-   187   -
Žalostni stan učiteljev po deželi.
(Iz Dolenskiga.)
Cesarski patent zastran odškodovanja desetine, tlake in družin davšin skerbi, kakor smo tudi v Jur četo v i m razlaganju v 29. listu Novic brali, tudi za uboge učitelje po deželi, -<— pa , kaj , ker je toliko ljudi , ki teh postav razumeti nočejo in v eno mero navadno pesem godejo :
„Vse je proč, nič ni več za odrajtati nobenimu , samo cesarju imamo že nekaj dati, saj on že vse plačuje; če farju nič ne dajem, še šolmajštru toliko manj; tudi on dobi cesarjevo plačo." Na to vižo gre pesem naprej. Potem pa se le žene začno dolge jezike brusiti, in dostikrat vpijejo, de cela vas skupej leti, kakor de bi hotle s hudobnim besedovanjem vse tiste na uni svet spraviti, ki vender nič druziga ne žele, kakor plačilo za svoje delo in za svoj trud. Resnično, pomilovanja vredin stan je večidel za duhovne sedanji čas , veliko hujši pa je še za učitelje — posebno na ne-kterih krajih Dolenskiga. Duhovni so semtertje lanjsko jesen še kaj dobili, — ali huda se vije učenikam , ki so večidel z družino obdani in le malo ali slabo plačilice imajo. Oni še sicer nobeno leto niso prejeli stanovitniga odrajtila ; kako neizrečeno slabo se jim pa zdaj godi, vsak lahko sam presodi. Zdaj se pogostama sliši: 3,če vzameš , kar ti radovoljno dam, vzemi, če ne, pa me toži (\n si misli) saj nimaš pravice do mene !" — Strašni stan je tak — za zjokati!
Visoko ministerstvo I Ti nisi krivo, de so učitelji po deželi tako slabo plačani, de jim skorej ni za živeti ; to so pregrehe starih časov. Tode usmili se in stori tem težavam kmalo konec, in tavžent in tavžent hvaležnih sere Te bo rešnika nadlog imenovalo!
Resnicoljub.