Staro razpelo
roti koncu prejšnjega stoletja je razsajala vsled slabih letin po vsem Dolenjskem huda lakota.   Viri nam pri-povedujejo. da so ljudje koruzne (turšične) storže mleli, ter iz njih kuhali nekak s6k, da bi si glad utolažili. Bili so to hudi, zelo budi časi, in kakor se se danes govori, •y   c        prava kazen božja,  ker nobena jed ni teknila Ijudem. Oe so tudi jedli, tri ure po kosilu bili so vže zopet lažni, a lačnega jželodea niso imeli s čim krotiti.   Mnogo ljudi je vsled te šibe božje pomrlo, a mnogo jih je zbolelo za neozdravljivo boleznijo. — V tistein času je  stala tik zelene Krke mala koča,   katera danes še podprta kaže,  da je vže pretekla njena doba,  ter ne bode mogla vec dolgo prenašati teže snega;   saj je pa tudi vže prestala marsikatero nezgodo ter ima vže petega gospodarja.
Ko se naša povest začenja. hranila je ta koča v sebi dru-žinico, obstojeto iz treb osob. Bila sta mož in žena ter njiju jedina hčerka. Oče je bil sodar ter je s svojim rokodelstvom vže preživel svojo malo dražino, toda v poslednjera času so bile tudi vinske letiiie tako slabe, da sodov nihče ni kupoval, ker za potrebo jih ni bilo le dosti, atnpak še celo preveč. Ker pa našemu sodarju rokodelstvo v poslednjem času ni donašalo nobene koristi, raoral se je tem bolje baviti s poljedelstvom, katero mu je dajalo živeža vsaj za sproti. A tudi to je bore malo zaleg,io, ker so bile letine slabe, bilo je tudi pridelka v jako pičlej meri.
Onkraj Krke je stala graščina, katere gospodar je bil priden in delaven, pa tudi usmiljenega srca, ki je ob času lakote rad pomagal svojira sosedom, dajaje jim živeža, katerega si so pomladi in po leti z delom zaslužili.
Pod hišo našega sodarja je bil ob vodi priklenen velik eoln za prevažanje ljudij na ono stran. Včasih se je dalo na tem kraji precej zaslužiti, ker so hodili delavei v graščino v delo. A zdaj ob času lakote, imel ni nihče niti denarja niti živeža, s žemur bi bil plačal voznino, in tako je moral naš sodar po večkrat zastonj prevažati ljudi čez Krko.
Na onej strani reke je stalo tik pota veliko, staro razpelo, ki je vže mnogo zimo prebilo v tem samotnem kraji, izpostavljeno vsem vremenskim nezgodam. Ako si šel mimo tega razpela proti večeru, ko je zahajalo jesensko solnee za daljne gore, tedaj si občutil na tem kraji vselej nekaj skrivnostnega, tako da bi se ne mogel dolgo muditi na tem kraji in to še posebno zato ne, ker ljudje takim znamenjem kaj radi pripisujejo to ali ono nezgodo, katera vselej človeka bolje ali inenj pretrese.
Bilo je lepega pomladnega dne, v onem prijetnem času, ko se vsa narava polagoma vzbuja, ko od dne do dne ozelenujejo gozdi in polja, ter solnce z vsakim dnevom gorkeje postaja. Vsakdo bi se moral veseliti tega lepega dne, a letos se ga ni mogel veseliti ubogi kmet. Kaj mu pomaga veseliti se tako lepega dneva, ki ga sicer napolnuje z veselo nado boljše bodoenosti, ako pa mora v potu svojega obraza lačen delati.
Pri sodarjevib. so bili vsi doma. Mati je imela na vrtu opraviti in hčerka se je vrtela okolo nje; oče pa je imel pod kozoleeiu svoje delo. Sneg mu je narareč po zimi nekaj kvare napravil in trebalo je nekoliko popravila.
Zdajci stopi k sodarju star znanec iz mladostuih let, človek bolj odurnega obraza in velikih svitlih očij; na prvi pogled vže jako neprijetna prikazen.
,,S čim se pa tu ukvarjaš, Miha?" vpraša prišlec sodarja. Sodar ga pogleda ter mu nič kaj prijazno reče: ,,Nekaj se mi je eez zimo podrlo in zdaj morain popraviti, ee bode letos sploh kaj v kozolec djati."
»Vidiš, Miha," govori tujee, ,,ti se moraš res dosti truditi in delati kakor erna živina, da se borno preživiš v tem žalostnem času. A poglej mene, jaz ne delam ničesar, pa iraam vender za sproti." — ,,Pri tebi je vse drugaee," odvrne mu sodar, nti greš lahko po svetu, ker nimaš družine; ali jaz, kje naj pustim ženo in otroka?"
,,Tudi ti bi si lahko opomogel. ako bi le hotel z nami poteguiti. Prevdari, pa ti ne bo treba stradati."
,,Kako misliš to?" vpraša radovedno sodar. ,,MoIči iu poslušaj! Nocoj se vrača graščak s svoje kupčije; peljal je mnogo blaga v mesto in dovolj bode imel deuarja pri sebi. Ta denar pride lahko nam v roke, in za denar se dobi vse, Miha moj ljubi.
nKaj! jaz naj bi si prilastoval tuji denar?" odgovori sodar.
»Ne tako; ti bi ne imel drugega opravila kakor to, da bi nas nekaj mož prepeljal na ono stran Krke, a po dokončanem delu zopet nazaj, seveda moral bi vse svoje žive dai molčati, da si koga vozil preko vode. Vse drugo je lnoje in mojih tovdrišev opravilo. Graščaka počakamo v gozdu, vzamemo mu denar ter ga nekoliko zvežemo, da ne bode mogel takoj domov po lilapce, kateri bi nas izvestno hitro poiskali. Ako si hočeš zboljšati življenje na lahek način, pa pritrdi." Sodar ni vedel, kaj bi dejal. V uotranjem se je boril s svojo vestjo, ki rau ni dala miru. vedno ga opominjevaje: Nikar tega ne stori. Ali zopet je premagovala druga stran, šeptaje mu: Zboljšal si bodeš svoje življenje in storil ne bodeš tako nikomur nič žalega! Dolgo je premišljal in preiuišljal, v tem pa rau je tovariš vedno pri-govarjal naj se ne boji ničesar, naj se hitro odloei ter udari v roko. Sodar to res stori in sklenena je bila pogodba. Sodar je bil danes prvič v svojem življeuji na krivem poti.
II.
Noč je nastopila, solnce je bilo vže davno za goraini, blede lune svit se ni še prikazal izza visokih Gorjancev, ko se je pod sodarjevo hišo zmajal čoln in vanj stopila četvoriea čudno opravljenih mož in peti mej njimi naš sodar. Veslal je urno iu kmalu so bili onkraj reke. Ooln postoji, z njega pa stopijo črni možje, zadnji je bil sodar.
—•¦< 19 >+*—
»Tukaj čakaj pripravljen, dokler se ne vrnemo z denarjem," govori jeden, ali pazi se, da nas ne prevariš, drugače si izgubljen.
Sodar se zgane in prikima. Govoriti ni mogel, vzbudila se je v njem vest, ter mu oeitala, da si po kriviei prisvaja tuje denarje. Sede kraj pota ter preroišljuje svoje pregrešno dejanje. Vse je tiho. Zdajci pade staro razpelo po dolgem na tla in votlo zagromi. Sodar se zgane in groza ga izpreleti. Spomnil se je na davno pretekla leta, ko je še mal deček s svojo niaterjo večkvat mimo razpela hodil, spoinnil se je, kako zaupno je na tem kraji molil ob casu ženitve svoje, adanes? Danes sedi tu kot pomagalec zlih roparjev, ki nameravajo oropati dobrega graščaka.
,,Iu to palo razpelo, ni Ii to opomin ua moje grešno dejanje? Ni li morda miška oglodala steber toliko, da je padel ravno zdaj, ko sem jaz tu? Ali me ne opomina, da sern daries stopil na pot. ki me pelje v pogubo?"
Mož ni mogel dalje premišljevati, obupno je bežal ob reki naprej, nevede kain. V svesti si svojega hudobnega dejanja ni mogel mirovati, slednjie se je skril v votliuo kraj Krke. V tem so črni možjo v gozdu pričakovali graščaka. Kinalu se res pripelje, vesel, da je svojo kupčijo tako dobro opravil. Zdajci mu nagloraa obstopijo voz črni inožje, zahtevajou denarja. Ker se ni imel s čim braniti, moral jim je izročiti vse svoje denarje, proseč jih, naj bi mu pustili življenje. Možje ga trduo zvežejo, da ni mogel z voza, privežejo konja za drevo, da ga ni mogel poguati. potem se pa spuste v beg proti Krki, kjer je čakal čoln. Ko pridejo do čolna. ne najdejo sodarja nikjer, in vse iskanje in ugibanje je bilo zaman. Sedejo v čoln ter veslajo sami na ono stran, od tam pa s plenoin v daljavo.
m.
Ker graščaka ni bilo po njegovej navadi domov, pošlje grajski oskrbnik hlapee naproti, He bi se mu bilo morda ua potu kaj žalega pripetilo. A komaj so bili hlapci v gozdu, vže slišijo znani jim glas svojega gospodarja, ki kliee na pomoč. Urno se približajo kraju, kjerje bil graščak s konjem vred privezan. Takoj izvedo vse, kar se je zgodilo. Ko odvežejo graščaka iu konja, takoj hitč za roparji. Graščak jim pove pot, po katerem so odšli, in ugauili so. da so se najbrže prepeljali s so-daijevim čolnom, pa da je morda tudi sodar sam ž njirni v kakej zvezi. Kakih petdeset korakov nižje od pota je bil priklenen graščinski coln; vanj se vsedejo hlapci ter urno veslajo na ono stran naravnost proti sodarjevej koti.
Priveslali so do čolna in ga našli odklenenega, kar se jim je takoj zdelo jako suniljivo. Hitro planejo proti koei ter povprašujejo po gospodarji. Zena ni znala povedati. kam bi bil otišel, a bila je tudi sama v velikih skrbeh zaradi nioža, ker ni bila njegova navada po noči iz doma ostajati. Hlapci povprašujejo še to in ono, potem se pa odpravijo proti dornu, ker so vedeli, da bi bilo po noči vse zasledovanje zanian. Ali kako se začudijo, ko prišedši na ono stran reke, tik podrtega starega razpela najdejo sodajja, ki leži v nezavesti ob potu. Vest mu di dala raini in kmalu je šel iz svojega skrivališca do razpela, kjer so ga našli. Poprašujejo ga na vse strani. kako je prišel tu sem, ko ima vender čoln na drugej strani, ali sodar jim ne more nič pravega odgovoriti, ker je na vsa vprašanja le zinedeno odgovarjal. Hlapei so le predobro spoznali, da je moral pri roparskera napadu na gospodavja tudi on sporazumljea biti, zato ga takoj zvežejo ter s seb6j v grad odvedo.  Tisto
—.¦< 20 >¦•—
noč pa je imela mati sodariea Sudne sanje, da so odvedli moža Čudni, neznani ljudje, da so ga peljali v daljno deželo in ga ne bode nikoli več videla. Sirota ni mogla vso noč spati od samih skrbij za moža, ki je pa tisto noč enako nerairno prečul v temnej graščinskej ječi, nemirno čakajoč, kaj se bode z njim še dalje godilo.
IV.
Blagor človeku, ki vse stiske in nadloge od Boga mu poslane, potrpežljivo prenaša, ter tudi v bedi ne pozabi, da je poštenje največja človeška sreča na tem svetu, ki se ne niore kupiti s kupom zlata. Dokler si pošten, da-si ubog, imaš vender dovolj premoženja v svojej poštenosti in dobrera imenu; če pa izgubiš dobro ime, izgubil si vse, kar si imel dobrega na tera svetu.
Tako premišljujočega najdeva, dragi čitatelj, kmalu po onem dogodku v gozdu, našega sodarja v temnej ječi v Novera mestu. Vest ga je grizla in pokoja ni mogel najti ne po noči ne po dnevi. ,,Oh, zakaj sem se dal zapeljati. jazneumnik! Hotel sem po krivem si pridobiti denarja, da bi lahko izhajal ob težavnih časih, a za plaeilo sedim zdaj v temnej ječi."
Kazni za storjena hudodelstva so bile v onem easu mnogo hujše nego li danes. Takrat so se tudi malenkostne stvari kaznovale z vso ostrostjo, posebno pa še ob času lakote, ko so bila zločinstva tako rekoe na dnevnem redn. Sodar je bil kot pomočnik pri roparskem napadu na graščaka obsojen na več let ječe. Izrned roparjev, katerih sodar ni poznal, razven jednega, nani vže znanega, bilo ni mogoče nobenega dobiti, ker lopovi so odnesli le prehitro svoje pete v varno za-vetje. A prigovor pravi: ,,kogar imaš, tega drži," in tako je trpel jedini sodar v ječi.
Lahko si mislimo, kako hudo je bilo ubogej ženi, ko je zvedela, kaj se je z moženi zgodilo. Zdaj je bil njen mir za vse njeno življenje pri kraji. Vse skrbi so prišle na njo ia ko je bilo največ dela. nedostajalo je glavne moči — dobrega gospodarja. Tudi so se jeli Ijudje izogibati sodarjeve hiše, eeš, njen gospodar se pokori v ječi. Z gospodarstvora je šlo vedno bolj nazaj in hiša je bila od dne do dne siroraašnejša. In kaj bi tudi moglo veseliti ubogo ženo. ki je ruorala uedolžna s svojo heerko toliko sramote pretrpeti. 0 inožu vže ni mislila več, da bi ga še videla kdaj, naj bi tudi prišel iz ječe, ker dobro je znala, da bi ne hotel več ostati v tem kraji, auipak šel bi v kak tuj kraj.
Nekega dne pride pismo na župana, da je sodar v ječi umrl. Premišljeval je vedno svoje pregrešno dejanje in nikoli se ni mogel vec upokojiti. Od dne do dne je hiral, dokler ga ni vzela pomliid. Ko je sodarica zvedela o moževej smrti prodala je vse svoje premožeoje ter šla s svojo hfierko po svetu. Nastanili sta se daleč med tujimi ljudmi, kjer ju nihče poznal ni ter ondii živeli v samotnej koči živeč se z delom svojih rok. A na večer, ko ste se trudni vrnili s svojega dela v borno kočo, klečali ste dolgo pod starim razpelom v kotu samcitne koče, ia ko bi bil šel mimo ob takem času, slišal bi bil vselej gorečo molitev ,,za dušo ne-srečnega oeeta."                                                                                     Milan Šašelj