71
Slovensko književstvo.
* Nauk slovenskim županom, kako jim je delati, kadar opravljajo domačega in izročenega področja dolžnosti. Spisal Ani Giobočnik, c. kr. okrajni glavar, na slovenski jezik preložil Fr. Levstik. V Ljubljani natisnila in založila Klein in Kovač.   1880.
Pod tem naslovom je ravnokar na svitlo prišel slovenski prevod one knjige,   ki jo je isti pisatelj v nemškem jeziku   spisal  leta  1878.    Gosp. Anton Grlo boc-niku, c. k. okrajnemu glavarju v Postojni,  gre hvala, da kmalu potem ,  ko  smo  dobili ustavna občinska starešinstva, je mislil na to,   da jim je temeljitega nauka potreba,   ako   hočejo svoj važni in obširni posel domačega in izročenega področja pravilno izvrševati. Zato je uže leta 1867.,  ko je občinska  postava leta 1866. moč zadobila,   spisal knjižico „Nauk okrajnega predstojnika novo izvoljenim občinskim predstojnikom", ki ga je deželni odbor   z veliko   pohvalo sprejel.   —   „Noviceu  so uže predlanskim   v 41. listu radostno pozdravljale gosp. Globočnikov nemški „Leitfaden",   ki je zdaj po g. Levstikovem prevodu v slovenskem jeziku pod gori navedenim  naslovom   „Nauk  slovenskim  županom"  na svetlo prišel v tiskarnici Klein-Kovačevi z dodanim „slovničkom" itd. —-   Ker smo v onem članku predlanskim  obširnejše   govorili  o potrebi  tacega bolj nadrobnega nauka našim županom,   ki  morajo kot glavarji občine svojo pisarnico ravno takć imeti, kakor imajo glavarji   okrajni   svojo,    ni nam  treba  ponavljati hvale,   da je  gosp. Giobočnik v svojo knjižico vse vmestil, česar župan potrebuje  za pravilno uradovanje svoje v besedi  in pismih.    Kakor  pa  gre hvala stvaritelju te knjige  v nemškem jeziku,   tako  pa  gre hvala tudi gosp. Levstiku,  ki je nemško besedo preložil v slovensko.   O tem, kako izvrstno dobro gosp. Levstik prevaja nemške tekste v slovenske,  na dolgo in široko govoriti, bilo bi le vodo nositi v Savo,   zato zadostuje to  le na kratko   objavljeno   priznanje.    Kako  pa  so v to knjigo daleč čez  „nauk županom o opravljanji domačega in izročenega jim  področja" segajoče jezikoslovne razprave zašle, tega ne  moremo si nikakor raz-tolmačiti.    Ali bodo  pa obveljali vsi po  gosp. Levstiku uasvetovanl slovenski Izrazi, bo prihodnja praksu uCila,
zato se ne spuščamo v pretres tega, kaj utegne biti in
kaj ne, le eni novini, namreč tej , da naj se „Gross-grundbesitzer" slovenski imenuje „vi as te lj", moramo oporekati in braniti dosedanji slov. izraz „veliki posestnik" , čeravno gosp. Levstik pravi, da je „grd in pogrešen", sklicevaje se na staroslovenski „vlasteli" — „der Fiirst, der Herr, Machthaber, Edelmann" itd. Gospod Levstik je imel naše kranjske „grossgrund-besitzerje" pred očmi, katerih zemljišča morajo vpisana biti v „landtafel", to je v knjigo „gosposkih zemljišč", in katera tedaj imajo še nekaj od nekdanjega gospodstva — od „Herr", „Machthaber" itd. na sebi. Al to ni več povsod tako. Ko bi g. Levstik deželno ustavo za Primorje poznal, vedel bi, da ta ne pozna nič tiste „gospoščine", ki mora svoje posestvo vpisano imeti v „landtafel", ampak tu je uže zadosti, da, če navadni slovenski priprosti kmetic (ne „Fiirst", „Machthaber", „Edelmann") 50 gold, davka plačuje od zemljišč, ki so v navadne „g runt ne bukve" vpisana, spada uže v vrsto „grossgrundbesitzerjev". Po takem bomo uže ostali pri dandanes navadni besedi „velikih posestnikov" in ne bomo staroslovenščini na ljubo pogrešno „grossgrundbesitzerjev" imenovali „vlastelje". Tudi novoslovenščina ima svoj prav po pregovoru: „der Le-bende hat auch sein Recht". — Po vsem tem bodi toplo priporočena navedena knjiga županom vseh slovenskih pokrajin! Dobiva se pri imenovanih založnikih po 1 gold., s pošto po 1 gold. 5 kr.