Boj proti fašizma; je boj vsakega poštenega rodoljuba; vsakega delavca in delavke — pač vsakega brez izjeme na politično, narodno ali pa versko pripadnost!
CENA NAROČNINI:
Za Kanado in USA.
Za eno leto______________________ $3.00
Za pol leta--------------------------1.75
EDINOST 206 Adelaide St. W. Toronto 1, Ont.
Entered as second class matter at the Post Office Dept. Ottawa.

V . . .
NEODVISNO GLASILO KANADSKIH SLOVENCEV
Let. 3 št. 133.
Cena 5 c.
TORONTO, ONTARIO WEDNESDAY, OCTOBER 17, 1945.
Price 5c.
Vol. 3 No. 133.
STAVKA AVTNIH DELAVCEV JE ZADEVA NARODA V SPLOŠNEM
_____Windsor -
jega lokala
- Predsednik največ-avtnih delavcev št. 200 UAW-CIO, Roy G. England, je naslovil vsem unijskim lokalom, organizacijam in drugim ustanovam pomembno okrožnico, v kateri na resen način podaja temeljiti vzrok radi katerega je prišlo do stavke in od kake važnosti je stavka avtnih delavcev v Wind-sorju.
Med drugim v tej okrožnici pravi: "Nihče drugi ni izzval delavce na stavko kakor trdovratno ponašanje kompanije, katera je menda nosilec želja industrijskih magnatov, kateri si prizadevajo povrniti delavce na predvojne pogoje. Unijski odbor unijskega lokala je prevdarno podvzemal korake, da se odvrne stavka in da pride do sporazuma dostojnim potom kakor določa pogodba. Njegovo prizadevanje je bilo ne samo podcenjeno z strani kompanije, ampak ta tudi slišati ni hotela o kakem sporazumu. Iz tega stališča je treba soditi stavko avtnih delavcev, katera je v neposredni vezi z interesi naroda v splošnem.
Avtni delavci so še enkrat postali žrtev vsled odsotnosti pravilne in pravične delavske zakonodaje. Vsled tega je potrebno ne samo pomagati avtne delavce v njihovi stavki do popolne zmage, ampak tudi zahtevati popravek znane delavske zakonodaje PC 1003, katera mora vključiti obveznost delodajalcev na kolektivne pregovore."
Omenjena okrožnica je obenem
"SOŠKI TEDNIK" ODGOVARJA
Ljubljana, 22 avg. "Soški tednik", je priobčil "Odprto pismo", katero je naslovil A. Džentak, goriškemu nadškofu Margotiju v pogledu zborovanja duhovništva pod njegovim vodstvom.
Odprto pismo postavlja vprašanja goriškemu nadškofu Margotiju, kako je mogoče trditi da je temu zborovanju prisostovalo 85 duhovnikov, ko ni niti besedica omenjena odkod so ti duhovniki. Ker se^pa tega neomenja, pravi odprto pismo, smatramo za potrebno povedati, da je 41 duhovnikov se v-deležilo tega zborovanja iz italijanskih pokrajin, več drugih pa iz goriške škofije, katera si je zadnja leta prizadevala širiti "resnico", kakor jo je izpovedoval in zagovarjal Musolini.
Med tem, ko si cerkveno časopisje pod kontrolo nadškofa Mar-gotija prizadeva poveličevati zgoraj omenjeno zborovanje, v Tržiču, Gorici, Nabrežini in drugod so se vršila protestna zborovanja ljudstva proti intrig preživelih fašističnih elementov s zahtevo, da se jih čim prej odstrani in izroči ljudskemu sodišču za njih pregrehe.
VSTANOVLJENA ZVEZA PRI-MORSklH PARTIZANOV
Vstanovljena je Zveza Primorskih partizanov in njen glavni sedež, je v Trstu, dočim so vstano-vljene podružnice Zveze v Poli, Gorici, Tržiču, Reki iu Postojni. Samo v Trstu se je vpisalo 2000 članov. Glavni cilj Zveze je združiti vse partizane ne glede na politične ali verske nazore takoj, ko bodo odpuščeni iz vojaške službe.
tudi apel vsem unijskim lokalom, organizacijam in društvom, da po svoji moči podpirajo stavko avtnih delavcev, moralno in tudi denarno. Okrožnica zaključuje:
"Fordovi delavci smo na stavki velike preizkušnje, za stalno zaposlitev, unijsko sigurnost in pošten zaslužek. To so pa neposredne zadeve delavcev in delavk ter naroda v splošnem."-
Pošljite pomcč avtnim stavkar-jem v Windsor, na unijski lokal "United Automobile Workers", 36 Wyndotte St. East, ali pa direktno na uredništvo tega lista, katero bo Vaš doprinos poslalo skupno in tudi priobčilo vaše ime ter vsoto, ki ste jo doprinesli.
DEMOKRATIČEN VOLILNI ZAKON
Moskva — Vrhovni Svet Sovjetske Unije je objavil novi volilni zakon za prihodnje volitve, katere se bodo vršile prihodnjega leta dne 10 februarja. Po novem zakonu bodo imeli vsi državljani od 18 leta volilno pravico ne glede na njihov položaj, imetje in tudi preteklost do gotove meje.
V prejšnih volitvah niso imeli volilne pravice duhovništvo, bivši kulaki in drugi sovražno razpoloženi elementi napram Sovjetski Uniji.
Odlok vrhovnega Sovjeta se smatra pozitivna moč sovjetske vlade, ter prestiž, katerega vživa med vsemi sloji narodov Sovjetske Unije.
Trumana pred kongresom
Washington — Predsednik Truman je priporočil ameriškemu kongresu, da odobri 550 milijonov dolarjev za relifne svrhe Združenih narodov v osvobojenih državah Evrope, kjer bo vladalo veliko pomanjkanje to zimo.
V svoji poslanici, ki jo je naslovil kongresu med drugim pravi naslednje: "Zmaga nad sovražnikom je zahtevala visoko ceno v materijalu in dajatvah ameriškega ljudstva. Toda ako hočemo res vživati plodove zmage in da bo zajamčen trajen mir, je potreben še nadaljni napor vseh narodov, da se ozdravi težke rane, ki jih je zasekala sedanja vojna in zlasti v ekonomskih ozirih."
Življenja tisočev tekom zimskih mesecev b(5do odvisna od pomoči, katero bo Amerika skupno z drugimi državami utegnila nuditi o-svobojenim narodom.
Čim bolj se bo ta naloga pospešila s čim hitrejšim pošiljanjem nujne pomoči, tembolj se bo oživela relifna organizacija Združenih držav."
Upati je, da se bodo predsednikove besede vpoštevale in da kongres res odobri zgornjo vsoto v relifne svrhe za pomoč narodom osvobojenih držav v Evropi.
Mi gremo naprej po določeni poti naših narodov-Tito
ŠUBAŠIC IN DRUGI REAKCIONARJI PRI-PRAVLALI ZUNANJO INTERVENCIJO
London, 14 okt. — "Dr. šuba-šič je podal resignacijo z name, nom , da posluži kot podlaga za zunanjo intervencijo pred določenimi državnimi volitvami v Jugoslaviji, se glasi obtožba maršala Tita, ki jo je podal povodom resi-gnacije dr. šubašiča minule sobote potom belgrajskega radia.
Dr. šubašič, bivši zunanji minister koalicijske vlade, je namreč podal ostavko z enostavnim izgovorom, da sporazum, ki sta ga dosegla maršal Tito in on sam glede formiranja te vlade, ni bil izvajan. Meni pa tudi, da mu je nemogoče sodelovati pri prihodnjih volitvah pod takimi okolšči-nami.
Medtem belgrajski radio objavlja pismo maršala Tita, v katerem pravi naslednje: "Vse, za kar sem se obvezal pri sporazumu z vami in vse kar nam je priporočano z strani velikih Treh na konferenci v Yalti, je narejeno. To pismo obenem vsebuje odločno pripravnost glede izvedbe prihodnjih volitev po določenem volilnem zakonu, katerega je sprejel Svet ustavne skupščine pred nedavnim v Beogradu. V tem pismu maršal Tito med drugim pravi naslednje:
"Mi gremo odločno naprej po začrtani poti, ki so jo izbrali naši
REZULTAT VOLITEV MANITOBI
Winnipeg, 16 okt. — Napram nepopolnemu poročilu o rezultatu pri včerajšnih provincijalnih volitvah je zmagala tkzv. Liberal-pro-gresivna koalicija. Ta stranka je izvolila 26, konservativna 11, social Credit 2, Neodvisna 2, Ne-odvisna-konservativna 2 poslanca. Dočim so stranke opozicije izvolile, CCF 4.
Medtem kakor je omenjeno zgornje poročilo ni popolno. Nadaljuje se s štetjem glasov, vsekakor zmagala je zgoraj omenjena koalicija, na čelu z premierom Mr. Garson.
i
narodi. Jaz nikakor ne znašam krivice, ako šubašičeva stranka in drugi reakcionarni se ne upajo postaviti svojih kandidatov za prihodnje volitve. Vzrok je treba poiskati v njihovem lastnem prizadevanju dela proti volje in proti interesov naših narodov".
Kdor koli je opazoval ponašanje bivših reakcionarjev odkar je prišlo do sporazuma formiranja koalicijske vlade, ne more biti presenečen zaradi ostavke dr. šu-bašiča, še manj pa šuteja. Nobenega dvoma ni, da sta padla pod vpliv gotovih krogov ne samo tkzv. opozicije, ampak tudi na zunaj.
Mednarodna reakcija, katera se ob vsakem zavozlanem vprašanju poganja za "demokracijo", si je že zdavnaj izbrala za tarčo posebno Jugoslavijo,dasi se na prepreden način izogiblje direktne intervencije. Njena kampanja zoper
Pregovori glede stavke v Windsoru
Toronto — Minister za delo je naznanil zadnjega tedna, da pripravljen pregovarjati z odborom avtnih delavcev in predstavništvom Ford Motor kom. glede stavke. Sestanka so se vdeležili poleg ministra za delo federalne vlade, minister za delo provincijalne vlade, katerega zastopa odvetnik Leslie Blakwell, ter unijska predstavnika avtne unije, George Burt upravnik in Roy England, predsednik.
Ta sestanek se je imel održati že davno prej ako bi bila kompa-nija upoštevala priporočilo unijskega odbora.
Podrobnejša poročila o tem sestanku zaenkrat niso znana. Toda pričakuje se, da najbrž pride do sporazuma.
Bolgarijo Rumunijo, Madžarsko, Avstrijo, je hkrati v neposredni zvezi z kampanjo proti Jugoslaviji. šubašič in njegovi sopotniki v tem oziru, so postali nič drugega, kakor puhlo in klečeplazno orodje mednarodne reakcije.
Sedaj, ko so razpršeni vsi argumenti glede osnovnih načel resnične in prave demokracije, ko so določeni najpravičnejši pogoji za socialne in narodne pravice, ko je odstranjen najmanjši pogoj da se narodu naprti na pleča socialno ali narodno zapostavljanje — sedaj — se je zbrala ta mizerna gospoda okrog izropane mize po nemškem in italijanskem fašizmu in skuša igrati vlogo nezadovolj-nežev proti temu, kar si narodi Jugoslavije ustvarajajo po svoji sodbi in pravici. Jasno je, da se ji gre ne za narodne interese, ne za demokracijo, ampak privilegije in položaj.
Narodi Jugoslavije so predobro poučeni o "demokraciji", katero skuša zastopati ta mizerna in pokvarjena gospoda. Prevelika je njihova cena žrtev in krvi, da bi se ozirali na take nezadovoljneže.
KOMUNISTIČNA STRANKA ZAHTEVA KAZEN ZA VOJNE ZLOČINCE
Celovec — Dne 22 avgusta se je vršila konferenca Komunistične stranke Avstrije, okraja Celovec, katere se je vdeležilo 450 delegatov. Sekretar poddeželnega odbora, tov. Cofenek je podal obširen referat z ozirom na politične in narodostne razmere, ter pri tem pripomnil, koliko žrtev je padlo v borbi za novo svobodno demokratično Avstrijo. Naglasil pa je tudi rekoč, da bi Avstrijci morali biti v prvi vrsti zahvalni Sovjetski Uniji, da morejo danes izgraditi resnično ljudsko oblast. Cofenik pa je tudi naglasil, koliko žrtev so doprinesli Koroški Slovenci in nam pokazali primer, kako se je treba boriti proti fašizmu.
TOPOVI NE PRINAŠAJO SV0R0D0
LAVAL VSTRELJEN
Pariz, 15 okt. — Pierre Laval, bivši francoski kvizling in premier vlade v Vichiju, je danes zjutraj vstreljen na dvorišču velike kaznilnice Fresnes. Dvanajst vojakov, pripadnikov borbenih Makizov, se je prostovoljno javilo za ta posel z prepričanjem, da uničijo življenje najbolj osovražene osebe, odgovorne za neštete zločine in izdajstvo francoskega naroda.
Dvanajst vojakov je določila obenem sodiščna obravnava zaradi dejstva, da je ravno na tem dvohišču vstreljeno 12 francoskih talcev za časa Lavalove vlade, katero so ščitili nemški fašistični bajoneti.
Lavalova "slava" čaka še druge kvizlinge in narodne izdajalce.
Zavezniška intervencija v Indo-kini, je dosegla po zatrdilu tozadevnih vesti svoj višek, ko je francosko in britsko vojaštvo izvedlo oboroženi napad v področju Saigon in Batavia. Borba okrog Saigon se je razvila v velikem obsegu, pri kateri je poseglo v-mes britsko topništvo in pobilo 100 Indo-Kitajcev, ter ujelo nad 800 podoljubov.
Medtem je naznanjeno Holland-skim in Nizozemskim batalijon, da so v pripravnosti proti "uporu Indijancev v Nizozemski koloniji.
Zavezniške oblasti so proglasile Javo pod zavezniško vojno ad ministracijo, kakor tudi smrtno kazen za povzročene izgrede ali sabotaže. Prepovedano je politično zborovanje ali sestanki, kakor tudi nositi orožje brez dovoljenja Provokacije in intrige so na dnevnem redu, se glase poročila.
Toda kot znano v Indo-Kini so bogata polja. Poglavitno da se v-porablja orožje proti narodu In-do-Kine, kateri se bori za svojo nacionalno neodvisnost, ne leži v dejstvu, da se hoče dati narodu kar zahteva, tembolj obrambo za bogata polja gumija iz katerih industrijski baroni črpajo ogromne dohodke.
V slovenskem jeziku je govoril tov. France Haderlap in med drugim dejal naslednje: "Mi znamo da fašizem še ni popolnoma vničen. Na Koroškem se pojavlja pod različnimi krimkami. Da bi borba za narodno demokracijo dosegla večji uspeh, mi Slovenski Komunisti v Kordški smo odločili tesno sodelovati z avstrijakimi tovariši pod vodstvom Komunistične stranke Avstrije.
Kot znano Komunistična stranka Avstrije stoji dosledno na stališču priznanja slovenskemu narodu pripojitev Slovenske Koroške telesni matici Sloveniji. Med tem dokazano je, da še vedno veliko število fašistov se nahaja v raznih uradih in niso izročeni sodišču, • kakor določa zavezniški sporazum. Pri sklepu konference je sprejeta resolucija s katero se zahteva od angleških oblasti, da se izžene vse Nemce iz Koroške, kateri so prišli iz Rajha, kakor tudi podvrže kazni one nazifašis-te, kateri so mučili in trpinčili ljudstvo v Koroški za časa vojne.
ZMAGA RUDARJEV V N. S.
Kajnovsko Razdobje v Katoliški Cerkvi na Slovenskem
GOVOR MINISTRA TONETA FAJFARJA PO LJUBLJANSKEM RADIO 6 JULIJA T.L. r
Včeraj smo obhajali spominski dan slovanskih blagovestnikov Cirila in Metoda, katerima smo dolžni hvalo ne le kot ustvarjalcema slovanske kulture, ampak tudi kot pravima narodnima duhovnikoma, kot borcema za pravice slovanskih narodov proti zasuž-njevalskemu germanizmu. Ob tem spominu še bolj živo občutimo težki greh, ki ga je zagrešila katoliška cerkev na Slovenskem nad svojim lastnim narodom v zadnjih letih osvobodilne borbe. Zavrgla je veliki vzgled slovenskih apostolov Cirila in Metoda, ter si postavila druga vzornika — izdajalskega apostola Judo Iška-riota in prvega bratomorilca Kajna. Takoj spočetka, da ne bom delal komu krivice — moram poudariti, da si del duhovščine — žal manjši del — ni umazal duš z narodnim izdajstvom, in da so nekateri med njimi s sodelovanjem v osvobodilni borbi tudi dokazali, da pravi ciril-metodij-ski vzor narodnih duhovnikom še ni povsem zabrisan.
Povrnimo se nazaj v leto 1941! Omejili se bomo v glavnem na vlogo cerkve in cerkvenih ...ljudi pri organiziranju narodnega izdajstva.
Izdajalsko delavnost belogar-dističnih sil smo začutili že v poletju 1941. Najbolj fašistične skupine v klerikalnem taboru (akademsko društvo "Straža" z Erlihom na čelu in "Mladci",) so začele z organizacijo vohunstva, pri Osvobodilni fronti. Obenem so prišli prvi nastopi proti Osvobodilni fronti v raznih cerkvenih društvih. Začeli so padati očitki komunizma in nevarnosti za vero. Župnišča in samostani so postali
središča prve skrivne delavnosti, od koder se je prenašala v organizacije Katoliške akcije. Iz mesta se je delavnost porajajoče se bele garde prenesla na deželo. Pričelo se je zbiranje fantov in mož, govorilo se je o potrebni pripravljenosti proti prihajajoči nevarnosti za vero in cerkev. Za spopad z Osvobodilno fronto reakcija še ni bila pripravljena. Previdno in premišljeno je raz-prezala svoje mreže ter se skušala okrepiti, da o pravem času nastopi.
Vodstvo OF je kmalu prišlo na sled sovražni delavnosti. Zavedalo se je nevarnosti bratomoril-skega klanja, ki bo nastopilo prej ali slej, če pravočasno ne ukrene vsega, da tak razvoj prepreči. Ker so niti sovražnih priprav vodile v glavnem v duhovniške kroge in katoliške organizacije, se je izvršni odbor OF obrnili na tistega, čigar vpliv je bil v teh krogih najveljavnejši, na lju bljanskega škofa dr. Rožmana. Koncem poletja 1941 mu je poslal daljšo spomenico, v kateri mu je obrazložil cilje in namene Osvobodilne fronte, izjavil mu je svoje načelno stališče do vere in svobode prepričanja, kakor ga je pozneje še v javnih izjavah po-' novno podkrepil, izrazil mu je željo, da bi v osvobodilnem gibanju sodelovala tudi duhovščina ali pa vsaj ostala nevtralna. Pri tem ga je opozoril na nevarne pojave med duhovščino in v verskih organizacijah s prošnjo, naj jih škof s svojo avtoriteto prepreči, da tako odvrne velike negreče. Končno mu je izvršni odbor predlagal sestanek, na katerem bi v osebnem razgovoru pretresli vsa pereča vprašanja. Škof na pismo ni odgovoril, prav tako ni pokazal zanimanja za predlagani razgovor,
Pozimi 1942 je vodstvo Osvobodilne fronte zaradi naraščajoče preračunane propagande, da je osvobodilno gibanje naperjeno proti veri in cerkvi, objavilo tole izjavo:
"Osvobodilna fronta se pravno in moralno zavezuje, da bo vedno in povsod spoštovala ...verska čustva katoličanov in dosledno dopuščala svobodno izpovedovanje krščanskega prepričanja ter praktično izvrševanje verskih in cerkvenih dolžnosti. Zato pa želi, da se v skladu s potrebami novega narodnega življenja katoliška cerkev na Slovenskem nasloni na svoje lastne sile ter svobodno in popolno zaživi iz njih. Kristjani in nekristjani v Osvobodilni frqnti so prepričani, da bo na ta način najbolj zavarovana svoboda verskega in cerkvenega življenja, kakor svoboda izpovedovanja svetovnih nazorov sploh".
Ker so nasprotniki osvobodilnega gibanja kazali predvsem na komuniste kot najnevarnejše nasprotnike vere in cerkve, je bila 1 maja 1942 objavljena "Izjava Centralnega komiteta Komunistične Partije - Slovenije o svobodi svetovnega nazora in verskega udejstvovanja":
"Kakor vse temeljne skupine v Osvobodilni fronti, tako je tudi Komunistična Partija Slovenije v sporazumu Osvobodilne fronte slovenskega naroda za jamčila Slovencem v splošnem, ...slovenskim katolišanom posebej svobodo svetovnega nazora in verskega udejstvovanja za sedajnost in bodočnost. Čeprav je tako stališče že v programu Komunistične Partije Jugoslavije in vseh kompartij, kar klevetniki najbrže dobro vedo, panavlja CK KPS to svoje jamstvo, izraženo v sporazumu Osvobodilne fronte slovenskega
naroda, tem potom še kot posebno izjavo Partije o svobodi svetov-neg nazora in verskega udejstvovanja."
Tako stališče je vodstvo Osvobodilne fronte, kakor tudi Komunistična Partija zastopalo in poudarjalo vse od začetka ter pozneje še mnogokrat ponovilo. Znano je bilo uradni cerkveni oblasti kakor tudi vernikom. Prav tako so bili o tem dobro poučeni pripravljalci državljanske vojne, ki so pa propagando za obrambo "ogrožene" vere vedno huje stop-nj evali.
Med tem so se začele v kleri-kalskem taboru že zbirati prve teroristične skupine, ki so si nadele nalogo, da napadajo vodil-nejše pripadnike OF. V to delo je bila duhovščina že močno zapletena. Po drugi strani so se te skupine povezovale zlasti z Gesta-pom Voditelj ene skupine je bil Fa-nouš Emmner, ki ga je 4 decembra 1941 doletela kazen kot pravega organizatorja bele garde. Ehrlichovi "Stražarji" so prvič odkrito nastopili proti O F 29 oktobra, posebno pa 1 decembra, hoteč motiti od OF odrejeno praznovanje narodnih praznikov. Sicer so ga organizatorji bele garde v 1. 1941 spretno skrivali svoje zveze z okupatorjem, javno so začeli nastopati z novim letom 1942, ko je "Slovenec" prvič pozval na boj proti osvobodilnemu gibanju. Dne 15 februarja 1942 — kakor najavajo uradni italijanski dokumenti,, ki so v naših rokah, se je sestal pri škofu Rož-manu "forum" (skupina) vodilnih belogardistov ter zahteval od italijanskih oblasti, naj dovoli organizirati mladino, naj bi stopila v boj zoper komunizem, kakor so že takrat začeli označevati Osvobodilno fronto. Nekaj dni
raci-Bela
zatem so Italijani začeli z jami in splošnim terorjem, garda je odvrgla krinko. Časopisje je začelo s. besnimi napadi, prižnice in spovednice te verske organizacije so bile mobilizirane proti Osvobodilnemu gibanju. Bela garda se je organizirala in to dolgo poprej, preden je padel prvi duhovnik, kaznovan za izdajstvo. Potrebno je, da to dejstvo posebno pribijemo, ker je izdajalska bela garda skušala vedno dokazovati, da je nastala zaradi samoobrambe pred partizanskim "nasiljem" za časa prvega svobodnega ozemlja. Bela garda ni nastala iz samoobrambnih namenov, ampak se je od vsega poče-tka, od pomladi 1941 organizirala z določenim namenom, odločilno se spopasti z Osvobodilno fronto in potegniti narod v bratomoril-sko klanje.
Uradno cerkveno vodstvo je prvič uradno nastopilo proti OF ob izvršeni smrtni kazni nad skade-mikoma Župcem in Kikljem, članoma fašistične "Straže" in organizatorjema fašistične akademske organizacije GUF. Škof je izdal javen poziv, v katerem pravi med drugim. "Zakaj je neki skrivni sodni zbor obsodil ta dva sinova slovenskih mater na smrt? Zakaj se je dvignila bratska roka zoper'
Ottawa — Rudarji premoga v Novi Scotiji so zmagali pri svojih zahtevah in sicer, da je National War Labor Board odobril njihove zahteve. Rudarji so nem-reč zahtevali dva tedna počitnice na leto z polno plačo in zvišanjem mezdne lastvice.
National War Labor Board če tudi zaenkrat ni podal odobritev zahtev rudarjev premoga, računa se, da bodo odobrene že radi dejstva, da je svoj prejšni sklep z katerem so bile te zahteve odklonjene, umaknil.
Izvestija opozarja glede "zapadnega bloka"
Moskva, 16 okt. — "Izvestija", glasilo sovjetske vlade odločno kritizira načrt glede formiranja "zapadnega bloka", kateri vodi k razdvajanju sv-', —iiljubnih narodov ter polaganju podlage ze še strašnejšo svetovno vojno.
Nekatero britsko časopisje med Jem New Statesman in Nation o-pravičujejo zamisel formiranja "zapadnega bloka", kateri bi imel za cilj ščiti ekonomijo Vel. Britanije od ameriškega kapitalizma. Toda, "Izvestija" pravi: Ne glede na to ali bi bil ta anti-ameriš-ki ali anti-sovjetski, njegov cilj je naperjen proti zemelj svobodoljubnih narodov in setev semena za še strašnejšo vojno".
Komentirajoč razpravo o neuspehu nedavno zaključene konference Sveta zunanjih ministrov v Londonu, "Izvestija" povdarja, da je bilo stališče sovjetskega komisarja za zunanje zadeve Mo-lotova, pravilno in v interesih svobodoljubnih narodov, katerih so želje in prizadevanja popolnoma izkoreniti fašizem in na ta način organizirati na zdravi podlagi bodoči mir.
Oborožene sile fašizma v Nemčiji in Japonski, so doživele poraz z edinstvenimi silami Zedinjenih narodov. Toda reakcionarne intrige in zavijanje resnice se nadaljuje. Te reakcionarne sile se nikakor ne morejo sprijazniti s dejstvom, da je Sovjetska Unija iz te vojne izšla ne slabša, ampak daleč močnejša, kot garancija da njihove intrige ne bodo uspele, zaključuje "Izvestija."
njiju
? Ne v zaščito narodne kori-
sti, ne v blagor ljudstva, ne za lepšo njegovo bodočnost, ampak, da dosežejo svoje brezbožne cilje, ki so narodu v časni in večni 'pogin . . . Vsak kristjan in zaveden Slovenc mora take zločine obsojati kot greh pred Bogom in zločin pred narodom. Soudeležtoje pa se na teh grehih vsak, ki jih odobrava in s kakršno koli podporo pomaga, da se morejo vršiti . . ."
S tem je bilo vrženo v boj pro-(Nadaljevanje na 4 st.)
VOLITVE V B. C.
Toronto — Dne 25 oktobra se bodo vršile provincijalne volitve v British Columbiji. Po dosedanjih poročilih volilna tekma je precej vroča. Reakcija skuša pod vsako ceno zmagati in z tem potisniti narodne interese v predvojno dobo.
Medtem delavska progresivna stranka je postavila v raznih volilnih okrožjih 25 kandidatov. Delavci in delavke v tej provinciji bodo zagotovo predno bodo odali svoj glas na volišču, dobro premislili za koga bodo glasovali. Kajti od volilcev samih je dosti odvisno kdo bo zmagal in ščitil! narodne interese.
S 5
EDINOST"
!	Published weekly at
206 Adelaide St. W., Toronto, Ontario, by Edinost Publishing proprietor in Slovenian Language
Registered in the Registry Office for the City of Toronto on the 25th day of June, 1942, as No. 47939 C. P.
Izhaja vsako sredo v slovenskem jeziku. Naslov lista:
EDINOST 206 Adelaide St. W. Toronto, Ontario.
Dopisi brez podpisa se ne vpoštevajo. Rokopis nenaro-čenih člankov in dopisov se ite vrača.
Fašistično domobranski teror nad Slovenci
Pisma iz Starega Kraja
V tem iztisu lista, smo priobčili več pisem, ki so jih dobili naši naročniki od svojih dragih iz starega kraja. Priobčili smo jih dobesedno, pač tako kakor so jih oni napisali, brez agitacije, poveličevanja ali pa pretiravanja v kakršnem koli oziru.
Po večini ta pisma začenjajo, dia je po ^dolgih letih vendar prišel tisti* srečni dan, ko sami lako napišejo pismo in povejo svoje tegobe, strahote zločinov, ki so jih počenjali v največ slučajih še strašnejše in bolj brutalno lastni narodni izdajalci, že poleg nemških in italijanskih podivjanih fašističnih tolp. Koliko nedolžnih, ljudi je zgubilo življenje po koncetracijskih taboriščih ter drugače do smrti mučeno in umorjeno kot talci,, po zaslugi nahujskanih narodnih izdajalcev. Kako razbojniško so se ponašali napram lastnemu naroidiu, kateri se je boril za svoje narodne pravice, za svojo narodno čast *in obstoj. Vse to se delali ne le po lastni in neomejeni volji, ampak po navodilih nemškega gestapa, navodilih narodnih izdajalcev na višjih položajih, kateiri so računali da jim bo na ta način uspelo zadržati položaj ne glede na število žrtev, ne glede na strašne muke, naravne in človeške krivice.
Toda ta pisma izražajo poleg tega še nekaj drugega. Ona so namreč nepobitna priča teh strašnih zločinov o katerih smo neštetokrat pisali od' leta 1941, da one sile, katere so se dvignile zoper narodno osvobodilno gibanje bodisi pod parolo "obrambe" vere in cerkve, bodisi pod; parolo "obrambe" kraljevskega prestiža^ so pripravne napraviti sporazum tudi z samim Hudičem, samo da dosežejo svoj cilj. To je razvidno iz teh pisem,, razvidno bo pa toliko bolj iz nadaljnih pisem, kakor je razvidno iz člankov narodnih voditeljev, kateri so enako napovedali namen in cilje zbrane reakcionarne in protiljudske družbe pod' vodstvom Mihajloviča, Rupni-ka, Rožmana in drugih, takoj v začetku bratomorne borbe.
Ta pisma izražajo že poleg tega obenem nepobitni odgovor rušiteljem narodnega edinstva na tem kontinentu, kateri so skušali in še danes skušajo prepričati naš narod, češ, počakajte ko bodo žačela prihajati pisma iz starega kraja, katera bodo baje pisala spridi njihovi lažnjivi propagandi.
In zopet . . . kakor v letu 1941, tako tudi sedaj po zmagi nad oboroženimi silami fašizma, dobimo na eni strani narod' kot celoto obsojajoč narodne izdajalce in zahtevajoč neposredno smrtno kazen za storjene zločince. Dočim po drugi strani ravno ti narodni izdajalci v kolikor jih ni zadela že pravična kazen na licu mesta njihovih zločinov, so se zbrali kakor v letu 1941 (topot seveda izven Jugoslavije) proti lastnega naroda in njegove svobode.
Ti narodni izdajalci izven Jugoslavije, danes predejo pajkove mreže in jih skušajo razpreči v javnem mnenju s pomočjo črne reakcije. Pišejo pisma le svojim dobro znanim prijateljem, seveda brez podpisa. Kakšna ironija in zlobnost! Izgovarjajo se da si hočejo na ta način zavarovati življenje. Civilijo in zvijajo se v krčih "lakote in pomanjkanja"—pomagajte "ljudje božji", kajti preti nam pogin. Tako pišejo v teh pismih.
Toda ti elementi, ko so tisoči najboljših sinov in hčera narodov Jugoslavije bili postavljeni ob zid, kot talci, ko njih zločin ni bil ničesar drugega kakor da so se borili za svobodo svojega naroda pred podivjanimi fašističnimi tolpami, niso imeli ne usmiljenja in tudi sočutja ne! Ni jih peki,a zavest, da je 14 letni dečko iztrgan iz rok starišev in odgnan v Nemčijo ali Italijo. Niso pomislili na solze starišev, žena, matera in otrok. Niso čutili njihove bolečine, niso se zmenili za številne prošnje : "Usmilite se nas, pustite nam vsaj življenje — živeti hočemo!" Takrat so jih zmerjali s kurbami, izvrševali najostudnejša dela nad njimi, kar jih pomni človeški rod.
Danes ti izdajalski elementi imajo še toliko obraza, da prosijo za pomoč. Niti ne pomislijo, ida je njihov
obraz črnejši od Satana, da je naslikan na stenah, kjer so streljani talci, koncetracijskih taboriščih, da tisoči svežih grobov kriči in zahteva pravično kazen za njihova zločinstva.
Da pisma iz starega kraja, so nepobitna obtožba proti narodnih, izdajalcev — so še enkrat očiten dokaz o njihovem izdajstvu. Zahtevajo enako obsodbo vseh poštenih slovenskih izseljencev!
Našim dopisnikom
Zadnje dni smo dobili več dopisov o zbiranju pomoči vojnim sirotam in narodom v Jugoslaviji. V teh dopisih se na izboren način opisuje vse v podrobnosti, kdo je kaj prispeval ne samo v denarju,, ampak tudi blago. Vse to je hvalevredno delo, plemenita in dobri svrhi namenjena akcija. Toda zaradi prostora y listu, smo prisiljeni podati pripombo vnaprej, kako bi ne bil nihče prizadet ali pa napačno obveščen.
Namreč uredništvo nima z tem namena omejiti prostor za seznam imenika prispevateljev v denarnih in tudi drugih ozirih. Imena darovalcev bomo stopnjena uvrstili pač tako, kakor nam bo prostor najbolj doveljeval. Kar pa je po našem mnenju pravilno je to, da bi pri spisu se ne omenjalo n. pr. "ta je dal za toliko srajčk, plenic, jopičev" itd., tembolj da se vse to omeni po številu otrok, nikakor pa posameznih reči, ki so jih prispevali člani ali članice.
Z tem naprošamo naše dopisnike, da bi kolikor mogoče ravnali tako in nam z tem obenem omogočili prostor za zelo važno gradivo, katero nemore in niti ne sme čakati zadnjega.
V takem seznamu omenite bodisi vrednosti ali pa denarno vsoto, kair po našem mnenju zadostuje za javnost in tudi upamo, da se bodo z tem strinjali sami pri-spevatelji.
(Nadaljevanje)
Doma po bunkerjih pridejo na vrsto kvante. Vse se tam govori, samo kaj poštenega ne. Ja, ja, pa rožni venec tudi molite v bunkerjih vsak večer, toda takoj nato se začnejo prekrasni pogovori o nežnem in nenežnem spolu, da mora poštenega človeka kap zadeti, če to posluša. Usta, ki so prej rožni venec molila, so par trenutkov nato napoljnena z gnojem kvant. Tako govorenje odkriva dušo vojaka. Česar je polno srce, rado na jezik gre!, pravi star resničen slovenski pregovor, j
Čudno se to sliši, pa ni izmišljeno. V resnici se godi tako."
Tako pisanje je vzbudilo ogorčenje domobrancev, češ dajmo se rajši norčevat iz napak komunistov, ne pa iz naših lastnih, kajti če pride list komunistom v roke, bodo naše pisanje uporabili za propagando proti nam! Pod naslovom "Protestiramo" odgovarja na neke očitke urednik, češ da je list itak namenjen samo domobrancev in ne za civile, sicer pa naj se poboljšajo!
Ta cvetober iz "vrta" domobran-stva, ki dokazuje, iz kake gnilobe miselne in moralne propadlosti nastajajo opisana zverstva, katerim bi bilo slovensko ljudstvo na milost in nemilost izročeno, ako nebi bilo odpora v naši vojski, bi pa ne bil popoln, ako ne bi dobesedno priobčil celo prvo stran sledeče številke:
ZA BLAGOR OČETNJAVE
Glasilo III. bojne skupine slovenskih domobrancev.
Št. 74 Novo mesto, v petek 25 februarja 1944 Ta številka ne sme civilistom v roke! Edinice jo prejmejo na podpis in morajo en dan po prejemu vse izvode zopet vrniti pisarni "P". Po edini-cah pazite, da nobena številka ne izgine!
SMO DOMOBRANCI?
Na zadnjem domobranskem pohodu skozi Jurnjo vas so vdrli domobranci v neko hišo. Žena je ležala na porodni postelji. Sama je bila, mož ji je že več mesecev pri domobrancih. Surovo so ji potegnili izpod glave volneno žensko ogrinjalo, se divjaško obnašali do nje, ki je istega dne ob peti uri zjutarj porodila. Izropali so ji 2 kg sladkorja, ki ga v teh okoliščinah sploh ni mogoče dobiti, dalje nekaj masla, masti in 500 lir denarja.
Na jok in obupne prašnje žene, naj ji vsaj sladkor puste, da bo za otroka, so odgovarjali s surovostjo in kletvinami.
Začudeno gledam to. Ti slučaji niso redki, pogostov se čuje o njih.
Kdo smo?
Smo mi tisti, ki proti komunistični revoluciji postavljamo krščanski preporod domovine? Smo mi tisti, ki hočemo mesto nereda, ropa, uboja red in mir? Smo mi to ?
Nismo morda samo skupina, ki se bori za samo življenje na isti moralni višini kot nasprotnik? Ali je to boj samo dveh skupin za oblast?
Ali naj ljudje zunaj trepečejo pred domobranci kakor pred partizani, ker jih oboji ropajo? Ali tekmujemo s partizani, kdo se bo bolj podlo obnašal do ljudi in bolj surovo preklinjal!
Zelo majhno je zlo, ki ga rop kot tak povzroči prizadetemu v primeri s škodo, ki jo trpi naš pokret in domovina.
Ali nas ni morda kdo zunaj ravno radi tega dejanja zamrzil? Ali ga ni morda prav to odvrnilo od nas?
Ne pozabimo, da so največ samo nesrečni narodnostni momenti in spretna komunistična propaganda krivi, da se nekateri odvračajo od nas. Ljudje zunaj nas poznajo samo po tem, kakor nas slikajo partizani, ko pa pridemo med nje, pa vidijo med nami su-roveže in preklinjevalce.
Kaj menite, ali morejo gledati v nas ljudi, ki jim namesto komunističnega divljaštva prinašajo mir in ljubezen.
Kaj si je mogla misliti žena, ko je komaj pred nekaj urami dala življenje otroku, za koga se je odpovedala možu, da ji v teh trenutkih ne more stati ob strani? Morda zato, da kje drugje tudi on ropa ženo, ki je na porodu ?
Po naših dejanjih nas sodijo. Ne samo na Dolenjskem, tudi izven nje, tudi tam, kjer domobranskega pokreta ne razumejo. Ne iz nasprotstva, ne, zaradi obne-moglosti, trpljenja, ki ga prinaša vojska in pa zaradi nevednosti.
Kdor ni sam doživljal, ta ne ve, kaj komunistična propaganda iz takih dejanj domobrancev zna narediti. Koliko dobrih ljudi se
tako odvrne, od nas.
Res, da smo vojaško veliko močnejši kakor nasprotnik, ali pa smemo s svojimi dejanji pošiljati poštene ljudi v nasprotne vrste, da se potem pobijamo z njimi?
Ali smo s takimi dejanji res domobranci ?
Tonih Janez
Na drugi strani tega lista so še sledeče opombe:
"Pa pobijaj komunistično propagando, če MOREŠ!"
Kdor je le enkrat videl, da je domobranec surovo nastopal in ropal, ga ne boš nikoli prepričal, da so komunistične številke o domobranskem ropanju zlagane!
O vojaškim stvareh ne govori z nikomer. Naše napake so naša skupna rana, kdor jih širi, je izdajalec.
K vsemu temu ni treba druge pripombe kakor to, da domobranci sami s tem potrjujejo resničnost poročil, na podlagi katerih je sestavljen prvi del te knjige.
"ZVEZE OF Z ITALIJANSKIM OKUPATORJEM"
Najpogostejši očitek nasprotne propagande v "Slovencu", "Slovenskem domu", "Slovenčevem koledarju 1944", "Črnih bukvah", v raznih letakih brošurah in govorih je trditev, da je bila Osvobodilna Fronta v zvezi z italijanskim okupatorjem, ki je dobavljal vojski orožje, vodil samo navidezne borbe tako, da vse izgube italijanske vojske iz 1. 1941 do 1943 niso znašale več kakor 400 mož.
Isti mazači knjig niso govorili vedno tako. Tako je "Slovencev koledar 1943" n. pr. pisal takole:
"... Oblasti so začele izdajati vedno ostrejše ukrepe in uredbe, ki so imele za cilj popolno uničenje partizanov in njihovih poma-gačev. Sem spada nastop italijanske vojske, ki je s svoje akcijo popolnoma razpršila in strla partizanske skupine . . ."
Na "zveze" partizanov z okupatorji naj odgovore podatki iz zaplenjenega arhiva italijanske pehotne divizije "Isonzo", ki je imela svoj sedež v Novem mestu. Pregledanega je nekako ena tretjina, ostalo še čaka na pregled. Naglašam da je ta divizija imela
jurisdikcijo čez ozemlje na črti Novo mesto — Črnomelj nekako kot ena šestina italijanskih vojaških sil na našem ozemlju.
NAVODILA, KAKO POSTOPATI S PARTIZANI
1.	Priloga "A" k dop. št. 7.000 od 7. IV. 1942-XX, 1. dostavek v okrožnici 3 S, Poveljstva XI. armadnega zbora naroča:
"Med operacijami, ki so v teku, velja za upornika vsak odrastel moški, četudi ni bil zasačen z orožjem v roki, ki:
je bil ujet v neposredni bližini uporniških skupin v okoliščah, ki jasno kažejo, da se je udeležil oborožene borbe,
je bil ujet ne sicer v neposredni bližini upornikov, pač pa na ozemlju, kjer se je vršila ali se še vrši borba, in ki imajo na sebi uniformo ali nje dele, znake, da pripada tolpam itd.
Ranjeni moški, potem ko bodo ozdraveli in sposobni moški izpod 18 let, ujeti v gornjih okoliščinah, bodo izročeni pristojnim sodiščem."
Nadalje govori ta odredba, koga je izročiti sodiščem, kdaj naj se požgo hiše in kdaj cele vasi.
2.	Isto poveljstvo, urad za operacije št. 02-6029 oper. zap. od 2. VII. 1942 določa, kako je postopati z uporniki:
"Samo ranjeni, ženske in moški izpod 18 let morajo biti naznanjeni sodiščem. Vsi ostali morajo biti na mestu ustreljeni. (Passati per le armi") Podpisan div. general zašč. komandant XI. armadnega zbora Tadeo Orlando.
3.	Skladno s tem je tudi divizija "Isonzo" s št. 02) 4650 oper. zap. od 3. VII. 1942-XX. izdala povelje: "Opozarjam, da se izročajo vojnemu sodišču samo ranjeni, žene in moški pod 18 letom. Vsi drugi morajo biti na mestu ustreljeni (fucilati)." Podpisan general poveljnik Emilio Coronati.
4.	Povelje XI. armadnega zbora od 5. VIII. 1942: "Odrejam, da mora biti ustreljen (passato per le armi) vsak, pri katerem bodo najdene tiskovine za komunistične izkaznice ali podobne listine."
5.	XI. armadni zbor, urad za operacije št. 02-2493 od 27. V. 1943-XXI. odreja glede postopanja z uporniki zajetimi v borbi:
"1. Vsi uporniki, zajeti v Sloveniji katerekoli narodnosti naj se ustrele (Siano passati per le armi); 2. Uporniki, zajeti na Hrvatskem če so slovenske narodnosti, naj se usmrte, če so druge narodnosti, naj se usmrte ali drže na razpolago zaradi za menjave jetnikov." Podpisan general armadnega zbora Gastone Gambara.
6.	Div. "Isonzo" je z aktom št. A 16-22 od 5-11-43 objavila okrožnico XVII. armadnega zbora, ki je določil nagrado 1000 lir za vsakega ujetega partizana in 2000 lir za vodjo partizanov, če ga ujamejo živega z orožjem in to v akciji ki jo po svoji inciativi odredi poveljstvo posadke (presidio) močne en bataljon ali manj.
7.	Z odlokom Comando Super-sloda FF. AA. "Slovenia — Dal-mazia" ufficio informazioni Nr. 1-121-2, segreto od 25. VIII. je zvišana nagrada onim, ki bi pomagali izročiti "rokam pravice" komunistične voditelje in organizatorje: 100.000 lir za živega ali mrtvega Borisa Kidriča ali inž. Aleksa Baeblerja, 30.000 lir onemu, ki bi ujel ubil sodnika Jožeta Rusa, dr. Marjana Breclja, prof. Edvarda Kocbeka, dr. Dermastjo, učitelja Franja Lubeja, odvetnika Milana Lemeža, dijaka Vekoslava Iskro in učitelja Ed. Kardelja. 10.000 lir onemu, ki bi dal take podatke, s pomočjo katerih bo mogoča katerega od gornjih ujeti ali u-biti. Poleg tega je zagotovljena tajnost, jamčeno je za življenje in osebno svobodo tudi onim, ki so že bili udeleženi pri kakih kaznivih akcijah.
Razpis te nagrade je bil razširjen z letaki s podpisom Maria Robottija.
8.	Odreja se stroga preiskava zaradi predvidevane mobilizacije OF. Izvoz municije preko blokov z maskiranimi vozovi v senu, gnoju itd. je verjeten, (št. 02-3005 od 18. V. 1942).
9.	Navodila za akcije proti partizanom, taktično (št. 08-139 od 10. V. 1942). Pobijanje partizanskega dela in propagande (08-18-04 od 2. V. 1942); za preprečitev stika vojakov s partizani (082254 od 15. V. 1942); za varnost oficirjev pred partizani (02-3623 od 7. V. 1942); splošna navodila za oborožene akcije proti partizanom
Ali je atomska bomba res to kar trdijo nekateri teoretiki
Posamezni teoretiki vidijo v atomski bombi ne samo strašno destruktivno sredstvo, katero o-groža svet za njegov obstoj, tembolj izkoriščajo to strašilo v javnosti z daleč bolj preračunano svrho, kakor pa je v resnici njena činkovitost. Nikdo ni toliko neumen, najmanj pa znanstvenjaki, da bi trdili, da ni v teku sedanje vojne preizkušeno marsikatero orožje po njegovi tehnični pripravnosti in tudi destruktivni učinkovitosti. Strašilo z atomsko bombo je prišlo najbolj vpoštev raznim izolacionistom, kateri pod parolo njene destruntivnosti skušajo prepričati javno mnenje, da kdor ima "atomsko bombo" je poglavar sveta in se vsled tega ne velja upirati komur koli najmanj pa manjšim narodom, ampak sprejeti pač talce pogoje, kakršne so pripravni dati posamezni svetovni velikani.
Razloga o strašni učinkovitosti atomske bombe je imela namen podceniti napoved vojne po Sovjetski Uniji, Japonski. Posamezni "teoretiki" so celo zavidali Sovjetski Uniji, čes da je napovedala vojno v zadnjem trenutku in se na ta način opravičila pred zunanjem svetom napram svojim zaveznicam in to bolj iz strahu pred atomsko bombo, kakor pa iz prepričanja svoje moči. Za tako razlogo je skrbelo "Hearstovo" časopisje v Združenih državah dokler naposled ni podal izjavo bivši premier Vel. Britanije, Mr. Churchill, da je Sovjetska Unija napovedala vojno Japonski, na podlagi sporazuma že davno prej kakor pa je prišla v javnost atomska bomba.
Neki častnik, veteran, o učinkovitosti atomske bombe pravi naslelnje: "Posamezni teoretiki skučajo pod parolo učinkovisti atomske bombe uveriti javno mnenje, da je ona poglavar zraka. Njihova razlaga je podobna razlagi generala de Gaulle in Gude-riana, katere sta polagala največjo skrb število tankovskih kolon. Zatem znanem "teoretiku" na svojevrsten način, Severinsky, kateri je v očigledni nujnosti za ustanovitev druge fronte v Evropi, napovedoval kot nemogoče in skušal prepričati vojaške kro-
ge edino v moč bojnih letal. Za njega in njemu podobne seveda je bilo dovolj časa na razpolago, če tudi bi bilo treba podaljšati vojno in z tem življenje nemškemu fašismu. Napačno bi bilo trditi, da njegova teorija ni imela go-tovoga uspeha med posameznimi častniki in gotovimi vojaškimi krogi. Kajti mlad letalec, poln življenske aktivnosti in ambicije, je verjel taki teoriji in to povsem iz enostavnega razloga, ko je sukal bojno letalo po zraku in se čutil vladar nad kakršno koli silo. Povsem naravno je, da se čuti pehota kot velika sila, tako konjenica, topničarji in drugi oddelki vojske. Po svojem poklicu ima tudi ponos in ambicijo, kar pa največkrat prevlada posameznika da se znese in prezre gotove fak-torije v sklopu vojnega orožja in vrednosti podpore eno drugemu".
življenska in dialektična stvarnost nas uči o stvarnosti življenja, uči nas o razvoju tehnike, kemike, fizike in raznih atomih vse-mira. Nekoč je bil dež res težak problem za ljudstvo, dokler ni uspelo iznajti današnji dežnik, kateri zavaruje človeka pred dežem. Iz tega enostavnega primera torej vidimo, da je znanost poleg iznadbe raznovrstnega orožja in destruktivnih sredstev, hkrati iznašla proti obrambo. V sedanji vojni so kopali globoke jarke obdane z cementnimi stolpci in omrežjem železa proti tankom. Iz bojev v Španiji so znane enostavne steklenice napolnjene z benzi-nom, zatem so proti tankovski topi razne velikosti, vžigalne krogle in granate. Iz vsega tega pridemo do že omenjenega zaključka da je znanost iznašla tudi proti obrambo proti destruktivnih sredstev.
Toda, ko že govorimo o znan-stvenjakih, je obenem razumljivo, da so različni. Razlikujejo se ne samo po svojem poklicu, ampak in predvsem v pogledu razlage življenske stvarnosti in pogledov na svet. Na popolnoma svoj način trdijo o gotovi iznajdbi, ne na podlagi njene stvarnosti, kaj prav zaprav je in kakšno dejstvo vsebuje, tembolj njen pomen z ozirom na svet.
Javnosti je vsekakor znano, da bi bilo nemogoče ustanoviti dru-
ge fronte v Evropi edino z bojnimi letali, brez podpore drugega orožja, moči in pripravnosti in obratno. Važnost torej bojnih letal, je mogoče primerjati edino važnosti tako topništva, tankov in predvsem pehote. Koordinacija vsega orožja in vojaških oddelkov, je tista moč, katera je mogoča potisniti ali pa zoper staviti sovražniku. Nekaj takega dobimo v odgovor tudi o atomski bombi, o kateri čitamo različno razlago.
Omenjeni veteran pravi: "Atomska bomba v kolikor je znano, je ena najnovejša bomba, sestavljena iz gotove snovi, katero se dobi največ v Združenih državah, Kanadi, Belgijskem Congo (Indiji), zapadni Čehoslovakiji in Uralu, Sovjetski Uniji. Ta snov se imenuje "Uranium", kar pomeni, da je prav daleč od kake zamisli, da je neka tajnost in nevednost za današnjo znanost. Posamezni znanstvenjaki so mnenja, da je ta snov velike vrednosti za splošni napredek človeštva. Posebno bi prav prišla za pogon industrije, ogrev itd. Dočim nekateri, kateri se ne pečajo z problemi dobrobiti človečanstva, ampak destruktivnostjo, poveličujejo seveda destruktivno moč atomske bombe", pri čemu jih prav pridno podpirajo profašistični elementi, kateri izkoriščajo strah atomske bombe za priprave tretje svetovne vojne.
Atomska bomba je postala oči-vidno sredstvo za priprave za vojno. To nam potrdi tipičen primer izolacionistov v Združenih državah, kateri že sedaj priporočajo kopati globoke zakope kot proti nevarnosti atomske bombe. Ali ne nastane vprašanje, zakaj vpo-rabiti in proti komu vporabiti atomsko bombo ? Ves svobodoljubni svet se trudi kar največ mogoče, da se prepreči vojno morijo in ohrani svet v miru. Toda posa-menzni teoretiki sa našli povesem za shodno, da z atomsko bombo skušajo prepričati javno mnenje, kako strašno je njeno dejstvo in kako ni obrambe proti nje. Namen jim je izzvati ljudsko mržnjo v kakršnem koli' in tudi najmanjšem zapletljaju in tako podžgati priprave za vojno proti miroljubnih ljudstev po želji še živečih fašističnih elementov v svetu.
GM.
(08-1860 od 3. V. 1942); za pazljivost proti prostitutkam, razposlanim od OF med italijanske vojake.
10.	Najbolj zanimivo pa je naslednje navodilo, ki izvira iz dobe po padcu fašizma 25. VII. 1943, ko je torej bila vojska po besedah hitlerjevskih pomagačev že čisto "cesarska-savojska badoglijevska"! Takrat je "naš zaveznik" general Mario Robotti kot poveljnik II. armade na Sušaku, italijansko "Comando 2. armata Slovenia-Dalmazia", pod katero je spadal tudi XI. armadi zbor v Ljubljani, izdal pod št. 11780-AC. Ufficio Civili od 23. VIII. 1943 sledeče navodilo, kako je postopati z uporniki, ki jih ujamajo oborožene:
"Z brzojavko št. 2553, naslovljeno na VI. armadni zbor od 3. III. 1943 sporočeno XVIII. armad-nemu zboru z brzojavko št. 2865-AC. dne 10. III. 1943 in pozneje dano na znanje V. in XI. armad-nemu zboru z brzojavko št. 3381-AC od 21. III. 1943, sem dal pooblastilo da bi se pomoglo rešiti naše jetnike iz rok partizanov s tem, da sem pooblastil, da sme upornikom, ujetim z orožjem v ' roki v borbi ostati ohranjeno življenje, da bi se stem mogla ustvariti skupina za eventualno izmenjavo, da pa je te sicer brez nadaljnega pokončati z orožjem.
Ne mislim preklicati tega svojega ukrepa, pač pa želim pojasniti, da od mene dano pooblastilo z ozirom na posebne okolnosti trenutka, ne sme biti tolmačeno v tem smislu, da je treba sploh opustiti streljanje jetnikov.
Naredba o streljanju (passagio per le armi) je in ostane pravilo. Možnost, ohraniti življenje, je izjema, katere uporaba je pripušče-na odločanju posameznih poveljstev, ki se lahko tega poslužijo, ali ne, kakor pač nanese potreba z ozirom na število naših jetnikov v partizanih rokah in možnost zamenjave same.
Vsekakor pa odrejam, da je treba v vsakem primeru, v katerem pade odločba da se življenje kakega ujetega, oboroženega partizana ohrani, obvestiti armadno poveljstvo hkrati s podatki jetnika in navedbo posebnih razlogov, iz katerih je sledila odločitev, da jetnika ne ustreliti".
S tem je do kraja ovržena bedasta in satanska propaganda, da je bil Robittl in pa italijanska okupatorska vojska do kapitulacije Italije naš "zeveznik".
11.	General Mario Robotti je s štev. 02-4878 od 4. VI. 1943 prepovedal prepustiti posadko partizanom brez borbe.
BITKE IN ITALIJANSKE IZGUBE
Kako je italijanska vojska izvrševala ta navodila, se vidi iz številnih spopadov in iz številk italijanskih izgub, ki so razvidne iz zaplenjenih aktov.
S posebnim aktom poroča divizija "Isonzo" XI. arm. zb., da so čete divizije marca in aprila 1943 vodile težke in dolgotrajne borbe s partizani in sicer 17. od 21. III. na Ambrusu, 28 III. na Velšniku, od 29. do 30 III. v Pod-turnu, 3. IV. v Novi gori, 7. IV. v Osojniku, od 10 do 12. IV. v Čatežu in 13. IV. v Osojniku in pravi, da so te borbe zaradi dolgega trajanja in ostrine bojev zahtevale posebno trd napor. Sto partizanov je bilo naštetih mrtvih na terenu in deset ujetih.
20. V. 1943 se poroča o večjih operacijah v aprilu in maju. Od 15. do 16. IV. Tušev dol, od 19. do 20. IV. Podgrad-Gradnik, od 2. do 3. V. dolina Mirne, od 6 od 7. V. okolica Vinice, od 12 do 13. V. Ajdovec, od 15. do 16. V. Čatež — Sv. Križ.
Označbe aktov po številkah in dnevih izpuščamo, da se pregled preveč ne obremeni.
Iz spisov so nadalje razvidne sledeče bitke (v oklepaju navajamo na prvem mestu število mrtvih, na drugem ranjenih): 19 4 1
6. IX. neznano kje, (3,-), 21. X. pri Ložu (1,-).
1942
April 6. Metlika, (12), Kosučje (9), 16. Trebnje (1,-), 18. Boja-nje (19,-), 27. Radohovo (6,-).
Junij 1. Stari trg (310,-), 1. Trebnje-Krmelj (1,-), 2. Žužemberk (7,-), 6. Mačekovec (2,-), 6. Št. Peter in Dragatuš (1,-), od 6. do 8. Žužemberk (5,-), 13 Mo krong (1,-), 14. predor Semič (16,-), gozd Bočka (18,-), 18. Ka-ndija-Stranska vas (1,-), 25. viadukt Otovec, (30. Otovec (1,-).
Julij: Dobravica (1,-), 2. Kan-dija (3,), štrekljevec, 8. Sv. Marija, 19. št.Vid-Stična (1,-), 23. Stari trg (16,-).
Avgust: 12. vlak Birčna vas (7,-), 20 ŽagaRog (1,-), 16. do 23. Sinji vrh.
Oktober: škocjan, Tanča gora (6,-), 16. Semič (1,-).
#
Ena četrtinaGradecajKa} požgano
So Porcupine — Uredništvo tega lista naprošam, da priobčite naslednje pismo, ki sem ga dobila od moje sestre iz starega kraja, iz Gradeča v Beli Krajini. To pismo je menda prvo, katero je prišlo iz tistega kraja naše prelepe stare domovine in ker je več naših sorojakov iz bližine in okolice, bodo tudi oni radi čitali njegove vrstice.
Anka čadež
Gradec, Bela Krajina, 7-8-45. — Draga sestra in svak Rude! Najprej spremite lepe pozdrave od naše cele familije. Kako smo bili veseli, ko smo čuli glas od vas po tako dolgem času. In kakor čitamo ste živi in zdravi! Mi smo tudi ostali pri življenju v teh strašnih štirih letih vojne. Človek je res trjši od vsega. Koliko straha in groze smo pretrpeli v teh letih pred okupatorji. S culami v rokah in čez ramo se skrivali in vedno preseljevali iz enega v drugi kraj, namreč zaklonišče.
Draga sestra in svak! To je nepopisno kaj vse smo prestali pred fašisti. Ali smo se kljub temu preborili skozi za naše bodoče življenje. Ali vam je kaj znano o mojem možu in očetu Tonetu, kateri je padel še za staro Jugoslavijo leta 1941, dne 10 aprila v Zagrebu, ko so Nemci vdrli v to mesto. V Zagrebu jih je padlo šest iz Gradeča, in moj Tone, se ni več povrnil. Tudi on je padel zapustil mi je štiri nepreskrbljene otroke, najmlajša Tončka, se je rodila pet tednov po njegovi smrti. A prvi sin Zvonko, je zdaj pri vojakih že 8 mesecev. Ko je bil 16 let star, je šel sam v parti-
ČALNSKA SEJA SVETA
zane. Dosti sem žrtvovala za našo vojsko. Najprej moža, potem par volov in kravo, a koliko hrane, ki smo jo od svojih ust odtrgali in tako pomagali naši bojeviti armadi. Za vse to ne bomo obžalovali, samo da smo dočakali božji mir.
Še to dam vama vedeti, ker znam da sta poznala Cerjanca. Njega so vstaši zrezali na živem in njegov sin Slavko, je tudi padel. Hiša mu je tudi zgorela, ko so Italijani požigali tukaj na okoli. Lojze Bingeresov in Kovačiče-vi 3 sini, Ivec Stanko, Jankotov Ivan in Doltarov Lozje in Janez Južnov, so tudi padli. A ata in mama so umrli in vse jim je po-žgano.Požgana je ena četrtina Gradeča od Italijanov.
Letos je bilo pri nas slabo leto. Dvakrat suša in dvakrat toča. Takega leta nismo imeli kmali. Jaz samo študiram, kako bom preživela ta moja leta. Da, človek neve zakaj živi. Največ me skrbi, kako bom poravnala še prej-šni dolg in vse drugo.
Draga sestra in svak! Pišita mi, kako se kaj imata in če je Rude bil pri vojakih in če dela. Še enkrat vas najsrčnejše poz-zdravljam v imenu moje družine.
Smrt fašizmu — svoboda narodu!
Marija Sopčič
vse so prestali ljudje v Sloveniji
Montreal — Pred par dnevi sem dobil pismo od sestre in starega kraja, katero samo za sebe pove veliko o trpljenju in težkočah našega naroda skozi štiri in pol leta strašno borbo. Zaradi njegove važnosti, prosim uredništvo tega lista, da ga priobči.
Pismo je datirano 1 avgusta in odano na pošto v Beogradu, kjer se nedaleč stran nahaja moja sestra.
Albin Poljanec
Beograd, 1-9-45. Dragi mi! Po dolgem času zopet moremo pisat eden drugemu. Dolga so bila štiri in pol leta in v tem času, se je dosti izpremenilo.
Jaz se vedno nahajam v Srbiji in sicer 80 klm. od Belgrada. Sem smo se» priselili ravno pred vojsko. Moj mož je zotler in dela v tovarni. V začetku vojske, je začel čevljarsko delo in je dobro uspevalo v vojnem času kakor tudi sedaj. Tako, da kakor so bili slabi časi, smo kar dobro prerinili skozi. On namreč ni bil pri vojakih in je medtem dobro delal in tudi zaslužil tako, da smo še kar dobro živeli. Redim prašiče in držin ku-retino, vse za doma. Ali doma (mislim v Sloveniji, Orteneku)' so bili pa reveži v velikem pomanjkanju in še večjem strahu.
Tem potom se naznanja član stvu Sveta Kanadskih Južnih Slovanov v Timminsu, da se bo vršila redna seja v nedeljo dne 21 oktobra 112 Balsam St. N. Začetek ob 7 uri zvečer.
Ker je na dnevnem redu več važnih vprašanj, katera je potrebno rešiti, se naproša tako člane kot nečlane, da se seje udeleže. Najvažnejže vprašanje je glede bodočega načrta za pomoč novi svobodni demokratični federativni Jugoslaviji.
Pridite vsi na sejo.
Tajnica
VINSKA TRGATEV
V soboto dne 27 oktobra odsek "Novo Mesto" št. 12 VPZ. Bled iz St. Catharines priredi Vinsko trgatev pri rojaku Izidor Knafelj-u v Beamsville, Ont. Začetek ob 7 uri zvečer.
Ker je to ena prvih slovenskih zabav te vrste v tej okolici za leto 1945, se vabi naše rojake iz vse okolice, da se gotovo udeleže.
Za dobro postrežbo jamči:
Odbor
Pismo iz Podgorja pri Kamniku
Podgorje, 16 avgusta 45. Dragi 1 nazaj na staro mesto. Aprila stric Matevž! Ko Vam pišem 1	«- ™ ««
prvič to pismo, Vas vse najlepše pozdravljam. Po dolgem času sva i prejele pismo od Vas, za katero se prav lepo zahvalimo. Hodilo je precej dolgo od 29 aprila do 9 avgusta. Pa nič ne dene, samo da je prišlo. Dolga so bila ta leta, ko si nismo mogli dopisovati eden drugemu, a se je tudi ta čas veliko spremenilo in sicer bolj v Žalost kakor pa v veselje.
V prvi vrsti Vam Želim, da kmalu ozdravite. Enako želim tudi stricu Jožetu, ker zdravje je največje bogastvo. Kakor tudi pišete, je umrla teta Kati. Zdaj Vam napišem še malo domače razmere. Ravno pred vojno smo kupili eno parcelo. Od doma je 10 minut stran. Je na lepem kraju. Ker željo smo imeli, da si naredimo hišo, ker ta že itak ne bi bila ! za zmiraj. Nato je izbruhnila vojna pomladi leta 1941. Albin je šel isto leto v Koroško, v Št. Vid. Službo je imel težko. Bil je za kurjača na vlakih. Imel je tudi slabo hrano. Francel je pa delal na Duplici, jaz pri "Titan", mama so pa ostali doma. Že v jeseni istega leta, je pogorela tovarna pri Remcu na Duplici. Nato je France začasno bil premeščen v drugo tovarno. Ko pa so spet pri Remcu naredili novo poslopje, je prišel
Zora je padla na Štajerskem, a Janez na Primorskem
Timmins — Naslednja pisma pošilja sestre Margarete Slak Anice Starič in Jožeta Smrke, iz starega kraja, Mirne Peči, pri Novem Mestu.
Ljuba Micka in Jože!
Po dolgih 5. letih slišim glas od vas domačih, od veselja se človek izjoka, ko slišim da ste še živi, ker tukaj pri nas jih je dosti pomrlo. Tudi mi smo trpeli niti misliti si ne morete, koliko smo mi prestali Jast sem čisto osivela. Moj mož je bil v internaciji v Nemčiji in v arestu. Vili moj sin pa je bil težko ranjen, je imel 30 ran, po težkih ranah je zopet o-kreval. Koliko smo prestali se sploh ne da popisati. Razbito je vse, pa kaj da nam je le ostalo golo življenje. Pri nas je težko, ni nikakega blaga ni čevljev se ne dobi iz eno besedo nič. Tone je bil 3 leta v partizanih, je izgubil desno nogo pod kolenom. Sedaj je na strojepisnem tečaju, da bode imel lahko službo. Jože je delal ni bil nikjer. Ali že veste da so Jožetu mati umrli?
Sedaj pa skončam in ob enem še vprašam za Janeza. Meni je Rupena povedal, da je bil v isti Brigadi kot Zora, ona je padla na štajerskem, a Janez na Primorskem. On je prišel počivat v svobodno zemljo.
Srčno Vaju pozdravljam in v duhu polubljam vedno na vas misleča.
Zalka
Drage sestre!
Prejmite najlepše pozdrave od nas vseli, kakor tudi Vaši ostali možje in otroci. •
Dragi domači! In kaj naj Vam
pišem ? Ne morem veliko, ker preveč mi je težko in grenki so spomini na preteklost. In kako tudi ne, če pogledam hišo, je razbita, naredila sem si še predvojno hlev je požgan, vse, je uničeno. Ali kaj še vse to. Kje so moji o-troci? Ni jih več med živimi. Lojze je bil v partizanih padel je 29 julija 1944 za svobodo in Peter zadet od mine je tudi umrl lansko leto. Dolfi in Stanko sta umrla še pred vojno kakor Vam je že znano in mater, našo dobro mater, smo tudi izgubili, ni jih več med živimi. —
Napisala Vam bi še lahko veliko a ne morem več, preveč me oblivajo solze. Prosimo Vas pa jast in moji otroci. Pošljite nam kaj obleke in nekaj obuti, smo bosi in raztrgani, ker štiri leta so bile dolge, od kar si nismo nič kupili, pa tudi si ne moremo kupiti ker ni denarja. Nimamo več matere. Jast sem pa tudi za nič in otroci so mi ostali ta mali: Julka, Izidor in Jožica, to je moja družina. Še nekaj bi Vas prosila. Pišite mi kaj več o Janezu, tudi od njega bi radi kaj vedeli, gotovo veste kaj več od njega. Pišete da je bil tukaj, tudi prej smo že slišali od njega, da je tu pri nas ali oglasil se ni nič. Tudi jast bom pozvedovala zanj.
Torej naj končam. Prejmite najlepše pozdrave vsi skupa i mene in mojih otrok.
Družina Murnova
Pozdrav od Julke, Izidorja in Jožice
Pišite ko to pismo dobite!
leta
1943, je bil pa že poklican v "Švabsko vojsko". En čas je bil gori blizu Berlina, nato je moral na Dansko. Bil je pol leta pri vojakih. V jeseni v oktobru mesecu je prišel na dopust, ki pa seveda ni šel več nazaj. Koncem istega meseca je šel od doma v partizane z željo v srcu, da se čez nekaj časa zopet svobodni sežemo v roke. Bil je pod Kamniškimi planinami, par ur od doma, a ni bil več kot 9 tednov. Usoda mu ni bila naklonjena. Dne 3 januarja 1944 pol ure nad Kamnikom, je padel zadet od sovražnikove krogle, ki mu je pretrgala nit mladega in upapolnega življenja. T° je bila tudi največ zasluga domačih izdajalcev. Dal je življenje za domovino, kakor na tisoče drugih. Sedaj počiva pod pokopališčem in kar v apneni jami. Poleg sebe ima še dva druga tovariša, ki sta bila pa v naši vasi pobita od domačih ljudi.Žalostno. Do vseh svetih ga bomo prenesli v atov grob na pokopališče, ker prej tega ni bil vreden (namreč kot znano so se duhovniki zoper stavili pokopati z cerkvenimi obredi ubite partizane, op. Ured.), da bi ležal v blagoslovljeni zemlji. Zaradi tega so naji marca meseca izselili na gornje Bavarsko. Bile sva 13 mesecev od doma. K temu je pripomogel naš sosed, ki pa je šel pozneje k belogardistom. Zdaj že tudi on daje odgovor za vsa dobra dela. Leta 1944 septembra meseca sta Albin in od Ivanke mož Tone, skupo odšla v Partizane iz Celovca. Dva dni pred Novem letom, so bile hude bitke in je bila ravno tista četa v kateri sta bila ona dva, čisto razbita. Od takrat se Albin, še ni nič oglasil. Če bi bil živ, se bi gotovo že. Tone je ostal še živ in prišel je domov, a je moral iti delati. Zadnji mesec je pa moral iti v nemško vojsko. Tam je bil samo en mesec, nato je bilo vojne konec. Sedaj ga pa ni odnikoder.
Ta čas, ko sva bile z mamo v lagerju, je prišla Ivanka iz Celovca radi hudega bombardiranja. Ker pri nas okrog Ljubljane ni bilo še tako nevarno. Od Ivanke so pri nas sedaj 3 otroki in čaka moža, kdaj se povrne. Mi dve z mamo sva pa prišle domov 2 maja. Ker se Albin še ni toliko časa nič oglasil, nimamo več upanja. Najbrž je šel po poti za Francetom.
Pomislite stric,kako težak je ta udarec za nas. Mama ne želijo druzega, kakor čimpreje za njima. In tako tudi mi dve z Ivanko, ni-mava več pravega veselja, ker sta bila tako dobra fanta. In tako nama je šel ves up za bodočnost po vodi. Mama so zdaj doma in gre j o malo k kmetom delati. Jaz pa hodim v tovarno "Titan". Delamo 8 ur na dan od 6 zjutraj do 2 popoldne tako, da imam še kar dosti prostega časa.
Prejmite zdaj vsi skupaj prisrčne pozdrave od nas vseh, Mici, mame, Ivanke in otrok.	«
Mole Neža
Zgornje pismo je dobil rojak Matevž Zamejc, stanujoč v Tim-minsu, Ont.
Jaz sem bila pri njih na obisku pred tremi tedni, a sem se tudi tam zadržala tri tedne. Ko sem pa prišla domov, dobim pismo od brata Antona, da je dobil dva pisma od Tebe iz Kanade. In mene prosi, da jaz tukaj poizvem ako ima pošta vezo z Kanado. Potem takem iz Orteneka menda ne gre.
Ko sem jaz prišla, je šel pa moj mož na obisk v Ljubljano. Ko je prišel nazaj s hčerko, katero sem bila pustila pri njegovem bratu, je prinesel s seboj Tvoj naslov. Zato sem takoj v Beogradu, kamor sem jih šla počakat ob prihodu, odšla na glavno pošto in tam so mi povedali, da je poštna zveza z Kanado vzpostavljena. Zatoraj Ti tukaj opišem, kako se imajo doma v Sloveniji.
Prvič: Sestra Jožefa, mož in d ver hčer i, so živi in zdravi, samo Jožefa se je precej postarala, da jo nebi poznala ako bi jo kje srečala. No, saj ni čudno, kar so prestali v tej strašni vojni.
DrugiC: Anton, žena in sinček, so živi in zdravi. Nežka je zelo bolana na ledvicah. Nji morajo ledvico ven vzet, pa je zasedaj preslaba da bi prestala operacijo.
Tretjič: Pri bratu Gustelnu je žalost. Njega ni domov iz italijanske internacije. Njegov prvi sin Stane (sedaj) bi bil star 22 let), se je vtopil še leta 1941. Žena Ivana si je zlomila nogo pred tremi meseci in stanuje v eni mali sobici, sedaj so se preselili v Žlebič. Prej so bili na postaji in ta je pogorela. K sreči jim ni nič zgorelo, razen poslopja so vse srečno rešili, pri čemu so jim partizani pomagali. Hči, Mira se je poročila s partizanom, doma iz Račne, ima sina sedaj pet mesecev starega. Rodil se je v kočevskih gozdovih, kjer je bila tudi ona pri partizanih in jim nosila pošto.
V vačetku vojne so bili v Ljubljani in po Dolenjskem Italijani. Radi Mire so aretirali celo družino, brata, ženo in še dva mlajša otroka. Seveda tudi Miro in vse skupaj zaprli v Ljubljani, samo Gustelna posebej. In so ga strašno tepli. No, njemu bi bilo že tam dosti muk, kakor je povedala njegova žena. Kaj hočemo, nekateri so strašno in prestrašno pretrpeli to vojno. Celo družino so potem odgnali v Italijo. Posrečilo se je bratu Antonu, da je dobil mlajša otroka ven, eden je bil potem pri njemu, drugi na Moči-lih pri A. Andolšku. Ko je pa Italija kapitulirala, so pa žena in hčerke prišle ven. Žena je šla domov. Mira pa je ostala na Igu, in je šla v partizane. Ni hotela iti domov, se je bala, da jo ne bi pa Nemci ujeli in odpeljali v Nemčijo. No, sedaj so se že skoro vsi
vrnili iz Italije, samo Gustelna ni in ga tudi najbrž ne bo. Sedaj se nič neve kje je.
Nisem Ti povedala, da ko so prišli Nemci, so našega Antona odgnali v Kočevje na delo. Žena s sinčkom pa je spala pri Markoto-vih v Žlebiču. Ne moreš si misliti, kako ji je bilo, ko je začela čuvajnica goreti. Imela je vse notri in dva že velika prašiča in kokoši. Pravi, kako so prašiči cvilili, pa ni smela nič blizu in je vse zgorelo.
Iz Grosupljega do Kočevja, so vse postaje in čuvajnice partizani požgali, da se ne koristil z njimi sovražnik. Strašno je za opisati, kaj vse so v Sloveniji ljudje prestali. Ali sedaj kdor je ostal živ, bo lahko živel pod novo vlado. Samo da smo se enkrat rešili prekletega sovražnika, kateri je tolikim povzročil žalosti in gorja. Živimo v nadi, da bo sedaj dobro in lepo, samo da se malo uredi. Seveda moramo še malo potrpeti. Bo že Bog dal, da bo sedaj bolje, ko smo dobili našega ljubljenega Titota.
Za prvič naj zadostuje. Kako se imate pri Vas. Ali ste živi in zdravi ?
Sprejmite pozdrave, pozdravi brata v Clevelandu.
Štirinajst letnega sinčka so odgnali nemški razbojniki
Covers, Ont. Cenjeni urednik. Prilagam pismo, ki sem ga prejel od moje sestre iz starega kraja, da ga priobčite v Edinosti.
Pomislite, France, sin od moje sestre, še ni bil 14 let star, ko so ga te svinje vzele. Koliko takih mladih je ostalo po svetu in še se dobijo ljudje, ki pravijo, saj to je vse samo propaganda. Nevem kaj si mislijo taki. Naj bo že tako ali tako, sigurno je, da .prav nič dobrega sami za sebe in tudi za druge ne. Ker kako drugače bi bilo mogoče pojasniti mnenje takega človeka, ko kljub tako očitnim dokazom, se drži svoje domišljije in vse drugo smatra za propagando. Mar ne nastane vprašanje, z kakšno propagando se potem tak poedinec peča ali bavi? Da — prav to vprašanje so si postavili tudi v starem kraju na dnevni red v marsikaterem slučaju in pokazalo se je, da se niso motili o mnenju takih posameznikov.
Louis Korošec
Torej pismo moje sestre se-glasi:
Begunje, pri Cerknici—11-8-45 Dragi brat! Prvo Ti pošiljamo vsi lepe pozdrave, po tako dolgem času. Upam, da Te to pismo dobi še živega in zdravega.
Pri nas je bilo strašno hudo. V
Pismo iz Gore
Gora: — Dragi ujec! S presrč-nim veseljem smo prejeli Vaše pismo. Res, po strašnih petih letih ko smo mislili, da je tudi Vaju zadela kaka nesreča. Samo da ste živi in zdravi, vse drugo se da poravnati, le življenje je samo eno.
Pri nas je bilo zares strašno, dvomili boste ali je vse to mogoče. Ravno na Gori ko smo tako v gozdu in v kraju, smo največ trpeli pred fašisti Prvo in najhuje, kar nam je vojska pustila posledic je: nimamo več naše ljube mame in brata Jožeta. To nam ne more nihče na svetu več vrniti. Mamo so ubili po nesreči v gozdu 15 okt. 1942. Jožeta so ubili Italijani, ker je bil partizan 9. sept. 1942. Bil nam je že največja opora star 22 let. Imamo še samo enega brata Antona, prišel je iz internacije, še malo živ. Vi ga niste poznali, bil je ravno tisti dan rojen ko ste šli vi v Kanado. Doma smo še trije, Anton in dve sestre Ivana in jaz Pavla, Mira in Neža ste poročeni. Neža ima 3 otroke, Mira pa 5, mož ji je pa umrl na Rabu v internaciji leta 1943 Reva se zelo muči, ker otroci so še majhni. Ujec Ludvik je tudi umrl na Rabu leta 1942. Sin Ludvik je ubit. doma imajo vse požgano. Ujc Lojze je doma živ
Za pomoč otrokom v stari domovini
St. Catharines: — Prosim urednika Edinosti, da priobči ta dopis kot zahvalo darovalcem kateri so se tako velikodušno odzvali temu plemenitemu delu in prispevali po svoji moči, za nepreskrbljene otroke v stari domovini, kateri so ostali žrtve podivjanega fašizma.
V tej akciji so pridno, kakor čebelice nabirale naše vrle ženske članice Z.K.S. ter S.K.S. ter S.K.H. Bodi vam izrečena najlepša zahvala v imenu lokalnega Sveta K.J.S. vsem kateri ste količkaj darovali in delali v tej akciji. Narod v starem kraju vam bo hvaležen.
Darovali sq sledeči:
S. Srdar 6 popolnih oblek za enega otroka. I. Težak, 3 M. in B. Hudolin, 3 I. in R. Crnic 3 M. in M. Kasunovič 3 Mate in Ana Ka-sumovič 3 M. in M. Klobučar 3 S. in M. Milkovič 3 V. in F. Spoja 3 I. in R. Stanič 2 P. in M. Pan-čič 2 D. in M. in M. štimac 2 M. in E. Štimac 2 J. in M. Barič 2 2 A. in Bukovec 2 V. in E. Lesjak 2 J. in A. Plut 2 F. in I. Žičkar 2 J. in M. Gorup 2 J. in A. Rukavi-na 2 J. in A. Svab 2 M. in F. Vla-stelič 2 Mr. in Mrs. Vanderburg 2 F. Simunovič 2 K. Žalec 1 I. in I. Krafelc 1 A. in F. Turk 1 Latin-čič 1 B. Ostanek 1 F. in M. Miko-lič 1 I. in P. Saje 1 J. in K. Pro-gar 1 Družina Jurkin 1 M. Prijze 1 I. Kump 1 J. in I. Jurič 1 J. Randič 1 F. in E. Možina 1 K. Dukovac 1 V. Rak 1 M. Vrbetič 1 L. in M. Makše 1 F. in K. Rezel 1 M. in M. Mestek 1 F. in M. Pe-cek 1 J. in M. Primožič 1 M. Bučar 1 M. Bašič 1 I. in F. Barič 1 A. štimac - I. in M. Cesar 1 F. in R. Severinski 1 M. Jergovič 1 popolno obleko za otroka, ali opremo za popolnoma obleči eno dete. številke za imeni pomenijo koliko
takih oprem je dotični daroval. K temu smo dodali še 60 komadov obleke za odrasle in poslali na odrejeno mesto v Montreal. Skupna teža je bila 530 funtov.
Za odbor lokalnega "Vječa" John črnič
TAJNIKOVA KOLONA
Bratje in sestre! Z razloga ker je prišlo veliko število pisem iz starega kraja, se bom omejil v tej koloni najkrajše kot mogoče, da se ustreže želji pošiljateljev in tudi ker so ta pisma važna — zelo važna. Pisma govore sama po sebi. Torej jih ni potrebno komentirati, čitatelji naj se vladajo po njih in po svojem prepričanju, to je: Ali simpatizirajo z svojim narodom, ali pa jim je vseeno in ostanejo brezbrižni napram svojim dragim v starem kraju.
Mi smo leta in leta podčrtavali potrebo naše organizacije, danes še toliko bolj, ker vse nam priča, da smo bili na pravem potu. Dokazov je več kot preveč.
Danes, ko se je dim razpršil vidimo, da iz ognja in pepela kakor "Pfenix", se je dvignila nova, lepa Jugoslavija. Nikdar prej nismo čitali kaj takega, da je preprosto ljudstvo se v teku vojne dvignilo kulturno na tako visoko stopnjo, kakor čitamo sedaj v člankih iz starega kraja. Narodni voditelji so v pravem, ko pravijo, da je slovenski človek, res nov človek, kateri prvikrat v svoji povesti ustvarja novo svobodno enakopravno domovino. Zato je dolžnost vsakega Slovenca in Slovenke, da se ravna po tem resničnem položaju in pristopi v vrste Zveze Kanadskih Slovencev, katera je sedaj v kam-
in zdrav, bil je tudi v internaciji, ima eno hčerko, ena je pa umrla, hiša mu je pogorela. Njegov naslov je: Lojze Čampa, Vrnika pri Ložu Notranjska.
Pri nas na Gori ni preveč požgano kot je drugod. Samo zupni-šče, šola in gasilni dom. Pa nam so Nemci požgali skedenj, zgorelo nam je sploh vse orodje, vozovi in vse, saj veste kaj vse je v skednju. Kdaj bo drugi? Pa to ni nič, naj bi bla še bajta, samo da bi mama in Jože ostala.
V Vagovki so vsi živi in zdravi, Blajčkovi tudi, samo Albina še pogrešajo. Drugih ljudi veliko manjka. Lužarjevi Ivančič, trije fantje ubiti, Janezovga Jožeta še pogrešajo, sin ubit. Ta mladih Neže hči in dva sina ubita. Andrejeva dva sina ubita, Matevžev gosp. Peter ubit, Anžanove France mož Nace umrl na Rabu, sin ubit. Štefanove Tone sin, ubit, Gregarjevi, tri sine pogrešajo.
Mihelav Janez, dva sina pogreša. šmetov en sin ubit. Primoževi vsi živi in zdravi. Boterni, dva sina pogrešajo. Blejov sin ubit Skopinov sin ubit, Joškov sin ubit, Kakovcovi dva sina pogrešajo, gosp. je umrl. Z Betonovga pogrešajo štefanovga Franceta in Jur-jovga Poldeta, drugi so vsi živi in zdravi. Drugih grozot se pa ne da popisat, kar mislite si, vse skozi pet let med streljanjem, ognjem in aeroplani.
Jaz sem bila ob vso obleko, čevlje in sploh vse. Morala sem si izposoditi, da sem se oblekla. Zdaj pa ni obleke ne denarje, izčrpani smo do kosti.
Ljuba tijčka ne pozabita na nas, čeprav ni naše mame, Vaše sestre več, mi Vas ravno tako ljubimo kot prej, bomo iz srca radi Vama odgovarjali, če se bosta še kaj oglasila. To pismo je malo dolgo hodilo od 12 maja do 30 augusta, zdaj bo šlo bolj hitro, ker je vse urejeno, v naši vojski, državi "Tito".
Tu Vama pošljemo eno sliko od mame, slikani so tisto leto pred smrtjo. Vaju prosimo za kake slike, bi Vas radi videl.
Za enkrat naj zadostuje, drugič spet kaj več. Vaju srčno lepo pozdravljamo enako ženo in Vaše otroke
udani nečaki Pavla Kožmrlj Anton Ata — Košmrlj Anton
P. S. Draga ujčka
Tudi jaz Vama napišem par vrstic in pošiljam srčne pozdrave. Drugo Vama je pa Pavla napisala kako in kaj je pri nas.
Pozdrav Rudetu in vsem skupaj Mica
Zali, je vse požgano do tal. Požgali so Italijani, tudi tukaj kjer jaz stanujem, je vse podrto. Ludvik je bil skozi pri partizanih. Franceta so pa Nemci odpeljali v internacijo leta 1943 in se je vrnil julija 1945. Mnogo je pretrpel v taboriščih. Saj gotovo citate, koliko naših ljudi je pomrlo od lakote in trpinčenja v Nemčiji. France pravi, da je mogel v zimi in letu vstajati ob 3 uri zjutraj in ob 4 uri že biti v tovarni, kjer so izdelovali avione. Delati so morali do 11 ure zvečer in delati vse dni, tudi ob nedeljah. Malo je dneva videl, samo eno popoldne za ves ta čas. Samo priganjali so nas, pravi France. Sedaj hvala bogu, da je tega konec.
Tukaj v Begunjah so bile zmerom bitke in vedno streljanje. Jaz sem bila tudi močno obstreljena, pa sem že počasi ozdravela, tako da smo sedaj vsi živi. France je šel v Ljubljano, v šolo, da se bo kaj izučil. Ludvik je še pri vojakih, nevem kdaj jih bodo sputili domov. Milka je tudi v Ljubljani v službi, drugi smo pa doma.
Tukaj smo že pomišljali da ne bo nikdar te vojne konec. No in vendar je enkrat prišel čas, da so izginili iz naše zemlje vsi okupatorji. Prvo so prišli Italijani in so vse požgali in pomorili mnogo ljudi. Za njimi pa je prišel Hitler s svojo bando in je še to kar je ostalo ljudstva odpeljal v nemška taborišča. Mi tukaj smo dosti prestali. Ni bilo ne obleke, ne obutve in ne živeža. No, sedaj se je že zboljšalo, da se vsaj nekaj dobi. Sedaj bo z vsakem dnevom boljše, le da se enkrat za silo uredi.
Okrog sv. Vida, so skoro vse moške Italijani postrelili. V Zali je samo John in Kajzer, drugega moškega ni nobenega, je vse šlo Veš, kadar so prišli Italijani, smo kar vsi bežali v gozd, ko so pa odšli, smo se zopet povrnili nazaj. Tako smo tudi vedno prenašali v gozdove živež in obleko partizanom. Ludvik je bil dolgo časa v Ribljeku in v Iški, v enih skalah skrit. Dolga so bila ta leta, ampak je sedaj le konec tega preganjanja. želim da bi se še enkrat po tako dolgem času videli vsi zdravi in veseli. France hoče iti kar v Rusijo, v Moskvo k vojakom. Se mu strašno dopadejo Rusi. Pravi, da so bili najboljši v logarjih, če je le malo imel, mu je vedno dal tako, da si je ohranil življenje.
Sprejmi lepe pozdrave iz naše svobodne zemlje.
Tvoja sestra Marija Tekavc
panji za novo članstvo.
Vzemimo za vzgled Geraldton, ki poroča: "Pri mesečni seji je bilo razpravljano glede kampanje za novo članstvo. Naše polje je izčrpano do poslenje bilke . . . Tako Geraldton! Organizirani 99%. Katera naselbina bo druga, ki bo mogla tako poročati?
Kvoto so si določile še naslednje naselbine: Port Arthur 10, Toronto 10, St. Catharines 4. Od drugod nimamo še poročil. Kakor hitro jih dobimo, jih priobčimo v tej koloni.
J. Smrke, gL tajnik
Uspešna vinska trgatev
Sudbury — Uspešno vinsko trgatev z trganjem belega in rude-čega grozdja ter plesno zabavo, je priredil odsek Z.K.S. prošlo nedeljo dne 7 oktobra.
Naj tej zabavi je bilo vse veselo razpoloženo. Kako bi tudi ne bilo, ker nam je igrala že poznana "Kazimir Foys orkestra." Kadar oni zaigrajo, Kazi in V. Smrke na harmoniko, "Hepy" na boben in druge parafernalije, še sam ne vem kako se pravi vsem tem instrumentom in dalje Miss M. Foys na Violino, se mora plesati. Še mene so ženske za ušesa vlekle in učile plesati, še več, učile so me tudi grozdje krasti. Tako sem na vse zadnje zapadel v smolo. V zapor sem moral. Sodnik se kar ni zmenil za moje domače razmere, namreč da sem samec in da je doma vedno kaj dela. Ne in ne, za vse to se ni zmenil. Po nekakšnih paragrafih in določbah, spisih in pripisih si je pač privoščil stresati nad menoj. Tudi druge je karal namreč krasti se pa ne sme. To je prepovedano, človeka pa tudi vest peče, kaj pa sramota. Pa nič ne de, saj sem prestal. Obljubil pa sem ... Ne boste me več učile grozdje krasti. Se bom drugo pot že sam pobrigal . . .
Naj bo ič kar hoče, na zabavi je bilo pa le luštno. Vse se je vrtelo in lepo zabavalo. Sam pri sebi sem menil, je res lepo. Le tako naprej!
čistega dohodka se je naredilo na tej zabavi $89.11. Zato prav lepa hvala vsem posetnikom, pa tudi našim muzikantom.
J. Slovenec
SREČNO PRESTAL OPERACIJO
Toronto — Pred nekoliko dnevi se je moral podvreči operaciji za slepič rojak, Jožef Cestnik. Operacijo je srečno prestal in se sedaj nahaja že doma.
Želimo mu skorajšne okrevanje.
Kajnovsko Razdobje v Katoliški Cerkvi na Slovenskem
(Iz 1 strani) ti O F novo geslp, ki se je do nerazumljivih skrajnosti izrabljalo do današnjega dne: boj za Boga, vero in cerkev, ki je ogrožena od Osvobodilne fronte. Pod tem geslom se bodo čez nekaj mesecev zbirali prvi izdajalski oddelki bele garde, pod tem geslom bodo aretirali, preganjali in morili zavedne Slovence, pod tem geslom bodo polagali čez dve leti jude-žovsko prisego zvestobe poganu Hitlerju. In zapeljani pod tem geslom se bodo izdajalci borili do zadnjega diha proti lastni narodni svobodi.
Isti škof Rožman je znova nastopil 16 oktobra 1942 ob grobu s smrtjo kaznovanega voditelja s 1 o v e ns k e bele garde. dr. M. Natlačena, ne več z obsodbo, ampak s pozivom na boj: "Narod, zavrni odkloni od sebe brezboštvo, to največjo nevarnost, ki te tira v časno in večno pogubo. Nobene zveze, nobenega sodelo^pnje z brezboštvom in tistimi, ki jim je brezboštvo vodilni nazor. Trdno stoj v veri do Boga, zidaj prihodnjost svojo na božjih zapovedih, ki so edino trdni temelj zdravega razvoja vsakemu narodu, velikemu in malemu. Ostani živ, narod moj, ne« ubijaj samega sebe in ne izzivaj ukrepov, ki te morejo zadeti v tvoji življenski sili. Združite se vsi, ki verujete v Boga ter sebi in potomcem želite življenje, lepše in boljše, kakor pa ponuja brezbožni komunizem — združite se in preprečite, da tisti, ki so z vami sicer iste krvi, a tujo blodno miselnostjo zaslepljenji, ne bodo mogli več pokončavati najboljših in najlemenitejših bratov in sestra, ki bi bili najbolj sposobni graditi pravičnejšo bodočnost."
Škof Rožman se je še večkrat oglasil v pastirskih pismih in raznih izjavah, kjer je hujskal na borbo. Odločilni vpliv, ki ga je imel po svojem položaju, je izrabil v največji meri. Zato pade najnj najtežja krivda za nesrečno bratomorilsko klanje. Njegov
osebni nastop je zakrivil smrt de-settisočev najboljših slovenskih ljudi.
Uradno vodstvo cerkve se je torej odločilo za neizprosno borbo proti Osvobodilni fronti in po tej poti je tudi šla večina slovenske duhovščine. Pri tenr jo niso ovirali versko-moralni pomisleki, še manj jo je motila pekoča vest, zaradi narodnega izdajstva. Zastonj so bila ponovna pisma, ki smo jih pošiljali škofu — med njimi dve pismi krščanskih socialistov, v katerih smo ga rotili, naj prepreči grozeče klanje, in pismo Centralnega Komiteta Komunistične Partije Slovenije, v katerem mu je oficielno in obvezno razložila svoje znano načelo stališče o zagtovitvi svobode vere in verskega prepričanja, kakor sta bili zastonj slovesni izjavi Izvršnega odbora OF in Komunistične Partije o isti zadevi, ki sta bili objavljeni spomladi 1942. Vodstvu bele garde, ki je bilo pozimi 1942 že organizirano, ni bilo za svobodo vere in prospeh cerkve — tem od strani O F ni pretila nikakršna nevarnost — pač pa mu je šlo za uničenje prebujene demokratične svobodoljubne zavesti med slovenskim narodom — nevarnogti, ki je grozila enkrat za vselej pomesti s protiljudski-mi silami. Geslo o nevarnosti za vero in cerkev je bilo le prebrisano slepili, ki naj preslepi v verskem duhu vzgojeno slovensko ljudstvo ter ga naščuva v boj proti osvobodilnemu gibanju. Pod tem geslom se je boj nadaljeval z naraščajočo silo in je že prve meseca 1942 zahteval mnogo žrtev v vrstah OF, prav tako pa je do letela pravična kazen nekatere vodilne organizatorje bratomorne vojne.
Istočasno kot v klerikalnih se je začelo kotiti narodno izdajstvo tudi v naprednih, nacionalističnih krogih. Spočetka so nastopali klerikalni in liberalni izdajalci ločeno, pozneje pa jih je skupnost interesov vedno bolj zbliževala ter jih končno povezala v enotnem
nastupu proti osvobodilnemu gibanju.
V letu 1942, ko je bela garda nastopala v vojaški formaciji "Prostovoljne proti komunistične milice" ali "Vaških straž" sta se klerikalna in liberalna reakcija združili. Skupno sta organizirali izdajalske oddelke ter si nekako razdelili področje. Klerikalci so dobavljali moštvo, plavogardisti pa komandni kader, sestavljen večinom iz bivših aktivnih oficirjev. Sredi leta 1943., ko je vse kazalo na skorajšen polom fašizma, so se začeli snovati prvi posebni oddelki plave garde, ki se je na videz ločila od okupatorske in be-logardistične vojaške organizacije. Ti oddelki so doživeli svoj žalostni konec septembra 1943 na Grčaricah pri Ribnici. Spet sta se bela in plava garda vojaško združili v Rupnikovem domo-branstvu — ko pa je zadnje čase postal očiten skorajšen polom Nemčije so spet uporabili staro taktiko izza italijanske okupacije ter začeli osnavljati posebne ile-
galne oddelke, na zunaj samostojne, na znotraj pa tesno povezane tako z domobranstvom kakor z Gestapom. Posebna oblika plavo-gardizma je bila tudi "Črna loka" teroristična organizacija, ki je imela posebne vojaške oddelke ter tajne policijske teroristične skupine po okupatorskih in domobranskih postojankah.
Tako bela kakor plava garda sta bili v svojih početkih in na-daljnem razvijanju v najtesnejši zvezi z begunskimi politiki in vladami. Izdajalci doma in na tujem so bili najtesneje povezani ter so zaradi tega enako odgovorni za bratomorilno klanje, ki so go povzročili. Tako so se povezali vsi protiljudski elementi ter povezali svoje niti od fašizma in nacizma preko belo-plave garde do ubeglih politikov, ki so sedeli pri zaveznikih in se tam povezovali s protiljudskimi silami. Veriga se je tako preko slovenske belo-plave garde sklenila.
Svobodno ozemlje v letu 1942 ni bilo na poti samo okupatorju,
ampak tudi domačim izdajalcem, ki jih je ta nepričakovani uspeh osvobodilnega gibanja preplašil. Od jeseni 1941 so razpletali svojo mrežo tudi po deželi. Naslonili so se predvsem na podeželsko duhovščino ter organizacije, ki ki so stale odnekdaj pod njihovim vplivom. V svoje namene so izbrali predvsem organizacijo Katoliške akcije. Njihovi prvi zaupniki poleg duhovščine pa so bili razni podeželski klerikalni veljaki, n. pr. župani, občinski tajniki itd.Vsa ta organizacija je začela v letu 1942 z živahnim delovanjem v škodo narodno-osvo-bodilnega gibanja. Zbiranje ljudi, trdovratna ustna in tiskana propaganda, vohunstvo in izdajanje pripadnikov Osvobodilne Fronte okupatorskim oblastem, so bile prve oblike delovanja bele garde na slovenskom podeželju. Zbiranje in skrivanje orožja je jasno kazalo za priprave za bratomorilsko vojno.
(Konec prihodnjič)
§
Londonska konferenca spominja na Versailles
Napisal Harold J. Laski za ONA
Konferenca zunanjih ministrov v Lodonu je naletela na mnoge težave. Komunikeji, katere izda-jejo, ne povedo nikomur ničesar. Predajanje vseh neprijetnih in važnih problemov v proučavanje ni nič drugega kot izhod iz zadrege — jasno je, da so nazorna stališča zunanjih ministrov tako oddaljenja druga od drugih, da ne more priti do nobenega sporazuma.
Vprašanje italijanskih kolonij je celo v načelnem pogledu še nerešeno. Usoda Trsta je nejasna. Moskva, Wašington in London si nasprotujejo tudi v tem, kaj naj bo vloga Italije v povojnem svetu. Očividno obstoja tudi jako velik prepad med stališčem Anglo-Ame-rikancev in Francozov napram, Nemčiji, prav posebno v vprašanju ruskega industrijskega okraja. Nikdo ne more dvomiti o tem, da se je namršilo mnogo visokih in oblastnih obrvi, ko so Rusi povedali, kakšno je stališče Sovjetske Rusije napram Sredozemlju. Tudi to je verjetno, da Molotov ravno tako pazljivo opazuje bri-
tansko politiko na Grškem kot Bevin in Byrnes sovjetsko politiko na Bolgarskem in v Rumuniji.
Človeku, ki nima nobenega podrobnega vpogleda v skrivnost tajnosti tega mednarodnega sestanka — kot jaz — se vsiljuje misel, da utegne biti ureditev miru mnogo težja in neizmerno bolj zapletena zadeva kot je bila borba in vodstvo vojne.
Angleški zunanji minister Bevin je v teku zadnjih let večkrat povedal z veliko jasnostjo, da zunanja politika ni nikada misteri-jozna tajnost ali drama, temveč da je le naloga, kako najti pot do učinkovitega sodelovanja med narodi, ki naj preskrbi ljudstvom živež, obleko in domove. Ako pa mu je uspelo v zadnjih tednih, da to svoje naziranje uveljavi na sestankih s svojini tovariši drugih velesil, tega nikakor ni dal na znanje široki javnosti.
Jasno je, da jff zelo važno urediti vprašanje Trsta in da je treba skrbno določiti, kako velika naj bo bodoča italijanska armada. Jasno je tudi, da bo delalo vprašanje italijanskih kolonij še mnogo preglavic kot ob začetku vojne!.
Vesti iz Kirkland Lake
Naši gozdarji se oglašajo
Stevens, Ont. — Cenjeno uredništvo. Ker ste nas zvabili, da bi opisali naše delo in življenje tukaj v gozdnem delu, se z teh par vrstic oglašamo v javnosti. Seveda naša želja je bila tudi prej, toda pri goznem delu, ko človek pride ves premočen do kože v kempo, se mu ne ljubi pisati, raje čita pri gorki peči dokler ga ne prevzame sen. Potem se pa vleže na bolj trdo kakor mehko posteljo in zaspi od utrujenosti. Tako se ponavlja dan za dnevom razen nedelj, ko ne delamo, takrat pa pride vpoštev kaj drugega in predvsem zakrpati hlače, prišiti gumb, pripraviti perilo in medtem napisati kako pismo prijateljem.
Tukaj se imamo že kar po navadi. Hrana je še precej dobra in tudi zaslužek ni preslab. Toda kom-panija, vsaj tako slutim, bi rada vedno več od nas za isti zaslužek. Najbrž da skuša pozabiti na svoje obljube in ponašanje za časa V6-jne, kakor tudi drugod. Kar nas je tukaj delavcev, smo organizirani okrog 30 odstotkov, kar pa ne zadostuje. Naš lokal AFL je z njegovim sedežem v Port Arthurju. Dolžnost je vsakega delavca, da je član unije, ker edino tako je mogoče doseči boljše delovne pogoje, boljši zaslužek in tudi zavarovati delavske interese.
Naše delo, kakor sem omenil je
precej težko in naporno. To jesen je res celo vremenjak nekam zelo neroden. Dežuje skoro vsak dan, a poletni čas nam pa delajo nadlego muhe tako, da ni prav nič kaj prijetnega pri gozdnem delu, razen, sveži zrak, katerega vživamo .seveda na obilo. Pripeti pa se še kaka druga nezgoda.
Naprimer julija meseca sem se podal po stezi na delo in zasledim stopinje, kakor da je nekdo bos korakal pred menoj. Mar cigani, sem nehote pomislil. Toda vem, da kanadski cigan; niso naklonjeni gozdnemu, delu, raje se drže kje v mestih. Začel sem delati in črez nekaj časa začne pokati v goščavi, šel sem pogledat, kaj prav zaprav je. In glej spaka! Pred menoj se je z tacami narazen že pripravil kosmatinec na dvoboj. Kaj drugega sem hotel, kot tudi, sam se pripraviti in sicer tako junaško, da sem bil z hrbtom obrnjen proti njemu.
Pozdrave vsem čitateljem in naročnikom.
N. Babič
širite čitajte in postanite naročnikom Edinosti
Kirkland Lake. Ont.
Dne 27, Septembra t. 1. je po 15 mesečnem trplenju za sladkorno boleznijo V HALEYBURY sa-natoriju preminula, blaga žena, Marica Marušič, rojena Stiglič, 30 tega Maja, 1895 leta v BAKRU Hrvatsko primorje. Pokojna je prišla v Kanado za svojim možem Franc Marušičem, leta 1931. Zapušča žalujočega soproga Franca, kateri je tu splošno poznan Slovenec katerega stariši so bili iz VRHNIKE pri Ljubljani, ter tri sinove. Zvonko pohaja tretje leto univerzo v Toronto. Zrinko se nahaja v vojški službi na JAMAI-KI, v kandski armadi. V očetovi oskrbi pa je 12 letni Jožek. V stari domovini pa ostavlja eno sestro.
Kako je bila pokojna priljub-lena, je pokazala njena pot na tukajšno mestno pokopolišče, kjer je bila pokopana v nedeljo 30 tega septembra, po katoliškem obredu, ob velikanski udeležbi sorodnikov, znancev, in prijateljev. Pokojna je bila v resnici vzor družinske vzgojiteljice kot prave jugoslovanske matere. Krasile so njo vse čednosti slovenske duše. Naj ji bo ohranjen blag spomin. Vsem preostalim izrekam moje iskreno sožalje.
Dne 16 Septembra se je vršila v Ukrajinskem delavskem domu, javna skupščina od strani LOKALNEGA VEČA, za pomoč narodom v svobodni Jugoslaviji. Namen tega shoda je bil, uradno od-tvorenje zbiranja prostovolnih prispevkov za postavitev otročje bolnice v Jugoslaviji. To akcijo je pokrenil Gl odbor Veča, na prošnjo iz stare domovine. Na ta račun je Gl. odbor že odposlal $40 000.00 a za ostalih $40.000.00 se zbira širom Kanade od našega naroda. Da se je narod v tem mestu velikodušno odzval tej nujni prošnji, je že to dokaz, da se je samo na shodu zbrala vsota $1.321.00. Prispevala so tudi razna društva in organizacije, večje vsote, a darovi še vedno prihajajo. Koncem drugega tedna ko bo zbiranje z-ključeno, bodo vsa imena darovalcev priobčena v tem listu. Enako bodo priobčena tudi vsa imena darovalcev otročje obleke, v polnem je naša naselbina oblekla do 225 novoroječkov. Vsa ta roba 95% nova, je bila v 5 tih zabojih včeraj 2 oktobra, odposlana v pristanišče MONTREAL, kjer bo takoj natovorjena na Jugoslovanski parnik, kateri že tam čaka par dni, da odpelja pomoči potrebnemu narodu v domovino, kar so darovala dobra srca jugoslo venskih izseljencev v Kanadi. V imenu vseh potrebnih, kateri bodo deležni teh darov; vsem darovalcem iskrena HVALA.
Naj še omenim, da kot Gl. govornik na gori omenjenem shodu je bil, sodrug, Štefan Serdar, kateri se je nahajal v Kanadski armadi, in bil oddeljen v vojno misijo Angleške armade pri Jugoslovanski osvobodilni armadi. Povedal je razne doživljaje katere je doživel za par letnega bivanja na Jugoslovanskem teritoriju.
Pred par tedni smo imeli tudi priliko spoznati se z rudarskim in-ženjirom G. Rudolf Lučovnikom, ta je pa naš Koroški Slovenec, prišel je v družbi inženjira Branka Božiča, v znanstvene svrhe v pogledu rudnikov in raznih topilnic po Ontariji. Imenovana sta od skupine strokovnjakov poslanih iz Jugoslavije pred nekaj meseci ki so prišli v združene države Ameriške da proučavajo Amerikanski lUAi^npojd ousoids ui 'jusiu-tBAoi
sistem. Tudi ta sta nam pravila kakšno je danes resnično stanje v domovini, kar je v velikem nasprotju z pisanjem nekaterih naših protinarodih časopisov, ki kljub vsej resnici zavijajo po svoje, tako, da zagovarjajo glavne provz-ročitelje vsega gorja v domovini, izdajalce svojega lastnega naroda, katere je težila vest za kriminalne grehe nad svojimi lastnimi brati. Da niso bili to za kar se jih tu imenuje, nebi ob osvoboditvi naše dežele jo pobrisali skupno z fašisti, in nazisti čez Slovensko mejo da iz nekdanjih za-rotniških gnezd nadaljujejo z svojim izdajalskim delom, in mečejo kamenje, in vsakovrstno gnusno blato čez plot, na toliko z krvjo prepojeno našo rodno grudo. Saj je že nas pesnik Aškerc govoril ko je imel u vidu iskoriščevalce in sovrage Slovanstva. Mi vstajamo Pa kaj tako hrunite? Slovama se bojite ? Teži Vam dušo huda vest ? In vest Vam stiska jezno pest. Bojite se osvete od množice neštete?
Da, nastaja nova doba, tudi naš mali narod je enkra^j ustal iz tisočletnega suženstva.
Da mu je obstoj in bodočnost zajamčena je jasna stvar; ker je prišel do spoznanja da se kljub vsem zaščitam katere je njemu v vsej preteklosti ' svoje zgodovine dajal RIM. BERLIN. PARIZ. LONDON. WASHINGTON. DUNAJ. itd., mora otresti take zaščite, in izdajalskega hlapčevstva naših takozvanih narodnih voditeljev kateri so le gledali za blagor svojih velikih trebuhov, ne pa za dobrobit onih kateri so jih postavili na vodstvo. Vse tiste in-
trige raketirjev, katerih glavna-men je bil, da se prepreči edinstvo med Slovanskimi Narodi so danes odstranjene in tudi naš mali Slovenski narod je prišel na pravo pot katera ga bo vodila do cilja in do srečanja svojega velikega, dobrodušnega, resničnega, in pravega brata na istoku: Da našega Ruskega brata krasijo vse vrline življenja sposobnega človeka, to je pa v Zadnjih nekaj letih lahko spoznal tudi njegov najhujši sovražnik. NAZI-FAŠIZEM: Pravijo neke slovensko odpadle novine, da bivši Ljubljanski dušni pastir nekje iz za meje veliko moli za Slovenski narod, res potreba je da se več moli, da zadosti pred bogom za vse padle žrtve katerih življenja bi ravno on lahko ohranil, da je v tako kritičnih časih kot pastir stal z čredo, kot so to storili drugi narodno zavedni pastirji, naprimer. Finžgar. Mikuš. i.t.d. Z takim dejanjem bi on preprečil, ali vsaj omilil neizmerno gorje, ki je trlo našo rodno grudo. Ali kot izgleda, njemu se je šlo za lastne ambicije; hotel je avanzirat, sanjal je da bo za pro-tiuslugo od fašistov prejel kardi-nalski škrlat. Grobovi padlih borcev naj tvorijo v bodoče narodno mejo, da preprečijo vrnitev narodnih izdajalcev, in z njimi sistema temne preteklosti.
Pisma ki so začela prihajati iz domovine, nam jasno povejo, da tudi bo tako. Naš narod ustaja v novo dobo. V novo življenje. V pravo svobodo. In to je tudi že skrajni čas.
Z rodoljubnim pozdravom.
Matija Otoničar.
Tajnik lokalnega VESA. Za
pomoč narodu v domovini.
Naznanilo in zahvala
Dolžnost nam je, da se tem potom najlepše zahva limo vsem tistim, kateri so nam ob smrti naše nepreža-Ijene soproge in matere Marija Marušič, izkazali sožalje, posebno pa tistim, ki so žrtvovali svoj dragoceni čas, da nas s svojo prisotnostjo tolažijo in da nam pomagajo umrlo spremiti na zadnjo pot, kakor je to ona zaslužila.
Najlepša hvala bratom, kateri so jo nosili do odprtega groba in vsem tistim, ki so položili vence na oder, kakor tudi tistim, ki so hoteli položiti, a niso mogli dobiti vence. Najlepša hvala članom in članicam Slovenskega Pevskega društva "Triglav" za v cerkvi odpeto žalosti-nko "Vigred", ter članom Mladinskega zbora "Triglav", kateri so vence nosili. Tudi lepa hvala prijateljem Matiji Otoničar, za njegovo nagrobno slovo v imenu Triglava" in Tonetu Novaku, v imenu društva VPZ. Bled št. 1, Kirkland Lake. Lepa hvala Marijanu Šubatu, ki je pomagal pri organiziranju sprevoda, ter gospici Mary Še-magal pri organiziranju sprevoda, ter gospic-S Mary Še-gina, ki je spremljala posetnike. Iskrena hvala Jovici Grubišič, Danici Šubat, Milki Turina, Dragici Hertek in Mary Kristoff na njih požrtvovalnem delu okrog ureditve doma umrle, da bode dostojen, da jo sprejme in iz katerega je potem bila iznešena na večni počinek. Prav posebna pa hvala gospi Julki Wintar, katera se je sama ponudila da prevzame k sebi najmlajšega otroka umrle, da mu ona v vsemu nadomesti ljubljeno mater, in pa njenemu soprogu Jožetu Wintar, kateri se je neštetokrat izkazal, kakor iskreni prijatelj.
Nosilci so bili sledeči: Jože Wintar, Josip Vukovič, J. Bubaš, Matija Stipec, Ivan Branicelj in Tone Lavrič....
Vence so položili sledeči: Družina Vinko Kučan, Josip Jakovac, Petar Golešič, Jože Wintar, Nick Bosanac, Bosanac (Toronto) Ante Petkovič, Ernest Grubišič, Vinko Vidrih, Toma Osterček, Anton Novak, Josip Bauch, Josip Vlahovič, Franjo Vičevič, Marijan Šubat, Ivan Rožič, Franjo Hertek, F ana Marušič, Ivan Butorac, Slavko Benac, Andjelo in Tone Šubat, Andrija Kristoff, Matija Otoničar, Milka Bobuš, George Purdie, Kuzma Turina, Joe Townscud, Ivan Dobrijevič, Josip Cešič, Marijan Marohnič in Ivan Klarič.
Društva in korporacije: Odsek 64 HBZ., Lake Shore Gold Mine LTD., odsek VPZ. Bled št. 1, nameščenci Union Baking Comp, The Purity Flour Co. LTD., Vilo & Co. Slovenski Pevski zbor''Triglav" in N.S.V.P. Spo-lok št. 5.
Še enkrat najlepša hvala vsemi
Franc Marušič, soprog Zvonko, Zrinko in Jože Marušič, sinovi.
Iz francoščine prevedla K. N.
življenje doma res ni bilo prijetno. Oče je vsak dan koval načrte, kako bi se izmazala iz te narodne zaJdeve, samo da bi se mogla poročiti z bogatim Dumoustierjem. Orana se je pa vsak dan bolj odtujevala od svojega mladostnega prijatelja, kajti spomin na daljnega moža — čeprav je bilo že dobro leto, kar ga je spoznala, m čeprav ga je poznala komaj en sam Idan — še ni obledel.
"Kakšno neki bo najino srečanje?" se je včasih na tihem spraševala. Bila je pripravljena vse oprostiti, toda okoliščina, da se njen mož tako dolgo ni prav nič zanimal zanjo, jo je spravljal v strah in zadrego.
"Morda^so bile pa njegove ljubezenske prisege samo prazne Besede," je dvomila v težkih urah. In tedaj se ji je iz prsi nehote utrgal globok vzldih. . .
"Zakaj se ne bi srečala kakor tovariša?" si je pogosto prigovarjala. "Oba veva, da se ne ljubiva, oba se zavedava, da naju je zvezal gol slučaj. Doslej nisva imela priložnosti, da bi dobro spoznala drug drugega. Morda bi bilo to za ftajino bodoče sožitje koristno."
Misel, da bi mu morala biti pokorna in ljubeča žena, jo je plašila in odbijala, še vse prepekajoč je bil spomin na tisto prvo in edino noč. . .
"Kaj neki bi storil, če bi se mu uprla ?" je nenadno pomislila. "Morda bi to še podžgalo njegovo poželenje, saj pravijo, da je navaldno pri moških tako."
Skušala se je vživeti v miselnost in duševnost svojega moža, skušala je uganiti, kako bi sama ravnala v njegovi kaži in na njegovem mestu.
Primerjati je pričela svojega moža — oh, tako malo ga je poznala! — z drugimi Španci, ki jih je spoznala tam doli. Priznati je morala, da primerjava za Morena ni bila nečastna. Bil je prav tako simpatičen, vljuden in duhovit kakor njegovi tovariši, vse dotlej, dokler. . . .
Hočeš nočeš so se misli mlade žene kar venomer vračale v tisto usodno noč, ki je zapečatila njeno usodo. In čudno! Kolikor bolj se je oddaljevala od tistih dni, toliko bolj prizaneslivejša je postajala. Dejanje njenega moža se ji ni zdelo več tako kruto in tako neod-pustljivo; včasih se ji je zazdelo že kar upravičeno.
Počasi je korakala po stezici in upirala oči v mirni tok potočka, ki se je vil po vrtu. Včasih je priplavalo po njegovi gladini orumenelo listje z dreves ali pa kakšna suha vejica.
. Na lepem je mlada žena začutila, da io nekdo opazuje. Dvignila je oči. . . in se ustavila, kakor bi jo prikoval k tlom. Mar vidi prikazen ? Prav kar je mislila na svojega moža, zdaj je pa skočil iza bližnjega grma nekdo, ki mu je bil na las podoben."
"Dobro jutro senora!"
Zganila se je in nehote odskočila. Mislila je da je prikazen, toda bila je resnica. Pred njo je stal nien mož iz mesa m krvi, zdrav in živ in se ji prijazno smehljal. . .
Malo je manjkalo, da Orana, živčna kakor je bila, ni zavpila od strahu ali pa stekla po stezi proti gradu.
Moreno se je nekoliko kislo nasmehnil, videč njen strah:
"Ali sem vas prestrašil, senora?"
"Ne," je z muko odgovorila, "samo presenetili ste me. Pravkar so se moje misli mudile daleč, daleč od tod'!'
In da bi zabrisala mučni vtis tega nenavaJdipega sprejema je vljudno pristavila:
"Prav za prav so bile zelo blizu vas,, kajti pravkar sem mislila na Španijo."
Ponudila mu je roko. Priklonil se je in jo vljudno poljubil. Takoj mu jo je odtegnila, kakor da bi jo bilo speklo.
"Dobro jutro, senora!" je ponovil Moreno". Očaran sem da vas vidam tukaj tako rano, tako zdravo in lepo! Srečen sem, da ste me sprejeli z smehljajem. Tako sem se bal, da vam moja navzočnost ne bo ljuba in da se boste morda bali daljnih spominov."
Govoril je s tihim, temnobarvnim glasom južnja-kov, z glasom, ki se zdi, kakor bi prvi vsaki besedi ljubkoval. . . Ta ton je prinesel nekaj intimnosti v njuno svidenje in hkrati zabrisal ledeno vljudnost pozdravnih fraz. Tisti trenutek se je zazdelo Orani, da ju nič ne bo moglo nikoli več ločiti. . .
. To nenadno svidenje jo je tako vznemirilo, da je pričela trepetati po vsem životu. Blizu stezice je stala vrtna hladnica, zgrajena iz žive meje. Orana je pokazala z roko na naslanjače, stoječe v njej, in povabila svojega moža, naj sede njej nasproti, da se bosta kaj pogovorila.
"Dejala sem vam da sem pravkar mislila na vas, gospod1, "je to pot hladno dejala mlada žena. "Da vam po pravici povem, mislila sem, kaj in kje neki ste zdaj, ko je vojne konec." Zvedavo ga je pogledala.
"Ali vam niso zadnji čas sporočili, Ida živim v Madridu?" je vrnil vprašanje z vprašanjem.
Zardela je do ušes, kakor šolarček, ki ga ujameš na laži.
"Oh, ali so vam to povedali."
"Da," je trdno odgovoril,, čuteč zadoščenje, da jo je mogel tako hitro spraviti v zadrego, "že več mesecev sem čakal v Madridu, da boste kaj povpraševali po meni, čudeč se da vam ni prej prišlo na misel, pozanimati se, ali je ostal vaš zakoniti mož spričo tolikšnega prelivanja krvi živ, ali je pa padel. ..."
Oirana je. v zadregi molčala.
"Senora, čakal sem samo neznatne spodbude z vaše strani v znamenje, da smem upati. . . Nikakor pa to ne pomeni, da mi je bilo vsfeeno, kaj se z vami godi, kajti že večkrat sem skušal izvedeti o vas kakšno novico, a se mi žal ni posrečilo."
Čeprav je bil ta očitek zavit v vljudnostne besede« ga je tenkočutna Orana takoj razumela.
"Precej se bom opravičila in'vam razložila, zakaj nisem tako dolgo povprašala po vas, "je hitro dejala." Oh, nikar se ne trudite, senora. ničesar vam ne očitam!" je mehko dejal.
"In vendar želim, da boste vedeli, koliko sem pretrpela, odkar sem se vrnila na Francosko. Dogodki, ki sem jih videla in doživela tam doli, so silno zrahljali moje živce, tako da sem za dolgo izgubila, sleherno voljo in energijo. Nič več me ni mikalo živeti in delati. Lahko vam nečem, da mi je bilo prav težko, vživeti se v stare razmere, kakor Ida se mi nebi bilo nič zgodilo. ..."
"Razumljivo je, da ste dosti trpeli, kajti stvairi, ki ste jih videli in doživeli tam doli, niso mogle ostati brez odmeva v vašem srcu," je vljudno pritrdil, čeprav se mu je zidelo čudno, da je mogla tako dolgo trpeti zaradi strašnih vtisov, ki jih je naredilo nanjo strahotno klanje v njegovi domovini. Morda se je za temi besedami skrivalo kaj drugega ?