* * * V E S T NIK * * *
PROSVETNE ZVEZE V LJUBLJANI
Izhaja mesečno. — Celoletna naročnina s prilogo »Prosvetni oder« znaša 8 lir. — Naroča se: Prosvetna zveza v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7.
ŠTEV. 3.	MAREC 1942-XX.	LETO XXI.
Pasijon
Na veliki petek se mi obuja spomin na pasijon, ki so ga priredili obrtniki. Okrog pet tisoč ljudi se je udeležilo lepih predstav. S tiho poboiž-nostjo v srcu in s solzami ganjenosti in sočutja v očeh so spremljali igro trpljenja na odru.
Večer poletne nedelje.
Starinski grad žari v beli svetlobi reflektorjev in povečuje svečano razpoloženje. Po vseh cestah, ki vodijo v mesto, hitijo skupine okoličanov in se zgrinjajo na obširen prostor za poslopjem nove šole. Spredaj je postavljen mogočen oder s površino 200 kvadratnih metrov. Kulise predstavljajo videz starega mestnega trga. Na sredi odra se v stopnicah dviga še poseben oder, na katerem se bodo odigravali glavni prizori.
Iz farne cerkve že četrt ure poje veliki zvon. Na obširnem prostoru je zbranih že okrog tisoč ljudi in še prihajajo. Občutek imamo, da na trgu čakamo na velikonočno procesijo. Sedaj utihne farni zvon. Čez oder gre cerkovnik proti naslikani cerkvi, iz katere se oglaisi mrtvaški zvonček in da znamenje za pričetek pasijona. Na trg se postavita nočna čuvaja s hele-bardama. Ob zvokih fanfare prihaja procesija skozi obokana vrata. Dva kapucina jo vodita. Spredaj nesejo križ in bandero. Dostojanstveno stopa Smrt s koso zmagoslavja na rami.
Zdaj se pokaže prva skupina: paradiž. Prvi gre Lueifer, za njim Adam in Eva, odeta v ovčjo kožo. Za njima stopa angel z mečem in še dva angela, potem pa skupina Adamovih otrok. Glavne osebe stopijo na vzvišeni oder. ostali pa se razdele v lepo živo sliko na trgu. Začne se predigra: izgon iz raja. Angel z mečem kliče:
»Iz p a r adiža, t eg a vese l eg a i n ,luš tn ega m ee t a, polberita se, Adam in Eva, Bogu nezvesta!«
Lueifer se škodoželjno roga in Adam in Eva skesano izpovedujeta svoj greh in potrta poslušata očitke človeškega rodu. Ob zvokih fanfare odhaja skupina paradiža. Trg se sprazni, le Smrt se še šopiri na vzvišenem mestu. Izpod oboka prihaja mrtvaška procesija — papež, kardinal, kanonik, kaplan, cesar, kralj, plemič, general, župan, meščan, kmet, berač. Bleščeče sijejo or-nati in uniforme. Pred vrsto stopi Smrt in jih nagovori:
»Jaz sem grenka Smrt imenovana, z visokih nebes na svet poslana. Imam nalogo: Škofe, korarje in kardinale, cesarje, grofe, vojvode in kralje, vse, kar živi na sveti, pod svojo oblast vizeti. Grešniki! Dajte že svoje oči odpreti! Spremislite! Vsi morate enkrat umreti!«
V trpkih besedah predočuje posledice greha in grozi človeštvu s svojim neusmiljenim gospostvom. Nato pa od-
pelje svojo vrsto. — Hudiči priženejo v verige vkovano Dušo, ki se je pravkar ločila s tega sveta. Duša se zruši na tla ter obupuje v groznem spoznanju:
»Prekleta ura ino čas., ko sem rojena bila! Prokleta pot, prokleta vas, kjer me je mati' mosila!«
Vsa obupavanja Duše in zasmehovanja hudičev izzvenijo v misel, ki venomer prepleta pasijon: Glej, grešnik, kaj je storil tvoj greh!
S temi prizori je predigra končana. Pevci pojejo: Vi, oblaki, ga nosite... Kot uvod v sam pasijon prihaja procesija angelov, ki nosijo znake Gospodovega trpljenja: kelih, mošnjo srebrnikov, vrvi, meč, bič, haljo, gobo, lestev, krono in petelina. Za njimi korakajo predstavniki obrtniških cehov 111 nosijo svoje insignije: skrinjice, vrče in podobe svojih patronov. 1 u spoznaš nekdanjo veljavo obrtnikov in njihovih cehovskih organizacij-Po vrsti prihajajo krojaški ceh, potem lončarski, zidarski, čevljarski, mesarski in pekovski — »Pekhen Brue-derschaft« kot ga imenuje pasi jonski rokopis. Vrsta se ustavi. Angeli tvorijo živo skupino na vzvišenem odru in začno z recitacijami. Angel iz mošnjo n. pr. pravi:
»O čudo nad vsa čudesa!
Čudite se nebesa!
Srebrnikov trideset
hoče Judež za Jezusa, vzet.
Devica Marija bi ga me dala,
za vesoljni sivet bi ga ne prodala.
Ti, grešnik, ti ga pa prodaš,
za kratko veselje ga zoperniku daš ...«
Ko vsi zdeklamirajo, se spet u vrste v procesijo in odidejo ob zvokih pesmi: Daj mi, Jezus, da žalujem...
Zdaj je pripravljeno razpoloženje za glavni del, za pasijon sam. Najprej se odigra vhod v Jeruzalem in zadnja večerja. Jezuis prihaja med apostoli in ljudstvom. Fanfare done, množica pozdravlja z oljčnimi vejami in burno vzklika: Hozana sinu Davidovemu! češčen, ki prihaja v imenu Gospodovem! Prvič govori Jezus in preroško razodene:
»... povem vain, .minul ibo Je majhen,
majhen čas in na .mestu te časti bom zasramovan
od vas.«
Ljudstvo še nadalje vzklika in že odhaja dalje. — Na trgu se stemni. Dva služabnika pripravita mizo. Molče prihaja Gospod z apostoli, da sede k zadnji večerji. Poslavlja se od učencev, njegov pogled jih boža; kruh in vino blagoslovi in streže. Potem napove izdajstvo. Judež skriva zadrego in se potuhnjeno umika. Gospod vstane in se od vsakega apostola posebej poslovi. V svečanem molku se odigrava ganljiv prizor. Objame jih vse po vrsti; njihove glave si pritisne še enkrat na srce. — Med gledalci vlada sveta tišina. Niti glasu ni slišati. Pri marsikom opaziš solzne oči. liho se pojavlja v ozračju pesem: Večerja zadnja je minila ... in oder se sprazni.
Sledi prizor iz getzemanskega vrta. Apostoli spe, Jezus pa trpi in toži. Angela ga tolažita in mu izročita kelih trpljenja. Čez nekaj časa se pri-huljeno priplazi hudič, za sabo vodi Judeža in za Judežem se pomikajo vojaki z bakljami in meči. Judež pristopi h Gospodu in ga poljubi. V hipu nastane hrup in zmeda. Apostoli planejo iz spanja. Peter izdere meč in zamahne. Jezusa zvežejo in odpeljejo. Ostaneta le Judež in hudič. Judež spregleduje in preklinja svoje življenje. Hudič pa se mu satansko zasmeji, vrže predenj vrv in zbeži.
Spet ise oglasi pesem: Daj mi, Jezus, da žalujem ...
Zda j sledi prizor pred Kajfom. Herodom in Pilatom. Ljudstvo valovi in vpije. Oblastnike prinašajo vojaki na nosilnicah. — Nato vidiš bičanje in kronanje. Igra postaja grobo naturalistična. Rabelj poklekne pred Kristusa in porogljivo govori tovarišu:
»Ljubi moj Arom, padi na kolena doli ter mi figo v zobe pomoli! Saj res takšnemu prav pristo ji, da se tako pred n jim kleči, kakor da je en l.ažnjivi kralj. Kaiko se mu bo to podal! (trs) H kroni trnjevi se žezlo zanieljivo sika, ta strgani nagradni plašč pa naj si sam
za.fli.ka.«
Zatem pride prizor Ecce homo. Pred množico ljudstva in farizeji obsodi Pilat Kristusa na smrt in si umije roke. Ko podivjana množica odhaja, zadomi pesem: Jezus, daj, da tvoje rane...
■Nato se vrste eden za drugim prizori križevega pota, Veronik i'ne tolažbe, srečanje Matere božje in žalujočih žen. Naposled se na zgornjem odru dvignejo trije križi. Ob znanih dogodkih, ko vojaki vadljajo za plašč, ko dajo Jezusu žolča piti, ob žalosti zvestih pod križem raste igra v trpko dramatičen vrhunec, ko nagne Jezus glavo in umre, nastane tema in se ljudstvo razbeži.
Počasi se svetli. Pod križem stoje Marija, Janez, žene in spreobmjeni stotnik. Nato snamejo Gospoda s križa. In zdaj se razvije prelepa slika: Pieta — mati sedem žalosti z mrtvim sinom v naročju. Pred njo pa se zgrinjajo angeli in človeški rod. Evropa, Azija, Afrika in Amerika se vsaka posebej zahvali mrtvemu Kristusu za milost odrešenja in luč svete vere. Meščani pridejo z grobom in polože vanj Jezusa. Ko odnesejo mrtvega Odrešenika, jih spremljajo možje s prižganimi svečami in čez oder se pomika sprevod, v katerem stopajo vsi igralci in pojejo: Kraljevo znamenje — križ stoji —. Za zadnji par pristopita stražnika s helebardama. — Pasi j on je končan.
Dve uri so gledalci s svečano napetostjo sledili igri. Zdaj vstajajo. Marsikdo si briše solze. Vsem pa je toplo pri srcu. Vsi čutijo, da so doživeli nekaj nenavadnega, kar pa je vendar čisto domače, čisto njihovo. Tiho in pobožno odhajajo na svoje domove.
Pasijoni so se razvili iz cerkvenih obredov in so se posebno priljubili konec srednjega veka. V Španiji so še v tistem času predstavljali razne svetopisemske prizore med procesijami. Igralci so na določenih postajališčih stopili iz sprevoda in odigrali svoj prizor. Iz Španije so ta način pasijonskih iger razširili jezuiti, ki so to idejo zanesli tudi v naše kraje. Prvi pasijon pri nas se je vršil v Ljubljani leta 1617., a je bil nemški.
V	mesto so najbrž kapueiui poslali ljubljansko nemško besedilo, ko je glavair baron pl. Eeker zaprosil za dovoljenje, da bi smela tudi tu vršiti pasijonsika procesija. Kapucin p. Ror muakl je to besedilo poslovenil. Njegov rokopis se je ohranil v samostanski knjižnici in nosi letnico 1721. Ta rokopis je prvi slovenski igrski tekst. Star je 221 let. Od drugih pasijonov se loči po tem, da se prireja v procesiji. S tem ima še globlji religiozni značaj.
Pred dve sto leti se je pasijon nekako takole vršil: Na veliki petek popoldne se je začela izpred kapucinske cerkve pomikati procesija. V o-dnik je nosil izvezdo. Za njim je jezdila Smrt »ta biliga koina«. Nato so nesli črno zastavo. Potem pa so sledile igralske skupine v istem redu kot sem jih opisal. Ves pasijon s predigro vred se je predstavljal med procesijo. Posamezne žive slike so vozili na vozovih ali pa so jih nosili možje na posebnih nosilih. Na določenih krajih so se ustavljali in recitirali svoje verze. Kristusov je bilo več, ker je bil v vsaki živi sliki drug. V procesijo so bili uvrščeni križarji in bičarji, ki so za pokoro nosili križe ali se bičali. V pasijonsko igro so bili vpleteni še nekateri drugi prizori n. pr. Samson, sv. Jeronim s puščavniki, David s harfo, skrinja zaveze. Na koncu je neslo »božji grob« 14 meščanov, med njimi 6 občinskih svetnikov v rdečih plaščih. Za božjim grobom je šla godba. potem pa duhovska gosposka, »ki jo je bilo treba posebej povabiti«. Za zaključek se je uvrstilo še ljudstvo.
V	ohranjenem »redu procesije« se bere, katere vasi so predstavljale to ali ono skupino. Kogar zanima, kako se je v tistih časiih vršil pasijon, naj prečita Pregljevo idilo »Osntero pesmi«, kjer podaja jako zanimiv in živahen opis procesije ter dogodkov, ki so bili z njo zvezani.
Od 1. 1768. se pasijonsika procesija pri nas ni več vršila. Tudi po drugih krajih Evrope so bile pasijonske igre že zdavnaj opuščene in pozabljene, zadnji čas nam je pa prinesel smisel
za obujanje starin. Človek hoče na ta način ubežati iz sedanjosti, ki ga tlači in mori. Tudi njegovi vernosti daje stare religiozne tvorbe simpatičen okvir. Zato doživljajo tudi stari pasi-joni vsepovsod svoje vstajenje. Že pred veič desetletji je oberammergau-ski župnik Daisenberger predelal več starinskih besedil v novo igro, ki jo zdaj hodi občudovat Evropa in Amerika.
Na pasi jonske prireditve je prvi opozarjal kranjski dekan Koblar v Izvestjih muzejskega društva 1. 1892.
Besedilo pa je našel ravnatelj dr. Man-tuani v kapucinski knjižnici in ga je med vojno objavil v Carnioli. Modernizacije pasijona se je prvi lotil prof. Niko Kuret. Na cvetno nedeljo 1930 ga je v njegovi predelavi predvajal naš radio. Na odru je bil uprizorjen o veliki noči 1932. V zaprti dvorani seveda ni mogel obdržati značaja procesije, temveč je dobil obliko zaporednih živih slik, ki se spreminjajo v temi ali za zastoirom in jih poživljajo Premrlovi glasbeni vložki.
Nekatere misli iz adventnih pridig škofa ljubljanskega v letu 1941.
(Konec)
IV.
Neredko naletimo na ljudi, ki so krščeni in se priznavajo za člane Cerkve, tudi v glavnem izpolnjujejo svoje verske dolžnosti — a so vendar odmirajoče mladike na božji trti, otrpneli udje, ki zadržujejo vse telo v razvoju. To so tisti, ki — kakor sami zatrjujejo — sprejmejo in verujejo. kar je nezmotljiva Cerkev po svojem vrhovnem poglavarju, papežu. razglasila kot od Boga razodeta resnica — a glede vsega drugega, kar Cerkev po vrhovnem poglavarju še uči, razlaga, nalaga, si pridrže svobodo. Sprejmejo ali ne sprejmejo, po svoji lastni glavi, češ, saj tega ni treba, ker ni »ex cathedra« rečeno, t. j. ni izrecno in .slovesno razglašeno kot božje razodetje.
In pravijo: »Sedanji papež še ni zavzel stališča do komunizma, ni ga obsodil.« Seveda ga ni, ko je že obsojen. Obsodba ostane še v veljavi, dokler je komunizem tak, kakršen je. Ni treba, da vsak papež ponavlja sodbe, ki so jih izrekli njegovi predniki. Saj je n. pr. luteranstvo bilo obsojeno kot krivoverstvo že v šestnajstem stoletju in ta obsodba velja tudi danes, čeprav se ne ponavlja.
In še pravijo: »Saj papež ni obsodil tistih podvigov med nami, ki sa-molastno obsojajo na smrt in to ob-
sodbo izvršujejo kar mimo grede na cesti ali v stanovanju.« Papežu ni treba obsojati takoj vsakega krajevnega pojava, ki nasprotuje božjim zapovedim. saj je pravilna sodba o takih dogodkih možna vsakomur na podlagi katekizma. Papežu ni treba sproti obsojati vsakega javnega greha, ko ga vendar obsojajo nespremenljive božje zapovedi dovolj jasno za vsakega kristjana, ki vsaj temeljne resnice razodete vere pozna. Papež šele tedaj javno ves svet opozori na kake grehe, ko iso postali že splošen pojav med verniki sveta in preti nevarnost, da se iz grešne prakse razvije kaka verska zmota. Papež ima v škofih svoje sodelavce, ki so poklicani, da v smislu trojne službe Kristusove, katero v svojih škofijah izvršujejo, opozarjajo svoje vernike na zmote, ki se med njimi širijo, in obsojajo grešna dejanja, ki se gode med njimi.
Ko vam to resnico razlagam in vas želim prepričati, da je naša nujna, lepa in srečna dolžnost, v duhu otroške pokorščine biti zvezani z Jezusom v njegovi Cerkvi, ni to izraz klerikalne oblastižel jn osti. Ne gre za nadvlado in oblast v stvareh, katerih Jezus ni vzel v svoje kraljestvo, »ki ni od teiga sveta«, ampak gre zato, da bi tudi v našem narodu vse duše bile
sveže, rodovitne mladike na trti — Jezusu, da bi obrodile preobilen sad, ki bo ostal iza vso večnost. Za to gre, da bi življenje vsakega izmed nas vodila resnica božja prav v vseli vprašanjih in v vseh razmerah. Gre za to, da bi ljubezen do Boga, do Jezusa, v čigar duhovno telo smo bili
včlanjeni, bila nagib vsem našim načrtom in delom. Potem bo Gospod Jezus izpolnil svojo obljubo — katere izpolnitev si v sedanjih preizkušnjah tako zelo želimo! »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar koli hočete, in ise vam bo zgodilo.« — Amen.
Pravni položaj italijanske žene v zakonu
V letu 1929. so se izvršile na podlagi sklenitve konkordata s cerkvijo v italijanski zakonodaji v zakonu (braku) nekatere spremembe.
Za sklenitev zakona potrebna starost je bila znižana za moške od 18 na 16 let, a za ženske od 15 na 14 let/ Privoljenje staršev ali pa varuhov je sedaj potrebno pred dovršenim 18. letom za ženske in pred dovršenim 21. letom za moške, dočim je bila ta doba po prejšnji zakonodaji'določena z 21. odnosno 25. letom starosti.
Državni odvetnik pri apelacijskem sodišču more spregledati privoljenje iz važnih razlogov.
Najvažnejši del preureditve obstaja v tem, da se priznava katoliško sklenjenemu zakonu državljansko pravno veljavo. Po zedinjenju kraljestva so vladala skozi več desetletij huda nesoglasja med venskim obredom in državljanskim sklepanjem zakona. Predvsem podeželski sloji so pripoznavali prvega in puščali v nemar drugega.
To je našlo svojega izraza tudi na otrocih, kar je izviralo odtod, da so se smatrali včasih starši po zakonskih učinkih, kakor da živijo v nezakonski skupnosti.
Tudi onim verskim organom, kateri niso bili katoliške vere, je bila dana možnost, da poročajo, tako da imajo sklenjeni zakoni državljansko pravne učinke.
S sklenitvijo zakona prevzame žena možev priimek in državljanstvo ali bolj točno, dodaja po italijanskem običaju svojemu priimku moževega.
Pri mnogih narodih pa, nasprotno, ženin priimek popolnoma odpade, kakor na primer v Franciji, Veliki Britaniji in severno ameriških zedinje-nih državah, ali pa, kakor na primer na Švedskem, ga more zadržati, ako to izrecno izjavi ob priliki sklepanja zakona.
Zakonodaja o ženinem državljanstvu vsebuje važne določbe, temeljnega značaja glede na rodbinsko tovarišieo.
Drugo važno vprašanje pri proučevanju položaja žene v rodbini se nanaša na pravice, katere jii gredo pri upravljanju doitalne imovine, dalje njene proste imovine ter tega, kar si zasluži s svojim delom.
Po določbah italijanskega državljanskega zakonika se smatra za do-talno imovino vsa ona imovina, katero prinese iz tega naislova žena (ali jo dajo drugi zanjo) možu v s vrbo lajšanja zakonskih bremen. Pravni posel, kateri je dvostranski ali tristranski, že po tem, ali ga sklepata samo zakonca ali pa ženin s tretjo osebo, se sklepa pred sklenitvijo zakona pred javnim beležnikom in ga po sklenitvi zakona ni več mogoče spreminjati.	(Dalje prih.)
Ljudska knjižnica v Ljubljani
(J- H.)
Že dolgo let posluje na Miklošičevi redno obiskujejo, ampak tudi za ti-cesti štev. 7 Ljudska knjižnica, kjer ste, ki se zadovolje s knjigami, ki jih smo dobili nekaj prav zanimivih po- kupujejo sami in sami bero. Takih datkov ne samo za tiste, ki knjižnice sicer ni mnogo, saj večina ljubi jan-
skega prebivalstva ni tako premožna, da bi si lahko v teku let nabrala zbirko knjig, ki bi zadoščala le količkaj izbirčnemu človeku za njegovo izobrazbo ali razvedrilo. In prav tu se pokaže koristni učinek velikega števila javnih knjižnic, ki so že nekdaj določile za izposojanje knjig prav nizke izposojnine. Obračuni pri izposojanju knjig so namreč pokazali, da ise bolj drage knjige le malokdaj izposodijo tolikokrat, da bi s svojo izposojnino krile nabavne stroške. Še večje priznanje pa zaslužijo knjižnice isedaj, ker niso izposojnine skoraj prav nič zvišale, tako da je obisk knjižnic omogočen tudi najbolj siromašnim brez posebnih žrtev.
Kdo vse obiskuje knjižnice
Čeprav statistika o obisku posamezne knjižnice še ne pove točno, iz kakšnih slojev sestoji kader vseh ljubljanskih obiskovalcev knjižnic, nudi vendarle vsaj približno sliko o porazdelitvi beročega občinstva med posamezne stanove. Po ugotovitvah Ljudske knjižnice je bilo lani med vsemi obiskovalci knjižnice 35 odstotkov dijakov in mladine. 30 odstotkov obiskovalcev so bila dekleta in žene, 15 odstotkov jih je bilo iz inteligenčnih poklicev, 10 odstotkov pa iz delavskih stanov. Knjižnica je lani imela okrog 20.000 knjig in je v enem letu izposodila skoraj 31.000 knjig 13.942 obiskovalcem. Obiskovalci sami določajo tudi, katere knjige so jim najbolj všeč in tako s svojimi zahtevami nehote tiho glasujejo, kateri pisatelji so najbolj priljubljeni.
Najbolj priljubljeni pisatelji
Med našimi domačimi pisatelji, po katerih sega seveda najprej mladina, stoji na prvem 'mestu Fiinžgar, nato Cankar. Zanimivo je, da med starejšim rodom slovenskih pisateljev- prednja-čita pred vsemi drugimi Jurčič in Tavčar. Tudi Kersnik ne zaostaja mnogo za njima. Nasprotno pa gre od Detelovih del le »Trojka« in »Mlado življenje«. Čudno še bo zdelo, a res je. da se mladina za Levstika in
Erjavca ne meni mnogo. To je prav velika škoda, saj je Levstik mojster jezika in bi mladina gotovo pridobila, če bi ga brala. Še bolj čudno pa je malenkostno zanimanje za Erjavca, ki je tako lepo znal razodeti in opisati skrivnosti narave. In vendar gre k večjemu njegovo »Hudo brezno«. Pri izdajah raznih knjižnih založb je treba omeniti, da gredo prevodi še prav dobro. Tudi za najmlajši pisateljski rod med nami in njegova dela kaže mladina dokaj zanimanja, vendar zdaleka ne toliko, kakor bi človek pričakoval po starem pravilu: »Gliha vkup »tri h a«. Izredno zanimanje je vzbudila med obiskovalci knjižnice nova »Slovenčeva« knjižna zbirka. Kljub temu. da ima knjižnica od vsake knjige lepo število izvodov, so vse te knjige ves čas izposojene in gredo iz rok v roke, čeprav moramo upoštevati, da se je prav Ljubljana v veliki meri poslu-žila nizke cene te knjižne izdaje
Junak mladine
Dijaki poleg zgoraj omenjenega čtiva prav pridno posegajo tudi po starejših letnikih »Doma in sveta« in deloma tudi »Zvona«. Tudi »Rimski katolik«, Finžgarjeve in Shakespea-rejeve igre pridno romajo med bralce. Utajili bi seveda splošno znano dejstvo, če ne bi omenili med mladinskim čtivom prvaka vseh pisateljev. Tako pravi vsaj mladina, ki glasuje zanj s tem. ko si ga tako izposoja. Je to Kari May, katerega in-dijanarice, zgodbe iz Arabije in Balkana so prevedene tudi že v slovenščino. Knjižnica ima vsega skupaj 448 zvezkov Karla Мауа v slovenskem in hrvaškem prevodu in tudi v nemškem originalu. Bralcev za te knjige ne zmanjka nikdar in Tedno je izposojenih okrog 300 Mayevih zvezkov, tudi hrvaških prevodov in nemških originalov. Pa ne samo mladina, tudi starejši segajo marsikdaj po njem.
Kriminalni in ženski romani
Ljudska knjižnica ima tudi veliko zalogo nemških knjig, kakor tudi lepo izbiro hrvaških, italijanskih in fran-
coskih knjig. Zanimiva je opredelitev bralcev do te literature. Med inem-škimi knjigami spada polovica knjig, ki se izposodijo, med kriminalne romane, takoj nato pa pridejo lahki romani, torej zabavno čtivo in, če hočete, ženski romani. Znana nemška pisateljica Curts-Mahler, ki je napisala dolgo vrsto ženskih romanov, ima seveda prvo mesto. V treh letih je knjižnica izposodila njena dela 1400 krat. Dalje je veliko zanimanje za huinoristiične romane, ki jih v slovenski prevodni literaturi nimamo, prav tako kakor nedostaja prevodov kriminalnih romanov. Poleg tega se bralci zanimajo za nemške prevode iz francoske in angleške beletrisitike, čeprav ne v toliki meri kakor za lažje čtivo. Posebno zanimanje je doživela italijanska knjiga. Videti je,
da se mnogi učijo jezika in da za vajo berejo doma italijanske knjige. Popolnoma drugačno usodo nekaterih knjig v knjižnici pa kaže dejstvo, da ima knjižnica danes okrog tisoč knjig, ki jih ima že dalje časa, ki še noben-krat niso bile izposojene. Pač pa bralci še radi posegajo po poljudnoznanstveni in potopisni literaturi.
jasno je, da imajo knjižnice največ obiskovalcev v zimskem času. Prav v sedanjih mesecih je naraslo število obiskovalcev prav močno. Zadnji mesec je prišlo nad 4500 obiskovalcev, poleg tega pa se prijavljajo še ves čas novi člani. Lahko rečemo, da je v zimskih mesecih narasel obisk knjižnice za 100 odstotkov, kar pomeni, da je čtivo najboljši prijatelj in najbolj cenena zabava Ljubljančanov.
Knjižnica
Knjižničarje naših društvenih knjižnic opozarjamo na tele nove knjige:
Zarja stare slovenske književnosti.
Po pravici smo ponosni na starodavne brižinske spomenike, priče našega jezika kakor so ga govorili naši pira-dedi pred tisoč leti. A doslej še nismo imeli nobene poljudne izdaje teh pomembnih spomenikov naše preteklosti. Nova izdaja brižinskih spomenikov, ki jo je oskrbel dr. Fr. Grivec, pa je še toliko pomeni jivejša, ker poljudni slog izdružuje z znanstveno natančnostjo in podaja odločilno važne nove izsledke. Obenem pa živahno osvetljuje umetniško govorniško književno obliko drugega spomenika teir zanimivo pojasnjuje njegovo izredno globoko versko vsebino. Sledovi sv. Cirila in Metoda so mojstrsko vtisnjeni našim najstarejšim književnim spomenikom, tako da jih uvrščajo med najznačilnejše odlomke krščanske književnosti, vredne pozornosti in proučevanja mednarodne znanosti, nad vse pa pomenljive za našo zgodovino in književnost. Nova poljudna izdaja brižinskih spomenikov nam vse to prav živo pojasnjuje ter dopolnjuje z izredno važnimi novimi znan-
stvenimi dognanji. Vsak slovenski izobraženec naj bi to knjigo pazljivo prebral in ji utiral pot v širše sloje našega ljudstva.
Slovenčeva knjižnica je izdala lepo knjigo pod naslovom »Pokojni župnik Kainpens«. V knjigi je obdelano prijetno farno življenje, iz katerega se zrcali tesna povezanost vasi s svojim župnikom. Zabavno so obdelani podjetni vzponi mladega, živega ministranta. Ker so v knjigi obdelani prizori, ki so našim zelo podobni, zato se bo pri nas gotovo udomačila in je njeno mesto v vsaki naši knjižnici.
»Mož, ki je oropal mesto« je napeta detektivska povest o spretnih ropih, ki so se dogajali po raznih mestih Evrope in jih je izvajal učenjak, ki je potoval navidezno v študijske svrhe, v resnici pa je izvajal rope na najbolj drzen način. Knjiga se bere prijetno.
»Zlato večnega Juda«, krasna knjiga, ki je izšla tudi v omenjeni založbi. V knjigi je napeto popisano svetovno nadvlad je judovstva in njegovega bogastva nad svetom. In travno v tem vidimo tudi vzroke mnogoštevilnih vojska, pa tudi sedanje.
Društvena kronika
Slovenska igralska družina v Zagrebu ise pridno giblje in je vprizo-rila 16. februarja v malleni gledališču Remčevo žaloigro »Magda«. Re-žiral jo je Davorin Petančič. Istočasno je izdal program v obliki nekega gledališkega lista prof. Joža Grego-rič. V tem programu je tudi vsebina in uvodna beseda o igiri »Magda«. »Magda« spada po svoji odrski in umetniški vrednosti med najbolj pomembna dela novejše slovenske clra-matike. Hvalevredno je, da ta slovenska družina zajema svoj repertoar iz domače zakladnice. Predstavili so že na ta način zagrebškemu občinstvu Cankarjevo »Lepo Vido«, Remčevo »Magdo«. V načrtu pa je Iše »Potopljeni svet«. Vsa ta clela so izvirna in današnjemu času primerna. V uvodni besedi je prof. Gregorič podal miselno in oblikovno lepoto Remčeve drame. »Magda« je tragedija mladega dekleta, ki pretrpi vse od služkinje do izgubljenke na cesti. To grenko pot trpljenja in prevar mlade in neizkušene deklice, ki zapuščena umre na kužnem oddelku bolnišnice, to je zajel pisatelj v dvanajst slik. Miselno središče »Magde« pa je v pesnikovih besedah, da žena živi samo kot devica ali mati. Tudi Magda je hotela postati žena in mati, zato se je oklenila študenta Pavla, toda njena tragična krivda je bila, da je bila premalo odporna in je lahkoverno sledila obljubam lahkomiselnega študenta, ki se je Magde kmalu naveličal in jo zav rgel. Drugi vzrok pa je v
tem, da so iz Petra, ki je Magdo resnično ljubil do konca, bolezen in razmere napravile za slabiča in ji ni mogel seči v roko, da bi jo popeljal pred oltar in si z njo ustvaril topli dom in tiho družinsko srečo.
Zabavno popoldne je priredil Rokodelski oder 15. februarja s sledečimi zabavnimi točkami: Perpetum mobile, Tinček in Tonček, Jecljavec in stražnik, Ropopiranje, Gospod na postaji, Zmešnjava v inseratilh, Zmeraj prav itd. Rilo je res zabavno popoldne. primerno za pustno nedeljo.
»Puščava bo cvetela« je naslov misijonske drame, ki so jo uprizorili dijaki v frančiškanski dvorani. Fatma in Avguštin, dvoje čistih v mladi neskaljeni ljubezni vdanih src sta glavni osebi te misijonske drame. Dejanje samo se odigrava na zgodovinskih tleh, kjer je živel sv. Avguštin. Glavna misel je globoka krščanska ljubezen do Boga iin do neumrjočih duš tistih poganov, ki še ječe v temi nevere. Misijonski poklic je v tej igri prikazan v vsej svoji lepoti in tegobi, v resnični, požrtvovalni in nesebični ljubezni.
»Kovačev študent« in »Vrag in čevljar« sta napolnila 15. februarja šišensko dvorano. Peviske točke je izbo mo rešil cerkveni pevski zbor.
»Upniki na plan«, veseloigra v treh dejanjih, je ponovila Frančiškanska prosveita v frančiškanski dvorani v nedeljo 18. februarja in v torek 20. februarja, Igra je nudila obilo zabave in prijetnega razvedrila.
Vsebina: Škof jeloški pasijon, — Nekatere misli iz adventnih pridig škofa ljubljanskega v letu 1941. — Pravni položaj italijanske žene v zakonu. — J. H.: Ljudska knjižnica v Ljubljani. — Knjižnica. — Društvena kronika.
Uprava: Pisarna Prosvetne zveze, Ljubljana, Miklošičeva cesta 7. — Odgovorni urednik in izdajatelj Vinko Zor, Sv. Petra c. 80. — Za Zadružno tiskarno v Ljubljani: Maks Blejec
Priloga Vestnika PZ št. 4-5/1942-ХХ.
PROSVETNI ODER
MAREC-APRIL	1942-ХХ
Načela sodobne scenske gradnje
Arch. Vlado Gajšek — (Nadaljevanje)
Zasnova
Delo, -kateremu maj bi inscenator dal materialno obliko — isceno — mo-ra najprej dobro proučiti in izluščiti iz njega jedro, osnovno misel celotnega dogajanja. Ta osnovna, temeljna točka mora biti v vsaki posamezni sceni in skoizi vso igro jasna in poudarjena. Šele ko smo izluščili to jedro, lahko pričnemo misliti na ureditev literarno zahtevane dinamike. Shema vstopov iin izstopov, katero moramo skicirati, nam da prve grobe slike o zgradbi, katero moramo postaviti in katero bo narekovala zahteva po kraju dogajanja in po prometni ureditvi. Te priprave nam nudijo šele prve nejasne predstave nastajajočega prostora, katerega materialno gradimo in oblikujemo po danili zahtevah in po pregledni tlorisni jasnosti, raagibanoisii, umirjenosti v merah ter po barvni sozvočnosti. Pri vseh teh pripravah, ki pa so še vedno le komponiranje, ine smemo zanemariti jedra, oziroima karakteristike literarnega de,la in človeka, katerega nadrejeno postavimo v prostor. Pri reševanju zasnove se nam srtavlja še vse polino vprašanj, ki pa so različna gleda na dano nalogo. Med množico teh važnih vprašanj nikakor ne smemo prezreti kostumiranja posameznih ali vsaj važnejših igralcev ter objektov, ki iso bistveni za potek igre ali pa kot pomoč predstavitvi osnovne ka-rafcteriizacije.
Načrt
Po večkratnih poizkusih zasnove začnemo s končnimi načrti za celotno gradnjo. Toda že-prej, posebno pa sedaj smo velikokrat postavljeni pred težavno odločitev glede -na pristnost alli ponarejanje. Tukaj naj velja osnovno načelo-,, ki ni -domena le današnje dobe, ampak vseh prejšnjih zrelih dob. Ponarejanja se moramo vedno izogniti, .ako pa le -ne gre drugače, naredimo tako, da vsakdo vidi, da je ponarejeno. Kajti nihče ne more zahtevati od nas in tudi ne srne zahtevati, da bi izgubljali sile z.a nepomembno delo suženjskega ponarejanja, katerega do popolnosti nikdar ne bomo izvedli, kajti še t-a-ko popolni imitaciji vedno manjka duh dobe, v kate-
rem je delo z-raslo in ki vtisne predmetu svoj vidni pečat.
Iz tega sledi, da v-našajmo v sceno, -ako le količkaj moremo, pristne predmete. Velikokrat to na prvi pogled resda -ni mogoče, toda bolje je vsaj nakazati, simbolizirati, kakor pa otežiti sceno z nepomembno navlako. Sicer je pa dostikrat mogoče s sodelovanjem spretnega režiserja brez škode preiti ali premostiti omenjene primere. Vedno je bolje stvar idealizirati kakor pa jo s slikarsko pomočjo ponarejati.
Ako bomo z naših odrov odpravili pre-nasičene scene, preveliko vernost in sto in sto nepotrebnih, večkrat smešnih rekvizitov, bo tudi vitis celotne predstave iminogo bol jši.
V pretekli in polpretekli dobi ni bila le scena dvodimenzionalna — slikarska, temveč izara-di scene tudi igranje. Zaradi okostenelosti in Ikonivemcio.nalnosti izraznih sredstev je igra le nerada prešla v večjo dinamičnost iin v globinsko in višinsko igranje, Pa če je tudi prišla, na gledalce .ni napravila vtisa prostorninske-ga igranja, to pa -zato, ker se je majhna igralčeva postava pred velikim horizontom ali pred dre-vesom popolnoma izgubila. Pozornost gledalca ni bila osredena na igralca, temveč na sliko gozda ali skale, pred katero je -stal. Tako je igralec na odru izgubil svoje primarno mesto in se je moral nehote, umakniti slikarskim več ali manj ponesrečenim ponazoritvam, In tudi če je igralec sam prešel v večjo in bolj dinamično igro, gledalec tega vtisa mi imel, kajti osredena poizornost na igralčevo ozadje ga je neprestano priklepala. Danes sil imsce-nacija prizadeva, d-a bi igralca s scenskimi pripomočki publiki približala. Scena d,a igralcu možnost igranja v gldbi.no in višino. Danes se vedno bolj uveljavlja višinsko, etažno igranje. Današnja scena je -sproščena spon,, v katere jo je ukleni.1 realizem, naravi hoče biti zvesta bolj kot sam naturalizem, to pa seveda s popolnoma drugimi sredstvi. Dasi-ravno imamo danes do vseh tehničnih možnosti izvedeno razsvetljavo, ki bi najbolj omogočala posnemanje in drugo, moderna scena ni zašla na vabljiva pota, ki ne vodijo nikamor.
Razsvetljava
Luč, ta najvažnejši pripomoček, je uporabljena predvsem za to, da osredi igradca gledalcu, da da svetlobno perspektivo — globino — in da osvetli važne objekte in .zasenči postranske in nepotrebne.
S temi v zvezi se v grobih obrisih dotaknimo vprašanja barve na odru, in sicer barve na zgrajeni arhitektonski lupini, n. pir. barve kostumov. Kakor je pri gradnji posameznih objektov važno sozvočje medsebojnih mer, enako važna je harmonija posameznih barvnih ploskev. Nikdar ne smemo ma odru uporabljati »cele« barve, to se pravi osnovne barve, vedno moramo dodati ali odvzeti. Barvo moramo torej »rezati«. Toda to je stvar občutka, katerega pridobimo le z vajo. Enako važna nam mora biti medsebojna harmonija posameznih barvnih ploskev. To se pravi, da moramo barve grupirati med seboj glede, na intenziteto mrzlih in toplih tonov ter na Svetlobo vpijajoče in odbijajoče barve.
Aiko aranžiramo barvno skupino, ne sme biti nikdar blizu luči mrzla in svetlobo vpijajoča barva, temveč topla in svetlobo odbijajoča. S tem pa ne smemo misliti, da moramo to po intenziteti barve postopoma ponavljati, iteimveč moramo skupino kdaj pa kdaj prekiniti z barvo popolnoma kontrastne lastnosti, S tem pripoimoreimo prvi barvi do še večjega izraza, drugo pa, kakor pravimo, »popravimo«.
Na pravilno barvno harmonijo moramo paziti predvsem pri ploskovni kompoziciji scene ter pri grupiranju igralcev.
Današnja scena stremi — v barvnem pogledu — za čim večjo pestrostjo, zato moramo tudi pri izibiri posameznih barv paziti na vpijanje in odbijanje svetlobe ter na medsebojno harmonijo. Zato moramo uporabljati predvsem tople in svetle barve. Kajti vsaka barva postane na odru temnejša in imrzlejša. Poleg tega morajo barve služiti za podkrepitev ploskvam, ki so v senci, ter v pomoč (ploskvam., iki so v svetlobi. Poleg tega naj barva služi v pomoč predeljevainju prostorov v globino in v višino. Barva naj posamezne arhitektonsko nepovezane dele dosledno loči in to po možnosti v ho-
rizontalni smeri, ki je mnogo prijetnejša za oko kakor pa vertikalna.
Poudarjanje horizontale velja tudi iza gradnjo arhitektonske scenske lupine ter posameznih sceničnili elementov.
Višinsko igranje
Prostorninska razčlenitev današnje igre, katero je omogočila smotrno koimponira-na scena, ima svoj važni poudairek dinamične razgibanosti v izrabi višine — etaiže. Ne saimo da nam izraba prostora sceno iraizigiblje, da da poudarka posameznemu igralcu ali da loči zbore od posameznikov, temveč da možnost lahkim in hitrim ter učinkovitim izpremem-bam. Kajti večini predstav je potrebna nagla izpreimemiba posameznih scen, zato je vsaka rešitev tega problema dobrodošla, posebno pa taka, ki naim tudi igranje izboljšuje kakor omenjena lizraba višine. Res, da so tu potrebne večje gradnje, toda te gradnje so enkratne ter stalne, ki stoje skozi vsa dejanja. Na njih, pod njimi ali ob njih montiramo scene, ki morajo biti čim preprostejše, toda čim bolj naravne in pristne. Te male dodatne kompozicije lahko hitro postavimo ali jih odstranimo ter nam tako pomagajo k naglima izpremeimbam.
Toda pri odločitvi za igranje na stalno zgrajenem ter arhitektonsko popolno izrabljenem odru, kateremu v posameznih scenah samo dodajamo, odstra.nju jemo ali medsebojno izpreniinjamo, pridemo v nevarnost, da celotno sceno preoblo-žimo aili obremenimo. To pa nikakor ni v skladu z današnjo scensko, gradnjo,, ki stremi v svojem bistvu poleg jasnega prostora, dosledne pristnosti, barvne živahnosti in zračnosti v največji meri po preprostosti Zahteva po preprostosti pa ne sme biti izražena le v arhitektonski zgradbi scene, temveč tudi v celotni konstrukciji posameznih elementov. Lahke fonme morajo biti utemeljene že v lahkem materialu in v laihki in preprosti konstrukciji.
Vse te odlike in posebnosti našega časa pa morajo biiti prežete z liričnim občutkom ter naj poleg vsega navedenega nosijo jasen pečat naše dobe, ki ni v simbolih ali v isikonsitruiraniih dekoracijah, temveč v ustvarjalcu samem kot urejen izraz kraja, v katerem snuje in ustvarja.
Trije največji francoski dramatiki
S m o I ej Viktor
V 17. stoletju je v Franciji iz fevdalne države nastala absolutistična monarhija, iz te pa se je razvila rafinirana despo-tija, ki je najbolje obsežena v menda samo legendarnih besedah svojega najznačilnejšega predstavnika Ludvika XIV.: »Država'sem jaz.« Kultura renesanse, ki
je sprostila osebnost in utemeljila in-diividualdlzem, se je sedaj pretila v novo dobo, v kulturo baroka ali klasicizma. Doba baroka je posameznosti in posameznike zopet skušala vključiti v enoto Cerkve in države. Poudairek je zopet na vezanosti posameznika na celoto, oseb-
nastala svoboda brez omejitve zgubi pravo do uveljavljemija. Francija je v 17. stoletju dosegla1 popolno prevlado Inađ' dotlej vladajočo Spainijo (kateri so vlado zagotovila velika odkritja in osvojitve) ter Nemčijo (katero je liitrovska verska revolucija dvignila na eno izmed' prvih mest v (tedanjem, duhovnem življenju), in 'to v političnem, pa tudi in zlasti v duhovnem in kulturnem pogledu. Lepota in polnost klasicističnega baroka,, katerega nositeljica je bila vedno bollj razpadajoča aristokratska plast, pa se je končno zrušila v katastrofi francoske revolucije 1789, ko je nastopil nov čas.
Kultura klasicizma (vzor ,mu je kultura klasičnih narodov, to je Grkov in Latincev), ki je talko telsno povezana z osebnostjo sončnega kralja Ludvika XIV. in njegovega nevrednega pravnuika Ludvika XV.,, je biila enotna, izbrana, izdelana, duhovno in oblikovno enovita. V glavnem jo označujejo tele značilnosti:
1.	posnemanje klasikov, to je slovstva Rimljanov din Grkov; krščanska miselnost, ponajvečkrat v antični obliki; prevladovanje razuima nad čustvom; zelo ostro določene meje poetičnih oblik, kakor so uzakonjene v klasicističnih poe-tikah ,a,li njihovih klasičnih vzorih, n. pir. v Hoiracu. Jeiziik je izbran, torej primeren občinstvu, ki je slovstvo uživalo', namreč, dvorski aristokraciji, duhovsivu in meščanstvu. Kmetski sloj nima dostopa v ta svet, kultura se ni 'odprla zanj. Če kmet nastopa v povestih ali dramah, potem je samo predmet posmeha.
2.	Francoskemu klasicizmu je do velikega uspeha v nenavadni meri pripomogel kralj Ludvik XIV. Denarno je podpiral pisatelje in znanstvene družbe. Na svoj dvor je sprejemal nadarjene ljudi spodbujal in dajal svoja gmotna sredstva za izvršitev umetniških načrtov. Celo sam je včasih nastopal v baletu. Tako je s svojim vplivom in nastopom dal enoten pečat slovstvu svojega časa. Branil je s široikogrudnostjo svoje prijatelje pisatelje in pesnike pred ozkr>-srčnimi dvorjani. Talko je n. pir. Moliere iizposloval, da je smel uprizoriti svojega Svetohliinca. Toda ljudje, ki jih je Moliere prikazal v Svetohilincu, v skopuhih, lažnih zdravnikih itd., mu svoje užalje-nosti niso odpustili in so mu še mrtvemu naprtili proces, da ne bi bil cerkveno pokopan. Šele ima neposreden Ludvikov nastop mu je bil dovoljen cerkven pokop. Mallierlu n. pr. je kralj dal službo svojega komoimika, Racinu dvornega hi-storiografa i. pod.
3.	Slovstvo tega časa je v glavnem posvetno in ustvarjeno za salone, dvor in gospodo. Gospodo sestavljata diva sloja: plemstvo z dvorom in meščanstvo, ki sta si medsebojno v ravnovesju. Vse stremi v neko veličastnost, odličnost, iizred-most, ki se kaže v ljudeh, prikazovalnih dogodkih in v jeziku.
Ljudje Ludvikov ega dvora so bili plemeniti, vljudni, hrabri, bojeviti, ljubeči sijaj obleke, a ne še raiznežeini raz vajenci, Ker so bili sami plemeniti, je bila turi,i njihova umetnost plemenita, vzvišena. Racinove ,im Corneilleve tragedije so vse preračunane na to, da bodo ugajale gospodom iin dvorjanom. Zato pesnik resnico, ki je vedino ostra, omili. Ne prikazuje na odru samem uimorov, ubojev in umiranj, zmanjša pretepe, surovosti in kričanje. V vsem je umirjen in fin. Izbran je tudi v jeziku, ki se razliva pred gledalci v živih barvah, v zvočnih verzih in rimah. Snov je skoraj vedno vzeta iz tujega, ,zlasti klasičnega siveta, toda pozorfflšča in osebe so v talki,h dramah in tragedijah samo na videz grška in rimska, v bistvu pa iso vsi nastopajoči le francoski dvorjani iin kraj dejanja dvor. Junaki so le slabo' preoblečeni Francozi 17. stoletja, ponosni in viteški, junaški pri Coirnedllu, plemeniti in strastni pri Racinu, smešni in klavrni pri Mo-liieru. V francoskih »herojskih« tragedijah nastopajo bogovi in junaka v lasuljah iin z imeči, boginje in dvorjanlke, s pahljačami.
Posebnost tistegia časa in tiste umetno- -siti je tudi velika nadarjenost v improvizaciji. To se pravi, da so mogli umetniki in posebej igralci ob samo malenkostnem namigu, nasvetu alli besedilu sami iz sebe, bireiz priprave ustvarjati. Dana je bila zilaisiti v plesu liin imuziki, pa tudi v koimpdiji, samo glavna snov, vse drugo je ufttvairil dober igralec sam iz sebe.. Ustvarjajočih in poustvar jajo-čih umetnikov ni bilo mogoče natančno ločiti. Zaradi tega dejsrtvia je razumljivo, da je fcafca tuja snov v različnih igralskih nastopih in v različnih igralskih talentih dobila zelo različno obliko.
Slovstvo francoskega 17. stoletja tedaj v Evropi ni imelo sebi enakega. Nikoli niso v Franciji, pa tudi ne sploh v Evropi, tako lqpo in dobro pisali kot v tem času, saj spadajo v to dobo največji francoski pisatelji: Bossueit, Pascal, La Fointaine, Moliere, Cormeille, Ra.cine, La Rochefoucoild, Madame de Seviigne, Boi-leau, La Вгиуепе in Bourdalou. Največji dramatiki tega časa so Corineille, Racine in Moliere.
Corneille
GorneMle (1606—1684) je napisal vrsto zgodovinskih tragedij, toda je preživel njihovo slavo in umrl v pomanjkanju — prehitel ga je njegov tekmec Raoine. Snoiv za svoje tragedije je. jemail večinoma iz rimslke zgodovine. Vplivati je hotel na Ludvikov dvor s sijajnimi ogledi ljubezni, do domovine in junaštvom bojevnikov. Z lepimi, zamosindimi besedami je odlične može iin dame, ki so bili poklicani k vodstvu države, vzgajal k pogumu, osebni odpovedi, k boju za časi in slavo. Njegovi ljudje so ljudje volje.
Svet dobrega in svet zlega je dvoje ločenih svetov,, ki stojita visak zase in med njima ni mikakih prehodov. Človek je saimo dober ali samo islab, grešen ne more biti, ker ima voljo din volja ga nagne k enemu ali drugemu svetu. Corneilleve osebe iin mjihova govoirica so veličastne, nevsakdanje pesniške. Drame so napisane v bleščečih rimandh verzih. Izmed njegovih tragedij so omemibe vredne zlasti: Cid, Horacij, Polyeucte, Rodoguna, Ojdip, Cina i. dr. Kratka vsebina Cida bo popolnoma potrdila, kar sem za označbo navedel spočetka. Rodrigo, sin plemiča doin Diega,, prosi :za Chimenino roko. Toda njegov in njen oče se spreta in nevestin oče udari starega dona Diega v lice. Nemočni sitarec prepusti maščevanje iza to osebno žalitev sinu. Rodrigo res nekoč izzove prepir s Chimeninim očetom in ga ubije. Sam to naznani Chi-meni in ji, pove, da jo iljubi, da pa se svojega dejanja ne kesa, ker je izvršil samo dolžnost, ko je branil čast svoje družine. Dekle mu nasprotno prizna drznost in pogum, izjavi pa. da jo prav tako veže dolžnost do očeta in bo zato zahtevala njegovo glavo, čeprav jo ljubi. Tedaj pošlje don Diego sina v boj zoper Arabce in sin v boju zoper njihovega zastopnika Sanča zmaga. Rodrigo je zmagovalec. Kralj imeni, da je čalsrti zadoščeno, ker je Rodrigo zastavil svoje življenje za blagor države, in predlaga poroko s Chimeno. Junaštvo!, neustrašenost ter zmaga nad neivernikii, zoper katere junak zastavi svoje življenje, rešijo moralno vprašanje časti iin ljubezni. Cor-neillevi ljudje so toirej premočrtni, v njih ni niič polovičarskega .aili omahljivega. Taka je tudi zunanja stavba njegovih teagedij: trda, stroga, zaradi veličastnosti vzbujajoča spoštovanje.
Racine
Raoine (1639—99), drugi velilki traiged, je človek strasti in srca. Pisal je trage~ dije, ki jim je snoiv jemal i,z zgodovine, legend in starih klasikov, zlasti grških. A vse te junake zna človeško približati, talko da vidimo v njih žive ljudi z vročimi strastmi in nemirnim srcem. Bistvena poteza Racinovih ljudi je strast, čustvo, ne pa junaštvo,, volja, toga vzvišenost, kot je pni Coirneillu. Glavna vzmet njegovih ljudi in s tem tragedij je ljubezen, oziroma njeno nasprotje, ljubosumnost in sovraštvo. Je mnogo 'narav-nejši od Cormedlla. Izmed njegovih tragedij so dosegle velik uspeh zlasti: An-dromaha, Rritanikus, Berenika, Bajaait, Miitridait, Ifigenija v Avliidiii, Fedra, Ata-liija in Estera. Talko je na primer Fedra ena izmed najbolj strastnih tragedij. V tej drami je prikazana ljubezen žene Fe-dre do pastorka Hipolita, ko se mož Te-zej dolgo mudi zdoma. A prav :ko Fedra razkriva pastorku svojo ljubezen, ji pridejo ipovedart, da se vrača njen mož. Že-
na bi možu priznala svojo zmoto, toda izvedela je, da Hipolit ljubi drugo. Iz ljubosumja zaitoži ffipoilita očetu, da jo je nadlegoval is svojo ljubeznijo. Oče sina prekolne in sin mora v sve>t, kjer umre. Fedra se zastrupi, ko je Tezeju priznala svojo krivdo.
Spričo Corneillevih silno moralnih junakov iin junakinj, ki žrtvujejo vse, tudi življenje, za dobro in vzvišeno, se izdi, kot da je Fedra nemoralna. V resnici je seveda tudi Raoine zelo moralen, samo da življenjsko ni tako tog in itrid koit Corneille, ampak živ in topel.
Kljub tedaj uveli javi j en im zahtevam o zelo strogi zgraidbi drame je vendar znali Corneille kakor Raoine s svojo genialnostjo najti način,, da se, je dejanje razvijalo naravno, da iso ljudje ostajali živi. Tedaj je namreč veljala za dramatike zahteva — ki so jo klasicistični kritiki dobili iz grškega Aristotela — da mora biti dejanje drame enotno, to se pravi, da sme v drami iti samo za eno' stvar, za eno dejanje — ta zahteva velja še danes. A to enotno dejanje se dalje mora razviti isamo na enem prostoru — to je enotnost kraja, ki danes ne velja več. Prav taiko se mora, pač prav zaradi enotnosti kraja, razviti iin razvozlati vse dejanje v najkrajšem času, približno v 24 urah — enotnost časa, 'ki danes tudi ne velja. Te hude zahteve do dramatika,, namreč enotnost dejanja, kraja in časa, so precej vezale pesnikov polet, toda velik dramatik je kljub temu znal vliti naravno sproščenost in p.rirodnost v svoje ljudi in njihova dejanja.
Tudi tretjega, Moliera, je ta trojnost enotnosti vezala, vendar je prav ta v svojih nedoisežnih komedijah prikazal najbolj živo življenje, življenje, ki ga dbčudujemo še danes na odrih, tudi slovenskih, medtem ko predstavljajo tragedije kakega Coinneilla ali Racina težek oreh za režiserje in igralce. (V slovenščini nimamo doslej nič prevedenega iz njiju in torej tudi ne poznamo praktično vprašanj, ki bi jih postavila pred nas možnost uprizoritve.)
Moliere
Moliere (1622—73), s pravim imenom Jean B. Poquelin, je izšel iz meščanskega rodu, medtem ko sta bila Corneille in Racine po silojn družabno višja. Zato je Moliere dobro poznal meščansko življenje. Razen tega je kot poklicni igralec, najprej v Parizu, potem skozi petnajst let na potovanjih po Franciji, predobro spoznal tudi dvor in plemstvo, videli najrazličnejše značaje, razmere in sloje, videl napake, resnosti in smešinoisti1 v življenju in je v resnici mogel iz lastnega doživetja postaviti na oder prežive osebe svojega časa, ki pa so vendar talko tudi naše današnje,, kakor da se ljudske napake in smešnosti niso nič spremenile
od njegovega časa do danes. Bil je sam odličen igralec, režiser in dramaturg ter vse svoje življenje navezan na gledališče. Celo umiri je n.a odru, ko je igral glavno osebo v Namišljenem bolnik и. Moliere je nedosegljiv komediioigraf, največji vseli časov in narodov, kakor je največji dramatik resnih dram Shakespeare za Vse čase lin vsa slovstva. Njegova komedija ni prazna burka ,iin veseloigra, temveč ostra sodnica človeških dejanj in izmačajev, iki jih šiba » prikazuje, kakšni ne bi smeli biti. Moliere je v svojih komedijah oster kritik tedanje in tudi še današnje družbe.
V slovenščini so tile tiskani prevodi njegovih del: Skopuh (.ima tudi oznako pisatelja, njegov življenjepisi, opombe o igri) i;n Soapinove zvijače (ima tudi opombe, o pisatelju in igni) v prevodu N. Kureta. Prva je odlična značajska komedija,, druga buirkasta veseloigra. Naj-krasnejši je prevod Molierovega Tairtuf-fa, ki ga je v nedosegljivih verzih pire-pesinil Oton Župančič in na mnogih me-stih prekosil izvirnik. Župančičev je tudi prevod prijetne komedije Ljubezen — zdravnik (v Ljudskem oidru let. II., št. 3). V tisku je izšel še Jurij Tepček, prevedel Iv. Koštial, pa za ljudske odre za-Tadi svoje morale ni primeren. V rokopisu je (pri Prosvetni zvezi) Namišljeni 'bolnik, raizen Skopuha, Tarituffa (ime ju-шакв', ki je postal simboil siveitohlin,ca, pobožnjakaiTskega hinavca) in Ljudomrz-ca najboljša komedija. Komedija, ki velja za Moilierovo sploh najboljšo, Mizam-itrqp ali Ljtudouiirzec, doslej ni prevedena v slovenščino.
Izmed komedij, ki niiso prevedene v slovenščino, naij navedem saimo nekaj naslovov: Smešne precioize, Šola za ;mo-
Poglavje iz
Preprostemu človeku, ki pride brez predsodkov in posebnih zahtev v gledališče, je poznavanje dramatike čiisto odveč. Zatopi se v poslušanje iin gledanje, da iso ga same oči in ušesa, navdušuje; se z junakom v igri, joka in trpi z njim, se z njim vred opoteka, pada in vstaja ter konično Obogati svoj značaj in svoje skušnje z inovimii plemenitimi dobrinami. Kaj njemu rnair vsa književna teorija! Kaj mu mar, kaj sodijo o igri učeni ljudje! Kaj imu mar, če je pisatelj 'zadostil vsem zahtevam ligrske tehnike! Poglavitno in edino potrebno je za takega nezahtevnega gledalca, da je igra primerno napeta in zadosti čulsitvena, da ga pritegne nase in obdrži do kraja v svojih sponah.
Izobraižeinejšemu gledalcu in človeku, ki bi se kdaj koli vendarle 'rad tudi pobi,iže seznanil z odrskim ustvarjanjem iin osivar janjem,, pa je poznanje dramatike nujno potrebna stvar. Kje naj odrski
ške, Šola za ženske, Kritika šole za ženske, Prisiljena ženitev, Don Juan, Meščan — plemič, Učene ženske itd.
Sveit iin prizadevanje, ki sta ga kazala v poiziltivni luči CorineiUe in Racine, nastopa pri Molieru zasenčen in temain. Doba razcveta in plemenitosti se je bližala svojemu koncu. Ljudem junaške vollje in plemenite ljubezni so sledili smešni pohlepineži, lažnivci, napihnjenci, posnemovalci. Kar je bilo prej resnično, je biilo zdaj samo maska za umazanosit in klavrno smešnost. Če je v gledaliških dvoranah kraljevskih gradov, v prisotnosti piisiaino oblečenih gospodov v lasuljah allonge in dam v širokih krilih in frizurah, velikih kot stolpi, nastopil skopuh ob smehu zapmvtjivcev ali Tairituffe, kralj hinavcev, tedaj pač nihče izmed navzočih ni mislil, kako itrdio že bije' na njiihoiva virata nov sveit — zoper pobož-njaštvo, zoper družabno inevoščljivoist, zqper ponarejeno vzvišenost in zlagano učenost'. Cvet, ki se je odprl s Corneillem in se razprl z Raci/no,m in Molieroim, ise je osul v krvavem obračunu francoske revolucije.
Klasicizem je dosegel svoje polne sadove v Franciji. Zlaisti Moliere je sicer imel dovolj učencev tudi drugoid po svetu (najznačilnejši je Italijan Goldoni, ki ga imenujejo italijanskega Moliera, a je le pisec veseloiger, dovtipniih buirik, ne pa komedij s kdko prav redko izjemo), toda niihče ini ne v klasicistični tragediji ne komediji pri kakem drugem evropskem narodu dosegel kakega podobnega umetniškega uspeha, kot so ga dosegli Corineille, Racine in Moliere. Za daines sta mam prva dva pač po večini miritva, posebej še prvi, večno živ pa je in ostane Moliere.
dramatike
ustvarjalec — dramatik, pisatelj, pesnik
—	napiše zares dobro in umetniško pomembno delo, če so mu prvine drame španska vas! Kje maj odrski ostvarjalec
—	igrisiki vodja, režiser, dramaturg, igralec — izbere zares primerno in zgledno idelo za svoje gledališče, če se še nikoli ini mogel seznaniti z osnovami in z bistvom dramskega dela! In konično tudi, kje naj treznejši gledalec, iki bi rad kakor koli nepristransko ocenil odrsko delo, zgradi o njem pametno sodbo, če more za talko sodbo poklicati ina pomoč samo svoje čustvo, ki ga je omenjeno odirtsko delo bolj ali manj razviharilo in po svoje usmerilo!
Dramatiku, igriškemu vod ji in kritičnemu gledalcu je razen čustev in vživetja v igro potrebno še čisto teoiretično razumsko znanje, ki si ga moremo pridobiti saimo z branjem tozadevnih obravnav in s preučevanjem tovrstnih vprašanj.
Čustvo
Prcnokateriikra.t so me že vprašali za sodbo o tej ali omi igri liin skoraj vedno se je .moja sodba približno talkolle 'glasila: Umetniško iin literarno mirna prida vrednosti in cene, pač pa zrna spretno brenk.ati na srčne strune iin isi je s tem osvojila vse potno navdušenih gledalcev iin zagovornikov.
Kaj bi irad povedal s tole primero? Dve stvari,, ki sta:
1.	Kako imalo imamo Slovenci izares klenega zrnja na področju odrskega ustvarjanja iin
2.	kalko se preprosto ljudstvo vičalsih kaj malo ozka na teorije o (literarni vrednosti kakega dela, marveč je zadovoljno že s samim čustvenim bogastvom, ki ga talko umetniSko manjvredno delo vendarle premore.
In če se je razvili podroben raizgovor ob kaki igra, le prepogosto preprostemu človeku sploh nisem mogel dopovedati, zakaj ta in ta igra niiima umetniške ceine in sllovstvene vrednosti. Nič niso pomagala moja sklicevanja ina literarne teorije, saj so bile za mojega preprostega sobesodmika sama tuja navlaka, ki nikakor in;i mogla omajati prijetne topline, ki jo je omenjeno delo pri bramjm alii celo oib iposlušamju .zbudilo v injeigovem srcu. Zato ni čudino, da je bilo vse prizadevanje treizmejšilh odrskih delavcev brez pomena in brez uspeha, ko so hotedi .zllepa i.n zgr.da zavreti siilno poplavo 'ničvrednega odrsikega blaga, ki se je razlila po naši deželi. Isto ise jim je dogajalo kot tistim, iki bi radi očistili lepo književnost ničvredne navllake šumdov in podobnega gnoja. Čim bolj so branili in obsojali, tem bolj je tako leposlovje cvetelo, tem več je imelo hvaležnih in navdušenih bralcev.
Prepričan sem torej, da vise dotlej, dokler bo naš človek, ki ima odločati o izbiri igriškega sporeda, neizobražen, nerazgledan, navezan ma eino siamo merilo —• svoje čustvo — ne bomo moigli preprečiti igranja islalbih iin ničvrednih iger. Pisci takih odrskih del predobro poznajo sllaibtet preprostega bralca in gledalca ter jo tudi temeljito izrabljajo v svoj prid. Ubiriajo silno čustvene strune, da se vse topi v solzah, vse loimi v silnem in nenaravnem navdušenju, vse potaplja v .neznanskem sovraštvu, vise izgublja v brezmejnem veselju.
Kar berite šunid romane in kaj hitro mi boste pritrdili, da imam čisto prav. In če mii ne boste pritrdili, če boste sami občutili ob branju talkih romanov in izgodb neko nezadovoljstvo, samo polovičen užitek, pomanjkanje inečesa globljega:, trajnejšega, potem še ne boste oivrgli. s tam moje trditve, ampak samo dokazali., da je vaš okus že zahtevnejši, da iste že prodrli višaj delno v bistvo umetniške vred-
nosti. In čim bolj izobražen je bralec, tem manj najde zadovoljujočega v talki navlaki. Čim bolj zn-a s kritičnim očesom in trezno presojo itudi razumsko oceniti prebrano delo, tem boljše spričevalo daje o svoji naravni ali pridobljeni inteliigemici.
Isto je z igrami. Tudi zanje je treba nekega znanja in pozn.ainja. dramskega slovstva, tudi iger mi mogoče s samimi čustvom nepristransko oceniti. Treba je razuma, oplojenega z znanjem iin razgledanostjo. Navadno se dviga z rastom inteligence tudi kritičnejša in zahtevnejša ocena prebranega in videnega dela. Umetniške zahteve so tore j tem večje, iči.m boli j je človek izobražen in 'razgledan.
Slovstveni tokovi
Ob tej priložnosti se mi zdi potrebno opozoriti ma nekatere modne tokove in enodnevne smeri v umetnosti. Navadno slišimo o njih, da so to viški umetniškega ustvarjanja in podobno. Kaj je z njimi? Kaj je resnica? Spomnimo se. kakšno hvallo so že pred kratkim peli naturaili'zmlu, kakšno hvalo malo prej romantiki in še prej renesansi in tako dalje.
Kje je torej višek umetniškega ustvarjanja? Afli v naturalizmu, realizmu, romantiki, renesansi ali mogoče še kje drugje? Odgovoriti je kaj lahko. Povsod in nikjer. Povsod, ker je v vsakem izmed teih tokov vse polno zdravih imiMii in pobud.. poiselbino primernih in upoštevanih pri dobi, ki je to ali ono slovstveno smer podprta in priklicala v življenje. Nikjer, ker človeišlki duh doslej hvala Bogu še ni mašel tiste edine podobe in posode, v Kateri maj ibi izražal Svoje silne misli in načrte. Vsaka doba, vsak človek, vsak Ikraj se navdušuje za nekaj poselbmeigai, vsaj malce različnega od sosednjega vzgledneiga dela. Na pomoč poikiličimo ispeit lepo knjigo in poglejmo na primer •realistične romane velikih duhov vsega isveta. Nič se ne bomo čudili, če bomo videli poseben čar v severnjaškem realizmu, privlačno moč v vzhodnem iin očarljivo svoibodnost v zahodnem realizmu. Nihče pa ne bo zahtevaj od nas, maj se odločimo, kateri izimed teh tokov je dosegel višek umetniškega ustvarjanja. Navdušil nas bo pač ta iin orni, mogoče nam bo celo kateri izmed njih posebno všeč. več pa ne bomo mogli in tudi me smeli reči.
V tem je torej bistvo raznih tokov v umetnostnem ustvarjam jui. Prj|z.adevainje po različnosti, iskanje novih pobud in novih ustvarjalnih mogočoisti, prilikovai-nje posameznih umetnikov kraju, času iin ljudem, poskušainije v čim ibolj človeškem in dostopnem izražanju iin podobno. Kakor torej mi viška v leposlovnem ustvarjanju, .tako tudi mi slovstvenega ocenjevalca., ki bi mogel in smeli prepričevati in poučevati posameznike o takih uimet-
nostnih viških. To je zadeva okusa. Meni, ki sem otožen, ugaja bolj 'tako in talko delo, teibi pa, ki si veder, bo isto delo pusto in dolgoeaisino, in čeprav sita obe deli umetniško pomembni in imata svojo leposlovno ceno.
Toliko na splošno o presojanju slovstvenih ded, podrobneje din posebej pa se bomo poskusili vsaj nekoliko poučiti o .zahtevah, ki so dane za dobro in umetniško zrelo odrsko delo, prav tako pa 'tuidii o raznih tokovih in zvrsteh odrskih del. Ta pregled naj ibi vsaj malo pripomogel k dvigu in izboljšanju našega igriškega/ sporeda. Cim bolj izobražene igr-eke vodje bomo imedi, iteni bolj izbrana bodo dela,, ki jih 'bodo njihovi odri uprizarjali. Brez učenja pa mi -znanja, to je že etara .resnica.
Tehnična zgradba drame je precej podrobno določena. Prav tako pa so tudi znane uimeitniške, zaihteve. Oglejmo si drugo za drugim. Najprej o tehnični zgradbi draime in bistvu dramatike.
Osnovno pravilo v vsaki šolski knjigi o dramatiki je, da je dramsko pesništvo aH dramatika tiisita slovstvena izvret, ki prikazuje, medtem ko epika, pripoveduje, lirika pa izpoveduje. V tem je itorej dramatika nekak skupek epike in lirike,, kar bom še poisebej razložili.
Če pravimo, da dramatika prikazuje, se to iz drugimi (besedami pravi, da se neko dejanje, nek dogodek razvija pred našimi očmi, da pa obenem tudi vidimo in slišimo junakovo čustvovanje, zvemo za njegoivo veselje in bolečino, njegovo jezo in žalost. Dogodek — epika, čustva — lirika! Ce pa naj se dejanje dogodi pred našimi očmi na odru, mora biti primemo enotno in zaključeno. Ni torej mogoče katere koli snovi spraviti v igro, ki bi jo bilo mogoče uprizoriti pred gledalci. Pomislimo samo, da je potrebna neka stopnja verjetnosti, ki vsakemu odrskemu dolu šele zagotoivi vsaj delen uspeih. Če je kako odrsko delo zgrajeno na popolni neverjetnosti, je velika verjetnost, da sploh ne bo- uspelo. Šele občutek, da se je nekaj podobnega, kar se trenutno godi pred našiimi očmi, vendarle lahko tudi resnično kdaj godilo, na,m da tisto trdno podlago za pozitivno ocenjevanje odrskega deda.
Celo pravljične in simbolistične drame morajo znati prikleniti gledalca tako, da pozabi na neresničnost tistega dogajanja, začarati ga imoirajo s svojo silo tako, da je trdno prepričan o tem, da je nekaj podobnega vendarle mogoče tudi v resničnosti ali vsaj v pri vidni, sanjski resničnosti. Ce tega čara ni, je pravljična in vsaka druga igra obsojena na neuspeh.
Ca o kaki pesmi adi zgodbi pravimo, da je dramatična, hočemo poudariti dejstvo, da je izredno živa, predstavno polna in tako 'kakor nalašč za uprizarjanje na odru, ko mora sleherno besedilo zaži-
veti. Tudi vsalka drama mora biti tako draniaitičnai, živa in življenjsko polna, iz-raaitai kajiti življenje odrskega besedila je v neposrednem predstavljanju. "V tem se knjižne igre ločijo od odrskih. V knjižni drami je sicer še ohranjena zunanja oblika razgovora in neposrednega iizra-žanj,a misli, toda dogodki so neživi aili pa tako neenotni, da jih ni mogoče povezati 'V neko zaključeno celoto.
Drama naj torej prikaže dejanje — iin to zaključeno dejanje — samo* ne pa razmišljanja in načrtov zanj! Prav v tej dejanskosti drame je bistvo,, ki je označeno že s samo besedo, kii v grščini po-pomeni delo, dejanje.
Spregovorimo najprej nekoliko več o enotnosti dejanja, ki je bila že od nekdaj silno važna zahteva prave odrske umetnine.
Enotnost dejanja
Enotnost dejanja terja, da so vsi dogodki v drami strogo med seboj povezani in da nikjer ni nepotrebnega govorjenja o kakem drugem dogodku adi čustvu. Praktično se najbolje dokaže enotnost 'dejanja s tem, če igriški vodja ne imore nikjer sčrtaiti niti enega stavka, niti e,ne misli, ne ,da bi s tem spremenil smisel glavnega dejanja. Kadar pa igrski vodja lahko sorta cele odstavke in dvogovore, je to najboljši dokaz, da je bil pisatelj tiste igre kaj silaibo poučen o prvi in največji zahtevi dobre draime.
Z drugimi besedami: dolžnost igrsikega vodje je, da wafco igro, preden jo izroči med igralce, dobro premisli in preuči, če ni v njej kaj nepotrebnega, kar bi škodovalo enotnosti dejanja. Ce se pisatelj ni zavedali te zahteve, naj ga dopolni uvideven i:n izobražen igrski vodja, ki bo is tem samo koristil igri in rešil, kar se rešiti da.
Če govorimo o enotnosti dejanja, hočemo poudariti, da imej vsaka igra eno samo glavno dejanje, ki se razvijaj sfcoizi vso igro, da imej tesno vzročno in vsebinsko povezanost, ki ne dopušča govorjenja o čemer koli a,l,i poljubnih dodatkov in primeša. Sleherna beseda, sleherni stavek v igri na,j sduži le enemu cilju: razvoju glavnega dejanja, sleherna oseba v igri naj bo le v osvetlitev in pomoč pri glavni ideji igre, pri glavni osebi drame.
Enotnost dejanja sicer ne zahteva enega samega dogodka, zahteva pa, da vsi posamezni dogodki, iz katerih raste dejanje, iščejo le v eno smer, da so med. seboj zadosti tesno povezani in dovolj utemeljeni. Enotnost dejanja pa zahteva tudi enotno r.aist posameiznih značajev v igri in doslednost pri reševanju posameiznih življenjskih pogojev, ki izhajajo iz predvidene zgodbe.
Če pravimo, da imej drama enotno dejanje, s temi še nismo rekli, da, sme biti v vsaki igri eno samo dejanje. Že malo prej seim zapisal, da je nujno, le ito, da ima vsaka igra le erno saimo glavno dejanje. Razen tega glavnega dejanja in ob njem se smejo razvijati še druga, stranska dejanja, o katerih pa smo .rekli, da morajo biti tesno povezana din usmerjena isamo v to, da o,svetile in pod-pro glavno dejanje. Vendar imamo, v vsaki iigiri navadno še eno dejanje, ki mu v razliko od glavnega dejanja pravimo stransko dejanje. To stransko dejanje pa nikakor me sme biti nekaj čisto drugega kot glavno dejanje, ampak mora biti nekako dosledno izvedeno iz glavnega dejanja.
Če se spomnimo na praktičen primer takega glavnega in stranskega dejan ia. bomo :i,z domačega slovstva gotovo najprej omenili Medvedovo igro Za pravdo in isrce. Glavno dejanje je odmerjeno boju za pravdo, pravico, stransko dejanje pa raste iz vzročne zveze z glavnim dejanjem iin je odločeno boju iza srce, ljubezen.
Tako vidimo, da v drami ni prostora za kako vzporedno gradnjo dveli glavnih dejanj, kakor tudi ne za vizpored.no gradnjo .glavnega in stranskega dejanja, ampak moreta biti ti dve dejanji samo v medsebojni vzročni povezanosti, v popolni odvisnosti ,stranskega dejanja od glavnega.
Nadalje je za enotnost dejanja važno to, da zna pisatelj vsak dogodek v igri utemeljiti v značaju ali delovanju oseb, da je vse zadostno motivirano in pripravljeno, da mi skokov v prazno, ki bi gledalca beg.alli in raztresali. Dobra igra torej spričo svoje enotnosti dejanja ne prenese nasilnosti in .neverjetnosti.
Če na kratko ponovimo, kar smo izvedeli o enotnosti dejanja. Poznamo dvojne igre: take, ki imajo eno samo dejanje, in take, ki imaijo glavno in stransko dejanje, ki sita navadno v začetku igre samostojni, potem se proti koncu združita v eno samo. Zgled take igre z zloženim dejanjem je Shakespearov Kralj Lear, kjer je najprej govora o ne,hvaležnosti hčere, potem o nehvaleižinosti zeta, z,a konec pa se obe misli spojita v eno, ki je prezir,ainje in mespoštovamje stairšev ter razpad dolžnega spoštovanja.
Ker pa smo rekli, da mora biti vsaka igra izredno živa, zato dramatik navadno vzame za osvetlitev enega samega dejanja dvoje .nasprotnih hoitemj in nazi-ranj, med katerima se potem odigrava boj. Tako je gledalec neposredna priča vsega dogajanja, napeto spremlja .vse dogodke ter sam presoja iin spoznava, kateira sitran je pravilna, katera napačna.
Vse osebe takega boja morajo, kljub medsebojnemu pireprioavainju in prav zaradi tega ostati do konca istega prepričanja, da je mogoče to trenje, ta živa
napetost, ki se šele na koncu razveže in sprosti, kio zimaga dobra stran, hudobna, napačna pa se ulkloini ali pogine. Seveda moraijo biti vsi zastopniki takega dvoboja zares žive osebe, mikakor ne mrtvi stroji, naviti na določeno ubranost in struno, ampak vseskozi r.azboriti, utemeljeni in ,življenjsko verni ter verjetni. Šele tako je 'ustvarjeno tisto osnovno načelo,, da mora gledalec v osebah, ki nastopajo pred rnjim, videti resnične oseibe iz življenja), ki naj ga s svojo problematiko in zapletenostjo previzamejo in pre,g;netejo, poboljšajo.
Se ena zmoita naim grozi, kadar razmišljamo o enotnosti dejanja v igri. Ta zmota bo najbolj razvidna), če ji najdem prispodobo iz leposlovja. Vemo, da sleherna lirika obravnava en sam dogodek, en saim prizor prav ,za prav, ob katerem pesnik izrazi svoje čustvovanje ali mišljenje. Vzemimo za pirimer Jenkovo Ob slovesu, kjer nam pesnik ob naravnem dogodku, ko je sonce prekril oblak, pokaže na notranji doživljaj, ko je žalost zagrnila dušo.
Če bi torej dramatik hotel biti m,a ta način enoten, da bi v svoji igri prikazal na tak liričen maičmn en sam prizor, bi izaiman čakali na uspeh. Šele cela vrsta takih prizorov more .zgraditi dejanje ene igre. Le pomislimo, da nam še tako živo 'naslikana podoba ne more prikazati celotne svetovne vojske. Im vendar je zahteva dramatike, da prikazuje!
Prikazovanje se torej more izvršiti samo na ta način, dla dramatik naniza vse polno dogodkov, fci jih vsebinsko med seboj trdno poveže iin jim določi skupni eilj, čeprav imajo mogoče različna izhodišča. Prav v razvoju posameznih oseb iin njihovih značajev je prednost .drame pred neživo, statično podobo, ,ki nam moire obuditi en saim trenutek iz daljšega dogajanja. V tem je tudi prednost dramatike ipired iliriko, ki zmore ujeti v svoje verze eno saimo čustvo, eno samo miisell v določenem okviru zunanje podobe.
V drami pa vse raste, se vse razvija, vse živi pred mami in se spaja v veliko in lepo celoto,, ikii nam prav tako kot roman, praiv itako kot novela im povest lahko prikazuje dogodke, ki so se izvršili v veliki časovni oddaljenosti in raz-tegnjeniosti. Pomislimo samo, da imamo igre, ki na.m prikazujejo razpad celih rodov in družin. Takega razpada ni mogoče postaviti v en sam dan. Ne, tako razkrojevamje se mora im more dovršiti le v daljšem času, in vendar je mogoče tudi v drami,, ki jo vidimo, kako se pred nami v dveh urah odigra.
S tem pa smo že .prešli na drugo zahtevo draime — enotnosti časa — ki je bila včasih tudi v velikih časteh, dandanes pa jo dramatiki že skoiraj povsod opuščajo din ne paizijo več posebno inamjo.
(Dalje.)