634 Adrian Popescu BLAGA SVETLOBA, Blaga svetloba, somrak, svetlikanje mrtvega zlata SOMRAK iz zakladnice Serenidov, ki so vladali — ne z ognjem in mečem — in jih ne omenja nobena zgodovinska knjiga, 1 teba iščem tam, onkraj vrta, kjer plapola zadnja jata hipnotičnih akacij, ko kradoma stopam, sramujoč se, od obložene mize, od umazanih desk, obloženih s kostmi in vinskimi čašami, skoz trnja krohota, zasmehovan od prijateljev: —¦ če mu ni prav, zakaj nas še spremlja? 635 Pesmi VZPENJANJE Srečna svetloba, carissima, clarissima, srebro PO iz zakladnice tastih, ki so odšli, jasna senca, klarisa, STOPNICAH blaga svetloba, somrak, svetlikanje mrtvega zlata iz zakladnice Serenidov, iz bliska Ločenih Umov. 2 Medtem ko se vzpenjaš po stopnicah proti kapelicam v San Marku, nenadoma krila Poslanca, naslikana na steni, prehitijo vonj anemon na poljani. Srečna svetloba večera v Voronecu, sij večerne zarje v gorskem kotlu, carissima, clarissima, beata est, v Bukovini, v deželi Bukovih gozdov ali na vinskih gričih v Toscani. NATANČNA V zapuščeni kašči, na poljani, pokriti s slamo — tam, kjer STROGA ugašajo žafrani in mrmrajo čudne besede, ali v Brunelleschovi kapeli, natančni in strogi, brez madeža, v razsežnostih starih, 3 ki so te bolj ljubili, se skrivaš kot od ljudi na motornih kolesih preganjana srna, uboga deklica, ki mi pošilja bratski »salute«. Kako naj te pozabim in kako bi te mogel pozabiti mladenič, tisti z Rena, zazrt, očaran, smehljajoč se, v »il chiostro«, dvorišče za sprehode pred večerjo, ko vse stvari sveta stopajo v svoj začetni mir. LAHNO Ti, ki me poljubljaš na čelo, sladka svetloba, moja žena, KAKOR lahno kot v sanjah, ob nazobčastih kolesih in klavnicah, V SANJAH ob transmisijskih jermenih in ob tekmah avtomobilov, ob slovesnih konvencijah in praznih konzervnih škatlah z vonjem 5 po bukovih gozdovih. S teboj stojim šepetajoč proti zahodu, Lahko živiš v skladišču, kjer je skupina deklic (spominjam se) igrala igro po besedilu neznanega avtorja; to je bila moja prva gledališka predstava — ne pod kristalnimi lestenci in na kraljevem žametu, temveč med suhimi sodi, med grozdjem in sencami. Ali med opekami nekdanje rimske kopalnice, med razvalinami mirnega kraja v Etruriji, ki mi vzbuja velik strah, a ne vem, zakaj, in na slepo tipljem sklepe desnice in vrat in čakam, da zaslišim od zunaj korake Kentavra, medtem ko sužnje prestrašeno beže v cubiculum. Blaga svetloba, moja žena —• ti, ki me poljubljaš na čelo. LAHKO ŽIVIŠ 4 636 Adrian Popescu ko prihajajo, da bi me vprašali: Zakaj stojiš v temi? ali: Kako moreš brati v tej slabi, umirajoči svetlobi? Tako so rekli tistemu slikarju iz Nizozemske Sova. A njegove oči so videle senco stvari, ki jih ti razvozlavaš iz teme. Blaga svetloba, moja žena. SKOZI PRAH Kako dolgo si hodil skoz prah sveta, SVETA otrok z lasmi, polnimi zlatih os in nočnih vešč, in dvigal bel prah s podplati, preden si zagorel v zvezdi. Modrikast dim se dviga iz doline in širi se prijeten vonj iz oblaka smole - nemara si je vas mizarjev tam zgradila svojo tajno pristavo, ali vitki pastirja čebel, proseč te, da bi sedel z njimi k večerji. V prahu sveta, otrok z lasmi, prepolnimi velikih os in nočnih vešč, koliko časa si bil samo dolg pramen žarkov v rokah nikogar? ¦ VROČINA Celo moje telo je sveča, prosojno nebo moj plamen použiva. Kakof ptica Bom mrtev tehtal več kot sem za živa. Goreče oko se z voskom hrani in daje kapljo rose žgoče. Nekoč sem znal leteti — zdavnaj, spominjam se, dokazati mi ni mogoče. Celo moje telo je sveča, Ko prelije plamen se v sinjino in sveča cela v prst se bo stopila, bom v roki še čutil vročino. SLAVOSPEV Ve bolj kot jaz poznate skrivnostni okus KAČAM železa, urana, smaragda, najdišča, skrita v prijetni temi. Ve prinašate vesti iz onostranskega carstva 637 Pesmi in služite Hermesu. Ve poznate labirint, plapolajoče vdolbine, območje senc, vaše so zakladnice Noči in moči sladkih strupov. Moj jezik je nedeljiv, divjaški, nezanesljiv, zlahka razumljiv, preveč lahko ga dokažeš. Medln strup nosite ve pod razklanim jezikom. Neznana je vaša vzvišena hoja in pota v globino, nihče ne ve zanje, kot ne poznamo sledov leta jastrebov pod nebom, vala v reki. Napol razumljive besede — kot preroki — je izrekel naš prijatelj, ko ga je gad napadel v gorah in mu je strup stekel kot nova, divja kri po žilah in zmočil bledo čelo. Pa tudi vam ni dano, da bi se smele same, kot obkoljen škorpijon, izgubiti iz Časa, postati čisti O, brez začetka in konca, bel vokal, prvinski krog. Trudi ve ne obvladate brezmejnega carstva nekega Imena, komajda območje zloga, njegove galerije, globino in mrakobnost podzemlja. Tudi za vas sonce zloguje kamne, kjer vas zalotimo prežeče z očmi, odrevenele, zamaknjene z malone prevodljivimi pojmi, bi rekel: mrmranje, mrmranje, mrmranje ... JESEN Jesen in bukov gozd v gorah, listje žari V GORAH m trgaš se počasi iz prsti, vonj grozdja, gob in vonj lesa v srce prijetno ti kaplja. Tramovi, orna sajasta bruna v očetovi hiši, mehko se temni in svetlika ponižna goba kot staro srebro. Jesen v zahodnih gorah, sij modrikast in čist kot lahen otok, kot list — tu se ti pamet bistri, ne moreš soditi krivo: listje in listje in listje — celo drevo.