Štev. 5. Y LJubljani, maja 189Š. Letnik I. , J*ž Glasilo ,,Slovenskega čebelarskega društva" ^!%) za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko se sedežem y LjuMjani. \ Urejuje Franeišek Rojina. Izhaja po eukrat na mesec in se pošilja udom brezplačno. Vsebin.i: Raaivoj Posavski: Pogovor pod lipo ali temeljni reki čebelarstva. — Studenčan: Redilnosi medu. - Dopisi. — Raznoterosti. — Vprašanja in odgovori. — Listnica uredništva. — Naznanilo. — Inserat. Pogovor pod lipo ali temeljni reki čebelarstva. (Sestavil Radivoj Posavski.) (Dalje.) Martin: Splošno morarao priznati, da vsak gospodar ve vsaj najpotreb-nejše o naravi svoje domače živine, n. pr. v ovcah, konju, goveji živini itd.; tudi vsaka pridna gospodinja ti na prste našteje, kaj njene kokoši in race ljubijo ali sovražijo, ter kake lastnosti imajo od svojega začetka pa do ražnja: le z ozirom na čebelo — čudno je to! — uči skušnja veliko izjemo. 0 naravi te domače živalice vedo ljudje še sploh krvavo malo; pogosto samo to, da znašajo med in vosek, da roje in pikajo. Da, so ljudje, ki hočejo biti celo tako nekako učeni, in ki mnogo bolj tujih in menj potrebnih stvarij vedo, ljudje, ki ti n. pr. prav natanko povedo, koliko vatlov meri kit v severnem morji, koliko stotov težek je indijski slon; ki pa o čebeli, čeprav je evro-pejska domača žival in jim jih vsako leto na tisoče pred nosom brenči, niti ne vedo povedati, koliko kril in nog ima!.. (Tu Martin umolkne in vpra-šajoč pogleduje soseda.) Lipe: Šmentej, malenkost! in — tristo medvedovih kocin! vendar ne morem v trenutku na to priseči; — Nog? — tako-le mislim — 2 para jih bo. Jurče: In kril ... dvoje, ali ne? Martin: Ha ha, oba sta ga ustrelila, pa še prav rejenega kozla? — Torej tudi vidva nista medonosne živalice, ki jo redita, in ki jo imata vsaki -+»s 34 m*+» dan pred ocmi, niti jedenkrat natančneje pogledala! kajti sicer bi morala na prvi pogled opaziti čvetero kril in šestero nog. To, to mi je slabo znamenje. Lipe: Grom in strela! Jurče, midva sva slaba čebelarja! Martin: Iste misli sem tudi jaz; čeprav namreč svet zato ne bo nič boljši, če vidva vesta koliko krakov ima čebela, vendar se da iz tega skle-pati: Kdor takih očividnih stvarij ne pozna, koliko manj mu morajo biti znane čudovite skrivnosti notranjega življenja in delovanja čebel, brez ka-terih znanja ni mogoča sreča v čebelarstvu. Toda pogum, ljuba soseda! Grlejta, kar so pazljivi opazovalci in pre-brisani učenjaki z dolgoletnim opazovanjem in poskusi iznašli, to so zapi-savali in še zapisujejo v knjigah in strokovnih čebelarskih listih. Popis vseh čebelnih lastnostij se imenuje naravoslovje čebele ali teoretično znanstvo čebelarstva. In o znanstvenem čebelarstvu, kot podlagi vama hočem brati iz prej omenjene knjižice, če vama je všeč? Jurče: No, če je čarovnija čebelarske sreče s tem v zvezi, bodeva jako hvaležna. Lipe: Tako je; tudi jaz sploh rad slišini, če mi kdo čita. Martin: Dobro torej; začnimo z božjo pomočjo in jaz sem vama porok, da se ne bodeta dolgočasila, poslušajoč lepe in čudovite stvari o naši čebelici. (Našim znancem pod lipo ne moremo slediti v njih podrobnih pogovorih o naravoslovji čebele v tem skromnem listu, ki naj se zlasti v začetku peča s kar najbolj dejanskimi (praktičnimi) stvarmi. Opomniti smo le hoteli svoje drage rojake, zlasti začetnike v čebeloreji, kako potrebno je, da prečitajo za začetek kako čebelarsko delce. Zakaj naš list, kot strokoven ima nam na temelju začetnega znanja v čebelarstvu zidati naprej.) Bil je krasen dan rožnika, ko sedi Martin se svojima sosedoma pod prijetnim vonjem cvetoče lipe, mej mično godbo plesajočih in zadovoljno brundajočih čebelic. Lipe in Jurče sta si prvi rek o naravoslovji čebelinem tekom nekaterih nedelj dobro v glavo vtisnila. Še nikdar nista čebelic po-zorneje in radostneje opazovala, kot to spomlad. Še le sedaj sta čebelico pvav za prav spoznala in morala sta jo radi njenih prečudnih lastnostij ceniti in ljubiti. Njiju zanimanje ju je sililo v čebeloreji vedno bolj napre-dovati; za to tiščita tudi danes v človeko- in čebeloljubnega Martina, da jima pove tudi drugi in tretji rek. Martin je takoj pripravljen. Takoj je čebelarska knjižica pri roki, za učiteljsko stolico pa služi klopica pod lipo in nauk se prične: ,,Soseda \ v prvem reku smo se seznanili z najvažnejšimi rečmi iz na-ravoslovja: o nastanku, namenu in opravilih matice, delavk in trotov, o rojih itd. Danes pa se čemo seznaniti z glavnim pravilom dejanskega (prak-tičnega) čebelarstva, t. j. kako mora čebelar na podlagi potrebnega znanja tudi res sodelovati, da ima pri čebelarstvu tudi gotovo uspeh in srečo." .-k>H 35 1^4- NaŠe zlato pravilo se glasi: Le panjev, v kterih dosti je čebel, Sme biti umni čebelar vesel: Osiroteli, bolni kmalu zraro, In sreče ti nikdar ne prineso. Priprost, pa vendar tako važen rek! Kakor je zlato prva mej kovinami, tako je ta stavek mej pravili praktičnega čebelarstva najvažnejši, in kakor je čisto v ognji preskušeno zlato, tako je resnica tega izreka potrjena po skušnji. Ne imenuje se zastonj zlati. Njegova čarovnija pa je popolnoma naravna. Če hočeta, da vama čebele prinašajo bogato korist z medom, voskom in roji in da z lepa ne poginejo, treba je močnih in zopet močnih ljudstev! Da to dosežeta, zapomnita si: 1. Ne trpita nikdar slabih, kilavih panjev, 2. ne oslabujta močnih in 3. podpirajta celo močne panjove sem ter tje s pitanjem. Zakaj: 1. Močni panjovi lažje prenašajo zimski mraz kot slabih; tudi primeroma mnogo manj medu povžijejo čez zimo nego slabiči. 2. Zgodaj nastavijo zalego in se silno množe v spomladi, hitreje in lagje očistijo satje in ulj zimske nesnage; le močni panjovi zgodaj poletavajo na pašo po med in obnožje in stavijo satno palačo. 3. Samo od krepkih, številnih ljudstev se imaš nadejati zgodnjih in težkih rojev in stem v zvezi gotove in bogate jesenske žetve v medu in satji. 4. Razne neprilike prebijejo brez znatne škode le močna ljudstva, ki se tudi živim neprijateljem trikrat preje ubranijo nego kaka čebelna kajžica s perišem muh. ,,Ravnajta se potem in ne bo vama žal!" Tako je končal mojster Martin. ,,Bog plati! za lepi nauk; proč s slabimi panjovi!" sta se poslovila Jurče in Lipe. (Konec prihodnjič.) ------^------ Redilnost medu. (Priredil Studenčan.) Jej med, moj sin! ker je dober. Sal. preg. 24, 13. Ni menda dobe v zgodovini, da bi ljudje ne poznali medu. Izraelci, tako pravi sv. pismo, so koprneli po obljubljeni deželi, ker jim je Bog na-znanil, da se po nji cedi med in mleko. Kolikor smemo verjeti spomenikom starih Egipčanov, Judov, Grkov in Kimljanov, so čislala tudi ta ljudstva med izvenredno in se pečala pridno s čebelarstvom. Da, pri Eimljanih je bila celo navada, da so prinesli po obedu bliščečega satovja na mizo. V Italiji in na Grškem so včasih medu ogromno pridelali; vanj so vkuhavali sadje ali pa so sladili ž njim jedi in pijače. Vina še sedaj mešajo ponekod z medom, da jim okus oblaže. Toda odkar so uveli pri nas in povsod trstni sladkor v splošno rabo, je veljava medu silno pala in veliko jih je izgubilo veselje do čebelarstva. Sladkor je med izpodrinil že povsod; v kavo in čaj devljejo le sladkor, po 5* -*«S 36 g^. kuhinjah poznajo le sladkor, in sladčičarjem hodi ceneje, če slade pecivo s sladkorjem in raznimi sirupi. Svet hoče na vseh poljih napredka; seveda kakšen je tisti napredek, o tem jih malo premišljuje. Marsikdo misli, mora biti že trstni sladkor boljše in prebavnejše živilo, sicer bi mu ne dali take prednosti. A v tem se jih veliko moti. Trstni sladkor sam na sebi je — resnici na ljubo povedano-neprebaven. V želodcu ne vsrkavajo trstnega sladkorja takoj one celice, ki so v zvezi z žilicami in s krvjo, marveč, predno prehaja v kri, ga morajo raz-krojiti in predelati razni želodčni sokovi, zlasti solna kislina. Teh sokov je pa včasih ali premalo, ali pa so premalo ostri, da bi razkrojili sladkor in tako se sladkor nič ne prebavi; včasili pa se usposobi za v celice in kri šele po dolgem kemičnem potu, in ob tacih prilikah čuti človek neredkokrat bolečine v želodcu. Odtod otroke, ki sladkor jedo, tako rado ,,trebuh boli' ; a ne le otroci, tudi odrasli čutijo, vsaj kadar so v večji meri sladkorja po-užili, omenjene betežnosti. No drugače pa je z medom. Preiskovali so in so našli, da medu ni treba nič tega kemičnega presnavljanja, med je skoro tak, kakor po sokovih prikrojeni sladkor. Kakor prehaja olje, ki je povžijemo, brez nstankov v kri, tako prehaja tudi med brez ostankov v krvne celice in jadra po teh po vsem telesu, kateremu daje gorkote in moči v čudoviti mm. Če torej uživarao med, se nam ni treba nikoli bati, da bi od strani želodca čutili kake betežnosti. Dobroto medu pa znamo šele ceniti, če vpoštevamo, da potrebuje naš ustroj (organizem) sila veliko sladkorja. Če ga že mnogo užijemo v sadju in pijačah, ga še veliko več v skrobu (šterka), ki je naša prva in najimenit-nejša hrana. Skrob se namreč izpremeni po uplivu želodčnih sokov najprej v dekstrin in nato v prikrojeni sladkor. Zdaj pa pomislimo. da sestaja hrana, ki jo vživamo dan na dan veČjidel iz skroba: kruh, krompir, sočivje, zelenjad itd. Ogromno je treba torej našemu ustroju sladkorja. Vrh tega dobro pom-nimo, da je med izmed vseh vrst sladkorja jedin sladkor, ki prehaja v našem prebavišču naravnost v kri. Čuditi se pa moramo, da so bili ljudje dozdaj v rabi sladkorja tako malo izbirčni, ko daje vender sladkor telesu največ gorkote in moči. Čas je že, da uvedemo med zopet v splošno rabo, da sladimo kavo, čaj, pecivo itd. z medom. Istina je, da zaleže hribolazcu žlica medu, s katerim pomaže kruh, dvakrat več in ga bolj oživi, kakor najboljše maslo; istina je tudi, da nežni otročji želodček, ki mu nedostaje želodčnih sokov, vedno ložje prebavlja med, nego mleko. Starišem izrecno priporočamo, da dajejo svojim zdravim in bolehnim otrokom, mesto neumnih, kupljenih sladkarij, čistega medu; bolj bodo veseli in bolj zdravi. Znameniti Dennler je zaklical v svoji knjigi: ,.Med kot živilo in zdra-vilo" bralcem tako-le: ,,Hočeš biti kdaj star, uživaj sleherni dan najdrago-cenejšo jed starih: med in mleko. Nadrobi si belega kruha v skledico mleka in notri deni medu. To ti bo najbolj zdravo, najbolj redilno in najokusnejše kosilce." ------*------ -+¦3 37 g«n~ Dopisi. Iz Oseka na Vipavskem. Iz svojega čebelarskega zapisnika prijavim nekaj odlomkov, kateri bi utegnili zanimati tudi druge čebelarje, in iz ka-, terib se razvidi, kako čebelno pašo imamo in kako čebelarimo. Posegel bom v 1. 1882. To leto je bila za čebele najbolj zgodnja paša, kar pomnim. Že 3. januvarija so nosile obnožno in potem je bilo vso zimo gorko, da so o svečnici že mandule in breskve cvetle, začetkom marca pa vse drugo sadje. 25. marca so bili popolnoma zasedeni panji in do konca polni. Kaj ne, lahko srao pričakovali in se nadejali zgodnjih rojev? — pa kako smo se motili! 26. marca je začela burja vleči, deževati in naposled celo snežiti; 17 dni ni mogla nobena čebela iz panja. Kdor jih med tem časom ni pital, so mu do raalega vse poginile. Nekdo je prišel prav ob vse, drugemu sta ostala samo dva in jaz sem jih rešil od 21 panjev samo 8, ker sem jih nekoliko pital. (Verjamemo da ste jih pitali samo ,,nekoliko", ker sicer bi Vam jih ne po-cepalo toliko. Op. u.) Prvi roj sem imel 15. junija; ni se čuditi, da imam to letino zaznamovano kot najslabejšo. Ker sem povedal o najslabejši letini, omeniti hočem še najboljšo, kar jih pomnim in ta je bila leta 1887. Trideset let že čebelarim in kmalu bo treba iti za drugimi čebelarji tja, kjer nimajo muh, vendar bi srčno rad do-čakal še jedne take letine. Tako-le je bilo: Od sv. Mohorja do sv. Jerneja je bila velika vročina. Po planinah in po polji ni bilo skoraj nobene rože, a visoko v gozdu, dve uri daleč, je bila na smreki medena rosa tako obilna, da je padala na tla. Ja, ko bi imel takrat panje z okvirčki in metalnico> to bi bilo pripravno delo, tako pa sem zbijal škatle in jih navezoval in spodrezoval sem; v nekaterih dneh pa so zopet vse napolnile. Prav lepe denarce sem spravil v mošnjiček — celih 100 gld. — in vendar sem imel še lepo zalogo medu in 33 panjev za pleme; jeseni sem jih imel ravno 50 in iz številk lahko sklepate, da so bile dobre, če sem iz 17 panjev dobil 6 centov medu. Za časa mojega čebelarjenja je bila smreka kakih šestkrat prav zelo medena, posebno če je bila suša. Še jeden žalosten slučaj naj glede smreke navedem: Nek Tolminec je bil v Lokvah ob času, ko je za-čela srareka ravno mediti. Zvedel je, kako dobro se opomorejo v tem kraju čebele o takem času. Kaj — si misli — ko bi tudi jaz pripeljal svoje muhe sem! Sklep je bil hitro storjen in v par dneh je imel ondi 80 panjev. Dva dni je bilo še vreme, potem pa je začelo deževati in burja briti in to vreme je držalo toliko časa, da mu je zadnji panj umrl. Prazne panje je, na duši ves potrt, peljal 18 ur daleč domov. Spomladanska ia poletna paša sta pri nas prav dobri, a jesenska slaba. Najprvo je spomladi vrstil (resje) potem češnje in drugo sadno drevje, pozneje akacija, ki je posebno dobra, in potem kostanj, s katerim se glavna paša neha: pač dobijo še nekaj na otavi. Ajde pri nas ni, seveda, ko bi bila še ta, bi bil pri nas izboren kraj za čebelarstvo in ne zgodilo bi se mi to, kar se mi je 1. 1896: Ob sv. Mohorji sem videl namreč pri nekem panju zadelan med in ravno tisti panj mi je o sv. Jerneju-------poginil. Olovek -*¦» 38 §?