mnrnsA plačana ▼ oorovnn DELAVSKA ENOTNOST GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE # ŠT. 5. 9 24. JA.NUARJA 1958. ® LETO XVII. ® CENA 20 DIN PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE! OBISK PRIJATELJA Tovariš Tito in predsednik Suk-.rno sodita med tiste velike državnike, ki v današnjih dneh, polnih negotovosti, strahu in bede kažejo človeštvu pot iz slepe ulice, v katero ga je pahnila blokovska politika velesil. Za Tita in Su-karna je neodvisnost temelj obsto' in izvor energije ter napredka narodov Indonezije in Jugoslavije. Zanju je tegrija in praksa koeksistence odgovor človeštva na strahotne perspektive morebitne nuklearne vojne. Njuna dejavnost in miroljubna prizadevnost ni pomembna samo za Jugoslavijo in Indonezijo, temveč za vso Evropo in Azijo, za ves svet. Zato je razumljivo, da je svetovna javnost s takšnim _^ni-manjem spremljala nedavne razgovore med tovarišem Titom in predsednikom Sukarnom v Beogradu. Bo ponovnega sestanka predsednikov Jugoslavije in Indonezije je prišlo v trenutku, za katerega je značilno vedno večje tekmovanje v oboroževanju z nuklearnim in raketnim orožjem, pa tudi povečanje naporov mnogih držav, predvsem malih in izvenblokov-skih, njihovih voditeljev, politikov in javnosti, da bi velesile začele reševati sporne probleme in s tem omogočile zmanjšanje mednarodne napetosti. Razmere so takšne, da je danes morebiti bolj kot kdajkoli potrebno re'"no misliti In odločno delovati, da bi odpravili nevarnost, ki grozi svetu. Realizem in odločnost pa sta osnovni značilnosti miroljubnih prizadevanj Jugoslavije in Indonezije. Uradno sporočilo o razgovorih Tito —Sukamo ilnudarja, da je razorožitev najpomembnejša naloga sedanjosti. Prizadevanje, da bi rešili ta zamotan mednarodni problem, bi torej moralo biti glavna točka dnevnega reda mednarodnega sestanka na kakršnikoli ravni. Oba predsednika sodita, da bi morale države »skleniti mednarodni sporazum o razorožitvi«, ki bi bil dovolj širok, da bi ga podpisale vse' zainteresirane dežele. Takšen sporazur je moč doseči ic s pogajanji, pogajanja pa ne bodo uspešna, če na njih ne bi sodelovalo čim večje število dežel — velikih in malih. Ne strinjamo se s tistimi, ' trde, da imajo le velesile pravico in dolžnost reševati mednarodne sporne probleme Res je, velesile imajo veliko odgovornost, toda doslej so se vsi njihovi razgovori končali * večjo negotovostjo in še hujšimi nesporazumi. Velesile so odgovorne za hladno vojno; skrb, strah, bojazen In vse ostalo, kar so povzročili nesporazumi med velesilami, pa občutijo vsi narodi. Zato so vsi narodi življenjsko zainteresirani za čimprejš- njo razorožitev in upravičeno zahtevajo, da njihovi predstavniki sodelujejo na mednarodnem sestanku, ki bi razpravljal o razorožitvi, in pomagajo najti izhod, ki ga velesile doslej niso mogle najti. Dežele, ki niso vključene v noben blok, igrajo pomembno in pozitivno vlogo v naporih za zmanjšanje mednarodne napetosti. Njihova konstruktivna politika si utira pot v Organizacijo združenih narodov In na številne mednarodne sestanke. Njihove predloge za pogajanja in sporazumne rešitve, za odpravo blokovskih nasprotij, podpira široka mednarodna javnost in nemalo je že državnikov, ki aktivno koeksistenco ne ocenjujejo več kot proizvod tega ali onega politika. Zato je v sporočilu o razgovorih Tito—Sukamo rečeno, da dežele, ki ne sodelujejo v blokih, lahko »pomembno prispevajo k razvoju mednarodnega sodelovanja in okrepitvi miru.« Sestanek Tito—Sukamo v Beogradu je eden izmed takšnih prispevkov naših dežel in državnikov k splošnim naporom človeštva, da si zagotovi trden In trajen mir. ENAINDVAJSETEGA JANUARJA JE MINILO 34 LET OD TISTEGA ŽALOSTNEGA VEČERA, KO JE V GORKEM BLIZU Moskve prenehalo biti srce velikana-revolucio- NARJA — LENINA. LENINOVO VELIKO DELO JE ZE OBRODILO BOGATE SADOVE. SOCIALIZEM JE POSTAL VSAKDANJA PRAKSA MILIJONOV IN MILIJONOV DELOVNIH LJUDI NE SAMO V DOLOČENEM ŠTEVILU DEŽEL, AMPAK V VSEM SVETU. BOJ NAPREDNIH SIL ZA MIR, ZA SOCIALISTIČNE ODNOSE MED LJUDMI, PRINAŠA IZ DNEVA V DAN NOVE OBLIKE. NOVE PRVINE IN KAZE ČLOVEŠTVU NOVA POTA V SOCIALIZEM. LENIN JE UMRL IN ZE MNOGO LET JE MINILO OD TEDAJ, TODA NJEGOVO DELO 2IV' o bili stroji v Ljubljani vskladiščeni kar na prostem. Dež in vreme sta opravila svoje. Ni treba, da je človek strokovnjak za te reči, dovolj je le, če pogleda zarjavele kovinske dele take moderne naprave. (Podjetje v Podpeči je te stroje dalo v uporabo tovarni lakov v Domžalah. Tam so vskladiščeni pod streho.) Takšna je ta zgodba. S prijateljem pa sva razmišljala: Le kaj so mislili ljudje, ki jim je bila zaupana v shrambo družbena lastnina, da so toliko tednov pustili stroje na dežju? Naše tovarne, posebno tiste z zastarelim strojnim parkom, bi rade čimprej kupile obilico novih strojev, v delovnih kolektivih se trudijo, da bi modernizirali svoje obrate. Le koliko je treba truda in krvavih žuljev, preden se dokopljejo do novih strojev. Tega pa bi se morali zavidati zlasti tisti, ki jim je zaupana skrb nad temi napravami-(od trenutka, ko pridejo stroji v našo deželo, pa do tistega časa, ko jih izročijo tovarnam.) Morda pa bi le kazalo. da ob takih kričečih primerih poskrbimo za pravne posledice takega ravnanja. .a. OH, TA VOZNI RED! Dovolite, tovariš urednik, da se oglasimo še mi delavci iz celjskega kraja in vam povemo nekaj o težavah, ki nas tarejo. Gre za prevoz delavcev in uslužbencev na delo in z dela. Vsepovsod je vedno več tovarn in več zaposlenih delavcev. Ker je v mestu premalo stanovanj, prihajamo delavci tudi s podeželja. Včasih pa nismo zadovoljni z našo železniško direkcijo. Po velikih prizadevanjih smo komaj. dosegli, da imamo vlak, ki vozi delavce 'popoldan do Ponikve in do Mestinja. Toda s tem še niso rešene vse težave. Veliko delavcev se vozi iz Poljčan in Loč, iz Rogaške Slatine in Rogatca na delo v Celje, Store in nazaj. Vozni redi vlakov pa niso prilagojeni našemu delovnemu času. Mimo tovarne v Štorah pelje vlak takrat, ko človek še dela. Ne gre samo za dopoldansko ali popoldansko izmeno, gre tudi za nočno. Lani smo upali, da bodo motorni vlaki prilagojeni delcro- ■ nemu času delavca. Toda stvar se ni uresničila. Upamo, da bo železniška direkcija pri sestavljanju novega voznega reda upoštevala teh nekaj besed. K-J OPOMBA UREDNIŠTVA: Verjamemo vam, da je težko, če mora človek predolgo čakati na zvezo z vlakom, če prebije 14 do 15 ur pri mrzli hrani, če odide ob četrti uri zjutraj od doma in se vrne šele ob 18. ali celo 19. uri. Vendar vsem delavcem ob progi železniška direkcija najbrž ne bo mogla ustreči. Če bo za nekoga prezgodaj, bo za drugega prekasno. Upamo pa, da nam bodo tovariši iz železniške direkcije pojasnili novosti letošnjega voznega reda ali pa upoštevali pri sestavljanju voznega reda pripombe, ki ste jih zapisali, mogoče vsaj pripombe glede motornega vlaka. NEKAJ MISLI K RHZSOT0EOM O PREMIJAH Merila, učinek in razmerja so ključna vprašanja, ki jih je treba razčistiti in v pravilnikih o premijah tudi uveljaviti {Nadadjevtainje s 1. strani) fciniteljev, ki so od njih povsem neodvisni. Podoba je, da kaže proble-tnatikd premiramja posvetiti tesno in temeljito pozornost itn jo proučiti zlasti s treh vidikov: prvič, s stališča meril, po katerih naj se premije izplačujejo, drugič, s stališča Učinka, ki naj ga ima spodbujanje s premijami in tretjič, s stališča količinskega razmerja med rednimi zaslužki in premijamii. Nobenega dvoma ni, da se s tem še ne izčrpuje v celoti problematika premi-ranja, toda zdi se, da so to ključna vprašanja, ki jih je treba razčistiti in potem v pravilnikih o premijah tudi Uveljaviti. Prvo odločujoče vprašanje v Rvezi s premijami je iskati v tem, kaj hočemo s premijami doseči? Glede tega je namreč trenutno veliko različnih pojmovanj in v praktičnem premikanju tudi veliko zelo različne prakse, ki seveda daje tudi različne rezultate. Kljub obilici pojmovanj in pestrosti v praksi, ki je polna najrazličnejših inačic in odtenkov nagrajevanja, pa je vendar mogoče ugotoviti v glavnem dve osnovni tendenci. Prva tendenca je osredotočena za tem, da se s premijami spodbuja neposrednega: proizvajalca za boljše delo, to je, da se ga spodbuja k temu, da osebno bolj impulzivno deluje v proizvodnji, kjer je zaposlen, druga tendenca, pa gre za tem, da se s premijami spodbuja predvsem tiste, ki morejo posredno vplivati na proizvodnjo, ki torej z najrazličnejšimi sredstvi in metodami vplivajo na neposrednega proizvajalca, da povečuje svoj proizvodni Učinek. Od tega, za katero od obeh teženj se odločimo, je odvisno, kakšne učinke porodi premi-ranje v družbeni proizvodnji. Ta odločitev je torej odločujoča. Vsled tega je ključne važnosti, iz kakšnih izhodišč izhajamo pri presojanju tega, kaj. hočemo s premijami doseči, Nobenega dvoma ni, da J6'.za resno in koristno presojo smotrov, ki naj ijh s pre-miranjem dosežemo, treba izhajati iz stvarnega položaja neposrednega proizvajalca v družbeni proizvodnji. Povsem jasno je, da je od tega, kako gledamo *na družbeni položaj neposrednega proizvajalca in na njegovo funkcionalno vlogo v družbeni proizvodnji, odločilno to, za kakšen način premlranja se odločimo. Ce v proizvajalcu gledamo tisto družbeno silo, ki je kot posestnik delovne sile ustvarjalec dobrin in kot neposredni Upravljavec v sistemu delavskega in družbenega upravljanja, pa istočasno gospodar z družbeno lastnino, potem kaj hitro pridemo do zaključka, da je neposredni proizvajalec tisti, ki je edini lahko prava subjektivna sila družbene proizvodnje v naših pogojih, ker so v njegovih osebnih ekonomskih interesih združeni vsi ekonomski interesi družbene proizvodnje, začenši od interesa za povečevanjem družbene lastnine, interesa za razširjeno reprodukcijo, interesa za pametnim razpolaga-hiem z družbenimi sredstvi in interesa za pravilno reprodukcijo delovne sile. Vsled tega je celoten sistem nagrajevanja v naših družbenih Prilikah treba zgraditi tako, da v materialnem smislu pravilno kultivira in razvija vse te interese v proizvajalcu, to se pravi, da sistem nagraje-vanja zgradimo tako, da so osebni dohodki neposrednega proizvajalca odvisni od vseh činiteljev družbene proizvodnje, ki jih v sebi združuje njegov osebni ekonomski interes. Sistema p-remiranja ni mogoče ločiti od sistema nagrajevanja, ker je v bistvu njegov sestavni del, organsko neločljiv od ostalih načinov nagrajevanja. Če torej s tega zornega kota presodimo smoter premlranja, potem pridemo do zaključka, da je premi-ranie samo ena izmed zvrsti nagrajevanja neposrednih proizvajalcev, in to taka zvrst, ki, kultivira v proizvajalcu še vse tiste njegove ustvarjalne sposobnosti in zmožnosti, ki jih nagrajevanje po delu, udeležba pri delitvi dobička itd. ne spodbude v zadostni meri. Samo na ta način je mogoče izdelati solidna objektivna me-rtia za dodeljevanje premij in samo na taki osnovi dodeljene Premije ne morejo v naših družbenih ra.zmerah povzročiti nerazpoloženja, ampak delujejo kot spodbudni činitelj. To seveda še zdaleč ne •pomeni, da morajo biti premije Predvidene za vsa dela in za *sa delovna mesta v posamez-nih gospodarskih organizaci- jah. Presaja o tem, za katera dela in na katerih delov, mestih kaže uvesti premije, je odvisna od skrbne proučitve stvarne vloge proživa j alca na dotočnem delovnem mestu in realne presoje tega, kakšne ustvarjalne pobude in preko njih rezultate more povzročiti uvedba premiranja za določeno delo na določenem delovnem mestu. Do povsem drugačnih posledic pa pridemo, če gledamo na neposrednega proizvajalca po starem, torej zgolj kot na posestnika delovne sile, ki zasleduje izključno en interes in ta je, čim ugodnejše prodati organizatorjem proizvodnje svojo delovno silo. Čeprav pri nas v gospodarskih organizacijah, ki so v družbeni lasti, ni zasebnih lastnikov, je vendar tudi v teh organizacijah v marsičem ohranjena miselnost zasebnih lastnikov, miselnost, ki jo kultivira denarno bla-govna stihija in pa birokratski ostanki. Ta miselnost marsikje živi v glavah nekaterih posameznikov iz vrst vodilnega osebja v gospodarskih organizacijah in se kaže v tem, da smatrajo, da morajo vsi impulzi v družbeni proizvodnji, ki jih mora vnašati človek, prihajati izključno iz vrst upravno vodstvenega aparata. S tem, pa naj se tega zavedajo ali ne, hote ali nehote, zanikajo osnovno načelo socialistične proizvodnje v pogojih družbene lastnine in delavskega upravljanja, ki temelji na tem, da predstavlja sleherni neposredni proizvajalec nosilca subjektivnih impulzov v družbeni proizvodnji in da je razmah družbene proizvodnje, da je usoda razširjene socialistične reprodukcije, odvisna v celoti zgolj od tega, kako hitro se razvija in oblikuje neposredni proizvajalec kot subjektivna sila celotnega kompleksa družbene proizvodnje. Ljudje, ki imajo v svojih glavah tako miselnost seveda menijo, da je ekonomsko treba predvsem spodbujati upravno vodstveni aparat, da z najrazličnejšimi sredstvi vnaša impulze za večjo proizvodnjo itd. med proizvajalce. Po taki poti bi se seveda vodstveni aparat, tako tehnični, komercialni, upravni itd., kaj kmalu spremenili iz strokovnih organizmov v rokah neposrednih proizvajalcev, organizmov, v katerih morajo biti zaposleni tudi ekonomsko spodbujani zato, da s svojimi strokovnimi posegi omogočajo proizvajalcem, da v celoti razvijajo svoja ustvarjalna prizadevanja, spodbujena iz njihovih lastnih ekonomskih interesov, v navaden birokratski priga-njaški organizem, kateremu bi se delavci prej ali slej odločno uprli. Ponovno je treba naglasiti, da je smatrati tudi vodstvene uslužbence kot neposredne proizvajalce na njihovem delovnem mestu in jih je kot take ekonomsko spodbujati, da svoje strokovno delo uspešno opravljajo in v tem smislu pomagajo ostalim proizvajalcem k uspešnejšemu delu. Iz tega torej izhaja, da se zdi neupravičeno, če vodstveni tehnični kader sprejema premije samo zato, ker so pač delavci, spodbujeni s plačevanjem po učinku, presegli predvideni proizvodni in delovni učinek, ne da bi strokovno tehnični kadri s kakršnimi koli strokovno tehničnimi posegi v organizacijo dela, proces proizvodnje, v strokovno usposabljanje kadrov in v izboljšave delovnih orodij, s čimer koli prispevali k doseženemu delovnemu in proizvodnemu učinku. Še bolj pa se zdi neupravičeno dodeljevanje premij omenjenim kadrom v primerih, ko na ugodnejši delovni in proizvodni učinek vplivajo ugodne, prilike z električno energijo in podobni činitelj;. ki so povsem neodvisni od tehničnih uslužbencev v določeni gospodarski organizaciji. Prav enako se zdi, da neopravičeno sprejema premije komercialni aparat v primerih, ko spretno izkorišča anomalije na našem tržišču, oziroma v nekaterih primerih s premišljenim manevriranjem na tržišču celo povzroči določene anomalije in jih potem spretnp izrabi za tako imenovani finančni uspeh. Priznavanje premij komercialnemu aparatu za take uspehe se^pravi nagrajevati take uslužbence za to, da zavestno slede vsem nesmislom, ki jih more poroditi tržišče. Komercialni organizem bi moral biti s premijami spodbujan prav v nasprotni smeri, to je, spodbujan bi moral biti za to, da bi vplival na organe delavskega upravljanja v gospodarski organizaciji, da nenehno razširjujejo izbor svojih proizvodov, da slede najsodobnejšim zahtevam tržišča in da skušajo tržišče osvojiti s kakovostjo svojih proizvodov in s konkurenčnimi cenami. To se pravi, da bi morali biti komercialni uslužbenci spodbujani tako, da bi pomagali premagovati tržišč-no stihijo, ne pa da z vsemi silami , podjetje vlečejo Vanjo. Podobno velja seveda za vse ostale službe v gospodarskih organizacijah. Prej omenjeni primeri izplačevanja premij so danes predmet ostre in odločne kritike delavske javnosti. In to ne samo vsled tega, ker gre za razmeroma visoke zneske denarja v nekaterih primerih, ampak predvsem zato, ker j« ta denar prisvojen po načelih, ki so v nasprotju s principi nagrajevanja v pogojih družbene proizvodnje. To je prvo temeljno vprašanje, tol ga je v zvezi g premijami temeljito razmotriti, razčistiti in potem s pametno revizijo pravilnikov o premijah tudi uveljaviti. Kakorkoli predstavljata druga dva problema ključni vprašanji v sistemu premiranja, kot je problem meril za premiranje in višina premij, sta vendar oba-dva v dobri meri odvisna od pravilne odločitve v pogledu prvega problema, to je smotra premiiranja. Glavna slabost, ki je v pogledu meril za izplačevanje premij opazna v dosedanji praksi premiranja je v tem, da so V večini primerov premije skorajda izključno vezane na finančni uspeh gospodarske organizacije. Pri naših tržnih razmerah taka orientacija v nobenem smislu ni sprejemljiva, ker je tržišče kljub uspehom v zadnjih letih, še daleč premalo zasičeno in razvito, da bi moglo samo po sebi delovati regulativno. Vsled tega so marsikdaj mo-gdči zelo problematični finanč- ni uspehi In tudi iz njih izvirajoče problematične premije. Premije bi kazalo vsekakor, vsaj v sedanji fazi, zasnovati bolj na objektivnih naturalnih pokazateljih, ki jih mora seveda finančni uspeh potrditi, da ne bi prešli v tisto fazo, ko se je nekaj po količini proizvajalo ne glede na to, kako je tržišče sprejelo to. Predvsem pa bi bilo priporočljivo pričeti uvajati poskusna merila in sistematično zasledovati njih proizvodni, finančni učinek in učinek na premijah. Po tej poti nam je mogoče, v morda nekoldkanj časovno daljšem razdobju, priti do solidnih meril za premira-; nje, ki ne bodo potem nikogar razburjale, ker bodo vsi vedeli, da je pridobljena premija dejansko tudi zaslužena. In končno še nekaj misli glede višine premij. Težko se je znebiti občutka, da smo v pogledu višine premij resno prezrli obstoječe razmere na področju nagrajevanja. Zdi se, da bomo v bodoče morali resneje premotriti tudi količinsko razmerje med rednimi zaslužki in premijami, kajti premija v naših družbenih prilikah ne more biti v nobenem smislu primerljiva s premijami v sistemih, kjer proizvajalec ni nosilec osebne pobude v proizvodnji, ampak je zgolj izvrševalec. To ni primerljivo vsled tega, ker je premija v prej omenjenih sistemih ne samo spodbujanje ustvarjalne pobude premiranega, ampak istočasno tudii prikrita oblika udeležbe na dobičku, ki ga lastniki odtuje proizvajalcem. Pri nas, kjer imamo neposredno delavsko upravljanje, morajo biti na dobrem gospodarjenju stimulirani vsi zaposleni, ne samo posamezniki iz vodstvenega aparata. To je stvar torej, ki jo je v konceptu nagrajevanja treba rešiti. Če pa je premija samo ena izmed oblik nagrajevanja, pa mora biti tudi po količini vsklajena z rednim nagrajevanjem. V nasprotnem slučaju v denarni obliki uzakonjujemo čudne anomalije: nekdo dobi za delo na odgovornem vodstvenem delovnem mestu, ki zahteva visoko kvalifikacijo, polno intenzivnost itd., recimo 40.000 dinarjev, za neke dodatne pobude, pa marsikdaj prav toliko ali še več. Iz tega jasno izhaja, da nečesa ne vrednotimo pravilno: ali ne vrednotimo pravilno njegovega rednega dela, ali pa ne vrednotimo pravilno njegovih dodatnih pobud in zaslug. Marsikdaj premijo primerjajo izključno z vrednostnim efektom, ki ga je povzročila posebna pobuda premiranega. Če se odločimo za taka primerjave, bi morali vzeti za osnovo razmerje med rednim zaslužkom premiranega in vrednostnim učinkom, ki ga mora povzročati njegovo redno delo. V bistvu je opaziti pri premijah naslednje: •marsikje smatrajo premije za legalno obliko poviševanja rednih zaslužkov posameznim vodilnim uslužbencem. To pa ni dobro. Na ta način se nam izmaliči instrument nagrajevanja, ki ima nalogo in smoter spodbujati dodatno vnemo, dodatne impulze delovnfih ljudi na njihovih delovnih mestih v družbeni proizvodnji. Zdi se, da je tem problemom, ki jih je sprožila uvedba premiranja v gospodarskih organizacijah, treba posvetiti hitro in učinkovito pozornost in pod vzeti tudi potrebne ukrepe, kajti dejstvo je, da so pojavi maličenja temeljnih norm premiranja povzročili marsikje že več ekonomsko-družben« destimulacije kot pa so dali stvarnih impulzov. Zlasti pa je važno hitro ukrepati tudi vsled tega, ker sicer obstaja nevarnost, da bi se premiranje kot instrument ekonomske spodbude za nekaj časa v očeh delavske javnosti kar na sploh kompromitiralo in bi na ta način bili v sistemu nagrajevanja prikrajšani za važen element ekonomske spodbude. To je treba preprečiti in dati premijam' v sistemu nagrajevanja tisto objektivno vlogo in mesto, ki jo morajo v pogojih nagrajevanja po delu imeti. Roman Albreht ZARADI PREMIJ JE BILO OB NOVEM LETU DOKAJ HUDE KRVI, REČI JE TREBA DOSTIKRAT ČISTO NEUPRAVIČENE, SAJ SO DOBILI NEKATERI VISOKE PREMIJE ZA ČISTO KONKRETNE IZBOLJŠAVE V PROIZVODNJI. RESNICA PA JE, DA PREMIJSKI PRAVILNIKI V VEČINI PRIMEROV ŠE ZDALEČ NISO POSTAVLJENI NA JASNA EKONOMSKA MERILA IN DA JE TUDI IZRAČUN DOSTIKRAT ZELO ZAMOTAN. ZATO NAJ SE SINDIKALNE ORGANIZACIJE POTRUDIJO IN TEMELJITO PREGLEDAJO PREMIJSKE PRAVILNIKE TER ZAHTEVAJO, DA SE VAlf JE POSTAVIJO JASNA MERILA, IZRAČUNI PA NAJ BODO ENOSTAVNI IN VSAKOMUR RAZUMLJIVI, V CELJSKEM OKRAJU NA DNEVNEM REDU; Uredba o plačah v gospodarskih organizacijah, ki je lani izšla, je omogočala ljudskim odborom, da so zahtevali od organov upravljanja v podjetjih revizijo premijskega pravilnika, če so ugotovili, da premijski pravilnik ni tako sestavljen, da bi omogočal realno izplačevanje premij. Žal moramo zapisati, da se je te pravice poslužilo kaj malo ljudskih odborov. V Ljubljani se je te pravice poslužil le občinski ljudski odbor Center, v oktobru mesecu lani pa je začel pregledovati premijske pravilnike okrajni ljudski odbor Celje. Občinski ljudski odbori se zadnji čas za to stvar bolj zanimajo, posebej odkar je Zvezni izvršni svet opozoril zbore proizvajalcev na to važno dolžnost. V minulem letu smo že pisali o ugotovitvah Tajništva za delo ljubljanske občine Center, kjer so pregledali premijske pravilnike številnih podjetij. Tokrat pa smo zaprosili predsednika okrajnega ljudskega odbora tov. Rika Jermana, naj nam pove nekaj o ugotovitvah, do katerih so prišli v celjskem okraju ob pregledu premijskih pravilnikov. Objavljamo glavne misli iz tega razgovora. V celjskem okraju so obla- vilno sestavljanje premijskih st veni organi precenjevali skrb pravilnikov, ki pa žal niso bili delavskih svetov in sindikalnih ' povsod dobro sestavljeni. Fone-organizacij v podjetjih za pra- kod so člani delavskih svetov KAKO PREMIKAJO V PODJETJU »ŽIČNA« V CELJU Premije za prihranjen dinar Ponekod v podjetjih, kjer imajo uveljavljen premijski sistem, posamezniki ne vedo, za kaj dobijo premije, kajti merila so nejasno določena, premije izračunavajo na podlagi zamotanih formul in le-te skoraj nikjer niso določene v denarnih zneskih, temveč v promilih in odstotkih. V podjetju >Zična« v Celju je drugače. Tu si lahko vsakdo izračuna premijo, ker so le-te določene v denarnih zneskih in v premijski sistem so vključeni tudi delavci, ki delajo po normi. Stanko Rešitelj, tkalec žice v »Žični« je novembra in decembra lani dobil kaj majhno premijo. Novembra le 50 in decembra 300 dinarjev. Čeprav to ni bile veliko, je ta premija vendarle nagrada za prihranjen material. Ivan Apoteka se je bolje odrezal kot Peštaj. V novembru je dobil 400 in v decembru 1000 dinarjev premije. Več žice je prihranil in premija je bila večja. Stanko Kislinger je delal 'tako, da je znašala njegova premija 3000 dinarjev, Anders pa je v enem izmed prejšnjih mesecev prihranil podjetju z vestnim delom 24.4?? dinarjev in dobil za ta prihranek 4.895 dinarjev premije. Vodebu so za 37.9?5 dinarjev prihranka izplačali 7.595 dinarjev premije, mojster Papež pa je v enem izmed mesecev lapi slabo organiziral delo v svojem oddelku, nastalo je 2.915 dinarjev škode in na njegov kartotečni premijski list so mu zapisali negativno premijo v višini 583 dinarjev. Naslednji mesec se je moral dobro potruditi, da je ta penale izbrisal. Tako se vselej dogaja. Tisti, ki dela dobro, ki prihrani več žice, dobi premijo, kdor pa dela slabše, dobi — črno piko v kartotečni premijski list. V »Žični« temelji premijski sistem na prihranjenem denarju. Kolikor stotakov in tisočakov nekdo prihrani pri svojem delu to je, ima manj odpadka, toliko dinarjev premije dobi,, če nekdo porabi več materiala, kot ga predpisuje normativ, je zanj slabo, če ga porabi manj, dobi premijo. Kot rečeno, so tu v premijski sistem vključili tudi delavce, ki delajo v normi. Za nekatera podjetja je to kaj nenavadno. Prevladuje namreč mnenje, da’ v premijski sistem ne more biti vključen tisti, ki dela po normi, čeiš ta je za svoje delo že nagrajen, premijo naj dobi le tisti, ki mu dela ne morejo normirati. V »Žični« menijo drugače, Delavec, ki dela v normi, si prizadeva čimbolj normo preseči, izdelati več, toda kdo nam zagotavlja, da bo ob tem razmišljal, ati je prav ravnal z materialom, ali ga je porabil preveč ali premalo. Zato ker so menili tako, so povsod, kjerkoli je bilo mogoče izračunati normative, uvedli tudi na normiranih delovnih mestih premije. Sedaj se pravzaprav premijski in normni sistem dopolnjujeta. Delavec si sicer prizadeva izdelati čimveč, toda kar je mogoče dobiti tudi premijo za prihranjen material, dela sfcrbne-je, dela tako, da ima manj odpadka. Njihov premijski pravilnik vsebuje razen tabel premijskih osnov za posamezna delovna, mesta tudi tabelo dopustnega odpadka. Delavec, ki dobi v ro- ko delovni nalog, ve, kakšen proizvod mora izdelati, tako glede velikosti, teže itd., na delovnem nalogu piše, koliko materiala sme porabiti, z drugo besedo rečeno, kolikšen sme biti odpadek, in ker ve vse to, si lajiko vsaj približno že sam izračuna, kolikšna bo njegova premija, če bo pazljiveje delal. Premije, torej temelj© tu na dinarju. In to je edino pravilno. Kaj nam pomagajo premije, če jih nekdo dobi recimo za ažurnost, za dober odnos do ljudi, za pravočasno pošiljanje denarja banki itd., če so vse te stvari redna delovna dolžnost, če od vsega tega pravzaprav Kpdjetje nima nekih finančnih koristi. In učinek takšnega premijskega sistema, kot ®o g.a uvedli v »Žični«? Lani je podjetje ustvarilo za 12 milijonov dinarjev dobička več kot leta 1956. Cen ni zvišalo. Cene so takšne, kot so jih določili leta 1956, in tedaj so jih znižali za 12 in pol odstotka. Pravijo, da lahko dobršen del zaslug za tolikšen finančni uspeh pripišejo prav premijskemu sistemu. P. D. dopustili v premijskih pravilnikih nejasna določila zavoljo tega, ker so si sami obetali nekaj tisočakov premij, spregledali pa so, da bo zaradi nejasnih določil dobil nekdo drugi nekaj deset tisoč dinarjey premij, ki ne bodo utemeljene z gospodarskimi uspehi. V oktobru je bilo čuti več pripomb na račun izplačanih premij. Zato je okrajni ljudski odbor naročil organom finančne inšpekcije, da v vseh večjih podjetjih izvrše pregled izplačil ih zberejo vrsto podatkov o plačah, premijah, nagradah, najvišjih in najnižjih premijah, premijah direktorjev, tehničnih direktorjev, računovodij itd. Iz teh grobih podatkov je že moč razbrati, da so ponekod napak porazdelili sredstva, namenjena za plače. V Tovarni organskih barval so ,na primer iz dobička izplačali 25°/o denarja za plača nad tarifnimi postavkami, 50°/o sredstev so porabili za premije, 25"/o pa za nagrade. V podjetju »Kostroj« v Konjicah so porabili za izplačila nad tarifnimi postavkami 58 % sredstev, za premije 37°/o in za nagrade 50/o. Drugače je v Velenju. Tu so porabili za izplačila nad tarifnimi postavkami &20/o sredstev, ostalo pa za premije. Ze ti grobi podatki o notranji porazdelitvi sredstev kažejo, da so ponekod napak razumeli premijski sistem in zato so tudi dokaj posplošene in napačne premijske osnove. Kjer so postavili premijske osnove vnaprej in ob enkratnem ali večkratnem izplačilu premij niso proučili, ali so premijske osnove realne, tam je premijski sistem izgubljal na svoji veljavi. Na osnovi teh in še številnih drugih ugotovitev je okrajni ljudski odbor v novembru mesecu sklical predsednike občinskih ljudskih odborov, predsednike delavskih svetov in direktorje podjetij na posvet in jim razčlenil podatke, ki so jih dobili ob tem pregledu. Posamezniki, ki so dobili precejšnja premije, so se opravičevali, da je kolektiv vplival na njih in zato so jih sprejeli, kar je seveda težko verjeti. Na posvetovanju je bilo rečeno, naj direktorji podjetij na sestanku kolektivov razlože premijski sistem pri njih, toda skoraj povsod so temu priporočilu sledila komplicirana poročila, ki seveda niso rodila zaželenih sadov. Zato, ker organi upravljanja v številnih podjatjih po teh priporočilih niso sami spreminjali premijskih pravilnikov, se je okrajni ljudski odbor sedaj odločil, da bo s pomočjo svojih organov pomagal občinam pregledati premijske pravilnike in da bodo na ta način oblastveni organi opozorili organe upravljanja, da premijske pravilnike znova sestavijo, določijo premijam realnejšo osnovo. To je edino prav, kajti le-ti morajo biti tako jasno izračunane in njihove osnove tako nedvoumne, kot velja to za določanje in izračunavanje norm. IZ KAMNIKA MLADI PROIZVAJALCI S0DU0, DA SO JIM KLUBI POTREBNI Pred dnevi so se sestali v Kamniku mladi proizvajalci s področja občin Kamnik, Mengeš in Domžale. Na tem posvetovanju so se pogovorili o mnogih problemih delavske mladine in o delu mladih ljudi m klubih proizvajalcev v posameznih podjetjih. Nekateri manijo, da ti klubi niso potrebni in da se mladina lahko uči od' ostalih starejših ljudi. Toda prav ti lahko klubu tudi zelo pomagajo. Izkazalo se je, da so ee vsepovsod tam. kjer so bili delavni klubi mladih proizvajalcev, mila* dj delavci izkazal; pri dplu ifi dvigu proizvodnje. — V. D. SVOBODE OB KONGRESU ipill Jutri se bo začel v Mariboru kongres Zveze Svobod in prosvetnih l|i || društev Slovenije. Da bi naše bralce že prej seznanili s problemi, ,Ke3™ o katerih bodo nedvomno razpravljali tudi na kongresu, smo sestavili nekaj vprašani] in jih poslali nekaterim društvom, ki so nam poslala odgovore, ki jih objavljamo. Prva vprašanja so naslednja: a) Kaj je po Vašem mnenju glavno področje prosvetne dejavnosti In kakšni so uspehi ali težave Vaše Svobode na tem področju? b) Kako Vaša Svoboda vsklajuje svojo prosvetno dejavnost s široko prosvetno dejavnostjo radia, tiska, šol itd., ki je vedno bolj vplivna? Hi ji skuša »konkurirati« ali vsklajevati svoje delo z njo, iskati nove prijeme, zboljšati in razširiti svojo aktivnost na nekem določenem področju, na katerem imajo prosvetna društva široke možnosti uveljavljanja? c) Kaj je storilo Vaše društvo v preteklem letu na področju izobraževanja? Ste z uspehi zadovoljni ali ne? Zakep Kakšen je Vaš letošnji program? SVOBODA V STRA2ISCU PRI KRANJU PreMtro klonimo prod l@žci¥cmii Kadar govorimo o prosvetnih smotrih Svobod, mislimo običajno na tisto področje, ki ga v ožjem smislu imenujemo izobraževanje. Seveda ta seiktor sam ne more odgovo-niiti na številna vprašanja človekove izobrazbe, njegove vzgoje, pogledov na svet in aktivnega odnosa do družbenih vprašanj. Menim, da je izobraževanje samo ena izmed panog, ki naj na sistematičen in kultiviran način rešuje vprašanja človekove splošne, strokovne in družbeno-ekonomske izobrazbe. Zato moremo soditi uspešnost prosvetnega deia nekega društva predvsem z gledišča njegove celotne dejavnosti. Ce hočemo oceniti delo stražtSke Svobode z ožjega vidika, to je zgolj dela izobraževalne sekcije, z njenim delom ne moremo biti zadovoljni. Predlanskim se je usmerila predvsem na pedagoško vzgojo staršev ter je priredila ciklus predavanj, kot so: O duševni zmogljivosti otroka, Pohvala in kazen v družini, Psihološki problemi pubertetnika, Vzgoja za zakon in kakih deset poljudnoznanstvenih predavanj z drugih področij. Lani na tem področju ni storila ničesar. Ze nekaj let sem tečeta po dva angleška jezikovna tečaja. Zadnji čas so se spet začela redna štirinajstdnevna predavanja z zdravstveno, pedagoško in naravoslovno tematiko. Ko govorimo o neuspehih izobraževalne akcije in iščemo vzroke zanje, se moramo vselej ustaviti pri subjektivnih faktorjih. Sodim, da vzroki ne leže v nekih zunanjih neugodnih pogojih, marveč bolj v upravi Svobod samih, ki prehitro klonejo pred številnimi težavami, kot so pridobitev ustreznih predavateljev, zagotovitev finančnih sredstev in podobno. ■ Če govorimo torej zgolj o tej direktni izobraževalni zvrsti, z delom stražiške Svobode ne moremo biti zadovoljni. Če pa pogledamo njeno celotno delo, številne akademije, proslave, pevske, baletne, dramatske nastope, moramo reči, da je le bila tolmač sedanjega časa in da je v idejnem ter umetniškem pogledu skušala oblikovati sodobno podobo delovnega človeka. Vsklajevanje prosvetnega dela Svobod z radiom, tiskom, šolo je na vsej črti šele v povojih. Do-ločene uspehe smo dosegli glede sodelovanja s šolo, saj dela veliko šolske mladine v Svobodah. Delo Svobod se tesno povezuje z delom krožkov v šolah in z iz-venšolsktm udejstvovanjem mladine. Šola vodi evidenco otrok, ki sodelujejo v kulturnih, telovadnih, športnih in drugih društvih, ter jih .^avaja na aktivno udeležbo v teh društvih. Glede samega izobraževanja odraslih. ki naij bi se vezalo na dovršeno osemletno šolo, smo ^torili dokaj malo. Menim, da bo to možno, ko bodo o tem vprašanju tudi sveti za šolstvo zavzeli svoje stališče. Za izboljšanje izobraževalnega dela v celoti se snujejo občinski izobraževalni centri, ki bodo pomagali s programi in predavatelji. Da je takšna izobraževalna akcija uspešna, nam potrjujejo uspehi, ki so jih dosegli v drugih okrajih, pa tudi uspehi jeseniškega izobraževalnega centra. Marsikaj bi se dalo napraviti tudi pri vsklajevanju prosvetnega dela Svobod z radiom in tiskom. Kot pa sem že omenil, bi se moral del ljudi v društvih posebej ukvarjati s temi vprašanji. Pri nas nameravamo kupiti televizijski aparat, čim bomo zbrali dovolj denarj^. Po navadi pa se vsa energija vodstvenih ljudi v društvu izčrpa pri vprašanjih tradicionalnih sekcij, 'kot so dramat-ska, pevska, na vprašanjih vzdrževanja domov in drugih gmotnih zadevah, pri čemer pa tako važna vprašanja, kot je izobraževanje,. stopajo v ozadje ter ostajajo navadno nerešena. Ena izmed pomanjkljivosti Svobod je tudi opuščanje izobraževanja lastnega članstva. Vse akcije Svobod so prirejene za široko publiko. Na stotine članov pa bi lahko doživljalo prav prijetne večere ob radiu, branju revij, pri predstavah ozkotračnih filmov itd., kar bi članstvo tesneje povezalo, vzgajalo ter mu nudilo prijetno razvedrilo. Težav seveda ne manjka, od tega, kako zagotoviti in posredovati našemu delovnemu človeku umetniške stvaritve, kako zadostiti željam širokega kroga mladine po udejstvovanju, ko se stiskamo v prostorih starega Doma, do tega, kako ta Dom urediti, da bo ustrezal povečani dejavnosti društva. Konec koncev pa moramo računati s tem, da opravlja vse to delo naš delovni človek, ki še je že pred vstopom v Dom obilno razdal pri poklicnem in dragem družbenem delu. Dušan Bavdek SVOBODA ŠOŠTANJ Ne mislimo slepo slediti okusu občinstvu Temeljno področje prosvetne dejavnosti našega kot vseh ostalih društev je, oziroma naj bi bilo izobraževanje državljanov sploh in ne le članov Svobod. Sodim, da spada sem celotno dek) društva z vsemi sekcijami, ki jih imamo pri nas sedem: dra-matska, lutkovna, mladinska, šahovska, godba, ljudska univerza, šola za starše ter šola za odrasle. Za izobraževanje V ožjem pomenu te besede smo v pretekli sezoni pri Ljudski univerzi priredili osem kakovostnih predavanj, ki se jih je vsakokrat udeležilo povprečno po 110 poslušalcev. To so bila potopisna predavanja (severne dežele. Daljni vzhod, olim-piada), politična (Suez, madžarska kriza) ter ciklus predavanj v podjetjih in političnih organizacijah. Solo zia odrasle smo postavili na širša osnove. Obiskovalo jo je 30 do 40 slušateljev, trajala je brez prekinitve pet mesecev in smo poleg teoretičnega dela obiskali tudi najvidnejše kulturne ustanove in industrijska podjetja na Štajerskem. S tem delom smo kar zadovoljni. Sindikati so nam pomagali zgolj moralno, gmotno, prav nič. Vse to delovanje smo vzdrževali izključno z dotacijo občine in s simboličnimi prispevki slušateljev. Tudi ostale sekcije so delovale, nekatere z večjim, druge z manjšim zagonom, saj tu-da nimajo vse enakih pogojev. Vse so se močno izkazale na Šaleškem festivalu, ki je rtazgibal tudi vsa okoliška društva. Naša dramska skupina je dosegla s svojo predstavo (Draga Ruth) prvo mesto. Sicer pa smo v odrski dejavnosti občutili nekakšno krizo. Tega niso krivi toMko igralci, bolj občinstvo, ki predstav ni obiskovalo. Pri vseh domačih predstavah in tudi pri vseh gostovanjih, razen »Veselih Kranjcev« je bil obisk minimalen. Seveda pa kot izobraževalna ustanova ne mislimo slepo slediti okusu občinstva, vendar bo treba v našem delu le nekaj spremeniti. Naša dramska sekcija bi prirejala tudi vesele večere, gojila bo v sodelovanju z ostalimi sekcijami še druge, pestrejše oblike in bomo tako delno skušali »konkurirati« filmu, radiu, ki sta V največji meri »kriva« zla to, da se občinstvo ne zanima za odrska dela v naših dvoranah. Povsem razumljivo je, da amaterji ne moremo nuditi tako visoke kvalitete, kot jo lahko posredujeta film in radio. Tudi ostale sekcije so sd postavile zn letošnjo sezono obširen program. Lutkovni oder je nastopal že ob novoletni jelki, šola za odrasle deluje že od decembra. Le-ta pa je že letos usmerjena k drugačnemu cilju: slušatelje namreč pripravlja m izpite na splošno izobraževalnih šolah. Ljudska univerza bo. imela 12 predavanj v mestu, razen tega pa pripravlja pred/avanja o gospodarstvu tudi po vaseh. Dvorano in oder imamo, topej so ustvarjeni pogoji za uspešno delo. Denarna sredstva pa so skromna, saj društvo doslej ni dobivalo dotacije od počfjetij, ki so pravzaprav dolžna vzdrževati svoje društvo. Jože Kos SVOBODA »TONE ČUFAR« JESENICE Z vlogo filmu in radio premalo računamo Spričo tega, da deluje v neposredni bližini našega društva Mestno gledališče n osem do deset premierami letno, se z dramatiko nismo kdo ve kaj pečali, razen kolikor sodeluje naša dramska sekcija pri veselih večerih in kombiniranih prosvetnih večerih, oziroma predavanjih. Glede gledaliških del menim, da je izbira še slaba in bi bilo nujno izbor obogatiti g prevodi modernih, sodobnih del iz tuje literature in dopolniti z deli naših domačih avtorjev. Naš standardni, tako imenovani »železni repertoar« je že preigran, pa tudi zahtevam časa več ne odgovarja. Tudi pri odrskih uprizoritvah bi morali iskati novih Oblik in prijemov, oziroma nov način odrskega izražanja. Zdi se mi, da vse premalo računamo na vlogo filma in radia. Dramske sekcije naj bi se v krajih, kjer deluje višje organizirania dramska skupina, pa tudi dru- SVET SVOBOD IN PROSVETNIH DRUŠTEV GORICA Razgibano dramsko življenje V goriškem okraju je 73 društev, pri dru- ' štvih pa 59 dramskih družin. V dramskih družinah je 1.224 članov. Po podatkih, ki jih imamo, so naša društva uprizorila 224 dramskih prireditev in je vsako predstavo obiskalo povprečno 216 gledalcev ali nad 48.000 ljudi. Tu niso všteta razna gostovanja Mestnega gledališča z Jesenic, Slovenskega narodnega gledališča iz Trsta in od drugod. Toliko zaenkrat številk. Naša prosvetna društva so bila z nastopom fašizma prepovedana in iz polnih pljuč so zadihala po osvoboditvi oziroma priključitvi teh krajev Jugoslaviji. Ker smo ostali brez kulturnih središč, ker ni bilo tradicij in god (ker prodirata radio in film tudi na vas), preusmerile na kulturno zabavne ve-' čere, to je večere s kratkimi vsebinsko bogatimi enodejankami, skeči, satirama, recitacijami in podobnim, vse pa povezano z. glasbenimi vložki. Taki večeri so se pri nas močno obnesli, seveda pa mora tudi to biti na dostojni kvalitetni ravni. Druga oblika so prosvetni večeri, oziroma, bolje rečeno, predavanja. Predavanja o literarnih delih, klasikih ali iz literarne zgodovine naj bodo kombinirana z recitacijami, branjem odlomkov ali prikazov del. Prav tlako naj se na ta način kombinirajo predavanja z dragih področij, 'n. pr. predavanja, ki jih posredujejo igralci v dialogu itd. O vseh teh oblikah smo pri nas mnogo razmišljali in nekaj takih uspelih verčerov nas je v tem potrdilo. Mnogo premalo pa se pri nas govori in piše o lutkarstvu. Tudi tu mlanjka predvsem dobrih del, še bolj pa pogrešamo servis, kjer bi si mogli izposojati "komplete lutk ali jih pa naročati. Mislim, da naši najmlajši, ki jim daje največkrat le film »vzgojne lekcije« in še ta je dostikrat osladen, zaslužijo vso našo pozornost. Lutkarstvo pa je zelo hvaležno področje, s katerim lahko neprisiljeno pomagamo vzgojnim prizadevanjem naše družbe. Nekaj moram reči še o pomoči okrajnih in republiških forumov v zvezd z iskanjem novih oblik in načinov dela. Ta pomoč je vse preveč načelna in dekorativna ter vse premalo konkretna. Samo s praktičnimi in konkretnimi napotili bo pomoč našim prosvetnim delavcem izdatna; tako pa pogosto iščemo samega sebe v tem nezadržnem razvoju tehnike in znanosti, ki bi mu rtadi sledili, p& ne znamo ali ne moremo, ker smo obremenjeni z zakoreninjenimi oblikami preteklega dela in tradicijo ter zato, ker nimamo dovolj pomoči. Prav v vsebinsko oblikovnem pogledu bi morala biti pomoč okrajnih in republiških prosvetnih forumov izdatnejša. Jože Varl kadra, smo poslali v prve režiserske tečaje režiserje-amaterje. Zdi se mi, da številke dovolj zgovorno povedo, da je dramsko življenje pri nas res razgibano in da ne bo zaostalo na pol poti. Program? Težko je govoriti o tej stvari pri naših društvih. Ne vedno, velikokrat pa je tako. Zaenkrat društva rada posegajo po kiču, ne morda zato, ker bi tako hoteli gledalci, pač pa zaradi igralcev in režije. Kič ne zahteva veliko niti od enega niti od drugega. V tem pogledu je .okrajni svet sklenil, da bo storil vse, da preidemo k zdravi in sodobni programski politiki. Seveda pa ne smemo mimo tega, da so naša društva igrala tudi Cankarja, da so segala po modernejših delih in da jim je tudi naša jugoslovanska drama oziroma komedija ugajala. Razvoj naše dramatike je na dlani. Pred izidom je spisek vseh dramskih del, ki so na razpolago. To bo nedvomno koristilo naši bodoči programski politiki. Razen tega bomo organizirali še razne tečaje za dramske delavce. Rudi Hohn, tajnik Okrajnega sveta SPD Gorica PD »DUŠAN JEREB« NOVO MESTO Vsak teden gledališka predstava Odbor novomeškega gledališča — dramska sekcija prosvetnega društva »Dušan Jereb« — je skrbel za to, da pridejo na oder kakovostna dela in da čimveč članov zainteresira za gledališko dejavnost. Igrali smo resna dela: Molierovo Solo za žene, 0’Neilovo Anna Christie, Brechtovo Puške gospe Cerrar itd. Igralci so z najbolj uspelimi deli gostovali tudi v drugih krajih, na primer v Metliki, Beli cerkvi, Šmarjeti, na pljučnem oddelku novomeške bolnišnice, v Črnomlju, Metliki, na Delavskem odru v Ljubljani itd. Povprečno je domače gledališče dalo vsakih štirinajst dni predstavo v vseh desetih mesecih sezone. Če prištejemo zraven še gostovanje (tržaško, celjsko, zagrebško dramsko gledališče, prosvetno društvo Trebnje, Črnomelj, novomeški učitelj iščniki, gimnazijci, črnomenljski dijaki), lahko ugotovimo, da je imelo novomeško občinstvo povprečno vsak teden gledališko predstavo. Minulo leto je bila sezona najbolj uspela. Seveda je potrebno zato trdo delati. 43 aktivnih igralcev je bilo prikrajšanih za 6.900 ur prostega časa, toda pritrgali so si ga, da so se ljudje razvedrili. Seveda so člani sodelovali tudi pri raznih proslavah in drugod. Mislim, da je bil lanski repertoar kar pester. Za dobro komedijo z zdravim humorjem imajo kajpada ljudje več smisla. V gledališču si želijo razvedrila. Vendar dobro naštudirana drama »potegne ljudi za seboj«. Na smemo namreč pozabiti, da ima gledališče tudi vzgojno funkcijo, da prevzgaja ljudi, saj gredo najplemenitejše ideje, ki jih avtor položi na usta igralcev, prek odra do gledalcev in tako na najbolj neposreden način deluje avtor in delujejo igralci na gledalce. In perspektiva dramskih dejavnosti prosvetnih društev? Menim, da bi bilo treba resoulcijo Zvezne skupščine o perspektivnem planu splošne potrošnje, kjer je bilo med drugim rečeno: »Potrebno je zagotoviti vrednih proračunih neobhodne materialne izdatke za normalno funkcioniranje kulturnih ustanov, ki so bistvenega pomena za množično izobraževanje...« Tako da so tudi dramske sekcije društev, manjša ali večja amaterska gledališča tudi vredna pozornosti in da tudi ona skrbe za množično izobraževanje, pa čeprav delujejo v najbolj zakotni vasi. Skratka, enkrat je treba priti do konkretne pomoči. In še nekaj. Treba je ceniti kulturo in kulturno udejstvovanjeI Tega marsikje ni; o znatni materialni in moralni pomoči pa tudi v Novem mestu ne moremo govoriti. Profesor Tone Trd&n OKRAJNI SVET SVOBOD IN PROSVETNIH DRUŠTEV KOPER > Velika bodočnost čeprav je bila dramska dejavnost na po-dlročju našega okraja svoj čl as dokaj raz.vita, je v zadnjih letih precej upadla. Društva se ukvarjajo z najrazličnejšimi vprašanji. Ponekod ni odrov, kostumov in ostalih pripomočkov, za režiserski kader ni skoraj nihče dovolj skrbel. Vendar moram reči, da se je sedaj položaj že precej popravil. Pohvalno je, da so občinski ljudski odbori le prišli do prepričanja, da je za vsestransko društveno dejavnost potreben denar, in to razumejo tudi naša podjetja, Zato je dra-rriatska dejavnost vse živahnejša. Društvom pa je v močno oporo pri razvijanju dramatske dejavnosti Prosvetni servis v Kopru. Okrajni svet Svobod in prosvetnih društev pa je prevzel nase skrb za režiserje in jim nudil pomoč, kolikor je mogel. Kaj so igrale naše Svobode? Lotevale ao se tudi zahtevnih stvari. V Kopru se bodo igralci predstavili gledlalcem s Celjskimi grofi, drugod so že igrali Primorske zdrahe, Linhartovega Matička itd. V kolikor bonio vodili takšno politiko, kot smo jo pričeli r minulem letu na področju dramske dejavnosti, bo imela le-ta v našem okraju veliko bodočnost. Dobro se bo lahko razvila. Ivan Mavser SVOBODA »DUŠAN POŽENEL« RUDNIK LAŠKO Delo ni lahko V minulem letu so naši igralci naštudirali tri igre in sicer Raztrgance, Vozel in Švejka v sodelovanju s Svobodo Laško. Zanimanje za te igre je bilo precejšnje, seveda predvsem za Svejka. Toda ne mislite, da je naše delo lahko. Rudarji delajo v izmenah in igralci prihajajo na vaje tudi po uro hoda daleč. Ludvik Dragar SVOBODA »TOMAŽ GODEC« BOHINJSKA BISTRICA Izbire dramskih del pravzaprav ni Dvoje stvari tare naše dramsko življenje: denarja ni in režiserji in igralci so prezaposleni, oziroma delajo v izmenah. Saj veste, in potem se je težko pripraviti na pred--stavo. Kljub temu pa so naši igralci lani naštudirali dve igri in eno priredili. Pri nas tudi gostujejo sosednja društva in obiskala nas je družina Tineta Rožanca iz Ljubljane. Kljub vsem težkočam je dramska sekcija vendarle požela nekaj uspehov. Delo ji je bilo olajšano s preureditvijo odra in nabavo novih kulis in zaves. Se besedo, dve o izbiri dramskih del. Tudi tu so težave. Prave Izbire pravzaprav ni. Pri izbiri del so se člani zavzemali za to, da bi gledalcem nudili čimveč izobrazbe in lepega kulturnega razvedrila. Hvale vredno je, da se okrajni svet Zveze Svobod in ostalih društev v Kranju zanima za to, kako bi pomagali društvom na deželi tako pri izbiri del kakor tudi pri ustanovitvi servisa za posojanje dram, kulis in ostale opreme. Vprašanje je samo, kdaj bo začel ta servis dedovati. Seveda bodo težave, ker niso vsi odri enaki, vendar je ideja dobra in upamo, da jo bomo rešili na zadovoljiv način. Zato, da bi izboljšali kakovost naših predstav, pa se nam zdi, da ne bi bilo napak, če bi pri okrajnih svetih Svobod in prosvetnih društev osnovali sklad, iz katerega bi nagrajevali tista društva, ki so uprizorila največ del in najkakovostnejša dela. To bi bilo dramskim sekcijam prav gotovo v spodbudo, da bi se lotevale zahtevnejših del in se izogibale mamjvrednejših, France Grbec YNIK V. D. Ljubljana: Zanima Vas vprašanje rahitisa pri otro-kih in eventualne posledice. Dandanes se večina mater mnogo več ukvarja z dojenčkovo prehrano in razvojem, kot so se v prejšnjih časih. Pogostokrat nese mati otroka v posvetovalnico ali dispanzer, kar je seveda pohvale vredno. Nepravilna prehrana in pomanjkanje D vitamina sta glavna vzroka rahitisa. V prehrani dojenčka je potrebno čimveč beljakovin (jajčni rumenjak, meso, mleko) in to že zelo zgodaj, ko je dete že v 3.—4. mesecu starosti. Izogibajmo se ogljikovih hidratov, po katerih naše matere nevede tako rade segajo, namreč po mlečnem zdrobu. . Sicer je res hitro pripravljen, otroci ga imajo v večini radi, videti so debeli in zaliti. Toda videz vara. To so kandidati za rahitis. Ze ob najmanjšem infektu, katerim so rahitičarji močno podvrženi, taki dojenčki tako rekoč splahnejo, ker tako hitro zgubljajo na teži. Obramba organizma je pri njih slaba. Drugi potrebni faktor proti rahitisu je vitamin D. V poletni, sončni dobi je dovolj, da so otroci na soncu, dočim jim moramo v ostalih letnih sezonah D vitamin dodajati v obliki raznih preparatov. Sprašujete še o posledicah rahitisa. Da, lahko so, vendar jih danes redkeje srečujemo: skrivljenja hrbtenice in udov, deformacije prsnega koša, ozke medenice, kar je posebno važno pri deklicah, ki kasneje tudi rodijo. JE. M. Medvode: Od septembra lani, ko ste preboleli gripo, imate otrdel vrat. Verjetno je prišlo po tem do revmatičnega vnetja mišic zatilja, ki se še ni popolnoma popravilo. Pri tem gre za prehodne spremembe, ki se s pravilnim zdravljenjem dajo odstraniti. Nosite stalno topel šal, ko ste doma, si delajte večkrat dnevno tople suhe obkladke. Ce imate možnost, hodite'na fizikalno terapijo na obsevanje. Ce po tej terapiji težave v kratkem času ne izginejo, se posvetujte z Vašim zdravnikom, ki Vas bo pregledal in odredil nadaljnje zdravljenje. V. Z. Domžale: Vaša 14-letna hčerka je tipičen neuro-vegetativni distonik. To ni sicer nobeno težje organsko obolenje, ampak so le funkcionalne motnje živčevja, ki se odražajo na raznih organskih sistemih. Pogosteje obolevajo za to ženske in se težave običajno začnejo po puberteti. Potrebno je, da se mnogo giblje na zraku, hodi na sprehode, se udejstvuje pri različnih, a ne pretežkih športih, mnogo spi, se dobro hrani. Naj se ne obremenjuje preveč z duševnim ali fizičnim delom. R. F. Žirovnica: Škripanju v-sklepih, zlasti v ramah, ki Vam dela vedno večje težave pri delu, so lahko vzrok degenerativni procesi v sklepu, revmatično obolenje ali pa kronično vnetje okolnih mešičkov, to je tako imenovanih burs. Vsekakor bi bilo potrebno, da se posvetujete z Vašim zdravnikom, da Vas on natančno preišče in ugotovi vzrok ter na podlagi tega zdravi. Dr. S. C. DRAMSKA SKUPINA SVOBODE LOBNICA-SMOLNIK PRI RUŠAH IP2|I Kako ocsn]ujete program dramske sekcije v pretekli sezoni? Kakšna dela je igrala, za katero je bilo vefije zanimanje, za katero manjše? Zakaj? Kaj vas je vodilo pri izbiri dramskih del? Kakšne so po Vašem mnenju perspektive dramskih dejavnosti prosvetnih društev? Tako smo vprašali predsednike Svobod in prejeli obilo odgovorov, iz njih pa objavljamo najpomembnejše ugotovitve. svobod-a »tone Ccksr« 'jbsejntce RAZEN GMOTNIH TEŽAV IMAJO DRAMSKE SEKCIJE TUDI TEŽAVE Z DELI KI NAJ JIH IGRAJO. ŽELE SI VEC PREVODOV IZ TUJE SODOBNE LITERATURE IN VEC DOMAČIH DEL. SPRIČO TEGA PA, DA RADIO IN FILM VEDNO BOLJ PRODIRATA TUDI NA VAS, SO ZACELI V" SVOBODAH, POSEBEJ V DRAMSKIH SEKCIJAH, RAZMIŠLJATI O NOVEM NAČINU DELA, SAJ AMATERJI PRAV GOTOVO NE MOREJO DOSEČI TAKE KVALITETE, KAKRŠNO NAM LAHKO NUDITA RADIO IN FILM. — NA SLIKI PRIZOR IZ VESELOIGRE »TA VESELI DAN ALI MATIČEK se Ženi«. Kc&sno in kolikšno pomoč Je uživalo vaše društvo v minulem letu jjpg Jf od občinskega ljudskega odbora, podjetij in družbenih organizacij? Kolikšne pomoči in v kakšni obliki je vaše društvo potrebno? Še posebej, kolikšno pomoč je dobila knjižnica v vašem okraju? SVET SVOBOD IN PROSVETNIH DRUŠTEV GORICA Poltretji milijon Ce primerjamo potrebe naših društev, potem moram reči, da pomoč, ki smo jo dobili, ni zadostna. Naše občine so lani prispevale za kulturno-prosvetno dejavnost 5,869.000 dinarjev, od tega 2,300.000 dinarjev za goriško gledališče. Knjižnice so dobile 1,-200.000 dinarjev. V tem znesku pa ni všteta dotacija ljudski knjižnici v Tolminu, ki je proračunska ustanova. Če odštejemo subvencijo za gsriško gledališče in dotacije knjižnicam, potem je ostalo za vso drago dejavnost društev 2,449.000 dinarjev. Potrebe? Naše dvorane niso opremljene, oziroma, so pomanjkljivo opremljene. Ponekod ni niti peči. V okraju sta komaj dve občinski knjižnici, ki imata vsaj nekaj opreme. Pevskim zborom manjkajo. Instrumenti, godba tudi. Toda kaj bi našteval! Potrebe so velike. Raje bi povedal to, da imajo nekatere občine razumevanje za kulturno-pro-Bvetno dejavnost, drage pa zelo malo. Ta odnos bo treba spremeniti. Prosvetljevanje je namreč niaša. osnovna naloga. Naša društva bodo v tem pogledu lahko zelo veliko napravila, vendar ne brez sredstev. Brez teh bomo ostali le pri slabi improvizaciji tega, kar si želimo. Rudi K oh n SVOBODA »DUŠAN POŽENEL« RUDNIK LAŠKO OKRAJNI SVET SVOBOD IN PROSVETNIH DRUŠTEV KOPER OMisid gmotna pomoč Naš Svet je v minulem letu prejel od okrajnega ljudskega odbora 4,250.000 dinarjev dotacije in še sredstva za to, da smo popravili avto, last Sveta. Zhto, da so lahko bile letne igre v okvira »Primorskih prireditev« pa so nam občinski ljudski odbori Piran, Izola, Koper, okrajni ljudski odbor in nekatera podjetja dala štiri milijone dinarjev. Občine Koper, Izola, Piran, Sežana in Postojna pa so dale lani 4,750.000 dinarjev za pet občinskih knjižnic. Vse občine so lani prispevale za ljudsko-prosvetno dejavnost torej okoli 7 milijonov dinarjev (vštet je tudi znesek za pet knjižnic). . Načrti? Seveda jih imamo. Precejšnje. O tem smo že razpravljali z zastopniki društev in predsedniki občinskih ljudskih odborov. Računamo, da naša društva letos ne bodo deležna manj pomoči, kot lani. Jasno pa je, da bi za stalno materialno skrb društev najbolj odgovarjal nek določen uzakonjen stalni sklad, ker bi na ta način društva in okrajni svet lahko še načrtneje usmerjali svojo dejavnost in upoštevali pri tem manjše ali večje investicije kulturnih domov. Ker pa tega sklada zaenkrat še ni, računamo na razumevanje občinskih ljudskih odborov in gospodarskih organizacij, razumevanje, kot so ga vsi ti kazali doslej. Ivan Mavser Dvomim je zasedena po 14 m m dan če govorimo o materialni pomoči za tekoče delovanje društva, lahko trdim, dia je ta Iz leta v leto izdatnejša. Tudi odnos občinskega ljudskega odbora do kulturmo-pro-svetne dejavnosti podjetij, predvsem železarne in dragih organizacij je boljši. Seveda je v zvezi s tem vprašanje dobrega gospo-dlarjienja v društvu oziroma uporabe društvenih sredstev in lastne prizadevnosti za ustvarjanje sredstev. V občini imamo primere, da družbena sredstva, dodeljena za kulturno prosvetno dejavnost, ponekod zelo neodgovorno, trošijo, drugod pa nimajo dovolj denarja. Prav iz teh razlogov bi morala biti družbena kontrola nad uporabo teh sredstev večja. Naše društvo je podnajemnik v Delavskem domu, kjer je glavna dvarana — edina zia širšo družbeno dejavnost na Jesenicah — največkrat zasedena. V njej so konference in zasedanja. Novembra in decembra lani je bila dvorana zasedena tudi po 14 ur dnevno, seveda brez rjas. To, vidite, je naš največji problem in ovira, da bi z našo dejavnostjo zajeli še širši krog ljudi. Tudi v bližnji prihodnosti se ne bomo mogli odločiti za novogradnjo, zato shajamo s tem, kar imamo. Naše društvo nima svoje knjižnice. Knjižnica na Jesenicah je samostojna ustanova. Minulo leto ji je občinski ljudski odbor dal 1,709.000 dinarjev, ostale knjižnice na podeželju pa so dobile po 300.000 dinarjev. To je torej najbolje dotirana knjižnica v okraju, škoda le, da še ne odigra povsem svoje vloge. Se vedno je preveč mestna knjižnica in premalo občinska. Jože Vari DRAMSKA SEKCIJA PROSVETNEGA DRUŠTVA »DUŠAN JEREB« NOVO MESTO »Malenkosti«, o katerih je treba govoriti Gledališče je lani do novembra dobilo od občine 28.000 dinarjev pomoči. Ob koncu leta pa je poravnala vse neplačane račun« društva. Predlanskim je občina izdala precej denarja Sa preureditev dvorane, odra in garderobe. Od podjetij nismo dobili nič. Društvo prijateljev mladine pa je dalo 40.000 dinarjev za sceno' mladinske igrice. V našem društvu je namreč vključeno tudi pionirsko gledališče. Kakšno pomoč potrebujemo? Tisto minimalno finančno pomoč, ki jo občina obljubi, odobri, ki pa je ne da ali pa jo da prepozno. Pomoč je potrebna takoj, člani sveta za prosveto in kulturo pri občini naj se zavedo, da gledališke predstave niso in ne morejo biti zadeva gledališčnikov samih, temveč vseh, kii obiskujejo gledališče. Se nekaj! Društvo ne čuti, da je nekje nadrejeni forum. Lansko sezono je Svet organiziral režiserski tečaj v Šmarjeških Toplicah, pa nanj ni povabil člana gledališča, čeprav bi lahko poslali mladega in sposobnega člana. Za občinski, praznik je društvo začelo s pripravami za uprizoritev drame Dnevnik Ane Frank že v avgustu. Vendar ni bilo denarja za sceno. Občina pa je povabila celjsko gledališče. Za to je bil denar. To so »malenkosti«, vendar hromijo redno delo gledališča in prav je, da jih jtavnosti povemo. Profesor Tone Trdan JANEZ LENASSI: STARKA, 1956 — LES Le 12.000 dinarjev Povedati vam moram to, s čimer se tudi drugi bore, to je, da imamo premalo de-Marja. Knjižnica je dobila od občinskega ljudskega odbora 12.000 dinarjev. Dragih sredstev pa nismo dobili od nje. To je nekoliko razumljivo, ker pravijo, da jih tudi občini manjka. Uprava rudnika Laško je lani plačala stroške, ko je gostoval moški pevski zbor in godba na pihala v Novi Gorici. Včasih nam popuste nekaj pri vožnjah in sindikalna podružnica je primaknila manjši znesek. Pogrešamo več moralne pomoči in tudi razumevanja, od samoupravnih organov. Težko nam je, ker ne moremo kupiti zemljišča poleg našega doma, ki stoji na zelo majhnem in zaprtem prostora. Poleg doma Pa je krasen neizkoriščen travnik, kjer bi lahko uredili igrišče, kjer bi lahko igrali tudi na prostem. Ludvik Dragar ~~S ESE: SVOBODA LOBNICA-SMOLNIK PRI RUŠAH Pet let plodnega dela na kulturnem polju Lobnica-Smolnik pri Rušah je razmeroma majhno naselje. Tu živijo pretežno delavske družine. Po svoji prosvetni dejavnosti pa bo ta kraj začel kmalu prekašati druga večja industrijska središča. To pravim zavoljo zagretosti ljudi za kulturno-prosvetno dejavnost na tem področju. Delavsko prosvetno društvo Svoboda je bilo ustanovljeno pred Petimi leti. V tem kratkem času pa ima za seboj izredno plodno delo. Zal o teh požrtvovalnih ljudeh premalo pišemo,, čeprav delajo v težkih pogojih. Društvo nima svojih prostorov. Gostuje v dvorani gasilskega društva. Za dvorano mora plačevati precejšnjo najemnino. Člani delujejo v raznih sekcijah: v dramski, pevski, tamburaškd, šahovski, ljudski univerzi in mladinski dramski sek-oilji, v Lobnici pa je tudi knjižnica. Tudi s knjižnico je tako kot z vsem društvom. Zanjo ni nobenih podpor. Dramska sekcija je pravzaprav podpornik vseh ostalih, Glede denarja namreč. Toda Pomoč nudijo tudi podjetja: železarna Ruše, tekstilna industrija. Gozdna uprava in Lesno industrijsko podjetje. Vendar, saj veste, tudi Podjetja nimajo veliko denarja, in tako je vse na tesnem. m Člani društva so delavci, šolska in vajenska mladina. Čeprav je do maja še precej, so se vendarle že začeli pripravljati na Pripravo pete obletnice društva. Ta dan bodo počastili s pestrim kulturnim sporedom. V. B. Pred petdesetimi leti so takratno Ljubljano preplavili lepaki, ki so oznanjevali, da bodo pr.ičeli izhajati vsak teden zvezki obširnih romanov za ljudstvo — »Grofica beračicam im »Strah na Sokolskem gradm«. Vsebina teh romanov: ljubezen in zvestoba do groba, zločin in prevara, ugrabitev otroka, strahotni umori z noži, revolverji in strupom, živa zakopana, rop, posilstvo, tatviiia, krvoskrunstvo itd. Z nemim spoštovanjem sem strmel takrat v svoje starejše sestre, ki so brale te zvezke, polne tako velikih stvari, kako so si brisale solze in vzdihovale ob tem plemenitem branju. Zanimivo pri vsem pa je bilo to; moj oče, železničar po poklicu, je mnogo bral, toda teh zvezkov se ni pritaknil, pač pa je z veliko ljubeznijo kupoval vse knjige slovenskih pisateljev, ki sva jih potem, ko sem že znal brati, skupaj z veliko vnemo prebirala. Kome je nekoč zalotil, da prebiram tudi zvezke »Grofice beračice«, je zmašil vso skladovnico teh zvezkov v svojo železničarsko torbo in jih odnesel v kurilnico. »Vidiš, takole je treba napraviti s takimi bedarijami!« je dejal in jih stlačil v ognjeno žrelo lokomotive. »To je strup, ne branje, vse ženske v naši hiši so že obnorele ob teh zvezkih. Kdor neumnosti bere, jih neumnosti tepejo!« Na vse tole sem se spomnil, ko sem te dni obstal pred lepakom, ki je oznanjal: »ZLOČIN V SODNI VASI« bo v našem časopisu podrobno opisan in pojasnjen. Trije napeti romani itd. Ali smo se povrnili za petdeset let nazaj? Sicer pa to ni osamljen primer, take lepake v še mnogo bolj »napeti« obliki najdete tudi v Zagrebu, v Beogradu, Sarajevu, skratka po vsej Jugoslaviji, ki vam ponujajo svoj časopis pod reklamnim geslom: PRIOBČEVALI BOMO DVA, TRI ROMANE, KI BODO TAKO NAPETI, DA. VAM BO BRADA OB BRANJU DRGETALA IN DA SE VAM BODO LASJE JEZILI. Isto reklamo in ista sredstva uporabljajo tudi za oglašanje mladinskih izdaj posameznih časopisov (»Kekec«, »Plavi vjesnik«, »Ne- deljnl zabavnik« Itd.), skratka, noči časopisi so pričeli tekmovati v tem, kdo od njih bo priobčeval najbolj »napet« kriminalni ali pustolovski ali kavbojski, ali špijonažni roman. Ta brezglava komercialna literatura, ki nima nobene umetniške, še manj pa vzgojne vrednosti, se je tako razbohotila v fiaših časopisih, da si človek tega pojava ne more drugače razlagati kot takole: Nekaj let po osvoboditvi smo za vzor jemali sovjetske časopise, ki so za nas res pusti in dolgočasni, in takšni so bili tudi naši časopisi takrat bolj ali manj. Kasneje, ko so se okenca zahoda na stežaj odprla, okence vzhoda pa zaprlo, smo nekaj časa kolebali in smo se končno odločili za neko srednjo pot. Naši časopisi so se pričeli lepo razvijati Postali so bolj pestri po vsebini z vseh področij naše in tuje politične, gospodarske in kulturne dejavnosti, naše časopise smo tudi obogatili z z£-nimivim in zabavnim branjem za vsakogar iz vseh področij znanosti. Naši časopisi so že dosegli precej visoko raven naše novinarske zmogljivosti. Nikakor pa mi ne gre v gla,vo, da je za široke ljudske množice najbolj prikupno branje kriminal v obliki podlistkov. Bombastično razglašanje in podčrtavanje; pričeli bomo priobčevati silno napet detektivski roman, ali pa kriminal- ni roman, ali pa pustolovski roman, ali pa kavbojski roman, zveni nekako tako, da je treba potrkati na najbolj šibke in najbolj dovzetne občutljivosti , človekovih strasti, ki so sicer vklenjene in jih človek ne sprošča, vendar pa rad po njih brodi in se opaja z njimi vsaj pri branju in-raz-mišljevanju. Nekoč mi je nek kulturen človek dejal: »Za ljudstvo ni Zupančič, ampak Sherlock Holmes, za ljudstvo ni simfonija, ampak harmonika!« S tega gledišča gledajo tudi tisti, ki smatrajo kriminalni, detektivski, pustolovski ali kavbojski ali špionažni roman kot najbolj privlačno silo svojega časopisa. Kako to utemeljujejo? Da si človek želi lahkega čtiva? Da naš človek še ni dorasel resnemu umetniškemu romanu? Da je treba človeka raz-veseliti z umori, ropi, posilstvi, revolverji in strupi? To ne bo držalo! Mnogo pišemo o tem, kako kvarno vplivajo na mladega človeka razni kriminalni detektivski in kavbojski filmi in se zgražamo, da kinematografi take filme predvajajo. Mar ni isto s kriminalnimi, detektivskimi in pustolovskimi romani, zlasti če izhajajo v velikih časopisnih nakladah? In končno, mar je naše ljudstvo res' tako zaostalo, da mu je tako revolversko branje najbližje??? Mislim, da bi morali ob tem pojarru spregovoriti ljudje, ki se temeljito pečajo z vprašanji o socialistični etiki in morali, kajti nekje mora biti to utemeljeno, ne samo tako bežno napisano kat le-tu: Ta komercialna »literhrna« plaža res ni v čast mnogim našim časopisom, pa najsi že bodo to slovenski, hrvaški ali srbski. Mnenja sem; da s takim branjem kulturno zaostalost širokih množic utrjujemo, namesto da bi'jo dvigali, čeprav se neprestano, zlasti Slovenci, na prša trkamo, na kako visoki kulturni stopnji smo. V trafikah so se spet pojavili zvezki romanov »Most vzdihljajev«, »Ugrabljena devica« ..isti pojav, isti romani, iste oblike, kot pred petdesetimi leti, a mi smo medtem prežsiveli prvo svetovno vojno, drugo svetov- no vojno in socialno revolucijo in si zdaj kujemo življenje v političnih, gospodarskih in kulturnih pogojih socialistične države — v nekaterih oblikah našega življenja pa smo tam kot pred petdesetimi leti. Pri vseh takih pojavih se pravi: komercialni efekt za vsako ceno in z vsemi sredstvi, ki ga nam zmečejo naplavine z Zahoda. Te so poceni, doma pa jih prodaš za dober kup. V zakladnici domače in svetovne književnosti je nešteto dobrih umetniških del, ki bi jih lahko priobčevali v podlistkih naši časopisi. Čemu segati potem po komercialni literarni plaži, po šundu in po taki literaturi, ki je na robu resne in šund literature. O takih in podobnih pojavih, ki si v zadnjem času vse bolj pogosto pojavljajo v naših časopisih, bi bilo treba temeljite razprave in osvetlitve. Trdno sem prepričan, da je človek, ki raste v socializmu, že toliko zrel, da mu takih stvari ni treba. Pa recimo, da si takih stvari še želi, kar pa dvomim..'.? TEDAJ SE MORAMO ZAVEDATI LJUDJE PRI ČASOPISIH TEGA, DA JE TISK STRAŠANSKA SILA IN NALOGA TISKA JE UNIČEVATI PLEVEL ZAOSTALOSTI V ŠIROKIH MNOŽICAH, NE PA GA GOJITI. Naj za zaključek citiram besede iz romana »Nesrečniki«, ki ga je napisal Victor Hugo in ki se glase: »Vsa blaga izžarevanja družbe izhajajo iz znanosti, iz književnosti, iz umetnosti, iz pouka. Naredite ljudi, naredite ljudi! Razveselite jih, da vas bodo ogrevali!« T. Seliškar uiimi s m M m H =5= l== r r === o H §p2 H y R J nlr 1 lij UJi raru v tlrašlra tein POGLED IZ ZRAKA NA GOROVJE THERON NA ANTARKTIKI, KI SE DVIGA TISOČ METROV NAD LEDENO SKORJO. — NA SLIKI SO DOBRO VIDNE PLASTI PREMOGA MED KAMENINAMI. Vsi vemo, da dajejo električno napetost generatorji v elektrarnah. Ta napetost poganja tokove skozi kuhalnike, žarnice, radiosprejemnike. Tudi žepna baterija daje napetost — veliko manjšo sicer kot elektrarne, vendar dovolj veliko, da zasveti majhna žarnica v žepni svetilki. V antenah radijskih in televizijskih sprejemnikov se pojavljajo napetosti, ki jih povzročijo ustrezni oddajniki. Te napetosti v sprejemnikih ojačimo in spremenimo v zvok oziroma sliko. Našteli smo nekoliko izvorov napetosti, ki jih je ustvaril človek. V naravi se pojavljajo ogromne električne napetosti ob nevihtah (bliski), nekatere živali (ribe) pa imajo elektriko za ubijanje ali umrtvi-čenje svojih, žrtev. Manj znano pa je, da tudi naše telo proizvaja napetosti. Te sicer niso velike, da bi nam lahko služile za obrambo — telo jih proizvaja le za »lastno uporabo«. Poglejmo si torej, kje in kako velike so »elektrarne« našega telesa. Predvsem se pojavljajo napetosti v hrbtenici Preko živcev, ki služijo kot pre- vodniki, potujejo napetosti do mišic in povzročijo, da se le-te zaradi tega krčijo. Ce je na primer živec k neki mišici poškodovan ali prekinjen (na primer po otroški paralizi), ne morejo priti električni napetostni impulzi do mišice In ta ostane hroma. Napetosti v mišicah so približno 100-krat manjše, napetosti srca pa 1000-krat manjše od napetosti baterije. Najmanjše napetosti dajejo možgani. Nji-, hovo velikost merimo v mikro-Voltih (miilijonkah volta). Napetosti, ki se pojavljajo v na- ših lobanjah, so torej okoli mi-lijonkrat manjše kot napetost baterije. Zato so elektroecenfa-iografi, ki beležijo naše »možganske valove« razmeroma komplicirani in temu pr:m"--!o dragi. Naslednji naše srce. izvor napetosti j« Svetovni geofizičnl kongres ▼ Rimu, na katerem so se leta 1954 »brali številni znanstveniki tz petdesetih držav, je sklenil, naj bi dokončno raziskali skrivnosti našega planeta. Vendar fa ta raziskovanja ne bi bila samo strogo znanstvena, marveč naj bi imela tudi praktičen gospodarski pomen. Ne smemo namreč pozabiti, da živi dandanes na svetu že dve milijardi ljudi tn da se to število nenehno veča, s tem pa seveda rastejo tudi potrebe. Ekspedicij« bi torej razen drugega raziskovale predvsem, kjer se skrivajo rud« In novi viri energij. Zato p« ao posvetili Antarktiki še prav posebno mesto, saj je ta dežela do danes najbolj ljubosumno čuvala svoje zaklade. Naše poznavanje Antarktike Izvira v glavnem iz podatkov prvih ekspedicij Scotta, Shakle-tona, Amundsena in Byrda, ki ■o bili vsi prepričani, da je to celina — šesti kontinent. V zadnjih letih pa se znanstveniki vse bolj nagibajo k mnenju, da je Antarktika verjetno samo arhipelag večjih in manjših otokov, ki j ih pokriva mestoma tudi 3000 m debel led. Za gotovo pa vedo, da je mnogo velikih nahajališč rud, še posebno pa premoga, urana in petroleja. Ze leta 1946 je admiral Byrd naletel v gorski verigi Kraljice Ma/ud na izredno bogate plasti premogove rude in obširna zlatonosna zemljišča v EUworstovi deželi. Nadaljnje odprave pa so odkrile še druge rudnine — uran, kobalt in petrolej, kar je morda ie bolj pomembno kot zlato in i premog. J Ze ves čas po vojni pošiljajo razne države odprave na Anl-erktiko, predvsem Amerika, Rusija in Anglija. Kljub najmodernejšim tehničnim in znanstvenim pripomočkom pa se je pokazalo, da bodo le s skupnimi močmi lahko dosegli zaželeni uspeh. Zato so prav ti znanstveniki res iskreno pozdravili geo-fiz.ično leto, ki naj bi združilo PRVA RAKETA NA LUNO Sovjetski znanstveniki bodo V kratkem izstrelili raketo na Luno, ki pa bo žal takoj eksplodirala, brž ko bo dosegla cilj. Sele druga raketa, ki jo bodo izstrelili takoj nato, bo mesec dni krožila okoli Lune in se potem vrnila na Zemljo. Baje bo oddaljena od Lune 30.000 kilometrov, kakor sodi profesor in znanstvenik Ceboratijev, znanstvenik Lisovski pa trdi, da se bo ta raketa približala Luni na 3.000 kilometrov. Iz te razdalje bo s pomočjo številnih naprav Ifotografirala Luno od vseh strani, posnetke pa si bomo lahko ogledali na televiziji. Kmet - večkratni izumitelj Kmet Stjepan Sovič iz Letina pri Sunji ne samo, da svojim sosedom popravlja ure, pisalne in šivalne stroje, ampak je tudi izumitelj. Pred vojno je sestavil aparat za odkrivanje ponarejenega denarja, izumil pa je tudi tako praktično amfibijsko kolo, da se ga da nositi v kovčku. Zdaj je sestavil stroj ta kopanje jarkov, ki dela za SO ljudi. V začetku tega tedna je prispel na Južni tečaj angleški raziskovalec dr. Fuchs. — Na Južnem tečaju ga je pričakal znani zmagovalec Mont Everesta Hillary, ki je prispel na Južni tečaj z letalom. — Hillary je prispel na Južni tečaj s traktorjem Že pred novim letom In se bo s Fuchsom vrnil v Scottovo oporišče. napor« vseh narodov no rmaa-stvenem področju. 22.septembra — po šest mesecev trajajoči polaimi noči — ss je pričel »splošni napad« na sikrivnosti Antarktike iz štiride-desetih baz, kolikor so jih do danes postavile angleške, ruske, ameriške, francoske, norveške, belgijske, japonske, avstralske, novozelandske, južnoafriške, argentinske in čilske espedicije. Baze so vzpostavile redho radijsko zvezo, kar omogoča skupno delo vseh' ekip, ki preiskujejo ledeno puščavo z najmodernejšimi tehničnimi pripomočki in instrumenti. Tako so n. pr. letala opremljena z magnetometri in scimtilometri, s katerimi avtomatično beležijo magnetičnost in radioaktivnost taL Umetno povzročeni potresni sunki z močnimi razstrelivi pa znanstvenikom pokažejo mnogo bolj natančno sestavo tal in zemeljskih plasti kot običajna sredstva. Zal pa se tudi tu križajo različni interesi-politični in teritorialni. Se posebno glasni so v teh zahtevah Angleži, Francozi, Norvežani in Avstralci, da nit' n« omenimo Američanov in Ru- sov, Čile in Argentina pa bi menda betel a kar celo Antarktiko. Take zahteve opravičujejo in upravičujejo z velikimi izdatki in žrtvami, ki so jih imeli za splošni napredek in korist človeštva. Gotovo, da je to .as. Res pa je tudi, da bi vojaške postojanke na »šestem konti- nentu« lastniku dale oblast nad vsemi ozemlji in morji južno od ekvatorja. No, ljudje na Antarktiki so znanstveniki in ne politiki in m zato ne ukvarjajo z vojaškimi načrti. Ravno nasprotno — prav dobri prajatelji so si in pri delu požrtvovalni tovariši. Ta organ sam proizvaja napetosti za krčenje srčnih mišic. Zaradi tega je delovanje srca v precejšnji meri neodvisno od ostalih organov v telesu. Poskusi na živalih so pokazali, da bije srce še nekaj ur po tem, ko smo ga izrezali iz telesa. Srčne napetosti imajo karakteristično obliko. Iz oblike teh napetosti lahko dober zdravnik sklepa na mnoSe bolezni srca. Kako merimo ali registriramo te napetosti? Da bi peljali žice od srca do registrirnih naprav, je gotovo nemogoče, saj bi bil tak poseg zvezan z razmeroma težko operacijo- K sreči se širi električno polje, ki ga povzročijo srčne napetosti, po vsem telesu. Zato se pojavijo oslabljene tudi na naših udih. Od rok ali nog pa se dajo razmeroma udobno speljati lice k aparaturi, kj zapisuje napetost srca. To aparaturo imenujemo elektrokard i ograf, sliko napetosti (sl. 2) pa elektrokardiogram (EKG). Naša tretja »elektrarna« so možgani. Kadar mislimo, črtamo, računamo, spimo — zmeraj delajo možgani in proizvajajo napetosti, ki imajo za vsako duševno stanje svojo karakteristično obliko. Tud) te napetosti lahko registrinamo s tem, da speljemo žice od lobanje k aparatu, imenovanem elektro-encefalograf. Slika napetosti je elektroencefa-lograjn 'njene roke zbudile iz mrtvila, uprle so se v Avdove prsi in ženska je iznenada in tako silovito sunila nasilnika, da se je preklinjaje zamajal.- »Ej, Avdo, negodnik! Kdo je pa tebe vzel k ustašem?« so se naokoli zakrohotali v zboru. »Lejte no, vojaki, saj bo še ona njega ...« Kdo bi vedel, kako bi se bila ta reč končala, kajti Avdo je planil na noge, gledal trenutek v Martin negibni obraz, nato v hrupno gručo ustašev, ki so pokali od smeha in se tleskali s pestmi po kolenih in trebuhih, in je segel z roko po nožu, tedaj pa se je vmešal častnik. Le-ta je, v duši hudo vesel in zadovoljen, kar naprej božal goloba po mehkem, svetlem vratu in perutnicah in ustavil Avda z izrazom strogega ukora. »Ni še čas. Osramotil si se vpričo svojega častnika. Zato zapovedujem, da se za ta primer maščuješ na onile drugi mlajši, seveda na istem kraju, a tale pregrešnica naj blagovoli vse to opazovati v svoje lastno zadovoljstvo. Nato bosta obe zamenjali vlogi. Naj se pripravijo tudi drugi možje.« Utesnjen med dvema vojakoma, ki sta pazila nanj z golima bodaloma, je Ostoja pobito poslušal častnika in se čutil še bolj nesrečnega od vseh svojih domačih, kajti takšne sramote in ponižanja, kakršno so pravkar pripravljali vpričo njega, si še v sanjah ni mogel zamisliti. Sam sebi se je zazdel preslaboten in nezmožen, da bi preživel to neznosno sramoto. Ko je, Avdo obrnil iiiiiiiiiniiii:!! ko. Pet ud njin s svinčnikom in pet s črnilom. (In že z dvojno radirko radira. Obraz mu 1« pordel od veaebs.) k njegovi pisalni mizi. da bi si diram deset nadštevilnih stav- Oč e dantno. je v-«8iičen. Kako pe- &■» kake redoljubno! Zna- čaj, moška kljubovalnost in natančnost — prav kakor jaz! Iz njega bo tudi sodnik! In ponosno poljubi svojega fanta na č»- i^revedel Br. Kozino KDO JE IZDAJALEC? glavo na kratkem vratu in izplazil rdeči podpluti jezik skozi zabuhli desni ustni kotiček in naskočil Jeko, je Ost oj a pomislil, da se mu meča, ker so se mu iznenada začeli prikazovati prividi. Obraz mu je prevlekla debela plast zemlje, oči pa so se zagledale v brezno. Ko je Mitek opazil, kaj nameravajo vojaki z Jeko, mu je srce prekipelo in najprej mu je vsa kri šinila v lica, takoj nato pa je po isti poti in prav tako hitro splahnila do zadnje kaplje iz njegovega telesa. In kakor otroška ljubezen ne pozna ne obzirnosti ne pravil, po katerih se ravnajo odrasli v življenju, sledeč zakonu sile, tako tudi Mitku ni primanjkovalo iskrenosti, tiste prave iskrenosti v najčistejšem pomenu, ko je s sklenjenimi ročicami in z obrazom, zalitim s solzami, stekel k častniku, se vrgel predenj na kolena in začel jecaje prositi za Jeko, da bi jo rešil sramote, namesto nje pa naj vzamejo njega in store z njim, kar le hočejo, samo da pustijo Jeko. Podžgan z močnim notranjim zadovoljstvom se je častnik umaknil za korak, dva, izprožil proti Mitku levico, na' kateri se je zibal golob, se prečudno zasmejal in rekel: »Tegale je treba prositi, tegale, ne mene. Seveda, če ta hoče, lahko vse stori. Torej brž, poprosi goloba!« Mitek se je brez obotavljanja vzravnal, kolikor se je le mogel in začel v svetlem upanju rotiti milega, čudodelnega ptiča. Mitek je prosil v najgloblji vdanosti in ves obraz so mu nolile solze. Ustaši so krohotaje povriskavali, zbijali šale In se režali preprostemu dečku, toda Mitek. ves vdan v svojo prošnjo, jih ni niti opazil. Nič ni moglo izriniti ljubezni do Jeke iz njegovega srca, zanjo je bil pripravljen prositi še samega vraga, samo da bi jo rešil. Toda golob, ki ga je spodbudil komaj opazen vzgib častnikove roke, je zdajci razprostrl nenavadno dolge peruti, grdo je zavreščal in se razšopiril nad Mitkom. S kljunom, ostrim kakor igla, ga je usekal na sredo čela, začel obletavati njegovo glavo in ga je kar naprej kljuval. »Odstopi, smrkavec!« je revsknil častnik. »Viš, noče te uslišati. Izgini!« Jekin oglušujoči vzkrik, ker jo je Avdo s_ pomočjo nekega vojaka zaman skušal podreti na tla, je Mitka silovito presunil. Vrgel se je na tla, poljubljal častniku prašne škornje in tla okoli njih, z rokami, je skušal objeti njegova kolena. Častnik je kriknil in ga sunil z nogo. Podkovana konica škornja je zadela Mitka nad očmi. Udarec ga je odbil, iz preklane kože je začela curljati kri. Nekaj je kakor nož usekalo Mitka v možgane in ko mu je v glavi vse brnelo in ko se mu je pogled bliskovito ožil ter se spreminjal v nepregledno črno polje, je s poslednjim zrncem zavesti in vida poiskal Jeko. Vznak podrta, z zaobrnjenimi rokami, s pod-vitimi nogami, je Jeka, jecajoča od napora, obupno drhtela in se vzpenjala s trebuhom in koleni, da bi,se rešila. Njene široke prsi, ki jih je stiskal ustaš, so odskakovale od tal in begale na levo in desno pred njegovimi pohotnimi šapami. Vojak ji je lomil roke in prste, grlo ji je stiskal, besno je rjovel, udarjal s pestmi po doj-• kah, a ni in ni mogel ukrotiti velikanske moči njenega zdravega telesa. Tedaj je priskočil drugi in ji trudoma razprl roke, jih položil na tla v obliki križa in jih pritisnil s koleni, v usta pa p je potisnil robec in'ga rinil vedno globlje, tako da je namesto obupnega vreščanja prihajalo zdaj do Mitka samo še pridušeno davljenje. Videl je tudi, kako je njen ob tla pritisnjeni obraz začel otekati in modreti od davljenja, njene oči, ki jih je groza strahovito iznakazila, in telo,^ ki se je krčevito metalo sem in tja, vedno teže in počasneje. Ker je Mitek obležal nezavesten, ga ustaši bržčas ne bi bili pustili živega, ko bi ne bili, sodeč po mladi krvi pod njegovo glavo, mislih, da je mrtev, ali pa jih je morda kaj drugega odvrnilo, da se zanj niso zmenili, ko so odhaiali. Sele ko je vnovič odprl oči, je zagledal nad seboj čudne oblake, ki jih je podil veter po nebu. Oblaki čudne barve, ki se je zdaj pa zdaj spreminjala, so metali na nebesno ozadje strašne prikazni. Težka soparica je ovijala greben, a tudi ta ni bila take barve kakor po navadi, marveč se je prelivala med rdečkastim in rdečim, odbijala se je od tople zemlje, dvigala se je v višave kakor potujoča mrtva svetloba. Mitkove gole noge je božal vroč veter in. v nos mu je silil zadah no sokrvici, govnu in pogorišču. Jugovzhodnih je^ razmetaval bliskavice iz črne kopice in mu obsipal krvava, lica s toplim pepelom. JNekje blizu je osamljeno in prestrašeno zavreščala nočna ptica. Od daleč se ji je zateglo odzvala druga. Mitek je ležal na trdi ledini, čutil je, kako se mu vrača zavest, toda nekaj ga je davilo v grlu, da je komaj komaj dihal. Nočna planinska svežina mu je hladila razgrete prsi. Trudoma je odprl usta in izbruhnil kepo strnjene krvi. Plju- ča so laže zadihala in Mitek je, kakor da bi se prebujal iz mučnega spanca, za trenutek blaženo priprl veke in se ves predal prečudnemu šumotu življenja in zavestnemu občutku umiranja. Tako ležeč, ne da bi se ganil, je gledal v črno nebo nad seboj in lovil z vsemi čuti nekdaj znane šume. Nato se je rahlo povzpel na komolce in uprl žejen pogled predse. Za polomljenim plotom so se črnile v zrak štrleče noge mrtvega teleta. Veter jih ni majal, negibno so štrlele. Ko je padla žolta mesečina nanje, je hotel Mitek skočiti pokonci, pa se je takoj zvrnil in udaril z glavo ob tla. S skrajnim naporom se je povzpel na kolena in se začel po vseh štirih plaziti k plotu, ker se mu je zazdelo, da tisto, k^r tamle tožno štrli proti visokemu, užaloščenemu nebu, niso telečje noge, iz katerih je veter pregnal življenje, marveč Jekine roke, ki ga, razprostrte k sprejemu, pričakujejo in vabijo ... Mitek je naglo odprl oči in ves vzdrhtel. Po razburljivih dogodkih, kakršno je bilo tole ponovno doživljanje lanskih dogodkov na golem, suhem strnišču, po takšnem vnovič prestanem strahu ni mogel ničesar več občutiti. Tožno se je smehljal, še vedno brez moči, da bi se otresel sledov privida, mel si je oči in je s sklonjeno glavo ogledoval strnišče in z očmi iskal Dikuljo. Paše je bilo konec, po bregovih jadrajo težke sence nabitih oblakov, ki rinejo z juga in obetajo bujno deževje. Kakor da so tudi ptice zapustile pusto Volčjo drago — nikjer ne glasu ne cvrčanja. Mitek si je obrisal pot s čela, vrgel odejo čez ramo, pognal kravo pred seboj in se napotil po pobočju v planino, k staji. Z bosimi nogami je bredel čez pašnike, porasle z badavcem, spotikal se je na bodikavem robidovju, ne da bi njegova otrdela koža čutila bodice, nižje grmičje pa je preskakoval kakor volk. Kdor ga zadnje leto ni videl, bi bil lahko ostrmel — neverjetno je shujšal, v obraz je bil bolj črn kakor rdeč. Samo roke so se mu potegnile bolj kakor bi bilo treba glede na ostalo rast, a tudi te so venomer drhtele, oči pa so plamenele v vročičnem ognju. »Teci, prekleta mrha!« je oplazil kravo po hrbtu in jo pognal, da je začela teči s prepolnim trebuhom, komaj je sopla in iz gobca so se ji cedile pene. Z dolnje strani, iz globeli, ki se je iztekala na državno cesto, so odjeknili streli iz pušk. Med tekom si je Mitek s komolcem zasenčil oči, pogledal, na mah obstal in pozabil r ’ streljanje. Obraz se mu je razlezel in nekaj srditega mu je zaigralo okoli usten. Os.tra, dobro znana bolečina ga je prešinila globoko v srcu. »Sem, pasji sin! Tudi pote je prišel vrag!« Urno je snel pračo z ramena, napel jo je in nameščal sploščena kamenčka, čeljusti je stisnil tako močno, da- so mu prišle solze v oči. Mnogo ptic je pobil v tem letu, ampak takšnega goloba, kakršen mu prihaja na strel, — ne, na kaj takega še pomisliti nii smel, to pot ne sme zgrešiti. Nato je pokleknil na levo koleno in je na vso moč napel pračo. »V glavo te bom, da ti bodo pri priči izpadle oči,« je zamrmral sam pri sebi in je ,ves napet namrščil obrvi. Golob je počasi plahutajo plul proti železniški progi, vzdolž katere so bila utrjena ustaška gnezda in bunkerji. Tam, v tisti smeri, za Orlovo jarugo in za pogozdenimi bregovi, je ležalo glavno mesto te pokrajine — Romirje. Golob je letel precej nizko, a kazalo je, da ga je nekoliko vznemirilo streljanje, ki se je oglašalo tam doli s ceste, pa je brž spremenil smer in letel proti Mitku. Ker' je Mitka vodila pot navkreber po precej položnem pobočju in je golob nameraval preleteti prav ta hrib, je bil Mitek nekoliko više Vendar ni sprožil prače, čakal je, da se bo začel golob dvigati; tedaj bo moral leteti še počasneje, Mitek pa ga bo med poševnim letom zanesljiveje in hitreje zadel. Mitek je štel sam pri sebi vsako sekundo, napeto je čakal, nezmotljivo je odmerjal razdaljo, ampak s takšnim občutkom, kakor da mu gre za lastno življenje. 2e je' videl obli, rejeni golobov životek, njegova čista — to je natanko videl — neverjetno snažna krila oljčne barve, ki so dostojanstveno in samozavestno rezala zračni tok, videl je spodnjo stran njegovih peruti, ki so brez šuma in naglice ubirale smer navzgor. Mitek je bolj in bolj bledel, pridržal dih in noge 'so mu bile kakor odsekane, ko sta ploščata kamenčka žvižgaje šinila v zrak. Brž je posegel po druga dva in ju stavil v precep, oči pa ni odmaknil od goloba. Brez krika se je golob za trenutek zamajal, izgubil ravnovesje in togo strmoglavil na tla. Mitek se je uživaje pretegnil, zmagoslavno vzkliknil in sklenil, da ga bo še enkrat vzel v pesti, česar sicer z drugimi ni delal — »da ne bi omadeževal rok«. Preskakoval je grmovje in prispel do tja, kjer je golob obležal z okrvavljenim vratom in z ugaslim leskom v očeh. »Grdoba, kače naj ti izpijejo oči!« Zgrabil ga je za peruti, da bi jih raztrgal, kajti po lesketavem gladkem perju se mu je na prvi pogled zazdelo, da ta vražji ptič ni iz kmečkega golobnjaka, pa tudi ne iz tistih divjil jat, ki se plodijo in parijo po duplih Starčevega br-da. Zato je Mitek tem srditeje planil po njem in že je mehko perje frčalo na vse strani. Tedaj je zapazil ozko, podolgovato stvarco sivkastosinjega leska, pripeto in pritrjeno h golobovi nogi. Bil je majhen kovinast tulec, nenavadno skrbno izdelan, ampak Mitek še nikoli ni videl takšnega izrednega predmeta, zato je snel tulec z goloba in ga začel pazljivo ih hkrati z grozo ogledovati. »Hudičeva reč! Od kod neki to čudo?« je dvomeče zmajal z glavo, ne da bi znal stvar pojasniti. »Kaj bi s tole čudno napravo?« Nato je prebledel in jezno zbasal tulec v nedrje, se obrnil in jadrno stekel.za kravo. 8 Izmed sivih oblakov je skrivaj pogledoval daljni bledi mesec. Med griči je vel oster pomladni veter in zavijal nad dimnikom stare planinske bajte. Ce si od znotraj poslušal njegovo tuljenje, sestavljeno iz množice raznih zvokov, bi* mislil, da planinske soteske in brezna in vsa ta mogočna zemlja ječe in zdihujejo pod svinčeno težo nebesnega svoda. Debele, goste bukve, vitke lepotice jelke in sramežljive trepetlike so v vsem razcvetu in bohotju prešerno in razneženo pošuihevale s svojim listjem. Vsaka žilica pod njihovo koreniko, napojena s čudovito močjo zemlje in s fosforno svetlobo zvezdnih rojev, je zdaj trepetala in glasno brnela. Gosto gozdno rastlinje pod krošnjami dreves, prepojene s pomladno vlago, je zdaj izločalo opojne vonje. Razcvetelo grmičje divjih rož, okoli katerega so se v čudovitem spletu barv šopirile gozdne vijolice, sngžnobeli valovi šmarnic, pokritih s srebrno roso, vse to je trepetalo v strastnem vznemirjenju. Po neprehodnih globačah so se motno belile snežne kopice, ki jih majsko sonce še ni moglo stopiti. DRUžmsuem krogu vv. .. v. * «• »j VSEGA JE KRIV EBOGI DED... Radi mislimo, da je naš značaj prirojen, zakaj tako prevalimo krivdo za svoj značaj dn za značaj svojih otrok na neko nepoznano silo. Sklicevanje na »usodno prirojeno« ni v bistvu nič drugega kot modernejša, sodobnejša zamenjava za ».ju-bega boga«. Medtem ko so se ljudje včasih za svoje prestopke v vedenju sklicevali na božanstvo, hudiča ali na kake druge zle duhove, so se kasneje začeli izgovarjati na prirojene lastnosti. Mož je zapil plačO', doma pretepel ženo in otroke, očetu, tako velja vsaj dotlej, dokler se mati in oče dobro razumeta — slabe po pokojnem dedu. Ko po omenjenem prepiru Janez ni napisal domače naloge, mu je mati to očitala. Zahtevala je, da j-o napiše, pa čeprav bi jo moral že prejšnji dan. Toda Janez noče biti ponižen, pokazati hoče svojo moč. Začne se vesti, kot se vede oče. Popade ga besnost, kot je očeta, ko mu je žena očitala, da preveč porabi zase. Janez zgrabi zvezek in ga vrže po tleh, kot žena ni opravila svojih dolžno- je vrgel oče denar. Odkrito po-Ig sti, marveč najmanj pol dneva vedano, kasneje mu je bilo tega iH zapravila s postajanjem okoli »žal, toda ponos mu ni dopuščal, sosed — toda kriv ni bil nobeden od obeh. Prvi dn drugi je pač tako ravnal, ker je podedoval tako naravo. Na prirojeni značaj se sklicujemo starši 'kakor tudi vzgojitelji. Tako najlaže odvržemo s sebe vsako krivdo, če se otrok ne vede tako, kot bi si sami in okolica želeli. Otrokovo nagnje- da bi to priznal. Keu ga je to težilo, se je kmalu začel tolažiti, da je mati sama kriva, da je tako ravnal- Zakaj pa se je mešala v njegove zadeve? Zvečer je tudi oče zvedel, kaj se je bilo zgodilo. Razjezil se je: »Mu bom že pregnal to togoto!« Da je sam podobno ravnal, na to seveda niti pomislil nost pripisujemo podedovanim ni. Pač pa je fanta pošteno pre-»slabim nagnjenjem«. Posledica tepel in ga pustil samega v so-take miselnosti je, da ne išče- bi.S tem je njegov ugled v Jamo poti in sredstev, s kateri- nezovih očeh seveda zelo upa-mi bi otrokovo slabo vedenje del. To je kmalu opazil in si popravili. V najboljšem prime- govoril: »Vsega je kriva ona, t0 ru skušamo otroka s silo pre- je žena oziroma mati.« vzgojiti, ne iščemo Pa vzrokov za otrokovo nelepo vedenje in se ne vprašamo, če ni morda otrok še zaradi česa drugega tak in tak. Ugotovimo na primer, da je otrok zelo nagle jeze. Le zakaj je tak? se vprašata oče in mati. In že »ugotovita«, da je bil otrokov stari oče prav tak. Kje se je ta naglost in izbruhlji-vost skrivala skozi desetletja, tega po navadi ne vprašata. Na drugih področjih življenja bi t0 imenoval; misticizem in ker ne želimo verovati v tajne sile, bi se temu od srca smejali. Toda v vzgoji je enostavneje zvaliti krivdo na pokojnega starega V fantu pa je vrelo naprej. Vprašal se je: »Torej se jaz samo zato ne smem vesti kot oče, ker še nisem toliko star? Ta je lepa. Jim bom že pokazal, da nisem več noben zelenec . . .« Tako se je rodil v njem sklep: »Samo pogumno naprej!« Odtlej je Janez pobesnel, kakor hitro mu karkoli ni bilo p° volji- Ce se je mati pritoževala, da ga predolgo ni bilo domov, se je sprl z njo in začel razbijati po stanovanju. »Zaboga,« tarna njegova mati, k0 meče fant po tleh celo skodele, ki slučajno stoje na mizi, »le kje je pobral to togoto In izbruhlji-vost? Prav gotovo je to podedoval po starem očetu, tudi on očeta In zato se prav nič ne smejimo, marveč enostavno mi- je bil tak.« slimo, da je^ res on kr’vec vnu- g jem Janezu napravila kovega nevšečnega vedenja. najprijaznejšo uslugo, fant Seveda nagnjenja dedujemo namrej Zljaj ve, ^ n; n;ti naj-ali jih vsaj lahko dedujemo. To- manj kriv, da je tak, kakršen da nagnjenje je šele nagnjenje, pa» je> »Kaj morem pomagati, ni pa že lastnost značaja- Ce se nagnjenje razvije v lastnost, smo Prav -gotovo z vzgojo pripomogli k temu. Toda oglejmo si to na primeru: Nekega dne sta se oče in mati sprla. Oče prinaša domov če sem to podedoval po dedu,« si govori, kadar se po takih izbruhih pomiri. In končno je na to celo ponosen, saj je bil ded odličen človek in ga je občudovalo vse sorodstvo. Samo precej togoten je bil, pa kaj zato! premalo denarja. Rad kadi do- Zdaj tudi Janez sam rad pripo- bre cigarete, posedi v družbi svojih znancev in si to in ono privošči. Materi denarja manjka, zato možu očita potratnost. Tega popade bes, zgrabi denar, ki mu je še ostal v denarnici, In ga vrže pred mater ... Mati je zaradi takega vedenja razžaljena- Tiho sicer pobere razmetani denar, toda medtem joka ... Sin je vse to videl. Ker še ni zrel, si je očeta zmeraj stav-Ijal za vzor. »Kadar boš ti velik kot tvoj oče in boš zaslužil veduje, da je čisto podoben svojemu dedu in si pri tem misli: »Pa kaj zato, če sem togoten? Tudi ded je bil tak, pa so ga vseeno cenili in spoštovali.« Tako sta mu starša sama 7a-prla pot, da bi se, spremenil. Na starša ne fant ne pomislijo več, da bi se mogel kdajkoli spremeniti. In ko bo Janez dorasel, se bo prat tako kot njegov oče in že pred njim njegov ded vedel do svoje žene. In ko ga bo posnemal njegov šin, bo Janez, tedaj že zrel, odrasel človek. Maurlce Beautemps: ^entieman & l.nad&tiopja Pierre Chevrolet je prvič prižel v razkošni penzion na Rivieri in najel najlepšo sobo. Stanoval je v prvem nadstropju. Dan nato je prišla Sylvabella Monson s hčerko Yvonno. Samo dve sobi sta bili še prazni. Tista zraven Chevroletove in še ena v drugem nadstropju. Nova gostja je hotela stanovati skupaj s hčerko in je upala, da bo Chevrolet pristal na zamenjavo. Napisala je nekaj vrstic na košček papirja in ga pod vrati porinila v njegovo sobo. Pisala je: Madame Sylvabel!a Monson, ki se je nastanila v sosednji sobi in katere hči stanuje v neki sobi v drugem nadstropju, Vam pošilja prisrčen pozdrav. Ker bi želela biti v bližini svoje hčerke, Vas najvljudneje prosi, da zamenjate svojo sobo za njeno in da se preselite v drugo nadstropje. — Ali boste ustregli moji ponižni prošnji? S spoštovanjem ... Naslednji dan je prišel odgovor: / Pierre Chevrolet Vam pošilja najlepše pozdrave in prosi za odgovor na skromno vprašanje: Ali Vaša hčerka pije? S spoštovanjem ... i Madame Sylvabella je sedla in napisala odgovor: Na Vašo čudno vprašanje Vam sporočam, da moja hčerka ne samo, da ne pije, marveč alkohola sploh videti ne more! S spoštovanjem... Drugi dan je prišel odgovor. Bil je kratek in jasen: Pierre Chevrolet Vam zagotavlja svojo globoko spoštovanje. Vendar pa namerava še nadalje ostati v svoji sob; v prvem nadstropju, ker se bo Vaša hčerka, ki ne pije, laže povzpela v drugo nadstropje, kakor pa Pierre Chevrolet, ki pije. S spoštovanjem ... Prevedel Br. Kozinc Marsikdo govori o omejenosti drugih zato, da bi se zdel sam pameten. • Vsaka ženska — in vsak moški — bi morala poznati učinek besede, predvsem pa učinek tona, s katerim je bila beseda izgovorjena. Besede bolj ranijo kot udarci. Puščajo grde brazgotine- ki se zlahka Helena Puh spet odipro in se zastrupijo; naj odrasel človek, zabava vse oko-bo sprva še tako prisrčna, osta- li sebe.-, to je podedoval po ne med bitjema, ki sta se za- očetu,« se rada pohvali njegova sramovali, še vedno nekaj gren- mati. Stvar je torej jasna: dohode, bre lastnosti je podedoval po toliko denarja kot on,« tako so zaključil podobno kotsta njego-govorili vsi okoli njega, tako si va oče ih mati: »No, zena, s je govoril tudi sam. »Bodi tak tem se kar sprijazni. To je^narn kot je tvoj oče,« mu je že ve- v krvi in tega ne spremems Ze Hkokrat rekel stric in odtlej si moj ded.. !« je Janez zmeraj prizadeval, da _ bi svojega očeta posnemal v ve-_______________ denju. Kolikor prej mi bo to uspelo — tako si misli sin — toliko prej bom dosegel svoj cilj: postati kot oče. Zato posnema očeta. »Govori kot kak 3 veti Z ničemer ne razsipavamo tako kakor z nasveti. • Slabost je edina napaka, ki je ni mogoče popraviti. * Včasih smo tako malo podobni sebi, kakor smo malo podobni drugim. * Ljubosumnost je strup ljubezni. Podobno kot mnogo strupov, ima tud: ta v majhnih količinah — za nekatere — spodbujajočo moč, v večjih pa vse podre in ubije- Oprostite, prosim, ali bi mi pobrali Ustile žebelj? anekdoti Ivanu Regentu so nalaga;! funkcijo za funkcijo. Žilavi in agilni delavec je rad vsem ustregel. Ko s> je tako spet naložil novo dolžnost, mu je prijatelj dejal: »Ivan spet imaš funkcijo več!« »Kaj hočem, ko pa ne morem reči — ne!« je odgovoril Regent. Prijatelj ga je pomilovalno gledal, Regent pa je pripomni!:' »Veš, dragi moj, vsa sreča je v tem, da sem moški. Kaj bi bilo, če bi bil ženska!« Franu Milčimskemu-Ježku je znanec potožil: »Ježek, tebi je dobro, ko imaš doma elektriko, jaz pa nimam nit; elektrike niti drv!« »Kaj, drv nimaš? Kar v teater pojdi, tam imajo drva zastonj!« mu svetuje humorist. »Kako, kaj praviš, v teatru imajo drva zastonj?« »Menda že, saj imajo toliko polen, da iih mečejo drug drugemu pod noge!« On »Pijača vas tlela šs lepšo.« Ona: »Kako. saj nisem pila?« On: »Vi ne, ampak jaz.« LIUDJ IM KRA LOJZE KRAK AH: NA POLJSK M CHOFIMOVSM DOMU Kalkor je Poljak svobodoljuben dm bojevit, tako je v6a®ih tudi otroško nežen in s pobožnostjo vernika zamatojen v vse lepo. Naše spoštovanje do Prešerna je veliko, a ljubezen Poljakov do Chopina je globlja. Predzadnjo nedeljo v oktobru sem poromal tudi sam na dom toga naj večjega poljskega skl adatelja, v Zelazovo Volo pri. Varšavi. Imel sem srečo, da sem ujel zadnjo nedeljo v sezoni, ko je bil na Chopinovem domu koncert. Čez zimo jih ni, 'začno jih spet spomladi. Po širokem panku okoli malega 'dvorca so odmirale zadnje cvetlic® in že je povsod dišalo po jesenski trohnobi. Pršil je droben dež im nad vsemi, ki smo se zbrali k tej nedeljski pobožnosti, j» ležala tiha otožnost, kakršno J* moral občutiti tudi Chopin v trenutkih, ko je ustvarjal svoje najleipše stvari. Okrog dvorca Je bilo polno ljudi vseh poklicev, od vojakov do izobražencev, in pred vbodnimi vrati je čakala dolga vrsta avtomobilov in avtobusov. Če bi bilo lepo vreme, bi posedli po klopeh pred hišo in od tam poslušali glasbo, ki bi prihajala .skozi okna. Prbvijo, da 'če jo tako poslušaš, misliš, da ..za zidovi res igra Chopin... Tako pa smo se vsi zgnetli v vežo, na hodnike in v sobe — in reči moram, da nisem še na nobenem koncertu videl na obraizih ljudi toliko zbranosti in spoštovanja kakor takrat. Balo je, kot bi s» zbrali k pobožnosti, in ko sem te Poljake gledal, sem globoko občutil, da njihovo spoštovanj« do Chopina ni narejeno. Bilo je tiho kot v cerkvi in Chopinov« melodije so nas prenesle nekam daleč v minuli vek, v čase romantike, daleč stran od našega sveta, cementa, železa in atomov. ., KRMOV Varšava je po svoje prijetno mesto. Čeprav je na zunaj večidel skromna kakor Var-savljani sami in še zmeraj bolj revna kot bogata, kakor Pap vsa Poljska, bi se človek privadil nanjo. Nekega senčnega oktobrskega dne, ko sem se med hojo po mestu opajal ob zlatih barvah širokih alej, se mi je zdelo celo mladostno lepo. In vsa Poljska je zaljubljena vanj kakor otroci v mater. Posebno še zdaj, ko so Varšavo tako rekoč na smrtni postelji rešili smrti. Toda bogve zakaj imajo Poljaki poleg Varšave še posebej radi Krakov. Ob razmišljanju se mi je 'vsilila tale primera: Varšavo ljubijo kakor mater, a Krakov ljubijo z ljubeznijo zaljubljencev, po pesniško. Z žarečimi očmi so me, že v Varšavi opozarjali na zanimivosti iz njegovega velikega življenja, kakor bi dekle pripovedovalo o lepoti in moči svojega oboževanca. Ze v Varšavi sem vedel, kje stoji katera cerkev, kam se pride po kateri ulici in kaj se da videti tu ali tam. »Pojdi čimprej v Krakov,« mi je rekla kolegica iz poljskega Radia, »boš videl, kako ti bo všeč.« No, pa pojdimo v Krakov, sem rekel nekega dne in sedel zvečer v Varšavi na krakovski brzovlak... Krakov na južnem Poljskem je bil še pred Varšavo pre- stolnica poljskih kraljev in je še zdaj ponos poljske zgodovine. Mesto, ki je en sam muzej, v katerem s pročelja vsake hiše govori zgodovina minulih rodov in kjer so ljudje še danes zamaknjeni v preteklost in zaljubljeni v davno veličino in lepoto ... Tudi popotnik je tu že med prvo uro potovanja ves nekje v davnini. Če postoji na glavnem trgu, že ob prvem. bitju ure zasliši z bližnjega stolpa nenavaden glas: štirikratni zapovrstni glas trobente, ki vsakokrat odsekano obmolkne, kakor bi se možu tam gori ravnokar puščica zapičila v vrat... Prav tako je namreč tudi bilo. V času, ko so Poljsko pustošili Tatari, je namesto grmade na bližnjem griču stal na tem stolpu stražnik s trobento in naznanjal mestu, da se bliža nevarnost. Nekoč mu je prav v takem trenutku tatarska puščica prebila vrat — in odtlej se v spomin nanj-in na pregnano nevarnost iz dneva v dan ob vsaki uri s stolpa oglaša trobentna na vse štiri strani neba. In ko zamaknjen poslušaš ta glas, ne da bi videl okoli sebe avtomobile in slišal hrup mesta, se ti zdi, da je to še prav tisti davni Krakov s številnimi cerkvami in starimi hišami, z legendo o Vandi, hčerki bajeslovnega poljskega kneza Krakusa, ki je raje skočila v vodo, kakor da bi poročila nemškega mogotca, tisti stari, osiveli in častitljivi Krakov z gubami na licih, a vendar še zmeraj s ponosno držo, kralja. Vodijo me po mestu, pripovedujejo mi o kraljih in knezih, o davnih bitkah in slavnih zmagah, kažejo mi ostanke utrdb pod gradom Vave-lom, ki se s cerkvijo kakor krona dviga nad glavo mesta — kralja, jaz pa premišljam, zakaj so ti ljudje tako ponosni na vse to im tako zaljubljeni v minulost... Odgovor je lahko en sam: njihova minulost je njihova svobodoljub-nost/ Večno so se upirali vsemu, kar se jim je skušalo obesiti na vrat in njihovi kralji so bili skoraj zmeraj prvi v teh bojih. Zgodovina poljskih NA CHOPINOVEM DOMU kraljev je zgodovina svobodoljubnih ljudi, ki so bili najprej Poljaki in šele nato — gospoda. V cerkvi na krakovskem Vavelu spijo danes skupaj vsi tisti, katerih meč in misel sta vodila poljsko zgodovino: poljski kralji in pesniki. .Kralji so bili oboji: eni nad poljsko zemljo, drugi nad poljsko dušo. In iz zapuščine obojih je zrasel značaj tega naroda, v katerem se prepletajo vse skrajnosti, od junaštva do otroške mehkosrčnosti, od nezaupljivosti do bratske odkritosti. Toda tudi tu, v Krakovu, ki ga vojna nd sicer posebno prizadela, ne moreš pred sedanjostjo ubežati v minulost. NOVI HUTI Če greš samo nekaj kilometrov iz Krakova, prideš v mesto, ki nima s Krakovom ničesar skupnega razen tega, da ju mislijo v prihodnosti združiti. Kako se bosta pod skupno streho razumela, ne vemo. Stari gospod Krakov gleda danes nanj kot na nekakšnega nezakonskega otroka, češ kaj pa je tebe treba bilo ... Otroku so dali pogansko ime: Nova Huta. Po naše: Nova Železarna. To je mesto s 70.000 prebivalci, z gigantsko železarno, z gledališčem, kino dvoranami, parki, trgovinami, gostilnami — skratka z vsem, kar mesto potrebuje. Tu, kjer so še pred dvanajstimi leti stale sredi polj in travnikov vaške hiše, so danes velilke stanovanjske kasarne in le tu pa tam se še kje ob robu plašno stiska kmečki dom, žalosten, kot bi vedel, da so mu ure štete. Saj je že zdaj nenasitna tovarna s svojimi 17.000 delavci pozobala tisoče okoliških kmetičev in kdo ve, kdaj bo sita. Nisem strokovnjak za to, a mislim, da je njena notranjost zadnja beseda tehnike. Med ogromnimi kupi žarečega, zvenečega in rjavečega železa je človek, ki ga opaziš tu in tam, tako majhen proti delu lastnih rok kot mravlja proti mravljišču ... Tu, v Nevi Huti, sem videl tudi eno najdrznejših gledališč na Poljskem. Zraslo je iz nič — kot vsa Nova Huta — in danes že svet govori o njem. Baje so mnogi igralci prišli sem iz čisto drugih poklicev. Ne vem, intervjuval jih nisem. Morda bi se kdaj lahko tudi pri nag spoznali z njimi... Pozno ponoči sem se vrnil v Krakov. Nekam čudno me je gledal, kot bi bil užaljen, da je bil tudi meni všeč tisti nebodigatreba tam... O, lepi stari Krakov, sem mu dejal, ko sem ga gledal, kako spi. Vse lepo in' prav, ampak tudi ti si mi pri srcu, veš. V tvojem kraljevskem miru so se ljudje nekoč res lahko šli pesnike___ V PEPEL ŠTIRIH MILIJONOV LJUDI Nedaleč od Krakova, kjer je doma tišina in poezija, kakih štirideset kilometrov-proti zahodu, je naj več ji množični grob v človeški zgodovini: milijonkrat prekleto nemško taborišče Auschmtz, po poljsko Ošvjenčim, kjer je ostal pepel okoli štirih milijonov ljudi. Strašna je ta podoba, prestrašila za človeške oči. (Se nadaljuje) REŠITEV KRIŽANKE štev. 1 Vodoravno: 1. Storžič; 7. e-krazit; 13. leva; 14. griipa; 16. zim»; 17. arena; 9. edikt; 21. len; 2S. Ninive; 24. Tirana; 27. capa; 21. puma; 29. penale; 31. risati; S4. Ana; 35. Irtiš; 37. virus; 39. rama; 41. Irska; 43. napa; 44. krasiti; 45. arzenik. I1 z 3 4 5 6 7 k! 8 9 10 11 12 13 |14- I 15 116 S V 18 KS 19~ 1 20~ m 21 ZZ m zv 25 m Z6 27 1 28 m 29 ! 30 31 m 32 ! ■ 33~ 34 35 36 IH M ■ Ur .rj*'* 38 39 ko ■ 43 - j 4-4 ! EU m m m r V5 H m mi m • m H KRIŽANKA ŠTEV. 2 Vodoravno: 1. pripravek, zvarek; 8. pripadnik starega plemena na Kavkazu; 14. rimski muzej in katedrala; 15. spojine kovin med seboj; 16. prevara; 17. izumrlo evropsko govedo; 19. pristojbina; 20. nikalnica; 21. s krtačo drgniti; 23. nekdanji turški plemiški naslov; 24. kratica za »opomba«; 26. pokvečiti; 29. kemični simbol za srebro; 30. električna napeljava; 32. neumen; 33. predlog; 35. država v ZiDA; 37. starogrški bog gozdov; 38. luknjičasta kost v nosnem korenu, ki zapira vhod v možgansko duplino; 40. zanikrna; 42. postajam nerodoviten; 44. oseba iz pravljic »Tisoč in ene noči«; 45. zelo tiho govoriti. Navpično: 1. snov, ki iz nje delajo zjmaške; 2. vodna žival; 3. sestavni del »zemeljskega plina«; 4. novec; 5. naplačilo; 6. staroegipčansko božanstvo; 7. zelo urna ži\ ' ki živi v Aziji in v afriških Stepah; 8. kemični simbol za aluminij; 9. zlatarski kamen; 10. starogrška boginja zapeljivosti; 11. dalmatinski izraz za morsko obalo; 12. jezero v Severni Ameriki; 13. utežna »To je strašno! Zjutraj sem v pisarni odložil očala in jih še do zdaj nisem mogel najti.« NESPORAZUM I. prijatelj: »Ali veš, kaj počne naš bivši profesor Muha?« II. prijatelj: »Kaj ne bi vedel, saj se večkrat vidiva. Stare kovance zbira.« I. prijatelj: »Hudika, da mn gre tako slabo?« mera (množ.); 15. prevetritev; .18. usmrčena; 21. otok na Jadranu; 22. osebno ime nedavno umrlega znanega hrvatskega književnika Ujeviča; 25. pokvarjen, zločinski; 27. polinezijsko ljudstvo na Novi i Zelandiji; 28. bebec; 31. šahu podobna igra z igralnimi kamenčki; 34. divja raca; 36. po-dzemlje starih Grkov; 38. strasti; 39. v morju živeči velikanski sesalec; 41. enaka soglasnika; 43. začetnici imena in priimka našega fizika, vodje Fizikalnega inštituta Jožefa Štefana v Ljubljani. REŠITEV NOVOLETNE KRIŽANKE Vodoravno: 1. barikade, 9. kesoni, 14. opišem, 20. part, 24. aparat, 25. branim, 27. zodiak, 29. Avesta, 31. rosa, 32. Evropa, 34. emisar, 36. rosike, n, 38. I(van) T(avčar), 39. naslov, 41. čelade, 43. ohabel, 45. pri, 47. efekti, 49. Ararat, 51. begati, 53. Fusan, 55. skica, 56. točaji, 58. obenem, 60, Stalag, 62. tak, 63. Diesel, 65. Voranc, 67. Lukane, 69. la, r, 71. svetki, 73. Ipavec, 75. imenik, 77. itak, 79. prizma, 81. patina, 83. izmiti, 85. Orna-no, 87. Eire, 88. Lokris, 90. dolgin, 92. foulijd, r, 94. N(ikola) T(esla), 95. muezin, 97. Abukir, 99. ukažem, 101. vod, 103. udarci, 105. iztiha,. 107. delati, 109. enaki, 111. farma, 112. Dakoit, 114. cesar, 116. česano, 118. OLO, 119. Dojran, 121. obalna, 123. Iranec, 125. RK, r, 127. Bremen, 129. AUant, 131. giboni, 133. ioni, 135. meceni, 137. Assuan, 139. opilim, 141. gasnem, 143. Apis, 144. kiveta, 146. gonila, 148. mamili, a, 150. tl, 151. Emants, 153. rakvar, 155. slepar, 157. kot, 159. Godina, 161. tre-bač, 163. hoteli, 165. orati, 167. motam, 168. Caruga, 170. Ižanec, 172. jeleni, 174. ono, 175. ovitek, 177. dinamo, 179. Alarod, 181. Pe(ru), t, 183. pozimi, 185. ata-kar, 187. litina, 189. upam, 191. olikan, 193. kutina, 195. elizij, 197. Titani, 199. rima, 200. Adamič, 201. rokoko, 202. izolator. ptse^foNE SELIŠKAR ^ RISE -MARJANCA JEMEC mm •••••••#• •••••««•• «•••••••« •••«••••• ••«••«••• «•«• •••••.«•. •••••.«•. ••.«••••• «•■«•• Pomlad se bliža in z njo čas dopustov. Ali ste že razmislili, kje boste dopustovali? Uprava Počitniškega doma »Otokar Keršovani« v Opatiji že sklepa pogodbe s podjetji in sindikalnimi organizacijami za dopustovanje njihovih članov. POČITNIŠKI DOM SINDIKATA KOVINARJEV, RUDARJEV IN METALURGOV »OTOKAR KERŠOVANI« V OPATIJI bo imel letos tele cene za člane sindikata rudarjev, metalurgov in kovinarjev, kakor tudi za člane njihovih družin. V predsezoni od 1. aprila do 14. junija in v posezoni od 15. septembra do 15. oktobra 400 do 450 din dnevni pension. V glavni sezoni od 15. junija ck> 14. septembra pa bo dnevni pension stal 600 do 700 dinarjev. Člani ostalih sindikatov pa bodo plačali nekaj več. Če boste dopustovali v domu »Otokar Keršovani«, že sedaj poskrbite za rezervacijo. Uprava počitniškega doma bo sklepala pogodbe predvsem s tistimi podjetji in sindikalnimi organizacijami, ki bodo najele ležišča za vso sezono. Če boste dopustovali v Opatiji, vam ne bo žal Zeto pehitite z rezervacijo! Uprava Počitniškega doma sindikata kovinarjev, rudarjev in metalurgov »Otokar »Keršovani«, / Opatija. 19. Nekaj granat je prhnilo v sneg okoli vasi. Ena pa je udarila naravnost v hišo izdajalca Jernejca. Pošastno so odjekale eksplozije v sivi, zimski jutranji svit. Partizani so bili na srečo že pripravljeni za odhod v višje vasi. Niso še vedeli, da so obkoljeni, vendar so se zbrali pri kovačnici, kakor je bilo dogovorjeno. 22. Kovač Martin je bil ranjen v obe nogi. Dvignil sc je na roke in zakričal: »Tovariši, rešite se! Obkoljeni smo. Prebiti se morate skozi ognjeni obroč!« — »Brez tebe nikamor!« so mu odvrnili tovariši. »Kot komandant vam ukazujem: Naprej, na juriš!« Potem jc omahnil in obležal kakor mrtev. 20. Kovačnica je bila prislonjena k skalnati steni pobočja, v katero je bil izdolbel Martin globoko klet. V to skalnato votlino je porinil Itovač staro mater in vse tri otroke, sam pa je skočil na piano in razvrstil svojo četo po skalnatih zaslonih, kajti že so pričeli regljati sovražnikovi mitraljezi. 23. Dva tovariša, ki sta ga hotela dvigniti, sta padla v ognju brzostrelk, kajti fašisti so že udrli v vas. Ostali partizani so se s tako ihto zagnali v sovražnika, da se jih je nekaj le prebilo, ostali so padli, nekaj pa so jih ujeli. Ko so pobrali Kovača, so zakričali od veselja: tZjv je. Komandanta smo ujeli!« 21. Brž ko so utihnil topovi, so se pognali fašisti proti vasi. Partizani so jih sprejeli s srditim ognjem iz pušk. Prvi naval sovražnika je bil odbit. Fašisti so se umaknili in spet z raketo zahtevali ogenj iz topov. Prva granata je pritulila in se razletela tik kovačnice. Del kovačnice se je sesul čez skalnato votlino. 24. Potem so zažgali vas. Vse, starce, kmete, žene in otroke so odgnali s seboj. Trem ujetim partizanom in ranjenemu Kovaču so zvezali roke in noge, jih vrgli na sani in divje tuleč so se vračali nazaj v trg. Vas pa je gorela, zidovi so se rušili in črn dim je oznanjal daleč naokrog trpljenje slovenskega ljudstva. »KLAVSKA ENOTNOST # GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE # LfiTO XVII # GENA 20 DIN # 24. JANUARJA 1 9 5 8 * ŠTEV. 5 * STRAN • KOMUNISTIČNA PARTIJA ITALIJE IN PARLAMENTARNE VOLITVE M1UIII lili MIH ČEPRAV VOLITEV SE NISO RAZPISALI IN PARLAMENTA SE NISO RAZPUSTILI, VENDAR SE ITALIJANSKE STRANKE ŽE PRIPRAVLJAJO NA PARLAMENTARNE VOLITVE, KI MORAJO BITI DO KONCA JUNIJA, VERJETNO PA ŠE PREJ. SEDANJI ODNOSI V PARLAMENTU IN PERSPEKTIVA BLIŽNJIH VOLITEV NAMREČ ONEMOGOČAJO VLADNI DEMOKRŠCANSKI STRANKI VSE KONKRETNE AKCIJE, NA KATERE ŽE DOLGO ČAKAJO ŠTEVILNI DOMAČI IN TUJI GOSPODARSKI IN POLITIČNI KROGI. Med strankami, ki so se že začele temeljito pripravljati nfi volitve in za katere vlada največje zanimanje, je tudi Komunistična partija Italije, ki v parlamenta zavzema drugo mesto, takoj za vladno demokrščansko stranko. V zadnjih tednih so se voditelji italijanskih komunistov večkrat sestali ter razpravljali o nalogah in dejavnosti komunistov pred volitvami. Na, teh sestankih »o sklenili naslednje: 1. Mednarodna politična gesla bodo zavzela v njihovi predvolilni kampanj! pomembno, vendar ne glavno mesto. Togliatti je na zadnjem plenumu CK KPI govoril o mednarodnih razmerah in o odgovornosti Zahoda za njihovo poslabšanje ter poudaril, da bi takšna politika lahko izzvala tretjo svetovno vojno, ki »ne bi predstavljala ničesar drugega kot perspektivo uničenja človeške civilizacije, na katero smo tako ponosni, perspektivo spreminjanja glavnih središč te civilizacije, predvsem v Zahodni Evropi, v pokopališče.« To strahotno perspektivo pa je moč odpraviti z miroljubno koeksistenco, obojestranskim popuščanjem in odpravo vseh vojaških blokov, s prepovedjo orožja *• množično uničevanje in sodelovanje vseh narodov. Centralni komite KPI predlaga v svoji resoluciji nekaj konkretnih ukrepov za zagotovitev miru. Med drugim je ▼ resoluciji rečeno: »Italijansko ljudstvo ne more dovoliti, da bi na njegovem ozemlju gradili ameriška vojaška oporišča, zlasti oporišča za izstreljevanje raket v Sovjetsko zvezo, dežele Vzhodne Evrope in arabske dežele Srednjega vzhoda. S tem bi bila Italija v nevarnosti, da jo pahnejo v vojno v primem kakršnekoli bojaželjne neumnosti ameriških imperialistov, in naša dežela bi bila izpostavljena strašnemu uničenju.« V resoluciji o mednarodnih razmerah so voditelji italijanskih komunistov ponovno poudarili, da ni mogoče soeiallzama in kapitalizma zemljepisno razmejiti, ker »se nasprotja v kapitalizmu vedno bolj zaostrujejo tako med deželami kakor tudi mod razredi.« 2. Čeprav se italijanski volivci precej zanimajo za mednarodne razmere in svetovni mir, vendar bodo notranjepolitična gesla zavzela glavno mesto. Iz ocen notranjepolitičnega položaja, ki so jih na plenumu CK podali komunistični voditelji, lahko sklepamo, da namerava KPI povesti proletariat v veliko ofenzivo proti vladni socialni in gospodarski politiki. V referatu člana CK Pajete je rečeno, da je’desetletna demokrščanska uprava zaostala na gospodarskem, socialnem in kulturnem področju daleč za potrebami prebivalstva in možnostmi, ki jih nudi bogastvo Italije. V Italiji je 2 milijona nezaposlenih. Nad 12 milijonov ljudi živi v nepopisni revščini. V zadnjih petih letih se je milijon revnih kmetov izselilo v tujino in v italijanska mefeta, kar zgovorno priča, kakšne so razmere na vasi. Kakih 38% otrok ne hodi v osnovne šole. Dobički kapitalistov veliko hitreje rastejo kot realne mezde. Delavci nimajo odgovarjajočega vpliva r upravljanju gospodarstva. V zadnjih letih se je tudi močno povedal vpliv klerikalnih krogov v vsej družbeno-politični in kulturni dejavnosti. Izhod iz takšnih razmer bi bil po mnenju £PI v odpravi demokriSčanskega vladnega monopola. To je osnovno. Zavladati morajo nove, socialno usmerjene sile, ki bodo sposobno Izpolniti gospodarske in socialne naloge, kot so na primer maksimalna zaposlenost, dvig proizvodnje, razširitev notranjega tržišča s korenitimi spremembami v razdeljevanju dohodkov, splošna agrarna reforma, zaščita In razvoj majhne zemljiške posesti, lokalna avtonomija itd. Za demokristjane, ki žele, da bi na teh volitvah ponovno pridobili absolutno večino v parlamentu, izgubljeno leta 1953, Je volilni program komunistov nedvomno najtrši oreh. Volitve bodo velika preizkušnja za vse Ratijanske stranke, še posebej pa za KPI In ostale levičarske stranke, ki so v zadnjih letih, predvsem po 20. kongresu sovjetskih komunistov, doživele več pomembnih sprememb v svojih vrstah in medsebojnih odnosih. Vrtilni rezultati bodo tudi pokazali, kakšen je odmev nasprotij med KPI in večino v vodstvu Socialistične stranke. V vodilnem programu Komunistične partije je precej kritičnih ocen stališč in postopkov večinske skupine v socialističnem vodstvu, ki ji KPI očita, da s prevelikimi nadami gleda na možnost sodelovanja s demokristjani In tem nadam preveč prilagaja svoj predvolilni boj. Fašistično nasilje v Španiji Iz Madrida poročajo, da je Francova fašistična policija zaprla skoro sto ljudi, obtoženih, da so člani Komunistične partije Španije ali njeni MEDTEM KO SE VSI NARODI IN ŠTEVILNI DRŽAVNIKI PRIZADEVAJO, DA HI KONČNO VENDARLE PRIŠLO DO TOLIKANJ ZAŽELENE RAZOROŽITVE, SE ZAHODNA NEMČIJA Z NEZNANSKO NAGLICO OBOROŽUJE. V BONNU GOVORE, DA BODO KMALU IMELI POD OROŽJEM 120.000 MOZ, CEZ LETO IN DAN PA KAR POL MILIJONA. SPET ZIDAJO KASARNE IN SPET MARSlRAJO (NA SLIKI LEVO) IN POVZROČAJO NEGOTOVOST V VSEJ EVROPI. RES, CAS JE ZE, DA BI LJUDJE NA ZAHODU, KI DANES PONOVNO DAJEJO NEMCEM OROŽJE V ROKE, ODPRLI ZGODOVINO IN PREBRALI POGLAVJA, NAPISANA S KRVJO, PRELITO V OBEH ZADNJIH VOJNAH V NEKATERIH AMERIŠKIH MESTIH ZE hodijo Črnci in belci v iste sole, SEDE V ISTIH KLOPEH (SLIKA DESNO). KOLESA ZGODOVINE NI MOC USTAVITI, ZATO TUDI RASNEGA RAZLIKOVANJA, KI GA JE SODOBNA AMERIKA PODEDOVALA IZ SUŽENJSKE DOBE, NI MOC OHRANITI. NA JUGU JE SICER ŠE VEDNO ZELO MOČAN ODPOR PROTI SKLEPU VRHOVNEGA SODlSCA O ODPRAVI DISKRIMINACIJE V ŠOLSTVU, VENDAR SI TUDI TAM POČASI UTIRAJO POT IDEJE O ENAKOPRAVNEM SODELOVANJU IN BRATSTVU LJUDI RAZLIČNE POLTI, KI JIH VZTRAJNO SIRIJO NAPREDNI AMERIČANI, BELCI IN CRNCI, Čeprav jih rasisti ogorčeno napadajo Indija ire odstopa od socializma Predsednik indijske vlade Nehru je na konferenci Kongresne stranke Indija dejal: »Ni govora, da bi opustili socializem. Socializem je primeren za Indijo in le-ta se ne sme oddaljiti od tega smotra.« Predsednik Kongresne strnake Dhebar pa je med drugim izjavil: »Kongresna stranka si je zadala nalogo ustvariti v Indiji socialistično, demokratično in zadružno državo.« Socialistični župan v NUrnbergu V Niirnbergu (Zahodna Nemčija) je prevzel županstvo socialni demokrat Andreas Urschle-cher, ki je pri volitvah dobil nad 152.000 glasov. Njegov protikandidat, krščanski demokrat Hanns Bencher, je dobil 97.000 glasov. V Kanatll vedno več brezposelnih Kanadska podjetja so v zadnjih tednih odpustila več sto tisoč delavcev. Predsednik delavskega odbora Bert Gargrave je dejal, da je položaj »zelo, zelo težak«. Pričakujejo, da bo v kratkem nad milijon delavcev brez dela. »Dejstvo«, da imamo spet konservativno vlado,« je dejal Gargrave, »nas mora vznemiriti. Konservativna vlada, ki je bila na oblasti od leta 1930 do 1935, ni mogla odpraviti nezaposlenosti.« Kongres indi(skih sindikatov Zadnje dni minulega leta je bil v Madrasu kongres Vseindljskih sindikatov, ki so pod vplivom Komunistične partije. Generalni sekretar Bange je na kongresu pozval indijske sindikate, naj se bore proti tujim monopolom, zlasti v petrolejski industriji. Bange je tudi zahteval, naj sindikati podpro petletni načrt gospodarskega razvoja Indije. Hid je doni V MINULIH TEDNIH SE JE SPET ZAOSTRIL SPOR MED TUNIZIJO IN FRANCIJO. ZA KAJ GRE? TUNIZIJCI ZAHTEVAJO POPOLNO SVOBODO IN NEODVISNOST ZASE IN ZA OSTALE SEVERNOAFRIŠKE NARODE, FRANCOSKI KOLONIALISTI PA SE OKLEPAJO SVOJIH IZKORIŠČEVALSKIH PRIVILEGIJEV, KI SO JIH PRIDOBILI KOT KOLONIALNI GOSPODARJI TUNIZIJE, ALZIRA IN MAROKA GRE ZA POVSEM NARAVEN IN V ZGODOVINI ŽE TOLIKOKRAT PONOVLJEN PROCES: NAROD JE DOZOREL IN ZAHTEVA PRAVICO, DA V LASTNI HIŠI SAM GOSPODARI. PRIZOR, KI GA VIDIMO NA SLIKI LEVO, JE V TUNIZIJI POVSEM NARAVEN POJAV, ARABSKI REVČEK, SLUŽABNIK, IN BELI BOGATAŠ, GOSPODAR. IN PRAV TEMU SE JE TUNIZIJA UPRLA V TANGANJIKI, DEŽELI V VZHODNI AFRIKI, KI JE POD SKRBNIŠTVOM OZN, SO SI BRITANSKI KOLONIALISTI PRILASTILI NAD PETINO OBDELOVALNE ZEMLJE. DOMAČINI, BIVŠI LASTNIKI TE ZEMLJE, KI DELAJO NA PLANTAŽAH KOT MEZDNI DELAVCI, ŽIVE V ZELO SLABIH ŽIVLJENJSKIH POGOJIH. MEZDE, KI JIH DOBIVAJO, NE ZADOSTUJEJO NITI ZA NAJNUJNEJŠE POTREBE. ZATO SO MED NJIMI VEDNO BOLJ KREPI ZELJA PO ORGANIZIRANEM BOJU ZA BOLJŠE ŽIVLJENJE, IN PRAV TE DNI PRIHAJAJO IZ TANGANJIKE VESTI O USTANAVLJANJU SINDIKATA DELAVCEV NA PLANTAŽAH, V KATEREGA NAJ BI SE VKLJUČILI TUDI PRVI DOMAČI STROKOVNJAKI. (NA SLIKI DESNO) ŠPANIJA! PROCESIJE IN PARADE, KLER IN BAJONETI... IN REVŠČINA, BREZPRAVJE. simpatizerji. Samo v Madridu je pred dnevi aretirala 44 oseb. Med aretiranimi so tudi mladi delavci in študenti, ki so lani sodelovali na Mednarodnem mladinskem festivalu v Moskvi. Za enotnost irskih sindikatov Skupna komisija dveh največjih sindikalnih organizacij na Irskem je končno le izdelala načrt statuta bodoče enotne sindikalne organizacije. V kratkem bodo sklicali kongresa obeh sindikalnih central, na katerih bodo razpravljali o predlaganem načrtu statuta in ga po vsej verjetnosti tudi sprejeli. S tem bo odpravljena neeriotnost sindikalnega gibanja na Irskem, ki je bila značilna za vse povojno obdobje. Rast sindikatov v britanskih liclonijch Iz podatkov, ki so jih objavili v Londonu, je razvidno, da je v britanskih kolonijah že nad milijon delavcev organiziranih v sindikatih. Ta številka dovolj /govorno priča o hitrem razvoju sindikalnega gibanja v kolonialnih deželah Velike Britanije, v katerih do nedavnega skoro ni bilo sindikalnih organizacij. SINDIKALNO GIBANJE V INDONEZIJI S6SSI KAŽE POT V POROČILIH O DOGODKIH V INDONEZIJI JB POGOSTOKRAT OMENJENA SINDIKALNA FEDERACIJA SOBSI IN NJENA DEJAVNOST. ČLANI TE FEDERACIJE SO DECEMBRA PREVZELI UPRAVO NEKATERIH NIZOZEMSKIH PRISTANIŠKIH IN POMORSKIH DRUŽB, BANK ITD. ZATO NE BO ODVEČ, CE O TEJ POMEMBNI INDONEZIJSKI SINDIKALNI CENTRALI, KI MOČNO VPLIVA NA RAZVOJ INDONEZIJSKEGA SINDIKALNEGA IN DELAVSKEGA GIBANJA TER NA VSA DRUŽBENA IN POLITIČNA DOGAJANJA V TEJ DEŽELI TRI TISOČ OTOKOV, SPREGOVORIMO NEKAJ BESED. SOBSI je kratica in pomeni Sentrai Organizasi Buruh Saburuh Indosli —‘ Vseindonezijski sindikalni center. Federacija SOBSI je najmočnejša sindikalna organizacija v Indoneziji in ima nad 2 milijona članov. Vanjo je vključenih 33 strokovnih sindikalnih zvez. Najpomembnejše so: SBKA (Zveza železničarjev), ki ima 50.000 članov, SBPP (Zveza pristaniških In pomorskih delavcev) s 37.000 člani, SBTI (Zveza rudarjev) s kakih GO.OOO člani itd. Najbolj številne strokovne sindikalne zveze pa so: SARBUPRI, ki združuje delavce na plantažah (kakib 650.000 članov), SARABUKSI (gozdni delavci) s 330.000 člani, SBG (delavci industrije sladkorja) s 330.000 člani itd. Prva sindikalna organizacija železničarjev je bila ustanovljena že leta 1908. Od tedaj pa do danes je pridobila Zveza železničarjev precejšnje borbene izkušnje, dala je indonezijskemu sindikalnemu gibanju številne kadre in vplivala tudi na razvoj sindikatov v drugih gospodarskih panogah. SOBSI podpisa Komunistično partijo Indonezije, ki je v zadnjih letih močno povečala svoj vpliv in pri zadnjih volitvah na otoku Javi, kjer živi nad polovico prebivalcev Indonezije, zavzela prvo mesto. Dobila nad 6 milijonov glasov, vseh prebivalcev pa je na tem otoku kakih 50 milijonov. Tovariš Njono, generalni sekretar federacije SOBSI, je član parlamentarne skupine Komunistične partije v Indonezijskem parlamentu. SOBSI podpira tudi prizadevanja predsednika Sukarna za odpravo z Zahoda prinešene buržoazne demokracije, ki Indoneziji le škoduje, In uvedbo takšne demokracije, ki bo temeljila na demokratičnih tradicijah indonezijskega ljudstva. Sodeluje tudi z vlado dr. Džuande, čeprav komunisti ne sodelujejo v njej, in podpira njena prizadevanja za ureditev razmer v deželi, odpravo korupcije in zadušitev upora reakcionarnih oficirjev na Sumatri. SOBSI zavzema zelo ostro protiimperialistično in protikolonialistično stališče. Dne MLADA STROKOVNJAKA MLADE INDONEZIJE lllillll 20. oktobra lani Je njen Nacionalni svet izdal sporočilo, v katerem je pozval vlado, naj nekaj ukrene proti nizozemski upravi nad Zahodno Novo Gvinejo, če ne gre drugače, pa naj celo prekine diplomatske stike s to deželo. Federacija SOBSI ni edina indonezijska sindikalna centrala. Še več jih je, toda vse skupaj imajo le nekaj nad milijon članov. Vse so pod vplivom posameznih političnih strank. Tako ima Nacionalistična stranka močne pozicije v KBKI (s katero SOBSI tesno sodeluje), muslimanska stranka Masdjumi v SBJI, Katoliška stranka v federaciji Pančasila, Socialistična stranka v KBSI, stranka Murba v ŠOBRI itd. Razen komunistov se tudi socialisti in člani stranke Murba prištevajo k marksistom. Indonezija je pretežno kmetijska dežela in surovinska baza velikih mednarodnih industrijskih družb. V industriji je bilo pred zadnjo vojno zaposlenih le 120 tisoč delavcev, delavcev na plantažah in sploh kmetijskih delavcev pa je bilo nad 6 milijonov. Ti podatki veljajo tudi za danes, saj indonezijsko gospodarstvo . v zadnjem desetletju ni doživelo kakih večjih sprememb. Ce jih primerjamo s številom sindikalno organiziranih delavcev, lahko ugotovimo, da imajo indonezijski sindikati še velike možnosti razvoja, zlasti še, ker osrednja vlada ne zavira njihove rasti. V minulem letu je federacija SOBSI organizirala več akcij za zboljšanje življenjskih in delovnih razmer indonezijskega proletariata. Najbolj pomembne so bile njene ofenzive proti tujim družbam, katerih lastniki so pretežno Nizozemci. Te akcije niso bile samo mezdne, ampak tudi politične. SOBSI se odločno upira tuji nadvladi, vmešavanju imperialističnih sil v notranje zadeve Indonezije in njihovemu vplivu v indonezijskem gospodarskem življenju, obenem pa se bori proti vsem domačim reakcionarnim silam, ki jih tujina materialno in moralno podpira. SOBSI (in tudi druge sindikalne centrale) se zavzema za popolno neodvisnost in industrializacijo dežele, za odpravo izkoriščanja in bede, za napredek Indonezije. Zato se tako hitro krepi in zato je njena dejavnost vedno bolj pomembna.