MAJCNOV ZBORNIK
Uredil sestavil dodatek in zbral slikovno gradivo Goran Schmidt, Maribor: Založba Obzorja, 1990
Zbornik začenja pregled Majcnovega opusa z njegovo poezijo. Denis Poniž je za Stanka Majcna zapisal, daje pesnik apotellpse, saj sta slutnja kataklizme In apokaiiptlka (v pomenu spekuliranja o skrivnostih človeka, sveta in Boga) prisotni že v njegovih zgodnjih pesmih, vrh pa dosežeta v vojnem ciklu, kjer pesnik opisuje videnje prve svetovne vojne in apokaliptično občutenje nesmiselne smrti. Strukturo in tematiko Majcnove poezije pa obravnava France Bemik. Prve pesmi, preproste po vsebinski sporočilnosti, je napisal v slogu ljudskih pesmi in so izhodišče za kasnejšo čustveno-razpoloženjsko liriko. Zanjo je po EBemlku značilna harmonična razpoloženjskost, vedrina, sproščena senzibilnost ob naravi ter privzdignjeno ljubezensko čustvo. Nekako v obdobju slovenskega ekspresionizma (1923-1925) so nastale pesmi, ki Izražajo, v naspro^u s prejšnjimi, disharmonijo. IBemik jih je razdelil na erotične In eksistencialne pesmi. Slednjim je osrednji motiv tanatološki kot tudi üstim, ki so nastale v trenem obdobju Majcnovega pesnlkovanja, po zanj prelomnem letu 1945. Objavljene so bile v Buenos Airesu v prvi in edini pesniški zbirki Dežela leta 1963. Tragična izguba edinega sina izpolnjuje doživljajsko vsebino dveh temeljnih ciklov. Kočevski Rog in Stara mati. V povojnem obdobju pa se Majcnovl poeziji priključi še otroška, ki jo Je obdelala Alenka dazer. Ob študiji otroškega ciklusa Dajdlca je ugotovila, da rastejo pesmi od izrazito otroških k vedno bolj osebno izpovednim, sanjsko hrepenenjsklm ter elegično ljubezenskim, kar je za Glazetjevo izjemno, saj so vse pesmi vendarle namenjene resnični deklici Dajdlcl.
V spisu Majcnova zgodnja poezija in njena lifceramozgodovinska konotacija je FYance Pihemik najprej na kratko opredelil genezo dveh zgodnjih rokopisnih zbirk Prijatelj sveta (1915) in Zsrrija (1925), vpliv Karla Krausa in Else Lasker-Schüler in slovenskih sodobnikov na pesnika Majcna, predvsem pa usodo pesnikove poezije v slovenski kritiki. V tridesetih letih imajo vse ocene izrazito ideološki predznak, šele v zadnjih letih dosegajo pravo objektivnost, kar Je po Pibemlku povezano z avtorjevo rehabilitacijo.
Prej omenjeno harmonijo oziroma disharmonijo v Majcnovl poeziji lahko povežemo s pojmom "prestabilirane harmonije" — med svetom harmoničnih enot in med jezikom ali svetom besed obstaja popolno soglasje. To je temeljni zakon Majcnove poetike besede, Id jo je ob prebiranju pesnikovih vrednotenj del svojih sodobnikov zapisal Franc Zadravec. Temelj te poetike pa je doživeta beseda, saj lahko le takšna odpira nova duhovna obzorja.
V drugo skupino sodijo referati, ki raziskujejo Majcnovo prozno ustvarjanje. Tako Jože Pogačnik v razpravi Stanko Majcen in književna tradicija analizira Cankaijevega Hlapca Jemqa (1907) in Majcnovo novelo Noui^iidje (1913) ter išče flliacijo med njima. Očitek, daje delo napisal v opoziciji (najbrž ideološki) zoper Cankarja, je Majcen zanikal. Vendar je, kot je zapisal Pogačnik, moral delo in odrneve nanj poznati. Iz tega izhaja tudi teza, da nastane umetniško delo v kontekstu ali na ozadju tradicij. Čeravno Je Hlapec Jernej upornik, sin prevaranega vinlčaija Markuša pa konformist, se v obeh delih svet-za-človeka spremeni v svet-zoper-človeka. K temu pa Pogačnik še pripominja, da je treba brati Cankarja skozi Eilegorično optiko, Majcna pa realistično. Tudi Gregor Kocljan (Majcnova kratka pripovedna proza) omenja pomen realistične tradicije, a meni, da se je kasneje odmaknil od te tradicije in se približal ekspresionizmu, zaradi občutka za socialna razmerja pa celo pripovedništvu socialnih realistov.
Vrednostno je njegova kratka proza po Kocijanu povsem primerljiva s prozo tedaj vidnejših pripovednikov (Müan Pugelj, Izidor Cankar, Ivan Prelij).
Po sedemnajstletnem molku je sredi druge svetovne vojne leta 1944 Majcen objavil zbirko legend Bogar Meho, njihov glavni prijem je po MarjaniL Dolganu (Utelešene skrivnosti ali Majcnove legende) dogajalni preobrat ali paradoks, saj se nobena od legend ne konča kot v evangeliju. V svojem referatu Dolgan odkrije tudi nekatere aktualno politične aluzije (npr. Rimljani /=ltalljanskl okupatorji/ slabo ravnajo z ujetnicami). Dolgem meni, da gre za najboljši cikel legend v slovenskem pripovedništvu.
V referatu Majcnov avtobiografski fragment med spominom in podoživljanjem Milan Hladnik transformira stran in pol Majcnovega teksta Detinstua v dve varianti: v spominsko in podožlvljajsko. Prva interpretira nejasna mesta v izvirniku, druga pa izpušča izkušenjske izjave. S to metodo Je avtor dokazal, da se je pripovedovalec povsem potopil v otroško zavest — pišoči jaz se Je idenüflciral z doživljajskim jazom, distanca med njima pa je zmanjšana ali izničena.
Tretji del predstavlja Majcnovo najpomembnejšo zvrst, dramatiko. Lxido Kray razmišlja o možnostih današnje percepcije, upoštevaje določen "Zeitgeist". Ugotavlja, da je bila takratni recepciji bližja Majcnova dramatika, ki upošteva Maeterllnckovo dramaturgijo, današnji pa tista, ki upošteva tršo,
172
Ibsnovo (Revolucija}. O tem pa Kralj zapiše še temeljni konstanti Majcnove dramatike : pacifizem kot etični imperativ in odpor proU vsakršnemu nasilju ter skrajna kritičnost do lumpenproletarske množice — "rabukarjcv". Komedija Cesar Janez, ki jo je vzel pod drobnogled Taras Kemviw\er, kaže Majcnovo kritičnost do predvojne družbe, ki Je povsem drugačna od levičarskili piscev, predvsem zaradi Majcnovega visokega mesta v njej. Kermauner nakazuje dramatikova srečevanja z vprašajijcm lokalnega samodrštva in ukinjanja strankarskega sistema.
Poseben pomen ima kralj, ki ni nazadnjaški srbski monarh, marveč predstavlja idealizirano dramatikovo željo, ob lokalnili "cesarjih" pa je nemočen.
Dimitrij Rupel primerja Majcnovo dramo Revoliicya (1951) z draino Dvišana Pirjcvca ljudje v potresu (1947); oba sta drami napisala zgolj zase, a sta, po Ruplovem mnenju, ludi v tem "zasebnem" smislu utemeljitelja slovenskega eksistencializma. V spisu Dvorni pisatelj zgubljenega kraljestva Rupel razpravlja še o delu Moji spomini na Antona Komšca (1971), domala hagiografiji in glorifikaciji, kije precej podobna Vidmarjevi podobi Mvarda Kardelja v Obrazi}\ (1979). S tem pa Rupel tudi zaokroža svoj kulturnopolitični profil Stanka Majcna, pisatelja, konservativca, politika in podbana.
Sklepni referat Ljubezen v času kolere prinaša pogled na Majcnovo korespondenco od zgodnje-Ijubezenskih do pisem sodobnikom in prijateljem. Izbral jo je urednik Majcnovega zbornika Coraii Schniidt, ki je naš največji poznavalec Majcnovega dela. E'red leti si je prizadeval uprizoriti dramo Revolucija, leta 1988, ob 100-letnici rojstva pa je izdal tri njegove drame in napisal Oris življenja in dela Stanka Majcna (v: Stanko Majcen : Kasija, Prekop, Revolucja Ljubljana: MK, 1988).
Namen zbornika je bil dokončno rehabilitirati Stanka Majcna, prevrednotiti njegovo delo in ga postaviti v čas. To nalogo in dileme ob njej je zožil Alojz Rehiia v svojem referatu Evropskost Stanka Majcna v retorično vprašanje: "Je ustreznejše reči, da ga njegov čas ni sprejel, ah pa reči, da tega časa ni sprejel Stanko Majcen, ker je bil ta zanj premajhen?".
Tone Smolej Ljubljana