki jo je mogoče obravnavati kot njenega preceptorja, in tukaj lahko politiko obravnavamo le kot reprezentanta vseh interesov celotne družbe.

Ostaja torej samo vprašanje, ali se pri vojnih načrtih politično stališče umakne čisto vojaškemu (če bi si takšno sploh lahko zamislili), to je, ali mora povsem izginiti ali se mu podrediti ali pa ostati prevladujoče, tako da se mora vojaško stališče podrediti njemu.

Da bi se moral z vojno politični vidik povsem nehati, bi bilo predstavljivo le, če bi bile vojne iz golega sovraštva boji za življenje in smrt; take, kot so, niso nič drugega kot izrazi politike same, kakor smo pokazali prej. Podrejanje političnega vidika vojaškemu bi bilo nesmiselno, kajti politika je porodila vojno; politika je inteligenca, vojna pa zgolj instrument in ne obratno. Torej ostaja možno samo podrejanje vojaškega vidika političnemu.

Če pomislimo na naravo dejanske vojne, če se spomnimo na to, kar je bilo rečeno v tretjem poglavju te knjige: da je treba vsako vojno predvsem pojmovati po verjetnosti njenega značaja in njenih glavnih obrisov, kot izhajajo iz političnih veličin in razmerij, in da je treba pogosto, to lahko v naših dneh pač trdimo, vojno večinoma obravnavati kot organizirano celoto, od katere se posamezni členi ne dajo izločiti, kjer se mora torej vsaka posamezna dejavnost zliti s celoto in izhajati iz ideje te celote, – potem nam postane popolnoma jasno in gotovo, da najvišje stališče za vodenje vojne, iz katerega izhajajo glavne linije, ne more biti nobeno drugo kot stališče politike.

Iz tega stališča so izšli načrti kot uliti v enem kosu, dojemanje in presojanje postane lažje, naravnejše, prepričanje močnejše, motivi zadovoljivejši in zgodovina razumljivejša.

S tega stališča vsaj spor med političnimi in vojaškimi interesi ni več v naravi stvari in ga je torej treba tam, kjer nastopi, obravnavati le kot nepopolnost uvida. Da politika postavlja zahteve vojni, ki jih ta ne more izpolniti, bi bilo nasprotno predpostavki, da ta pozna instrument, ki ga hoče uporabiti, torej nasprotno naravni, povsem nujno potrebni predpostavki. Toda če potek vojnih dogodkov pravilno presodi, potem je to povsem njena stvar, in lahko je le njena stvar, da določi, kateri dogodki in katera smer dogodkov ustrezajo cilju vojne.

Z eno besedo, vojna umetnost v svojem najvišjem stališču postane politika, toda kajpada politika, ki namesto pisanja not bije bitke.

S tega vidika je ločevanje, po katerem velik vojni dogodek ali plan zanj baje dopušča čisto vojaška presoja, nedopustno in celo škodljivo; naravnost nesmiseln je postopek, da se pri vojnih načrtih posvetuje z vojskami, ki naj bi presojale čisto vojaško o tem, kaj naj počnejo kabineti; toda še bolj nesmiselna je zahteva teoretikov, da je treba obstoječa vojna sredstva predati vojskovodji, da bi zatem naredil čisto vojaški načrt za vojno ali za vojni pohod. Tudi splošna izkušnja uči, da kljub veliki raznoterosti in izoblikovanosti današnjega vojaškega sistema glavne poteze vojne vendarle vedno določajo kabineti, to je – če hočemo povedati tehnično – samo politični in ne vojaški organi.

To je popolnoma v naravi stvari. Noben od glavnih načrtov, ki so za vojno potrebni, ne more biti narejen brez uvidov v politična razmerja, in pravzaprav se pove nekaj povsem drugega, kot se želi povedati, če se govori, kar se pogosto dogaja, o škodljivem vplivu politike na vojskovanje. Ne ta vpliv, temveč politika sama je tista, ki bi jo bilo treba grajati. Če je politika pravilna, to je, če zadeva svoj cilj, lahko tudi na vojno v svojem smislu učinkuje samo ugodno; in kjer to učinkovanje oddaljuje od cilja, je treba izvor iskati le v napačni politiki.

Samo tedaj, ko si politika od določenih vojnih sredstev in ukrepov obeta napačno učinkovanje, ki ne ustreza njihovi naravi, ima lahko s svojimi določanji škodljiv vpliv na vojno. Kot nekdo v jeziku, ki mu ni povsem dorasel, od časa do časa s pravilno mislijo pove nepravilno, tako bo tedaj politika pogosto odrejala stvari, ki ne ustrezajo njeni lastni nameri.

To se je neštetokrat dogajalo in to daje čutiti, da se določenega uvida v vojaški sistem ne bi smelo ločevati od vodenja političnega občevanja.

Toda preden nadaljujemo, se moramo zavarovati pred napačno interpretacijo, ki se nam prav vsiljuje. še zdaleč ne mislimo, da bi bil v akte zakopan vojni minister ali učen inženir ali tudi samo na bojnem polju sposoben vojak zato najboljši državni minister tam, kjer to ni vladar sam; ali z drugimi besedami, nikakor nočemo, da bi bil uvid v vojni sistem njegova glavna lastnost: sijajna, odlična glava, močan značaj, to so glavne lastnosti; uvid v vojni sistem se da na ta ali oni način že dopolniti. [...]

Če naj vojna povsem ustreza nameram politike in če naj bo politika povsem primerna sredstvom za vojno, potem preostane tam, kjer državnik in vojak nista združena v eni osebi, samo eno dobro sredstvo, da se namreč vrhovnega vojskovodjo napravi za člana kabineta, da bi bil ta navzoč pri glavnih momentih njegovega ukrepanja. [...]

Neznanska učinkovanja francoske revolucije navzven je treba očitno mnogo manj iskati v novih sredstvih in vidikih njenega vojskovanja kot v povsem spremenjeni politiki in upravi, v značaju vlade, v stanju ljudstva itd. Da so druge vlade na vse te reči gledale nepravilno, da so z običajnimi sredstvi hotele obdržati ravnotežje sil, ki so bile nove in silne: vse to so napake politike. Ali bi se moglo vse te napake sprevideti in popraviti s stališča čisto vojaš-kega pojmovanja vojne? Nemogoče. [...]

Ko je v devetdesetih letih osemnajstega stoletja nastopil tisti nenavadni preobrat evropske vojne umetnosti, zaradi katerega so najboljše vojske gledale, kako je del njihove umetnosti postal neveljaven, in ko so se dogajali vojaški uspehi, o katerih velikosti se dotlej ni imelo pojma, je bilo kajpada videti, da vsi napačni izračuni bremenijo vojno umetnost. Očitno je bila zaradi silnosti novih razmer zaprepadena. [...]

Toda ali je res, da se je pravi napad, zaradi katerega se je inteligenca čutila prizadeta, dogajal znotraj vojskovanja in ne nasprotno znotraj politike same? To je, če govorimo v našem jeziku: ali je nesreča nastopila zaradi vpliva politike na vojno ali zaradi napač-ne politike same? [...]

Samo če je politika uspela pravilno presoditi v Franciji prebujene sile in v politiki Evrope novonastala razmerja, je mogla predvideti rezultat, ki bi iz tega nastal za velike poteze vojne, in samo na ta način je mogla voditi do nujno potrebnega obsega sredstev in do izbora najboljših poti.

Lahko torej rečemo: dvajsetletne zmage revolucije so predvsem posledica pomanjkljive politike vlad, ki so ji stale nasproti. [...]

Tista vojna umetnost, v katero je lahko politik verjel, tj. tista iz dejanskega sveta, ki spada k politiki svojega časa, njej dobro znani instrument, ki ga je uporabljala do takrat, ta vojna umetnost, pravim jaz, je bila seveda ujeta v zmoto politike in je zato ni mogla prepričati o nasprotnem. Res je, da je vojna sama v svojem nastajanju in v svojih oblikah utrpela pomembne spremembe, ki so jo približale njeni absolutni obliki; toda te spremembe niso nastale tako, da bi se francoska vlada v določeni meri emancipirala in bi se iztrgala s povodca politike, temveč so nastale iz spremenjene politike, ki je izšla iz francoske revolucije tako za Francijo kot tudi za celotno Evropo. Ta politika je ponudila druga sredstva, druge sile in s tem omogočila tisto energijo vojskovanja, na katero drugače ne bi bilo mogoče misliti.

Torej so tudi dejanske spremembe vojne umetnosti posledica spremenjene politike in še zdaleč ne dokaz za možno ločevanje obeh; so nasprotno močan dokaz za njuno tesno združevanje.

še enkrat torej: vojna je instrument politike; meriti mora z njeno mero; nujno mora imeti njen značaj; vojskovanje v svojih glavnih obrisih je zato politika sama, ki je zamenjala pero za meč, toda zaradi tega ni prenehala misliti po svojih lastnih zakonih.





VII. OMEJENI CILJ. NAPADALNA VOJNA


Čeprav cilj ne more biti obvladanje nasprotnika, lahko vendarle celo tedaj še obstaja neposredno pozitivni cilj, in ta pozitivni cilj je lahko le osvojitev dela sovražnih dežel.

Korist od takšne osvojitve je v tem, da oslabimo sovražnikove državne sile, torej tudi njegove bojne sile, in povečamo svoje; da se torej vojskujemo deloma na njegov račun. Nadalje v tem, da je pri sklepanju miru treba imeti posedovanje sovražnikovih pokrajin za čisti dobiček, ker pokrajine lahko bodisi obdržimo bodisi zamenjamo za druge ugodnosti.

Ta pogled o osvojitvi sovražne države je zelo naraven in proti sebi ne bi imel ničesar, če stanje obrambe, ki mora slediti napadu, ne bi moglo pogosto vzbujati pomislekov.

V poglavju o kulminacijski točki zmage smo dovolj razlagali, na kakšen način takšna ofenziva slabi bojne sile in da ji lahko sledi stanje, kjer se je bati nevarnih posledic.

Ta oslabitev naše bojne sile zaradi osvojitve sovražnikovega področja ima svoje stopnje, in te so večinoma odvisne od geografske lege takega področja. Čim bolj je to dopolnilo naših lastnih dežel, [...] čim bolj leži na smeri glavnih sil, toliko manj bo oslabilo našo bojno silo. [...]

Pri vprašanju, ali naj si zastavimo takšen cilj, je torej vse odvisno od tega, ali si lahko obetamo, da ostanemo v posedovanju osvojenega, in ali začasna polastitev (invazija, diverzija) zadovoljivo poplača za to uporabljene sile, posebej če se je treba bati moč-nega povratnega udarca, ki nas povsem vrže iz ravnovesja. V poglavju o kulminacijski točki smo govorili o tem, koliko vsega je treba pri tem vprašanju premisliti v vsakem posameznem primeru. Dodati moramo samo še nekaj.

Takšna ofenziva ni vedno primerna za to, da bi spet nadoknadili tisto, kar smo začeli na drugih točkah izgubljati. Medtem ko se mi ukvarjamo z delnim osvajanjem, lahko sovražnik počne isto na drugih točkah, in če naš podvig ni prevladujoče pomemben, potem sovražnik s tem ne bo primoran, da svoje osvajanje opusti. Temeljito je torej treba razmisliti, ali na eni strani ne izgubimo več, kot na drugi pridobimo. [...]

Posledica vsega tega je, da se takšen strateški napad, ki ima samo zmeren cilj, lahko mnogo manj odtrga od obrambe drugih točk, ki jih ne krije neposredno, kot napad, ki je usmerjen proti težišču sovražne države; v njem torej tudi združevanja sil v času in kraju nikoli ni mogoče spraviti tako daleč. Da bi se zdaj lahko dogajalo vsaj v času, je potrebno, da se z vseh za to primernih točk preide v napad, in sicer istočasno; in temu napadu se torej izmuzne druga ugodnost, da bi si z obrambo na posameznih točkah lahko pomagal z veliko manjšimi silami. Na ta način se ob tako povprečnem cilju vse še izravnava; celotnega vojnega akta ni več mogoče strniti v glavno delovanje in ga voditi glede na poglavitni vidik; bolj se raztegne, trenje postane povsod večje in naključju se daje povsod več prostora.

To je naravna tendenca stvari. Ta vojskovodji jemlje težo, ga vedno bolj nevtralizira. Čim bolj se ima za nekoga, čim več ima notranjih pomagal in zunanje sile, toliko bolj se bo poskušal tej tendenci iztrgati, da bi eni posamezni točki dal prevladujočo pomembnost, četudi bi bilo to mogoče samo z večjim tveganjem.





VIII. OMEJENI CILJ. OBRAMBA


Končni cilj obrambne vojne nikoli ne more biti absolutna negacija, kot smo povedali že prej. Tudi za najšibkejšega mora obstajati nekaj, karkoli, s čimer lahko svojega nasprotnika naredi dovzetnega, s čimer mu lahko zagrozi.

Lahko bi sicer rekli, da je lahko ta cilj v utrujanju nasprotnika, kajti ker ta hoče pozitivno, je vsak spodleteli podvig, pa četudi nima nobenih drugih posledic kot izgubo pri tem uporabljenih sil, že v temelju umikanje, medtem ko izguba, ki jo utrpi napadeni, ni bila zaman, ker je bila ohranitev njegov cilj in je ta cilj dosežen. Tako je, bi dejali, za branilca njegov pozitivni cilj v sami ohranitvi. Ta način predstave bi utegnil veljati, če bi se dalo reči: napadalec se mora po določenem številu neuspešnih poskusov utruditi in popustiti. Toda ravno te nujnosti ni. Če gledamo na realno izčrpavanje sil, potem je branilec pri popolni primerjavi na slabšem. Napad slabi, toda samo v tem smislu, da lahko obstaja točka preobrata; kjer se na to sploh več ne misli, je slabitev vsekakor večja pri branilcu kot pri napadalcu: kajti deloma je branilec šibkejši in pri enakih izgubah torej izgublja več kot napadalec, deloma mu ta običajno vzame del njegovih dežel in virov pomoči.

Iz tega torej ni mogoče razbrati nobenega razloga za popuščanje nasprotniku in vedno preostane samo predstava, da branilec – če napadalec ponavlja svoje udare, medtem ko sam ne stori ničesar drugega, kot da jih odbija – ne more tveganja, da bi utegnil eden od udarov uspeti prej ali slej, kompenzirati z nobeno protiutežjo.

Če je dejansko izčrpanost ali bolje rečeno utrujenost močnejšega pogosto že pripeljala do miru, je vzrok za to v tisti polovič-nosti, ki jo vojna večinoma ima, in se je filozofsko ne da zamisliti kot splošen in zadnji cilj kakršnekoli obrambe; in ne preostane nič drugega, kot da obramba najde svoj cilj v pojmu čakanja, ki je sploh njena prava značilnost. Ta pojem v sebi vključuje spremembo okoliščin, izboljšanje situacije, ki jo je treba torej tam, kjer je z notranjimi sredstvi, tj. z odporom samim, sploh ni mogoče doseči, pričakovati samo od zunaj. To izboljšanje od zunaj zdaj ne more biti nič drugega kot drugačne politične razmere; za branilca tako bodisi nastanejo nova zavezništva bodisi razpadejo stara, ki so bila naperjena proti njemu.

To je torej cilj branilca, če mu njegova šibkost ne dopušča, da bi pomislil na kakršenkoli pomemben protiudar. Toda vsaka obramba tako ne ustreza pojmu, ki smo ji ga določili. Po njem je obramba močnejša oblika vojne in jo je mogoče zaradi te jakosti uporabiti tudi tedaj, ko se predvideva bolj ali manj močan povratni udarec.

Oba ta primera je treba ločevati od vsega začetka, ker vplivata na obrambo.

V prvem primeru poskuša branilec svojo deželo posedovati tako dolgo kot je mogoče in jo ohraniti nedotaknjeno, ker pri tem pridobi največ časa; in pridobiti na času je edina pot k cilju. Pozitivnega cilja, kar lahko največ doseže in kar naj mu da priložnost, da svojo namero uveljavi pri sklepanju miru, še ne more vključiti v svoj vojni načrt. V tej strateški pasivnosti so prednosti, ki jih lahko doseže na posameznih točkah, samo odbiti udari; prevlado, ki jo dobi na teh točkah, transformira na druge točke, kajti običajno je tam stiska na vseh koncih in krajih; če za to nima priložnosti, mu pogosto ostaja samo majhna pridobitev, da ga bo sovražnik nekaj časa pustil na miru. [...]

Toda v drugem primeru, kjer je obrambi že vcepljena pozitivna namera, dobi ta tudi bolj pozitiven značaj, in sicer toliko bolj, čim večji je protiudar, ki ga dopuščajo razmere. Z drugimi besedami: čim bolj je obramba nastala iz svobodne izbire, da bi zanesljivo izvedla prvi udar, toliko drznejše zanke sme branilec nastavljati nasprotniku. Najdrznejši in – če se posreči – najučinkovitejši je umik v notranjost dežele; in to sredstvo je potem hkrati tisto, ki je od drugega sistema najbolj oddaljeno. [...] Tako se bo velik pozitiven uspeh vedno dosegalo le s pozitivnimi ukrepi, ki imajo za cilj odločitev in ne samo čakanja; skratka, tudi v obrambi se velik dobitek prejme samo z visokim vložkom.





IX. VOJNI NAČRT, KO JE CILJ OBVLADANJE SOVRAŽNIKA


Potem ko smo različne ciljne točke, ki jih lahko ima vojna, označili pobliže, bomo preleteli dispozicijo celotne vojne za vsako od teh posameznih stopnjevanj, ki so sledile iz teh ciljnih točk. Po vsem, kar smo do zdaj že povedali o predmetu, bosta dve glavni načeli zajemali celoten vojni načrt in vsemu ostalemu služili za usmeritev.

Pravo načelo je: težo sovražne sile zvesti na čim manj težišč, če je mogoče, na eno samo; znova zvesti udar proti tem težiščem na čim manj glavnih delovanj, če je mogoče, na eno samo; končno vsa podrejena delovanja ohraniti čim bolj podrejena. Z eno besedo, prvo načelo je: ukrepati čim bolj koncentrirano.

Drugo načelo je: ukrepati čim hitreje – torej nobenega zastoja in nobenega ovinka brez zadostnega razloga.

Reduciranje sovražne sile na eno težišče je odvisno: prvič, od njene politične povezanosti. Če so vojske enega gospodarja, potem večinoma ni nobenih težav; če so zavezniške vojske, kjer ena ukrepa zgolj kot zaveznik brez lastnega interesa, potem težava ni veliko večja; če so zaveznice zaradi skupnih smotrov, potem je vse odvisno od stopnje spoprijateljitve; o tem smo že govorili.

Drugič, od lege vojskovališča, na katerem se pojavijo različne sovražne vojske.

Če so sovražnikove sile zbrane na enem vojskovališču v eni vojski, potem dejansko tvorijo enoto, in po drugem nam ni treba spraševati; če so na enem vojskovališču v ločenih vojskah, ki pripadajo različnim državam, potem njihova enotnost ni več absolutna, toda še vedno je tu zadostna povezanost delov, da bi se z odločnim udarom proti enemu delu potegnilo s seboj druge. Če so vojske razporejene na sosednjih vojskovališčih, ki jih ne ločujejo veliki naravni objekti, potem tudi tukaj ne izostane odločilni vpliv ene na drugo; če so vojskovališča zelo oddaljena drugo od drugega, če vmes ležijo nevtralni deli poti, velika gorovja itd., potem je vpliv zelo dvomljiv, torej neverjeten; če ležijo sploh na povsem različni strani države, proti kateri se vojskuje, tako da učinkovanja proti njim divergirajo v ekscentričnih linijah, potem je domala izginila sled vsake povezanosti. [...]

Načelo, da je treba vso silo usmeriti proti težišču sovražne sile, ima samo eno izjemo: če namreč stranski podvigi obetajo nenavadne prednosti in če pri tem predpostavljamo, da nam to omogoča odločna premoč, ne da bi tvegali preveč na glavni točki.

Tako bo torej prvi vidik pri načrtu vojne ta: ugotoviti težišča sovražne sile in jih – če je le mogoče – zvesti na eno. Drugi bo: da se sile, ki jih je treba uporabiti proti temu težišču, združijo v glavno delovanje.

Tukaj lahko zdaj za delitev in ločevanje bojnih sil nastopajo naslednji razlogi:

1. prvotna postavitev bojnih sil, torej tudi lega držav, ki so v napadu. [...]

2. Ločeno napredovanje lahko nudi večje uspehe.

Ker je tukaj govor o ločenem napredovanju proti enemu težišču, to predpostavlja koncentrično napredovanje. Ločeno napredovanje na paralelnih ali ekscentričnih linijah spada v rubriko stranskih podvigov, o čemer smo že govorili.

Sedaj vsak koncentrični napad v strategiji kot tudi v taktiki teži k večjim uspehom; kajti če uspe, potem posledica tega ni enostavno odbijanje, temveč bolj ali manj odrezanje sovražnih armad. Koncentrični napad je torej vedno uspešnejši, toda zaradi ločenih delov in povečanega vojskovališča tudi bolj tvegan; s tem je v enakem razmerju kot napad in obramba, šibkejša oblika je zase najuspešnejša.

Vse je torej odvisno od tega, ali se napadalec čuti dovolj moč-nega, da bi si prizadeval za ta veliki cilj. [...]

Po vseh teh opazovanjih smo prepričani, da mora koncentrič-ni napad vendarle izhajati predvsem iz prvotne porazdelitve bojnih sil – četudi je koncentrični napad sam po sebi sredstvo za večje uspehe – in da bo le malo primerov, kjer je upravičeno, da bi se zaradi njega opustilo najkrajšo in najenostavnejšo smer sil.

3. Razširitev vojskovališča je lahko razlog za ločeno napredovanje.

Če napadajoča armada napreduje od neke točke in uspešno prodira naprej v sovražno deželo, potem prostor, ki ga obvladuje, sicer ne bo ostal omejen točno na poti, po katerih koraka, temveč se bo nekoliko razširil; vendar bo to odvisno od čvrstosti in kohezije sovražne države, če smemo uporabiti to prispodobo. Če je sovražna država samo ohlapno povezana, če je ljudstvo mehkužno in nenavajeno vojne, potem se bo, ne da bi veliko prispevali k temu, za našo zmagovito vojsko odprlo prostrano področje; toda če imamo opraviti s hrabrim in zvestim ljudstvom, potem bo prostor za našo vojsko bolj ali manj ozek trikotnik. [...]

Moramo se torej načelno izreči proti odvisnosti glavnega napada od stranskih točk in trditi, da napad, usmerjen na obvladanje nasprotnika, ki nima drznosti, da bi ustrelil – kot konica puščice – naravnost proti srcu sovražne države, ne more doseči svojega cilja.

4. Končno je četrti razlog za ločeno napredovanje v olajšanju oskrbovanja.

Kajpada je veliko prijetneje korakati z majhno armado skozi premožno pokrajino kot z veliko skozi revno; toda ob smotrnih ukrepih in z vojsko, navajeno odrekanja, slednje ni nemogoče, in prvo torej nikoli ne bi smelo imeti tolikšnega vpliva na naša odločanja, da bi se izpostavljali veliki nevarnosti.

S tem smo razlogom za ločitev sil, s čemer se glavno delovanje razčleni na več delovanj, priznali njihovo pravico in ne bomo si drznili grajati, če se ločitev zgodi po enem od teh razlogov z jasno zavestjo smotra in po skrbnem pretehtavanju prednosti in pomanjkljivosti. [...]

Zdaj moramo še premisliti tretji del našega prvega načela: namreč podrejene dele ohraniti čim bolj podrejene.

S prizadevanjem, da se celoten vojni akt zvede na enostaven cilj in se ga kolikor le mogoče poskuša doseči z enim samim velikim delovanjem, se odvzame ostalim stičnim točkam držav, ki so na obeh straneh v vojni, del njihove samostojnosti; te postanejo podrejena delovanja. Če bi se dalo vse absolutno strniti v eno samo delovanje, potem bi bile tiste stične točke povsem nevtralizirane; toda to je redkokdaj mogoče; gre torej za to, da se jih toliko omeji, da glavni stvari ne odvzamejo preveč sil.

Na začetku povejmo, da mora biti to tendenca vojnega načrta celo tedaj, ko ni mogoče, da bi celoten sovražnikov odpor zvedli na eno težišče, ko se torej zgodi, kot smo se že enkrat izrazili, da istočasno vodimo dve domala povsem različni vojni. Vedno je treba na eno gledati kot na glavno stvar in predvsem vanjo usmerjati sile in dejavnosti.

Pri tem pogledu je razumno, da ravnamo napadalno samo proti tej glavni stvari, proti drugim pa ostajamo v obrambi. Samo kjer neobičajne okoliščine vabijo k napadu, bi ga bilo mogoče upravičiti. Nadalje bo treba to obrambo, ki poteka na podrejenih točkah, voditi s čim manjšimi silami in se poskušati posluževati vseh prednosti, ki jih zmore zagotoviti ta oblika odpora.

še veliko bolj bo ta pogled veljal pri vseh vojskovališčih, kjer se sicer pojavljajo tudi vojske različnih držav, toda takšne, ki bi bile prizadete skupaj s splošnim težiščem.

Toda proti tistemu sovražniku, ki mu je namenjen glavni udar, potemtakem ne more več biti nobene obrambe na stranskih vojskovališčih. Glavni napad sam in podrejeni napadi, do katerih so pripeljali drugi oziri, izvedejo ta udar in naredijo odvečno vsako obrambo točk, ki jih ne krijejo neposredno. Vse je odvisno od glavne odločitve; z njo se nadoknadi vsaka izguba. Če sile zadoščajo za pametno iskanje takšne glavne odločitve, potem možnosti neuspeha ni več mogoče uporabiti kot razlog, da se v vsakem primeru varujemo pred škodo na drugih točkah; kajti ta neuspeh postane ravno s tem dosti verjetnejši, in v našem delovanju je torej nastalo protislovje.

Toda to prevladovanje glavnega delovanja nad podrejenimi delovanji mora obstajati celo pri posameznih členih celotnega napada. Ker pa se večinoma iz kakšnih drugih razlogov določi, katere sile morajo prodirati proti skupnemu težišču z enega vojskovališča in katere z drugega, je lahko tukaj mišljeno samo to, da mora biti prisotno prizadevanje, da se pusti prevladovati glavnemu delovanju, in da je vse enostavnejše in manj podvrženo naključjem, čim bolj je mogoče to prevladovanje doseči.

Drugo načelo se nanaša na hitro uporabo bojnih sil.

Vsaka nekoristna potrata časa, vsak nekoristen ovinek je zapravljanje sil in torej za strategijo grozota. Toda pomembnejše je spomniti na to, da ima napad sploh skoraj edino prednost v presenečenju, na kar lahko učinkuje otvoritev scene. Nenadno in nezadržno sta njegova najmočnejša zamaha, in kjer gre za obvladanje nasprotnika, se brez njiju redko lahko shaja.

S tem teorija torej zahteva najkrajše poti do cilja in povsem izključuje iz obravnavanja neštete diskusije o desnem in levem, o semkaj in tjakaj.

Če se spomnimo na to, kar smo v poglavju o predmetu strateš-kega napada dejali o solarnem pleksusu držav, nadalje na to, kar je najti v četrtem poglavju te knjige o vplivu časa, menimo, da niso potrebna nadaljnja razvijanja, da bi pokazali, da si to načelo dejansko zasluži vpliv, ki ga zanj terjamo. [...]

Za karkoli utegne pri tem v posameznem primeru iti na koncu, je vendarle začetek za to povsod isti: uničenje sovražnikove bojne sile, tj. velika zmaga nad njo in njeno razbitje. Čim prej, tj. čim bližje našim mejam, se išče ta zmaga, toliko lažja je; čim kasneje, to je, čim globlje v sovražni deželi je izbojevana, toliko odločilnejša je. Tukaj – kakor povsod – sta lahkost uspeha in njegova velikost v ravnovesju.

Če torej nismo toliko močnejši od sovražnikove bojne sile, da bi bila zmaga nedvomna, potem jo moramo – če je le mogoče – poiskati, tj. poiskati njeno glavno silo. Rečemo, če je le mogoče, kajti če bi to iskanje vodilo k prevelikim ovinkom, napačnim smerem in potrati časa, bi moglo zlahka postati napaka. Če sovražna glavna sila ni na naši poti in je ne moremo poiskati, ker je to sicer v nasprotju z našim interesom, potem smo lahko prepričani, da jo najdemo kasneje, kajti ne bo se obotavljala in se bo vrgla na nas. Potem se bomo tolkli, kot smo povedali ravnokar, samo pod manj ugodnimi okoliščinami; zlo, ki ga moramo vzeti nase. Če bitko vendarle dobimo, potem bo toliko odločilnejša.

Iz tega sledi, da bi bilo namerno pasiranje sovražnikove glavne sile – če se ta že nahaja na naši poti – v predpostavljenem primeru napaka, vsaj kolikor smo si s tem nameravali olajšati zmago.

Nasprotno iz prej omenjenega izhaja, da lahko pri naši zelo izraziti premoči namerno pasiramo sovražne glavne sile, da bi kasneje bili odločilnejšo bitko. Govorili smo o popolni zmagi, torej o porazu sovražnika, in ne zgolj o dobljeni bitki. Toda k takšni zmagi spada obsežen napad ali bitka z navzven obrnjeno fronto, kajti oboje daje izidu vsakokrat odločilen značaj. Torej je za vojni načrt bistveno, da se na to pripravimo, tako kar se tiče množine bojnih sil, ki so potrebne, kot tudi smeri, ki jim jih je treba dati; o tem naj kaj več povemo v poglavju o načrtu vojnega pohoda.

Ni sicer nemogoče, da ne bi tudi bitke s premo fronto vodile do popolnih porazov, in v vojni zgodovini za to ne manjka primerov, samo dogaja se redkeje in se bo dogajalo vedno redkeje, čim bolj si postajajo vojske podobne po izurjenosti in spretnosti. [...]

Če je torej izbojevana velika zmaga, se ne sme govoriti o nobenem počitku, o nobenem predahu, o nobenem razmisleku, o nobenem ugotavljanju itd., temveč samo o zasledovanju, o novih udarih tam, kjer so potrebni, o zavzetju sovražnikovega glavnega mesta, o napadu na sovražnikove pomožne vojske ali na karkoli, kar nastopa kot podporna točka sovražne države. [...]

Od trenutka naprej, ko nas obleganje trdnjav primora, da ustavimo napredovanje napada, je ta praviloma dosegel svojo kulminacijsko točko. Zahtevamo torej hitro, neprekinjeno prodiranje in naval glavne sile; zavrgli smo že, da bi se to napredovanje proti glavni točki ravnalo po uspehu na stranskih točkah; posledica bo torej, da v vseh običajnih primerih naša glavna vojska obdrži za seboj samo ozko področje, ki ga lahko šteje za svojega in ki tvori njeno vojskovališče. Že prej smo pokazali, na kakšen način to slabi udarnost na čelu, in nevarnosti, ki iz tega izhajajo za napadalca. Ali ta težava, ta notranja protiutež, ne bo morda dosegla točke, ki ovira nadaljnje prodiranje? Vsekakor je to mogoče. Toda tako kot smo trdili prej, da bi bila napaka, če se hočemo že v osnovi izogniti temu zoženemu vojskovališču in zaradi tega smotra odvzeti napadu njegovo elastičnost, tako trdimo tudi zdaj: dokler vojskovodja še ni obvladal svojega nasprotnika, dokler je prepričan, da je zadosti močan za doseganje cilja, tako dolgo mu mora slediti. To morda počne ob naraščajoči nevarnosti, toda tudi ob naraščajoči velikosti uspeha. Ko pride točka, od koder si ne upa iti naprej, ko je prepričan, da mora poskrbeti za svoj hrbet, se razširiti desno in levo – dajmo torej, to je najverjetneje njegova kulminacijska toč-ka. Polet je tedaj pri koncu, in če nasprotnik ni obvladan, potem najverjetneje iz tega ne bo nič.

Vse, kar stori za intenzivno izoblikovanje svojega napada z osvojitvijo utrdb, prelazov, pokrajin, je sicer še počasno napredovanje, toda samo relativno, ne več absolutno. Sovražnik ni več na begu, morda se že spet oborožuje za obnovljen odpor, in je torej že mogoče, da branilec – čeprav napadalec še intenzivno napreduje – napreduje tudi sam in z vsakim dnem že dobiva nekoliko več kot napadalec. Skratka, vračamo se k temu: praviloma po neki nujni ustavitvi ni drugega naleta.

Teorija torej zahteva samo, da se – dokler obstaja ideja, da se sovražnika obvlada – proti njemu neprekinjeno napreduje; če vojskovodja ta cilj opusti, ker se mu zdi nevarnost pri tem prevelika, potem je prav, da se ustavi in razširi. Teorija graja to samo, če to počne zato, da bi s tem postal pripravnejši za obvladanje nasprotnika.

Nismo tako nespametni, da bi trdili, da ni nobenega primera držav, ki bi bile postopoma pripeljane do konca. Prvič izrek, ki smo ga postavili, ni nobena absolutna resnica, kjer bi bila izjema nemogoča, temveč je utemeljena samo na verjetnem in običajnem uspehu; potem je treba ločiti, ali se je zgodovinsko propad neke države pripetil postopoma ali pa je bil ta cilj že takoj prvega vojnega pohoda. Samo o tem primeru tukaj govorimo, kajti samo v njem je tista napetost sil, ki težišče bremena bodisi obvlada bodisi je v nevarnosti, da to težišče obvlada njo. Če se v prvem letu doseže zmerna prednost, se tej v naslednjem doda druga in tako se postopoma počasi napreduje proti cilju; nikjer ni eminentne nevarnosti, toda zato je ta porazdeljena na mnogo točk. Vsak presledek od enega uspeha do drugega daje sovražniku nove možnosti; učinkovanja prejšnjih uspehov imajo na kasnejše zelo majhen vpliv, pogosto nobenega, dostikrat negativnega, ker si sovražnik opomore ali celo vzplamti za večji odpor ali dobi novo pomoč od zunaj; medtem ko tam, kjer se vse zgodi v eni potezi, včerajšnji uspeh potegne s seboj današnjega, ogenj se vname ob ognju. Če obstajajo države, ki so bile obvladane s sukcesivnimi udari in kjer se je torej čas za branilca – čigar zaščitnik je – izkazal kot poguben, kako neskončno številnejši so primeri, kjer je namera napadalca pri tem povsem zgrešila. [...] Pri tem pogledu sploh ni mogoče meniti, da mora skrbi za primerno urejeno vojskovališče vedno stati ob strani nagon po napredovanju in ji takorekoč držati ravnovesje, temveč štejemo pomanjkljivosti, ki iz tega izvirajo, za neizogibno zlo, ki si zasluži upoštevanje šele tedaj, ko spredaj ni več upanja za napredovanje.

Bonapartejev primer iz leta 1812 nas že dolgo ne odvrača več s strahom od naše trditve, temveč nas je v tem nasprotno potrdil.

Njegov vojni pohod se ni izjalovil zato, ker je prodiral prehitro in predaleč, kot se običajno meni, temveč zato, ker so zatajila posamezna sredstva za uspeh. Ruska država ni dežela, ki jo je mogoče formalno osvojiti, tj. imeti zasedeno, vsaj ne s silami sedanjih evropskih držav in tudi ne s 500 000 možmi, ki jih je za to pripeljal Bonaparte. Takšno deželo je mogoče premagati samo z njeno lastno šibkostjo in z učinkovanji notranje razklanosti. Da bi naleteli na te šibke točke politične eksistence, je nujen pretres, ki seže tja do srca države. Samo če je Bonaparte s svojim krepkim udarom dosegel Moskvo, se je lahko nadejal, da bo omajal pogum vlade in zvestobo in stanovitnost ljudstva. Upal je, da bo v Moskvi našel mir, in to je bil edini razumni cilj, ki si ga je lahko zastavil v tej vojni. [...]

Poiskati vzroke ponesrečenega vojnega pohoda še ne pomeni, da smo opravili njegovo kritiko; samo če dokažemo, da se teh vzrokov ne bi smelo spregledati ali ne upoštevati, opravimo kritiko in se postavimo nad vojskovodjo.

Sedaj trdimo, da tisti, ki se mu zdi vojni pohod iz 1812. zaradi njegovega neznanskega neuspeha absurden, medtem ko bi ob ugodnem uspehu v njem videl vzvišene kombinacije, kaže popolno nesposobnost presoje.

Če bi Bonaparte obstal v Litvi, kot je hotela večina kritikov, da bi si najprej zagotovil utrdbe, ki jih je bilo sicer izven popolnoma odročno ležeče Rige komaj kaj, ker je Bobruisk majhno, nepomembno gnezdo, potem bi se za zimo zapletel v beden obrambni sistem; tedaj bi bili isti ljudje prvi, ki bi vzkliknili: To ni več stari Bonaparte! Kako, niti do prve glavne bitke ni uspel prignati, on, ki je svoje osvojitve z zmagama pri Austerlitzu in Friedlandu običajno zapečatil na zadnjih obzidjih sovražnih držav? Neodločen je izpustil priložnost za zavzetje sovražnikovega glavnega mesta, razgaljene, na padec pripravljene Moskve, in s tem pustil obstajati jedro, okoli katerega se je lahko zbral nov odpor? Ima nezaslišano srečo, da lahko naskoči ta oddaljeni, neznanski kolos, kot se naskoči neko sosednje mesto, ali kot naskoči Friderik Veliki majhno, bližnjo šlezijo, in on te prednosti ne izkoristi, ustavi se sredi zmagovitega poteka, kot da bi zli duh legel na njegove pete? – Tako bi sodili ljudje, kajti takšne so sodbe večine kritikov. Mi rečemo: vojni pohod 1812. ni uspel, ker je sovražna vlada ostala čvrsta, ljudstvo zvesto in stanovitno, ker torej ni mogel uspeti. Bonapartejeva napaka je morda, da se ga je lotil; vsaj rezultat je pokazal, da se je v svojem računu prevaral, toda mi trdimo, da cilj, če ga je bilo treba iskati, v glavnem ni bil dosegljiv drugače.

Namesto da bi si na vzhodu naložil brezkrajno, drago obrambno vojno, kot jo je moral voditi že na zahodu, je Bonaparte poskusil edino sredstvo za dosego smotra: da z drznim udarcem od zaprepadenega nasprotnika izvabi mir. Da je njegova armada pri tem propadla, je bila nevarnost, ki jo je vzel nase; to je bil vložek v igri, cena velikega upanja. Če je bilo to uničenje njegovih bojnih sil zaradi njegove krivde večje, kot bi bilo potrebno, za to ni treba kriviti dolgega prodiranja, kajti to je bil smoter in bilo je neizogibno, temveč je kriv pozni začetek vojnega pohoda, njegova taktika zapravljanja ljudi, pomanjkanje skrbi za oskrbovanje vojske in ureditev umičnic, končno nekoliko zapozneli odhod iz Moskve. [...]

Če vojna sila napreduje za napad na ločenih vojskovališčih, je treba vsaki vojski dati njeno posebno nalogo, za katero izrabi svojo udarnost. Bistveno je, da se to zadnje zgodi z vseh strani hkrati, in ne, da vse priborijo sorazmerne prednosti.

Če postane eni vojski njena vloga pretežka, ker je sovražnik uredil drugačno obrambo, kot smo bili prepričani, če doživlja nesreče, potem to ne more in ne sme imeti nobenega vpliva na dejavnost ostalih, sicer bi verjetnost splošnega uspeha že v osnovi obrnili proti sebi. Samo če je večina neuspešna ali so taki glavni deli, sme in mora to imeti vpliv na ostale; tedaj je namreč prišlo do primera zgrešenega načrta.

Ravno to pravilo velja za tiste vojske in oddelke, ki so prvotno določeni za obrambo in zaradi njenega ugodnega uspeha lahko preidejo v napad, če se ne daje prednost temu, da se odvečno bojno silo prestavi na glavno točko ofenzive, ki je odvisna predvsem od geografske lege vojskovališča. [...]

Toda v vsakem primeru je domenjena stvar, da lahko pri velikih razsežnostih v strategiji tista upoštevanja in odločanja, ki narekujejo geometrijsko lego delov, upravičeno ostanejo prepuščena glavnemu vojskovodji; da torej noben od podrejenih vojskovodij nima pravice spraševati po tem, kaj dela ali česa ne dela njegov sosed, temveč se mu lahko ukaže, da brezpogojno sledi svojemu cilju. Če iz tega dejansko nastane precejšen nesporazum, je še vedno mogoče od zgoraj pravočasno pomagati. In s tem je torej glavno zlo tega ločenega načina delovanja odstranjeno: da se na mestu realnih reči vmešava v potek dogodkov množica bojazni in predpostavk, da vsako naključje ne aficira samo dela, ki ga prizadene, temveč konsenzualno celoto, in da se osebnim slabostim in osebnim sovraštvom podrejenih vojskovodij odpira širno polje.

Prepričani smo, da se bo ta pogled zdel paradoksen samo tedaj, če vojne zgodovine ne bomo imeli dolgo in dovolj resno pred očmi, če ne bomo ločevali pomembno od nepomembnega in ne bomo priznavali celotnega vpliva človekovih slabosti.

Če je že v taktiki težko dobiti ugoden uspeh nekega napada v več ločenih kolonah skozi natančno usklajenost vseh delov, kot priznava sodba vseh z izkušnjami, koliko težavnejše, ali nasprotno, kako povsem nemogoče bo to v strategiji, kjer je ločenost toliko večja. Če naj bi bilo trajno usklajanje vseh delov nujni pogoj uspeha, potem bi bilo treba takšen strateški načrt vsekakor zavreči. Toda na eni strani ni odvisno od naše samovolje, da se ga povsem zavrže, ker nas lahko k temu pripravijo okoliščine, ki jim sploh ne moremo ukazovati, na drugi strani pa niti v taktiki ni potrebna ta trajna usklajenost vseh delov v vsakem trenutku poteka; in mnogo manj je ta potrebna, kot rečeno, v strategiji. Torej je treba v strategiji to še toliko bolj pustiti ob strani in toliko bolj vztrajati na tem, da se vsakemu delu dodeli samostojna naloga.

Temu moramo dodati še pomembno opazko; tiče se dobre razdelitve vlog. [...]

Da bi se temu predmetu približali, moramo primere opazovati glede na njihove glavne različnosti.

Prvi primer je: ko vodimo vojno skupno z drugimi državami, ki ne nastopajo samo kot naši zavezniki, temveč imajo samostojen interes.

Drugi: ko nam je prišla na pomoč zavezniška vojska.

Tretji: ko je govor samo o osebnih lastnostih generalov.

Za prva dva primera lahko načnemo vprašanje, ali bi bilo boljše, če bi se enote različnih držav popolnoma pomešale, tako da bi bile posamezne vojske sestavljene iz korpusov različnih držav, [...] ali pa bi jih bilo treba ločiti toliko, kot je le mogoče, da bi vsaka ukrepala samostojneje.

Očitno je prvo najkoristnejše, toda predpostavlja stopnjo spoprijateljitve in skupnega interesa, ki ju bo redko najti. Pri tej ozki povezanosti bojnih sil bo za kabinete osamitev njihovih interesov daleč težja, in kar zadeva škodljiv vpliv egoističnih pogledov pri vojskovodjih, se lahko ta v teh okoliščinah pokaže samo pri podrejenih vojskovodjih, torej samo na področju taktike, in tudi tukaj ne tako nekaznovano in svobodno kot pri popolni ločenosti. Pri tej prehaja v strategijo in torej učinkuje v odločilnih potezah. Toda kot rečeno, za to je potrebna zavzetost na strani vlade, kar je redkost. [...]

Če zdaj takšne združenosti bojnih sil ni mogoče ohraniti, potem je njihova popolna ločitev vsekakor boljša kot polovična, in najhujše je vedno, če sta na enem in istem vojskovališču dva neodvisna vojskovodja različnih držav. [...] Pri popolni ločenosti sil so tudi bremena, ki jih je treba premagati, bolj ločena, in vsakega tedaj teži njegovo breme, ga s prisilo okoliščin priganja k dejavnosti; toda če so sile tesno povezane ali so sploh na enem vojskovališču, se to ne zgodi, razen tega pa zlovolja enega hromi sile drugega.

V prvem od treh navedenih primerov popolna ločitev ne bo delala težav, ker naravni interes vsake države tej običajno že dodeli drugo usmeritev za njene sile; v drugem primeru tega morda ni, in tedaj praviloma ne preostane nič drugega, kot da se podredimo armadi, poslani na pomoč, če je njena jakost za to kolikor toliko primerna. [...]

Kar se tiče osebnih lastnosti generalov, tukaj vse postane individualno; toda ne smemo prezreti splošnega opažanja, da se najprevidnejših in najpazljivejših, kot se pač dogaja običajno, ne sme postaviti na čelo podrejene armade, temveč najpodjetnejše; kajti vračamo se k temu: pri ločeni strateški učinkovitosti ni nič tako pomembnega, kot da vsak del deluje dobro, razvije polno učinkovitost svojih sil, pri čemer se torej napake, ki se jih lahko stori na eni točki, izravnajo s spretnostjo na drugih. Toda ta polna dejavnost vseh delov je gotova le, če so poveljniki urni, podjetni ljudje, ki jih žene naprej notranji nagon in lastno srce, saj redkokdaj zadošča zgolj objektiven, hladen premislek o nujnosti delovanja.

Končno nam preostane še opažanje, da je treba – če to dopuščajo okoliščine – uporabiti enote in vojskovodje z ozirom na njihov namen in naravo zemljišča in pri tem upoštevati njihove posebnosti. [...]

Kar smo doslej povedali o vojnem načrtu na splošno in v tem poglavju posebej o načrtu, ki je usmerjen k obvladanju nasprotnika, smo povedali z namenom, da bi nadvse poudarili njegov cilj in po njem določili načela, ki naj vodijo pri organizaciji sredstev in poti. S tem smo hoteli doseči jasno zavest o tem, kaj se v takšni vojni hoče in kaj se mora storiti. Nujno in splošno smo hoteli poudariti, individualnemu in naključnemu pustiti njegove možnosti delovanja ter hkrati odstraniti poljubno, neutemeljeno, igrivo, fantastično ali sofistično. Če smo ta cilj dosegli, potem mislimo, da smo našo nalogo rešili.

Kdor je zdaj zelo poparjen, da tukaj ni našel ničesar o pasiranju rek, o obvladovanju gorovja z njegovih dominantnih točk, o izogibanju utrjenim položajem in o ključu dežele, ta nas ni razumel; in priznavamo, da smo prepričani, da tak ni razumel niti vojne v njenih glavnih odnosih.

V prejšnjih knjigah smo te predmete v splošnem označili in pri tem ugotovili, da so večinoma šibkejše narave, kot bi glede na njihov sloves mogli biti prepričani. Toliko manj morejo in morajo v vojni, ki ima za cilj obvladanje sovražnika, igrati veliko vlogo, in sicer takšno, ki bi vplivala na celoten vojni načrt. [...]





O VOJNI NAPOSLED TUDI PRI NAS DOMA

Spremna beseda k prvi izdaji l. 2004

Če v uvod spremne besede prevoda tako monumentalnega dela, kot je Clausewitzevo O vojni zapišemo, da smo ga v slovenščino dobili skoraj dvesto let po nastanku, pa tudi kakšnih sto let prepozno, bo to kar točno in res: knjiga je v nemščini prvikrat izšla leta 1832 in vsaj v času prve svetovne vojne, če ne mnogo prej, ko so slovenski vojaki sestavljali nadnacionalne vojske, bi jo že lahko imeli tudi v slovenščini. Ne le zato, ker je bil Clausewitz pojem vojaškega misleca v vseh vojskah, v katerih so Slovenci služili in nekateri med njimi poveljevali, pa v vseh vojnah, v katerih so ubijali in umirali: marveč tudi zato, ker ga je tak sloves uveljavil malone povsod v svetu – ni jezika in naroda, ki ne bi svoje vojske, vojaštva, poveljevanja in odnosa do civilstva vzpostavljala na njegovih mislih in besedah.

Če takoj ob tem pripišemo, da smo prevod dobili tudi ob pravem času, ko se svet ponovno in veliko ukvarja z vojno, bojevanjem in vojskovanjem, naj bralec in bralka tega ne razumeta kot potrditev srečne roke, marveč prej kot strašljiv dokaz, da v človeški zgodovini skorajda ni časa, ki ne bi bil pravi za takšno knjigo in takšna razmišljanja, in da kot že tolikokrat tudi v našem času ne moremo misliti, da živimo v času miru, ki bi bil večen.

Še najbolje bi se torej počutili, ko bi lahko zapisali, da prihaja Clausewitzevo delo med Slovence v času, ko ga nihče več ne potrebuje zaradi njegovih praktičnovojaških navodil: vse svoje vojne smo izbojevali, ne da bi se pri njem navdihovali neposredno (poznali smo najprej nemško, nato srbsko, čisto nazadnje gotovo katero od številnih ameriških in angleških izdaj), in upajmo, da nam ne bo treba bojevati nobene več, saj smo zdaj tam, kjer smo vedno želeli: na svojem, potem ko smo dobili desetdnevno vojno za samostojnost, in v širši varnostni strukturi severnoatlantskega zavezništva, potem ko nas je to, kot še nekatere nove članice Evropske unije in nekatere članice nekdanje Varšavske zveze, sprejelo v članstvo ob svoji zadnji širitvi. Ko bi torej poslej knjigo uporabljali za to, da bi z njo spoznavali teorijo vojne v miru, bi zamude njenega prihoda med slovensko bralstvo ne bile vredne nobenega omenjanja več.

Delo pa bi, in tako bi paradoks vojaškega genija lahko šele zares zaživel, uporabljali za razvoj nečesa, kar moramo kot samostojna država imeti, pa ne bomo nikdar potrebovali, kar moramo kot narod razvijati, pa ne bomo nikoli uporabili, kar sodi v naš jezik in vokabular, pa bomo vedno uporabljali samo za vajo. Če bi zapisanemu verjeli, bi že zagrešili eno prvih napak, ki po Clausewitzu ločijo zmagovitega vojskovodjo od nezmagovitega – ne bi prav ocenili položaja in bi bili zato slabše pripravljeni na spopad, ko bi do njega prišlo. »Vojskovodji ni treba biti učen zgodovinar ali publicist, toda biti mora seznanjen z višjim državnim življenjem, poznati mora in pravilno videti značilne usmeritve, razburkane interese, pričujoča vprašanja, glavne akterje,«1 pravi Clausewitz in potem trdno postavi na negotovi položaj še vrednost informacij in knjig: »Kajti v vseh knjigah piše, naj zaupamo samo zanesljivim poročilom, da [...] nezaupanja nikoli ne smemo opustiti, toda to je bedna knjižna tolažba in pripada tisti modrosti, h kateri se zatekajo pisci sistemov in priročnikov, ker ni česa boljšega.«2

O avtorju in delu

O Clausewitzu danes marsikdo zapiše, da je pripadal redki, v našem času pa sploh komajda zaznavni vrsti vojakov, ker je zmogel ne le sintetizirati in prenoviti uveljavljena znanja, ampak je bil hkrati tudi praktičen vojak: že prva kombinacija ni pogosta in se s tretjo značilnostjo skorajda ne sreča. Clausewitzeva kariera je bila ob tem tudi izrazito dolga, saj je bil v vojaški službi skoraj 43 let, ki so bila malone vsa tudi leta izjemnih izkušenj, kakršne poklicnim vojakom prinesejo le vojne. Za Clausewitza so bile to napoleonske vojne, najprej v Prusiji in Franciji in nato še v Rusiji.

Star je bil 12, morda 13 let (rodil se je leta 1780, umrl leta 1831), ko se je kot mlad rekrut (ensign) vključil v vojsko, za katero je veljalo, da je pod Friderikom Velikim dosegla vrhunec izurjenosti in zanesljivosti v dobi, ki ji pravimo doba omejenega vojaštva (limited warfare). Danes bi rekli, da so bile vojske te dobe za monarhe kapitalske investicije in da so si z angažiranjem delovne sile v njih omogočili vzdrževanje dolgega socialnega miru in počasnih vojaških bitk. To je bil čas, ko se je vojaštvo uporabljalo za maneuver in lieu of battle in za dosego posameznih, celo parcialnih ciljev. Gotovo je mogoče prav v tem obdobju Clausewitzevega življenja in urjenja najti vsebine, ki so ga pozneje usposobile za to, kar je postal: v devetdesetih letih 18. stoletja je sodeloval v linijskih vojaških operacijah in v gorskih bojih, v takoimenovanih »malih vojnah« ali wars of detachments, ki jih večina pruskih častnikov ni nikdar spoznala. Hkrati pa se je izobraževal v zgodovini, literaturi in vrsti strokovnih predmetov, ki jih je poslušal ne le v šoli v regimentu, ampak predvsem med letoma 1801 in 1803, ko je bil študent vojaškega kolegija v Berlinu.3 Štirinajst let po svojem vstopu v vojaški svet in stan, leta 1806, je Clausewitz kot adjutant vseh pehotnih bataljonov (adjutant of all infantry battalion) bojeval svojo prvo napoleonsko bitko, ki pa se mu je zdela od tistega, kar je počel dotlej, tako popolnoma drugačna izkušnja, da je »težko razumel, da oboje pripada isti dejavnosti, namreč vojni«.4 V nadaljevanju je bila pruska vojska (kot članica takoimenovane četrte koalicije, v kateri so bile poleg Prusije še Anglija, Rusija in Švedska) do tal poražena, Napoleonova vojska je izbojevala zmage pri Jeni, Auerstadtu, Eylauu in Friedlandu in Clausewitz je pristal v francoskem ujetništvu. Konec novembra 1806 je padel tudi Berlin, Napoleon pa je objavil takoimenovano celinsko blokado, dekret, s katerim je Angliji zaprl evropski trg. Julija 1807 je bil sklenjen mir v Tilsitu (Sovjetsk) in ko se je Clausewitz po nekajmesečnem vojnem ujetništvu vrnil v Prusijo, je postal osebni pomočnik Gerharda von Scharnhorsta, visokega častnika, ki je imel na skrbi reformo in preoblikovanje pruske armade. Sledila so leta Napoleonovih največjih uspehov: do leta 1812 je dosegel vse, kar je bilo mogoče, njegovo cesarstvo je obsegalo pol Evrope, a hotel je svet – na poti mu je bila najprej Rusija, od koder je hotel prodreti v Indijo in od tam zadati Angliji zadnji udarec. Clausewitz se je bojevanja z Napoleonom poslej loteval z načrtovanjem vojaških reform, aktivno pa se je vanj vključeval kot štabni častnik v ruski vojski – tako kot še drugi pruski reformatorji se je takrat namreč podal v carsko vojaško službo. Neznanje ruščine ga je privezalo v štab in kot štabni oficir se je udeležil borodinske bitke, kjer je francoska vojska štela pol milijona ljudi in prišla vse do Moskve – kar je videl, ga je pretreslo. Napoleonovo vojno srečo je kmalu nato odnesla ruska zima, Clausewitz je do leta 1814 ostal z Rusi, naposled pa je bil ponovno sprejet v prusko vojsko in se je tako junija 1815 udeležil bitke pri Waterlooju kot šef vojaškega štaba III. korpusa pruske vojske – njegova naloga je bila zadrževati maršala Emmanuela de Grouchyja tako dolgo, da sta maršal von Blücher in vojvoda Wellingtonski Napoleona porazila.

Po vojni je Clausewitz sprejel uradniško mesto direktorja vojaške šole v Berlinu. Star je bil 36 let in čeprav je bil zadnjih deset let vedno v središču ključnih vojaških dogajanj tistega časa, je bil od njih vendarle ves čas tudi nekoliko odmaknjen – z mirom je napočil čas, ko je kot opazovalec lahko postal na drugačen način koristen: postal je kritični analitik in konstruktivni sintetizator tistega, kar je videl in vedel. Na tisoče svojih rokopisnih strani je začel sestavljati v celoto dela O vojni. Kakšna je bila vloga njegove soproge Marie v tem, da je delo prišlo pred nas, vemo iz predgovora, ki ga je sama napisala k prvi izdaji. Marie von Clausewitz pa nam pomaga tudi bolje spoznati značaj tega moža, vojaka, ki je bil vedno štabni častnik, pa nikoli poveljnik, vedno v bližini, a nikoli v ognju, vedno zadolžen za kaj, a nikoli odgovoren za celoto: če ne bi poznali pisem, ki ji jih je pisal, bi bila zanj oznaka, da je bil »vedno neko-liko vase zaprt, samotarski, držal se je knjig in bil nekako sramežljiv, pa tudi intelektualno nadut in prevzeten«5 najbrž kar pravšnja. Tako pa vemo, da je bil strasten mož, občutljiv in čustven, da ga žrtve vojne niso pustile neprizadetega – zato je človeku v vojni posvečal precej več pozornosti kot drugi vojaški avtorji. Videti je, da »je za svoje delo želel več kot le običajno priznanje in mu pričakovanje odličnosti ni bilo tuje«.6 Tudi sam je zapisal, da je njegova »ambicija bila napisati knjigo, ki je ne bi pozabili po dveh ali treh letih in ki bi jo tisti, ki se za predmet zanima, lahko vzel v roke morda več kot enkrat«,7 soproga Marie pa je o tem blago menila, da je »odločenost, da to delo pusti objaviti šele po svoji smrti [...] že najboljši dokaz, da tej plemeniti sli po velikem in trajnem delovanju ni bilo primešano nečimrno hlepenje po hvali in priznanju ter niti trohica kakršnihkoli egoističnih razlogov«.8

Knjiga je preživela več kot dve ali tri leta, z vojaško in še prusko natačnostjo zapisani stavki v njej pa so postali rekla, h katerim se vrača ne le »tisti, ki se za predmet zanima«, ampak vsakdo, ki mu kdaj v misel sežejo pojmi, kot so vojna in mir, zmaga in poraz, obramba in napad, zaveznik in sovražnik. O strategiji in taktiki skorajda ni mogoče govoriti, če vsaj od daleč ne poznamo definicij, ki jih je pojmoma nadel Clausewitz, o tem, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, pa se nasploh govori že tako počez, da se je iz preciznega stavka izgubil ves pomen. Prav v tem stavku je vrednost Clausewitzeve veličine, vanj je postavljena avtorjeva umeščenost v civilizacijski krog, ki mu je pripadal on in mu pripadamo mi, v njem je vse razlikovanje od drugega velikega misleca vojne, Sun Cuja, ki pravi, da je umetnost vojne zmagati brez boja. Clausewitz pravi, da je zmaga nujna in boj neizogiben.

Delo O vojni je izraz določenega tipa znanja (moderne znanosti) in določenega tipa družbene organizacije (nacionalne države) in Clausewitz v njem ne govori zgolj o teoriji vojne, marveč še bolj o kulturi vojne, kulturi vojevanja, ki naj pojasni, kako se vojne bojujejo, zakaj se bojujejo in za katere potrebe se uporabi vojaško silo. Drugače povedano: koncepti strategije, vojaške sile, vojaške organizacije, ki jih običajno štejemo za samoumevne, so v resnici določeni prav s Clausewitzevimi definicijami – kar pri nas vemo o vojni, je določeno z zgodovino Clausewitzevih zapisov in znotraj postavitve njegovega okvira se vojaške organizacije učijo svojih lekcij.

Pojmovanje strategije, kakor ga je oblikoval Clausewitz, je bilo posledica spremembe v vojaških zadevah – strategija je bila produkt razsvetljenskega prepričanja, da je mogoče razviti znanost o vojni: ko bi imeli takšno znanost, bi se vse pojasnilo in obvladalo, pravila vojevanja bi se sestavila v obvladljiv sistem, ki bi se ga naučili v šoli. Zamisli so kmalu sledile vojaške akademije in odpirale svoja vrata.9 Strategija je bila nova postavka (paradigma) vojevanja in je predstavljala novo vrsto vednosti o vojni, hkrati pa tudi nove načine, kako se z njo spopasti (wage). Kjer se je ta sprememba postavitve ujela z modernizacijo zahodne družbe, je bil način, kako se je oblikovala, v veliki meri določen prav z napoleonskimi vojnami. Clausewitz je bil tam v središču dogajanja. Napoleonske vojne je razumel in opisal kot totalne vojne, kar je po njegovem pomenilo, da je bil od njih odvisen obstoj celotnih narodov. Napoleonske vojne so bile zanj skrajna oblika mobilizacije države v neurejenih mednarodnih razmerah – vojna je bila sredstvo, da so države med seboj določile političnega zmagovalca. Vojne niso bile boj za religijo, čast ali kakšno drugo izmed prvin, ki so jih v tistem času častili kot razloge za merjenje sil – vojna je bila sredstvo za zadovoljevanje političnih ambicij države.

Posebej v času po drugi svetovni vojni in zlasti v Združenih državah Amerike, ki so v vsem tem času in še bolj danes vodilna vojaška sila sveta, je študij Clausewitza močno razvita veja znanosti in teorije. Clausewitz namreč ni kot drugi vojaški teoretiki, ki postavijo trdna načela, hitre trditve in nepremakljive maksime, nasprotno, Clausewitz od svojih bralcev pričakuje, da bodo skupaj z njim razkrivali fenomen vojne. To pa ni enostavno in kdor odpre O vojni s pričakovanjem, da bodo iz knjige kar sama padala dragocena zrnca čistega zlata, bo razočaran. Drugače je: avtor od bralcev zahteva sodelovanje: če mu bo to uspelo, si misli, bo skupna tudi odgovornost, saj je »cena za vstop v clausewitzevsko alternativo intenzivnega razmisleka (rumination) (in ne golega ponavljanja formul) pripravljenost na takšen odziv«.10 Clausewitzevemu filozofskemu razmisleku se običajno pripisuje navdahnjenost s tremi imeni: Montesquieuja je navedel sam, njegovi razlagalci so dodali še Hegla in Kanta, češ da je drugemu sledil v svoji nenasitni želji po znanju, prvemu pa v dialektični metodi. Živel je v času zlate dobe nemške znanosti, filozofije, literature in glasbe, in zato niti ni pomembno iskati njegovega navdiha: prav mogoče je, da je svoje metode in misli pobiral »iz druge in tretje roke svojega kulturnega kroga«,11 nobenega dvoma pa ni, da so se ga dotaknile in krepko zaznamovale njegovo delo.

Za časa njegovega življenja se je vojskovanje spremenilo. Spremembo je moral – takšna je bila njegova metoda – ne le zaznati, marveč se ji je hotel temeljito posvetiti, jo preučiti in opisati. Vojna je bila zanj del svetovnega reda, prepričan je bil, da jo je prav zato, ker je neizogibna, treba razumeti, ne pa se ji poskušati izogniti. To je bilo vodilo, ki je strukturiralo delo O vojni v posamezna poglavja: prva knjiga, »O naravi vojne«, zapiše definicijo vojne in vojno postavi v svetovni red, ob tem pa našteje elemente, ki so vojni vedno lastni: sledi »O teoriji vojne«, ki razpravlja o zmožnostih in pomanjkljivostih teorije: knjige s številkami III do VII govorijo o tistem, kar bi danes imenovali operativne in taktične ravni bojevanja, zadnji dve imata naslova »Obramba« in »Napad« – v teh delih izrazito podrobno opiše, kar je uvedel s prvima dvema knjigama. V zadnji, »Vojni načrti«, se spet posveti dvojni naravi vojne, političnosti njenega značaja in razmerju med politiko in strategijo. »V to intimo njenega področja, kjer se stekajo vsi ostali načrti,« pravi Clausewitz o strategiji, »ne vstopamo brez strahu.«12

Kar beremo danes, so vsaj zelo skrajšane, če ne tudi znatno po-enostavljene izdaje integralnega dela O vojni. Za pričujoči prevod smo uporabili izdajo, ki sta jo leta 1963 priredila in, kot piše v knjigi, izdala kot priročnik Wolfgang Pickert in vitez Wilhelm von Schramm – v pojasnilu k izdaji sta opisala, kako sta se lotila dela oziroma kako sta krajšala izvirnik, ki je obsegal več kot tisoč strani (knjiga je kot zbirka vseh spisov izhajala med letoma 1832 in 1837).13 V angleščini (amerikanščini) pa za najbolj standardno velja izdaja, ki sta jo prevedla in uredila Michael Howard in Peter Paret in je izšla pri Princeton University Press leta 1983.

Morda je v zahtevnosti in obsežnosti izvirnika razlog, da delo ob svojem nastanku ni našlo toliko zanimanja, kot ga je želo pozneje: Clausewitzev vpliv naj bi bil namreč »majhen, morda celo zelo majhen«14 in v prvih dvajsetih letih do leta 1852 naj bi se prodalo le 1500 izvodov knjige. Popularnost oziroma skoraj modnost je delo doživelo, ko ga je kot enega izmed virov za svoje razmisleke in vojaške uspehe kot malone obvezno čtivo promoviral Moltke, šef generalštaba pruske vojske v letih 1858–1888.15 Kar je prišlo na površje, je bilo Moltkejevo in ne avtorjevo razumevanje: Moltkeja je zanimal operativni vidik, prepričan je bil, da se mora v razmerju politika – vojska prva podrejati drugi in ne obratno.16 V času imperialne Nemčije sta bila takšen pogled in njegova odmevnost precej razumljiva. Sledila je Francija, Združene države Amerike pa so prišle na vrsto v prvi svetovni vojni, in četudi je prva ameriška izdaja izšla šele leta 1943, je bil Clausewitz v letu 1928 ameriškim vojakom že dobro znan. Zanimivo in vredno vsaj opombe je dejstvo, da v Hitlerjevih zasebnih pogovorih med leti 1941–1944 nismo zasledili niti ene omembe Clausewitza ali njegove knjige, četudi se zdi, da bi se pri njem lahko navdihoval.17 Slovenski bralci so ga kot rekruti nemškega poveljevalnega jezika zanesljivo lahko spoznali že prej, a kakor se čas obme, je najbrž le res, da so tisti, ki bodo zdaj segali po prvem Clausewitzu v slovenskem prevodu, o njegovih zapovedih in mislih največ izvedeli iz ameriške literature, a tudi iz ameriške politike in vojne in vsega, kar ju spremlja.

V letošnjih ameriških predsedniških volitvah je bila vojna ena poglavitnih tem. Določila je pogled na oba kandidata, kakor da stojita pred vrati Troje, a k tej se vrnemo v tretjem delu te razprave. Pred štirimi leti, ko se je George Bush šele prebijal na čelo države in Amerika še ni bila v vojni, pa je bila njegova obtožba Clintonove administracije naslednja: ZDA po vsem svetu od Haitija do Kosova svoje vojaške sile tratijo za operacije za zavarovanje miru (peace-keeping operations). Vojaška terminologija, ki se je uveljavila v času po koncu hladne vojne, je uvedla termin »operacije« namesto »vojna«. Čas je že, je takrat rekel Bush, da se začne vojska ukvarjati s tistim, kar je njeno delo: da se »bojuje in zmaguje v vojnah«.18 Bush je človek bushizmov, pravijo danes premnogi njegovi ocenjevalci.19 Bushizem pa ni le oznaka za verbalne spodrsljaje, dodajajo, saj da je Bush še bolj kot človek napačnih besed človek napačnih dejanj. Res se je Bush, kakor je poenostavil terminologijo v drugih rečeh in v zadevah vojne, vojne enostavno tudi lotil. Kar ga povezuje z razpravo o Clausewitzu, pa je hkrati pojasnilo, zakaj je bilo to mogoče in zakaj drugače niti ne bi šlo. Clausewitza danes namreč nismo prerasli – ne zato, ker bi bil on tako velik, marveč ker mi nismo nič večji od tistih, ki so bili pred nami.

O vojni in miru

Kakorkoli se kdo postavi v današnjih svetovnih delitvah, vsi moramo čas ameriškega predsednika Busha razumeti kot opozorilo na to, da se je treba pripraviti na vojne, ki bodo pred nami tudi še v 21. stoletju: po kratkem oddihu smo namreč prav z njegovim prihodom ponovno zaslišali vojaški besednjak, prav v njegovo dobo sodi kulminacija svetovne grožnje terorizma, s katero se je treba spopasti na življenje in smrt, v njegovem prvem mandatu so se operacije spet spremenile v vojne, v drugem mandatu pa razpolaga z enim največjih vojaških proračunov vseh časov in z napovedjo izjemne vojaške usposobljenosti za dosego najbolj drznih načrtov. Vse bolj jasno postaja, da današnji čas vojne razume konvencionalno in da lahko pričakujemo, da se bodo zato tudi v naši prihodnosti bojevale po Clausewitzevih načelih. Vsak dan dobimo v zakladnico misli o vojni kakšno novo potrditev za to, predvsem pa so potrditve kar same vojne – te, ki potekajo danes, niso nič drugačne od tistih, o katerih beremo zgodovinske epe in gledamo zgodovinske filme, v brk vsem pričakovanjem o tem, da se bodo razosebile in odmaknile od ljudi in krvi.

Ko je izginila iz dnevnih poročil, je vest o doslej najvišjem ameriškem vojaškem proračunu postala stara novica. Nihče se z njo več ne ukvarja. Nihče ni izračunal, s katerim velikim vojaškim budžetom v zgodovini se lahko meri – so imeli Aleksander, Napoleon in drugi v svojih časih na voljo več ali manj sredstev, če se današnje dolarje prevede v ustrezne ekvivalente? Kolikšen je ta znesek v primerjavi z vojaškimi proračuni drugih držav? Kako naj si predstavljamo tako velik denar? Kaj je mogoče dobiti zanj? Kaj ostane za njim? V Clausewitzu seveda zlahka najdemo vsaj razlago vojaškega budžeta, če že drugih odgovorov ni nikjer: »Vojske so se vzdrževale iz zakladnice, ki jo je vladar imel napol za svojo privatno blagajno ali vsaj kot predmet, ki pripada vladi in ne ljudstvu. [...] Na ta način je postala vojna ravno v tej meri, kot se je vlada ločevala od ljudstva in se imela za državo, samo posel vlad.«20 To je pogoj, ki je torej tudi v 21. stoletju izpolnjen – tudi v času in delu sveta, o katerih smo prepričani, da sta prežeta z demokratičnostjo, je danes vojna še vedno posel vlad oziroma oblastnikov: najprej posel in nato posel oblastnikov. Vsi drugi imajo v vojnah tudi danes lahko le vlogi potrošnikov in potrošenih. Morda najpomembnejši Bushev izrek je zato tako neverjetno pravilno spodrsnjen, da je težko verjeti, da gre za napako: Bush je zelo naravnost rekel: »Zgrešeno so me podcenjevali,«21 in če to drži, se bo naposled pokazalo, da so bushizmi pametnejši od njihovih razlagalcev in Bush od tistih, ki ga imajo za bedaka.

Seveda pa pojdimo najprej na začetek – k Clausewitzevi krovni definiciji vojne: ugibamo lahko, ali bi stavek »vojna je samo nadaljevanje politike z drugimi sredstvi«, če bi ga izrekel Bush v 21. in ne Clausewitz v 19. stoletju, imenovali bushizem. Gotovo pa je, da za vojne, ki nastajajo danes, Clausewitzu z lahkoto pritrdimo, saj se tako rekoč pred našimi očmi iz politike sprevržejo v politiko drugačnih, drugih, nasilnih sredstev. Clausewitz je s to maksimo opisal in določil sodobni zahodni način bojevanja kot izraz potrebe, da se z vojaško odločitvijo razreši nerazrešljiva nasprotovanja med državami in narodi. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo videti, da bodo informacijske tehnologije tako revolucionirale sredstva in načine bojevanja, da se bodo vojne bojevale kot »čiste vojne«, vojne brez ljudi in brez krvi, vendar je zdaj že jasno, da bo clausewitzovski moment lahko zares izginil šele, ko se bo praksa informacijske vojne in informacijskega bojevanja povsem preusmerila od boja za dobljeno bitko k zasedbi nadzora nad informacijami. Morda bi ga lahko končala tudi sprememba zahodne modernosti: če/ko se bodo moderne družbe preoblikovale v postmoderne tako, da politično za svoj instrument ne bo več potrebovalo in uporabljalo vojne. Pričakovanja, da bodo spremembe in celo revolucije v bojevanju prinesle povsem novo strateško kulturo, ki se bo osredotočala bolj na operacije in manj na vojne, kakor jih je definiral Clausewitz, pa so vendarle vsaj za zdaj pomaknjena v pojutrišnjo prihodnost.

Ko je Sun Сu dejal, da je prava umetnost premagati sovražnika brez boja, je s tem postavil povsem drugo izhodišče in povsem drugačne prioritete, kot so vodile Clausewitzevo misel: Sun Cu je vojaški napor najprej usmerjal nad sovražnikovo strategijo, nato so prišli na vrsto sovražnikovi zavezniki, šele nazadnje pa sovražnikova vojska.22 Zdelo bi se (in v devetdesetih smo že mislili, da smo na tej poti), da bo Sun Сu nadomestil, zamenjal Clausewitza. Zdaj vemo (in za dokaz najbolj prikladno uporabimo Busha), da se to ne bo zgodilo: gotovo ne kmalu, morda pa sploh nikoli. Morda je tako zato, ker je Clausewitz živel v času, ki se ga z nekaj zaporednimi predniki še lahko dotaknemo s spominom, Sun Сu pa pred 2400 leti ali pa še takrat ne zares.23 Morda je tako zato, ker Umetnost vojne ne izhaja, tako kot je običajno v kulturi zahodne znanosti, iz vednosti posameznikovega uma, ampak je utemeljena v kolektivnih modrostih. Modrost pa je stvar izkušnje in tradicije in ne znanosti in študija. Tradicija, kot pove ime, je prenašanje znanja skozi čas. In za to gre tudi pri modrosti: z izkušnjami preteklosti naj bi reševala probleme sedanjosti – za to pa očitno še ni preteklo dovolj časa. In zato je Sun Cujeva knjiga morda večna, vendar ne tudi univerzalna, Clausewitzeva pa je univerzalna in uporabljiva v vseh naših časih, četudi zanje vemo, da niso večnost. Kar se dogaja že zdaj in posebno intenzivno prav v času od devetdesetih let 20. stoletja naprej, ko se je Sun Cuja bralo kot navodila za zahodne menedžerje, pa je nedvoumen konceptualen vpliv kitajskih modrosti, ki nam kot odpirač za steklenice pomagajo odstranjevati zamaške na poti do Clausewitzeve misli. Ljudje, ki se ukvarjajo s strategijami, kar preradi povezujejo postmoderne vojaške prakse s predmodemim naukom – trenutno navdušenje nad Sun Cujem povezujejo z nastopom informacijske dobe in njenega vojaškega podtona, »informacijske vojne«. Še več, Umetnost vojne rabi analitskemu namenu: Sun se v njej ukvarja s številnimi elementi bojevanja, ki, četudi so imeli tudi poprej v zahodnem vojevanju nekaj pomena, pravo težo dobivajo šele zdaj – njegovi zapisi nam tako pomagajo ponovno odkrivati njihov pomen.

Clausewitza in Sun Cuja vzporejajo pogosto, a redko, ko gre za raziskovanje strateških kultur: v preteklih dveh stoletjih je Clausewitz določil zahodno pojmovanje vojne tako, da še danes velja, da »vojna ni nič drugega kot državna politika, ki se nadaljuje z drugimi sredstvi«24 in v devetdesetih letih 20. stoletja je izraz vojne zamenjalo poimenovanje operacije zato, ker v resnici niso ustrezale navedeni oznaki. Clausewitzeva definicija pa je univerzalna zato, ker je z njo definiral tudi sam razlog za uporabo vojaške sile, »operacije, ki niso vojne« pa ne potrebujejo takšnega razloga ... Če uporabimo njegove besede: pri vojaških operacijah, ki niso vojne, pač ne gre za tisto, kar pri vojaških silah v resnici šteje.

Zahodni način bojevanja se spreminja – danes smo prepričani, da sovražniki, s katerimi se bo Zahod spopadal v prihodnosti, velikokrat ali pa celo sploh ne bodo več nacionalne države. Clausewitz o tem pravi: »Vojna neke skupnosti – celih ljudstev – in zlasti omikanih ljudstev izhaja vedno iz političnega stanja in jo vedno izzove politični motiv. Je torej političen akt.«25 In nadaljuje, da to še ni vse, da »vojna ni zgolj politični akt, temveč pravi politični instrument, nadaljevanje političnega občevanja, izvajanje le-tega z drugimi sredstvi. [...] politična namera je smoter, vojna je sredstvo in nikoli si ne moremo zamisliti sredstva brez smotra.«26

Strategija je poskrbela, da je vojna videti več kot le golo nasilje. Vojna je nadaljevanje politike, pomeni, da se politika z vojno ne neha, da politično občevanje poteka naprej in se nadaljuje vse do miru. »Ali torej z diplomatskimi notami sploh kdaj prenehajo politična razmerja različnih ljudstev in vlad? Ali ni vojna zgolj drugačna vrsta pisave in govorice njihovega mišljenja? Seveda ima svojo lastno gramatiko, toda nima svoje lastne logike,« je pisal Clausewitz.27 Tako je vojni podelil smisel, kakršnega nima nobeno drugo dejanje nasilja, saj jo je definiral kot sredstvo, ki konča (s katerim se prenehajo) druga nasilja. Njena logika pa je politika in politika je Clausewitzu, kot smo pokazali, izhodišče in pojasnilo vsega, kar sledi. Pojem strategija potrebuje nenehno definiranje: za marsikoga je dovolj že Clausewitzeva definicija, da je »strategija nauk o uporabi spopadov za smoter vojne«, vendar je navajanje posameznih primerov od Aleksandra Velikega do generala MacArthurja kot zgledov, kako se stvari lotiti, ničkolikokrat dokazalo, kako nezadosten je ta način.28 Clausewitzeva definicija je bila namenoma tako preprosta in hote tako simplistična – pometla je z vsem, kar je bilo dotlej napisanega o vojni, in tega ni bilo malo: pred Clausewitzem so se avtorji skoraj izključno ukvarjali z velikanskimi problemi vzpostavljanja, opremljanja, oboroževanja, usposabljanja, premikanja in vzdrževanja oboroženih sil na bojni črti, medtem ko je Clausewitz ta del povsem izpustil. Menil je, da je z bojem povezan toliko, kolikor ima veščina izdelovalca mečev opraviti z umetnostjo mečevanja. Za to, kako se vojno vodi, kako se vojskuje, kako se zmaguje, to ni pomembno in prav nezmožnost, da bi ločili med vzdrževanjem oboroženih sil in njihovo uporabo, je druge avtorje zakopala v pozabo. Clausewitz pa je z izjemno vojaško preciznostjo postavil stvari na njihova mesta in sebe v zgodovino, ko je zapisal: »Vojna umetnost v pravem smislu bo torej umetnost uporabe danih sredstev v boju, in ne moremo je označiti bolje kot z imenom vojskovanje. Nasprotno bodo k vojni umetnosti v širšem smislu vsekakor spadale tudi vse dejavnosti, ki so tukaj zaradi vojne, torej celotna ustvaritev bojnih sil, tj. nabor, oborožitev, oprema in urjenje. [...] Vojskovanje je torej razporeditev in vodenje boja. Če bi bil ta boj posamični akt, ne bi bilo nobenega razloga za nadaljnjo razdelitev: vendar boj sestoji iz bolj ali manj velikega števila posameznih, v sebi zaključenih aktov, ki jih imenujemo spopadi. [...] Iz tega izvirata sedaj povsem različni dejavnosti – da se te spopade same v sebi razporedi in vodi in da se jih med seboj poveže v smoter vojne. [...] Po naši razdelitvi je torej taktika nauk o uporabi bojnih sil v spopadu, strategija nauk o uporabi spopadov za smoter vojne.«29

Smoter pa je, kot smo videli, politika. Kdor to razume, je Bush. Clausewitz, ki je rad videl, da so bile stvari v redu, je te tri pojme postavil v naslednjo hierarhično vrsto: taktika – strategija – politika.30 Tako je za Busha v svetovnem redu pripravil mesto, ki ga danes zaseda, in dejstvo, da mu ga svet samoumevno priznava, je še en dokaz, da njegove besede niso besede pretekle dobe.

Za vojaka, obramboslovca ali celo za tistega, ki se za predmet, kot je zapisal avtor, le malo zanima, je O vojni učbenik dejstev: težko si je predstavljati večjo natančnost v izreki, kot jo je Clausewitz dosegel, ko je stvarem dajal imena. Vojna je dvoboj. Obramba je ohranjanje. Napad je osvajanje. Taktika je oblika spopada. Strategija je njegova uporaba. Res je, vojna in mir sta v svojem bistvu pojma, ki nista sposobna gradacije. Za vsako od poimenovanj si je Clausewitz vzel čas, poglavje, več poglavij, in ko je prišel do konca, je bilo videti, kot da sploh ne bi moglo biti drugače, četudi se je morda sprva zdelo, da govori počez in na pamet. Ali je mogoče povedati bolj naravnost in biti bolj enostaven od tegale: »Kaj je pojem obrambe? Branjenje pred udarom. Kaj je torej njena značilnost? Čakanje na ta udar.«31 V nadaljevanju se razpne naslednji lok: smoter obrambe je ohranjanje, ohraniti je laže kot pridobiti, zato je obramba lažja kot napad, obrambna oblika vojskovanja pa je močnejša od napadalne. Clausewitz zna vsak obrat utemeljiti in razložiti tako, kot se razlaga v vojaški šoli: ukaz mora biti tak, da ga ni mogoče ne razumeti. Vojaško disciplinirano misel pa v knjigi pretke s filozofskimi nitmi in o vzajemnosti napada in obrambe zapiše: »Če filozofsko premislimo začetek vojne, potem pravi pojem vojne ne izvira iz napada, ker ta niti boja niti polastitve nima za absolutni smoter, temveč ta nastane šele z obrambo: kajti šele ta ima boj za neposredni smoter, ker je branjenje in bojevanje očitno eno.«32 Ko bralec in bralka tako prideta okoli svoje osi, se jima zdi spet vse prav, Clausewitz pa to pospremi z besedami, ki jima dajo misliti, da ju je ves čas vodil, kamor je njemu ustrezalo – na primer: »Do tega rezultata smo hoteli dospeti: kajti čeprav je povsem v naravi stvari same in ga izkustvo tisočkratno potrjuje, kljub temu popolnoma nasprotuje prevladujočemu mnenju – dokaz, kako lahko površni pisci zamešajo pojme.«33

Sun Cuja gotovo ni prišteval mednje. Tudi ni dvoma, da ga je dobro poznal. Z njegovo maksimo »nepremagljivost je odvisna od nas, ranljivost pa od sovražnika«,34 ki govori prav o obrambi in napadu, ni polemiziral, videti pa je, da si je dal veliko opraviti s krovno mislijo o zmagi brez boja kot resnični umetnosti vojne. Tudi za naša današnja razmišljanja lahko pride prav, če poznamo, kaj je o tem zapisal: »Tako so torej vlade in vojskovodje v vseh časih vse-lej iskali poti okoli odločilne bitke, da bi dosegli svoj cilj bodisi brez nje bodisi tako, da bi jo neopaženo opustili. Zgodovinopisci in teoretiki so se potem namučili s tem, da bi v teh vojnih pohodih in vojnah po kakršnikoli drugi poti našli ne samo ekvivalent zamujene odločitve za bitko, temveč celo višjo umetnost. Na ta način smo v našem času bili blizu tega, da bi v ekonomiji vojne imeli glavno bitko za zlo, ki je nastalo po napaki, za bolestno izkazovanje, h kateremu poštena, previdna vojna nikoli ne bi smela voditi: samo tisti vojskovodje naj bi zaslužili lovorike, ki bi se spoznali na vodenje vojne brez prelivanja krvi, in teorija vojne – prava brahmanska služba – naj bi bila še posebej namenjena temu, da to poučuje. Zgodba časa je uničila to utvaro, toda nihče ne more jamčiti za to, da se tu in tam ne bi vrnila za krajši ali daljši čas in voditelje zadev pritegnila k takšnim sprevrnjenostim, ki ustrezajo šibkosti, ki so torej ljudem bližje. [...] Ničesar ne maramo slišati o vojskovodjih, ki zmagajo brez človeške krvi.«35 Strašljivi zapis je, ne pozabimo, zapisal človek, ki je »bil tam«, če uporabimo besede, s katerimi je Sherlock Holmes dobremu doktorju Watsonu vedno pojasnil skrivnost svojega uspeha, ko je razvozlal težavni primer: četudi je bil vedno štabni vojak, je vendarle na svoje oči videl vojne grozote. Opisal jih je z več rahločutnosti, kot bi je od pruskega vojaka pričakovali glede na podobo, ki mu jo je nadela zgodovina. V poglavju »O nevarnosti v vojni« je o tem sam zapisal najlepše, celo poetične besede, ko je opisoval »zrak napolnjen s sikajočimi kroglami, ki kmalu oznanijo svojo bližino s kratkim, ostrim zvokom, s katerim preletijo za palec daleč nad ušesom, glavo in dušo«.36 Kakor je Clausewitz namreč nepresegljivo precizen v definiciji, tako je tudi močan v relativizaciji: potem ko vse postavi, kakor mora stati, vendarle opozori, da je lahko tudi drugače, kajti: »Vse v vojni je zelo preprosto, toda tisto najenostavnejše je težavno.«37

O človeku in času

»Vojna je, ko moški umirajo in ženske jokajo.« To je stavek, s katerim se prične filmska pripoved o trojanski vojni. Čeprav antični pregovor pravi, da med vojno muze molčijo, je vendarle bolj res, da med vojno molčijo zakoni:38 primerov, ko se vse vrste umetnosti prav v času vojne razživijo in se postavijo bodisi v njeno službo ali pa proti njej, namreč res ne manjka. Ker je celo prusko disciplinirani Clausewitz namignil, da naključje iz vojne naredi igro, je tembolj razumljivo, da je vojna v mirnem času postala neusahljiv vir razvedril, ki segajo od postavljanja svinčenih vojakov na položaje dveh različno uniformiranih enot do elektronskih simulacij takorekoč realnih spopadov. »Čeprav naš razum vedno rine k jasnosti in gotovosti, naš duh vendarle pogosto privlači negotovost [...] z močjo domišljije raje ostaja v vrsti naključij in sreče«,39 je menil Clausewitz. In še: »Vidimo torej, kako že v osnovi absolutno, tako imenovano matematično, v izračunih vojne umetnosti nikjer ne najde trdnega temelja in da takoj od začetka vstopa igra možnosti, verjetnosti, sreče in nesreče, ki se nadaljuje v vseh večjih in manjših vlaknih njenega tkiva in vojno izmed vseh vej človekovega početja najbolj približa igri s kartami.«40

Industrija videoiger zavzema znotraj takoimenovane zabavne industrije prevladujoč delež in vojaške, strateške in taktične igre imajo znotraj celotne prodaje znaten obseg. Filmska industrija pa se sploh vedno gibko odzove na čas – kot bi hotela tekmovati s televizijskimi poročili z bojišč, se v obdobjih povečane vojne aktivnosti množijo filmski naslovi, ki govorijo o vojni in posebej monumentalni so običajno tisti, ki opevajo pretekle vojaške mite. V današnjem času in prav v letošnjem letu so med takšnimi najbolj prodorni Troja, Kralj Artur in Aleksander Veliki.41 Ker nastajajo in se uporabljajo v času, ko mora vsak človek sam pri sebi oblikovati svoj osebni odnos do vojne in prispevati h kolektivnemu občutenju vojne, saj se ta v resnici dogaja in se lahko o tem vsak dan sproti na lastne oči pozanimamo v televizijskih poročilih, ni nepomembno, kakšna so njihova sporočila.

Vsem je skupno, da opravičujejo vojno kot sredstvo in način urejanja medsebojnih zadev. Kot smo videli, je politika za to nadvse priročna, in četudi je romantični razlog trojanske vojne mogoče iskati v ljubezni med Lepo Heleno in Parisom, je o njem vse povedal Agamemnon,42 ko je dejal: »Dekle je naposled koristno. Ko jo je ugrabil, je fant rešil vojno.« Filmski jezik je prevod Homerja za današnjo rabo: preprost in razumljiv kot Busheva govorica. Tudi vse drugo je podobno: bojevanje nenadoma dobi smoter, vojna postane vojna, Clausewitz je lahko pomirjen. Samo bolj zahtevni gledalci in gledalke spoznajo, da je pravzaprav vsak razlog lahko smoter in da je ni stvari, ki je politika ne bi mogla uporabiti za to, da ga najde. Za takšne gledalce je v ospredju teh množičnih oblikovalcev javnega mnenja drug moment – slava. Da se nekdo vpiše v zgodovino, je čast, ki jo v vojaških zgodbah, epiki, literaturi, filmih opazimo najbolj dramatično. V že omenjeni filmski Troji je to celo tako očitno, kot bi hoteli z utemeljitvijo Ahilove izbire pokazati, da je tudi sodobne vojne mogoče razumeti le na ta način: mirno družinsko življenje je srečno, a namenjeno tistim, ki jim bogovi niso zaupali pomembnejših nalog. Clausewitz se temu vprašanju ni ognil: »Toda navadno zgodovina in sodba zanamcev ime pravega genija rezervirata samo za tiste duhove, ki so blesteli na prvih položajih, tj. na položajih vojskovodij.«43 In še: »Izmed vseh sijajnih čustev, ki prevevajo človekove prsi v vročici boja, ni nobeno – to bomo le priznali – tako mogočno in konstantno, kot je dušna žeja po slavi in časti, ki ju nemščina tako nepravično obravnava, s tem ko si ju pri-zadeva degradirati, z dvema nevrednima postranskima predstavama – častihlepjem in slavohlepjem.«44

Mitske upodobitve imajo še eno značilnost: pričajo o viteštvu v vojni, o pogumu, o pravilih dvobojevanja, spoštovanju nasprotnika in načelnosti nad vsem. Mislimo si, da so takšna načela bolj leporečje in da pridejo neznansko prav v literaturi in drugih od krvi odmaknjenih izrazih: Kralj Artur je pripoved o viteštvu in še bolj o enakosti, ki je morda mogoča za okroglo mizo, sicer pa ne. Tudi v Iliadi ima plemenitost osrednje mesto, ko gnev Ahilu zamegli razum, tako da Hektorjevo truplo po zmagi v dvoboju vlači po prahu in ga mora trojanski kralj Priam izprositi od njega, da lahko v zadnjem spevu pokoplje sina. Tudi v filmu ima prav ta prizor največjo težo: »Ne pozabi,« pravi grški junak Hektorjevemu očetu, »jutri bova spet sovražnika«. »Tudi zdaj sva,« odvrne utrujeni Priam, »a tudi sovražniki se spoštujejo.«

Pogum ni akt razuma, pravi Clausewitz, temveč je čustvo prav kakor strah. Razlika je v tem, da je strah usmerjen k fizični ohranitvi, pogum pa k moralni. Pogum je najodličnejša med vsemi silami duha: tveganje, zaupanje v srečo, smelost, drznost in druge pa so samo posamični izrazi poguma. Clausewitzeva junaka sta bila potemtakem brez dvoma Ahil in Hektor, Agamemnon pa je bil najbrž strateg po njegovem okusu. Kaj si je mislil o premetenem Odiseju, je morda pojasnjeno v poglavju o zvijači: zvijača je skrita namera in nima s sredstvi pregovarjanja, interesa, nasilja ničesar skupnega, toda veliko s prevaro. Ko gre zares, ko imaš le en strel in eno življenje, je razumljivo, da se ne igra čiste igre, a Clausewitz ni njen pristaš: »Zvijačnež prepusti tistemu, ki ga hoče prevarati, da sam zagreši zmote razuma [...] zvijača [je] rokohitrstvo z dogajanji.«45

Če je Troja pripoved o plemenitosti, patriotizmu in mestu junakov v zgodovini, je Aleksander Veliki tisti, ki z biografijo velikih potez doda v sodobni pogled še eno dimenzijo: veličino osvajanja in zavojevanja. Tu ne gre brez načrta, državniškega premisleka, a prav tako poguma in drznosti: potreben je vojni genij. Clausewitz ga razume kot človeka, zmožnega izjemnih dosežkov in močno »stopnjevane« sile duha – a ne kakršnekoli: vojni genij ni »posamezna tja nekam usmerjena sila, npr. pogum, medtem ko se druge sile razuma in čudi ne bi pokazale [...], temveč je harmonična združba sil ...«46 Aleksander je bil, tako kot Bush ob svojem času, gospodar globalizacije, Demosten, ki je že v času svojega očeta Filipa pisal filipike, pa največji kritik njegovih osvajalskih ambicij. V zgodovino se je vpisal zaradi objekta svoje kritike, razumljivo, a si je mesto v njej zaslužil zaradi lucidnosti, spretne argumentacije in plemenito preprostega sloga, četudi nikakor ni mogoče reči, da bi bil rojen govornik: v mladosti je imel težave zaradi šibkega glasu in nejasne izgovarjave. Aleksander, nasprotno, je bil menda malone božanski, opisujejo ga kot najsposobnejšega antičnega vojskovodjo in velikega vizionarja. Bil je nagle jeze in nagnjen k popivanju in – tako se naš krog sklene v popolni dramaturgiji – nikdar se ni ločil od svojega izvoda Iliade. Njegova sporočila za današnji čas in za naše vojne so prav tako popolna: osvajanje ima svoj smisel in celo poslanstvo, patriotizem in pogum sta najplemenitejši vrlini, vpis v zgodovino je največ, kar lahko človek doseže. Ko bo zmanjkalo nacionalnih držav, bo smotre, ki bodo iz sporov med ljudmi delali plemenite vojaške dvoboje, še vedno mogoče najti – za to že vnaprej skrbijo tudi takšna množična sporočila. Clausewitz je na to pripravljen: kljub temu, da si ga predstavljamo kot do bolečine strogega poveljnika, je videti, da je o čustvih in čustvovanju razmišljal precej. Zanje je našel, kot smo se že navadili, zelo natančne, a vendarle ne čisto okorne besede: »Boj je izvorno izkazovanje sovražnih čustev; toda v naših velikih bojih, ki jih imenujemo vojna, iz sovražnega čustva pogosto kajpada nastane samo sovražna namera in običajno vsaj pri posamezniku ni prisotno sovražno čustvo proti posamezniku. Kljub temu nikoli ne manjka take dejavnosti čudi. Narodno sovraštvo, ki ga tudi v naših vojnah redkokdaj manjka, pri posamezniku nadomešča bolj ali manj močno individualno sovraštvo proti posamezniku. Kjer pa tudi tega manjka in kjer sprva ni bilo ogorčenja, sovražno čustvo vname boj sam, kajti nasilnost, ki jo nekdo po višji direktivi zagreši nad nami, nas bo podžgala k povračilu in maščevanju proti njemu, še preden bomo nasprotovali višji sili, ki mu ukazuje tako ukrepati. To je človeško ali živalsko, kakor hočete, toda tako je. V teoriji je prav navada, da se boj opazuje kot abstraktno merjenje sil brez vsakega deleža čudi, in to je ena izmed neštetih zmot, ki jih teorije zagrešijo povsem namerno, ker ne uvidijo njenih posledic.«47

V zadnjih dveh stoletjih je bil Clausewitz velikokrat zavržen pa povzdignjen, narobe razumljen, napačno interpretiran, naposled je spet obveljal za genija. Vsakokrat bi lahko rekli, da je prezgodaj, da bi sodili o tem, ali je njegovo ponovno rojstvo znamenje, da bo tokrat obstal, ali gre spet le za eno od razpoloženj, ki jih z vedno mešanimi občutki namenjamo vojni. Res je, da smo spet v času, ko to počnemo bolj od blizu in zelo zares, in zato je tudi res, da je Clausewitz kot »teoretik vojne in interpretator Evrope ob vstopu v moderno družbo pomembnejši za naše stoletje, kot je bil za svoje«.48

Alja Brglez



_______

1 Carl von Clausewitz, O vojni, slov. prev. Slavko Hozjan, Studia humanitatis, Ljubljana, 2004, str. 86.

2 Ibid., str. 64.

3 Peter Paret, »The Genesis of On War«, v: On War, izdala, prevedla in uredila Michael Howard in Peter Paret, Princeton University Press, Princeton, 1983. Biografske podatke navajamo po tem delu, str. 3–19. Prim. tudi »Predgovor« Clausewitzeve soproge Marie von Clausewitz v naši izdaji, str. 9–12.

4 Michael Howard, Clausewitz, Oxford University Press, New York, 1983, str. 8.

5 Ibid., str. 5.

6 Bernard Вrodie, »The Continuing Relevance of On War«, v: On War, op. cit., str. 49.

7 Gl. »Predgovor« v tej izdaji, str. 11.

8 Ibid.

9 Martin Van Creveld, On future war, London, 1991, str. 96

10 Bernard Вrodie, »The Continuing Relevance of On War«, op. cit., str. 58.

11 Michael Howard, Clausewitz, op. cit., str. 13–14.

12 Carl von Clausewitz, O vojni, op. cit., str. 267.

13 Gl. »K besedilu«, str. 5–7.

14 Bernard Brodie, »In Quest of the Unknown Clausewitz«, v: International Security, 1, št. 3, zima 1977, str. 63. Brodieja imamo lahko tudi v drugih ocenah za enega bolj kritičnih ocenjevalcev Clausewitzevega dela, prim. predvsem njegov prispevek »On Clausewitz: A Passion for War« v World Politics, 25, št. 2, januar 1973.

15 Michael Howard, Clausewitz, op. cit., str. 59.

16 Clausewitz je bil v tem seveda zelo nepopustljiv: »Podrejanje političnega vidika vojaškemu bi bilo nesmiselno, kajti politika je porodila vojno; politika je inteligenca, vojna pa zgolj instrument in ne obratno. Torej ostaja možno samo podrejanje vojaškega vidika političnemu.« Gl.: Carl von Clausewitz, O vojni, op. cit., str. 288.

17 Hugh Trewor-Roper, Hitler’s Table Talk. 1941–1944. His Private Conversations, London, 2000.

18 George W. Bush, govor guvernerja Busha v Milwaukeeju, Wisconsin, ZDA, 6. september 2000.

19 O tem obstajajo številne knjige, sami uporabljamo eno izmed najbolj znanih, The Bush Dyslexicon, avtorja Marka Crispina Millerja, ki je izšla pri Bantam Books leta 2001.

20 Carl von Clausewitz, O vojni, op. cit., str. 275.

21 »They misunderestimated me«, gl. v Mark Crispin Miller, The Bush Dyslexicon, op. cit.

22 Sun Cu, Umetnost vojne, slov. prev. Peter Amalietti, P. Amalietti, Ljubljana, 1998, str. 47, 48, 49. Uporabljamo tudi »inverzno« izdajo The Art of Peace (Umetnost miru), ki jo je pred kratkim priredil (in prispeval nov prevod) Philip Dunn, New York, 2003.

23 Ni izključeno, da je Sun Cu homerski lik, torej zgolj ime, ki je podpisalo zapise številnih drugih avtorjev.

24 Carl von Clausewitz, O vojni, op. cit., str. 13.

25 Ibid., str. 28.

26 Ibid., str. 28 sq.

27 Ibid., str. 285 sq.

28 Michael Howard, »The Forgotten Dimensions of Strategy«, v: Foreign Affairs, poletna št. letnika 1979.

29 Clausewitz, O vojni, str. 72.

30 Tako lahko namreč razumemo, kar je zapisal o presenečenju: »V taktiki je presenečenje veliko bolj doma iz povsem naravnega vzroka, ker so vsi časi in prostori manjši. V strategiji bo torej presenečenje toliko bolj mogoče, kolikor so ukrepi bližje področju taktike, in toliko težje, čim bolj se približujejo področju politike.« Ibid., str. 122.

31 Ibid., str. 183.

32 Ibid., str. 196.

33 Ibid., str. 184.

34 Sun Cu, Umetnost vojne, op. cit., str. 66. V interpretacijah se ta misel običajno navaja kot: Nepremagljivost je v postavitvi obrambe, ranljivost pa v napadu.

35 Carl von Clausewitz, O vojni, op. cit., str. 154 sq.

36 Ibid., str. 62.

37 Ibid., str. 66.

38 »Silent leges inter arma«, Cicero, Pro Milone, 4, 11. Ta izrek je verjetno starejši in je tisti o Muzah nastal iz njega – Bronislava Aubelj, Sentence: modrosti starih Rimljanov, Modrijan, Ljubljana, 2003, str. 437.

39 Carl von Clausewitz, O vojni, op. cit., str. 27.

40 Ibid.

41 Gre za naslove Troy režiserja Wolfganga Petersena, King Arthur režiserja Antoina Fuquaja in Alexander režiserja Oliverja Stona; vsi imajo letnico 2004.

42 Agamemnon, grški vojskovodja in vrhovni poveljnik Grkov pred Trojo, je bil Menelajev brat. Ko je Paris Menelaju prevzel in ugrabil ženo Heleno, je dobil razlog za nada-ljevanje vojne s Trojanci, s katerimi je bil pred tem prisiljen skleniti krhko premirje. Oba navedka sta iz filma Troja (Troy) režiserja Wolfganga Petersena. Prim. seveda tudi: Homer, Iliada, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1997 (31972), in tudi: Iliada, Družba sv. Mohorja, Ljub-ljana, 1942.

43 Carl von Clausewitz, O vojni, op. cit., str. 59.

44 Ibid., str. 50.

45 Ibid., str. 124.

46 Ibid., str. 43.

47 Ibid., str. 79.

48 Peter Paret, »Clausewitz and The Nineteenth Century«, v: The Theory and Practice of War, ur. Michael Howard, New York, 1965, str. 39. Paret je imel v mislih dvajseto stoletje, gotovo pa lahko njegovo misel podaljšamo tudi v enaindvajseto stoletje.





KAZALO

Marcel Štefančič, jr., Vojna prihodnosti. Nadaljevanje politike s filmskimi sredstvi (Predgovor k drugi izdaji)

Wolfgang Pickert, Wilhelm Ritter von Schramm, K besedilu

Marie von Clausewitz, Predgovor

Obvestilo

PRVI DEL

PRVA KNJIGA: O NARAVI VOJNE

I. Kaj je vojna?

II. Smoter in sredstvo v vojni

III. Vojni genij

IV. O nevarnosti v vojni

V. O telesnih naporih v vojni

VI. Poročila o vojni

VII. Trenja v vojni

VIII. Zaključne opombe k Prvi knjigi

DRUGA KNJIGA: O TEORIJI VOJNE

I. Razdelitev vojne umetnosti

II. O teoriji vojne

III. Vojna umetnost ali vojna znanost

IV. Metodizem

V. Kritika

VI. O primerih

TRETJA KNJIGA: O STRATEGIJI NASPLOH

I. Strategija

II. Elementi strategije

III. Moralne veličine

IV. Glavne moralne sile

V. Vojaška vrlina vojske

VI. Drznost

VII. Vztrajnost

VIII. Številčna premoč

IX. Presenečenje

X. Zvijača

XI. Koncentracija sil v prostoru

XII. Združevanje sil v času

XIII. Strateška rezerva

XIV. Ekonomija sil

XV. Geometrijski element (Izvleček)

XVI. O zastoju v vojnem aktu

XVII. O značaju današnje vojne

XVIII. Napetost in mirovanje

Dinamični zakon vojne

ČETRTA KNJIGA: SPOPAD

Uvodna pripomba izdajatelja

I. Pregled

II. Značaj današnje bitke

III. Spopad na splošno

IV. Nadaljevanje

V. O pomenu spopada

VI. Trajanje spopada

VII. Odločitev spopada

VIII. Strinjanje obeh strani za spopad

IX. Glavna bitka

X. Nadaljevanje

XI. Nadaljevanje

Uporaba bitke

XII. Strateška sredstva za uporabljanje zmage

XIII. Umik po izgubljeni bitki

XIV. Nočni spopad

DRUGI DEL

PETA KNJIGA: BOJNE SILE

I. Pregled

II. Armada, vojskovališče, vojni pohod

III. Razmerje sil

IV. Razmerje med rodovi vojske

V. Bitkovna razporeditev vojske

VI. Splošna postavitev vojske

VII. Predhodnica in predstraža

VIII. Način učinkovanja izpostavljenih korpusov

(IX. Tabor) # izpuščeno

X. Pohodi

(XI. Nadaljevanje)

XII. Nadaljevanje

XIII. Nastanitev

XIV. Oskrbovanje

XV. Baza operacij

XVI. Komunikacijske linije

XVII. Zemljišče in tla

XVIII. Dominiranje

ŠESTA KNJIGA: OBRAMBA

I. Napad in obramba

II. V kakšnem medsebojnem odnosu sta napad in obramba v taktiki

III. V kakšnem medsebojnem odnosu sta napad in obramba v strategiji

IV. Koncentričnost napada in ekscentričnost obrambe

V. Značaj strateške obrambe

VI. Obseg sredstev za obrambo

VII. Vzajemno učinkovanje napada in obrambe

VIII. Vrste odpora

IX. Obrambna bitka

X. Utrdbe

XI. Nadaljevanje prejšnjega poglavja

XII. Obrambni položaj

XIII. Utrjeni položaji in tabori z okopi

XIV. Bočni položaji

XV. Gorska obramba

XVI. Nadaljevanje

XVII. Nadaljevanje

XVIII. Obramba veletokov in rek

(XIX. Nadaljevanje)

(XX. A. Obramba močvirij, B. Povirij)

XXI. Obramba gozdov

XXII. Kordon

(XXIII. Ključ dežele)

XXIV. Delovanje na boke

XXV. Umik v notranjost dežele

XXVI. Oboroženo ljudstvo

XXVII. Obramba vojskovališča

XXVIII. Nadaljevanje

XXIX. Nadaljevanje. Postopen odpor

XXX. Obramba vojskovališča, ko se ne išče odločitve (Izvlečki)

TRETJI DEL

SKICE ZA SEDMO KNJIGO: NAPAD

I. Napad v odnosu do obrambe

II. Narava strateškega napada

III. O predmetu strateškega napada

IV. Upadanje jakosti napada

V. Kulminacijska točka napada

VI. Uničenje sovražnikovih bojnih sil

VII. Ofenzivna bitka

VIII. Rečni prehodi

IX. Napad na obrambne položaje

X. Napad na tabor z okopi

XI. Napad na gorovje

(XII. Napad na kordonske linije – XIII. Manevriranje – XIV. Napad na močvirja, poplavljena zemljišča, gozdove – XV. Napad na vojskovališče z odločitvijo – XVI. Napad na vojskovališče brez odločitve – XVII. Napad na utrdbe – XVIII. Napad na transporte XIX. Napad na sovražnikovo armado v nastanitve – XX. Diverzija)

XXI. Invazija

XXII. O kulminacijski točki zmage

SKICE ZA OSMO KNJIGO: VOJNI NAČRT

I. Uvod

II. Absolutna in dejanska vojna

III.

A. Notranja povezanost vojne

B. O velikosti vojnega smotra in napora

IV. Pobližja določitev vojnega cilja. Obvladanje sovražnika

V. Nadaljevanje. Omejeni cilj

VI.

A. Vpliv političnega smotra na vojni cilj

B. Vojna je instrument politike

VII. Omejeni cilj. Napadalna vojna

VIII. Omejeni cilj. Obramba

IX. Vojni načrt, ko je cilj obvladanje sovražnika

Alja Brglez, O vojni naposled tudi pri nas doma (Spremna beseda k prvi izdaji)





PREVODNA DELA

L. ACCATI, Pošast in lepotica

Th. W. ADORNO et al., Estetika in politika

L. B. ALBERTI, O arhitekturi

J. D’ALEMBERT in D. DIDEROT, Uvod v Enciklopedijo; T. TODOROV, Duh razsvetljenstva

J. D’ALEMBERT in D. DIDEROT, Izbrana gesla iz Diderotove in d’Alembertove Enciklopedije

S. ALPERS, Umetnost opisovanja

L. ALTHUSSER, Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov

B. ANDERSON, Zamišljene skupnosti P. ANDERSON, Prehodi iz antike v fevdalizem

P. ANDERSON, Rodovniki absolutistične države

G. APOLLINAIRE, Umetnostne kronike (1802–1819)

Ph. ARIÈS, Otrok in družinsko življenje v starem režimu

J. L. AUSTIN, Kako napravimo kaj z besedami

G. BACHELARD, Oblikovanje znanstvenega duha

G. BACHELARD, Voda in sanje

M. BAHTIN, Estetika in humanistične vede

É. BALIBAR, Strah pred množicami

J. BALTRUŠAITIS, Aberacije

R. BARTHES, Retorika starih, Elementi semiologije

R. BARTHES, Camera lucida

G. BATCHEN, Goreč od želje

M. BAXANDALL, Slikarstvo in izkušnja v Italiji XV. stoletja

H. BELTING, Slika in njeno občinstvo v srednjem veku

H. BELTING, Antropologija podobe

W. BENJAMIN, Izbrani spisi

É. BENVENISTE, Problemi splošne lingvistike, I

W. BENZ, Holokavst

B. BETTELHEIM, Rabe čudežnega. O pomenu pravljic

R. BIANCHI-BANDINELLI, Od helenizma do srednjega veka

K. BLAUKOPF, Glasba v družbenih spremembah

M. BLOCH, Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic

G. BOCK, »Drugo« delavsko gibanje v ZDA od 1905 do 1922

P. BONITZER, Slepo polje

T. BOTTOMORE, Elite in družba

P. BOUCHERON, Kaj zmore Zgodovina

P. BOURDIEU, Praktični čut, I, II

P. BOURDIEU et al., Sociologija, zgodovina, književnost

F. BRAUDEL, Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, Strukture vsakdanjega življenja, I, II

F. BRAUDEL, Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, Igre menjave, I, II

F. BRAUDEL, Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, Čas sveta, I, II

B. BRECHT, Zgodbe gospoda Keunerja, Me-ti. Knjiga obratov; W BENJAMIN, Poskusi o Brechtu

P. BROWN, Telo in družba

S. BUCK-MORSS, Hegel, Haiti in univerzalna zgodovina

P. BURKE, Revolucija v francoskem zgodovinopisju

P. BURKE, Kulturna hibridnost

R. BURTON, Anatomija melanholije

C. CAMPBELL, Romantična etika in duh sodobnega porabništva

G. CANGUILHEM, Normalno in patološko

E. H. CARR, Kaj je zgodovina?

J. CAZENEUVE, Sociologija obreda

M. de CERTEAU, Iznajdba vsakdanjosti, I

R. CHARTIER, Pisanje in brisanje

A. CHASTEL, Il sacco di Roma, 1527

N. CHOMSKY, Somrak demokracije

C. M. CIPOLLA, Allegro ma non troppo (sozal z. ZRC SAZU)

C. v. CLAUSEWITZ, O vojni

J. CLOTTES in D. LEWIS-WILLIAMS, Šamani iz prazgodovine

N. de CONDORCET, Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha

A. W. CROSBY, Ekološki imperializem. Evropska biološka ekspanzija 900-1900

M. CSÁKY, Ideologija operete in dunajska moderna (s CD ploščo)

M. ČERVENKA, Večerna šola stihoslovja

G. D’ALISA, F. DEMARIA, G. KALLIS, Odrast

H. DAMISCH, Teorija /oblaka/

R. DARNTON, Veliki pokol mačk in druge epizode francoske kulturne zgodovine

D. DAVIDSON, Raziskave o resnici in interpretaciji

G. DELEUZE, Podoba–gibanje

J. DERRIDA, Glas in fenomen

P. DESCOLA, Onstran narave in kulture

R. DESCARTES, Strasti duše

M. DETIENNE, Iznajdba mitologije

G. DIDI-HUBERMAN, Podobnost prek stika

G. DUBY, Trije redi ali imaginarij fevdalizma

O. DUCROT, Izrekanje in izrečeno

G. DUMÉZIL, Tridelna ideologija Indoevropcev

D. E. DUNCAN, Koledar

S. EJZENŠTEJN et al., Sovjetski montažni film

É. DURKHEIM, Samomor, Incest

A. R. EKIRCH, Ob zatonu dneva

E. E. EVANS-PRITCHARD, Ljudstvo Nuer

F. FANON, Črna koža, bele maske

L. FEBVRE, Boj za zgodovino. Civilizacija - beseda in ideja.

P. FEYERABEND, Proti metodi

O. FIGES, Natašin ples: kulturna zgodovina Rusije (sozal. z Modrijanom)

M. I. FINLEY, Antična ekonomija

M. FOUCAULT, Arheologija vednosti

M. FOUCAULT, Besede in reči

M. FOUCAULT, Družbo je treba braniti

R. FOX, Rdeča svetilka incesta

D. FREEDBERG, Moč podob

S. FREUD, Metapsihološki spisi

S. FREUD, Mali Hans, Volčji človek

S. FREUD, Tri razprave o teoriji seksualnosti

S. FREUD, Interpretacija sanj

S. FREUD, Pet analiz (sozal. z Analecto)

S. FRITH IN L. MARSHALL, Glasba in avtorska pravica

F. FURET, Misliti francosko revolucijo

P. FUSSELL, Velika vojna in moderni spomin

J.-C. GARDIN, Teoretska arheologija

E. GARIN, Spisi o humanizmu in renesansi

P. J. GEARY, Mit narodov. Srednjeveški izvori Evrope

E. GELLNER, Antropologija in politika

B. GEREMEK, Usmiljenje in vislice. Zgodovina revščine in milosrčnosti

A. GIDDENS, Nova pravila sociološke metode

C. GINZBURG, Sir in črvi

E. GOFFMAN, Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju

E. H. GOMBRICH, Spisi o umetnosti

J. GOODY, Med pisnim in ustnim

J. GOODY, Vzhod na Zahodu

A. GROSRICHARD, Struktura seraja

G. GUILLE-ESCURET, Družbe in njihove narave

J. HABERMAS, Strukturne spremembe javnosti

J. HABERMAS, Prihodnost človeške narave; Verjeti in vedeti

M. HALBWACHS, Kolektivni spomin

D. HARVEY, Kratka zgodovina neoliberalizma

Th. HOBBES, Behemot ali Dolgi parlament

M. HORKHEIMER in T. W. ADORNO, Dialektika razsvetljenstva

J. HUIZINGA, Jesen srednjega veka

A. HUXLEY, Vrata zaznavanja; Nebesa in pekel

R. INGARDEN, Literarna umetnina W. ISER, Bralno dejanje

J. JACOBS, Umiranje in življenje velikih ameriških mest

R. JAKOBSON, Lingvistični in drugi spisi F. JAMESON, Kulturni obrat

J. M. KEYNES, Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja

M. KLEIN, Zavist in hvaležnost

L. S. KLEJN, Arheološki viri

L. S. KLEJN, Arheološka tipologija

R. KOSELLECK, Pretekla prihodnost

A. KOYRÉ, Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma

J. LACAN, Govorim zidovom

B. LATOUR, Prizemljitev. Politična usmeritev za Novi podnebni režim

B. LATOUR, Nikoli nismo bili moderni

H. LE BRAS, Kri in gruda

H. LEFEBVRE, Produkcija prostora

J. LE GOFF, Nastanek vic

J. LE GOFF, Za drugačen srednji vek

J. LE RIDER, Dunajska moderna in krize identitete

V. I. LENIN, Država in revolucija in drugi spisi iz leta 1917

LEONARDO DA VINCI, Traktat o slikarstvu

A. LEROI-GOURHAN, Gib in beseda, I, II

G. LEVI, Nematerialna dediščina P. LEVI, Potopljeni in rešeni

C. LÉVI-STRAUSS, Oddaljeni pogled

C. LÉVI-STRAUSS, Rasa in zgodovina; Totemizem danes

C. LÉVI-STRAUSS, Žalostni tropi

R. LEYDI, Druga godba

G. E. R. LLOYD, Grška znanost po Aristotelovem času

J. M. LOTMAN, Znotraj mislečih svetov

F. T. MARINETTI in FILLÌA, Futuristična kuhinja

B. MALINOWSKI, Znanstvena teorija kulture

H. MARCUSE, Um in revolucija

K. MARX, Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta

K. MARX, Razredni boji v Franciji 1848–1850

K. MARX, Državljanska vojna v Franciji

P. MATTICK, Vse po starem

H. R. MATURANA in F. J. VARELA, Drevo spoznanja

M. MAUSS, Esej o daru in drugi spisi

W. A. McCLUNG, Arhitektura raja

W. McGREW, Kulturni šimpanz

M. METZ in G. SEEßLEN, Kapitalizem kot spektakel

J. St. MILL in H. TAYLOR, Podrejenost žensk; Zgodnja eseja

D. MILLER, Materialna kultura

D. MILLER, Potrošnja in njene posledice

W. I. MILLER, Anatomija gnusa

A. MOMIGLIANO, Razprave iz historiografije, I, II

M. MONTANARI, Hrana kot kultura

M. MONTANARI, Špageti v paradižnikovi omaki

T. MORE, Utopija; S. DUNCOMBE, Odprta utopija

F. MORETTI, Grafi, zemljevidi, drevesa

R. MORTIER, Izvirnost

J. PALLASMAA, Misleča roka

J. PALLASMAA, Oči kože

J. PALLASMAA, Utelešena podoba

E. PANOFSKY, Pomen v likovni umetnosti

L. PASSERINI, Ustna zgodovina, spol in utopija

K. POPPER, Logika znanstvenega odkritja

V. PROPP, Morfologija pravljice

S. PYNE, Ogenj. Narava in kultura

A. R. RADCLIFFE-BROWN, Struktura in funkcija v primitivni družbi

G. REALE, Zgodovina antične filozofije, I, II, III, IV

F. RIGOTTI, Filozofija v kuhinji

P. ROSANVALLON, Ekonomski liberalizem

E. ROTTERDAMSKI, Hvalnica Norosti

E. SAID, Orientalizem

M. SAHLINS, Kaj sorodstvo je - in kaj ne

F. de SAUSSURE, Splošno jezikoslovje

M. SCHAPIRO, Umetnostnozgodovinski spisi

J.-Cl. SCHMITT, Geste v srednjem veku

J. A. SCHUMPETER, Lahko kapitalizem preživi?

M. SERRES, Pet čutov

R. SIEDER, Socialna zgodovina družine

G. SIMMEL, Izbrani spisi o kulturi

G. SIMMEL, Temeljna vprašanja sociologije

P. SINGER, Razmislimo znova o življenju in smrti

Skupine, gibanja, težnje v sodobni umetnosti od leta 1945 (ENSBA)

A. SMITH, Bogastvo narodov

D. SMITH, Vzpon historične sociologije

N. SMITH, Nova urbana meja

J. STAROBINSKI, Iznajdba svobode, 1700–1789; 1789, Emblemi razuma

I. SVEVO, Zenova zavest

D. ŠKILJAN, Javni jezik. Jezik v javni komunikaciji

A. TENENTI, Občutje smrti in ljubezen do življenja v renesansi

E. P. THOMPSON, Navade, plebejska kultura in moralna ekonomija

J. N. TINJANOV, Vprašanje pesniškega jezika

T. TODOROV, Osvojitev Amerike

M. TODOROVA, Imaginarij Balkana

L VALLA, O lažni Konstantinovi darovnici;

N. KUZANSKI, O katoliški slogi

G. VASARI, Življenja umetnikov

J.-P. VERNANT, Začetki grške misli

P. VEYNE, Rimska erotična elegija

P. P. VIAZZO, Alpske skupnosti

P. VIDAL-NAQUET, Črni lovec

V. N. VOLOŠINOV, Marksizem in filozofija jezika

M. VOVELLE, Ideologije in mentalitete

N. WACHTEL, Pogled premaganih

R WAGNER, Izbrani spisi, Umetnost in družba

WANG HUI, Kratko kitajsko stoletje

A. WARBURG, Izbrani spisi

M. WEBER, Protestantska etika in duh kapitalizma

M. WEBER, Izbrani spisi iz sociologije religije

R. WILLIAMS, Navadna kultura

E. R. WOLF, Evropa in ljudstva brez zgodovine, I, II

H. WÖLFFLIN, Temeljni pojmi umetnostne zgodovine

N. ZEMON DAVIS, Vrnitev Martina Guerra

F. ZONABEND, Dolgi spomin P. XELLA (ur.), Arheologija pekla

F. YATES, Umetnost spomina

DOMAČI AVTORJI

A. BENEDETIČ, Na poti do univerze

M. BERGER, B. DEBENJAK et al., Čas je za Brechta!

N. BORAK, B. BUDEN et al., Utopije – še vedno

A. DETELA et al., Razprave o Leonardu

S. DOLENC, Darwinova nevarna ideja

N. GNAMUŠ, Slikovni modeli modernizma

I. GRDINA, Od rodoljuba z dežele ...

I. GRDINA, Vladarji, lakaji, bohemi

T. JURCA, Dva meča

J. JUSTIN, Izbrani spisi. Filozofija, semiotika, pragmatika

U. KORDEŠ, Od resnice k zaupanju

F. KRIŽANIČ, Splošno in posebno

G. KROUPA, Podobno v nepodobnem

B. LEŠNIK, Subjekt v analizi

T. MASTNAK, Evropa – med evolucijo in evtanazijo

J. MIKUŽ, Kri in mleko. Sugestivnost podobe I

J. MIKUŽ, Poti k razumevanju podobe

S. MITROVIĆ, Užitek in nelagodje

J. MLEKUŽ, Burek.si?!: koncepti, recepti

R. MOČNIK, Extravagantia

R. MOČNIK, Extravagantia II, Koliko fašizma?

S. PELKO, Pogib in počas

D. PETROVEC, Kazen brez zločina. Prispevek k filozofiji kaznovanja

A. PUHAR, Prvotno besedilo življenja

M. PINTARIČ, Dvojni presledek

S. SLAPŠAK, Pustolovski roman potuje na vzhod

N. SMOLIČ, Študija za portret sence, Francis Bacon

T. STANIČ, Arhitekturni gledalec

A. STUDEN, Stanovati v Ljubljani

N. ŠABEC, Half pa pu. The Language of Slovene Americans

M. ŠTUHEC, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren

I. VIDMAR, Nova muzika v New Yorku T. VIGNJEVIĆ, Besede o podobah

J. VOGRINC, TV gledalec

J. VOGRINC, Historični materializem in humanistične vede

J. VOGRINC, Transverzala. Fragmenti historičnega materializma

J. VOGRINC, Pojmovne prikazni. Rešeto humanistike

A. VOGRINČIČ, Družabno življenje romana: uveljavljanje branja v Angliji 18. stoletja

I. ZABEL, Speculationes



KARL MARX

DRŽAVLJANSKA VOJNA V FRANCIJI (SH, 2020)

Pariška komuna ostaja ravno po zaslugi Karla Marxa še naprej duhovni izziv: sistematičen upor ljudstva zoper tlačenje, zoper koruptno, tatinsko oblast. Vedno znova se izkazuje, na kakšna podla dejanja je pripravljena oblast, brž ko je soočena z upiranjem ljudstva. Več kot očitno je tudi, da nobena nacionalna emancipacija več ne zakrije dejstva, da se mezde določajo po načelu, na katero je opozoril že Marx: da »kapital nima domovine«. Seveda pa ima center in periferijo, in v globalizaciji se to čuti zelo otipljivo, posebej močno na ceni »delovne sile«. Pariška komuna zdaj pripada zgodovini. Razmislek o njej, ki ga je odprl Karl Marx, pa se nadaljuje. Na nov način se odpirajo socialna vprašanja, na nov način se odpira razmislek o politiki. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti na znano francosko reklo: Plus ça change, plus c’est la même chose. ‒ Bolj ko se spreminja, bolj je to ista stvar. Še tako spremenjen kapitalizem je namreč še vedno isto: kapitalizem s svojim hudim in zlom. (Iz spremne študije Božidarja Debenjaka.)

VLADIMIR ILJIČ LENIN

DRŽAVA IN REVOLUCIJA IN DRUGI SPISI IZ LETA 1917 (SH, 2017)

Osnovna zamisel Leninove diktature proletariata je preprosta: velikanska večina izkoriščanih naj onemogoči svoje zatiralce. Kmečko gibanje je to vlogo vsekakor izpolnjevalo, pravzaprav še dosledneje, kakor je to uspelo delavcem, ki so postopoma prevzemali nadzor nad tovarnami, kar je nazadnje, 14. novembra 1917, uzakonil dekret o delavskem nadzoru kot uvod v ekspropriacijo kapitalistov. Oktobrska revolucija, nastajajoča centralna sovjetska oblast v mestih, je kmete pri tem podprla, in sicer večinoma tako, da njihove akcije v nasprotju z začasno vlado ni poskušala onemogočiti. Dolge mesce po revoluciji, vse do državljanske vojne in pogosto tudi med njo, sovjetska država obstaja kot arhipelag samoupravnih kmečkih komun in mestnih sovjetov. (Iz spremne besede Leva Centriha.)

THOMAS HOBBES

BEHEMOT ALI DOLGI PARLAMENT (SH, 2005)

Hobbes je vrnil veljavo filozofskemu nauku o naravnem zakonu in ustvaril nov tip politične doktrine: izhajal je iz naravnih pravic in ne več iz naravnih dolžnosti. Preobrnil je doktrino o naravnem pravu tako, da je tradicionalno razliko med naravnim stanjem in stanjem milosti nadomestil z razliko med naravnim stanjem in civilno družbo. Naravno stanje je po Hobbesu vojno stanje, preseganje tega pa ne poteka prek razuma, ampak prek strahu pred smrtjo in želje po ohranitvi. Prav ta želja omogoča ustanovitev družbe. Ta Hobbesova filozofija naravnega prava je predmet tudi Behemota, kontroverzne zgodovine dolgega parlamenta in državljanske vojne, ki je izšlo po Hobbesovi smrti, napisano pa je bilo leta 1668.

ETIENNE BALIBAR

STRAH PRED MNOŽICAMI. POLITIKA IN FILOZOFIJA PRED MARXOM IN PO NJEM (SH, 2004)

Balibarjeva teoretska analiza je neizogibna za razumevanje razvojnih možnosti demokratične politike v dobi globalizacije in nudi pomembna izhodišča za praktično delovanje demokratičnih političnih institucij, državljanskih gibanj in emancipacijskih bojev tako na ravni državne politike kakor na ravni radikalno demokratične dejavnosti sodobnih družbenih gibanj. Delo ni pomembno le za razumevanje razvoja nacionalnosti, nacionalizma in rasizma kot sestavin ali spremljevalnih pojavov moderne demokratične države, pač pa nas seznanja s fenomeni nasilja, krutosti in različnih oblik političnega, ekonomskega in družbenega izključevanja v sodobni demokratični politiki.

PRIMO LEVI

POTOPLJENI IN REŠENI (SH, 2003)

Bojazen pred kolektivno pozabo nacističnih taborišč in zaskrbljenost nad širjenjem negacionističnih teorij sta spodbudili Prima Levija k pisanju knjige Potopljeni in rešeni, v kateri prestopi prag svojega siceršnjega avtobiografskega pisanja. Avtor opisuje nastanek in delovanje nacističnega taboriščnega sistema, osvetli njegove hierarhične strukture ter tehnike izničenja posameznikove osebnosti kot tudi strategije preživetja in solidarnosti, ki so se porajale v kraju smrti. Pri osvetljevanju oblik razmerij med krvniki in žrtvami opozori na sivo cono kolaboracije, ki je bila v povojnih pričevanjih preživelih praviloma zamolčana.

BENZ, WOLFGANG

HOLOKAVST (SH & ICK, 2000)

Gre za zgoščeno in berljivo delo o preganjanju Judov ter drugih »rasno« in politično neprimernih oseb v času vladavine nacionalsocializma. Avtor obravnava problematiko holokavsta, od bojkota judovskih trgovin in prvih pogromov proti Judom do industrializiranih in tehnično popolnih pokolov v taboriščih smrti (Auschwitz, Treblinka, Majdanek ...), na ozadju geneze nacistične oblastne miselne strukture. Problem te tematike je v pozabi, natančneje v tem, da se holokavsta ne da pozabiti, odsloviti, pomiriti in simbolno pospraviti. Ni danes znanega načina, s katerim bi lahko to, kar seje zgodilo, racionalizirali v prikazovanje kakega vzvišenega in ne povsem doumljivega smisla. Podoba holokavsta v vsej svoji racionalizaciji govori zgolj o porazu razuma kot takega.





Carl von Clausewitz

Vom Kriege

© 1963, 1977, Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, Reinbek bei Hamburg

© za slovensko izdajo Studia humanitatis

Prevedel

Slavko Hozjan

Elektronska izdaja

Dostopno na: www.beletrinadigital.si



Ljubljana 2025

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 227887875

ISBN 978-961-7145-23-6 (ePUB)





STUDIA HUMANITATIS

letnik 2022

Carl von Clausewitz

O VOJNI

PREVOD

Slavko Hozjan

PREDGOVOR

Marcel Štefančič, jr.

SPREMNA BESEDA

Alja Brglez

JEZIKOVNI PREGLED

Monika Jerič in Bora Zlobec Jurčič

UREDNIŠKI ODBOR

Bojan Baskar, Jernej Habjan, Gregor Kroupa, Saša Pagon, Marta Verginella

ZALOŽNIK

STUDIA HUMANITATIS

Beethovnova 2

SI – 1000 Ljubljana

www.studia-humanitatis.si

studia.humanitatis@guest.arnes.si

PRELOM

Javor Čeh

FINANČNA PODPORA

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

SKUPINAgroup, d.o.o.