Radka Franczak: Srčni utrip



Naslov izvirnika: Serce

Copyright © by Radka Franczak

Copyright © by Wydawnictwo Marginesy, Warszawa 202

Slika na str. 30 © Radka Franczak

Slika na str. 146 © Esther Vonpon

Slika na str. 252 © Janka Dharmasena / Thionkstock by Getty Images

© Za to izdajo: Založba Litera, 2021

Vse pravice pridržane.



Brez predhodnega pisnega dovoljenja Založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.



Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=53935875

ISBN 978-961-7056-89-1 (epub)





Radka Franczak





Srčni utrip




Prevedla: Jana Unuk





Za D.





Spominjam se, kaj mi je nekoč rekla – takrat je že ležala v postelji, to je bila naprednejša faza, kako naj temu rečem, bolezni? umiranja? Njena udobna soba, polna drobnarij, je bila spremenjena v sterilni, skoraj prazni prostor, ki ga je bilo lahko pomivati. Kovinska postelja na kolescih z vzmetnico, ki se je dvigala avtomatsko, je stala na sredi, da je bilo mogoče z vseh strani zlahka dostopati do telesa. Odblokirala sem zavore in jo odpeljala bliže k oknu. Potem je lahko gledala košček stare češ­nje in divjo trto, katere bleščeči rdeči listi so opletali okno, še naprej je lahko videla travnik, za travnikom pa že tudi gozd. Pihal je veter. Drevesne veje in rože so se nagibale ene k drugim, se dotikale, se spreminjale v barvi okre, rožnati, sprano zeleni, barvi rje in zlata. Listi so se vrtinčili v vetru, kot dež so padali z drevja, kot da jim ne bi bilo nikdar konca.

Kljub mrazu in hrupnemu čebljanju škorcev, ki so posedli topole pred hišo, mi ni dovolila zapreti okna. Sedela sem poleg nje s knjigo na kolenih. Prišla sem ji malo brat, toda ta razgled, ki sva si ga vendar ogledovali neskončno dolgo, dolge ure, ki so se mi vlekle tukaj, v tuji hiši, s tujo staro žensko, vlekle neusmiljeno in nekako moji mladosti navkljub, ta razgled, ki si ga je ona ogledovala že dolga leta, jaz pa samo nekaj mesecev, naju je še vedno očaral. Nisva nehali gledati, ona pa je, kolikor je še zmogla, govorila: »V življenju počneš stvari, ki nimajo nič skupnega z rajem, toda važno je, ali to prepoznaš. Preživela sem smrt svoje mame, ko še nisem vedela, kdo sem, imela sem komaj petnajst let. Mamino smrt sem preživela samo zaradi zaloge ljubezni in dobrih reči, ki sem jih prejela na začetku življenja. Ta rahla tkanina, pletenina zlatih nitk, me je ovijala, se sestavljala v dober, varen, od topline migetav vzorec. Zato sem pozneje v življenju prepoznala, kadar je to umanjkalo. In sem si znala reči, da to ni prav, da mora biti drugače.«

V tišini sem čakala, ali bo rekla še kaj. Toda ona je, utrujena, zaprla oči. V tistih dneh, zlasti v zadnjih šestih tednih, je bila preslabotna, da bi govorila, zato sem se, kadar se je vseeno oglasila, brž sklonila nadnjo, željna sem zamrla, prisluškovala šepetu. Njene besede, stavki so, tako se je zdelo, rasli in pokali, nabrekli od moči preživetih let, medtem ko jo je telo že za vedno zapuščalo; to sva obe dobro vedeli. Zato nisem bila nikdar gotova, ali pravkar izrečena beseda ni njena zadnja.

Navzgor in navzdol po moji hrbtenici je utripala energija, kri je močno krožila, vsak gib sem čutila razločneje, omamljal me je piš vetra na licu, kozarček vina, venčni listi rož v travi po dežju in svetloba, ki mi je risala vzorčke na kožo.



Ko sem prvič šla v hišo te ženske – tja me je odpeljala Esther – me je napolnjeval nejasen občutek upanja. Moral se je pojaviti ponoči, mogoče v sanjah. Tistega dne sem se prebudila ob zori. Stašek je še vedno trdno spal. Živela sva v majhni leseni hiški za delavce, ki je stala sredi vinograda. Vstala sem in stopila k steklenim vratom, ki so gledala na verando, položila sem dlani na okvirje, les se je dozdeval mehek, pritisnila sem čelo na šipo, debelo steklo je, kot led na zamrznjenem jezeru (ko se lahko uležeš nanj in skozi na lepem nastalo lino opazuješ podvodni svet, ki živi skrit pred nami), v zamegljeni leči zbralo svet. Močno sem odrinila vrata in jih na stežaj odprla. Noter je butnil val zraka, svežega in ostrega. Gore, rožnate od vzhajajočega sonca, so se bleščale, obdane z nizkim prstanom gostega, belo migljajočega oblaka, drugi del megle se je razporedil v krogu čisto na sredi jezera, kot da bi hotel v teh nekaj minutah začutiti, kako je biti prav v središču, prav na razgledišču, lebdel je nekaj centimetrov nad vodo; ptice, divje gosi, ali pa so bili to mogoče vseeno labodje, so priletele niže in se prebile skozi mlečni krog, nato pa takoj odletele proti skalovju in s seboj dvignile pretrgane bele proge. Tišina se je začenjala zadaj za mano, v gozdu, šla je skozi vinograde, hišo, moje telo: mlado, jedro, močno, šla je naprej čez verando, polje in stekla naravnost nad sinjo gladino jezera.

Pomislila sem na to, kakšen je zdaj videti breg, pesek z drobnimi kamenčki, od noči očiščena voda se razbija ob zemljo, mehurčki zraka se vrtinčijo, dvigajo, lahki in veseli; združujejo se, se spreminjajo v belo, najčistejšo peno in enako hitro izginjajo, del jih izpareva od prihajajoče moči sonca, del se spreminja nazaj v vodo in raztaplja, meša se s peskom, kamenjem in zemljo. Stašek je položil roke na moj hrbet in me poljubil na vrat, potem pa odložil glavo, zaspano in težko, natančno in mehko jo je namestil v vdolbino med mojo ramo in vratom. Mogoče se je tudi nasmehnil. Poljub in teža njegove glave sta povzročila drhtenje, ki se mi je kot krogi na vodi razširilo po vsem telesu.



***





Tja sem prištopala. Skupaj s Staškom, že nekaj tednov mojim zaročencem, sva iz Poljske potovala tja, kamor naju je ravno kdo hotel odpeljati. Takrat mi je bilo dvajset, Stašku pa enaindvajset let. To je bilo najino potovanje na Zahod, v neznano, spotoma sva hotela služiti z manjšimi opravili, da bi se nama povrnili stroški potovanja. Vendar sem potihoma gojila upanje, da bova naletela na kaj večjega in da bom v teh dveh mesecih počitnic veliko zaslužila. Toliko, da si bom lahko sama izbrala študijsko smer in si sama plačala študij.

Ljudje so naju radi pobirali in na naslednji avtomobil nisva nikoli čakala dlje kot nekaj minut. Vkrcala sva se, oni pa so z nama pogosto delili ne le prostor svojega avtomobila, ampak tudi vse svoje življenje. Ko so izvedeli, da sva zaročena, so nama dajali nasvete, govorili o svojih mladostnih sanjah tako, kot da bi tiste, ki se njim niso izpolnile, še lahko uresničila midva, kot da bi nama pravili: »Ne pozabita, to je pomembnejše, kot se vama zdi zdaj.«

Bila sva privlačen par. Stašek je bil vitek, močen, molčeč. Kadar se je – redko – nasmehnil, se je ves svet širše razprl in zavibriral od v njem kipečega življenja, ambicij, moči. Imel je nežen in bled obraz. Kadar je govoril, je dlani zatiskal v pesti. Hotel je postati arhitekt in je cele dni konstruiral modele hiš, obsedala ga je misel, da bi zgradil hišo iz vode. Svojo sobo je neprestano spreminjal. Tik pred odhodom je leseno posteljo, omaro in večino predmetov odvrgel v klet. Pustil je samo stol in pisalno mizo, ki ju je predelal, tako zelo jima je podaljšal noge, da je kot čuden ptič sedel tik pod stropom. Poleg pisalne mize je obesil spalno mrežo, v katero se je prestavljal za kratke dremeže. Na okensko polico je razpostavil zaklade: kamne, najdene na plaži, ptičja peresa, palčke, ki jih je zgladilo morje, barvasta stekelca in nož, ki mu ga je podaril dedek.

Jaz sem bila drobna, vitka, bleda, z velikimi modrimi očmi in črnimi lasmi. Kadar so me starši in teta spraševali, kaj bi rada delala zdaj, ko sem dokončala šolo, sem jim odgovarjala, da ne vem. Res nisem vedela. In kadar so me spraševali, sem občutila pritisk, kot da bi se mi na glavi in ustih zatiskal kovinski obroč.

Večino časa sem preživljala sama v sobi. Tam sem ure in ure stala pred ogledalom in se vadila v tem, da bi čim bolje izgledala, oči sem nalašč čim širše razpirala, majčkeno sem privzdignila obrvi in opazovala, na kateri višini jih moram držati, nasmihala sem se samo rahlo. Črna barva las ni bila prava, rodila sem se s svetlimi, zlatimi lasmi, ki jih je čas potemnil v barvo lanskoletne trave, ki spomladi kuka izpod snega.

Prvi fant, v katerega sem se zaljubila, je bil veliko starejši od mene. »Mlada si,« mi je rekel, »in pravzaprav še ne potrebuješ vse te ženstvenosti, ampak jaz bi ti rad malce pomagal, te izbezal na dan. Pobarvaj si lase na črno. Potem boš kot Winona Ryder, še boljša.«

Takrat sem se, potem ko sem si že posušila te svoje nove, kot smola črne lase, počutila prejkone žalostno, kot da bi me kdo ogoljufal, in sem šla k njemu, on pa si je samo zakril oči. »Kaj sem naredil?« je rekel nazadnje.

Imel je prav, ker sem se potem komaj otepala fantov. Ko sem šla po ulici, sem videla poglede moških, ki me prej niso opažali. Tako sem stopila iz skrivališča. Ženska nisem postala v ljubezenskem aktu, temveč od barve, smrdeče po amoniaku, naložene na svoje mišje lase.

V sebi sem imela tudi dobro naravnan radar, nastavljen na želje in potrebe drugih, tako kot da bi bili moje telo in misli usmerjeni nekoliko bolj na druge ljudi. Zelo uspešno sem uporabljala recept babice, ki mi je od malih nog vtepala v glavo: »Ženska je najlepša, kadar molči. Ne govori. Besede jemljejo lepoto.«

Na zunaj sem bila torej urejena molčeča punca, čudovito prilagojena na sprejemanje drugih. Notri v sebi pa sem imela veliko povedati, vedela sem, kakšne so rešitve in kaj hočem, vendar sem to hranila dobro zapečateno. Ves ta stroj ženskosti je deloval z osupljivim rezultatom, vendar je požiral veliko časa in energije.



Kako naj pravzaprav pripovedujem o tem? Kako naj to poimenujem? Že od Berlina se je začelo zares.

Skozi stransko šipo sem gledala ta drugi, med vse hitrejšo in polno, povsem svobodno vožnjo mimo brzeči svet. Negovane hiše, kolesa, bohotne rože, urejena dvorišča, kavarniške mizice, vrveče od ljudi, postavljene naravnost na ulico. Od časa do časa sem boječe ošvrknila s pogledom voznika avtomobila, v katerega sva sedla pred mestom – to je bil najlepši moški, kar sem jih kdaj srečala. Dih mi je zastajal v prsih, kadar sem ga pogledala. Imel je oliven, negiben, indijanski obraz. Vozil je zelo hitro – dvesto, dvesto dvajset, samogibno se je odzval, kadar se kateri od avtomobilov ni utegnil umakniti. Ni govoril. Ni naju gledal. Neprestano je kadil hašiš in njegove kot igli ozke zenice so še krepile njegov videz božanstva, nekoga nedotakljivega, nesmrtnega, vzvišenega nad nami. Njegov tovariš je bil nizek. Imel je ravne, dolge blond lase, ki so se gibali v ritmu utripajoče glasbe. Oba sta bila seksi in vitka. Na rokah sta imela tetovaže in zapestnice, oblečena sta bila tako svobodno, kot da bi to jutro preprosto brez razmisleka pobrala cunje s tal pred omaro.

Nemirni, glasni tehno je osvobajal ritem, razvnemal me je, razvnemal tako močno, da me je telo bolelo od čustev, ki sem jih hotela obvladati. »Vzemi se v roke. Ne bodi histerična,« sem si prigovarjala. Vendar nisem znala zaustaviti vala, ki je naraščal v meni, nepričakovan in dušeč.

Skozi zatisnjene zobe sem izcedila Stašku, da bi morala voziti počasneje, nazadnje pa, da imam dosti, da bova izstopila. Šele takrat ju je Stašek v polomljeni angleščini vprašal, ali bi lahko malce upočasnila. Šofer se ni odzval, kot da naju sploh ne bi slišal. Zato pa se je tisti drugi, slabotnejši, grši in zaradi tega gotovo dojemljivejši za ljudi, obrnil ter se mi, ne da bi se zmenil za Staška, z erotično neposrednostjo zazrl v oči in mi rekel: »To je eden najboljših voznikov na svetu. Varna si. Just enjoy.« In se je spet obrnil naprej.

Poslušala sem ga.

Pokrajina za oknom je postala ostra od hitrosti, vse je drgetalo, pomikali smo se v zgoščenem tempu, ves čas na zahod, v tem norem ritmu smo lovili sonce, ki je viselo pred nami, ogromno, nabreklo od zahajanja, oranžno rdeče je poskušalo zaiti za obzorje, mi pa – mi smo bili vse bliže, nismo mu dovolili zaiti, drveli smo vse bliže soncu.

Pogreznila sem se globoko v sedež, obrnila sem obraz k oknu. Nisem jokala za domovino, za družino, za domom, ne – preprosto odkrila sem obstoj sveta, ki je moral v meni živeti že prej, to, kar bi bila rajši, kraj, kamor sem sodila.

Ob mraku sta končno upočasnila. Zapeljala sta na bencinsko črpalko, kjer sta naju izkrcala in se s piskom zračnic odpeljala naprej. Ali sta tam notri snela ti resnobni maski z obrazov in se nama glasno nasmejala, tako kot sva se midva njima pozneje, zvečer, potem ko sva si že odpočila? Ali se je izkazalo, da sta bila to kljub vsemu dva navadna mulca, ki sta samo za naju odigrala to pretirano igro? Ali sva lahko samo midva resno verjela, da je na svetu kdo tako nor, da drvi iz Berlina v Amsterdam na sobotno zabavo, potem pa se v nedeljo vrača domov v Barcelono? Kako imenitno življenje! Hihitala sva se in se tako oddolžila za najin občutek majhnosti. Zaspala sva zadaj za bencinsko črpalko, skrita v žitu. Noč je dehtela po travnikih in senu, in sanjalo se mi je o dedku, ki je v sanjah nadiral nas, otroke, ki smo si poleti v njegovem žitu naredili 'hiše' in 'labirinte', pri tem pa lomili in uničevali žetev. »To je kruh! Kruh!« je kričal na nas.

Veliko let pozneje, pred nekaj dnevi, sem v trinadstropnem supermarketu BIO Organic Food, največjem v Berlinu, v prvem nadstropju, polnem biokruha, biožemelj, biozelenjave, biosadja in začimb, prehitro in premočno vrgla v papirnato vrečko organic pain d'olive. Težki kruh je prebil dno vrečke in se skotalil po podu. Takoj sem ga pobrala in ga skoraj pri priči stisnila k ustom, vendar ga nazadnje nisem poljubila, v zadregi sem izvedla samo kretnjo, nadomestek pravega giba. Tukaj, na Prenzlauer Bergu, v osrčju blaginje belih, sitih mladih Evropejcev, sem začutila hudo nelagodnost ob poljubljanju kruha, tujost dejanja izpred dolgih let, nečesa, kar je bilo za deda in babico še vedno bistvo vsakdanjega življenja.





V grozo me je spravljalo dejstvo, da ni mogoče prečkati avtostrad.

Ko sva se nekoč zmotila in se je izkazalo, da morava prečkati avtostrado, me je popolnoma ohromila misel, da moram priti čez šest pasov drvečih avtomobilov, čeprav je bila na sredi trava, ozki pas zemlje, na katerem si si lahko za hip oddahnil.

Čeprav sva imela popolni telesi in razvite možgane, je bila ta odprava očitno lovljenje ravnotežja na robu smrti. Stašek me je držal za roko, in če bi se eden od naju spotaknil, ne bi imela nobenih možnosti preživetja. Pritekla sva čez samo zaradi njegove prepričanosti, da bova to naredila. Jaz sem tekla tako, kot da bi že bila mrtva. Saj sem to vendar videvala po poti: zajci, srne, merjasci, jazbeci, veverice, kanje, postovke, lesne in pegaste sove, lastovke, mačke, psi, muhe, čebele, čmrlji, komarji in še veliko drugih. Avtostrada je bila pas smrti, postavljena je bila proti življenju, proti počasnosti bivanja. Da, lahko sva se hitro premikala. Pa vendar je bilo zaradi pogleda na vse te povožene živali, ptice, avtomobilske maske, polepljene s trupelci žuželk, v tem nekaj nečistega. Ta teren, to dejanje premikanja je bilo izprijeno, zemlja pod betonsko cesto poteptana, oropana življenja in smotrnosti, in čeprav je bila bolečina pri priči globoko potlačena in pojasnjena, vešče in racionalno pojasnjena, se je z vsakim naslednjim povoženim telesom večala, večala se je luknja v srcu.



Pred nemško-švicarsko mejo, v Baslu, se nama je najin nasled­nji voznik, nemški profesor ameriškega porekla, ki se je peljal na predavanje, v rahli zadregi nasmehnil in skozi okno odvrgel majhno vrečico marihuane.

»Preklemanski svet,« je rekel.

Mejo sva prestopila peš, saj profesor ni hotel tvegati.

»Ne poznam vaju, ne vem, kaj imata pri sebi, sorry.«

Obljubil je, da naju bo počakal na drugi strani. Cariniki so ob pogledu na naju stopili iz ut in se postavili pred naju, negibni in strašni. Tam ni nihče hodil peš in nisva vedela niti, ali je zakonito prestopiti mejo na lastnih nogah. Vzeli so nama potna lista in naju pustili čakati.

Končno sva se peljala v notranjost Švice. Brž ko sva prestopila mejo, se je pokrajina povsem spremenila. Gore, pašniki, pisani travniki, kamnite kmetije so se zlivali v enovit red in ureditev, ki je bila uglašena z naravo.

Zdaj sem bila jaz na vrsti, da sedim spredaj. Rajši sem sedela zadaj, ker sem tam lahko samo vlekla na ušesa, ošpegovala ali preprosto tiho strmela skozi okno, skrita za sedežem. Tu sem bila izpostavljena, in tik preden je izzvenel prvi dreveneči impulz strahu, sem premišljevala samo o tem, kako bom lesena, morala se bom pogovarjati, ugajati. Telo se je napenjalo v mukah razkazovanja, znoj se je v potočku tiho scejal ob straneh trebuha.

Domnevala sem, da bodo na vsa vprašanja, ki mi jih bodo zastavili, hoteli odgovoriti sami, in pogosto je bilo res tako. Takrat sem jih pozorno poslušala, kajti skoraj vedno je v pogovoru padel kak stavek ali cela zgodba, ki sta se mi vtisnila globoko v spomin in ostala z mano, pri tem pa sta, kot med stranmi knjige sprešana roža, postala del zbirke, del mene.

Kadar so me kaj vprašali, sem se trudila odgovarjati preprosto in jedrnato, z začudenjem sem poslušala samo sebe, to, kako dobro so zveneli z nekaj discipliniranimi besedami povzeti živ­ljenje in želje, kar predobro, kot da bi imela filter, ki bi prepuščal samo to edino zaželeno, gladko sliko.

Nekaj let pozneje je na Norveškem neki Anglež pobral na štop mene in prijatelja ter naju povabil, naj pri njem prenočiva. Hiška je bila skrita globoko v gorah in do nje je bilo mogoče priti samo po vijugajoči stezi, ki se je tajila med pritlikavimi brezami. Izkazalo se je, da je Anglež znanstvenik in pisatelj. Norman naju je vodil po sobah, napolnjenih z nadstropnimi pogradi, pokazal nama je samočistilno biostranišče, ki ni potrebovalo vode, kajti po vodo je bilo treba hoditi k studencu, oddaljenemu cele tri kilometre. »Ta hiša je pripravljena za vso mojo družino in bliž­nje prijatelje, da bomo preživeli vojno,« nama je rekel. »Katero vojno?« sem vprašala, zmedena zaradi tega, kar je iznenada izplavalo na površje, zaradi nekakšne slabosti, prekinitve površnega kramljanja, ki smo se mu do tedaj prepuščali. »Če bo vojna. Vem, o čem govorim,« je rekel in mi pokazal majhno brošuro, podpisano z njegovim imenom in priimkom: Združena Evropa. Zakaj NE. S prstom je pokazal letnico izida. »Poglej, leto dva tisoč osem, tu opisujejo, že takrat, da je Evropa kot kolo. Kolo!« je vzkliknil in razburjen začel hoditi po sobi okrog preproge. »Veš, po zaslugi česa deluje kolo? Zakaj se lahko s kolesom, na primer, spustiš po klancu in se ne prevrneš?«

Nisem vedela, sicer pa niti ni bilo potrebe, da bi odgovarjala, saj je bil Norman že sredi predavanja in je, ne da bi se zmenil zame, nadaljeval: »Na kolesu se lahko spustiš po klancu, ker kolo ni togo, gibljivo je, na tem temelji načelo kolesa, na njem se vse drži skupaj zato, ker se vse giblje. Če bi kolo utrdili, veš, kaj bi se zgodilo potem? Pri priči bi se prevrnila. Zgrmela bi na obraz, buuum, in vse bi se razletelo. Ravno za to gre, Evropa je bila močna, ker so se male države prosto gibale, imele svoje valute, kulturo, potekala je izmenjava na drobno. Nič ni nikogar motilo. Zdaj pa kolo pelje z zelo strmega klanca, pelje navzdol, togo je, prihaja do ogromnih napetosti, in upajmo, da se bo zgolj razletelo na kose.« Ves zaskrbljen je zmajal z glavo.

Vojna. Ta beseda je prebudila podedovane, vsak hip na vžig pripravljene receptorje, tako kot da bi bili spomini na vojno moji, in ne babičini, kot da bi bili komaj izpred trenutka, kot da bi se to dogajalo zdaj, hrumenje bližajočega se letala, ki je vedno znova preživljani konec.

»Ali imaš tako veliko družino?« sem naglo vprašala in pokazala na nadstropne pograde. Norman se je zasmejal, se zmedeno popraskal po glavi in zavzdihnil: »No, ja, ja, hm, rad imam … življenje. Imam štiri žene, vse bivše, in z njimi otroke, skupaj dvanajstero otrok, dva posvojena, toda ali vesta, kaj je najhujše? Da so zdaj vse prijateljice, in preden mi kar koli povejo, se dogovorijo med sabo, potem pa še telefonirajo moji materi in povejo še njej, ovajajo me!« je jezno rekel.

Ko smo se naslednjega dne poslavljali, sem razločno čutila, da kar ne more dočakati, kdaj bo končno ostal sam.

Tam ni imel interneta, telefonskega omrežja, še naslova ne, nič, s čimer bi ga lahko dosegle njegove žene, otroci, mama, svet. In to ga je zelo veselilo.



Peljali smo se med gorami. Nad avtostrado so se pele visoke skale, zavite v kovinsko mrežo. Mogočni vijaki, zabiti v kamen, so pridrževali vso to presenetljivo konstrukcijo. Kdo je to naredil? Kako? Mreža je bila videti kot stvaritev norca, ki si je poskušal prilastiti naravo, jo obvladati samo zase. Ko sem zagledala prvo, sem pomislila, da je to eksperiment, umetniška inštalacija, toda že čez hip se je pojavila še ena in še ena. »To so mreže, ki podpirajo gore, zato da odkruški skal ne padajo na avtomobile,« je pojasnil profesor. »Pojma nimam, kako so to naredili.«

Koliko zmogljivosti, dela, misli, strojev se je moralo zbrati na tem kraju, da so izvedli to dejanje na skalah? Takoj zatem sem doumela še, da so gore razrili za potrebe te avtostrade, zato smo se tako pogosto vozili po dolgih tunelih pod njimi.

Čeprav so bili samo majhne luknje, vdolbene v goro, so zbujali zadovoljstvo. Lahko si občutil lepoto in grozo, ko si imel nad seboj kilometre težkih skal, se počutil varnega, napolnjenega s to močjo, ki je bila vendar slepilo, v moderni, topli ali hladni, kakor ima kdo raje, notranjosti avtomobila. Gledala sem skozi okno v mimo vozeče avtomobile. Videlo se je, da so bili vsi ljud­je tega vajeni. Najini starši niso imeli avtomobilov, niti starši znancev; nekateri so jih imeli, toda redki. To ni bilo kar samoumevno. Osupljalo me je. Kako je s tem? Kako si lahko lastnik tega? Vse te lepe notranjščine z usnjenimi prevlekami sedežev, z ekrani, urami, vgrajenimi nad volanom, z glasbo, klimatizacijo, s tem, da se lahko kadar koli ustaviš na bencinski črpalki, popiješ dobro kavo, ljudje pa, ki te sploh ne poznajo, so s teboj prijazni, in ti si jim enak, tako svoboden, lahko si celo, stran od bencinske črpalke, prižgeš cigareto in si ogleduješ druge popotnike. Kam gredo? Od kod? Pa toliko jih je? Tadva s kolesi na avtomobilski strehi, v romantičnem objemu, arabska družina z veliko otroki, ki je pripeljala na črpalko življenje in vrvež, izletniški upokojenci iz Nemčije in veliko samotnih moških in žensk, starih morda med tridesetimi in petdesetimi leti. In v tem si sam, tako anonimen, in to je razkošje. Kako torej to doseči?



Ko smo se zaustavili na bencinski črpalki, je šel Stašek noter, »pogledat, kaj imajo«, jaz pa sem se usedla nekoliko stran. Skrivaj sem kadila cigareto. Prosila sem zanjo neko dekle na stranišču, kadila sem hitro, da Stašek ne bi videl. Rada bi kavo, toda Stašek je hranil najin denar zašit v pasu. Profesor je natočil bencin, plačal, potem pa pristopil k meni in me vprašal, kaj bi pila.

»Coffee? Tea?«

Odkimala sem.

Potem se je usedel zraven mene, na robnik. Usedel se je v elegantni moški obleki, hlačnice so se mu spodvihale in razkrile suhe, koščene gležnje v sivih nogavicah. Videti je bil, kot da počne nekaj neprimernega, ne po njegovi meri, kot da bi se hotel počutiti »frajerja«, vendar mi je bilo všeč, da mu je vseeno. Dlje časa sva molčala. Pogledala sem ga in se nasmehnila. Bil je čisto drugačen od fantov in moških, ki sem jih poznala. Čez štirideset, samozavesten, možat, zelo čeden, privlačil me je enako kot ves ta pravkar odkrivani, novi svet. Sedel je malce preblizu. Čutila sem njegovo toploto. Zdaj me je opazoval on, jaz pa sem gledala v tla. Spet sem se nasmehnila, ker nisem mogla prenesti te na lepem nastale napetosti. Vedela sem, da imam v sebi tisto »nekaj«, da on to čuti, da je to samo trenutek, potem pa ne bo nič, nič se ne bo zgodilo, preprosto izkrcal naju bo na naslednji bencinski črpalki, poslovili se bomo in se bržčas ne bomo nikoli več videli. Zdaj pa samo gleda in ve, da me ne bo imel, jaz pa, jaz se delam nedostopno in tako se dobro dopolnjujeva v tej igri.

Pokazal mi je šop ključev. »Še vedno jih ima firma, ki je montirala kuhinjo v moji hiši, in kadar se pojavi nov model opreme, pridejo v moji odsotnosti in mi namestijo nov štedilnik, ekspresni aparat za kavo, pečko. Včasih se torej vrnem in ne vem, kako vključiti to nekaj, to novo napravo.« Profesor me je pogledal in začel naštevati: »Imam stanovanje v Hamburgu, lepo hišo v Švici, vrt, lastno jahto, imam tudi družino, brata, bratrance, moji starši in babica so še živi, imam zanimivo delo, v življenju nisem preživel nobenih travm niti resne bolezni, niti smrti bližnje osebe. Toda kljub temu se vsak dan, ko se zbudim, najprej borim, to je, kot bi bilo v vsem telesu, ampak začenja se tu, v kosteh. Teža, nemoč …« Umolknil je, jaz pa sem zmedena sedela. Čez hip je dodal še: »Sploh si ne moreš predstavljati, kako rad bi potoval kakor vidva, brez vsega tega, nekam predse, s to energijo, s tem nečim.«

Spomnila sem se, kako je nekega dne prijatelj mojega očeta, precej premožen mornar, povabil starše na kavo iz novega kavnega ekspresa. Ko sta se vrnila, je očka objemal mamo, mama pa se ga je otepala, češ da je »utrujena«, češ da »mi pa nič nimamo«. Oče pa se ji je zazrl v oči in ji resno dejal, da lahko prosi za veliko stvari, toda nikoli, res nikoli ne bo za v hišo kupil kavnega ekspresa. »Velik užitek je, da lahko greš ven na kavo. Bereš časopis, gledaš druge ljudi, se pogovarjaš z naključnimi znanci, izmenjuješ poglede. Še najbolje v družbi.« Močno jo je stisnil k sebi, mama pa se je nasmehnila in ga nežno poljubila na lice.

Razorožil je vsako njeno grimaso, utrujenost, znal je prehiteti frustracije, kadar je bila preutrujena. Popuščala mu je, vesela, da je ob njej. Da, bil je, in to je bila ljubezen, vendar se ve tudi, da se je ona posvečala domu in otrokoma, on pa je pogosto zamujal ali sploh ni prišel, jemal je preveč dela, imel je preveč dela, ki ga je imel rad, vedno je lovil ravnotežje, celo pri svojih strasteh in konjičkih, na meji med zdravjem in našo zdržljivostjo.

Vrnil se je Stašek. Nisem ga vprašala, ali si lahko kupim kavo. Vedela sem, da Stašek ne mara popuščanja skušnjavam, šibke volje, poleg tega bi si potem zagotovo zaželela prižgati še eno, on pa je že tako ali tako uganil, da sem kadila, to sem razbrala iz njegovih kretenj in srditega obraza. Odpovedala sem se.



Veliki turistični avtobus, ki sva mu pomahala bolj za hec, se je ustavil in veselo zahupal. Šofer je bil nizek, čokat Italijan. Govoril je hitro, povezoval je besede in smeh, toda midva nisva ničesar od tega razumela, samo toliko, da se je ustavil, ker se mu je pokvaril radio, in da bi nama zelo rad pokazal tunel pod Mont Blancom. Stašek je sedel bliže njega in skupaj sta se smejala sebi in temu, da se ne moreta pogovarjati. Jaz pa sem gledala na stran, stisnila sem lice k oknu. Rada bi že kam prišla.

Pripeljali smo se iz kratkega tunela in pred nami se je prikazal osupljivi razgled na spodaj ležeče Ženevsko jezero in Alpe. Modra voda se je iskrila v soncu, spreminjala se je v najčudovitejši safirni barvi, za njo pa so se dvigali ostri, v nebo rastoči, zasneženi vršaci Alp. Razgled je bil tako jasen, tako prozoren, da si dobil vtis, da se vidi vsaka podrobnost, vsak val, trava, mah, skale in večni sneg na vrhovih. Gledala sem, kako ladje in jahte gubajo vodo, kako počasi vlečejo za sabo proge belih ptic. Tik ob jezeru so stale velike kamnite hiše, vile, iz katerih si lahko skočil naravnost v svežo vodo.

Najbolj je priklenil moj pogled beli vrh, ki se je dvigal nad vse druge gore. S širokimi rokami ob straneh in zašiljeno, mogočno lažiglavo v središču, ki se je, tako se je zdelo, dotikala samega neba in mogočno kraljevala nad vsemi nami in nad zemljo.

»Das ist Mont Blanc,« je slovesno dejal, kdove zakaj po nemško, Italijan in ponosno pokazal na goro, kot da bi bila njegova lastna.

Čez kakšno uro smo se spustili navzdol in zdaj smo se peljali tik ob jezeru. Na desni strani se je za velikim poljem še zelene koruze zarisala bencinska črpalka Tamoil. Pocukala sem Staška za rokav.

»Stooop!« je zavpil. Zmedeni in zaskrbljeni Italijan je posluš­no zapeljal na rob ceste, potem pa se počasi pomaknil na parkirišče restavracije poleg črpalke. Poskušal naju je prepričati, da morava videti tunel pod Mont Blancom, da je vse dobro, alles gut, je ponavljal. Toda Stašek je vzradoščen vzkliknil: »Amigo! Amigo!« in pokazal Jacka in Piotra, ki sta se z brisalcema za okna sukala med avtomobili na bencinski črpalki.

Italijan je zamahnil nad nama z roko. Izročil nama je najino prtljago in razočaran odpeljal.

Ne vem, kako sem ju takrat opazila in kako se je to ujelo z mojimi mislimi, da bi se rada že enkrat ustavila, takoj potem pa sva se že znašla tam. Pozneje je bil, in je še danes, ta kraj zame zelo pomemben.

Jacek in Piotr sta služila denar s tem, da sta prala šipe avtomobilov na bencinski črpalki. Prihajali smo iz istega naselja. Jacek je bil visok, lahno sklonjen naprej, kot da bi vedno želel pomagati, nuditi oporo. Igral je v znani pankovski skupini. Bil je veliko starejši in je zbujal spoštovanje, kadar je z mehkim glasom strastno pripovedoval o glasbenih zvrsteh in glasbenikih, za katere nisem še nikdar slišala, poleg tega sem ga pogosto videla na odru, ko je, pozabljajoč nase, kričal v mikrofon in si do krvi odrgnil prste na pokajočih strunah. Vedno je bil dobro, elegantno oblečen, v ušesih je imel uhane, lase pa spletene v dolge, na črno pobarvane drede.

Piotr je bil nižji in zelo suh. Imel je inteligentne, posmehljive, begave oči. Nosil je očala v črnih, debelih okvirih, svetle, skoraj bele lase pa si je kar naprej prečesaval s prsti, zato da bi togo štrleli navzgor. Študiral je biologijo in celo tukaj, na bencinski črpalki, je vsake toliko na prstu dvignil še enega žužka, potem pa mu kukal pod krilca, nežno ravnal okončine, glasno razpravljal o zgradbi njegovega telesa, običajih ter verjetni genealogiji. Potem ko je obrisal z reflektorjev črne mase ubitih žuželk, je včasih prišel in si nesrečen in besen prižgal cigareto, ne da bi se zmenil za prepoved, pri tem pa si v brado momljal poimenovanje kakšnega redkega insekta, ki ga je ravnokar našel mrtvega. Ta poimenovanja je izgovarjal nežno in nostalgično, kot da bi bili to ljudje, ki so mu blizu. Ob večerih se je oblekel v dolgo, belo, na gumbe zapeto spalno srajco, na glavo pa si je nataknil spalno kapo, potem pa srkal vino, vdihoval cigaretni dim in na glas bral Rimbaudove pesmi. Zaradi njega sta se znašla na bencinski črpalki. S prijateljem je stavil, da bo čez štiriindvajset ur v Parizu. Šel je k Jacku in čez eno uro sta stala na izpadnici iz našega mesta. Že mesec dni sta popotovala, vmes sta se za krajši čas ustavila v Parizu, Amsterdamu, Lizboni in Barceloni.

Njun šotor je stal v malem parku za črpalko, skrit med bori. Dovolil jima ga je postaviti upravnik črpalke, ki je prišel iz Jugoslavije in je bil dober, prisrčen moški z nasmehom, ki je pobliskaval z zlatimi zobmi. »Preživel je strahote. Pobegnil je od tam. Dezerter. Zapustil je družino. S sabo je vzel samo mlajšega brata. Muči ga domotožje,« nama je poročal Piotr.

Jugos ni pogledal skozi prste samo pri šotoru, ampak tudi pri pomivanju šip. S Staškom sva sklenila, da jih bova tudi midva malo pomivala. Šlo mi je zelo dobro. Dobivala sem trikrat več plačila kot fantje. Skoraj vsak mi je plačal s petakom, včasih je bil to celo bankovec. Medtem ko so oni dobivali drobiž ali pa sploh nič. Moj dnevni izkupiček je znašal okrog tristo, njihov je nihal med sedemdeset in sto frankov. Kljub temu mi je bilo po nekaj dneh dovolj. Nisem več hotela pomivati šip. Vsakič, ko sem pristopila, vprašala: Fenêtre? in z gibi pokazala gobo in krpo, sem se počutila butasto, bilo mi je neprijetno. Saj je bilo vendar stanovanje mojih staršev napolnjeno s knjigami, oče je bil srčni kirurg, znan v mestu, aktiven družbeni delavec, jaz pa sem bila dijakinja z zglednim vedenjem in najboljšim spričevalom v razredu. Tukaj ni delovalo nič od tistega, česar sem se naučila v šoli. Morala sem v sebi premagovati ovire in ponižanja, razgaljati svoje neznanje jezika pa tudi, vsaj v nekem smislu, prositi za denar. Piotr me je učil francoščine, ki se je je naučil sam, s tem da je v izvirniku bral Proustova dela ter Rimbaudove in Baudelairove pesmi, toda to je bilo premalo, in to je bila čudna, smešna, arhaična francoščina, na katero so se šoferji odzivali z začudenjem, najpogosteje pa s smehom.

Kraj, kamor sem se zatekala, je bila moderna toaleta na črpalki. Tam sem se, pomirjena, ponovno našla v luksuznih odsevih širokih ogledal. Popravljala sem si lase, se prepričevala, da obstajam, zapirala sem se v stranišče, se zazirala v mat vrata in počivala. Ko sem si nekega jutra umivala zobe, sem s pogledom radovedno ošinjala dekle poleg sebe. Stala je pri zadnjem ogledalu in si umivala roke. Bila je lepa blondinka z drobnim obrazom, vitka, dobro oblečena. Pomislila sem, da sva vrstnici. Umila sem si že zobe in pospravila pribor za umivanje. Dekle je še vedno stalo pri umivalniku, preprosto negibno je stala s spuščeno glavo. Voda je tekla v tankem curku. Na lepem se je z rokama zgrabila za umivalnik, zaprla oči, vrgla glavo nazaj in močno upognila noge. Zravnala se je in se spet sklonila. Presenečena sem pristopila, da bi ji pomagala, mislila sem, da bo omedlela, vendar sem hitro odskočila stran od nje. V umivalniku sta ležala injekcija in košček gume, na steni in ogledalu pa se je sušila temno rdeča kri. Dekle me ni videlo, ni videla sveta, bila je povsem izpita, posrkana. Njene oči, oči, ki jih ni bilo. Tiho sem odšla, presunjena od tega pogleda, in od takrat naprej sem že vsakič, ko sem na steni ali na vratih stranišča videla te male črne kapljice krvi, vedela, kaj to pomeni, in premišljevala o njej, o svoji vrstnici.

Vse pogosteje nisem pristopala k avtomobilom, samo posedala sem na robniku in opazovala, kako se fantje urno sučejo okrog šip.

Nekega popoldneva je na črpalko pripeljal rdeč mercedes, stari, dolgi kombi, ki je trobil kot za svatovščino. Iz njega so izstopile ženske.

Vse štiri so jih imele okrog osemdeset, imele so dolge, razpuščene sive lase, v katere so si vpletle različne trakce, rože, trakove. Šle so bose, v pisanih oblekah, tankih hlačah, krilih in se zlivale v eno samo pisano sliko, ki je dihala lahkost. Klicale so in mahale ljudem na črpalki ter se pozdravljale, kot bi prišle k svojim bližnjim, z glasnim smehom, živahnostjo, energijo so za kratek čas povsem preobrazile ta zanikrni kraj. Piotr se je nasmejal do ušes, pljunil in rekel: »Moje so.«

Stala sem in jih gledala. Vsrkavala sem vsak njihov gib. Še nikoli v življenju nisem videla tako lepih starih žensk. Naše so bile prejkone nergave, prejkone nezadovoljne, stroge. Morale so same sebe občutiti kot predmete, stare predmete, ki jih nihče več noče. »Boš videla, v kratkem boš sama stara in ne boš imela nikogar. No, razen če si rodiš otroka, najbolje punčko,« mi je rekla teta, očetova sestra, ki je živela sama. Že kot najstnica sem se, ko sem gledala starke v avtobusih, njihove zanemarjene lase, zanikrna oblačila z velikimi sivorjavimi, vedno enakimi vzorci, pošvedrane bele natikače, otrdele pete, spraševala, zakaj tako izgledajo. Natančno sem analizirala njihove obraze, oblačila, lase, in v meni je kar brbotalo od protesta, od ogorčenja nad tem, kar sem videla. »Jaz ne bom takšna! Nikoli.« Potem, pozneje, pa sem se spraševala: »Toda kako je sploh mogoče, da je ona, ta in tista, nekoč bila jaz, bila taka kot jaz?« In takrat sem začenjala v teh razočaranih obrazih videvati obraze mladih deklet in sem v njih prepoznavala tudi svojega.

To se je torej začenjalo tu, blizu, pod kožo.

Stare ženske, ki sem jih videla tukaj, so bile sila, kot nevihta, kot veter in sonce. Dozdevalo se mi je, da so lahko občutljive in hkrati močne, da se veselijo tega trenutka brez zavor in precej bolj kot jaz. Kot mi. Niso jih osmešili trakci, pisana oblačila, to, kar sem slišala tako pogosto, tolikokrat ponavljano mantro: »Ženska v določeni starosti že mora vedeti, da mora biti zadržana, da se ne sme več tako lišpati in ličiti, to se ne spodobi.« Celo pred kratkim, veliko let pozneje, takrat, ko sem se končno začela vračati na svojo težo po nosečnosti in dojenju in sem iz omare potegnila zeleno bluzo s pisanimi rožami, jo oblekla in se ogledovala v ogledalu, je mama, ki nas je prišla za nekaj dni obiskat, da bi mi pomagala, in je ravno stopila v sobo, pogledala, si me spet za tisti hip prilastila, in rekla: »Takih bluz ne smeš več nositi, to je preveč dekliško, zdaj si vendar mama.«

Dolgo sem stala in gledala za rdečim mercedesom, ki se je oddaljeval, ter mahala z roko, kot skoraj vsi na črpalki.

Stašek je ves čas sedel na robniku in se nasmihal, Piotr pa, ki jim je pomil vse šipe, prebrisal reflektorje, je srečen stal poleg njega in držal v roki bankovec, in ko sva se s Piotrom videla čez leta – takrat z njim ni bilo dobro – je potegnil iz knjige, ki jo je bral, teh deset frankov, jih dvignil kvišku, jih ponosno pokazal in rekel: »Se jih spomniš? Jaz jih še vedno vidim.«





Na koncu sem se odločila, da ne bom več pomivala šip in da greva s Staškom poiskat delo v vas. Poslovila sva se od Piotrka, Jacka in Jugosa ter krenila v gore.

K najbližjim hišam in kmetijam je vodila strma, ozka asfaltna cesta. Travniki so močno dišali. Ulegla sva se med rože, pozabila sva na vse, nabrekla od sreče, večne prihodnosti, od sopare, vonjev, zvoka tišine. Bala sem se, da naju bo kdo videl, toda Stašek je začel počasi poljubljati moj obraz, kot da bi mu bil vsak njegov košček posebej ljub, in to mi je jemalo dih, istočasno pa mi je z gotovo kretnjo porinil roko v hlače in začutila sem dotok tako močnega vzburjenja, energije, da se je seks prelevil skorajda v spopad.

Potem sva molče obležala drug ob drugem, pojedla sva konzervo tunine in se odpravila naprej.

V prvih nekaj hišah nama ni nihče odprl. Bila sva začudena – te hiše niso imele niti ograj niti dvorišč, označenega prostora okrog sebe, na katerem bi vedel, da prestopaš meje tuje posesti. Okna so bila odprta, vrata mogoče tudi. Lahko si stopil naravnost na zelenico, se približal vratom na terasi, stopil na vrt, k bazenu, pogledal in vzel v roke osebne predmete, ki so ležali vsenaokrog: knjige, časopisi, igrače, čevlji, telovadna oprema. Poleg tega je pred hišo pogosto stal avtomobil s spuščenimi šipami, drugi avtomobil, motor ali moped, kolesa, skiroji, mize za pinkponk, na katerih so ležali loparji. Včasih so samo table obveščale: »Private property«, toda kdo bi se prestrašil table z napisom? Na to nisva bila navajena – pri nas je bil vstop na mestno ali vaško ulico podzavesten boj. »To je moje« je uničevalo mirni pejsaž. Lesene, kovinske, betonske ograje in zidovi so pregrajevali prostor po nikomur znanem ključu, blokirali prehod, nenadoma so zrasli pred tabo in ti niso dovoljevali, da bi neprekinjeno hodil ali se peljal. To je bilo bolj prodiranje skozi in občutek, da tukaj ni celovitosti in da se je treba bati.

Hodila sva več kot tri ure, vendar razen avtomobilov, ki so se nama občasno previdno izognili, nisva videla nikogar.

Vsakič, ko sva zaslišala motor, sva se v naglici umaknila, jaz v paniki in z občutkom krivde, kot da me bo ta nekdo zasačil pri dejanju, pri postopanju, iskanju nečesa. Toda ljudje v avtomobilih so upočasnjevali ob pogledu na naju samo zato, ker so bili previdni, tudi glave so stegovali, da bi naju videli, se nama nasmehnili ali pomahali. Začudena sva jima mahala nazaj, prepričana, da so naju s kom zamenjali.

Nisva se pogovarjala, utrujena od še ene ure hoje. Občutila sva, vsak po svoje, grenkobo drugorazrednih ljudi, razliko, ki se je izkazala za čisto drugačno od tiste, ki sva jo pričakovala, to ni bil najin prezir do bogatašev – ne, to je bilo odkritje, da je mogoče živeti mirno, občudovanje preprostosti in lepote, vzajemnega zaupanja in spoštovanja, ki jih je bilo mogoče tako zlahka razbrati v teh nekaj samotno stoječih hišah, kmetijah, oddaljenih druga od druge in, tako se je dozdevalo, brez ljudi.

Stopala sva vštric, včasih sva zrla pod noge v črni asfalt, potem spet dvignila oči k vsakič znova osupljivemu razgledu na jezero, Alpe in zasneženo Goro. Gledala sem jo. Čutila sem jo v srcu, v prsih, nekje tu, čisto tu, blizu.

Na različne načine sem Staška pregovarjala, naj on pozvoni, naj on sprašuje, čeprav je bila vsa zamisel iskanja dela moja. Toda naposled, po še eni hiši, je podvomil tudi on. Sklenila sva, da bo to zadnjič, in če nama še tokrat ne bo nihče odprl, bova premislila, kaj naprej.

To je bila velika, družinska hiša z verandami in girlandami barvastih petunij, ki so se vzpenjale vsenaokrog. Vrata so bila napol odprta, in ko sva potrkala, so se odprla širše in pred nama odstrla veliko sobo. Notri je stal kamin, nad njim pa se je pela umetelno narejena plezalna stena. Trasa tega plezanja je segala vse do stropa trinadstropne kondignacije hiše in se končala s polico, globokim skrivališčem, nameščenim tik pod tramovi stropa. Čakala sva, ampak tudi tukaj ni bilo nikogar. Stašek je sklenil, da si bo hišo ogledal in pokukal tudi na dvorišče.

Stala sem na poti in gledala bele kamenčke povsem enake velikosti, ravno nasipane pred hišo, kot s sladkorno sipo pokrite z belim prahom.

Stašek se je naglo vračal proti meni, glavo je držal postrani, grbil se je. Čustva so ga vedno takole prepognila čez pol. »Nekoga sem našel,« je rekel. »Videti je kot Miklavž, sedi za pisalno mizo kar na prostem in pravi, da ima delo in hišo za naju kar zdajle!«

Moški je nekaj risal s svinčnikom, stoje za navadno, dolgo mizo. Pri tem je poskakoval in si nekaj mrmral. Ob pogledu name je vzkliknil: »Aaaa! Petite travailleuse! Pologne! Bonjour!« Stopil je bliže, da bi me pozdravil. Bil je nizek, imel je droben, dobrosrčen obraz, sivo brado in goste, sive lase. Imenoval se je Marcel. Smehljal se je. Govoril je angleško, veliko, naravnost, imel je močan stisk roke, oči polne življenja. Gibal se je hitro, kot da bi ga od znotraj hotela raznesti neizčrpna energija, ki ga je neprestano silila k delovanju. Povedal je, da ima zdaj veliko dela, preveč, da je nekoč kot mlad fant štopal po Kanadi in da mu je tam nekdo pomagal, mu ponudil roko v pomoč. Takrat si je obljubil, da bo tudi sam ravnal tako, v zadnjem času je celo mislil na to, in sva se pojavila midva.

»Nekaj mora biti na tem!« se je veselil. Pokazal nama je malo leseno hiško z verando, ki je gledala na jezero in gore. Hiška je stala pod njegovo hišo in je bila romantično potopljena v gosto brajdo. »To je zdaj vajino,« je rekel. »Esther vama bo prinesla posteljnino.«

Iz hiše je prišla ženska. Bila je veliko mlajša od njega, toda premikala se je počasi. Imela je intenzivno modre, vesele, majhne oči. Esther je poosebljala materinstvo, v sebi je imela nekak­šen detonator, ki se je vžigal z nepremagljivo močjo, kadar koli je kdo potreboval pomoč. Morda je zato lahko dosegala visoke zahteve, ki si jih je zastavila. Ukvarjala se je s trojico doraščajočih otrok, razvažala jih je v šolo in na dejavnosti ter nazaj domov, jim pomagala pri učenju, nakupovala, redno vedno ob istem času kuhala tri obroke, čistila in pospravljala veliko hišo in pisarno, njuna spalnica pa je bila zmeraj polna oblačil in perila za likanje. Razen tega je Esther vodila še knjigovodstvo v njunem skupnem podjetju. Marcel ni pristajal na nobeno pomoč od zunaj. »Hišna opravila so žensko delo. Poleg tega tu vsi težko garamo,« je pravil.

Zdaj jo je prisrčno prijel za roko in jo objel. »Skupaj sva že šestindvajset let,« je ponosno rekel in jo potegnil v nekakšen ples, toda ona se je zmedla, odplesala je samo par korakov in se smeje se odmaknila ter si popravila lase. »Jaz sem Esther,« se je predstavila. Marcel je rekel Stašku: »Bova kar začela. Pridi.«

Začudeni, pretreseni Stašek me je pogledal, postavil nahrbtnik na tla in odšel za njim. Jaz pa sem, potem ko sem ostala z Esther, ki je za hip stopila v hišo in se pri priči vrnila z naročjem sveže, zlikane posteljnine, hipoma dojela, kakšna je tukaj delitev vlog.

Postalo je tiho, zmedenost je izpuhtela. Gledala sem jezero, ki se je lesketalo v soncu, gore. Esther je pristopila k meni in šele čez čas v polomljeni angleščini rekla: »Včasih se spusti megla in prekrije vse, ni Mont Blanca, jezera, trte, in tako ostane. Cele tedne se zadrži ta megla.« Omahovala je, kot da bi hotela še kaj dodati, toda nazadnje mi je začela deliti že zelo konkretne napotke in kazati, kako kaj dela.

Hiška je bila majcena in je premogla natanko vse tisto, kar je bilo potrebno. Notri je bila ena velika soba, v njej pa dve ozki postelji, miza, dva stola, majhna omara in pečka. Esther je posteljnino odložila na postelji, mi dala ključ in rekla, naj pridem k njej, če bom kar koli potrebovala, nato pa odšla.

Potegnila sem postelji skupaj in ju prestavila pod okno. Pod drugo okno sem premaknila mizo in stola, se razpakirala, uredila sem kuhinjski kotiček in drugega s knjigami, ki sem jih vedno prenašala s sabo, zadremala sem in se zbudila, pogrešala sem Staška, toda njega še ni bilo nazaj.

Nisem vedela, kam bi se dala, niti tega, kje je kopalnica.

Stašek se je vrnil šele zvečer. Cel dan je delal na ostrešju v sosednji vasi. Bil je zelo utrujen, toda vseeno je šel vprašat za kopalnico, hitro je bil nazaj in me je peljal tja. Potem sva si naredila večerjo, in ko sva večerjala na verandi, se nisva mogla naveseliti svoje sreče: imela sva lep dom, zelo dobro plačano delo in – imela sva ta razgled.

Vsako jutro sem Staška prosila, naj Marcela vpraša, ali ni česa tudi zame. Stašek pa mi je odgovarjal, da mora kar naprej kaj spraševati, naj kar sama vprašam Esther. Jaz pa nisem mogla. Velikokrat sem se odpravila k njej in se na pol poti obrnila nazaj s potnimi, v pesti stisnjenimi rokami v žepih, nisem se mogla pripraviti in prositi. Toliko udobneje se je bilo samo nasmihati in govoriti: »Vse je v redu. Ničesar ne potrebujem. Okej je.« Obrnila sem se, vstopila v hišo in besna sedela na verandi ali spala. Stašku sem očitala vsako njegovo nezgovornost, saj je zvečer pogosto utrujen molčal in hotel biti sam.

Nazadnje je Esther sama prišla vprašat, ali česa ne potrebujem, jaz pa sem jo takoj vprašala, ali mogoče ve, kako bi si lahko našla delo. »Bova pomislili,« je rekla, nekoliko presenečena nad silovitostjo, s kakršno sem izbruhnila to vprašanje, in obljubila, da bo prišla nazaj. Vse je v trenutku razumela.

Naslednjega dne, med premorom za kosilo, je pritekel Stašek in zaklical, naj pridem, kajti Esther je na vasi našla nekoga, ki mi bo dal delo. »To sta čudakinji,« je zatrdil Marcel. »Kdo pa še danes tako živi? Obdelujeta lastni vrt in jesta to zelenjavo, to ni praktično, ne splača se. Ne delata, nista v stiku z vaščani, ne mešata se v javne zadeve. Danes ne moreš več živeti tako,« je ponovil. Morala sta se že večkrat pogovarjati o tem, saj ni Esther na to nič pripomnila, ohranila je zgovorno kamnit obraz, Marcel pa jo je pogledal, zamahnil z roko in odšel.

Esther je počakala, da se je oddaljil, potem pa globoko zajela sapo ter z nasmehom in veseljem dejala: »Ja. Res sta malce čudni, toda starejšo madame tukaj vsi obožujejo. Gre jima za to, da bi skrbela zanjo, da bi malce hodila tja. Stara je že. Skupaj živita, vse odkar ju poznamo, od nekdaj skupaj. Mati in hči. Sami v tako veliki hiši! Hči si ni ustvarila lastnega življenja. Nekoč je imela zaročenca, ampak to je bilo že zdavnaj. Ime ji je Robin, en dan v tednu dela v OZN. Rada bi se dobila s tabo danes popoldne, ravno zdaj, ko je mama za nekaj dni odpotovala. Pogovarjali se bosta po angleško, ker sta Angležinji ali Škotinji, ne spominjam se, menda sta nekakšni aristokratki.«

»Prav,« sem takoj pristala. Najrajši bi skakala od sreče.



Do takrat nisem še nikoli za nikogar skrbela. V mojem življenju so več skrbeli zame. Vedno sem imela starejše prijateljice in prijatelje. Lahko bi se zlagala, da sem skrbela za bolno, umirajočo babico, saj sem videla posamezne faze njenega odhajanja, ampak čisto zares ni zanjo skrbel nihče razen dedka, nihče se ni posvečal njenemu odhajanju. Mi smo samo prihajali ob koncih tedna, naveličani, izgubljeni v situaciji, v kateri babica nič več ne teka med nami, ne izpolnjuje naših kapric, ne peče palačink, ne mesi pirogov, samo leži, leži na kavču in v strašnih bolečinah umira, vendar se pretvarja, da ne.

Babica se je pred našim prihodom mobilizirala, zbirala je moči, si naličila obraz, si oblekla neudobna oblačila, naročila dedku, naj ji prinese blazine za pod hrbet, in v takšni pozi sedela na postelji in nas čakala. Zdaj mislim, da se je bala, da nas smrt ne bi odgnala. Obisk ljubljenega sina z otroki je bil zanjo tudi tolažba, potrditev, da življenje ni šlo v nič, povezava s tem, kar je bilo bistveno.

Videla sem torej samo to, njo v postelji, zraven nočno omarico, na kateri je vedno stal čaj Lipton z limono, termometer in aspirin. Aspirin je dedek odmerjal babici trikrat na dan, ker ji je hotel na ta preprosti način pozdraviti zadnjo fazo kostnega raka.

Potem smo izvedeli, da jo bodo že vzeli v bolnišnico.

Potem pa, nekaj dni pozneje, nekaj dni, ki so nam v naši zaposleni vsakdanjosti hitro minili, da je tam v bolnišnici že umrla, ponoči, in da nikogar ni bilo pri njej, in ko je dedek prišel zjutraj, takoj ko se je smelo priti, takoj ko so začeli spuščati noter obiske po nočnem premoru, je ni mogel najti, nekdo iz dvorane pa je preplašen povedal, da je ponoči umrla, vsi so jo slišali, nihče ni mogel spati, klicala je svoje bližnje, kričala je od strahu in bolečine, sestre pa so mu povedale, da zdaj ne more videti njenega telesa.

Dedek pa nas je, zmeden, čisto sam v svoji tragediji, poklical po telefonu, z njunega telefona, z njune okrogle mizice pri stopnicah, in ga je hlipajočega, šepetajočega, zadela kap. Ko se je pripeljal moj očka, je dedek ležal s slušalko v roki in se ni mogel premakniti, gledal je kot nemočna, ranjena žival, babičino telo, telo ljubljene matere in žene – nikoli je ne bomo pozabili – pa je kljub protestom in intervenciji mojega očeta zdravnika še naprej ostalo nedostopno za družino in se je valjalo nekje v bolnišničnih kleteh.

Ljubljeno telo.

Vse to mi je prišlo do zavesti, ko sem bila že starejša, kajti takrat, tam, so to predstavljali bolj kot »težavo«, »prehodni problem«, ne pa kot ogromno tragedijo, samotno smrt po dolgem, bogatem življenju, dedkovo osamljenost, njegov obup, ko je na lastno pest iskal po bolnišničnih hodnikih, ko je poskušal najti klet, kjer je ležala njegova ljubljena žena. »Gospod Ostrowski je po ženini smrti znorel,« so s pomilovalnim nasmehom govorile medicinske sestre, ko so ga lovile po hodnikih, ga spreminjale v nebogljeno dete, kot da bi že ves čas prežale samo na ta trenutek slabosti, ker se jim je upiralo njegovo vedenje, njegovo nenadno razkritje doma, človečnosti, navezanosti in ljubezni. Do tedaj je bil direktor, njegova žena pa gospa direktorjeva. Zdaj sta postala družbeno obrobje, stara, bolna človeka.



Hiša starih staršev se ni spremenila in je še vedno vonjala po njiju, kadar smo prišli mi, otroci, vnuki, prihodnost, njuni ljubljeni. Hodila sem po praznih sobah z na lepem odprto rano, obupom, jokala sem iz žalosti za babico in ker sem ju pogrešala, pogrešala sem svoje otroštvo, ki je skupaj z njima, za vedno, brezskrbno, odhajalo. Šele tam sem spoznala, da je zares ne bom nikdar več videla, se je dotaknila niti je slišala, dedek pa ne bo več isti optimistični, energični, nasmejani moški.

Ko sem hodila po njunem domu, sem zatavala v kuhinjo, kjer sem se zaustavila pred stenskim koledarjem. Nihče ni trgal listkov, odkar je babica odšla v bolnišnico. Na zadnjem je bil napis: »Šestnajsti julij, ponedeljek, poletje, stoosemindevetdeseti dan leta, devetindvajseti teden leta, zahod sonca: dvajset devetinštirideset, vzhod meseca: dve nič tri, zahod meseca: osemnajst štirideset, god: Benite, Marije, Marike, Evstahija.« Nižje pa izrek dneva: »Nekateri moški imajo to, kar so si zaslužili. Drugi so ostali samski – Sacha Guitry.«

Zasmejala sem se. Toda začutila sem naval nezadržnega besa in nasmeh mi je zamrl na ustnicah. Točno tako je bilo s tem, tako je bilo tu, v družini, v naši družini, v razredu, na ulici, med ženskami, v vsem babičinem življenju. To sem imela v krvi, v barvanju las, v zredčenih obrveh, v obritih nogah in podpazduhah, vedno nekje zraven, skrito, nevarno blizu. »Imajo to, kar so si zaslužili.« To. Bonboniera s čokoladnimi bonboni, poljubljane roke, trak v počesanih laseh, preklemanske tesne hlačne nogavice, ogledalo, rože, z vsem tem zamašena usta. Shirley pa je takrat, v tistih zadnjih šestih tednih, še rekla: »Mrtvi se ne razblinijo, ne izginejo, notri v nas so in okrog nas. Poznam, poznala sem takšne, ki so bili odprti za to ’prigodo’, za vse tisto, česar ne vemo, kar je potem, za veliko spremembo, zanje je le vprašanje časa, kdaj bodo odšli tja nekam, nekam drugam. Samo da zanje ta ’nekje drugje’ ni črna luknja. Ravno oni so bili, so polnejši življenja kot večina mladih ljudi, kar jih poznam. Oni so z življenjem eksperimentirali in tako udomačevali smrt, hkrati pa so bili popolnoma tu in zdaj, v sedanjosti, srečni, zavedajoči se vsakega hipa. Če pa se ljudje bojijo in jih navdaja groza pred smrtjo, potem ničesar ne razumejo in umirajo v temi.«

Z Esther sem šla skozi vso vas. Šli sva mimo križišča, vod­njaka, telefonske govorilnice, cerkve, restavracije in majhnega hotelčka. Stopali sva po cesti navkreber, za sabo sva puščali zad­nje hiše. Ker sem gledala predse, sem se šele čez čas zavzela, da je bilo to, kar sem imela za kos skale, močneje porasle z gozdom, človeško bivališče. Temu bi res težko rekli hiša. To je bila prej mogočna, stara, propadajoča palača, zaraščena z rastlinami, ki so se pele vsepovsod po njej, z drobnimi rožami, jasminovo trobljo, glicinijo, vinsko trto in bršljanom. Hiša se je utapljala v gorah, in čudila sem se, da iz okenskih odprtin ne štrlijo skale in rogovile notri rastočega drevja. Rastline, ki so porasle popokane marmornate stebre okoli hiše, so med njimi ustvarjale arkade visečih listov in cvetov. Samo na nekaj mestih je bilo mogoče opaziti košček stene ali okna. Sicer pa je bila večina oken poskrita za lesenimi sivimi oknicami. Zato je bila hiša videti, kot da bi oslepela, in je za svojimi starimi, zaprtimi očmi sanjala kakšne lastne, od sveta odrezane mrakobne sanje.

Vrt okoli hiše se je razraščal enako divje in vsiljivo. Sloji rast­lin so se peli drug na drugega, mah se je mešal s timijanom, nad njima so rasle vetrnice, zlatice, azaleje, šeboj, kozmeje, dalije, astre, kamilice, še višje pa grmi vrtnic in potonik, perunike, gladiole, hortenzije, ostrožniki, rožlin, tu pa tam so se pojavljale vijolične krogle česna. Stari jasminov grm je omamljal z močnim vonjem. Na drevju so cvetele trnaste vrtnice vzpenjavke. To je bilo čisto tako, kot da bi kakšen vrtnar izvedel, da so mu preostali samo še trije meseci življenja, in bi na tej krpici zemlje zasadil vse, kar bi se le dalo. Iz te norosti, blaginje, plodnosti zemlje se je prikazala enakomerno pristrižena zelenica z belo okroglo mizico, stoli, senčnikom, vrvnato gugalnico, obešeno na vejo stare češnje, ter izjemno urejen in negovan zelenjavni vrt.

Z Esther sva obstali in gledali gredice odganjajoče solate, korenčka, redkvice, plezajoči fižol. Ravne gredice so bile opremljene z belimi listki s poimenovanji, posamezne dele pa je ločevala nizka pušpanova živa meja. Bilo je glasno – cvrkutali so vrabci, ki so posedli dva stara topola, med katerima si, kot skozi vrtna vrata, vstopil na posest teh dveh žensk.

Esther je boječe gledala z bršljanom porasla okrogla lesena vrata in mogoče mi je to najbolj uzavestilo, kakšen status, kako drugačen položaj sta imeli ti ženski. Ni bilo nobenega zvonca, na trkanje pa se ni nihče odzival. Na koncu je Esther, ki je bila razdražena in se je obenem zabavala ob misli, da jo nekdo sili v tako staromodno početje, glasno potrkala s tolkačem.

Čez hip je nekdo od znotraj začel odpirati vrata.

Ključavnice so neusmiljeno škrtale, kot da bi se pred nama odpirale dveri utrdbe. Šele takrat sem opazila, da je na vratih montiranih kar devet ključavnic, na vsaki od njih pa je naslikana pika druge barve. Videlo se je, kako se druga za drugo obračajo, kako neizogibno približujejo trenutek našega srečanja, in nazad­nje, ko se je odprla še zadnja, smo zaslišali še nekaj, podobnega rožljanju snemanega zapaha; potem se je izkazalo, da je bila to velika kovinska palica, ki jo je hči posebej naročila pri vaškem mehaniku.

Vrata so se odprla, ženska v notranjosti pa si je zaslonila oči pred soncem, ki jo je zaslepilo. To je bilo čudno snidenje. Stala je tam, v mraku hiše, kot da bi trmasto hotela pripadati tistemu svetu, pretvarjala se je, da je ni tu in da se je vse to sploh ne tiče. Šele čez čas je odprla oči in z Esther sta spregovorili skoraj v en glas. Izmenjevali sta dolge, cvileče stavke po francosko, od katerih sem razumela samo toliko, da sta v družbi druga druge obe v zadregi, da bi Esther rada čim prej opravila z vsem skupaj, me izročila in odšla. Govorila je gotovo kaj takega: »Dober dan, to je ta punca, jaz moram iti, oh, ah, saj razumete, sredi dneva.« Na kar je Robin, ki je imela veliko časa, vendar se ji je dozdevalo, da je ravno obratno, gotovo rekla: »Seveda, tudi sama sem zelo zaposlena, zdaj pa imam še tole na grbi.«

Robin je bila močna in velika. Lahko bi bila krepka kmetica ali vinogradnica, ženska, trdno stoječa na lastnih nogah, s konjem ob strani, z bičem v roki, z bogastvom v žepu, toda v njenem telesu ni bilo tiste sile, ki bi pritekala naravnost iz črne zemlje, in to je moralo izvirati iz njenega prepričanja o strašni krhkosti lastnega telesa. Ravno ta rahločutna krhkost, skrb zase na vsakem koraku, je priklicala vrsto fizičnih, mučnih nesporazumov, napak, spotikljajev, kar naprej je kaj izpuščala iz rok, izgubljala, lomila ali pa si poškodovala kak del telesa, zaradi česar je veliko pozornosti posvečala sebi ter temu, da bi bile vse stvari na svojem mestu, različna pravila in norme, ki jih je vzpostavila v hiši, je bilo treba natančno spoštovati.

Esther je odšla.

Pustila me je, odnesla je svojo materinsko toplino in skrb, jaz pa sem to občutila skoraj enako močno kot takrat, ko sem imela dvanajst let in so me starši poslali dva tisoč kilometrov na sever, v Rusijo, v kraj ob Belem morju. Tam je bila šola sanatorij, kjer so z naravnimi metodami zdravili obolenja in poškodbe hrbtenice pri mladini. Pri dvanajstih letih so mi namreč odkrili degeneracijo hrbtenice, ki bi vodila v grbo, in kot so mi pozneje pripovedovali zgroženi starši, je bilo edino, kar so jim predlagali, da bi zadržali hitro napredujočo deformacijo, to, da bi vzdolž moje hrbtenice vstavili kovinsko opornico. Naključje je hotelo, da se je prav takrat pri nas doma mudila Irina Sergejevna, direktorica šole v Arhangelsku, izjemno zavzeta in dobra ženska. Prav ona je staršem obljubila, da se bom čez leto dni vrnila ozdravljena, zdrava in ravna, in da se ne bo treba zateči k tako »zločinskim« rešitvam, ker me bodo tam pozdravili samo z naravnimi metodami in vsakdanjim režimom.

Spominjam se njenega razburjenja, bentenja nad zdravniki, ki bi radi otroka za vedno pohabili, njene borbe zame in ponav­ljanja besede »režim«.

Mama me je z dvema letaloma odpeljala v Arhangelsk, potem, po treh dneh, pa me je pustila tam, morala se je vendar vrniti v svoje življenje, jaz pa sem morala ostati.

Intenzivnost tistih trenutkov, ko sta njena zelena baretka in umetno leopardje krzno izginjala za vrati, in to, kakšen mrak me je zagrnil potem v spalnici Irine Sergejevne, mogoče je ravno to zakrivilo, da sem pozneje vsakič, ko sem bila komu predstav­ljena, ko me je kdo kje pustil, ta odhod preživljala neverjetno brutalno.



»Robin,« je rekla ženska in iztegnila oko. »Wika,« sem ji odgovorila.

Povabila me je noter. Skozi preddverje, polno obešalnikov s plašči, s takšnim številom plaščev, kot da bi tu živela cela vojska, ne pa dve ženski, sva prišli do velike sobe. Skozi malo, preraščeno okno se je noter cedila samo bleda svetloba in soba je tonila v somraku. Poleg kamina je stala majhna mizica, pogrnjena z zelenim prtom, z že prelitim čajem in krhkimi slanimi palčkami. Na obeh straneh kamina so na steni visele stare, ročno vozlane turške preproge, še ena pa je ležala na podu. Ob strani je pri steni stala inkrustirana pisalna mizica, pod oknom pa mehek, udoben kavč v barvi žive okre in trije prav tako okrasti naslonjači.

V kotu sobe je stal kip naravne velikosti. To je bila sveta Barbara, sklonjena nad kelih, ki ga je ponižno držala v dlaneh.

In tukaj, v tej sobi, sem spet začutila, kot da bi tu že kdaj bila in kot da bi ta pogled, vonj, notranjščino te hiše od nekdaj pogrešala. Hotela sem ostati tu. Tako kot sem občutila pripadnost Gori in Jezeru, tako sem se takoj počutila del te Hiše.



Robin je govorila z mano z visokim, zvonkim glasom. Na začetku se je trudila, da bi govorila počasi, sondirala je moje znanje jezika in mene nasploh. V angleščini sem bila najboljša v razredu in zdaj sem, osredotočena na njen obraz, gibe, mimiko, razumela vse, skoraj vse. Dobila sem vtis, da so se moji možgani prestavili na neki drug način sprejemanja, ki jim je dobro poznan. »Sem na slabši strani štiridesetih,« je rekla z nasmehom.

Skrivaj sem opazovala njen obraz, nisem se mogla znebiti vtisa, da pred menoj sedi mlado dekle, zgolj pomotoma strpano v starejše telo. Obraz Robin je bil, kot bi se zaustavil v času, okrepenel v dekliškem izrazu, minevajoča leta pa so ji spotoma nanesla komaj nekaj gub. Vsa njena drža je izražala zadržanost, kot da bi čakala, neprestano na kaj čakala. In ko je za drobec sekunde odmaknila debela stekla očal, sem v njenih očeh opazila tako ostro in bolečo senco, da me je zmrazilo, Robin pa je pri priči spustila pogled, si hitro obrisala očala in si jih spet nataknila.



Bila sem pripravljena na to, da bom predstavila sebe, svoj življenjepis, pridobljene izkušnje, se pogovorila o obsegu dela in predvsem o tem, koliko bom zaslužila. Toda Robin je govorila o suši, ki je prizadela njen vrt prejšnje poletje, o neudobnih, prekratkih ležiščih v spalnem vagonu na vlaku Ženeva−Pariz in o zgodovini hiše. »Oče je to hišo kupil od prodajalca rib. Ta človek je potreboval denar, ker je njegova hčerka izgubljala vid. Takrat je bila Švica revna država, otrokom je primanjkovalo osnovnih vitaminov. V sobah spodaj so stali veliki, umazani akvariji, polni rib, ni bilo poda, samo steptana zemlja. Moj oče je tu postavil vse od temeljev, vsak detajl je projektiral, celo vzorec in obliko zaves. Zdaj pa mi povej, kako si prišla sem?« je nenadoma vprašala.

Torej sem začela govoriti o štopu, toda ko sem videla njen prestrašeni obraz, sem rekla samo še: »Naredila sem maturo in bi rada zaslužila za študij.«

»Ne bom ti mogla plačati veliko,« je takoj zagrabila. »Toda za denar se bova pogodili kasneje. Rada bi te zaposlila, ker mama ne bi smela biti sama. Kadar je sama, me skrbi zanjo. V zadnjem času se je zelo spremenila. Preprosto stara je že. Bila sem celo na tečaju – mama ne ve za to, prosim, ne omenjaj ji tega – in sem na vse to dobro pripravljena.« Robin je segla po robčku in si obrisala oči.

»Kaj ji je?« sem jo vprašala. »Pogosto gre ven. Kam izgine, se potepe, se odpelje, pozabi zakleniti hišo, meni, da ni potrebe, ne zna se in noče se obleči, kot se spodobi, kar naprej se preoblači.« Robin je utrujena omahnila na naslonjač. Gledala me je.

»Prej ni bila taka. Oblekla se je enkrat, toda pošteno, ni izgub­ljala časa, ampak vedno elegantno, celo kadar je delala na vrtu, vseeno v semiš rokavicah. Rada je hodila v kino, ampak sama. Imela je nekaj prijateljic, toda redko se je srečevala z njimi. Ni marala tesnih sob brez oken, tunelov, mostov, dvigal, zaprtih prostorov, letal, selitev. Obe se izogibava takšnim rečem. Živiva skupaj, toda vedno sva se držali ločeno. Ena drugi ne hodi na pot, nisva hodili. Vse to se je spremenilo. Bojim se, da si ne bi nazadnje česa naredila. Zato bi rada, da bi bil kdo z njo, kadar moram ven, na primer na delo,« je rekla Robin. Jaz pa sem slišala, kako glas v meni ponavlja: »Vprašaj tudi za denar, dogovori se za pravila, kaj natančno moraš početi, koliko, za koliko, na koliko časa.«

»Koliko je stara? Jo je pregledal zdravnik?« sem vprašala. Robin je zamahnila z roko. »Najin zdravnik! Zasebno? Rada ga imam. Toda poskušaj od njega izvleči recept ali zdravilo! ’Naspi se, sprosti se, poznam tvojo mater, piti mora veliko vode.’ Tak je njegov nasvet! Mama pa ima že šestinsedemdeset let, moral bi ji narediti kakšne preiskave. Na žalost sta oba trmasta. Ne razumi me narobe, moja mama je zelo prijazna in očarljiva oseba. Ljudje jo obožujejo.« Robin je pogledala na uro. »Oh!« je vzkliknila.

Hitro sem vstala, odložila skodelico s čajem na mizo in se ji zahvalila. Šli sva ven pred hišo. Med kamni, s katerimi je bila tlakovana pot do hiše, je zrasel pravi travnik, različne trave, rože in zelišča. Ugajalo mi je, da hočejo tako trmasto rasti na vsakem mogočem kraju in da se trmasto ženejo kvišku ter razrivajo nanje položene kamne in zliti beton. Toda Robin je prijela za motiko in jih začela izsekovati, ponosno mi je kazala, da je del že oplela. Resnično, kamni bliže hiše so bili že čisti.

»Meni pa je všeč, da takole rastejo,« mi je ušlo. »No, no, vidim, da se bosta razumeli z mamo,« je rekla Robin in še močneje napadla naslednje rastline. »Ni treba, da se nam smilijo,« je dodala.

Postala sem za kak hip, dokler nisem dokončno doumela, da je že čisto zares konec obiska. »Potem pa grem,« sem rekla. »Do dvajset čez deset sem vedno pri telovadbi. Vedno, že dvanajst let. Torej jutri začneva ob deset dvajset. No, lahko noč, ljubica,« je rekla, na vsem lepem mehko, zravnala se je, jaz pa sem se počutila kot pocrkljani mucek, kot nekdo, ki je bil sprejet v družino, ki je prišel v naslednjo etapo v televizijskem šovu.



»Lahko noč,« sem se poslovila.

»Kaj? Nisi vprašala, koliko ti bosta plačali? Za koliko ur?« Stašek ni mogel verjeti lastnim ušesom.

»Vprašala bom,« sem rekla in povesila oči. To ni bilo tisto, kar sem hotela slišati od njega. »Človek ne more biti siten,« sem dodala. Obrnila sem se stran in se zvila vase kot polž. Ko le ne bi bilo treba pritiskati, spraševati, se boriti, delovati.



Ponoči se mi je sanjalo. Na soparen, težek večer je potekal sprejem v bogati palači. Elegantno oblečeni gostje so stali v prostranem vrtu med vodnjaki, v šumljanju vode, se pogovarjali v gručicah, od tam skrivoma pogledovali na druge. Zrak je dišal po upanju, spoznanju, seksu. Stala sem pred razsvetljeno hišo in gledala vodo, ki se je raztezala skoraj tik do terase. Voda je imela vabljivo, globoko in svežo smaragdno barvo. Tu in tam so iz nje moleli otočki peska, pod vodo pa je bilo videti od spodaj osvetljene koralnjake, ki so se spuščali navzdol in eksplodirali v fantastične oblike. Dozdevalo se mi je, da nihče okrog mene, tam pa je bilo vendar veliko ljudi, ne vidi te vode, njene izjemne lepote. Odložila sem kozarec s pijačko na tla. Dvignila sem roke, da bi slekla bluzo, zvrhana radosti in občutka svobode že ob sami misli na to, da se bom zdajci potopila vanjo. Vendar sem se obotavljala. »Zijali bodo,« sem pomislila. Razgledala sem se naokrog. Negotova sem se s pogledom povrnila k vodi. Takrat sem opazila, da se je slika spremenila. Voda je bila zdaj siva in umazana, ni bilo več zlatega peska, koralnjakov, ni bilo sinjine, ni bilo globočine. To je bila navadna nesnažna voda, natočena v grd betonski ribnik.





Naslednjega dne sem videla celo pritličje, prvo nadstropje in del drugega. Od sobe do sobe sva se pomikali po hodniku. Vse sobe so bile natrpane s pohištvom. V jedilnici je stala tako ogromna omara, da sem dotlej takšno videla samo med šolsko ekskurzijo v Muzeju osrednjega Pomorjanskega v Słupsku, kjer je v eni od dvoran stalo »vsakodnevno pohištvo pomorjanske kneginje Anne de Croy in njenega moža«. Ti predmeti, običajna oprema za vsakdanjo domačo rabo, so bili vsaj dvakrat večji od današnjih in so zbujali vtis, da so nekoč te dežele naseljevali velikani.

Število v tej hiši nagrmadenih predmetov, ki so zatrpavali vsak kot, je zdaleč presegalo zmožnosti moje zaznave. Tam so bile slike, reliefi, medeninasti pladnji, kitajske vaze, gravirani svečniki, porcelan, najrazličnejše punčke, kipci, razpostavljeni v vsakdanje prizore, okrasne svetilke, mize, komode, omare in pisalne mizice za različno rabo, zofe in vsepovsod, vsepovsod, kjer se je le našlo kakšno prosto mesto – naslonjači. Del pohiš­tva in predmetov so zakrivala rožasta pregrinjala ali preprosto prozorna plastika.

Prebijali sva se skozi vse to. Robin je šla zanesljivo, po potkah, ki jih je dobro poznala. Hitela sem za njo v živčni naglici, začudena nad lepoto in mnogostjo vseh teh predmetov. Za vsakim od njih se je odpiral nov svet in morala sem si v mislih ponav­ljati: »Pozneje. Pozneje bo več časa. Ogledala si bom. Poskusila bom. Usedla se bom. Tukaj prebrala. Tam videla.«

Konstrukcija hiše je bila organska. Tu ni bilo ravnih, pravokotnih ali kvadratnih prostorov, ki sem jih tako dobro poznala iz komunističnih blokov. Stene so bile krive, nagibale so se skupaj ali narazen, prekrite z neenakomernim kremastim grobim ometom, prečkali so jih črni, debeli tramovi starega lesa. Na hodniku so se namesto grobega ometa pojavili hrapavi, veliki kamni, kot da bi podi in stene hiše rasli naravnost iz skale. Vse to je dajalo vtis, kot da se zadržujeva znotraj prastarega organizma. Zunanji svet se je nekam potopil in izginil, medve pa sva šli kakor skozi razbitine velike ladje, napolnjene s predmeti, ki naj bi služili samo zabavi, užitku in kratkočasenju. Presenečalo me je, kako zelo prilagojeno človeškim telesom, drzno, udobno je bilo to pohištvo, kako nepraktično izgotovljeno, iz najdražjih materialov, kako umetelno dodelano. Ogromna Robin je med kosi pohištva izgledala kot kustosinja muzeja, ki, zasipana z gradivom, še ne ve prav dobro, kaj hrani kje in kaj naj s tem naredi.



Nazadnje naju je vibasto, široko belo stopnišče z bledo zelenim tekačem pripeljalo v nadstropje. Tukaj, v salonu, kot je ta prostor poimenovala Robin, je vladal večji red in tu sem prvič zagledala znamenja modernosti – kupe ilustriranih revij o notranjem dizajnu, vrtnarjenju, šivalni pribor in televizor.

Robin je takoj stopila k televizorju in rekla, naj ji ga pomagam odmakniti. Na steni za omarico s televizorjem je visela tanka, lepo tkana preproga. Robin je začela puliti risalne žebljičke, s katerimi je bila pritrjena na steno. Nič ni rekla, vendar je bilo očitno, da moram početi isto. Začela sem torej drugega za drugim vleči ven risalne žebljičke in čez hip sem opazila, da je preproga samo prekrivala velika dvokrilna vrata, ki so se zdaj počasi začenjala kazati izpod nje. Robin se je zbodla, predirljivo zakričala in začela poskakovati na eni nogi, pri tem pa je glasno sesala prst in se z drugo roko držala za uho. Gledala sem jo, zadrževala smeh in hlinila zaskrbljenost, ona pa je stala tam in krilila z roko. »Nimam časa za vse to!« je na lepem vzkliknila, na vso moč treščila risalne žebljičke po tleh in odšla.

Presenečena sem obstala.

Medtem je velika preproga še komaj visela. Previdno sem pustila, da je padla. Zvila sem jo v rolo. Gledala sem vrata. Niso bila popleskana kot preostala hiša, na bež. Bila so iz temnega, oguljenega lesa, vzdolž vsakega krila je bil izrezljan po en favn. Eden od njiju ni imel nog, obraz drugega pa so razrili lubadarji. Zato pa se je kljuka zlato bleščala.

Pobrala sem risalne žebljičke s poda. Dala sem jih v malo škatlico, ki je stala na televizorju. Ravno sem jih pozložila. Vlekla sem na ušesa, toda v hiši je vladala tišina. Imela sem vtis, da se je Robin spremenila v še en kos starinskega pohištva.

Negotovo sem pritisnila na kljuko, vrata so se pri priči odprla. Vstopila sem.

Bilo je temno. Dišalo je po hladu in vlagi. Nad sabo nisem zaznala nobenega stropa, kot da bi bila tukaj kapela ali jama. Imela sem vtis, da rahlo veje veter, da nekje curlja in kaplja voda. Nekaj je prežalo v tej temi. Stala sem in čakala, da se bodo oči privadile, presenečena, prestrašena od tega na lepem tako čisto drugačnega sveta. Počasi so se začele iz teme luščiti oblike in na koncu sem dojela, da stojim v ogromnem, dolgem prostoru, v dvorani, od tal do stropa napolnjeni s knjigami, da knjige ležijo tudi na tukaj nakopičenih mizah, stolih in pisalnikih, pohištvo se grmadi en kos na drugem, na njih pa so spet nove knjige.

Njihov močni vonj je priklical podobo otroštva, ko sem se skrivala za vrtljivim stolom v očetovem kabinetu in tam sedela na tleh, dobro skrita pred svetom, pred seboj pa sem imela samo police z njegovimi knjigami. Pritiskala sem jih k obrazu, ker sem hotela še močneje začutiti njihov vonj, in si jih ogledovala, vedno znova sem obračala liste, ne da bi kaj razumela, črke so bile magični, mamljivi vzorec, pomena in dobesednosti katerega še nisem poznala, in mogoče so me prav zato te papirnate škatle tako privlačile – vanje se je lahko zmestilo vse vesolje. Risbe, nekatere grozljive, druge prepovedane, so me pritegovale z magnetno silo. Včasih se mi je pridružil očka. Zrinil je noter svoje preveliko telo, se usedel zraven in jaz sem zadovoljna potegnila ven knjigo. Velikokrat sva si ogledovala vedno isto, zastavila sem mu vprašanje, na katero sem že več desetkrat slišala odgovor, ampak sem ga vseeno hotela in morala slišati še enkrat.

Robin je stala za mano z baterijo v roki. Prinesla je pladenj s čajem, skodelici sta potrkavali druga ob drugo, tako močno sta zvonili, da sem se obrnila nazaj in ji vzela pladenj iz tresočih se rok. »Vsak dan ob šestnajstih pijemo čaj. Postregla boš v vrču. Na cel vrč samo ena vrečka čaja. Earl Grey,« je rekla.

Imela je orošena očala, zdaj jih je snela in se ozirala naokrog z majcenimi, kratkovidnimi očmi izgubljene punčke. Stopila je globlje v prostor in z baterijo posvetila navzgor. Velika luč, kovinski krog z upodobitvami živalskih glav, je poblisnila nad njo, odsevaje svetlobo. Robin se je namerila na oddaljeni konec dvorane, po poti je s sojem baterije luščila iz teme nove in nove otočke knjig, slik, papirnatih zvitkov in zemljevidov, potem pa je odgrnila zavese, ki so preprosto padle na tla, pri tem pa dvig­nile ogromne oblake prahu. Robin je zakašljala.

Veliko, panoramsko okno je bilo zaraščeno, ptiči so si spletli gnezda tik za šipo in so naju zdaj vznemirjeno gledali z nagnjenimi glavami. Vse je bilo prekrito z debelim, sivim slojem prahu. Tukaj je moralo biti več tisoč knjig. Robin je kašljala, zaletavalo se ji je, nazadnje je stopila k meni in popila malo čaja. »Nihče ni vstopil sem že skoraj tri desetletja,« je rekla. »Zakaj?« sem vprašala.

Robin je pogledala sobo. »Vsake toliko sva rekli, da bo treba vstopiti, pospraviti in tako … je čas minil,« mi je odgovorila nazadnje. »To je očetova soba. Umrl je, ko mi je bilo devetnajst let. No, moje dekle iz Poljske, to je tvoje prvo delo. Na njegov stoti rojstni dan mu bova končno pospravili, odprašili vse knjige, vso to neuporabno štalo.«

Šli sva v prostor, v katerem so bila čistila. Robin mi je dajala napotke: »V vsakem nadstropju je takšna shramba, v njej pa sesalec, cunje, čistila, če česa zmanjkuje, mi moraš povedati, seveda preden zmanjka, in zapisati na seznam za nakupe spodaj v kuhinji.«

Dobila sem siv predpasnik, komplet krp, vedro z vodo, ki jo je Robin osebno preverila z roko, ali je dovolj vroča, sesalec in emulzijo za les. Vrnili sva se v knjižnico. Prah mi je mašil nos in oči, težko je bilo dihati. Robin je odprla okno, spustila je noter curek toplega zraka. Prinesla je iz kartona izrezane pravokotnike, pisala je nanje z debelim rdečim flomastrom in jih, potem ko se je prebila do vsakega od regalov, na vidnih mestih lepila nanje s širokim lepilnim trakom. »To je imel pozloženo, poglej: tukaj narava in geografija, obrt in umetnost, tukaj francoska in nemška književnost, potopisne knjige, vodiči, svetovna zgodovina, zgodovina Anglije, posebna omarica za Churchilla, zemljevidi ...« je govorila. Do takrat, ko je končala, mi je že uspelo narediti širok prehod do prvih polic pri vratih. Med kupi stolov je Robin našla bibliotekarsko lestev, stopila je zraven in se začela energično vzpenjati na regalu. »Zdaj bova odprašili knjigo za knjigo. No, dajva,« je rekla.



Séverinovo knjižnico sva pospravljali enajst dni. Tempo dela so narekovali obroki, ki so bili vedno postreženi ob isti uri. Ob dvanajstih lunch, ob štirinajstih kava, ob šestnajstih čaj in ob dvajsetih večerja, po kateri sem se vračala domov. Nisem se veselila teh premorov – kljub strašni utrujenosti bi se rada čim prej spet lotila dela.

Za to je bila kriva prisotnost vseh teh knjig.

Drugo za drugo sem jih koprneče odpirala in poskušala v vsaki prebrati vsaj naslov, avtorja, letnico izdaje, vsaj pokukati vanjo. Privlačili so me prebrani odlomki, ganila in spravljala v smeh posvetila: »Meiner lieben Frau«, »Hugh, z ljubeznijo«, »Za mojo mamo, ki mi je prva pripovedovala o lordu Melbournu«, »Mojima sinovoma, Paulu in Nevillu, in vsem francoskim mladeničem in njihovim angleškim vrstnikom, ki bodo jutri umrli, če naša dežela ne bo spoznala resnice in bo tistim, ki bodo odgovorni za naslednjo vojno, dopustila, da še naprej zasledujejo svoje cilje«, »Bebiti, ki me je, s tem da je zapustila Argentino, prikrajšala za najpomembnejši povod za vrnitev«, »Moji sestri in sodelavki Madge Scott Smith, ki bi njeno ime v resnici moralo biti natisnjeno na naslovnici kot ime soavtorice te knjige«, »V mojem koncu je moj začetek«, »Topovi nam bodo dali oblast, maslo nas bo samo poredilo«, »Silvii, za vedno«.

Prve, tik pri vratih, so bile naravoslovne monografije.

Départ pour la vie iz leta 1968 se je začenjal s fotografijo krdela konj. Konji so prosti in radostni tekli čez širen travnik ali mogoče stepo, visoko so dvigali kopita, potresali z grivami, dlaka se jim je bleščala kot svila, žrebeta so brezskrbno tekla, v naglici, tik za materami. Nekaj strani naprej se je kača z rahločutno než­nostjo dotikala jajca, ki ga je pravkar izlegla. Črni morski konjiček, lebdeč v bleščečih vodnih prostranstvih, je sklanjal glavo nad trebuh, nabrekel od jajčec. »Samica morskega konjička zleže jajca v poseben samčev žep in ta po nekaj tednih nosečnosti skoti mlade,« sem prebrala pod sliko.

Dober ducat mišk je hitel za svojo mamo, spletene kot vrv so se, druga za drugo, z zobmi držale za repke. Iz ust velike ribe so izplavale porajajoče se ribice. Rojevajoča mama riba je instinktivno na široko razpirala usta, iz njih pa se ji je izlival potok otrok.

Ogromna hobotnica je požirala raroga, pri čemer je grozljivo bolščala, v temi noči pa je piton drugo za drugim goltal piščeta iz gnezda. Človeške roke so brutalno razpirale netopirjeva krila, jih močno raztezale, da so pod starševimi krili razkrile zabubljenega netopirčka. Kadar sem otrpnila z naslednjo knjigo v roki, se mi na srečo ni bilo treba skrivati niti pojasnjevati – Robin je vse od začetka počela isto. Pregledovala je knjige, mi kazala, če je našla kaj, kar jo je navdušilo ali razburilo. Začudeno je klicala: »Ooo! Nikoli ne bi pomislila, da je tudi on … pa kako je zdelana, scefrana od branja! To je bral? To je njegova knjiga? Tole imam tudi jaz kar rada.«

Po nekaj dneh dela si je Robin začela spenjati lase v visok čopek, prihajala je oblečena v modre hlače, majico z naramnicami, in ko sem gledala, kako se premikajo njene lepe, zagorele rame in hrbet, sem spet podlegla slepilu, da je zares še vedno mlado dekle.





Jemala sem nove knjige s polic in zdelo se mi je, kot da bi od mojega dotika postajale tople in začenjale govoriti, sprva z dremavim, šepetajočim glasom, ki se je izvijal iz megle, moral se je prebiti skozi plasti časa in zastoja, pri tem pa je postopoma oživ­ljal in začenjal na novo verjeti in si prizadevati za svojo resnico.



Marmirolo, 29. messidorja, devet zvečer, 17. julija 1796

Kako lahko pozabljaš na nekoga, ki te ljubi s tolikšno strastjo? Trije dnevi so minili, pa nisem dobil nobenega pisma od tebe, jaz pa sem ti medtem že tolikokrat pisal. Mene ni, če sem proč od tebe; sreča mojega življenja je samo ob moji ljubljeni Jožefini. Ne pozabi name, živi zame, pogosto se v mislih združuj s svojim ljubimcem in verjemi, da se ta na svetu boji samo ene nesreče, to pa je, da ga Jožefina ne bi nehala ljubiti. Tisoč sladkih poljubov, nežnih in samo zate. Pri priči odpravi v Verono gospoda Monclasa; dodelil mu bom položaj. Vendar mora prispeti tja pred osemnajstim.

Bonaparte



Pogosto sem ga videl in opazoval, kako se zgodaj zjutraj vzpenja visoko na oder, kajti Poslednja večerja je visoko nad tlemi. Delal je neprestano, od sončnega vzhoda do njegovega zahoda, ne da bi vsaj za hip izpustil čopič, pozabljal je na hrano in pijačo ter ves čas slikal. Potem se naslednje tri, štiri dni dela ni niti dotaknil, toda čez dan je kakšno uro, dve stal in gledal, ocenjeval in preučeval svoje lastne like. Videval sem tudi (odvisno od tega, kam sta ga povedla muhavost in razpoloženje), kako je opoldne Leonardo šel s Corte Vecchie, kjer je delal na čudovitem kipu konja, naravnost v delle Gratie, povzpel se je na oder, vzel čopič, dodal dve, tri poteze kateremu od likov in se spustil nazaj dol.



Zamisel za knjigo o moji zbirki čipk so spodbudile vse pogostejše proš­nje prijateljev, naj jim svojo zbirko pokažem. Hotela sem se izogniti neprestanemu odvijanju občutljivih in meni dragih tkanin.



Ko je procesija prispela na Trg revolucije, na kraj, kjer je tako pred kratkim trpel nesrečni Louis, so se njene oči preusmerile k Tuilerijam in kak hipec je bila zelo ganjena, vendar se je hitro obvladala ter lahkotno in odločno stopila na šafot, v tem groznem trenutku je bila skromna in zadržana.



Arabce lahko z idejo zvežeš tako kot s konopcem, in ker imajo um prost dolžnosti, ukaze izpolnjujejo z absolutno poslušnostjo. Dovolj je, da jim ukažeš, ne da bi se silil z verskimi motivi, bogastvom in užitki, ki bi lahko bili njihov delež na zemlji, naj gredo na katerega koli od štirih koncev sveta (samo da ne v nebo). Njihova miselnost je bila od nekdaj čudaška in mračna, nagnjena tako k depresiji kot k zanosu, neurejena, vendar tako strastna in bogata z vero kot nobena druga pod soncem. Znajo odlično štartati, če jih pritegne kakšna abstrakcija, najmočnejši dražljaj, ki jih lahko primora k delovanju. Potem gredo k cilju, pri čemer izkazujejo brezmejni pogum in domiselnost, toda rezultat jim ne pomeni nič. Njihov značaj je tako nestalen kot voda in morda bodo nazadnje tako kot voda slavili zmago. Od začetka življenja, val za valom, besno naskakujejo pečino telesa. Podobno kot na morju se morajo vsi valovi umakniti, toda vsak od njih odnese drobec granitne skale, ob katero se je raztreščil, in nekega dne, čez stotine let, bo to morje brez sleherne ovire zasedlo kraj, kjer je bil prej svet snovi, in Bog bo sestopil na gladino teh voda.



Vsi ljudje sanjajo, toda različno. Tisti, ki sanjajo ponoči, v najmračnejših kotičkih uma, se zjutraj prebujajo s prepričanjem, da so bile to samo blodnje. Vendar obstajajo tudi takšni, ki sanjajo podnevi, in ti so nevarni ljudje, kajti neredko z odprtimi očmi posnemajo svoje sanjske fantazije, ker jih želijo uresničiti. Jaz sem ravnala natančno tako.



»Samo ne piši o Palestini,« me je svaril moj dobri prijatelj. Čisto zares je hotel reči: »Samo ne piši o Židih. Ne izražaj nobenega mnenja na temo, ali Palestina je ali ni domovina Židov. Ne postavljaj se na nobeno stran, niti na židovsko niti na arabsko. O tem se raje sploh ne izrekaj« – takšne prošnje mu ne bi mogel izpolniti noben pronicljiv pisatelj.



Prvi živi organizmi na Zemlji so se pojavili v njenih toplih vodah pred več kot bilijonom let in so se razvili v veliko skupino nevretenčarjev. Iz njih so v naslednji veliki dobi nastale dvoživke, iz dvoživk pa plazilci. Od plazilcev pa so spet izvirali toplokrvni ptiči in sesalci, ki so kmalu napolnili Zemljo z vsem svojim razkošjem in bogastvom.



Pisec bi rad ponižno pripomnil, da so vse osebe v knjigi, z njim samim vključno, popolnoma izmišljene. Zato pisec ne more prevzeti odgovornosti za svoje že drugačne poglede v prihodnosti.



Life of Napoleon Bonaparte iz leta 1896, Novelle Mattea Bandella iz leta 1497, History of the Wars of the French Revolution Edwarda Bainesa iz leta 1817, Seven Pillars of Wisdom T. E. Lawrencea iz leta 1926, Seven Centuries of Lace iz leta 1908, No Place like Home Beverleyja Nicholsa, Marvels & Mysteries of our Animal World Jea­na Georgea iz leta 1964, The Man Who Lost Himself Osberta Sit­wella iz leta 1929 in veliko drugih me je nagovarjalo in celo, ko sem se že pogrezala v sen, varno stisnjena k Stašku, sem še vedno slišala zamotavajoči se odmev njihovih besed.



Veliko knjig je imelo nerazrezane strani. Ko sem jih že kdove kolikič razrezala, sem vprašala: »Ali to pomeni, da teh knjig ni nihče prebral? Pa tako veliko je takšnih? Kakšen smisel jih je potemtakem imelo kupovati?« Robin je skomignila z rameni. »Ne vem. Niso bile vse te knjige njegove. Večino je odkupil od teh, ki so bežali, ali pa jih je vzel v hrambo, ne vem natančno, kakšen je bil dogovor, vendar se ni pozneje nihče oglasil ponje.«

»Teh, ki so bežali?« sem vprašala. »Teh, ki so bežali iz Nemčije, vzhodne Evrope, potem pa tudi od tod, iz Švice, v Ameriko. Za drobiž so razprodajali premoženje. Večina tega pohištva je bila njihovega. Velik del je iz madžarske palače, iz katere so pobegnili Séverinovi znanci. Tako so bili gotovi svoje nedotak­ljivosti, da so se vrnili tja še po neke druge reči, toda ogromno bogastvo jim ni nič pomagalo. Umorili so jih v Auschwitzu.«

Počasi mi je prodiralo v zavest to, kar je povedala. Vedno sem se izogibala tej temi, vojni in eksterminaciji, preobčutljiva sem bila, tako sem si mislila, tako sem si pojasnjevala. Ko sem bila otrok, so po televiziji kar naprej vrteli filme, ki so dokumentirali zločine druge svetovne vojne, in ko sem kar naprej gledala letala, ki so odmetavala bombe, shujšane, razčlovečene ljudi z velikimi očmi in nepredstavljive gore golih, shujšanih trupel, sem si pravila, da ne bom tega gledala nikoli več, ko bom odrasla, nikoli. Nočem. In v meni je vzplamtel upor, kadar je kdo vprašal: »Si bila? Si videla? Si videla Auschwitz? Na izletu?« Kako je bilo mogoče tam gledati, opazovati v družbi drugih ljudi, že ob sami misli na to sem se zgrozila. Zdaj pa sem, iznenadena, stala med predmeti, ki so ostali. Stoli, naslonjači, mize, pletena zibelka, mizica za šampanjec, omara, polna plesnih oblek. Odložila sem nož in nisem razrezala nobene knjige več.





Na mizah in pisalni mizi so ležali tudi Séverinovi osebni predmeti. Očala, robci z njegovimi izvezenimi inicialkami, razdišane cigarete, pepelniki, polni ogorkov, strojček za zvijanje cigaret, škarjice za obrezovanje cigar, dokumenti, požolteli in otrdeli časopisi, na vsakem mogočem mestu na stenah pa so bile razobešene stare fotografije. Portreti, skorajda sami obrazi. To je ustvarjalo vtis, da je ta soba razen s knjigami napolnjena tudi z ljudmi. Robin ni vedela, kdo so bili. »Zagotovo ne sorodniki. Imel je zbirateljsko manijo.«

Zdelo se mi je, da se tukaj še vedno vrtinči njegov dim, dim, s katerim se je, kot mi je pripovedovala Robin, zaslanjal pred njo, majhno punčko. »Štrene dima in časopis, toliko se spominjam očeta, kadar se v spominu vračam v tiste trenutke, morala sem imeti nekaj čez dve leti. Vem, da sem se mu poskušala prikupiti, prinašala sem mu različne najdbe s sprehodov. Mama me je preoblačila v oblekice ’za očija’ in mi naročala, naj stečem k njemu s šopkom rož, s kostanji, kar sem pač imela. ’Bodi mali sončni žarkec,’ mi je govorila.

Bila sem. Trudila sem se. Se dobrikala. Resnica pa je, da tega ni prenašal. Tega glasnega, pozornost terjajočega otroka. Ni imel takšnih načrtov. Hotel je mir in tišino, bil je že star. Sem se je zapiral. Podaj mi tole. Pazi, sesalec se pregreva. Ko sem bila stara tri leta, je pobegnil. Tik pred najinim rojstnim dnevom. Z mamo sva se rodili na isti dan, dvajsetega oktobra, on pa je ušel šestnajstega. Spokal je in adijo. Toliko o tej veliki ljubezni. Niti pisma ni pustil. Mama je tedne, mogoče pa mesece preležala v postelji, jokala ali strmela predse, jaz pa sem ji hitela pomagati, naredila bi vse, da je le ne bi užalostila, vse bi naredila za svojo ljubo, lepo mamo. Poljubljala sem jo po obrazu, ker je imela to najraje, toda ni me videla. Na srečo sem imela pestunjo, staro Antonio, ki jo je zelo skrbelo zame. Seveda … mama si je preprosto zelo želela otroka, saj razumeš?« Robin se ni obrnila, ni preverila, ali razumem.

Poslušala sem. Istočasno sem se fizično dotikala Séverinovih reči in čutila, da je on, Séverin, z nama v tej sobi in bi se morda prav ta hip lahko obrnil in kljub vsemu kaj odgovoril na to.

»Je pisal?« sem vprašala. »Nič ni pisal. Na koncu ga je mama našla. Po štirinajstih letih! Bil je v eni izmed teh bolnišnic, tam gori, menda so jo poklicali, umiral je za pljučnim rakom. Pripeljala ga je sem. Živel je še tri leta. Posedal je v knjižnici ali na vrtu. Nekoč sem se ponoči zbudila, slišala sem, kako je kričal, potem pa je zavladala tišina, mislila sem, da je mogoče končno umrl, nisem mogla prenesti njegove navzočnosti v hiši. Niti tega, kako je mama poleg njega postala mehka, pokorna, sluzasta, tega, da ni premogla nobenega ponosa. Bilo je po treh ponoči, šla sem dol in tik pred vrati knjižnice zavohala cigaretni dim, celo ponoči je kadil! V zadnji fazi pljučnega raka!« Robin se je spustila z lestvice. »Nisem mogla dočakati, kdaj bo končno umrl.«



Nekaj dni sva pospravljali široki regal, ki je zaslanjal skoraj celo steno, od spodaj do vrha napolnjen s slikarskimi monografijami.

Na polici tik pod stropom sem našla odprto debelo knjigo, na njej pa do polovice pokajeno cigareto in poln pepelnik. Previdno sem se spustila dol s knjigo v rokah. Ne da bi jo zaprla, sem začela z nje spihovati in previdno brisati debeli, črni sloj prahu. Izpod prahu se je pokazala grafika. Mlad moški, oblečen v podaljšano suknjo, v pod meči zapete, oprijete hlače in svetle nogavice, z dolgimi, na rame padajočimi belimi kodri, je stal pri oknu in lovil dnevno svetlobo na knjigo, ki jo je močno in strastno tiščal v rokah. Iz vse njegove drže sem razbirala, kako nestrpno je požiral to, kar je bral. Inteligentni, ozki in bistri obraz je bil najbolj osvetljen del slike, kar je ustvarjalo vtis, da ta svetloba izvira iz knjige, ki jo je bral. Za njim, na okenski polici in stolu, je ležal malomarno odvrženi plašč s pritrjenim mečem in pasom, na drugem stolu, starinskem in nizkem, pa se je dvigal kup drugih knjig. »Jan Six,« se je glasil komaj čitljivi napis s svinčnikom v spodnjem delu grafike, ob strani pa je bilo dopisano: »Rembrandt 1647.«

Da Vinci, Rembrandt, Giorgione, Turner, Matisse, Millet, Gauguin, van Gogh, Watteau, Corot, Michelangelo, Giotto, Rafael, Caravaggio, Piero della Francesca, Toulouse-Lautrec, Munch, Kokoschka, Klimt, Bruegel, vsakdo od njih je imel v sebi nekaj, kar je pritegnilo mojo pozornost, me presunilo. Zamirala sem, ko sem gledala Turnerjeve slike, ki jih še nisem poznala, eksplozije svetlobe, oblakov, vode, pa dve Brueglovi opici, z verigo priklenjeni k oknu visokega gradu, kako ena od njiju hrepeneč pogleduje dol na svet, na daljno morje.





Enajstega dne sva končali z urejanjem knjig, razstavili sva pomito in zavarovano pohištvo, Robin je stala na lestvi in pregledovala zadnje dokumente z regala poleg Séverinove pisalne mize. Pomivala sem okenski okvir. Okvir je bil polepljen s kot kri rdečo, skrb zbujajočo smolo, ki se je cedila z grma, ki se je vzpenjal za oknom. Potem ko sem les očistila, sem ga mazala z dišečim oljem, mali žužki, zelene kresničke, pa so v preplahu bežali pred mojim čopičem. Slišala sem, kako so treščila vhodna vrata, pogledala sem Robin, toda ta se ni zmenila za hrup, takoj zatem pa se je nekdo naglo povzpel po stopnicah in vrata knjiž­nice so se na stežaj odprla.

Na pragu je stala ženska.

Lahko bi bila ena od tistih štirih, ki sem jih videla na bencinski črpalki. Imela je dolge in močne sive lase, prevezane z modro ruto. Podolgovat, še vedno lep, nenavadno živ obraz. Velike, zelo bleščeče, svetle oči. Bila je nežna, vendar je izžarevala nepremagljivo moč. In bila je lepe postave, očarljivo lepe postave.

Gledala je Robin, intenzivno, kot da bi videla, da z njo nekaj ni v najlepšem redu, in z ljubeznijo, z veliko ljubeznijo. »Mislila sem, da imaš veliko dela v pisarni!« je vzkliknila posebej glasno ter se nasmehnila.

Robin je ob zvoku njenega glasu poskočila in spustila dokumente na tla. »Mama! Prišla si dva dni prej!« je rekla očitajoče ter se obrnila. »Sem, kadar in kjer hočem. In s komer hočem. To pa je … veliko, čudovito presenečenje!« ji je odgovorila tista druga in pokazala na knjižnico. Iztegnila je roke k Robin: »Ljubica. No. Pridi, pridi, pokaži se.«

Robin se je nerada spustila z lestve, dvignila je dokumente in jih odložila na polico, potem pa stopila bliže k materi.

Stopila je prednjo in skoraj fizično sem občutila nelagodje te izpostavljenosti. Nista se dotaknili, objeli, čeprav sem imela vtis, da bosta to vsak hip naredili, toda onidve sta samo obstali na določeni razdalji druga od druge in nista prestopili te črte. Takrat se je ženska tudi začela razgledovati naokoli, pogledala je k oknu in uzrla mene. Začudena je pogledala Robin.

»Punca iz Poljske. Vzela sem jo na preizkušnjo,« je rekla Robin. Ženska se je nasmehnila: »Kakšno preizkušnjo?«

Robin si je začela izpletati gumico iz las. »Mama, jaz se ne vidim ven iz dela, tukaj potrebujeva pomoč. Dobro veš,« je rekla, medtem ko si je razpustila čopek in poravnala lase v običajno pričesko.

Ženska se je sprehodila čez sobo proti meni, toda spotoma je opazila mizo, na katero je Robin položila Séverinove najbolj osebne predmete. Oprijela se je stola, ki je stal poleg, prsti so se ji pobelili od pritiska, hitro, bolestno se je ozrla na pero, očala, pepelnik, cigarete, in ni več stopila dalje, samo pomignila mi je, naj se ji približam jaz. »Shirley. Kako si mlada! Lepa!« je rekla in se mi z vsem svojim bitjem žareče nasmehnila.

Zaradi njenega nasmeha, močnega dotika dlani, načina, kako me je gledala, sem se počutila, kot da bi me kdo odlikoval in obdaroval. Iz nje je žarčila toplina, popolna pozornost, kot da bi me zares videla, kot da bi skozi plasti zunanjega videza zmogla uzreti, kdo sem zares, vse do dna. Vse to je trajalo nekaj sekund, pa vendar je v tem kratkem drobcu časa med nama nekaj nastalo, se začelo izpolnjevati, toda ona se je že obrnila k vratom in kriknila: »Joj, Robert! Saj je tu vendar Robert!«

V knjižnico je hipoma, kot da bi čakal pred vrati, vstopil droben, preljubezniv moški, ni imel veliko več kot petdeset let. Boječ, nežen. »Dober dan, jaz sem Robert.« Zamahnil je z roko kot med taborniki na šotorjenju in prasnil v smeh.

Robin je začudeno pogledala mater. Shirley je zaljubljeno gledala Roberta. Robin je zatisnila usta, pogledala me je, kot da bi hotela reči: »Kaj nisem rekla?« Obrnila se je stran in začela zlagati dokumente. Jaz pa sem se nasmehnila. »Dober dan,« sem rekla.

Kakšno presenečenje. Razodetje. Celotna hiša, grmada predmetov, hčerka, ki je tu ždela, kot bi na kaj čakala, vse je dobilo smisel. Shirley je bila motor tega kraja. Njeno telo, gibi, pogledi so povzročali, da si hotela hoditi za njo, ji biti blizu. To, česar se je dotaknila, je pridobilo težo, drugo razsežnost, ko te je gledala, si obstajala močneje, ko se je nasmehnila, bi zanjo skočila v ogenj. Kot da bi dobro poznala vrednost življenja, obenem pa bi šla skozenj lahkotno, skoraj kot po vodi. Zdaj vem, da lahko koga takšnega srečaš morda samo enkrat, da se lahko samo obdrsneš ob njega, pa ti po njem za vedno ostane močna, kot vžgana sled.

Iracionalno sem si zaželela biti Séverin. Tu sedeti sam, kaditi cigarete, brati in ljubiti to žensko, se z njo pogovarjati, skupaj z njo jesti, hoditi na sprehode, biti svoboden, čutiti njeno mlado, jedro, gibko telo, preprosto biti ob njej.

Shirley je stopila k Robertu in objeta sta odšla iz knjižnice. Gledali sva, kako stojita v salonu pri oknu.

Potem je Shirley prinesla ohlajeni šampanjec in kozarce, odprla je buteljko, nalila do pike natančno, vsakemu enako, dvignila kozarec, mi vsi pa smo, kakor njeni ubogljivi otroci ali oboževalci, mi smo samo radostno ponovili njeno kretnjo. »¡Salud, y pesetas, y mucho tiempo para gastarlos!« Zasmejala se je, in medtem ko je pokušala šampanjec, rekla Robertu: »Čudovit je. Naš, iz vasi.«

Robin je komajda omočila ustnice v kozarcu. Shirley jo je zaskrbljeno pogledala: »Te boli glava? Je to spet tvoj napad? Samo tega ne. Ulezi se sem, na kavč, poleg mene. Noge gor.« »V svojo sobo grem, mama. Ti pa ...« je Robin ogovorila mene, »že lahko greš. Hvala. Konec dela.«

Gledala sem za njo, kako se je obrnila in odšla. Šla je po stop­nicah in se držala za senca. Ni mi plačala. Nisem bila zmožna ničesar iztisniti iz sebe. Shirley je morala to začutiti, ker mi je položila roko na ramo in mi pomežiknila. »Pridi,« je rekla in me odpeljala dol, v kuhinjo.

Iz širokega belega predala je vzela z bleščicami pošito denarnico, malo pobrskala po njej in mi dala dvajset frankov. Obupano sem pogledala bankovec. »Če bo treba, te bom poklicala po telefonu,« je rekla. »Kaj pa je Robin hotela, da bi tukaj delala? Kaj naj bi tukaj pravzaprav počela?« Shirley me je pričakujoče pogledala.

Sondirala sem njen obraz. Ali res ni ničesar vedela? »Ne vem,« sem se nazadnje zlagala. »Si z njo pospravljala celo knjižnico?« »Ja.« »Kako dolgo?« »Skupaj je to zneslo triindevetdeset ur,« sem zašepetala in poskušala iz hlačnega žepa izvleči listek, na katerega sem si po Staškovih napotkih natančno zapisovala delovne ure, toda Shirley me je ustavila. »No, to pa je čisto druga pesem! Ne sekiraj se tako zaradi vsega tega, otrok moj,« je rekla resno, skrbno, in potegnila denar iz denarnice ter odštela in mi dala osemsto frankov. »Toliko zaenkrat. Kje živiš?« »Pri Marcelu in Esther,« sem ji olajšano odgovorila in spravila denar. »Munierjevih? Kako so kaj njuni otroci? Kako se ima Esther? On je neusmiljen, troje otrok in nobene pomoči. Oh, moram se oglasiti pri njej. Ampak nisem mislila tega. Od kod prihajaš?« »Iz Poljske,« sem ji odgovorila.

Prišel je Robert. Nežno se je dotaknil hrbta Shirley, ona pa me je pogledala in mi dala opazen znak, naj že grem.





Tri mesece pozneje sva se odpravljala nazaj. Posrečilo se mi je zaslužiti denar s pospravljanjem hiš v okoliških vaseh. Vse družine tukaj so bile premožne. Njihove hiše so imele po dve, tri kopalnice, spalnice, salon, kuhinjo, vsak otrok je imel svojo sobo, starši delavnice, bila sta tudi terasa in vrt.

Nisem bila dobra čistilka, v hiši, kjer sem odrasla, sta vladala kaos in umazanija. Stara nesnaga se je tajila po robovih pohištva in po podih. Zmešnjava oblek se je sipala iz omar, razsipane kaše in moke so pacale kuhinjske omarice in predale. Očka je oprav­ljal zapletene operacije, reševal je življenja drugih ljudi, poleg tega je bil navdušenec, rojen družbeni delavec, zatorej je služil veliko denarja, toda večino ga je razdal in redko se je zadrževal doma. Mama se je ukvarjala z nami, poleg tega pa je delala v zavarovalništvu. Zdaj vem – v nekem trenutku se je preprosto vdala. »Ne bom zmogla. Jaz tega ne zdržim več. To je brez smisla. Kako naj to naredim? Ne bom zmogla,« je gonila brez prestanka, kot molitev, kot mantro. Tega, kako je treba pomivati pod, s krpo od enega konca do drugega, spotoma pobirati umazanijo in prah, kako potem ožemati cunjo, pri tem pa desno roko držati višje od leve, kako prati, brisati prah s polic, radiatorjev, senčnikov, sem se torej polagoma naučila sama.

Srečevala in pogovarjala sem se samo s hišnimi gospodinjami, ki so mi narekovale navodila in mi rinile gumijaste rokavice, običajno prevelike, kot bi bile narejene za druge, večje in bolj od dela pordečele dlani. Te ženske, tak vtis sem imela, so hotele minimalizirati naše pogovore, skrčiti dejanje, ki jim je bilo morda neprijetno, sitno, dvoznačno. Mogoče pa so v meni videle sebe, mogoče so odsevale v meni kot v ogledalu, samo ostreje, bolj realno. Bile so bogate, imele so delo, svojo strast, dom, otroke, zveze, ukvarjale so se s športom, vendar so bile utrujene in zmanjkovalo jim je časa. Vse so delale od ranega jutra do poznega večera, ob koncih tedna pa so z družino kam odpotovale, da bi si odpočile. Ko smo se že malce bolj spoznale, so mi pripovedovale, kako zelo pogrešajo otroke, ki so po šoli preživljali čas v varstvu, potem pa z varuško, in ko so se starši vrnili domov z dela, so jih lahko samo še objeli in dali spat.

»Najhujše je, da takrat že sploh nimam več veselja za to, za otroke, za moža, čeprav jih cel dan nisem videla in sem, ko sem bila v službi, brez prestanka mislila nanje, jih pogrešala, toda ko se vrnem, sem tako izmučena, čisto brez moči in lačna, da bi rada samo še, da me pustijo v blaženem miru s pijačo pred televizijo,« mi je rekla ena od njih.

Ko sem pospravljala njihove hiše, sem odkrivala različne značaje, navade, ki mi niso bile poznane. V eni od njih so čevlji, v katere so bila vtaknjena lesena kopita, stali v ravni vrsti poleg postelje v vsaki spalnici, namazani in zloščeni. Oblačila, zlikana in obešena na lesenih obešalnikih, ki so oponašali človeško telo, so bila kot perfektna poprsja, vsako za drug dan.

Druga hiša je dišala po osvežilih. V električne vtičnice povtaknjene barvaste bunke so oddajale vonljivi, dušeči duh po vanilji in kokosu, poleg njih pa so bile vključene naprave za odganjanje komarjev in muh. V vsaki kopalnici in spalnici so stale kemikalije. Na embalažah so bile narisane mrtvaške lobanje in žuželke, ki naj bi jih sredstvo pobilo: ose, mravlje, muhe, komarji. Okna so bila zaprta, podi tesno pogrnjeni z dišečo gumijasto oblogo, prostrani vrt pa je bil samo vsak teden pokošena zelenica s pravokotno živo mejo na koncu. Zakon je bilo loščilo, s katerim sem premazovala pode, pohištvo, kljuke, kuhinje in kopalnice.

Po otroških sobah so bila tla zasuta s predmeti in oblačili, kot da bi ti otroci tik pred odhodom pometali na tla vse, kar je bilo v omarah, na pisalni mizi in postelji. Včasih sem, ko sem vstopala v hiše, dobila vtis, da je tam mimo odvršal kakšen tornado, včasih pa sem vstopila in nisem vedela, kaj sploh počnem tam, saj je bilo vse natančno tako, kot sem pustila pred tednom dni. Medtem ko sem likala, sem vklapljala gramofone s ploščami, ki so jih poslušali, in tako odkrivala glasbo: Glenn Gould, Arvo Pärt, Billie Holiday, Nina Simone, Patti Smith, Bob Dylan, Stina Nordenstam, Cat Power, Mark Mulcahy.





Samo še teden dni je bil do najinega odhoda. Vsakdanji sprehodi v gozd, k jezeru, krasen razgled, zlahka prisluženi denar, vse to je bilo precej privlačnejše od vrnitve v prozaično življenje in odločitev, ki jih bom morala tam sprejeti. Žalostna resnica je bila, da nisem naredila sprejemnih izpitov na študij, o katerem sem sanjala. Za to ni vedel nihče razen Staška. Toda niti on ni vedel, kako zelo sem si to želela.

Sklenila sem torej, da si bom našla kaj, kar mi bo dalo zanes­ljiv poklic, »solidno obrt v roki«, k čemur me je nagovarjala vsa družina. Zdaj, ko ni dela. Zdaj, ko je kriza. Zdaj, ko je jutrišnji dan negotov.

»Na ta način,« sem si mislila, »bom zaslužila denar, potem pa bom našla čas za tiste ’druge’ stvari.« »Druge« stvari sem rekla tistemu, kar sem rada počela. Fotografirala, pisala, igrala na klavir. Vendar nobene od njih nisem počela zares, za nobeno se nisem odločila, nisem imela časa, niso se izplačale. Kljub temu sem ravno takrat, kadar sem fotografirala, pisala in igrala, čutila, da zares diham in živim, takrat je nekaj prihajalo iz mene, končno si je našlo izhod.

Stašek je vsak dan zelo trdo delal z Marcelom. Prosto je imel samo del sobote in v nedeljo, in takrat sva se po navadi s kolesi odpeljala k jezeru. Spuščala sva se s strmega pobočja, nisva zavirala, srečna sva bila zaradi hitrosti in vetra v laseh, potem pa sva se kopala v čudoviti prozorni vodi.

Kolesi sva našla na odpadu, na katerega naju je nekoč odpeljal Marcel. To je bil velik odpad za predelavo, ki je ležal zunaj vasi, na terenu, obdanem z mrežo. Odpad je bil razdeljen na kontejnerje, v njih pa so ločevali papir, električne aparate, les, pohiš­tvo, keramiko, hišne pripomočke, aluminij. Ljudje so prihajali sem dvakrat tedensko. Odpad je oskrboval samo tri vasice, toda vseeno so vse bolj naraščali kupi stvari. Tam so bile lesene mize in stoli, postelje, ogledala, komode, psihe, vzmetnice, računalniki, DVD predvajalniki, kamere, pletež kablov, zmešnjava loncev, ponev, keramičnih skled, vrčev, kozarcev, lončkov, skodelic, nakita pa celo lončnic. Večina vsega tega je bila uporabna ali pa je potrebovala samo manjše popravilo ali osvežitev.

To blaginjo je varoval Mr. Johnatan. Bil je debel, rdečega obraza in zlovoljen. Moral jih je imeti čez petdeset, od njega je smrdelo po presnavljanem alkoholu. Imel je majhne, rdeče, vtik­ljive, agresivne oči, ki jih je takoj uperil v naju, ker je pravilno ocenil, da bi rada kaj malega odškrnila od njegovega kraljestva.

Najina prepustnica je bil kljub vsemu Marcel. Nekoč naju je peljal tja samo zato, da bi mu Stašek pomagal pri raztovarjanju, jaz pa sem šla zraven iz dolgčasa. Najprej sva začudena gledala vse te stvari, nekajkrat sva se prepričala, da je to res odpad in da je to tisto, kar ljudje mečejo stran in kar si, načeloma, lahko preprosto vzameš. Potem pa sva se počasi premaknila, povzpela sva se na kontejnerje in prebirala, ven sva izvlekla tisto, kar bi se dalo z avtoštopom prepeljati na Poljsko.

»Morala bi priti sem s kamionom,« je rekel Stašek, ko je gledal novo bambusovo vrtno garnituro, ki je stala sredi skladišča za les. Jaz pa sem v mislih dodala: »Ko si bova kupila stanovanje, ga bova opremila tu.«

Mr. Johnatan je hodil k nama in kričal, jezen nama je žugal s prstom; bilo me je sram in sem se pri priči umaknila, toda prihajal je Marcel, ga miril in Johnatan se je, užaljen, spet umikal v svojo od sonca razgreto uto, glasneje navijal radio in gledal, ves čas naju je gledal. Marcel se je sprva zabaval, toda potem je razumel, saj naju je zatem vsakič, kadar je šel tja, jemal s sabo in nama rekel, naj si vzameva, kar nama srce poželi.

Nekoč sem gledala, kako so majhni otroci pritekli iz avtomobila, v rokah pa so držali krožnike, šalice, čajnik, stekli so na prostor s keramiko, kjer so jih z vso močjo metali, da so se raztreščili na drobne koščke. Takrat sem spet videla Robin. Stekla je k njim, zardela, in jim nekaj divje razlagala, toda mati otrok se jim je postavila v bran in zapletli sta se v hud prepir.

Marcel je gledal na Robin tako kot ostali, pomilujoče. Potem, v avtu, je rekel, da ima seveda prav, samo da so to vendar otroci. »Ampak slabo je, da otroci uničujejo stvari, ki so še dobre,« sem rekla besno.

Marcel je malo pomolčal, potem pa mi je odgovoril: »Ja. Preveč stvari imamo tukaj. To je res.«

Postalo mi je nerodno. Marsikdaj sem se čudila, kako zelo odprt je bil za kritiko svoje dežele, ni mu je bilo treba braniti in tega ni počel. Spet sem štartala z bistveno lažjega položaja. Lahko se je skriti v držo tega, ki je revnejši, ki se mu godi krivica. Pa vendar pri nas ni nihče razmišljal o reciklaži, malokdo je segregiral smeti, skrbel za vodo, za čista jezera in reke. Naše reke in jezera so bila umazana, zaraščena od kemije, ki se je stekala vanje z njiv, naši politiki pa so najpogosteje razpravljali drug o drugem ali o preteklosti. Na lastno željo, zaradi lastne malomarnosti in arogance, smo pili prekuhano, klorirano, klavrno vodo. »Učijo nas slabega domoljubja,« sem začudena pomislila, »takšnega, po katerem moramo braniti domovino pred sovražniki, drugimi ljudmi, da bi bila ’naša’ in ’moralno čista’.« Zakaj niso raje govorili: »Glej pod noge, poberi smeti, ne meči, poglej zemljo, dotak­ni se je, občuti jo, da bo plodna, črna, bori se zanjo, za vodo, da bo kaj piti, da bodo korenine rastlin segale globoko v neskaženo prst, saj nam bo prav to vlilo moč, to bomo zapustili za sabo bodočim generacijam, in prav to je pravo domoljubje.«

Tri dni pred odhodom naju je Marcel peljal še v pravo restavracijo. Preprosto prišel je zvečer in vprašal, ali sva lačna, midva pa sva pravzaprav že pojedla večerjo, vendar tega nisva priznala, ampak sva se brez obotavljanja, takšna, kot sva bila, odpeljala z njim. Vzel naju je v veliko samopostrežno restavracijo, polno umetnih rož in avtomatskih vodometov, ravno tisto, ki sva jo pogosto gledala izza šipe na bencinski črpalki.

S starši sem hodila v mesto na nedeljska kosila, toda tam je prihajal natakar, ki so mu starši narekovali naročilo, Stašek pa, Stašek še sploh nikdar ni bil v restavraciji. Zatorej sva butasto zmedena obstala. Na srečo se Marcel ni zmenil za naju, prvi je stopil naprej, midva pa sva natančno opazovala, kaj počne, od kod jemlje krožnike, jedilni pribor, kozarec, potem pa pladenj, in sva ponavljala njegove kretnje, se spogledovala in šlo nama je na smeh, samo midva sva razumela, kako drugačen je tukaj svet. Zelo sem si želela kavo, toda risbe na avtomatu mi niso povedale nič. K sreči je takrat pristopil starejši moški. S kotičkom očesa sem opazovala njegove hitre gibe in si jih natančno zapomnila. Ni bilo težko. Kozarec, nastavitev, pritisk, to je bilo vse.

Kako velika je bila moja groza, ko sem pritisnila na gumb in je iz čisto druge odprtine začel liti, naravnost na avtomat in pod, pomarančni sok. Hitro sem ugotovila, da to ni prava risba, ni pravi gumb, ah, kako sem zabita; ozrla sem se naokrog, prepričana, da je svet zastal in me gleda ogorčeno in pomilovalno, toda nihče ni ničesar opazil. Šele ženska, ki je stala za pultom, je z mojega obraza prebrala, da nekaj potrebujem. Pristopila je, in ne da bi se nehala smehljati, obrisala avtomat s krpo, ki jo je imela pripeto na notranji del žepa, ni mi dovolila pobrisati tal, samo z nasmehom je vprašala: »Café? Juice?« jaz pa sem prikimala in se čez hip zmagoslavno vrnila k mizi. Imela sem tako sok kot dobro, močno, vročo kavo. Marcel in Stašek sta že jedla, Marcel je nekaj govoril s privzdignjenim glasom, Stašek pa ga je poslušal s povešenimi očmi. Ni maral, če ga je kdo hvalil. Marcel mi je pomignil, naj sedem, in izvedel nekaj gibov, ki jih mora izvesti moški, kadar ženska priseda k mizi.

Intenzivno je o nečem razmišljal. »Vidita, hotel sem vama povedati, da vaju gledam in vem, da moji otroci nikoli ne bodo mogli biti takšni kot vidva, nimajo možnosti za to.«

Stašek je še naprej vrtal s pogledom v krožnik in zatiskal pesti, jaz pa sem gledala Marcela in se vdajala ganotju. Medtem je Marcel ogovoril Staška:

»Včeraj se ti je pokvarila ročna ura in si jo popravil. Moji otroci bi jo vrgli stran in dobili novo. Zanje predmeti nimajo nobene vrednosti. V njihovih rokah se vsaka stvar v nekaj minutah spremeni v smet. Razumeta?« Prikimala sva. »Naši otroci, naša mladina ne vidi prihodnosti,« je nadaljeval. »Ta dobra, stabilizirana sedanjost jim uničuje življenje. Ne čutijo potrebe po izboljševanju, po ustvarjanju, to pa je vendar pogon. Ne predstavljam si, da bi prišel do tega, kar imam, brez te sile, ni življenja brez vizije druge, boljše prihodnosti.«

Gledala sem skozi stekleno steno restavracije.

Njegove besede so se zlivale v idealno celoto z razgledom na mirno valujoče travnike za bencinsko črpalko, na teniška igrišča, ki so se vlekla naprej od nje, na protiatomsko zaklonišče, ki je stalo tik poleg njih, in potem tam naprej, zgoraj, na nekaj hiš iz vasi. Mir, varnost, stagnacija, komfort, s katerim bi lahko, tako se mi je zdelo, toliko naredila. Na lepem se mi je oglasil spomin. Izplaval je iz magme misli, me, sedečo tu, presenetil. Takrat sem morala imeti dobrih pet let. Tistega dne sem šla na dvorišče pred blokom in bila sem jezna, naveličana, ni bilo prijateljic in prijateljev, dopoldanska praznina v stanovanjskem naselju. Na pločniku je tik poleg trave ležal majhen, neoperjen ptičji mladič, ki je očitno padel iz gnezda na mladem drevesu zraven. Pogledala sem naokoli, ali nihče ne vidi, in ga namerno poteptala, gledala sem, kako moja noga tepta življenje, kako se glava ločuje od tankega vratu. In takoj je priplaval še drug, na to, kako sem stala na balkonu in opazovala mlado žensko, ki se je sprehajala z otročičkom, novorojenčkom, tik pod balkoni bloka. Opazovala sem jo, kako počasi stopa od enega konca bloka k drugemu, kako pridržuje otrokovo glavico. Vzela sem velik kamen, ki ga je mati uporabljala za kisanje kumaric, počakala sem, da je ženska prišla bliže, in z nogo potisnila kamen. Ne da bi pogledala dol, sem hitro stekla v stanovanje. Kmalu zatem je ženska pozvonila na naših vratih, pritekla je, z rdečim obrazom, pretresena, zgrožena, z jokajočim otrokom; tudi ona je jokala. Kamen je priletel milimeter stran od njenega obraza in malč­kove glave, če bi ju zadel, bi ju ubil; videla je, kako so se pri nas zaprla balkonska vrata. Mama je prišla iz kuhinje, kjer je kuhala, in jo gledala s kadečo se kuhalnico, prevzeta, in ji pokazala, da je sama doma z malo hčerkico. Jaz pa sem pritrjevala temu dejstvu, gledala sem sladko, boječe, drgnila sem se ob materine noge, toda do danes se spominjam, da me je ta ženska pogledala odkrito; pravkar je bila blizu smrti in je vedela resnico, grozila mi je s tem pogledom, mene pa je zalil val vročine, toda še vedno se nisem zavedala, kakšno zlo je bilo to, kar sem storila.

Z začudenjem sem se spomnila še, da sem imela takrat poleg postelje skrit kovinski drog, in kadar sem bila jezna in besna, sem s tem kovinskim drogom tolkla po postelji, na vso moč sem udrihala po njej in kričala šepetaje, da ne bi kdo slišal: »Poglej, kaj si naredila! Zaslužila si si! Zaslužila! Tako si butasta!«

Papirnata pojava iz otroštva je dobila skrivni pomen, se obarvala. Začutila sem, kako se mi sok in kava dvigata iz želodca in potulila sem se na stolu.

Stašek je stal nad mano in se zabaval z opazovanjem moje zamišljenosti, poleg njega pa je stal Marcel. Marcelu se je že mudilo nekam drugam, morali smo iti, zato sem še sama jadrno vstala.

Ko sem stopala ven za Marcelom, sem samo še pomislila na njegove otroke. Dozdevali so se mi mirni, tako nenavadno dobri in plemeniti, pravzaprav naravnost izjemni, toda o njih ne bi znala povedati ničesar več. Mogoče zamišljeni, kot da bi nosili v sebi breme, pretežko za svoja leta.

S Staškom sva se vračala domov peš. Šla sva čez travnike in gorice, ki jih je počasi zagrinjal mrak, vsak zatopljen v svoje misli.

Naslednjega dne sem sedela na verandi lesene hiške in gledala na jezero. Del stvari je bil že pozložen in pripravljen za pakiranje. Bilo je zelo vroče.

Navzven sem bila videti povsem mirno mlado dekle, ki počiva na soncu. Toda v notranjosti sem drgetala, ker me je preganjala slika sanj, ki sem jih imela ob zori.

V njih sem bila že stara ženska.

Debela in negibna sem sedela sredi pograda, velike, umazane postelje, v oguljeni domači halji in preluknjanih hlačnih nogavicah. Na zdelanem stenskem regalu so stale požoltele diplome in priznanja, različni spominki, katerih slabo izdelavo, kičastost in ničevost je zdaj neusmiljeno razgalil čas. Slike bližnjih v okvirčkih so spominjale na dejstvo, da so odšli in pustili za sabo hrepenenje in bolečino. Pod oknom je stal star televizor, vključen za stalno, prekrival je stene z barvastimi marogami. Toda slike sveta, obrazi zagnanih napovedovalcev, razgledi na različne kraje na Zemlji, so drsele mimo mene ravnodušno, kajti moje oči so bile obrnjene k nekakšnemu neobstoju, bele in očitno slepe, z navzgor uhajajočimi zenicami, samo nemirno so drgetale. Za mojim hrbtom, hrbtom te stare ženske, so bila vhodna vrata iz tanke iverne plošče z veliko luknjo na sredi. Vedela sem, da skozi to luknjo lahko vstopi kdor koli. Toda meni je bilo že vseeno.

Sen se je skupaj s sliko zavrtal v moje telo in bi skupaj z vročino skoraj povzročil slabost. Sedela sem pred hišo, stiskala sem meča in se prestopala na mestu, ker sem hotela noge zadržati, da ne bi naredile koraka naprej, sploh ničesar, nobenega premika naprej. Negibno, kot okamnela, sem sedela na verandi.

Kakšno olajšanje, skoraj osvoboditev me je napolnila, ko se je pojavil Stašek. Svet se je pri priči vrnil na stare tirnice in počasi krenil naprej. Nekaj njegovih besed, in že sem vedela, kaj moram narediti. Odsevala sem v njem kot v ogledalu, pogled na ta odsev me je pri priči pomiril z usmiljenim: »Da. Si. Zdaj si.«

Stašek je povedal, da pred hišo čaka name Robin. Stala je na poti, razveselila se je, ko me je zagledala. »Radi bi se s tabo samo na kratko pogovorili. Bi poskusile še enkrat? Potrebujeva te. Lepo te prosim. Pridi.«

Šla sem z njo. Tako zelo rada bi, vsaj še enkrat, videla Shirley.

Brž ko sva zakorakali na tla posestva, je Robin rekla: »Mama čaka na vrtu.« In mi je pomignila, naj grem naprej sama.

Obrnila se je in hitro odšla v hišo. Spet je izginila, kot da je nikoli ne bi bilo tu.

Zmedena sem gledala Shirley. Negibno je sedela za vrtno mizico, oblečena v belo, z zaprtimi očmi.

Strjeno, vroče dopoldne je mlelo misli, jih zamrzovalo, in Shirley je spominjala na čudno, neresnično sliko. Na mizici je bil pripravljen čaj in piškoti. Eden od krožničkov je stal na tleh, piškot pa je oblizovala mačka. Prisedla sem.

Takrat je Shirley, ne da bi odprla oči, rekla: »Robin je bilo pet, šest let, ko je izmojstrila nadarjenost za odganjanje mojih oboževalcev. Enega sem povabila domov na zajtrk. Prišel je tog, prinesel je rože.« Shirley je bruhnila v smeh in me pogledala, kimala je, kot bi se šele zdaj pozdravljala. »Ja, res je bil malce tog, to priznam, lahko bi se drugače odzval, ko mu je zlila kavo na hlače, strašno je bil jezen, cepetal je, jaz pa sem skočila brisat. Naslednji dan sem pazila nanjo, bila sem pozorna na vsak njen gib, toda ta prebrisani otročaj je počakal, da sem se za hip obrnila stran, in z naglim gibom pljusknil vanj pomarančni sok. Z drugim sem se zmenila v restavraciji. Antonia je ravno zbolela, zato je nisem imela s kom pustiti. Vedno je imela rada restavracije in je v njih sedela tiho kot miška. Tako je tudi bilo, dokler se ni pojavil ta moški. Takoj ko je prisedel in sva se poskušala o čem pogovarjati, je Robin začela hoditi okrog sosednjih miz in ljudem vtikati prste v hrano, pri tem pa me je predrzno gledala. Prisegam, nikoli prej ni naredila česa takega in pojma nimam, kako ji je to sploh prišlo na misel. Nazadnje smo po nekaj prepirih z natakarji morali zapustiti restavracijo. Ta moški pa tudi ni več prišel.« »Ali je Robin zlila Robertu kavo na hlače?« sem jo vprašala, Shirley pa se je rahlo nasmehnila, medtem ko se je igrala s prstani.

Proti nama je šla Robin. Nesla je časopis, šla je bosa, gibala se je natanko tako kot maloprej mačka, kot da noče pustiti za seboj nobenega sledu. Shirley je hitro naslonila glavo na roko in zaprla oči. Robin se je usedla, odprla časopis in brala, pri tem pa glasno hrustala piškote. Kljub temu se je kar naprej ozirala naokrog, in na lepem je rekla: »Kadar je tako vroče, se močneje sliši hrup z avtoceste.«

Začela sem vleči na ušesa. Res. Zaslišala sem oddaljen šum. Robin je nadaljevala: »Vsako leto ob tem času izračunavam davke. Z mamo sva razmišljali, ali bi lahko ostala tu z nama nekaj dni. Jaz bom zasedena, nekdo pa mora skrbeti za ...« je Robin pomenljivo pokazala na spečo Shirley, »hišo.«

»Nobenega varstva ne potrebujem!« je odločno rekla Shirley, ne da bi odprla oči.

Nehote sem se nasmehnila. Robin je zgrabila časopis in spet začela brati. Čez vrt se je bližal neki moški. To je bil pismonoša, v roki je držal zavoj. Snel je kapo in Shirley najprej ogovoril po francosko, potem pa prešel v tekočo angleščino: »Lepo vas je spet videti, madame, kako kaj zdravje?« je vprašal. »Duša me boli, Yvan,« mu je odgovorila Shirley. »Potem pa bo mogoče to pomagalo,« se je nasmehnil in ji podal zavoj.

Shirley je podpisala prevzem.

Pismonoša se je obrnil k Robin in rekel: »Bonsoir, mademoiseille.«

Robin je pokimala. Shirley je nestrpno trgala ovoj. Pridržala sem ji lepenko. Iz notranjosti so se skotrljala jabolka. Vzradoščena kot otrok je Shirley vzela eno in zagriznila vanj.

»Imaš zaročenca?« me je vprašala.

Prikimala sem in pri priči začutila, kako mi kri udarja v obraz, zagotovo sem bila rdeča kot kuhan rak, to mi je šlo na jetra. »Pa bi vseeno rada ostala pri naju?« »Saj ravno to sem vam hotela povedati, midva jutri odhajava.« Pogledala sem Robin, vendar ni dvignila glave iznad časopisa.

Shirley je vstala, prijela me je pod roko, me počasi odpeljala pred hišo in rekla: »Daj mi, prosim, svoj naslov in telefon, za vsak primer.« Vzela je iz žepa na hlačah majhno beležnico in svinčnik. »Wika. Wika. Všeč mi je to ime. Kdaj pa bo svatba?« je na lepem vprašala. »Čez eno leto,« sem ji odvrnila in spet zardela.

Poroka je bila jabolko spora. Stašek je menil, da je treba svatbo dobro pripraviti, zbrati denar in jo načrtovati vsaj za začetek poletja, ko je toplo in je mogoče plesati zunaj. Jaz nisem hotela čakati tako dolgo, najboljši letni čas pa je bila po mojem zima. Mraz, led, sneg – to je idealna scenerija za belo slavje poroke.

»Kaj delajo tvoji starši?« je naprej poizvedovala Shirley. »Mama dela v zavarovalništvu, očka je zdravnik, kirurg, operira srca, in letalec, leta s športnimi letali,« sem ji odgovorila. »Pa ti, tudi letaš?« me je vprašala. »Včasih me vzame s sabo.« Pogrešala sem te odprave in očeta sploh. Jaz in oče sva imela svojo fronto, mama z mlajšo sestro Oliwio pa svojo. »Zadnje čase je zelo zaposlen, ampak se vseeno potrudi, da od časa do časa hodiva na krajše izlete,« sem rekla.

Shirley je trgala češnje z drevesa. »Se rada pogovarjaš z njim?« »Ja. Zelo,« sem ji brž odgovorila. »Podobna sva si.«



Shirley mi je podala češnje. Rdeče, temne, nabrekle od sonca, z nenavadnim okusom po vinu. Medtem ko me je gledala, kako jem, je rekla: »Moj oče je bil vedno zaposlen in ni imel časa za nas, poleg tega je umrl, ko sem bila še majhna, ne bi mogla reči niti, da sem ga dobro poznala, vendar sem imela dedka, ki je bil fantastičen ljubitelj malih užitkov, rad me je imel in me je razvajal. Pripravljal mi je majcene sendvičke, mi jih postregel na pladnju, prinašal mi je mala, lepo zavita darilca, mi pripovedoval smešne zgodbice, kadar mi je bilo hudo, me je vodil na sprehode, vedno je imel čas zame. Bil je moj Dodo.«

Pridružila se nama je Robin. Sklonila se je in izpulila nekaj plevela izmed kamnov. Zdaj sem videla, da je že skoraj končala – pot je bila čista in snažna – toda čisto na začetku, tik poleg hiše, so se rastline spet začele obraščati, napovedovale so delo brez konca. Negotovo je pogledala mater. »No, kako?« Shirley je odkimala. »Moraš še počakati, hčerkica, moraš še malo počakati. No, na svidenje. »Kako ti je pravzaprav ime?« »Wika,« sem ji rekla začudeno, toda Shirley ni v svojem vprašanju opazila ničesar čudnega. Z olajšanjem sem se poslovila od njiju.





Po vrnitvi iz Švice sem se vpisala na študij. Plačljiv, izredni, na višji šoli. Bila sem zadovoljna. Nova in moderna študijska smer je obljubljala »zagotovljeno zaposlitev in najvišje zaslužke po diplomi«. Šola je bila daleč od domačega mesta. Stašek se je vpisal na arhitekturo nekaj ulic stran. Skupaj sva se vselila v najeto enosobno stanovanje. In tam, daleč od doma, prijateljev, šablon, v katere sva bila ujeta, je najina ljubezen na novo vzcvetela. Rada bi spremenila ves svet, skuhala vsako jed, slikala grafite ponoči, na glas deklamirala pesmi, pokusila, zaužila, okusila drug drugega in vse stvari okoli naju.

Za plačilo prvega semestra in stroške sem porabila ves denar, kar sem ga zaslužila v Švici, zato se je drugi semester začel z iskanjem dela. Jemala sem priložnostna, slabo plačana dela, nočno čuvajstvo, klicni center, toda denarja še vedno nisem imela dovolj in bila sem utrujena. Tudi prijatelje sem pogrešala. Najbolj Marysio in Zuzo, ki sta bili moji najboljši prijateljici, moji »sestri«. Marysia je bila vedra in dobro organizirana. Od nekdaj je vedela, da želi delati v politiki, spreminjati svet. Z rastočim občudovanjem sem opazovala, kako natančno in spretno se je bližala temu cilju, javno delovala, kako ji je uspevalo vse tisto, o čemer sva se pogovarjali nekaj let prej. Kadar sem bila z njo, sem celo jaz za krajši čas postajala bolj urejena. Zuza je bila visoka, imela je dolge, močne rdeče lase. Ni se angažirala v dogajanje okrog sebe, dajala je vtis vzvišene, arogantne in samoljubne, zato je niso marali. Vendar sem po krajšem druženju z njo doumela, da je bilo tisto, kar je pri njej vsem šlo tako v nos, preprosto samozavest. Resnično, o sebi je imela dobro mnenje. To je bila tako redka drža, da sem si zaželela, da bi se tega naučila od nje. Razen tega so mi bile všeč njene čudne zamisli, ki jih je uresničevala, ne da bi se ozirala na to, kaj si mislijo drugi. Snemala je vse okrog sebe. Ves čas je risala. Celo v natlačenem avtobusu je kdaj potegnila na dan beležnico, se zazrla v neznano osebo, in ne da bi se zmenila za ugovore, naskicirala hiter portret. Želela si je odpotovati v Hongkong in tam študirati. Pogrešala sem tudi Piotra in najine abstraktne, metafizične, dolge pogovore. Zdaj je živel s starši, še vedno se je preživljal z denarjem, zasluženim na bencinski črpalki, in v miru prebiral pesnike in filozofe.

Ravno takrat sem dobila pismo. Dolgo, napisano na roke, napisala ga je Robin, podpisali obe s Shirley. Robin mi je predlagala, naj pridem delat k njima za tri, štiri mesece, dvakrat letno, če pa bo »nastopila potreba« – za stalno, za tri leta ali dlje, »kolikor bo treba«. »Zaradi različnih situacij, na katere ne morem in nočem pristajati, sem sklenila, da bom ustanovila lastno podjetje ter v prihodnosti kupila stanovanje in se odselila na svoje,« je napisala Robin. »Zaradi tega moram še več delati. Ne bi rada, da bi bila mama medtem sama doma.« Naprej so bili natančni opisi, kaj naj bi počela, da bi mi pripadala »nastanitev« v eni od sob, hrana in mesečno plačilo v znesku šeststo frankov. Dodatno bi lahko zaslužila s tem, da bi opravljala različna drobna opravila v hiši in na vrtu, plačana na uro. Izračunala sem, da bi vse skupaj zneslo tisoč petsto frankov na mesec. Misel, da bi odpotovala, je bila torej zelo privlačna. Problem je bila ločitev s Staškom. »Tri mesece ni dolgo,« sem mu rekla.

Toda Stašek ni bil zadovoljen. Ni hotel tega. Ni maral in ni priznaval zvez na daljavo. Hotel me je imeti blizu, tukaj. Poleg tega se je bližal datum najine poroke in bilo je vse več reči, ki jih je bilo treba urediti. »Najino mesto je tukaj, ostati moraš. Še naprej moraš iskati delo, bolj vztrajati, telefonirati,« je rekel.

Vseeno sem se odločila, da bom šla. Kupila sem si vozovnico in uredila formalnosti na fakulteti.

Dva tedna pred mojim odhodom sva šla za tri dni k bližnjemu jezeru, v malo najeto hiško. To je bilo najino slovo. Tako lepo sva se imela in tam mi je bilo zares žal, da grem, toda vozovnica je bila že kupljena, denar, ki naj bi ga zaslužila, preštet in porazdeljen. V mislih sem že razpolagala z njim. S svobodo, ki naj bi mi jo dal.

Od jezera sva se vrnila počasna, lenobna od ljubezni. Preposlušala sem posnetke na telefonski tajnici. Očka je z vznemirjenim glasom povedal, da leti na malo letališče v bližini najinega mesta, pogledat redek model cessne. Rad bi se dobil z mano. Starši še niso vedeli, da bom odpotovala. Gotovo je zdaj že letel, mogoče ravno tu nad mojo glavo. To me je nasmejalo. Sedela sem v kuhinji in čakala Staška, ki je šel kupit najine priljubljene kitajske juhe v konzervi, ko me je poklicala teta. »Oče,« je rekla, »zgodila se je nesreča. Z mamo se peljeva tja.« In tiše dodala: »Mama ne more govoriti s tabo.«

Ta zadnji stavek, šele ta: »Mama ne more govoriti s tabo.« Obstala sem s slušalko v roki, izpustila sem jo na tla.

Ko se je Stašek vrnil iz trgovine, sem iskala potovalko, da bi spakirala. Vse sem vrgla ven na pod, imela sem počasne gibe, drgetala sem. Nisem mu mogla pojasniti, kaj se je zgodilo. »Kje je, kje je torba, hočem ga videti, hočem se pogovoriti,« sem šepetala.

Stašek me je zgrabil za rame, toda jaz jih nisem imela, nemočno sem mu polzela iz rok. Ničesar nisem hotela. Samo biti sama. Samo ne biti. Zbuditi se. Telefon je zazvonil še enkrat. Dvignil je Stašek. Potem si je izposodil avtomobil in peljala sva se k materi, že domov. Nisem se hotela peljati na kraj nesreče. Nisem hotela nič vedeti, nisem hotela imeti imeti nobenih slik, nobenih. Kaj bi lahko videla?

Ko sem prispela in stopila iz avtomobila, sta tam stali v dvoje mati in mlajša sestra Oliwia. Hotela sem stopiti bliže, k njima, toda vse se je zibalo, spotoma upogibalo, mati je ostala, on pa je odšel, nisem je hotela, sovražila sem jo, v tem kratkem času sem jo zagledala tam samo, klavrno. Lažje sem se približala sestri, toda ona se je hipoma odmaknila in rekla tako, kot da bi bila vsaka beseda orožje: »Samo naj se me nobena od vaju ne dotakne.« Obrnila se je stran, odšla v hišo, njen hrbet, ki ga je še za hip osvetljevalo sonce, je prekrila senca hiše kakor oklep, vstopila je tja v tisto temo, zavila z dolgega hodnika v svojo sobo in se zaprla vanjo.

Takrat pa mati. Takrat je stopila naprej, da bi mi povedala to, kar sem vendar že vedela, kar je bilo očitno, odkar sem zaslišala tetin glas; stala sem pred njo, ko je stopala k meni tako mehka in šibka, slovesna, da bi se stisnila v moj objem, dobro sem jo videla, da se hoče stisniti v moj objem, ne objeti mene, in čutila sem, kako to, s čimer sem bila obdana od trenutka telefonskega klica, postaja še trše, toda hočeš nočeš obdaja tudi njo, jo objema in ohranja.

Dogodek je bil v vseh novicah do trenutka, ko je teta, ki je ure previsela na telefonu, uspešno zagrozila z odvetnikom in od vseh postaj zahtevala, da se pisno opravičijo družini za predvajanje slik posmrtnih ostankov in za razkrivanje zasebne informacije brez dovoljenja najožje družine. Klicalo je veliko prijateljev in bolnikov, ki jim je operiral srce, telefon za telefonom. Poklicali sta Marysia in Zuza, prišel je Piotr, da bi pomagal, da bi preprosto bil. Potem sva se s teto začeli ukvarjati s formalnostmi, obvestilom o pogrebu, organizacijo pogreba in sedmine in materjo. Nisem imela časa spati, jokati, misliti. Mati se je gibala omamljena od tablet.

Oliwia je ležala na postelji v svoji sobi, s čevlji, oblečena, obrnjena k steni, in jokala, kot da bi hotela izjokati iz sebe solze tako zame kot zase. Samo takrat, ko me je neki moški s policije presenetil, ker je prinesel očetov fotografski aparat, vrtnično milo in knjige, ki jih je oče peljal s sabo v posebni oklepljeni škatli, ki je prestala nesrečo – samo takrat sem hipno zahlipala in klecnile so mi noge. Čeprav so me takoj dvignili, sem v naslednjih letih ravno tako občutila samo sebe, kot da mi klecajo noge.

Treba je bilo poskrbeti za marsikaj. Predvsem za hišo, v katero so se starši vselili pred kratkim. Hišo sta gradila dolga leta in naj bi bila njuno gnezdece na stare dni.

Deset dni, kolikor mi jih je preostalo do odhoda in ki sem jih preživela doma z materjo, je bilo najhujših deset dni v mojem življenju. Mati se je vsako jutro zgodaj zbudila, zbudila je mene in sestro in naju prosila, naj posediva z njo. To je pomenilo, naj zavrtim film. To je bil zadnji očetov posnetek od poleti. Oče je prišel, pravzaprav pritekel v kader. Lovil je žogo, jo metal, se obračal proti kameri in se smejal, se spogledoval, ker je kamero držala mama. Sedele smo pred ogromno novo plazmo v veliki sprejemnici, ki sta jo skupaj uredila: jaz, mama in sestra, on pa se je dvigal, nasmihal, govoril, obračal stran, metal. Mati je jokala, ne da bi odtrgala oči od ekrana, sestra je sedela tiho in danes mislim, da se je ravno takrat, tam, začela počasna entropija njene duše in možganov, razkroj se je izvrševal v tišini, takrat se je navlekla duševne bolezni, ki jo je potem preganjala vse do konca življenja; jaz pa, jaz sem sovražila to, da moram sedeti tam, sedela sem vzravnana, poskušala sem to zdržati. Vsak njegov gib na kaseti je raztreščil moje možgane v črepinje in vedela sem, da se enkrat ne bom več zlepila nazaj. Šla sem v kopalnico, bruhala, govorila sem si: »Bodi pogumna, zdaj je čas zanjo, to je ženska, ki trpi,« se vračala tja, sedela. Sedela. Sedela. Sedela.

Očetove stvari so ležale doma nedotaknjene. Nič se ni smelo spremeniti ali prestaviti. Njegova halja, malomarno vržena čez naslonjač, oguljena usnjena torba, ki jo je nosil v bolnišnico. Čutila sem, da bodisi ona bodisi jaz. Če bom ostala tu, me bosta njena žalost, obup pogoltnila, predvsem pa bosta za vedno pogoltnila mojo lastno sliko očeta, odvzeta mi bo moja, ne njena, slika očeta. Rekla sem ji, da bom odpotovala, da moram, da sem obljubila. Mati je vprašala samo, ali mora sama urediti vrtiček s pepelom. Morala sem se reševati. Reševala sem se lahko samo na en način, tako da sem nadaljevala svoje življenje, svoje načrte. Stašek je zmajeval z glavo, češ da bom obžalovala, da je to sebičnost. Marysia, Zuza in Piotr so držali z mano, me nagovarjali, naj odpotujem: »Tam boš prišla k sebi. Pisali ti bomo, telefonirali ti bomo. Ne boš sama.«

Stašek je bil, čeprav se ni strinjal, ves čas z menoj, odpeljal me je na avtobus, spravil nahrbtnik v prtljažnik, potem pa mi je položil roke na rame, mi pogledal v oči in me objel, tesno me je objel. Ko je avtokar speljal, sem vključila glasbo in zaspala. Spala sem skoraj vso pot, dvaintrideset ur in štirideset minut. »Treba je malo stopiti z avtobusa, se pretegniti, ker se lahko naredijo strdki. Ko je ženska mlada, ne misli, potem pa ni več mlada,« je rekla starejša ženska, ki je sedela poleg mene, Čehinja. Vstopila je v Pragi, dušila me je s svojim zrelim, rejenim telesom. Nekaj ekstremnega je bilo v tem potovanju z njo, toplo in mehko kakor blazina. Po eni strani je dotik tega telesa presenečal in tolažil, po drugi strani pa mi je vsako takšno znamenje življenja zbujalo odpor in me odbijalo.

Robin se je nasmehnila, ko me je zagledala, zalila me je, zalila je ves avtomobil s potokom besed. Ravno se je vrnila s pomlad­nih počitnic. Lepo je izgledala. Imela je spočit obraz, okrog vratu ji je visela ogrlica iz zlatega jantarja. Vozila je počasi in pretirano previdno. Poslušala sem njen glas, toda to je bil samo zvok, kot zvok radia izza stene, pridušen in nerazumljiv. V hiši me je po stranskem stopnišču odpeljala v prvo nadstropje. Na koncu dolgega hodnika so bila majhna vratca. Bila so ravno prave višine zame, Robin se je morala skloniti. Soba je bila manjša in opremljena preprosto. Pri steni je stala nizka omara, pri oknu psiha z vrtljivim ogledalom. Na njej je v stekleni vazi stal šop poljskega cvetja. Velika lesena postelja nasproti okna je bila vzorno postlana, z odgrnjenim trikotnikom odeje. Z odprtega okna se je videl cvetoči pomladni vrt. Samo ptice in kobilice, ki so cvrčale v travi, so prekinjale tišino. Hotela sem zaspati. Mučno dolgo potovanje, vse naokrog, tam in tu, ta vrt, soba, Robin, telo, koža – vse je bilo obarvano s sivo, kovinsko barvo smrti. Utrujena sem bila. Zelo utrujena. Robin mi je pokazala seznam dolžnosti in stvari, na katere ne smem pozabiti. Šest strani. Beli listi so bili potiskani s črnimi črkami, na gosto podčrtanimi z debelo rdečo črto, vrstile so se velike tiskane črke, klicaji.

Nazadnje je odšla. Pustila me je. Nič ni imelo pomena. Legla sem na posteljo kar tako, v bundi in čevljih, in zaspala.





Shirley je bila doma, toda prikazala se je šele med kosilom naslednjega dne. Kratek, skoraj neopazen hip me je intenzivno opazovala, kot da bi videla, da se je nekaj zgodilo. Kljub vsemu ni bila vesela, da me vidi, prej otožna in užaljena, toda hitro sem dojela, da je ves teater kretenj tukaj namenjen samo eni osebi – Robin. Bilo mi je vseeno, zaznavala sem, vendar se za to nisem brigala. Robin mi je pripovedovala o svoji zamisli, da bo ustanovila podjetje, ki bo projektiralo vrtove: »Na to sem mislila že pred leti, ko pa sva pospravljali knjižnico, vse te knjige o vrtovih, sem se spomnila na to, in ko sem bila v pisarni, no, sem takole povprašala, naletela sem na super punco iz davčnega sektorja, in ona mi je svetovala, naj grem na tečaj, poskusila je napisati osnutek za dotacijo, nikoli ni prepozno, je rekla ... Rada bi projektirala vrtove, zelo rada. In vpisala sem se na dopisni tečaj. Mama ...« Robin je pogledala mater.

Shirley se je široko nasmehnila. »Tokrat ti bo gotovo uspelo,« je rekla.



Kljub dolgemu seznamu v resnici ni bilo veliko dela. Prvi teden naj bi pospravila eno nadstropje, naslednji pa – drugo. Likala. Pospravila kuhinjo po obrokih. Razen tega mi je Robin odredila različna dodatna opravila, za katera je plačala po urah. Včasih je bilo to premazovanje starih vrat z oljem, čiščenje okvirjev, pomivanje oken, brisanje prahu s slik, pranje preprog, drobna popravila, ki sem jih zmogla sama. Želela sem si zaslužiti čim več denarja. Vse sem opravljala vestno in hitro, pri tem pa si želela, da bi bila čim prej nazaj v svoji sobi, se tja zaprla in spala.

Nisem jima povedala, kaj se je zgodilo. Brala sem stripe, ki sem jih prinesla s sabo, ker so bili v njih celo črne zgodbe, kriminal in vojne smešni. Še vedno sem bila strašno utrujena. Nisem hodila ven, nisem poslušala glasbe. Proste dni, proste ure sem prespala ali preživela na postelji, zazrta v eno točko.

Vedno znova sem tuhtala, ali bi lahko kaj naredila. Izmišljala sem si nove variante situacij, ki bi privedle do tega, da se ne bi usedel v letalo, da ne bi letel. Mučilo me je vse, česar z njim nisem naredila, česar mu nisem povedala, česar si z njim ne bom več delila, ne bom izkusila, česar ne bo več videl. Vsa sem odrevenela in nič več mi ni prihajalo na pamet, obvladovala me je neskončna praznina. Tudi mej telesa nisem več mogla najti. Udarjala sem ob kaj z dlanjo in tega nisem čutila. Ponoči sem se prebujala, in ko sem se zavedela, mi je postajalo slabo. Šele potem ko sem bruhala, sem začutila sebe, svoje telo in olajšanje, hipno olajšanje, ali kadar sem se v kuhinji urezala z nožem, med brušenjem ali med odpiranjem konzerve, samo takrat, zaradi te bolečine, me je kaj doseglo. Sanjarila sem, da bi me kdo tesno ovil, me vtaknil v mavec, da bi spet vedela, kje in kdo sem. Da bi ga vrnil.

Zakaj prej nisem pomislila, da bo kdaj obstajal tak svet – brez njega? Zakaj me ni nihče pripravil, mi dal inštrukcij? On sam. Pa je vendar vedel, pustil je oporoko. Del denarja in šestinštirideset dnevnikov, ki jih je pisal od štirinajstega leta življenja, sem dobila jaz. Zakaj je mislil, da bom hotela to brati? Da bom hotela vse to vedeti, da bi morala? Bil je pameten, ampak mogoče je bil tudi drugačen? Kaj mi je hotel s tem povedati? Nismo vedele, da piše dnevnik. Zakaj? Pustil je tudi pismo. »Kot bi se pripravljal,« je ušlo teti.

Vse smo bile začudene, ko je pravnik drugo za drugo odpiral ovojnice in je vsaka od nas, vsaka, kaj dobila. Ugotovila sem, da je bilo pismo napisano šest let prej, oporoka popravljena pred dvema letoma. Zakaj ravno takrat? Zakaj tako? Nisem hotela ničesar brati, ničesar vedeti, ničesar, kar bi popačilo moj in samo moj, izključni spomin nanj. Groza me je bilo možnosti, da bi pozabila njegov obraz, dihanje, nasmeh, to, kako se je premikal, kaj je govoril.

Nekega dne sem se zbudila z mislijo, da res ne zmorem več biti tu, v življenju, brez njega, ne zmorem se več držati za to tanko nitko, izpustila jo bom, in takrat sem jo prvič hotela izpustiti. Nekdo je glasno potrkal na vrata. Nisem odgovorila.

»Kaj delaš?« je vprašala Shirley, odprla vrata in se budno razgledovala naokrog. »Nič,« sem ji odgovorila. Vstopila je naprej v sobo in me pogledala. »Greva na sprehod. Pri priči. Koliko pa si stara, da takole posedaš, da takole kar naprej spiš?!«

Naročila mi je, naj se oblečem.

Oblačila sem se počasi, ne da bi sploh vedela, kakšno je pravzaprav vreme, čas dneva in kaj natikam nase. Shirley je čakala pred vrati in mi klicala, naj pohitim. Šli sva. Spotoma sva srečali Robin, ki je na lepem zrasla pred nama, kot da bi prežala kje ob strani. »Kam pa kam?« je vprašala. Shirley jo je jezno pogledala in brez besede odšla mimo. Toda jaz nisem mogla narediti enako. »Na sprehod, sprehodit se. Slabo se počutim,« sem ji pojasnila. »Ja, vem. Vidiva. Ampak potem boš pomila okna v nadstropju?« me je vprašala. »Ja,« sem pritrdila, čeprav nisem vedela, o katerih oknih in katerem nadstropju govori. »Dobro. Potem pa le pojdi,« je pristala Robin.

Hotela sem iti na sprehod s Shirley. Ob njej, poleg nje sem čutila, kot da moj dih postaja malce globlji.



Šli sva navkreber. Z ramo ob rami. Shirley je hotela, da se vso pot ne obračam nazaj. Od nje sem dobila jabolko, drugo je hrustala sama, glasno, veselo. Veselilo jo je gibanje, njeno lastno telo, nov dan. Stvari sem videla enako razločno kot ona. Šla je hitro, čeprav je bil to zanjo napor, mučila se je, dihala glasneje. Takrat sem prvič dojela, da je Shirley na tisti drugi strani življenja. Bojazni Robin, da mati potrebuje pomoč, ki sem jih imela za namišljene, so dobile realnejšo podobo. Shirley je pokazala na ogrizek.

»To je od Roberta, še vedno mi pošilja te pakete. Pakete, polne jabolk.« Nasmehnila se je in odvrgla ogrizek daleč v grmovje, splašila je ptice, ki so se vrešče dvignile visoko v nebo. »Oprostite!« je zaklicala za njimi. »Naša gospodinja je morala nositi bele rokavice,« je rekla. »Prosim?« Mislila sem, da sem narobe slišala ali da mi je prej kaj ušlo.

Shirley se je zasmejala. »Gospodinja je bila stara Indijanka, domorodka, moja mama pa se jih je bala. Zato je morala nositi bele rokavice. Rodila sem se v Peruju, nedaleč stran od Lime. To je bila velika, bela kolonialna hiša. Imela sem sestro. Dve sestri,« se je popravila, jaz pa sem stopala ob njej, vse bolj zatop­ljena v poslušanje. »Renato in Louis, in dva brata, Charles je bil starejši in Pierre mlajši, in šestnajstero sestričen in bratrancev. Veliko nas je bilo, otrok,« je nadaljevala. »Vse dni smo se igrali na dvorišču, pazili so nas samo služabniki, domačini. Naš dan se je začenjal tako, da smo v spalnih srajcah, v pižamah na vse pretege zdrveli v hlev, tam zbudili zaspane Indijance in kriče zajahali svoje konje, ponije, ter zdrveli na plažo, potem pa smo v sončnih žarkih predirjali kilometre, zdaj smo se kopali v oceanu, zdaj galopirali na konjih. Ko smo se vračali, smo bili lačni in umazani. Morali smo pod tuš, ampak takrat še ni bilo vodovoda. Tuš je bila od sonca segreta voda na strehi, ki jo je služabnica odblokirala in jo v curkih izpuščala na nas. Umiti in oblečeni smo stekli zajtrkovat. Za mizo sta že bila oče in mati. Mati nas je objemala, stiskala k sebi in poljubljala. Bila sem najmlajša. Moji sestri sta bili takrat že najstnici. Za mizo sem zmeraj sedela poleg matere, mislim, da sem bila njena ljubljenka, sicer pa so me vsi imeli radi in me razvajali. Moj Dodo in najstarejši brat … Charles.« Glas se ji je krhal, ko je izgovarjala bratovo ime.

»Ali so vsi že mrtvi?« sem vprašala. »Sprašuješ. Kar tako sprašuješ,« je rekla ostro.

Molčala sem, ker sem čutila, da je ne bi znala prepričati, da sprašujem to, samo to, kako živeti brez njih, kako živi brez njih, kako sploh zmore. Naposled sva se ustavili na hribu. Na divjem travniku, pisanem od drobnih rožic, je rasel hrast. To je bilo orjaško drevo. Njegove skrivenčene in debele rogovile so bile videti, kot da so gibljiva, stara in živa bitja. Drevesno lubje je spominjalo na slonovsko kožo, hrapavo in zadebeljeno od živ­ljenja. Shirley je stopila k hrastu in se naslonila nanj. »Zdaj se obrni,« je rekla.

Od zgoraj se je videlo celo jezero. Razprostranjeni okljuki mirne modre vode so se zarezovali v visoke in strme gore. »Prav sem prihajam,« je rekla.

Stopila sem k njej, se postavila tik poleg nje, tako da sem se dotikala njene rame, se s hrbtom naslonila na drevo in skozi solze zrla predse. Tako sva tiho stali, ne vem, kako dolgo, najbrž zelo dolgo. In nič me ni vprašala.

Ko sva se spuščali, je Shirley pripovedovala naprej: »Najstarejša sestra, Renata, se je omožila prva. Bilo ji je osemnajst let. Zaljubila se je v deset let starejšega moškega. Zatrmarila je in se omožila. James, ime mu je bilo James. No, toda srednja sestra ...« je Shirley za hip premolknila. »Srednji sestri je bilo ime Louis. Kadar je vstopila v sprejemnico, so vsi pogovori zastali, tako je bila lepa, in v sebi je imela nekaj takega, kot da ne bi bila s tega sveta, zbujala je spoštovanje in zavist, pela je tako, da je bilo blagoslov slišati njen glas, igraje, čudovito plesala. Sposobno, pogumno dekle, mislim, da se ni ničesar bala, in jaz, mlajša sestra, sem jo oboževala, bila je moja junakinja. Bila je tudi ljubljenka našega očeta, punčica njegovega očesa. Nekoč, ko smo pluli z barko na otoke, se je na oceanu dvignil močen vihar. Bližala se je nevihta. Kišto je tako premetavalo, da so vsi bruhali, ljudje so molili v pričakovanju konca. Kapitan je ukazal, naj se potniki zberejo in naj jim razdelijo rešilne jopiče. Nevarno je bilo ostati v kajuti. Že na krovu smo opazili, da ni Louis, tako mati kot služabnica sta jo začeli panično iskati. Našli sta jo v kopalnici. Ležala je v banji, polni pene, in na ves glas pela marseljezo, voda pa je pljuskala na obe strani, tako kot se je ladja nagibala zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Takšna je bila, vidiš. Takšna je bila Louis.« Shirley je žalostno pogledala. »Toda Louis je imela vroče srce in se je na smrt zaljubila v moža svoje sestre, on pa v njo. Zdaj si mislim, zdaj vem, da nista več imela vpliva na vse tisto, kar sta naredila. Pobegnila sta skupaj, ne da bi pustila besedo v slovo, v pojasnilo, nič, nekega dne smo se preprosto zbudili na svetu brez Louis in brez ljubega njene sestre. Prvo novico od nje smo prejeli šele čez dve leti, toda seveda nismo smeli navezati stika z njo, nikoli. In nihče ni stopil v stik z njo. Nihče ji ni nikoli odpisal.«

»Nisi je videla? Niti po smrti staršev?« sem jo vprašala. Shirley je odkimala in prehitela moje naslednje vprašanje: »Zdaj je najbrž že mrtva.« »Tega ne moreš vedeti,« sem protestirala. »To je vendar mogoče preveriti, to je treba ...« »Poslala je naslov vsakič, ko se je preselila. Zadnji je bil iz Italije. Že pred davnim, davnim časom. To je zaprta tema. Oče se je po njenem pobegu zaprl vase. Mislim, da je nase prevzel vso krivdo. On jo je razvajal, ji dopovedoval, naj ostane takšna, kakršna je, po njegovi zaslugi je počela vse, kar je hotela. In najbrž jo je strašno pogrešal. Saj jo je vendar tako oboževal, in predstavljaj si, ravno ta otrok, ravno to sonce je izdalo njega in vso družino, jih zapustilo, pobegnilo brez besede slovesa ali pojasnila. Potratila je svoje življenje in dar zaradi moškega. Tako je govoril. Po dveh letih je umrl. Imel je slabo srce. Renata se je pobrala. Sprva je bilo težko, dolge tedne ni vstala iz postelje. Toda ona je imela nas. Drugič se je omožila, takrat je bila že čez trideseto. Oliviera je spoznala v Buenos Airesu, toda naselila sta se v našem mestu. Skupaj sta dočakala starost. Nista imela otrok,« je Shirley potresla z glavo. »Zdaj je tako, kot da so se samo preselili in zaživeli v meni. Oče, mama, Charles, Renata, Pierre in mogoče, mogoče Louis in nekaj drugih, o katerih ti bom pripovedovala kdaj drugič.«



Zamujali sva na čaj. Šla sem v kuhinjo, toda tam je že bil pripravljen pladenj z zaprto termovko. Manjkale so žličke, zato sem jih položila poleg krožničkov in se usedla na stol pri steni. Sonce mi je blago svetilo na obraz, po koži je pomikalo toploto in sence listov, ki so trepetali v vetru. Sezula sem si čevlje in pod stopali začutila hrapavo fakturo mrzlega kamnitega poda.

V kuhinjo je stopila Robin. Ni me opazila, jaz, vsa lenobna od sonca, pa se nisem zganila. Zamenjala je žličke s plastičnimi, vzela pladenj in odšla na vrt. Poslušala sem, kako odhaja, kako močno, odločno trka ritem s petami.

Nazadnje sem vstala in odšla za njo. Stopila sem ven na teraso. »Si boljše?« me je vprašala Robin. Prikimala sem in ji pomagala vse razpostaviti. Nalila sem čaj v tri skodelice. Robin se je usedla na stol in na lepem glasno kriknila: »Maaamaa! Mama?« Njen visoki glas je pri priči prodrl vame in razdražil mojo sleherno živčno celico. Robin je prisluškovala, ali iz hiše ne prihaja kak zvok. Začela je govoriti vse hitreje in vse hitreje: »Davek za hišo, davek za vrt, davek za avtomobil, davek za reveže, davek za brezposelne, davek za občino, za vas, obrok za kredit, obrok za predvajalnik. In to je vse hujše in hujše, vse več je treba plačevati, toliko vsega tega imam na glavi! Kako naj najdem čas? Denar? Nikoli nisem hotela biti sama in se ukvarjati z vsem tem. Toda kaj naj naredim? Cel dan sedim, strmim na mizo, nanjo sem porazložila vse dokumente, da bi vse izračunala, vendar se mi ti listi mešajo, ne vem, kaj je to, zato sem jih oštevilčila, da bi imela red, ampak te številke so se mi prav tako pomešale. Najhujše pa je, da grem na koncu na davčni urad in se izkaže, da sem vse naredila narobe! Vedno sem bila v družini jaz tista, ki dela narobe. Sestavljam to vlogo za dotacijo, ampak iz tega ni nič. Kaj mi pomaga vse to delo?« je govorila, brez prekinitve je bruhala iz sebe besede.

Trudoma sem ji sledila, presenetil me je njen napad, rada bi ji pomagala, vživljala sem se, se spraševala, kako bi naredila to, kako ono, skupaj z njo sem kot na drvečem vrtiljaku preskakovala na nove in nove nagrmadene prepreke, nepremagljive ovire, toda čisto zares v tem samogovoru ni bilo niti najmanjše vrzeli za reševanje problemov.

Naposled je prišla Shirley. Robin je pri priči umolknila. Shirley se je usedla in zadovoljna gledala vrt, zraven srkala čaj in po sebi drobila piškote. Začeli sta izmenjavati puhlice o vremenu, vrtu in tem, da se je pokvarila termovka in da čaj ni dovolj vroč. Robin je vprašala, kaj naj kupi, ker mora zdaj – pomenljivo se je ozrla name – še pogosteje po nakupih. Začutila sem, kako mi spet udarja v obraz val vročine. »Saj boš itak kupila isto kot vedno,« ji je veselo odgovorila Shirley. Popila je še malo čaja in odšla »klicat«.

»Vse je na moji grbi,« je revsknila Robin in se pri priči vrnila k pogovoru z mano o davkih.

Sedela sem tam ko pribita, nisem zbrala poguma, da bi enostavno vstala in odšla.





Shirley je pogosto hodila na dogovorjena srečanja, v kino, gledališče, opero, na izlete v gore, imela je prijateljice in Roberta, pogovarjala se je po telefonu, delila nasvete, podpirala, ogovarjala. Našla je tudi čas, najpogosteje po zajtrku, za sprehode z mano.

Robin je vsako jutro hodila na telovadbo. Potem je eno uro preživela na tečaju projektiranja vrta in popoldne porabila dve uri za izdelavo projekta podjetja. Vsak četrtek je za šest ur odšla delat. Dvakrat tedensko je hodila po nakupih, jaz pa z njo.

Rada sem hodila med policami supermarketa. Proizvodi so se mi zdeli boljši kot pri nas, lepše zapakirani, logično, intuitivno razporejeni. Raznovrstnost slaščic, sirov, jogurtov, sadja, zelenjave, rib, ki jih nisem videla še nikoli prej, celo njihovih imen nisem poznala, je gotovo ustrezala bogastvu kultur sveta, ki so očitno prodirale sem do trgovine. Imela sem torej vtis, da sem prav v srcu izobilja, dragega, nedosegljivega življenja. Ljudje so nakupovali počasi, napolnjevali enega ali dva velika vozička s kopico stvari. Nihče ni hitel, in vedno je bilo dovolj časa za izmenjavo nekaj besed z znancem ali blagajničarjem. Hodila sem k polici s papirniškimi izdelki. Všeč mi je bilo, da so v navadnem supermarketu ležali lepi zvezki v preprostih, enobarvnih platnicah. Bili so zelo poceni, kupovala sem jih v upanju, da mi bodo kdaj prišli za kaj prav.

Že takoj na začetku sem naznanila, da ne znam kuhati. Robin je to ustrezalo. Rada je sama odločala o tem, kaj je. Zato pa ni marala likati in pospravljati. Po sprehodih sem torej delala red v hiši in likala, in ko je vaška ura odbila poldne, sem pogrnila mizo za kosilo. Potem ko smo skupaj pojedle kosilo, sem brž pospravila kuhinjo, nato pa sem bila prosta. Vrnila sem se v sobo, v posteljo.

Čakala sem na novice od Zuze, Marysie in Piotra. Dobila sem samo dopisnico od Piotra s pesmijo, ki je nisem mogla razbrati, in s kratkim zapisom, da se ima dobro, da je vse po starem. Napisala sem mu dolgo pismo, potem še eno, pisala sem tudi Zuzi in Marysii, pisma sem izročila naravnost pismonoši. V nekem trenutku sem se zavedela, da je Shirley že zdavnaj prejela odgovore na svoja, jaz pa nisem dobila nič.

Vsake tri dni sem šla dol, v vas. Prav sredi vasi, pri vodnjaku, je stala telefonska govorilnica. V prvih minutah pogovorov s Staškom sem se na vse kriplje trudila, da se ne bi razjokala, toda brž ko sem zaslišala njegov glas, se mi je močno zadrgnilo grlo in že čez hip so mi po licih polzele solze. Ti pogovori mi niso bili v olajšanje, čeprav sva se oba trudila. Rada bi klicala vsak dan, dvakrat na dan, toda Stašek je rekel, da nikar ne pretiravajva in ne razmetavajva z denarjem. »Saj se boš kmalu vrnila, samo še dva meseca in pol.«

Pogovarjala sva se o mojem delu, o Shirley in Robin ter o Staš­kovem študiju. Tema, ki naju je veselila, je bila najina poroka. Sklenila sva kompromis in se odločila, da ne bova prestavila datuma, priredila pa bova manjšo svatbo, samo za najbližje in brez ansambla. »Ne predstavljam si, da bi moja mama plesala,« sem zajokala in spet sva morala prekiniti pogovor, dokler se nisem pomirila.

Na koncu mi je Stašek blago dejal, da ne bi rad, da mu pripovedujem o vsem, kar čutim, tega ni razumel, saj sam s starši ni bil v tako tesnih odnosih.

Raje se je pogovarjal o prihodnosti, o najinem skupnem sanjskem kraju, in spraševal me je po novih podrobnostih nenavadne hiše, o kateri se mi je sanjalo, ko sem bila še majhna punčka. Zelo dobro sem se spominjala vsakega detajla, Stašek pa je hotel za naju obnoviti hišo iz sanj na listu papirja.



Mama mi je pisala pisma. To so bila dolga obujanja spominov nanjo in na očka, na njune skupne trenutke, na to, kako sta se srečala, romantične polete, skupna potovanja, pohvalne besede o njem, o njegovi požrtvovalnosti pri delu in za ljudi.

Pogosto sem ji telefonirala, toda ti pogovori so me izčrpavali. Z občutkom krivde sem se veselila, da sem odpotovala in da sem daleč. Govorila je s slabotnim glasom, ničesar ni hotela, samo naj ji redno pišem in telefoniram. Na vse, kar sem ji govorila, je običajno odgovarjala z utrujenim glasom: »Dobro. To je dobro.«

Pripovedovala je samo o očetu. Povedala je, da je prebrala njuno dolgoletno korespondenco in da meni, da je del pisem treba objaviti, zato mi je poslala nekaj kopij. Hotela je, da bi to še jaz ocenila. »Beremo tudi njegove dnevnike. In veš, odkrile smo, da je ljudi številčil. Po pomembnosti. Imel je cel seznam,« je rekla.

Molčala sem, toda v meni sta naraščali jeza in bolečina – vse dnevnike sem spravila pod posteljo, v poseben zabojček. Nisem razumela, kako je mogoče, da si je, vedno diskretna, dovolila odpreti mojo sobo, brskati po mojih stvareh, da je našla to skrivališče, vzela ven dnevnike in da jih bere.

Pogovori s sestro so bili kratki, najpogosteje pa sploh ni prišla. Slušalko je prevzela teta, ki se je že za stalno udomačila pri nas, in rekla, da je šla Oliwia ven, da je z njo boljše. Jaz pa sem prikimavala.

Vračala sem se s teh pogovorov, jedla večerjo, poslušala Robin, pospravljala in šla spat.

Nekega dne sem opazila, da je v bližini telefonske govorilnice majhna pošta s plačljivo internetno točko. Pomislila sem, da mi mogoče Marysia in Zuza pišeta maile, mogoče nista dojeli, da nimam interneta, toda med reklamami in spamom ni bilo nobenega pisma. Sploh od nikogar. Kot da bi na lepem ta drugi svet nehal obstajati ali kot da bi izginila jaz. Tedaj sem spoznala, da mi ne bosta več pisali. Na neki meni sami neznan način sem izgubila stik z njima.





Robin me je odpeljala v stanovanje v vasi, ki si ga je nagledala za svojo pisarno in stanovanje; hotela ga je najeti, v prihodnosti pa odkupiti za svojo lastnino. Hiša je stala sredi vasice, tik ob dvorani, v katero je hodila Robin telovadit. Dve prostorni sobi, kuhinja, kopalnica in terasa so zasedale zgornje nadstropje. Velika okna so prepuščala veliko svetlobe, na bele stene so metala trepetave sence. Prostori so čakali v tišini, mirni. Všeč mi je bila terasa, s katere se je videla vasica in cerkvena ura. Pravzaprav bi se lahko takoj preselila tja. Najemnina je bila zelo nizka. »Ampak še razmišljam,« je rekla Robin.

Hotela sem obzirneje, ne kar naravnost, ampak nehote mi je ušlo: »Na kaj čakaš?« »Na ugoden trenutek,« mi je hitro odgovorila Robin.



V hiši Shirley je Robin zasedala celo zgornje nadstropje. Pravzaprav je bilo to ločeno stanovanje. V njene prostore so vodila bela vrata, ki so se zaklepala in za katerimi si se takoj povzpel navzgor po visokih, strmih stopnicah. Stopnice so bile bele in bleščeče, s prilepljenimi trakovi rogoznice proti drsenju. Z rogoznico sta bila ovita tudi oba ročaja. Kadar je Robin stopila na stopnice, je stopala postavljala previdno, z obema rokama se je držala ograje. Prvega dne mi je, ko sva stopili na stopnice, rekla: »Pazi, počasi stopaj. Nekoč sem s teh stopnic padla.« »Kako se je to zgodilo?« sem jo vprašala in se zazrla navzgor proti strmemu vrhu.

Robin se je zaustavila, me pogledala, se naslonila na steno in začela pripovedovati.

»To je bil moj osemnajsti rojstni dan. Mati me je poklicala v knjižnico. Oče je sedel na naslonjaču, ona pa je stala poleg z darilom, albumom o ptičih sveta. Voščila mi je v imenu obeh. Oče je pogosto delal z mladino, k njemu je prihajalo veliko mladih ljudi. Zapiral se je z njimi v knjižnico in dolge ure so se pogovarjali, čeprav je bil že hudo bolan. Bil je znan konstruktor izumitelj. Zato pa se z mano ni pogovarjal, čeprav je imel vizijo tega, kaj naj bi v življenju počela. Ko mi je mati voščila, je vprašal, kakšne načrte imam. Jaz pa sem imela takrat glavo polno vprašanj, hotela sem se o tem z njima pogovoriti, sanjala sem, da bi se zaposlila kot prostovoljka, potovala, pomagala, reševala svet, soustvarjala World Wildlife Fund in šla na tak študij, ki bi mi to omogočil, po drugi strani pa sem slišala o novi smeri: krajinska arhitektura, takrat popolna novotarija, in tja me je tudi vleklo. Toda ne vem zakaj, ko me je tako vprašal po načrtih, sem brez pomišljanja izstrelila, da ne grem študirat. Nič drugega nisem rekla. Negiben je sedel v naslonjaču. Pretresen, užaljen. ’Ni druge poti. Če nič ne doštudiraš, nisi človek,’ je rekel.« Robin se je obrnila in se začela vzpenjati po stopnicah. »In potem sem se vračala v sobo in mi je spodrsnilo. V bolnišnici se je izkazalo, da imam na dveh mestih zlomljeno nogo, in ostala sem tam tri mesece. Mati je vsak dan prihajala. Pazi. Razmetano je. Nimam časa pospravljati še tu,« je rekla Robin, ki je že stala vrh stopnic.



Začudeno sem se razgledovala naokrog.

Kot da bi se na lepem znašla v ogromnem, opustelem hladilniku, takšnem, v katerem leži par proizvodov, ki se jih lastnik že nekaj let ni dotaknil, hladilnik pa brez predaha deluje z isto močjo in zamrzuje, zamrzuje. Na tleh je ležala bela obloga, stene in strop so bili popleskani z belo, bleščečo oljno barvo. Sredi ogromne, skoraj prazne sobe je stala dolga miza, pokrita s svetlim plastičnim prtom. Po vsej njeni površini so bili list ob listu razloženi dokumenti, fakture, računi, blagajniški izpiski in ogromen kalkulator. Sredi vsega tega je stal šop suhih rož. Na stranski steni so bile od stropa do tal pritrjene police. Na njih so se grmadili kupi fasciklov in majhnih kartonskih škatel. Vse kremaste barve. Na spodnjih policah so, pozloženi od najmanjšega do največjega, stali stripi. Robin je bila ponosna na svojo zbirko stripov in se je razveselila, ko je videla moje navdušenje in da poznam nekatere od njih. Dovolila je, da si jih lahko izposojam. Poleg njih so stale plošče s klasično glasbo in glasbo iz šestdesetih let: Janis Joplin, Bob Dylan, Johnny Cash, Pink Floyd, Jimi Hendrix, The Rolling Stones, Leonard Cohen.

Preostale police so bile zastrte z belim, gladkim platnom. S prav takim blagom sta bili pogrnjeni dve identični, ozki postelji, ki sta stali malo naprej, v ločeni spalnici. Na mali mizici pri vratih v kopalnico so ležali ravno zloženi od najmanjšega do največjega kovanci in v enakem redu bankovci ter ključi. Kopalnica je bila bledo modra, skoraj bela. V njej je stala ozka, tesna tuš kabina, majhen umivalnik in toaletna mizica. V beli omarici so v ravni vrsti stale stekleničke s kozmetiko in zdravila. Ob umivalniku se je vlekel dolg držaj, na katerem je bil na kavljih obešen različen pribor za nego: škarjice za striženje kožice in nohtov, pilice, odstranjevalnik dlačic, pinceta, kovinski glavnik in bela, plastična krtača.

Poleg vrat v kopalnico so na stranski steni visele fotografije. Ovite so bile v folijo in vstavljene v črne, široke okvirje s šipicami. Na njih je bila najpogosteje samo Robin. Stala je na smučeh na ozadju zimskega gozda, za božič poleg božičnega drevesca, v kuhinji s torto in svečkami, poleti na vrhu gore, z naročajem gob na travniku. Lase je imela iste dolžine in enako počesane kot zdaj. Na vseh slikah je Robin gledala v objektiv z mešanico negotovosti in izgubljenosti, kot da se ne bi počutila na pravem mestu, kot da ne bi sodila ne sem ne tja, še k sami sebi ne. V tem je bila globoka nejevolja, napoklina, nekaj premaknjenega v napačno smer.

Tam sta viseli tudi dve zelo stari sliki. Poročni portret mladega para in poleg njega slika žareče nasmehnjene najstnice, sedeče s svetim pismom v roki pri stopalih lepe ženske, ki je z eno dlanjo kazala na knjigo, drugo pa držala na njeni glavi.

»Kdo je to?« sem vprašala. »To dekle je moja mati. Ženska poleg nje je njena mama. Kmalu zatem je umrla, to je babičina zadnja slika,« je rekla Robin.

Gledala sem ju, takrat skupaj, skriti v ljubezni.

Robin mi je pokazala obešalnik, ki je bil idealno bel, in mi naročila, naj ga prebarvam na belo. »Tako da se bo bleščal!« je rekla.

Torej sem prinesla polivinil, barvo, čopič, predpasnik in smirkov papir. Lotila sem se dela.





Minil je mesec dni. Zdaj sem prebirala zbirko stripov Robin. Nisem opazovala Shirley, kot je to hotela Robin. Prej je ona skrbela zame na svoj obzirni, nevsiljivi način. Hodili sva na sprehode, včasih sva samo molče stopali vštric, ali pa sva skupaj posedali v sprejemnici. Včasih je vzela iz predalov stare albume, kazala mi je slike in spominke. Imela je neverjeten dar pripovedovanja. Govorila je počasi, se vmes zaustavljala, natančno je dozirala napetost, ni se brigala za poslušalčev čas niti za čas nasploh. Dozdevalo se mi je, da so jo izučili v tej spretnosti, tako kot otroke učijo olikanega vedenja za mizo, so njo naučili savoir-vivra anekdote, ki ima namen narediti skupni čas prijetnejši. Po njenih zgodbah so mi ostajale podobe, trenutki, kot zamrznjeni filmski kadri.

»Moja edinstvena, najljubša varuška je bila Antonia. Skrbela je zame od rojstva, potem pa je skrbela še za Robin. Ne vem, od kod se je, tako mlada, vzela tam v Južni Ameriki. Govorila je samo nemško, bila je suha, bela, visoka, molčeča; zelo sem jo imela rada. Nekega dne, štela sem dobrih pet let, sem se samo pretvarjala, da spim med popoldanskim počitkom, in ko je Antonia odšla iz sobe, sem kak hip počakala, potem pa krenila za njo. Skozi ključavnico sem ošpegovala, kako moja varuška pomiva posodo v kuhinji, nič posebnega, toda jaz sem kar poskakovala od razburjenja in se omamljala s čudnim magnetizmom opazovanja nekoga, ki za to ne ve.

Čez nekaj minut je Antonia do konca pomila in odšla iz kuhinje z velikim kadečim se loncem in z obleko, obešeno čez roko. Od hiše se je odpravila proti seniku. Počakala sem, skrita za omarico v veži, potem pa stekla za grmovje. Skozi špranjo v steni senika sem gledala, kako se je zaprla noter ter mehko, s počasnimi gibi odložila lonec na tla, obesila obleko na vrv nad sabo, izpod bale sena potegnila manjšo leseno kad in prelila vanjo vodo iz lonca. Para iz vrele vode je buhtela vanjo, prekrila je skoraj celo Antonijino postavo. Čez hip se je začela počasi slačiti. Vsak slečeni kos oblačila je vrgla v kad in ga, močno, z zagonom, sklonjena, drgnila. Ožemala jih je in obešala na vrv, na koncu, že čisto gola, pa je še sama stopila v kad in se umivala. Presenečena nisem prepoznavala svoje ljubljene varuške v tem golem, oblem, fizičnem telesu. Gledala sem okrogli, kot dvoje oči premikajoči se dojki, ozke boke z grmičkom temnih, kodrastih dlak na sredi, štrleče dlake pod pazduhami. Dotlej sem videla nage samo druge otroke in nisem razumela, zakaj so Antonii zrasle te dlake, kak hip sem tuhtala, ali ni začarana, ali ni, na primer, jazbec, za kazen spremenjen v človeka. Čudila sem se tudi njenemu umivanju – ni spominjalo na tisto, ki sem ga poznala sama – grobo in hitro. Varuška se je dotikala same sebe nežno in počasi, gladila se je s prsti, kot bi njeno telo bilo telo koga drugega, dvigala je prsi in jih spuščala, se dotikala prsnih bradavic, njeni dolgi lasje so se bleščali od scejajoče se vode in žarkov sonca, ki je presevalo skozi deske senika.

Tam se je preobrazila v lepo vilo.

Nenadoma sem za seboj zaznala neki premik in videla, da je ne ošpegavam samo jaz. Hotela sem krikniti, da bi Antonio posvarila, toda nekaj mi je velevalo, naj tiho obsedim. Deska na drugi strani se je odmaknila in noter je stopila mlada deklica, Indijanka, ki jo je mati najela samo nekaj dni predtem za kuhinjsko pomočnico. Pristopila je tiho kot mačka in se silovito prižela k Antonijinemu hrbtu. Začela je skupaj z njo gladiti njeno telo z rokami in nazadnje so se njeni prsti prepletli z Antonijinimi, postajali so vse nestrpnejši, lizala ji je tudi vrat, Antonia pa ni niti odprla oči, vzradoščeno se je nasmihala. Nisem mogla odtrgati pogleda, ogorčena, zgražajoča se, očarana, saj sem vendar čutila, da tukaj nekaj ni v redu, naposled sem prestrašena s treskom vhodnih vrat stekla v sobo, v posteljo, in še nekaj dni sem bila strašno užaljena na Antonio, ona pa ni vedela, za kaj mi gre, in se mi je prilizovala. Mogoče pa si je na tihem mislila?«

Shirley mi je pokazala Antonijino sliko.

Mlado dekle, oblečeno v uniformo guvernante, z urejeno figo, koščeno postavo, je mrko gledalo v objektiv.



Za nemogočo sem imela tisto zgodbo, ki mi jo je povedala o svoji najboljši prijateljici Veri. Vera se je rodila istega leta kot Shirley in je stanovala v sosednji hiši.

»Najino prijateljstvo je bilo neomajno, hišica na drevesu, v katero sva lahko vstopali samo medve, pa se je za nazaj izkazala za najtrdnejši kraj v mojem življenju. Rada sem preprosto ležala poleg nje in poslušala. Tega se spominjam najbolje. Dolge ure sva razpravljali na abstraktne teme, ki jih zdaj ne bom navedla, kajti ti pogovori so se razpredali nad nama kot umetelno spredena pajčevina, ki je, kadar jo gledaš, tako razločna, vendar je pozneje, potem ko jo je razvel veter, nisi sposoben opisati. Se pravi, da ni ostala nobena sled. Samo ta spomin na občutke, ko ležim poleg nje, Vera pa prekriža noge, in nad menoj presevajo orehove veje, drevo dehti, oddaja svoje zvoke, in jaz sem najsrečnejša.

Verini starši so se imeli radi. V njihovem domu sta vladala spokojnost in enolični ritem. Pri njih sem si odpočivala od vzdušja pri nas, kjer so čustva frčala po zraku, metana kot snežene kepe med veselim, ampak vika in krika polnim zimskim spopadom. Zato pa je Vera pogosto ponavljala, da mi je nevoščljiva zmešnjave, knjig in gostov, ki so prihajali v jatah in se valili skozi naš salon. Potem pobeg Louis, očetova smrt, naposled materina, ti drenirajoči, težki valovi so povzročili, da sva v odgovor zgradili zelo hermetičen svet, v katerega nisva spuščali nikogar. To je blažilo bolečino in izgubljenost.

Kmalu po materini smrti me je Renata odpeljala v Buenos Aires, Verini starši pa so se odločili za selitev v Evropo, posli jim niso več šli dobro. Prisegli sva si, da si bova vsak dan pisali, in če katera od naju ne bo pisala, jo bo druga poiskala, čeravno na koncu sveta.

Zato sem se, brž ko se je v Evropi končala vojna, kljub svarilom, da tam vlada zmeda in da je nevarno, vkrcala na ladjo in odplula tja, da bi jo našla. Kajti zadnje pismo je prišlo štiri leta prej iz Pariza. Vedela sem samo, da je Vera tam osnovala družino, imela je moža in sina, ti, zame tako pomembni informaciji sta prišli v zadnjih dveh pismih. Pozneje pa nič več.

To je bilo dolgo potovanje, in medtem ko sem dolge dneve lebdela v tisti sončni sinjini, nisem mogla razumeti, kako so si ljudje lahko izmislili vojno. Njena smolnata mora je bila nasprotje idealnega nebesnega obloka nad mano, šumenja valov, migetanja vode, bogastva rib, pozibavanja na valovih. Tam sem imela čas, da sem natančno premislila tako o tem kot o vsem svojem življenju.

Z ladje sem presedla na železnico in nazadnje izstopila v Parizu.

Dolgo sem stala na peronu, ne da bi vedela, kaj naj sama s seboj.

Ves moj pogum, odločnost, moč, ki sem jo občutila na potovanju, so se razblinili. Negotova in mlahava sem se prestopala po peronu in po železniški postaji. Nikoli prej nisem videla toliko revežev na kupu, sploh toliko ljudi. Taborili so na pločniku. Množica otrok je beračila. Obup, negotovost. Bila sem strašno utrujena. Kot vešča sem krožila okoli svetilke, se spotikala ob noge ljudi, nisem mogla prestopiti tega na lepem začaranega risa.

Že dlje časa me je gledal neki moški. Stal je pri kiosku in listal časopis. Visok, melanholičen. Takoj mi je bil všeč in ni me motilo, da me gleda. Toda prestrašila sem se, ko je pristopil in mi ponudil pomoč. Vendar je na dolgo in iskreno pojasnjeval, da tega ne počne vsak dan, preprosto vidi, da potrebujem pomoč in da ni varno, da takole sama hodim po postaji.

Bil je v zadregi in to me je prepričalo. Pomagal mi je priti v hotel. Pariz je bil norišnica, ljudje so se zaletavali drug v drugega, hodili so, kot da ne bi videli drugih, pravzaprav tekali. Ta kratka pot do hotela … Hotel je bil majhen, zanikrn, za pultom je stala močno napudrana ženska, ki mi je ključe vrgla skoraj v obraz, in brez tega prijaznega moškega bi bil ves ta prvi pozdrav, vse to mesto resnično neznosno. Nisem mu hotela povedati, čemu sem pripotovala sem, čeprav je to vprašanje večkrat ponovil. Samo vljudno sem se mu zahvalila za pomoč in odšla v sobo. Tam sem razpakirala in izmučena zaspala.

Naslednjega dne sem se spustila dol in z olajšanjem ugotovila, da čaka name. Šla sva nekaj pojest. Kavarne so bile polne ljudi, usedla sva se torej poleg okna v eni od njih. Zaradi te okenske niše sva morala sedeti zelo blizu drug drugemu in sva bila kljub hrupu izolirana, pa tudi sicer sem se poleg njega pri priči začela počutiti, kot da bi svet potihnil, odplul proč od mene. To je bilo zelo prijetno, to in dotik njegovega telesa. Toda ko sem mu pokazala Verino pismo, imela sem ga v torbici, in mu povedala o njej, se je vse to končalo.

Pogledal me je s hudo grozo v očeh, iznenada prebledel, planil, mogoče je hotel pobegniti, stal je nad mano, prestrašeno, in preiskoval moj obraz, moral je z njega prebrati, da se ne posmehujem in ne lažem. ’Jaz sem Verin mož,’ je nazadnje rekel.«

»Kako, saj to ni mogoče!« sem vzkliknila, jezna na Shirley, ker mi laže.

Toda samo razumevajoče je prikimala. Ko sem jo pogledala, mi je postalo jasno, da kljub vsemu govori resnico, njene oči, drhteče roke, govorila mi je nekaj, česar gotovo ni pogosto pripovedovala.

»Potem se je na koncu usedel nazaj. Povedal mi je, da je Vera pred štirimi leti izvedela, da so njene starše ubili nacisti. Ko se je naslednje jutro zbudil, je bila ona, ki je ležala poleg njega, že mrtva. Možganska kap.

Sedela sva v tišini, ne vem, kako dolgo, mogoče so bile to minute, mogoče pa ure. Jaz nisem niti dvignila pogleda. Kaj pa bi mogla? Vera je bila skala, moja opora. Bila sem naivna, ko sem verjela, da jo bom našla živo in da se bo vse izkazalo za pomoto. Kaj sem si le predstavljala? Preprosto si nisem hotela priznati resnice. Kajti nje edine zares nisem mogla izgubiti po vseh teh izgubah, tega se je nabralo res že preveč. Zakaj se to ni dogajalo drugim, le meni? Tega ne vem. Kaj mi je to prineslo? Kdo bi bila zdaj brez vseh teh izgub? To me je vendar stalo ogromno zalogo energije. To pa, da sem ga našla v tistem trenutku, je bilo gotovo zato, ker se sama po tem ne bi več mogla pobrati.

No, dobro. Povedal mi je in odšel po svoji poti, jaz pa v hotel.«

Shirley je umolknila. Čakala sem. Nisem imela poguma vprašati, kaj je bilo naprej. Čez hip je Shirley zaključila: »Vendar sem ostala v tem hotelu. Nisem se hotela vrniti domov, in po resnici povedano, upala sem, da se bo vrnil. Paradoksno je bil zadnji spomin nanjo, zadnja sled. Most v življenje. Tam naprej zame ni bilo ničesar več, razumeš?«

Razumela sem. Gledala sem jo. »Je bil to Séverin?« sem vprašala. »Ja.«





Robin je hodila po hiši in iskala, kaj bi še bilo treba narediti. Nestrpna mi je kazala tudi različne spodrsljaje, ki sem jih zagrešila. Madež na lesu, manjkajoči podstavek, napačni prt, prah na okenski polici, krožniki kje drugje, kot bi morali biti. Zdelo se mi je, da me bo, brž ko bom stopila iz sobe, že čakala z novo nalogo, naslednjim problemom.

Torej sem se ji začela izogibati. Hkrati sem pogosto premiš­ljevala o njej, tuhtala sem, kaj počne, kje je, skoraj obsedeno, kot da bi mi zavladala, kot da bi imela vpliv name, in to ne samo takrat, kadar sva se videli, ampak tudi, kadar sem bila že sama v sobi. Ko sem se pogovarjala s Staškom, sem veliko govorila o njej, oponašala sem jo in to mi je pomagalo, toda nazadnje mi je Stašek rekel, da tega noče več poslušati.

Najino koprnenje je bilo vse bolj brez upanja. Ni se mi ljubilo govoriti, nisem imela o čem. Stašek je prav tako molčal ali pa samo odgovarjal na moja vprašanja. Tako sva začela, malce iz zdolgočasenosti, drug drugemu odigravati seks po telefonu, vzburjala sva se, njemu je hitro prišlo, prepričan je bil, da meni tudi, toda jaz sem hlinila, in čisto v resnici sem se še dolgo po teh pogovorih malce gabila sama sebi, z olajšanjem sem odhajala iz telefonske govorilnice na rezki gorski zrak.

To je moj harač, sem pomislila, plačilo za najino ločitev.

Poroka in celo pomanjšana svatba sta začeli finančno preraščati najine prihranke. »Na starše ne moreva računati. Mama mogoče ima kakšne prihranke, ampak ni nič omenila. Vse dodatne stroške bova zaenkrat morala poravnati s tvojim denarjem,« mi je rekel Stašek. »Ampak jaz sem hotela z njim preživeti celo leto,« sem se uprla. »Vrnil ti bom, brž ko bom našel delo,« je obljubljal Stašek.

Vedela sem, da je že poskusil raznašati letake, vendar tega ni mogel uskladiti z jutranjimi predavanji in učenjem, ni bilo tudi možnosti, da bi si za nekaj ur ob popoldnevih našel kaj zares dobro plačanega. Ždel je tam, z zelo zahtevnim študijem, s prehranjevanjem za sedem zlotov na dan, v najini najeti sobi z regalom, polepljenim z nalepkami še od prejšnje družine, z umazanimi stenami, s popokano plastično mizo, ki sva jo razdelila na pol s papirnatim trakom, ker sva si hotela vsaj tako razdeliti prostor. »Dobro,« sem pristala, »saj bova zakonca.«

Na smeh nama je šlo zaradi teh zastarelih poimenovanj – mož in žena bova – vendar so napovedovala tudi nekaj pomembnega in daljnosežnega.

Zato se, ko je prišla Robin in mi rekla, da imam šest dni prosto, nisem niti za hip obotavljala. »Mati bo odpotovala. In to ne sama. Noče mi povedati kam,« mi je naznanila.

Slišala sem, kako sta se prejšnji večer prepirali. Ravno sem stopila iz sobe in obstala na hodniku, ker sem se bala iti skozi sobo, v kateri sta se pogovarjali. Shirley je govorila z razdraženim in razburjenim glasom: »Obe veva, da vedno! Vedno sem naredila tako, kot si hotela ti!«

Robin pa je kričala: »Zelo dobro! Potemtakem bom končno imela čas, da se lotim svojih načrtov in se končno odselim od tebe!«

Shirley je planila ven, zaloputnila vrata in toliko da se ni zaletela vame. Opravičila sem se ji, kazala, da sem tu po naključju, vendar je samo zamahnila z roko in šla v svojo sobo.



Preračunala sem, da bom, če se zjutraj usedem na avtobus, naslednjega dne popoldne že v njegovem objemu. Srečna sem se spakirala. Robin ta zamisel ni bila všeč. »Morala bi se učiti, ne pa tratiti denar za vozovnico, kupljeno zadnji hip,« je rekla. »Morala bi se tukaj vpisati na jezikovni tečaj. Misli nase!« Zato pa je Shirley pri priči dejala: »Ne obotavljaj se. Pojdi. Odpeljala te bom. Takoj. Takoj bom telefonirala Robertu, naj kupi vozovnico. Jaz plačam.«

Robert naju je čakal z vozovnico in avtomobilom pri vodnjaku v vasici. Peljali smo se z odkrito streho, na glas smo poslušali Vivaldijevo Pomlad. »Vrnila se bom,« sem rekla Shirley, ki me je močno objela in poljubila na vrh glave. Ko sem vstopala na avtobus, sem se za hip ozrla in ju še videla, kako stojita objeta.



Trije avtobusni šoferji so ženske obmetavali z nedostojnimi šalami. »Mlade gospodične vabljene sem naprej, tudi kakšna zastonj kava se bo dobila,« so govorili.

Punca, ki ji je to ustrezalo, se je usedla poleg njih in bila vso pot deležna raznih privilegijev, kot topla deka, raztegljivi stol, kava s smetano, za to pa je plačevala s posiljenim smehom na njihove opazke in drobne kretnje, ko so se na primer na videz naključno podrgnili obnjo, ji naslonili roke na ramena.

Na prvih sedežih spredaj sta sedeli starejši gospe in že sta se zapletli v pogovor, temelječ na trdnih prepričanjih, o tem, kaj se dogaja v naši domovini, kako dobro je, da jima ni treba več živeti tam, o razpuščenosti tukaj, kam vse to gre, utihnili sta samo v kritičnih trenutkih, ko se je bilo treba pokrižati ali skupaj zmoliti zdravo marijo.

Nekaj mladih deklet in nekaj fantov je sedelo na sredini avtobusa in se pretvarjalo, da spijo, zleknili so se vsak čez dva sedeža s slušalkami na ušesih in sanjali o tem, da ne bi nihče prisedel.

Moški so sedeli zadaj, vračali so se z dela na gradbiščih – težki, molčeči, izmučeni. V gosti tišini, kakršna jih je obdajala, je bilo slišati samo posamične škloce pri odpiranju novih in novih pločevink piva.

Brž ko smo prestopili mejo, sem telefonirala Stašku. »Hmh?« sem zaslišala njegov zaspani glas. Brez navdušenja je rekel, da se bova vendar videla čez mesec dni. »Kako to?« sem ga prekinila, pripravljena, da zaustavim avtobus in pri priči izstopim. »Eee, no, prav, pa pridi. Ni problema. Okej,« je rekel. »Kaj? Ni problema?!« sem zakričala in prekinila zvezo. Nisem več odgovarjala na njegove klice. Toda ko sem se naposled pripeljala, je na avtobusni postaji raznežen čakal name z rožami. Opravičil se mi je, bil je zaspan, mislil je, da se šalim, ni verjel, da je to res.

Tri dni se nisva niti za hip ločila, čas se je zaustavil in prostor zožil samo na naju.

Samo enkrat, ko sva šla v kavarno na drugi strani ulice in je Stašek naročil čaj, jaz pa veliki kakav, sem se, ko sem mu sedela nasproti, za hip izgubila; odvadila sem se mesta, navala impulzov, in sem zamahnila z roko, ker sem hotela odgrniti pramen las s čela, kakav pa se je zlil name in na pod.

Sedela sem, na lepem se nisem mogla premakniti, gledala sem, kako se luža pod mojimi nogami veča. Stašek je planil pokonci, stekel je po servete, pogledal me je, jezen in osupel, ko je brisal pod in mojo obleko, jaz pa niti noge nisem zganila, toda tam, na tistem kraju, me je napadla ničnost, nemoč, kot da ne bi mogla ničesar premakniti, nič narediti, kot da bi se skupaj s to lužo izlivala tudi sama.

Ko sem se nazadnje morala vrniti, je Stašek naprosil voznike in se z mano odpeljal vse do nemške meje. »Samo še tri tedne in šest dni,« je rekel.

Nasmehnil se je in me poljubil na vrh glave – natančno tako kot Shirley.

Od tega poljuba se mi je po vsem telesu razlila toplota in mogoče sem prav takrat spet začela čutiti svoje telo.





Na avtobusni postaji je name čakala Robin. »Mati mi je naročila, naj te grem iskat,« me je takoj obvestila.

Usedli sva se v avto. Peljali sva se molče, Robin se je osredotočala na to, kako spet zapeljati na avtocesto. Takoj zatem sva se že vlekli po najpočasnejšem pasu, celo tovornjaki so naju prehitevali. »Ne maram se voziti sama, sovražim avtoceste, zato ne hodim z avtom dlje od trgovine. Poleg tega je tako vroče. Kako je mogoče, da si za par dni vzela tako velik nahrbtnik? Ničesar ne vidim, zaslanja mi celo zadnjo šipo.«

Govorila je, jaz pa sem molčala. Potem ko je tankala, je šla Robin plačat, toda izkazalo se je, da je blagajna v okvari, zablokirala je in jo je bilo treba najprej odblokirati, potem pa plačati, počakati deset minut, kot je z opravičujočim se tonom povedal delavec na črpalki in nama ponudil brezplačno kavo. Robin se je brez besed obrnila, šla ven in se odpravila k avtu, jaz pa poslušno za njo. Usedli sva se v avto. Robin je zaprla okna in vrata, tiho je sedela in strmela predse. Bila je tako napeta, da sem imela vtis, da je zrak v avtomobilu postal še bolj zadušljiv. Potem je začela govoriti, da je prevroče, da je to nered, da bo pisala upravniku te črpalke, da je to škandal, da je tu treba koga odpustiti in nazadnje, da se moram bolj zavedati, koga za kaj prosim. »Saj jaz nisem nikogar za nič prosila,« sem ji končno odgovorila.

Blagajno so hitro odblokirali, v nekaj minutah, toda medve sva na črpalki preživeli več kot eno uro, ker je Robin najprej popila brezplačno kavo, potem pa je čakala na upravnika, potem pa je pisala pritožbo. Od upravnika je izsilila tudi telefonsko številko njegovega šefa. Ko sva odhajali, so naju vsi uslužbenci črpalke sovražno gledali. »Morajo mi ugoditi,« je rekla Robin, ko sva sedali v avto. »Ker imam prav, to je nered in za to bo nekdo letel.«

Gledala sem jo, kako nespretno manevrira, pelje vzvratno in potem na avtocesto, negotova, kako mežika, prebere vsak znak, vsako informacijo, kako se kar naprej obrača in se hoče velikokrat prepričati, kako sika, naglo zavira, in bi skoraj povzročila nesrečo, kako se trese in otrdeva, kadar tik mimo naju zapelje tovornjak. Nazadnje se je izkazalo, da so na najinem pasu dela na cesti, in usmerili so naju na obvoz. »Vedela sem, da bo tako. V ono smer pa je šlo vse tako gladko.« Robin je z roko udarila po volanu.

Tiho sem sedela. Še nikoli je nisem videla v takšnem stanju. »To je res zoprno. Vsak hip bova doma,« sem končno rekla.

V ogledalcu sem opazovala vrsto avtomobilov za nama; pritiskali so, izsiljevali prednost. Medtem sva se približali tunelu. Robin je začela dihati glasno, vse hitreje, in voziti na stran, ni več obvladovala sebe, ni obvladovala avtomobila, s čudnim astmatičnim švistenjem je poskušala zajeti zrak. Vozniki so nama hupali. Zgrabila sem njene roke, pridržala volan in, do danes ne vem kako, sem naju zmanevrirala na bankino, tik preden bi udarili v kovinsko ograjico ali naprej v skalo. Prevozili sva bankino, zapeljali na travnik in še malce drveli predse. »Stoop!« sem kričala, dokler se ni avtomobil naposled ustavil. Naravnost ob razgledu na jezero. Zgrožena sem zrla predse. Če bi se odpeljali še par metrov naprej, bi avto zgrmel s pobočja. Ozrla sem se nazaj, toda svet se je premikal naprej, ravnodušen do najine nezgode. Ni bilo policije, krikov, hupanja, zavijanja siren.

Robin je glasno, histerično lovila zrak. Udarila se je v glavo in si ranila sence, po obrazu ji je tekla kri. Izstopila sem. Na opotekavih nogah, na nogah kot iz vate, sem obhodila avtomobil, odprla vrata in ji, karseda obzirno, pomagala izstopiti.

Ta velika ženska je bila zelo, presenetljivo lahka. »Kot ptica,« sem začudeno pomislila. »Kot da bi bile njene kosti napolnjene z zrakom.« Imela je krhko, ihteče telo. »Ne morem več tako dalje. Ne morem,« je ihtela. Usedla se je na travo, jaz pa sem ji poškodbo obrisala z robcem in se, ker sem čutila, kako močno se mi vrti v glavi, usedla poleg nje, potem ko se je pri priči odmaknila od mojih ustrežljivih rok. »Nihče ne ve, kaj prestajam,« je zahlipala.

»Kaj se je zgodilo?« sem jo vprašala. »Ko si odpotovala, se je mati vrnila prej, kot je napovedala, in ni bila zadovoljna, skregali sva se. Včasih se prepirava. Zlasti ona ne vidi, koliko napora vlagam v vse to. Vanjo. No, in sem odšla od doma, to je bilo zjutraj, šla sem na svojo telovadbo! Vedno hodim nanjo,« je rekla in si z robcem brisala nos. »Ko sem se vrnila, je ležala na terasi, oh ne, ne!« Robin je zajokala. »Kaj se je zgodilo? Kaj se ji je zgodilo?« sem vprašala užaloščena, hotela sem se pri priči videti s Shirley, se prepričati, da je z njo vse v redu. »Padla je, močno si je opraskala celo lice. Moja mati vedno močno krvavi, tako pač je, zato je bilo, ko sem jo zagledala, veliko krvi, cel obraz, kolena, obleka. Nanjo je res treba paziti. Po tem padcu sem sklenila uvesti večje spremembe, vzela sem ji vozniško dovoljenje. Že pred desetimi leti ji je doktor Blumenthal rekel, da ne sme voziti avtomobila! Bila je besna. Da naj ne skrbim zanjo. In da imam v življenju to, natančno to, kar hočem, jaz pa, jaz vendar sploh nočem, nočem tega, kar imam. Jaz vendar toliko dajem in nikoli nimam nič od tega. Sicer pa tega ne počnem zato. Dobro vem, da je njej zdaj, celo zdaj, zelo dobro, jaz pa, jaz pa imam svoje življenje, s pisalno mizo, polno papirjev, poleg tega sem, ne vem, kako se je to zgodilo, spregledala termin za vlogo za dotacijo za podjetje, in toliko mojega truda, vse je šlo po vodi, mogoče še ni čas zame, mogoče še ni pravi čas, mogoče kdaj ...«

Sočutno sem jo gledala, toda Robin me ni videla, sedela je povsem zatopljena v svojo žalost.

Zaprla sem oči, pomislila na golo, težko, kot stroj brezhibno Staškovo telo in na to, da bi rada zaslužila in odpotovala od tod, jo popihala v svoje življenje, se poročila, si našla delo, si uredila življenje. Sedeli sva na travniku, dokler ni Robin nazad­nje stopila k avtomobilu. Vžgala je motor in v vzvratni vožnji sva se pripeljali do manjše lokalne ceste. Naprej sva krenili po tej ozki, mirni poti, naokrog, z lepimi razgledi, proti domu. Ne da bi presegli hitrost štiridesetih kilometrov na uro, ne da bi spregovorili.



Shirley je sedela za malo mizico pred hišo. Brala je knjigo in pila ekspres. Ko naju je zagledala, se je nasmehnila. Na obrazu je imela še vedno nekaj obližev. Pristopila je k meni in mi položila dlani na rame. »Dobro, da si prišla. Brez tebe sva se počutili žalostno in sva se celo sprli, kajne, ljubica?«

Robin jo je objokana gledala. »Skoraj bi se ubili, mama. Imeli sva nesrečo. Nimam več moči.«

Shirley se je prestrašila, jo pogledala, se dotaknila njenega senca. »Kaj točno se je zgodilo? Pridita, moram ti oskrbeti poškodbo. Vse mi povejta. Kot sestri bova s temi obliži ...« se je nasmehnila hčeri in me prijela za roko.





Spet smo vstopile v rutino naših dni in na videz se je življenje vrnilo na stare tirnice.

Žalost za očetom je zdaj prihajala kot val, ki me je zalil v najmanj pričakovanih trenutkih, med najbolj prozaičnimi opravili, otrpnila sem in nisem zmogla dvigniti krtačke za zobe, do konca obrisati mize ali postaviti na štedilnik čajnika, v katerega sem ravnokar nalila vodo. Nisem se borila s tem in opazila sem, da je na koncu to občutje blago odteklo, razblinilo se je v mislih na prihodnost, poroko, dom, in spet sem se polotila prekinjenega opravila. Shirley je dobila pismo in novo pošiljko jabolk, toda povedala mi je, da jo skrbi za Roberta. Moral je odpotovati k svoji mami in zdaj skrbi zanjo. »Sploh nobenega časa nima. Mama ima osemindevetdeset let in ga bo vse bolj potrebovala. Morala sva prekiniti izlet v gore, ki nama je tako prijal,« mi je rekla.

Še vedno sva vsak dan hodili na sprehode. Vendar sem z žalostjo in skrbjo opazila, da hodiva počasneje, da se Shirley pogosteje zaustavlja, da je zadihana in da je boljše, če hodim bliže nje.

Nekoč sva šli po strmi poti. Nisem se mogla zbrati, spet me je obdajala gosta vata žalosti, ki je dobro glušila dražljaje od zunaj. Na lepem sem zaslišala, da je Shirley kriknila. Ležala je, tik poleg mene, in si drgnila krvaveča kolena, bolečina ji je spačila obraz, razgalila zobe. Z občutkom krivde sem se sklonila, hotela sem ji pomagati vstati. Toda roke so se mi tako močno tresle, da nisem bila za nič sposobna. Le še sama sem zdrknila na tla poleg nje in skrila obraz v dlani. Čez hip sem na glavi začutila toplino njenih dlani.

»Preden … Pred tem, ko sem spomladi prišla sem k vama delat ...« Dihala sem tako glasno, kot da bi v meni lopotale kakšne peruti, dlan Shirley, ki je ta ni umaknila, pa je vrh glave ustvarjala varno toploto, ki je prehitro razkrajala vato. »Nekaj dni prej je imel moj očka … nesrečo,« sem rekla. Pogledala sem jo. »Umrl je.«



»Otrok, otrok ...« je šepnila Shirley in me močno objela, jaz pa sem se raztopila, ko sem tiščala obraz v njen vrat. Čutila sem njen utrip in drhtenje, ali pa sem mogoče drhtela jaz. Jokala sem, izlivala iz sebe solze, tako veliko količino solz, da je bilo vse premočeno. Nazadnje sva vstali, podpirali sva druga drugo, se vlekli na hrib, se prevračali, slabotni, ampak odločni. Nisva se obrnili nazaj. Povzpeli sva se čisto na vrh. In vso pot sva se držali za roke.





Peljala sem se s kolesom – s tistim z odpada, ki ga je Stašek popravil – na »najino« bencinsko črpalko. Rada sem tam posedala na klopi, naslonjena na ograjo, in gledala neskončno reko avtomobilov. Kupovala sem bronhi bonbone, in ko sem sesala črno gumo, sem opazovala potnike različnih narodnosti. Včasih sem videla Jugosa in izmenjala sva par besed v neznano katerem jeziku, to je bila mešanica poljščine, ruščine, angleščine in francoščine. Včasih je kdo počasi jahal čez most nad avtocesto, ki je povezoval njive in domačije, za njim pa je pohlevno peljala kolona avtomobilov. Ob gozdu so švigali švicarski vlaki, supermoderni kakor rakete.

Nekje v meni je naraščala potreba po svetu, blišču, pogovorih, ljudeh, dogodkih, gibanju, rada bi bila v središču pozornosti, stopila ven, preprosto stopila na samo sredo. Razganjalo me je od energije. Po tem, ko sem Shirley povedala o očetovi smrti, mi je postalo lažje. In vse bolj me je mučil zaprti krog obeh žensk, čeprav sem bila vendar očarana nad Shirley in čeprav sploh nisem imela veliko dela. Vendar pa sem tičala v tem upočasnjenem svetu, v statusu služkinje, nekoga na klic. Ponavljajoča se opravila so me mučila in dušila.

Poleg tega je bil september še zelo vroč. Jesenske rože so, ogrete od sonca, močno dišale. Ob popoldnevih sva s Shirley posedali za mizo na vrtu. Vedno sem se trudila, da bi brala. Tudi Shirley je poskušala, ampak vse pogosteje se ni mogla zbrati. Od časa do časa sva se spogledali in se preprosto nasmehnili. Ali pa je ona pogledovala na strip, ki sem ga brala, kot da bi hotela vprašati: »Kaj pa to bereš?«, vendar nikoli ni vprašala.

Zato sem vprašala jaz: »Bi še čaja, Shirley?« »Ja, lepo prosim. In piškot.«

Potem je nazadnje zaprla oči. Naslonila je glavo na roko ter v hitrem in nenadnem napadu dremavosti zaspala. Jaz pa sem se dolgočasila. Mali švicarski somračniki so frfotali s krilci, izprožali dolga sesala in pili nektar naravnost iz kelihov vijoličnih rož, ki so rasle tam zraven. Zazirala sem se v nebo in koprnela, koprnela.





Nazadnje se je vreme začelo spreminjati in vstopili smo v jesensko depresijo. To je bil zares konec poletja. Vrt je zdaj dišal močneje, po hladu, po vlagi, nekega dne pa se je spustila megla in popolnoma prepredla dolino. Jezero, gore, vinogradi in celo gozd – so izginili. Čisto tako, kot je to nekoč opisala Esther. Bili smo odrezani, pogreznjeni. Robin je cele dni ležala na kavču v salonu z zagrnjenimi okni, v temi, s »strahotnim napadom migrene«, s kozarcem vode ob sebi, in trpela. Shirley je prihajala k njej, ji poskušala pomagati, toda nič ni zaleglo. Robin je hotela biti sama. Ni mogla prenesti niti najmanjšega premika ali hrupa. Zato se je Shirley dogovarjala za večerje s prijateljicami, z Robertom pa za sprehode, za kino, ali pa je preprosto sedela za mizo v kuhinji s prižgano svečo in se od časa do časa zazrla skozi odprto okno na vrt, siv in okopan v dežju. Srkala je vino, in kadar je le zmogla, brala knjige. Sklenila se je seznaniti s poljsko književnostjo in je prebirala Miłosza.

Zdaj je vsak dan deževalo. Šumenje vode, kapelj, ki so padale na vrt, nas je ovijalo in zapiralo. Že po nekaj dneh dežja je hiša začela puščati in na veliko mestih so na podu ležale krpe, stali lončki, kozarci, sklede. Voda je mirno, neprekinjeno kapljala vanje. Poslušala sem ta enolični zvok, ki ga ni nič zmotilo. »To deževje lahko traja cele tedne. To je notranji čas,« mi je rekla Shirley.

Torej sem v tišini hodila po hiši. Ustavljala sem se pred predmeti in si jih ogledovala. Toda najpogosteje sem šla v knjižnico. Zaprla sem vrata za sabo, segla po knjigi, se ugnezdila v enem izmed ogromnih škrlatno vijoličastih usnjenih naslonjačev in na slepo odprla knjigo. Brala sem pravljice, zgodovino arabske revolucije, opise potovanj, vojn, ljubezni, si ogledovala anatomske atlase, atlase sveta, pisane zemljevide, skice vesolja, oddaljenih planetov, vesoljskih pritlikavk, preučevala obliko rimske ceste. Našla sem tudi Séverinove projekte. To so bile risbe čudaških strojev, ki jim nisem doumela namena. Po obliki so spominjali na živali, žuželke, dozdevali so se mi nori, zelo moderni. Nekatere izmed njih sem prerisala z mislijo na Zuzo, mogoče ji jih bom kdaj pokazala, mogoče jih bom kdaj hotela tudi sama še enkrat pogledati. Eden mi je bil posebno všeč. To je bila majhna napravica v obliki kačjega pastirja, ki je sedel človeku na ušesu, sklonjen tako, kot da bi šepetal in mu na uho govoril nekaj pomembnega. »Oče je študiral anatomijo rastlin in živali ter iz narave jemal zamisli za konstrukcijo strojev,« mi je nekoč rekla Robin.

Ko sem listala albume o rastlinah in vrtovih, sem na robovih videla njegove zabeležke. Med Flore Alpine, The Whispering Land, Feerie animale, Der Berg Lebt, Marvels & Mysteries of Our Animal World, The King Fisher, Pilgrims of the Wild sem našla Before Nature Dies Jeana Dorsta iz leta 1965. »Za Eliane,« se je glasilo kratko posvetilo. Naslednja poglavja so vodila k odlomku na zadnji strani knjige, podčrtanemu z debelo rdečo črto: »Človek ima dovolj objektivnih razlogov za to, da varuje naravo. Toda navsezadnje jo bomo rešili samo s svojimi srci. Rešili jo bomo samo, če jo bomo imeli radi, preprosto zato, ker je lepa, mi pa lepoto potrebujemo, neodvisno od tega, kako smo bili vzgojeni in iz katerega družbenega sloja izhajamo. Ravno zaradi tega, ker je narava integralni del človeške duše.«

Veliko let pozneje sem obiskala prijateljico Edith, švicarsko fotografinjo, ki je nekaj let živela visoko v Alpah in fotografirala taleče se ledenike. Že prvega dne sva vstali pred četrto zjutraj in se peljali skozi gore, ki so vstajale po prebiti noči in se v ostrih spiralah vzpenjale vse višje. Napol dremaje sem poslušala Edith, kako pripoveduje: »’Če se povzpneš na ledenik, lahko padeš v razpoko, in tvoje toplo telo povzroči, da te led, ki se topi pod tabo, vleče navzdol, počasi, vse globlje,’ s takšno zgodbo me je počastila mama, ko sem bila majhen otrok. Delovalo je, nikoli ne stopim nanj! Zato pa hodijo po ledenikih turisti. Zato vendar prihajajo sem; in vsako leto jih nekaj umre. To se dogaja vse pogosteje, ker se zdaj lahko z vlakom pripelješ celo nad sam ledenik.« Gledali sva sivo, zamegljeno krajino gora, vodila naju je ozka, še zmeraj asfaltirana cesta. »Arheologi, ki delajo tukaj, so mi povedali, da se talijo že zelo stari sloji, takšni, ki so bili tisoče let odporni na toploto. Iz njih padajo idealno ohranjeni predmeti, hoteli so, da bi to fotografirala: smuči izpred tisoč let, čevelj iz bronaste dobe, lovsko orožje, deli oblačil … in najbolj znani, tista mumija, si slišala zanjo?«

Zaspano sem odkimala. »Ötzi. Tako so ga poimenovali,« je nadaljevala. »Moški po štiridesetih, z dolgimi temnimi lasmi, lovec. Človek iz ledu. Preračunali so, da je umrl pred pet tisoč tristo leti, zadet od puščice. Led ga je tako dobro ohranil, da so lahko preučili, kaj je jedel na dan pred smrtjo – nekakšne koreninice, zrnje … spominjam se, da so ugotovili celo, da je trpel za boreliozo in krvožilnimi obolenji, na sebi je imel čevlje, obleko, nahrbtnik, puščice, lok, sekiro in velik kos kresila. Videla sem ga. Rekonstruirali so njegov obraz. Našla sta ga navadna turista, ki sta se ravno vzpenjala tod okoli. Zakonca Helmut in Esther. Potem se je Helmut pravdal z arheološkim muzejem, hotel je odškodnino in da ju uradno priznajo za odkritelja – že leto dni po odkritju je namreč muzej začel služiti ogromne vsote z vstop­nino. Dobil je pravdo, toda čez nekaj mesecev se je ponesrečil v gorah in šele po dolgih dneh iskanja so našli njegovo truplo, s skale je padel v potok nedaleč od kraja, kjer je odkril Ötzija ...«

Edith je spretno parkirala. Še nekaj minut sva se vzpenjali navkreber, nesli sva težko fotografsko opremo. Čisto na vrhu se je pokazalo manjše poslopje opustelega hotela. »Zelo rada sem se ustavljala tu. Zdaj se ljudje nočejo več vzpenjati k hotelu, ja, pa savne niso imeli niti bazena, spaja ...« je rekla Edith.

Nižje se je razprostiral razgled na ledenik. Ležal je med dvema vršacema, njegov dolgi jezik se je iztezal daleč naprej, scefran, umazan, poškodovan. Sneg in led sta tvorila premikajočo se obliko. Nisem se mogla otresti neprijetnega vtisa, da tukaj polega ogromna živa žival, ki sope in poginja pred najinimi očmi. Švicarji so ga skoraj po vsej dolžini prekrili s tkanino, s posebno odejo, da bi ga obvarovali pred taljenjem, ki je v zadnjih treh letih zadobilo nezaslišane razsežnosti. Stali sva ob robu permafrosta in poslušali, kako se od vsepovsod cedi voda. »Topi se, še vedno se topi,« je nekajkrat ponovila Edith.

Potrto sem gledala. Približala sem se in iztegnila roko. Dotak­nila sem se mrzle, ostre, raskave, umazane prevleke. Videlo se je, kako kaplja, krvavi voda ob straneh, spredaj, povsod. Edith je čisto na robu razpostavila fotografsko opremo, slikala je ta dihajoči, ranjeni, obvezani beli trebuh. Gledala sem jo, kako tri ure brez premora nastavlja, išče kader, vstavlja film ter spet in spet fotografira. Nisva se pogovarjali. Po enajsti uri so se počasi začele zgrinjati skupine turistov. Stopali so na permafrost, se usedali, nameščali, pozirali, se fotografirali. Vsak hip se je pojavila nova skupina, potem pa je stekla že nepretrgana reka turistov. Ko sva se naposled vrnili domov, sva se usedli za mizo, niti toliko moči nisva imeli, da bi si skuhali čaj. Marina, triletna hčerka Edith, je pritekla, se usedla poleg naju, pogledala mamo in vprašala: »Se topi?« »Topi se, topi,« je prikimala Edith in jo pobožala po laseh.





Tako sem torej preživljala dolge ure v knjižnici, pogosto sem tam celo zaspala. Ko sem odhajala iz nje, je bilo po navadi že temno. Pritiskala sem obraz na okna, na njihove hladne šipe, in gledala na potemneli vrt. Nekaj se je zaganjalo v meni kot v kletki. Z ogromnim upanjem, veselo slutnjo. Močno. Prihajale so slike, misli, ideje, jasne in močne. Včasih so me tako vznemirile, da nisem mogla zaspati in sem si predstavljala kakšno noro in nenavadno življenje. Sanjarila sem, razmišljala o prihodnosti. To je bilo ogromno prostranstvo. Imeti dom in otroke, jesti skupne zajtrke, si kaj izmisliti, ustvariti.



Na babičin god sem odšla k telefonski govorilnici. Predstav­ljala sem si, kako babica hodi po hiši in z grenkim zadoščenjem ponavlja: »Ne bodo me poklicali. Rečem ti.« Dedek pa sedi v kuhinji za mizo, pogrnjeno z barvastim povoskanim prtom, gleda na ulico in posluša radio.

Od očetove smrti nisem govorila z njima. Mogoče nista niti vedela, da sem tu. Čudna je bila praznina, ki je nastala po tem, ko se nista pripeljala na očetov pogreb. Nista se pripeljala, ker sta se slabo počutila. Mogoče res. Mogoče je bilo res tako. Samo na dan pogreba, zjutraj, pred obredom, sta z avtomobilom zapeljala pred hišo. S teto sva ju videli skozi zaveso v kuhinji. Dedek je vzel iz žepa telefon in nas poklical, rekel je, da ima babica strašno migreno in naj kdo pride po hrano. Šla sem pred hišo. Sedela sta tam skupaj v avtomobilu, stisnjena drug k drugemu, gledala sta me skozi šipo in mahala. Mama je spala pred televizorjem in skozi odškrnjena vrata bi lahko celo videla svojo hčer, pogreznjeno v obup. Avto z odprtim prtljažnikom je bil videti kot velik, nenasiten buldožer. Teta je prišla ven za mano in skupaj sva molče odnašali grmade hrane. Piroge, ruske in z mesom, zabeljene rahle palačinke, govejo juho, boršč, paštete, pečena kurja bedrca, ribe v žolci, tiramisu, pecivo z drobljanci in marinirane slive. Tega je bilo toliko, da mi je šele zdaj prišlo do zavesti, koliko ur je morala babica kuhati to hrano. Na kaj je takrat mislila? Da bo s tem pomagala hčerki?

Potem pa je dedek za hip stopil iz avtomobila, zaprl prtljaž­nik in me skrivaj močno stisnil k sebi, potem pa se takoj usedel nazaj in sta se odpeljala.

Zdaj sem stala v telefonski govorilnici. Za hip sem pogledala roko, stisnjeno na slušalki. Beli zviti prsti so bili videti kot ptičji kremplji, kot črvi.

Zavrtela sem številko. Že ko sem zaslišala zvok izbrane zveze, sem se zavedela pomote, hotela sem takoj prekiniti, toda mama je začela kričati s strašnim glasom. Začudena sem poslušala. Nikoli ni povzdigovala glasu. Nikoli.

»Nimaš pravice početi tega! Nič ne razumeš, ker nočeš, samo nase misliš, sama si pomagaj, fučka se mi, to ni moj problem, jaz naj tebe tolažim? Ti se bojiš? Jebemti, jebemti, kako mi lahko to počneta, govorita, da uničujem svoje otroke, vajina hči sem, z vsem tem sem sama!« »Mama,« sem rekla in požirala solze. »Wika, ti si? Wiki, samo babica me je tako vrgla iz tira.« Mama je pri priči prešla v tih, vdan ton in umolknila, jaz pa nisem mogla ničesar reči. Nazadnje me je vprašala: »Si dobila pošiljko?«

Očetova pisma materi so ležala na komodi. Neodvita. »Pred nekaj dnevi.« »In kaj misliš? Čudovita so, kajne? Si mi odpisala?« »Mama. Ne meni se za babico.« »Ja. Saj vem,« je zavzdihnila. »Toda nihče pod soncem me ne zna pripeljati do norosti v nekaj sekundah tako kot ona.«

Ko sem nazadnje odložila slušalko, sem še kak hip stala v telefonski govorilnici. Gledala sem rože, ki so obdajale vodomet, in vodo, ki je kot vedno, najbrž že dolga leta, v širokem, čistem curku lila v kamniti bazen, se zlivala v eno z dežjem. Odšla sem ven. Nisem več poklicala babice.



Po treh tednih je končno nehalo deževati. Vreme je zastalo. Nič se ni premikalo. Oblaki so še vedno zakrivali gore, toda včasih se je izpod njih že prikazovala modrosiva jezerska gladina. Z Robin sva pogrnili za kosilo na terasi. Počutila se je že bolje, migrena je minila in Robin je hotela praznovati prvi dan povratka v življenje. Pogrnila sem mizo z najljubšim prtom Shirley, razpostavila posodo, prinesla tudi deke, da se bomo lahko ogrnile. Prišla je Shirley. Bila je raztresena, razgledovala se je naokrog, me bežno ošinila s pogledom. Primaknila sem ji stol in videla, da ima na beli obleki poleg pasu prevezano pisano kravato. Ko pa se je Shirley usedla poleg mene, sem začutila vonj po dreku. Pogledala sem njene roke – bile so umazane. Kot da bi brskala po lastnem blatu. Shirley je gledala na vrt, kot da bi bilo vse v najlepšem redu. »Pridi,« sem ji rekla zelo mirno. »Morava se umiti. Umiti roke. Oprosti. Ampak pridi,« sem ji govorila tiho, da ne bi slišala Robin, ki se je bližala s pladnjem, naloženim s hrano. Shirley me je molče pogledala, potem pa se spet zazrla na vrt. »Prosim te, pridi, pomagala ti bom,« sem ponovila.

Na teraso je stopila Robin. Odložila je pladenj na mizo, se usedla, se pretegnila in se zagledala na vrt. »Kako lepo, no končno, tako sem lačna.« Začela je nalagati hrano Shirley, potem pa še meni. »Kaj tako smrdi?« je vprašala. »Najbrž gnojijo, ampak kje tako blizu?« se je začudila.

Pogledala sem jo in takrat je Robin dojela, da nekaj ni v redu. Presenečena je pogledala mamo in spet mene. »Kaj? Za kaj gre?« je vprašala. »Ta mlada oseba trdi, da si moram umiti roke,« je rekla Shirley.

Robin je pogledala dlani Shirley, jih vzela v roko, povohala in burno odrinila. »Mama, mama!« je tiho vzkliknila s pridušenim, krhajočim se glasom. Tako smo malo sedele, dokler ni Robin na koncu glasno odrinila stola, vstala in stopila k Shirley. »Pojdi si umit roke! Pri priči!«

Shirley ni odgovorila. Takrat jo je Robin objela z rokami in jo začela dvigati, toda Shirley se je prilepila na stol. »Pusti me,« je revsknila in jo odrinila, vstala in odšla v hišo.

Robin je vzela steklenico z vodo ter začela polivati stol in srage, ki jih je na njem pustila mati, obrisala jih je s papirnatimi prtički. Za hip se je zaustavila in me obupano pogledala. Krenila sem za Shirley.

Vstopila sem v hišo in jo takoj zagledala. Stala je na sredi hodnika, izgubljena, zmedena. Pristopila sem k njej, jo prijela za roko, prikimala je, češ da pristaja, in odpeljala sem jo gor v sobo in kopalnico. Vstopili sva. V naju je buhnil smrad. Cela stena nad banjo je bila pomazana z drekom, enakomerno porazdeljeni iztrebki pa so ležali v razmikih na robu bideja. Padla sem v paniko. »O, ne, ne!« sem ponavljala kak hip, ker nisem vedela, kaj naj naredim. Dvignil se mi je želodec.

Shirley je stala vzravnana, gledala me je vzvišeno, naravnost, s ponosom in ironijo. Naposled sem se vzela v roke. Umila sem ji roke, močno sem jih drgnila, premočno, s krtačo, dokler niso njene lepe, vitke dlani čisto pordečele, umivala sem nohte, prstane, ona pa je poskušala pomagati, potem pa se braniti, toda naposled se je vdala in še vedno je imela ta izgubljeni pogled. Niti enkrat me ni več pogledala. Ko sem ji roke do suhega obrisala, se je obrnila in odšla v svojo sobo, jaz pa sem pomivala, razkuževala.

Ko sem končno stopila iz kopalnice na hodnik, sem zagledala Robin. Stala je naslonjena na steno pri vratih v materino sobo, čudno zravnana, obraz ji je prekrivala senca, nisem mogla videti, ali joče. Hotela sem stopiti k njej, toda brž ko je zaslišala moje korake, se je sunkovito obrnila in odšla v svoje prostore.

Pogledala sem k Shirley. Spala je na svojem velikem, čudovitem ležišču, pogrnila se je z deko.

Odšla sem iz hiše, čutila sem, kako sem imela ves čas stis­njen tako trebuh kot grlo, začutila sem ostro bolečino, kot da bi ta vonj ostal z mano kljub umivanju, ribanju in razkuževanju. Spustila sem se dol v vas. Stašek je dvignil po daljšem zvonjenju. Poslušal me je, ne da bi kaj rekel. Šele prebujal se je. »Tako mi je žal,« je rekel.

Nič ni vprašal, jaz pa sem vendar hotela, tako sem hotela, da bi vprašal vsaj, kako se počutim. Torej sem nazadnje sama vprašala, kaj je počel, da tako pozno vstaja. »Bil sem na žurki,« je odgovoril. »In kaj potem?« »Zaspal sem pod mizo.« »Mi ne moreš povedati česa bolj konstruktivnega?« sem ga vprašala. »Kaj bi rada od mene? Ti si tam, jaz pa tu. O vsem se bova pogovorila, ko boš prišla. Rad bi spal,« je rekel.

Treščila sem slušalko. V meni je naraščal bes. Iti čez polja, ne poslušati, ne izgubljati časa. Telefon v govorilnici je zazvonil, dvignila sem in v istem trenutku sva rekla: »Ne prepirajva se več!« Zasmejala sva se. Potem pa je on še rekel: »Wika. Vseeno ti moram nekaj povedati, veš. Veš, nekaj sem naredil. Zelo butastega. Slabega. Ampak Wika, vem, da boš ti to razumela, da boš šla preko tega, to je bil butast spodrsljaj, nepremišljenost. Videl sem neko punco, začutil, da me zanima. Veš. Tako drugače. Zelo.« Malo je pomolčal. »No, spal sem z njo.«

Zavladala je dolga tišina.

»Okej,« sem rekla na koncu. Stašek je glasno izdihnil, s previdnim olajšanjem: »Aha. Okej? Tako gledaš na to, res? Tako me je skrbelo, tako sem se ti bal povedati, Wiki. Ker to je bil butast spodrsljaj, tako te pogrešam, ti si daleč, žurka, popolna bedastoča, tako slabo sem se počutil, moral sem ti povedati, vedel sem, da boš razumela, da boš šla preko tega. Tako te imam rad, samo ti šteješ, samo ti si najpomembnejša. Veš to.«

Takrat sem zaslišala svoj drugi glas. Močnejši, temni. »To je konec. Konec!« sem kriknila in kljub nasprotovanju vsega telesa odložila slušalko.

Telefon je pri priči spet zazvonil, toda jaz sem vzela slušalko in začela z njo tolči in tolči. Dokler ni končno umolknil. Preprosto je zavladala tišina. In na lepem se je vse zožilo in nisem imela kam iti. Grlo. On. Včeraj sem še lahko dihala. In ona. Potegni. On. Še vedno. Med telefonskim aparatom in steklenimi vrati v govorilnici, med preklemanskimi porisanimi steklenimi vrati v govorilnici. Telefon, kabel. Rekel je, to je rekel, hripav. Strah. To je res. Rekel je. On. In samo eno besedo, mogoče cel stavek, toda jaz sem zdaj že vedela, da se je telo pripravilo prej, in to je bilo presenetljivo odkritje. Da je telo vedelo prej. Zdaj pa tudi jaz, zdaj sem tudi jaz vedela. Kot v transu sem se počasi izmotala iz kabla, slušalke, iz telefonske govorilnice, šla sem ven, se spustila na spodnji konec vasi, potem pa naravnost, zavila sem na levo, prehodila eno ulico. In drugo. Tukaj ni bilo ljudi, nikogar ni bilo. Na tretji ulici je bila na vogalu restavracija. Vstopila sem, in čeprav nisem kadila, sem si kupila zavojček cigaret in vžigalice. Grbasta stara ženska je bila osorna in neprijazna. Vrgla mi je cigarete in vžigalnik, jaz pa sem ji kljub temu tiho in vljudno rekla merci. Plačala sem. Ovinek, dve prečni ulici na desno, na hrib, navzgor, po kamnitih stopnicah, ob rečici, med grmovjem, med vinogradi, nazadnje sem se usedla, se skrila pred vsem, prižgala eno, dve, deset, dvajset dolgih cigaret, in takrat je zares vse počrnelo. Najprej od dima znotraj, potem pa od bolečine v srcu.

»Prinašam ti jih zjutraj, ko še spiš. Ležem k tebi, ko še spiš. Črni listi gozdne praproti se sklanjajo nad naju. Lahko zaprem oči in jih ne vidim, lahko zaprem oči in jih ne vidim, navsezad­nje sva še tako mlada. Samotno petje stare ženske, oprte ob kuhinjsko mizo, proti koncu življenja, zapira se, končalo se bo ob zori s strelom iz stare dvocevke. Stopim k oknu; da, tam še spijo, in spominjam se tega trenutka, ko sem mu čisto na začetku zjutraj vendar prinesla rože. Odkar sva se spoznala, je med črnimi trenutki resničnega, globokega obupa in groze toliko lepote. Ljubezen.«

Na ulici pred hišo je stal Robert. »Wika, kje je Shirley? Se je kaj zgodilo? Ni prišla.« Prestrašeno me je gledal. Pristopil je k meni in me objel. »Kaj se je zgodilo?«

Iz hiše je, kot da se ne bi zgodilo nič, stopila Shirley. Videti je bila čisto normalna in tudi obnašala se je tako. Stopila je k nama. »Moj zaročenec,« iskala sem besedo, vendar nisem vedela, kako se reče »prevaral« po angleško. »Ima drugo punco,« sem rekla. Imelo me je, da bi zatulila.

Shirley mi je brisala solze z lic in me molče, pretresena privijala k sebi. »Poročila naj bi se,« sem jokala.

Odpeljala sta me noter. Robert mi je pomagal, da sem se usedla na kavč, prinesel je deko in blazine, zaskrbljen, brez besede je začel netiti ogenj v kaminu. Shirley je načela buteljko svojega najljubšega vina. Cel večer sta bila blizu mene, vrtela sta se kje v bližini in prilagala na ogenj. Ne spominjam se, ali je bila tam Robin ali se je pojavila samo za hip, da bi vprašala, kaj se dogaja. Gledala sem zabrisane plamene, kako poskakujejo v divjem plesu. Les je pokljal, sikal, stokal, kot da bi predajal dušo temu ognju, z iskrami je streljal naokrog. Shirley je nazadnje pokrila preprogo, ki je ležala pred kaminom, s kosom rdečega blaga. Potem pa še mene z dodatno deko. Vtisnilo se mi je v spomin, da je začudeno rekla Robertu, ki je dolagal na ogenj veliko, grčasto poleno: »Ta drva je naročal še Séverin, pred več kot petindvajsetimi leti!«

Nazadnje sem zaspala kar tam, na kavču, objokana, obdana s pokljanjem gorečega lesa.



Zbudila sem se ponoči. Bila sem sama. Ogenj se je spremenil v komaj tlečo žerjavico.

Na slepo sem se vračala v svojo sobo. Mraz, od katerega sem se vsa tresla, me je osvajal od znotraj. Imela sem vtis, da je nekaj vdrlo v moje življenje. Črn, betonski blok, tipka delete, ki briše, neprestano briše. Ljubljeni, najdražji očka, Zuza, Marysia, zdaj Stašek, načrtovano družinsko življenje, polno ljubezni, opora, dom, najina bodočnost. Eden za drugim. Ostala sem sama. Pa ravno, pa ravno sama tako zelo nisem marala biti.

Obstala sem v sobi in prižgala luč. Stvari so ležale nedotak­njene. Obsijane s svetlobo, vidne. Spet sem začutila smrad izločkov. Imela sem vtis, da prihaja z mojih rok. Pogledala sem svoje dlani in zagledala prstan. Z enim gibom sem ga potegnila s prsta, si ga natančno ogledala in ga na vso moč zabrisala v steno. Zaročni prstan se je odbil in po podu skotrljal pod posteljo. Potegnila sem ga od tam in ga vrgla skozi okno, daleč, čim dlje, v grmovje.





Potem so tekli dnevi.

Zjutraj sem na vzglavniku najdevala svoje črne lase, pokrivali so belo rjuho in blazino kot črne, izdajalske kače. Njihove čebulice in konci so bili že svetli, treba bo kupiti barvo. Samo da se ne predam. Brila sem si noge in podpazduhe, se parfumirala, skrbela za videz. Pospravljala sem, pomivala pod, izbezala vsak prahec, vsako nesnago, opravljala sem vsa fizična dela ter se izogibala srečanjem tako z Robin kot tudi s Shirley. Pogled nanju mi je začel zbujati grozo. Nisem hotela biti takšna kot onidve – starajoči se, osamljeni ženski. Kljub Robertu sem tako gledala tudi na Shirley. Videla sem, da je slabotna in stara, da je vse bolj odvisna. Jaz pa, jaz sem bila vendar mlada, pa že, že nisem bila zaželena, že me, čisto na začetku, ni hotel, že me je zavrgel. »Kaj bom naredila zdaj?« sem razmišljala. »Kaj bom naredila, kako se bom vrnila na Poljsko? Kaj bom naredila? Kje bom živela? Bila sva vendar zaročena. Poroka. Poroke ne bo. Vse je treba preklicati. Akontacija bo propadla. Za kaj? S kom? Kaj bom počela? Ne vem, ničesar ne vem, ničesar ne znam, ničesar ne zmorem, nihče sem. Saj ni važno, ni važno, kaj je naredil, rada bi bila z njim. Ko bi vsaj ostal moj prijatelj. Nočem ga videti. Nikoli. Ko bi vsaj. Ko bi vsaj bil.« Imela sem zabuhle oči in tog, negiben hrbet.

To popoldne sem pospravljala. Opravljala sem te naloge, delala sem brez sodelovanja srca, z zaprtim, zagrenjenim srcem. Vse moči v meni so se povezale, da bi preživela, postala sem avtomat, nisem mislila, skoraj nisem dihala. In ko sem končala, sem Robin rekla, da moram na sprehod. Zaskrbljeno me je pogledala in mehko rekla:

»Počakali te bova z večerjo.«

Ta njen na lepem spremenjeni glas in besede so sprožili še več­jo bolečino. Ko sem stopala po poti navkreber, sem razmiš­ljala o izrazu njenih oči. Zdaj me je dobro razumela. Mogoče se ji je zgodilo isto? Prej mi to ni padlo na pamet. Da si je lahko bila s kom tako blizu. Pa je vendar Esther rekla, da je Robin nekoč imela zaročenca.



Šla sem kot v sanjah. Nisem vedela, kam grem. Z olajšanjem sem se preprosto prepustila telesu. Noge so me nesle same, koraki so bili zanesljivi. Sezula sem si čevlje, in ko sem šla bosa po mehki travi, sem v ustih čutila okus ranjenosti in tesnobe.

Zavila sem na pot, po kateri nisem še nikdar hodila, stopila sem v gozd in spet navkreber in po stezi. Bila sem sama in hotela sem se izgubiti, dovolila sem si to. Mišljenje sem pustila za sabo.



Jaso je pregrinjala preproga iz mehkega mahu in stopala so se ugrezala vanjo kot v topli puh. Vse do gležnjev. Sklonila sem se in potopila roke vanjo. Pustile so sled. Na mahu so rasle pisane rože, rdeče jagode, nekaj mušnic. Preperel štor je razpadal v vseh odtenkih rjave in rumene barve. Drevesa so se tesno zgrnila okrog mene. Listje in veje so tvorili stene. Postalo je tiho. Kot da bi te čudežne rastline vedele in bi me brez besed objemale, božale. Skorajda čutila sem bitje srca tega gozda in svojega srca. Vse močneje in glasneje.

Dražljaji so zdaj postali intenzivni, ostri robovi, prostor se je razprl. Zdelo se mi je, da vrv rastlin in zraka okrog mene ne ovija samo mene, marveč vso zemeljsko kroglo, izjemno hitro vibrira in spotoma zbira misli, želje ljudi in živali, njihovo življenje in konec, kot da bi bili mi vsi združeni, kot da bi zrak poznal vprašanja in odgovore nanje.

Takrat, šele takrat sem izpustila iz sebe ves obup, bes, sram, ponižanje, prevaro, sluzasto laž in vse komplekse, ki so me napadali, mi rinili tilnik k tlom, in žalost, veliko žalost in poraz. Gledala sem nase od zunaj, na to, česar nisem hotela videti, kar bi raje zamolčala. Zakaj je prišlo do tega? Drgnila sem s sebe naslednjo plast zlaganosti, poze, pretvarjanja. Vendar ni bilo dna, nisem mogla zdrgniti vseh. Presenečalo me je to, koliko jih je, ki so v letih narasle z debelo, anestetično kožo.

Šla sem naprej po svetli, peščeni poti. Gosti gozd se je začel redčiti in nekaj se je spremenilo, nenadno, na način, ki si ga do danes ne znam pojasniti – moja notranja psihična pokrajina, moja lastna psihična konstrukcija se mi je prikazala tukaj, v zunanjem svetu. Stala sem v gozdu, med rastlinami, in istočasno v samem središču sebe same.

Bilo je tako, kot bi se papilarne črte spremenile v poti in stezice. Tako, kot da bi možganske vijuge ležale tu, v pokrajini, gole, razkrite, dostopne.

Vse to, kar sem videla zdaj: drevje, strmo skalnato pobočje, šopi presihajoče, prejaste trave, grmovje, rumene in bele rože, nizko, mlado drevje, debla starih dreves, dračje, kamenje, živalski iztrebki, pesek, grude zemlje, pretrgane steze, kotanje – so bile moje misli in spomini. To je bil popoln, presenetljiv zapis usode, poti, situacij in izbir, celega življenja. Torej ni bilo nič pozabljeno. Od časa rojstva. Mogoče pa še od prej. Vse je bilo tu in vse sem prepoznavala. Zlizani tlak, kamen za kamnom, bočna stena otroškega vozička, raza na pločniku, vonj po plastiki, žleb, po katerem je odtekala voda po nevihti, kreda na tabli. Staškova prevara je bila samo majhen fragment, še ena brazgotina ali preprosto del te prostrane pokrajine življenja, močna in nevelika. Dogodek, ki je v zunanjem svetu vse prekril z bolestjo, sprožil plazove čustev, tu ni imel tako velikega pomena, samo soustvarjal je raznolikost. Ta del je že zamrl, naježen z ostrimi, velikimi kamni, ki so ležali na mehkem žoltem pesku, in tam se ni nič gibalo, življenje, ki je klilo na tem mestu, se je zaustavilo v razvoju, otrpnilo. Bilo je potencial, ampak zdaj negibno, postajalo je preteklost in čakalo na transformacijo. Vse to je tu trajalo, počasi podlegalo razkroju in spreminjanju.

Tam je ležalo prevrnjeno drevo. Stopila sem bliže, zelo blizu poroženelim, trdim, prepletenim, navzgor obrnjenim koreninam. Dihanje me je vso prekrilo s toploto. Videla sem jo, hkrati tam in tudi v sebi, kako stoji, kako stojim v bolnišnični otroški posteljici, zaprti, da ne bi ušla, da jim ne bi spet ušla, in gledam, zamrzla od strahu, zdaj ženske v belem, ki se premikajo za šipo, zdaj hodnik, na katerem sem pred veliko dnevi in nočmi zad­njič videla mamo. Zdaj sem gledala z začudenjem, morala sem se odmakniti, tako hud je bil pritisk tega spomina. Takrat nisem imela veliko več od treh let. Bolnišnica. Pljučnica. Pozabila sem na to, pozabila.

Šla sem naprej. Poskušala sem čim manj gledati, čutila sem, da se lahko zastor skrivnosti, ki se je malce privzdignil, vsak hip spusti. Bil je tudi kraj, lijakasta kotanja v zemlji, naokrog pa požgana, zoglenela drevesa, s katerih so moleli štrclji, mrtev prostor, tako mrtev, mrtev – in pri priči sem vedela, da je to smrt, njegova smrt. Tam ni raslo nič. Zdaj sem lahko zares videla, kako brutalen pretres je bil to in da bo potrebno veliko let, da bi tu spet začelo kar koli rasti, toda vedela sem tudi, da bo nekoč tu kaj zraslo.

Vstopila sem v mlad bukov gozd. Drevesa so bila zdrava, srebrno siva. Njihova nežna, blesteča skorja je zbujala vtis, kot da bi bila debla pokrita z mokro tjulenjo kožo. Stala so tam, mirna, močna. In kako veliko jih je bilo. Kot notranja vojska, ki je doslej sama nisem znala ugledati in ceniti. Svetlo zeleni mah, ki je pogrinjal zemljo, se je dozdeval začetek življenja in je bil preproga, podloga pod vsem, temelj zamisli, rasti.

Poleg mene je ob poti ležal mogočen, dolg, star, preperel panj, s svojo smrtjo in odhajanjem je dajal življenje majhnim cveticam, žuželkam, ki so ga marljivo premerjale in vrtale, se prehranjevale, si gradile domove. Dlje, veliko dlje, naravnost naprej, je ležal preprosto pesek, in to je bil nepopisani svobodni prostor v meni, prihodnost.

Zavila sem in zdaj vstopila v mrke, temne soteske, spuščala sem se, pot se je zožila, drevesa so bila stara in zelo strnjena. Visoke stene zemlje so me obdajale s hodniki, na njih se je tu in tam odstrla mastna, mokra ilovica, ki se je lesketala v spreminjajočih se barvah: rumeni, rdeči, zeleni. Voda je v majhnih potočkih curela izmed tega ila. To je bilo videti tako, kot da bi od zgoraj štrleli veliki obrazi čarovnic ali hudičev, kot da bi bilo to samo središče, materija, prepovedana za človeške oči. Prav iz njih, iz teh glav, je udarjala ogromna prvobitna moč, sila, iz njih se je izlivala voda, to je bilo pod vsem, ravno zaradi tega, to sem razločno čutila, ravno zaradi te brutalno razgaljene plasti, podobne mesu; bolelo je, ampak tudi omogočalo preživeti. Tu so bili glasovi. Vedela pa sem, da tu ne smem ostati dolgo. Zdaj sem sebe občutila kot celoto, kot da bi se blago povezali vsi fragmenti, celo nasprotni deli. Pogledala sem eno izmed teh glinastih glav.

»Kaj naj naredim?« sem vprašala in v glavi pri priči zaslišala glas: »Obrni se.« Ubogljivo sem se obrnila in začudena opazila, da za sotesko teče reka. Stopila sem bliže, tik k bregu. Tekla je mirno in tiho, široka je s sabo nosila listje, palčke, žuželke, vse, kar je nabrala spotoma. Zaradi tega je bila temna in blatna, toda ko se je spuščala, je razkrivala prostranstvo cele doline. Gledala sem na reko, na njen breg, potem pa vse bolj privzdigovala pogled, presenečena zaradi tega naglega odkritja odpirajočega se sveta, kajti od tod se je videla cela dolina, nebo, jezero, gore. Svetloba je presevala skozi oblake, osvetljevala vodno gladino z razpršenimi snopi, jahte, turistične ladjice so bile videti kot majhne igračke. Doumela sem, da sem imela najbrž vse življenje navado gledati pod noge, samo od blizu. Zatorej sem gledala visoko, nad vse, na nebo, in tam nekaj prejela. Preprosto pogled. Kot bi se mi odprle oči. Postale so širše zavoljo tega odkritja daljnega obzorja. Počasi je v meni rasla tišina in ostal je samo še ta glas, že se je oddaljeval, ampak še vedno sem ga slišala: »Glej, glej tja.« Zatorej sem gledala vse dlje, še naprej.

Ko sem se naslednjega dne zbudila iz globokega spanca, mi je bilo lažje, moje telo je postalo nekam prožnejše, jedro in močno. Vstala sem, se oblekla, razločno sem čutila dotik blaga na dlaneh, na koži, in odšla iz sobe.

Robin je mamo naposled odpeljala k zdravniku, doktor Blumenthal pa je tokrat Shirley natančneje pregledal in ji zaskrb­ljen, resen predpisal po eno tableto za redčenje kri dnevno. Rekel je, da v možgane na stara leta prihaja vse manj kisika in da čudno vedenje, napadi jeze, izgubljanje pozornosti izvirajo prav iz tega. In da bodo napredovali. Priporočil je mir in opazovanje.

Ko sta se vrnili od zdravnika, sem stopila pred hišo. Shirley z očmi, polnimi solz. Brez besede je odšla noter in gor, naravnost v svojo sobo, zaprla je vrata za sabo. Robin je iz avtomobila zaklicala, da gre v lekarno. Odpeljala se je.

Stala sem in poslušala, kako tišina, ki me obdaja, vsrkava brnenje motorja.

Na vrtu sem našla že skoraj odcvetele rože, katerih zelene popke sem si ogledovala tik po prihodu, pred tremi meseci. Ulegla sem se poleg njih, skrita v tem ogromnem, zaraščenem vrtu. Ležala sem zarinjena med zemljo in kamne, z obrazom pogreznjenim v travo. Ležala sem dolgo, vohala sem čisti duh po zemlji in vodi. Razpela sem bluzo, si spodvihala hlače, da bi bila še bliže, da bi se dotikala s kožo, potem pa sem se, ker sem vedela, da sem ne bo zašel nihče razen lisic, slekla, položila obleko na kamen in ležala naga. Bilo je hladno, vendar se nisem zmenila za to, hotela sem vstopiti v to zemljo, prodreti globoko. Spremenila sta se svetloba in vonj. Zrak se je zgostil, kot da bi postal esenca te zemlje. Svetloba je ublažila obrise vrta, hiše in še bolj oddaljene vasi; male, čokate hiške so postale okrogle in prijazne. Počasi se je mračilo. Ljudje so se razkomotili v njih, notri so prižigali luči.

Skozi travne bilke sem videla, kako se Robin pomika skozi hišo in prižiga luči, potem pa odpre okno v kuhinji. Čez hip je zadišalo po hrani. Začutila sem lakoto, prvič po telefonu. Vsa drgetajoča sem se oblačila.





Robin me je prosila, naj se usedem na stol. Pomešala je jajčevce v ponvi, na mizi je že stala odprta buteljka z dražjim vinom, takšnim za posebne priložnosti, nalila je sebi in meni, spet pomešala, zmanjšala ogenj. Popila sem malo vina, ona pa si je nataknila očala, vzela iz torbice letak, ki ji ga je, tako je rekla, dal doktor, in mi začela brati:

»Prvi simptom demence je po navadi oslabljen kratkoročni spomin. Bolnik pozablja, kaj se je godilo pred nekaj urami ali minutami, vendar nima problema s spominom na dogajanja izpred dolgih let. Dolgo je to lahko edini simptom in verjetno so edino tisti, ki jih je bolezen prizadela, sposobni ugotoviti, da se jim je poslabšalo zdravje. Takoj ko se bolnik začne tega zavedati, lahko to v prvih etapah demence vodi v občutenje velike frustracije in žalosti pa tudi v pojavitev depresije. Glede na to, da lahko ta poslabša simptome demence, je na tej etapi bolezni zdravljenje zelo pomembno. V nadaljnjem poteku demence se bolnik neha zavedati svojega zdravstvenega stanja, kar mu lahko pomaga, vendar postaja takšno stanje vse težavnejše za njegovo družino.

Čez čas lahko okolica opazi, da bolnik hitro postane razdražen in živčen, lažje ga je spraviti v jok, zdi se raztresen ali pa mu manjka podjetnosti. Očitno nastopijo tudi čustvene in osebnost­ne motnje, bolniku pa lahko popustijo družbene in seksualne zavore,« Robin je zajokala, vendar se je zbrala in mi brala naprej, »s čimer svojo okolico spravlja v zadrego in sram. Vzrok za to je pritisk, ki ga izvaja čelni reženj možganov in je lahko v odvisnosti od tipa demence bolj ali manj izrazit.

Prevladujoči simptom je utrujenost, ki lahko skupaj z omejeno sposobnostjo za koncentracijo postopoma privede do opustitve rekreacije in družabnega življenja. Težave povzroča celo gledanje televizije ali branje knjig, ker izgine sposobnost sledenja rdeči niti. Nazadnje bolnik izgubi celo sposobnost oprav­ljanja najpreprostejših dejavnosti, kot sta kuhanje ali skrb za osebno higieno.

Na obolele za demenco, ki živijo sami, preži veliko nevarnosti. Razen tega, da ne jejo rednih obrokov in imajo probleme s higieno, lahko osebe, ki so zbolele za demenco, pozabljajo na prižgane sveče ali puščajo vklopljen štedilnik in podobno. Sorodniki morajo biti budni in se hitro povezati s socialnimi službami ali organizirati varstvo na domu, da bolnikom zagotovijo potrebno pomoč.

V zadnjem štadiju demence so okvarjene skoraj vse življenjske funkcije. Govor je nerazumljiv, gibi nekoordinirani ali povsem moteni, bolnik ni zmožen ničesar opraviti sam. Bolnik običajno pride v socialnovarstveni zavod, kjer potrebuje pomoč vseh štiriindvajset ur. Vendar obstajajo velike razlike v času, potrebnem za razvoj bolezni do tega štadija pri različnih bolnikih. Obdobje od začetka bolezni do njene zadnje faze je lahko daljše od desetih let.«

Robin me je zgrožena gledala. Molče sva sedeli. Nazadnje me je prosila, naj ostanem še en mesec. Ona bo medtem premislila, kaj naprej. Predlagala mi je, naj se preselim v drugo, večjo sobo. Dobro je vedela, da mi je zelo všeč. To je bila svetla, vogalna soba s tremi okni: dve sta gledali na vrt, eno pa na masiv Mont Blanca. Soba je imela bele stene, svetlo modre zavese, modro pregrinjalo na postelji in modre krožnike, ki so viseli na steni. Bila je hladna, mrzla, čista. Pri priči sem pristala.





Prenesla sem vse svoje stvari. Tokrat sem slike in spominke pospravila globoko v komodo, oblačila sem dala v omaro, pod omaro potisnila nahrbtnik, preostalo pa sem pospravila v predale. Na ta način so bili edina sled mojega bivanja stripi Robin, ki so ležali na mizici, kozarec z vodo in čevlji za vrati.

Nazadnje sem telefonirala mami. Vse sem ji povedala. »Ljubica, kako pa se zdaj počutiš? Ali lahko kaj naredim zate?« Njen glas je bil presenetljivo močen, poln miru in topline. »Rada bi, da veš, da se lahko kadar koli vrneš k nam, pomagala ti bom, da se nastaniš,« je rekla, prekrila slušalko z roko in zaslišala sem nerazumljivo izmenjavo stavkov.

Čez hip se je v slušalki oglasil tetin trdi glas: »Wiki, otrok, si tam? Poslušaj. Dobro me poslušaj. Take stvari se dogajajo, ker imajo moški samo eno v glavi, morajo dobiti to, kar hočejo, nekaj so zagledali, in frk, ta hip. Po televiziji so rekli, da je njihova sperma vse slabotnejša, moški so izumirajoča vrsta! Mati evolucija dobro ve, kaj počne! Znanstvene raziskave grejo v to smer, da v kratkem sploh ne bodo več potrebni, nikomur ne bodo potrebni! Zaradi njih so na svetu vojne, nasilje! Moraš misliti o svojem življenju brez njih. Nikogar ne potrebuješ. Sama sebi zadoščaš!«

Zasmejala sem se, z roko sem si zakrila usta, da ne bi slišala, in še pozneje, ko sem se že vračala domov, sem se nasmihala sama pri sebi ob spominu na njene besede, tako zelo mi je hotela pomagati. Začutila sem olajšanje, ker sem jima povedala.

»Če boš verjela v vse to sranje, si boš pri petdesetih hotela samo še poslati šus v glavo,« mi je rekla Shirley, ko sva se odpravili na sprehod. »Na vsem svetu nam pripovedujejo samo dve pravljici. Ena, da si brez moškega nič. Druga, da moraš biti samozadostna. Jaz obožujem moške, ljubezen, druženje z njimi, seks. Ampak to ne vpliva na to, kaj delam in s kom hočem biti, nihče mi ne bo prepovedal zapreti vrat v sobo, kadar se mi zahoče. In zdaj, ko sem stara, se moje želje ne spreminjajo, kvečjemu obratno, končno vem, kdo sem, kaj hočem, končno znam tudi odklanjati, vse bolj sem lačna čutnosti in tega, da si s kom delim življenje, o katerem zdaj toliko vem! Življenje je igra, moralo bi biti igra, je nekaj lepega in jaz to vem, čutim, hočem se igrati! In se tudi lahko. Svet bi mi rad prepovedal, stara ženska je pojava, odrinjena na družbeni rob, in če nima lastnega denarja, najpogosteje popolnoma izgubi možnost upravljanja svojega življenja. Vloga ženske je zelo, in skoraj samo, posvečena družbenim dejavnostim, veliko bolj kot vloga moškega. Stara ženska in užitek? Strast? Ljubček? Zapovrhu še mlajši? To ni mogoče! Toda sovraš­tvo, jeza, ogorčenje – te ne bodo daleč pripeljali. Lahko samo vzameš čas v roke in ga pogledaš razločno, takšnega, kakršen je. Pogledaš ogromno prostranstvo preteklosti, tega, kar je za teboj, in veliko, neskončno, neznano prostranstvo prihodnosti. Na sredini pa imaš ta ozki in strmi košček sedanjosti. In tu, ravno na tem malem kopnu, ki ti ga dodeljuje trenutek, je tvoja domovina, tvoj temelj, si ti. In samo to šteje.«

Vsak četrtek sem odnašala vreče s smetmi na ulico. Odprla sem garažo, kot vedno začudena nad množino tu nagrmadenih predmetov – tu je Robin skladiščila vse tisto, kar se ji je posrečilo rešiti z vaškega odpada. Omare, stoli, fotelji, vrtno pohištvo, košare, leseni zaboji, kovinski in srebrni jedilni pribor, sanke, kolesa, igrače, vrata, okna, mize, tečaji, rezervni deli – v treh ogromnih prostorih, ki so bili nekoč hlev, je drugo na drugem ležalo vse tisto, kar so ljudje metali stran, vendar bi se še dalo uporabiti. Robin je načrtovala, da bo te stvari razdala, jih del z dobičkom odprodala na bolšjem trgu, z nekaterimi pa si v prihod­nosti uredila svojo pisarno in stanovanje. Toda bala sem se, da je število predmetov že zdavnaj preraslo njene načrte.

Potegnila sem ven vreče za smeti, zaprla garažo in se podala proti ulici, tako da sem jih vlekla po tleh. Poleg hiše se je s cviljenjem zavor zaustavil avto. V njem se je peljala družina, moški in ženska sta sedela spredaj, dva otroka, pripeta v sedežih, pa sta klepetala zadaj za njima. Punčka in fantek sta izmenoma nekaj glasno govorila, se smejala, prepirala, se poskušala stepsti. Njuna mati, precej mlada ženska, si je podpirala glavo z roko, naslonjeno na vrata, zrla je predse, oče pa je stopil ven, da bi nekaj vzel iz prtljažnika. Vzel je ven blazino. Zaprl je prtljažnik, stopil k zadnjim vratom, jih odprl, se sklonil na višino otroških obrazov in na vso moč zakričal: »Bla, bla, bla!!!«

Zelo jezno je treščil z vrati. Zavladala je tišina. Moški je stopil naprej, me izzivalno pogledal, dal blazino ženi na kolena, obhodil avtomobil, se usedel noter, prižgal motor in s cviljenjem gum so se odpeljali dalje.

Ženska poleg njega se ves čas ni premaknila z mesta, ni pogledala nazaj, sedela je in na roko naslanjala zakriti obraz. Spominjala je na zamrznjeni spomenik, zamrznjenega, odrevenelega piščanca.

Gledala sem za njimi, potem pa sem se obrnila, ker sem hotela odložiti vreče.

Naslonjen na zidec je tam stal Stašek.

Izpustila sem vreče. Smeti so se razsule in kovinske pločevinke so se potočile nizdol. Če bi jih našle lisice ali mačke, bi si lahko ranile gobčke.

Stopil je bliže k meni. »Prosim te,« je rekel, »to je bila najhujša napaka v mojem življenju. Samo ti si važna. Vse je izgubilo smisel. Tako zelo te imam rad. Vem, narobe sem ravnal.« Zajokal je. »Vse ti lahko povem, če hočeš, vse podrobnosti, naredil bom, kar koli boš hotela.« Dotaknil se je moje roke, toda jaz sem se pri priči odmaknila, tako strašno je bilo to in razboleno.

»Katera je bila to?« sem vprašala. »Neka punca iz študentskega doma, prišla je za konec tedna na shod, to ni važno, razumi, ni šlo za to, da bi se preprosto iznorel. To je bila napaka, izpad.« »Potem zdaj veš. Zdaj veš, kako je to. Pa tudi jaz vem. Samo da jaz nisem nič naredila. Jaz sem te imela samo rada in te spoštovala!«

Stala sem toga in nič, niti ene same solze. Stašek je naredil gib, kot da bi se hotel dotakniti mojega obraza. »Ne morem te izgubiti,« je rekel. Pljunila sem mu pred noge. »Prosim! Rotim te!« je kriknil.

Nisem ga gledala. Vzel je iz žepa list papirja, vzel mojo roko, mi položil na dlan ta list, zaprl moje prste na njem. Obrnil se je stran in odšel.

Stala sem in ga gledala, kako odhaja, in se jezila nase. Med pogovorom sem ves čas slišala mirni glas v sebi: »Pojdi proč, preprosto odidi. Odidi. O ničemer ne sprašuj. Ne zastavljaj nobenih vprašanj več, ker veš. Saj že veš.« Nisem mogla. Stala sem tam kakor privezana z nevidno vrvico in zdaj sem bila jezna, ker je prvi odšel on, in ne jaz. Pobrala sem smeti, potegnila vreče na njihovo mesto. Pred hišo sem pogledala list. Na njem je bila risba. Načrt najine hiše. Čisto v resnici moje hiše, iz mojih sanj. Narejene iz kamenja, s streho, na kateri je rasel pisan travnik rož in zelišč, z neravnimi okni, izklesanimi iz kamna. Tam je bila soba s pisalno mizo in kaminom, preproga iz mahu, okno s pogledom na gorski potok, kamnita kuhinja. Natančno taka kot tista iz sanj. To je naredil lepo, tako kot sem hotela. Zadel je.

Naslednje dni je prihajal vsak dan, stal je na ulici in gledal hišo. Stanoval je očitno pri Olivieru, mogoče pa je šotoril za bencinsko črpalko.

Nazadnje sem šla z njim na sprehod. Rotil me je, naj še ne preklicujem poroke, naj raje samo prestaviva termin na zimo, na začetek leta. »Poroka pozimi, kot si si želela,« me je nagovarjal, jaz pa sem sebi navkljub blažila vihar v notranjosti in tuhtala. Naposled sem po veliko dneh pristala, da lahko zaenkrat samo prestaviva poroko. Hotela sem imeti čas za odločitev. Čutila sem vendar, da moja ljubezen, najina ljubezen in prijateljstvo pomenita več od tega enega butastega, nezrelega izpada. Toda rekla sem mu, naj odpotuje. Raje bi ostala sama. »Kako to?« Vzel je moje roke v svoje, toda jaz njegovih nisem prijela.

Na dan pred njegovim odhodom sva se ljubila v Marcelovi hiški. Ležala sem vsa toga, on pa me je lizal od nog do glave, celo me je prelizal, se me dotikal s prosečimi gibi pretepenega psa. Ves čas sem ležala kot težka, mrtva lesena klada. Vzburjala me je ta negibnost, njegova pokornost, to čaščenje, dejanje ponižanja. Zgrabila sem ga za lase, na vso moč sem ga vlekla in pritegovala, ga stiskala med stegna, natančno tako, kot sem hotela, dokler nisem nazadnje začutila bolečine in ogromne naslade, ki se mi je razlezla po vsem telesu – mešanice sramu, besa, maščevanja, prezira, nesnage in nasladne sile – moralne premoči.





Oktobrski zrak se je zelo ohladil. Ko sem hodila po vrtu, sem dobesedno slišala, kako se od vsepovsod na zemljo sipajo semena, plodovi, orehi. Mogočni kurbusi, buče, bučke so vijugali kot velike kače, se plazili po zemlji med mokrim listjem. Vrt se je pripravljal na zimo, luščil se je barv in rastlin.

Shirley je manj hodila ven, kot da bi tisti dogodek zožil njen samostojni prostor in bi začutila, da mora biti bliže domu. Zdaj je imela v sebi tudi neko manjšo distanco in je pozabljala, neprestano kaj iskala, to pa jo je dražilo in živciralo. Kljub temu sem videla, da se bori, da še vedno gleda stvari s tistima začudenjem in navdušenjem, ki ju je imela v sebi. Ko je zjutraj prihajala dol na zajtrk, je odpirala polkna in okna s široko, pozdravno kretnjo, smejala se je in govorila: »Bravo. Še en lep dan nam je podarjen.«

Robert je prihajal pod moje okno in klical z glasom lesne sove. Takrat sem šla po Shirley in jo odpeljala k njemu, odhajala sta na sprehod ali pa jo je kam vozil z avtomobilom.

Shirley mi je povedala, da je Robin Robertu prepovedala prihajati v hišo, zadevo je postavila jasno – ali ona ali on. Shirley se je lahko z njim videvala samo zunaj hiše. »Ne bom se borila z njo, tako je še bolj zanimivo, kot bi bila spet najstnica in bi počela kaj prepovedanega. Roberta to prav tako ne moti. Misli, da živiva v preveliki hiši, ta hiša mu gre na živce. Socialist je,« je rekla.

Zdaj so začele v hišo prihajati tudi njene prijateljice: Eivi, Marion in Rose. Robin ni marala ljudi in so jo ti obiski živcirali, tega ni znala niti hotela skriti. Toda prijateljice Shirley se za to k sreči niso zmenile.

Eivi je imela sedeminštirideset let. Prihajala je z rdečim ferrarijem. Snela si je bele usnjene rokavice, s katerimi je rada vozila, in se radostno nasmehnila. Imela je dolge svetle lase, vedno zagorel obraz, usta obrobljena z izrazitim rdečilom v svinčniku. Nosila je zlato verižico, zlate uhane in zlato zapestnico, ki so se prefinjeno bleščali na elegantnih belih bluzah, ki si jih je običajno oblačila. Bila je Švedinja, ki je dolga leta živela v Afriki, potem pa se je preselila v Švico v hiško, ki je stala poleg hiše Shirley in Robin. Prisotnost Shirley je Eivi pomagala ublažiti šok, ki ga je doživela zaradi razlike med Afriko in Švico. Eivi je vsaj dan prihajala na popoldansko pijačko in tako sta se tedaj spoprijateljili. Pozneje se je preselila v Ženevo, toda še vedno sta se pogosto srečevali.

Po poti k vratom se je Eivi kar naprej ustavljala, ni se mogla načuditi primerkom rož iz vrtnih kompozicij Robin. Zastavljala mi je veliko vprašanj, na katera sem ji odgovarjala preveč iskreno, ona pa je ponavljala, da bi rada vedela še več. Premogla je toliko navdušenja, da sem ob njej tudi sama zapadla v nekak­šen nori drget in sem se sama sebi dozdevala pomembnejša, pomembnejše se mi je dozdevalo to, kar govorim, in sploh vse naokrog. S Shirley sta se krasno razumeli. »Zavidam ti, da jo imaš vsak dan ob sebi,« mi je Eivi nekoč rekla na pragu.

Marion je bila starejša, imela je že petinsedemdeset let. »Prijateljica iz davnih let« je o njej govorila Shirley na način, ki je namigoval, da so njuno prijateljstvo bremenili različni, ne samo dobri dogodki. Dozdevalo se je, da se Marion med govorjenjem trese kot trepetlika, govorila pa je brez prestanka, kot da ji sploh ne bi bilo treba niti dihati niti piti vode ali čaja. Lasje, ki si jih je kodrala z navijalkami in barvala na kostanjevo, so ji pri vsakem gibu poskakovali kot male vzmeti. Ko se ji je tema izpela in je nastopila tišina, saj so drugi sogovorci medtem najpogosteje poskušali zbrati misli, je vstala in rekla, da ima ta dan veliko krajev in ljudi, ki jih še mora »obleteti«, vrgla je poljubčke, spet veliko in glasno govorila in se odpeljala s svojim malim električnim smartom. Ko me je Shirley prvič predstavila Marion in ji povedala, od kod sem, je ta vzkliknila: »Poljaki, Poljaki! Ah! Cukrčki! Najlepši piloti druge svetovne vojne! Tako hrabri, čedni, koliko pankrtov so zaplodili v naši Angliji! Na tisoče! Ja, tam imate najboljšo ’robo’!« Zasmejala se je in pomežiknila.

Shirley, ki je videla moj osupli obraz, je Marion potrepljala po hrbtu. »Pomiri se,« ji je rekla.

Marion je prikimala, zavzdihnila in se »pustila povabiti« na kavo in saher torto v bližnji restavraciji. Prihajala je vsako sredo ob dveh. »Rada delujem po načrtu,« je pravila.

Tretja prijateljica je bila Rose. Rose je štela nekaj čez šestdeset let. Velika, močna, z mehkimi, mirnimi gibi. Kamor se je le dalo, je hodila peš ali se peljala s kolesom, ker je skrbela za okolje. Bila je padarica. Zdravila je z vodo in zelišči. Povsod je jemala s seboj svojega moža Freda. Fred je bil enako velik kot ona, vendar strahotno suh, tako zelo, da bi njegov videz najbolje opisala beseda ’izmozgan’. Povsod je hodil skupaj z Rose, ker brez nje očitno ni funkcioniral. Rose je gledala Shirley z veliko nežnostjo, z veseljem, smejala se je njenim šalam, Fred pa je kot v raztresenosti samo ponavljal njene gibe, v mislih je bil kje drugje, ali pa je bil bolezensko plah in je zato vedno gledal kam stran. Tisto, kar se mu je pripetilo, naj je bilo kar koli, kar ga je izoblikovalo v takega ekscentrika, je bilo skrivnost, tajna, ki jo je poznala samo Rose; videlo se je, da pozna njegovo rano, ve zanjo in morebiti ravno zato prenaša njegovo čudaško navezanost in ga ima rada na skrben, materinski način. Samo včasih ga je strožje pogledala in takrat se je potrudil, da se je vključil v pogovor, mi na primer zastavil vprašanje, vendar to ni nikdar prišlo dlje od banalnega: »Kaj si danes počela? Ne pogrešaš domačih?« V takšnih trenutkih je namesto mene odgovarjala Shirley, ker je vedela, da pravzaprav ne morem odgovoriti iskreno ali da ta vprašanja zadevajo kaj, kar boli. »Ah, daj mir, Fred, kaj bi rad, da se ti zdaj punca izpoveduje o življenju?« ali »Wika še vedno tuhta o tvojem prejšnjem vprašanju«. Do njega je bila kritična in se mu je posmehovala, ker je menila, da posrka preveč dragocene energije Rose. Rose je nanju gledala zviška, kot na majhna otročaja, ki se prepirata za njeno ljubezen, in se jima je smejala in ju oba imela rada.

Rada sem imela te obiske. Hiša se je v takšnih trenutkih razsvetlila, toplina gostov pa se je tu obdržala še nekaj časa po njihovem odhodu.





Odkar se je Stašek vrnil na Poljsko, sem se pripravljala na nekakšno drugo, novo življenje z njim. Imela sem vtis, da se je najino razmerje povzdignilo na višjo raven. Zdaj sva se pogovarjala o tem, česa nama primanjkuje in zakaj se je zgodilo to, kar se je, o sebi, o mojem očetu, o njegovih starših, pogovarjala sva se presenetljivo globoko, bolestno. Znal me je spraševati in je poslušal, vendar mi je tudi sam povedal veliko več. Ta bližnji stik z njim, resnica, celo nerodna, izpovedi, vse to naju je zbliževalo, toda po pogovoru z njim sem poleg olajšanja nekje globoko v sebi čutila majhen trn, komaj občutno rezerviranost. Pogosto sem telefonirala materi, skrbelo me je za sestro, predlagala sem, da ji tukaj priskrbim službo, toda Oliwia ni hotela, nikakor je nisem mogla doseči. »Ne bom pustila mame,« je ponavljala.

Tako jaz kot mama, ki sem jo naprosila za to, sva ji razlagali, da se bo mama krasno znašla, toda ko sem nekoč močneje pritisnila na sestro, sem od nje slišala: »Tako govoriš, ker tam lepo čepiš pod toplo pernico. Nič ne veš o tem, kar se dogaja tu, tebe to ne zanima.« »Kako to? Kaj se dogaja?« sem jo osuplo vprašala. To so bile prve tako odkrite besede, ki mi jih je namenila po očetovi smrti. »Mama gre na operacijo.« »Takoj mi jo daj na telefon,« sem besno rekla.

Zaslišala sem mamin slabotni glas: »Prosim?« »Zakaj mi nisi povedala? Prišla bom. Z avionom,« sem ji jezno očitala. »Nisem hotela, da bi te skrbelo. Saj sta tu teta in Oliwia, obe mi pomagata bolj, kot si lahko predstavljaš. Zares ni nobene potrebe. To je navadna ženska operacija.« »Ženska operacija? Ampak kakšna? Greš na lifting?« »Ne, punčka. Vidiš, rutinski pregled je pokazal infekcijo, nekakšno cisto, in zdravnica mi je rekla, da zdaj ne potrebujem več vsega tega, bolje se je problema znebiti, s tem so lahko samo še težave, to naredijo, da preprečujejo, varujejo, da počistijo, tako je rekla in … in vse tam mi bodo izrezali, vsa rodila ...« Mama je zajokala, jaz pa sem obstala, presunjena, sploh nisem vedela, kaj bi na to lahko rekla.

Zaradi teh rodil sva jaz in Oliwia prišli na svet. To je bil njen sveti trebuh. »Mama, posvetuj se še s kom,« sem ji svetovala. »Prepozno je. Ni več kaj govoriti o tem. Oliwia je naredila napako, da ti je to omenila. Ne bi bilo treba. Jutri grem na operacijo. Zjutraj. Če bo šlo po sreči, bom pojutrišnjem že spet doma. Vse bo dobro.«

V tistem trenutku je telefon prevzela teta. »Wika. Ne zganjaj histerije. To je rutinska operacija. Če je treba izrezati, je pač treba. Jutri bo že vse mimo.«

»Ne zganjaj histerije.« Tako je govoril oče, samo v blažji obliki: »Samo brez histerije, prosim.«

Telefonirala sem Stašku; vedela sem, da je na obisku pri svojih starših. Prosila sem ga, da bi mamo odpeljal v bolnišnico, bil pri njej in me poklical, če bo kaj narobe, pri priči, dala sem mu številko telefona v hiši, ki mi ga je Robin dovolila uporabiti samo v izjemnih okoliščinah.

Tega dne me je Robin poklicala na pogovor. »Pojutrišnjem bo najin rojstni dan. Vedno ga praznujeva skupaj. To je malce sitno, ker nikoli nisem imela lastnega. Ampak tako pač je. Zdaj je prepozno za spremembe. Letos ne bova šli, kot po navadi, na izlet ob norveški obali. Mogoče se bo naslednje leto posrečilo. Zatorej sva povabili širšo družino … oh. Pripravili bova zgodnjo večerjo, da ne bodo ostajali predolgo; na žalost nimava nobenega izgovora,« mi je naznanila.

Nobena od njiju prej ni omenjala družine, ki je, kot se je izkazalo, živela nedaleč proč. Séverin je imel z Vero sina. Ko mu je v njegovih zrelih letih Shirley rodila Robin, je bil že dedek. »Sram ga je bilo. Bil je že dedek, potem pa takšna objestnost, kako naj bi jim povedal, da bo spet oče? Oboževal je vnuke, zame pa ni imel več moči. V tem ni bilo nobene tragedije, nobene mračne skrivnosti, želel si je pač mirno zvezo z žensko, s katero je rad živel, in to je bilo vse. Mati pa si je želela otroka. Nekaj svojega,« mi je pojasnila Robin.

Zato pa je Shirley rekla: »Leto, v katerem sem rodila Robin, je bilo moje najlepše, ovenčano z najlepšim darilom za rojstni dan!«

Polbrat Robin je živel slabe pol ure stran, vendar se ni nikdar oglasil pri njiju. Samo od časa do časa je, iz občutka dolžnosti, kot je rekla Robin, poklicala njegova žena, Marie-Louise, in po njeni zaslugi so ohranjali stike. Robin mi je rekla: »On me ne prenese, ker delam, ker se borim za boljši svet, ločujem smeti, vozim en avtomobil, ga ne zamenjam vsako leto za novega, brskam po smetnjakih in se ne ukvarjam z nobenim športom tako profesionalno kot on. In čustvo je vzajemno.«

Naslednjega dne sva se skupaj z Robin odpeljali po nakupih. Kupili sva dvakrat več kot po navadi, dodali k temu zelo luksuzne proizvode, na primer sveže kozice, školjke, kokosovo mleko, kari in belo vino. Bila sem vznemirjena. Robin je bolela glava in vse je bilo drago.

Ko sva se vrnili z nakupov, naju je Shirley pričakala z vinom. Odprla je buteljko in nama nalila vsaki kozarček. »Mama, ura še ni šest, ti pa že hočeš piti alkohol. Poleg tega me boli glava. Ali bomo zmogle postoriti vse za jutri?« je rekla Robin in rade volje segla po vinu.

Začeli sva kuhati. Čeprav naj bi bil rojstnodnevni sprejem naslednjega dne, je Robin hotela, da bi bilo že vse pripravljeno, do zadnje pike na i. Na večerji naj bi bilo dvanajst ljudi. Najprej sem rezala zelenjavo, potem čistila srebrnino ter na posebnih pladnjih pripravljala majhne čašice in kozarce za aperitiv, krož­nike za predjedi, za glavno jed ter pogrinjke za kavo, čaj in sladico.

Vsa posoda v kuhinji: krožniki, lončki, sklede, jedilni pribor, lonci, je bila prinesena z odpada. Zato pa so bili v ogromni kredenci v jedilnici shranjeni dragi družinski porcelanasti servisi. Na to me je opozorila Robin že čisto na začetku mojega bivanja v hiši, ko je rekla, da sama je iz porcelana iz smetnjaka, njena mama pa iz porcelana iz kredence. Za rojstni dan naj bi uporabila najdražje servise.

Skupaj s Shirley sva raztegnili mizo. Shirley jo je pogrnila z belim, z barvastimi rožami ročno izvezenim prtom, ki ga je nekoč zdavnaj prinesla iz Argentine. Medtem je Robin pripravljala kotiček za otroke – svoje nečake. Iz garaže je prinesla igrače in dekoracijo. Pobrisala je z njih prah, jih oprala, napihnila balone in rekla, da se veseli samo tega, da bo videla te otroke. »Resnicoljubni so. Takoj izveš, kaj o tebi mislijo njihovi starši in stari starši. Res mi je všeč, kadar naju obiščejo, je vsaj veselo,« mi je rekla.

Zvečer me je Robin, neprijetno presenečena, poklicala k telefonu, in potem ko mi je podala slušalko, obstala ob strani. Med celotnim pogovorom me je pomenljivo gledala.

Stašek je takoj rekel: »Vse je šlo dobro. Mama spi. Posvetoval sem se tudi s svojo mamo, ima prijateljico, ki je medicinska sestra v tej bolnišnici, in ta je rekla, da je to čisto rutinski poseg.« »Je kdo z njo?« »Ja, tvoji teta in sestra. Vse je dobro, kolikor je le mogoče v tej situaciji.« »Hvala,« sem mu rekla. In vprašala: »Še kaj?« »Zakaj pa tako uradno?« je vprašal Stašek. »Končati moram,« sem rekla razdraženo, Robin pa je zavzdihnila, medtem ko je s pogledom vrtala vame. »Se ne bova pogovarjala?« »Zdaj ne morem. Bom poklicala jutri. Hvala. Adijo.«

Odložila sem slušalko. Robin je takoj rekla: »Naj te spomnim, da smeš ta telefon uporabiti samo v primeru nesreče ...« »Moja mama je imela operacijo,« sem jo besna prekinila.

Zaskrbljeno me je pogledala. »Kaj se je zgodilo?« je vprašala. »Je že vse v redu,« sem se obrnila in odšla.

Ko sem šla po hodniku, sem zagledala Shirley. Stala je v svoji sobi pred velikim ogledalom. Gledala se je otožno, kritično, toda takoj zatem sem dojela, da ne gleda svoje podobe, ampak eno izmed fotografij, ki jih je imela zataknjene za ogledalom, stopila je bliže in jo vzela v roko, stisnila k sebi, potem pa se obrnila – prehitro, preden sem se utegnila skriti, opazila me je, me kak hip gledala, neprijetno presenečena, in zaprla vrata.

Naslednjega dne sem vstala prva. Pripravila sem zajtrk, nabrala rože, jih aranžirala v pisane šopke in te potaknila v vse razpoložljive vaze v kuhinji in v sobah spodaj. Shirley je vstopila žareča, nasmejana, močno me je stisnila, čeprav je bil to njen rojstni dan, in odšla v shrambo, da bi pri priči »dala na led šampanjec«. Oblečena je bila v modro svileno jutranjo haljo, spletla si je kite in nanje privezala široke temno modre pentlje. Videti je bila fantastično. Takoj za njo je prišla Robin. Oči, skrite za sončnimi očali, so povedale, da ima hud napad migrene. »Vso noč nisem spala in rada bi, da bi bilo tega dneva že enkrat konec. Hvala lepa, nočem nobenih daril niti dobrih želja: to je moja edina želja za rojstni dan. V miru bom srknila šampanjec šele po tem, ko bodo vsi odšli,« je rekla.

Mogoče sem šele takrat prvič zares videla, si uzavestila, kako zelo je nesrečna in osamljena in kako se boji. S temnimi očali, v razvlečenih oblačilih je bila v tako ostrem kontrastu s tem svetlim, svežim, osupljivim jutrom. In z materjo. Videti je bila kot prikazen, kot duh, kot nekdo, ki je naredil križ čez vse svoje življenje. Prešinil me je srh, kot da bi se dotaknila zelo ostrega noževega rezila. Do takrat sem že od Shirley natančneje izvedela, kdo naj bi prišel na večerjo – to so bili Séverinova družina in njeni prijatelji. Po dolgem boju je Shirley dosegla svoje in na večerjo je bil povabljen tudi Robert, vendar samo pod pogojem, da se usede malo dlje in da bo »samo prijatelj«, vedela sem torej, da ne bo nikogar iz sveta Robin, najbrž preprosto nikogar takšnega ni bilo. Vendar si je bilo težko predstavljati, da pozna samo mene, svojo mater in materine prijatelje, ki pa jih itak ne prenaša. Ko sem jo vprašala, ali zagotovo noče nikogar povabiti, je malo pomolčala, me pogledala in rekla: »Nisem načrtovala tega, da bom sama.«





Po zajtrku se je Robin šla uleč. Takrat sva se s Shirley izmuznili na slovesni rojstnodnevni sprehod. Shirley mi je, potrta, govorila o Robin: »Jaz jo vidim povsem drugače, kot se vidi sama. Obratno. Ko sem bila noseča, je bilo, kot bi name pršil zlati dež. Tako sem to občutila. To je bila napaka, naredila sem napako, da sem sem pripeljala Séverina takrat, ko je umiral. Pojma nisem imela, da bo to nanjo tako vplivalo. Ta podoba smrti. Če bi vedela, ampak takrat sem bila obupana, zaljubljena ženska, premočno ljubeča, hrepeneča, potrta, ranjena egoistka. Ko je bilo z njim že tako slabo, da je stokal, ponoči tulil od bolečin, je Robin začela prihajati k meni v posteljo, bala se je spati sama, bala se je. Spraševala me je: 'Ali bo, ko bo umrl, končno nehal trpeti? Pa ti, boš umrla? Ti ne moreš. Ne smeš. Ti ne boš nikoli umrla.' Tako je govorila, in nekega dne, ko sva ležali druga ob drugi v temi in ga poslušali, kako stoka daleč v knjižnici, je rekla: 'Jaz bom do konca življenja spala s tabo.'«

Za hip sva se zaustavili, da bi si odpočili, in Shirley je nadaljevala: »Vem. Zdaj vem, da takrat nisem znala, skoraj se je nisem zmogla niti dotakniti. Takrat, po tistem, ko me je zapustil. Niti je objeti. Poljubiti. Ji povedati, da jo imam rada. Vse to je bilo zame zaklenjeno, nisem zmogla tega zares pokazati. Bila sem opustošena. Hotela sem imeti otroka, toda hotela sem se tudi razvijati, potovati, živeti v dvoje do konca življenja. Séverin me je pustil z vsem tem. Takrat nisem verjela, niti opažala nisem, da sije sonce, da pada dež. Bila sem tudi prepričana, da se je nekaj zgodilo, da ga je mogoče kdo ugrabil, zato sem hodila v urad za pogrešane osebe, in spominjam se, kako je Robin, ko sem nekoč spet sedela tam strta od obupa, tihceno sedela ob meni. Iz sobe je stopila predme ženska, navadna uradnica, pogledala me je in mi rekla: 'Vaša zadeva bo takoj zdaj rešena. Kaj pa vaša hčerkica, je zdrava?' Odgovorim ji: 'Je.' Ona pa na to: 'Potem pa bodite veseli, da je vaša hčerkica zdrava in cela.' Samo to mi je rekla. Besede te ženske. Prijela sem Robin za roko in odšla z njo iz tega urada, dvignila sem jo, jo stisnila k sebi in začutila tega svojega otroka, kako je majhen, kako je dragocen. In tako jo vidim do danes. Toda nekaj je šlo narobe. Preveč trpljenja je videla, preobčutljiva je bila takrat in boji se vse od tistega trenutka, ko sem ga pripeljala k nama umret.«

Iznenada me je preplavilo hrepenenje po očetu. Zatisnilo se je okrog mene kot železni obroč, mi jemalo dih. Nisem utegnila. Nisem izrekla. Nekoč sem Stašku pravila, da bi vsakič, ko obiščem starše, rada vzela očeta s sabo na sprehod, mu povedala stvari, ki mu jih moram povedati o njem, o naju, kako ga pogrešam, kako mi manjka limonada, ki sva jo skupaj pripravljala, to, da bi skupaj letela nad mestom, kako hrepenim po tem, da bi se preprosto stisnila k njemu. Zakaj sem se tega odvadila? Bližine, pogovorov, iskrenosti? Kdaj se je to zgodilo? Stašek je takrat rekel: »Moraš to narediti, to je zelo pomembno zate pa tudi zanj. Prepričan sem, da je tudi njemu veliko do tega, Wiki, zakaj se še nisi pogovorila z njim? No, zakaj?«

Toda vsakič, ko sem prišla in sem ga nameravala vprašati, tokrat pa čisto zares, je imel oče spet veliko dela, pojavil se je samo za hip; zdaj mislim, da je bil to moj izgovor, ker če bi mu rekla, bi verjetno vse odložil in šel z mano na sprehod. Mogoče je celo čakal na to.

Zadnjič sem se z njim pogovarjala, ko sem se odpravljala študirat. Ponudil mi je, da odpelje mene in mojo prtljago. Vzel si je prosto. Peljala sva se čez pol Poljske, vso noč. Poslušala sva nočne radijske oddaje. Ustavila sva se v parku ob cesti, pri nekem jezeru. Gledala sva zvezde. Vprašal me je veliko reči, toda jaz, jaz mu nisem povedala najpomembnejšega, kar sem mu hotela reči: da ga imam rada, da ga občudujem, da sem mu hvaležna, da ga pogrešam, da se z njim počutim tako dobro, kot prava jaz, da bi se rada tako z njim pogovarjala v nedogled. To, kar je morala prestati Robin, ki je imela očeta samo tri leta, v katerih je umiral, očeta, ki je ni maral, se mi je dozdevalo, ne, je zame bilo nepredstavljivo. Še toliko bolj sem videla, kako dober je bil moj oče. Dober, ljubeč, znal me je poslušati, poln pozornosti. Ali bo kdaj, ali bo kdaj končno napočil tak trenutek, da bom zjutraj odprla oči, pa ne bo prvi presunljivi občutek tako strašna izguba? Shirley je videla, kaj se dogaja, in me je trdno prijela za roko. Molče sva prišli do hrasta. Začudeni sva se ustavili. Nad celim od sonca raziskrenim jezerom se je pela mavrica. Mrki, temno modri oblaki so se kopičili desno od gora, mavrica pa je z lahnim lokom spenjala desni breg jezera z levim.

»Rada bi ti kaj podarila. Ali je kaj mojega, kar bi rada imela?« me je vprašala Shirley. Pri priči sem pomislila na njeno leseno okroglo krtačo za lase, ki mi je bila tako zelo všeč, ali na katerega izmed njenih toplih volnenih šalov iz alpake, ki jih je pripeljala še iz Argentine. »Ali mi lahko kaj poveš o svoji mami?« sem jo prosila.

Shirley me je presenečeno pogledala. Izpustila je mojo roko. Odšla je in se usedla pod hrast. Bala sem se, da sem jo užalila, toda pokazala mi je, naj se usedem poleg nje, in ko sem to naredila, je začela govoriti, pri tem pa je pokazala na srce: »Moja mama je tu, je žareči ščit ljubezni … Nikoli nisem izkusila upora, te brutalne emancipacije od matere, te podobe zle matere. To je zato, ker je umrla tako nenadoma.« Shirley me je pogledala. »Umrla je, ko mi je bilo petnajst let. Babico sem izgubila pri sedmih letih, očeta pri devetih, mater pa pri petnajstih letih. Kadar smrt vstopa v tvoje življenje v tako rani mladosti, je vse obarvano z njo. S smrtjo sem se morala soočiti, dolgo preden sem stala iz oči v oči z življenjem. Mogoče sem zato zdaj veliko mlajša kot pred šestdesetimi leti,« se je zasmejala. »Kadar si tako mlada, ko izgubiš mater, ti ni več treba tratiti moči za proces separacije, zato pa me je zelo veliko stalo to, da sem preprosto preživela. Ko je umrla še ona, sem pravzaprav ostala sama. Samo z Renato. Brata sta že imela svoje življenje. Renata, ki je takrat dopolnila sedemindvajset let in še vedno ni imela moža, je sporazumno z bratoma prodala našo hišo in si izpolnila željo – vpisala se je na študij v Buenos Airesu. Tam je kupila stanovanje in naju preselila z bogate obale več kot tri tisoč kilometrov stran, čisto v središče ogromnega mesta, ki ga nisem poznala. Tam naju ni nihče obiskoval, brata in širša družina so živeli daleč proč. V najinem življenju ni bilo nobenega odraslega, nikogar, ki bi nama odrejal, kaj početi in kako se obnašati. Renata je šla študirat. Jaz v gimnazijo. Bili so dnevi, ko se sploh nisva videli. Ona je tekala na predavanja, jaz sem se po pouku potepala, ker se nisem hotela vrniti v veliko stanovanje, kjer me ni nihče čakal. Ko sem vsak dan hodila po ulicah, in to je mesto brez konca, sem se spuščala vse dlje in dlje, zahajala sem na kraje, ki mi jih normalno ne bi nikdar dovolili videti. Vstopala sem v gostilne, kavarne. In čeprav sem se pogosto pogovarjala z neznanci, sem se v tistih dneh počutila varno, veš, v nekem smislu sem bila nevidna.«

Shirley se je zamislila, se tesneje zavila. »To je bil proces. Nisem se ga zavedala. Delovala sem instinktivno. Nekateri deli mene, ki so se poleg nje razvijali, ljubljeni in veseli, so takrat odmrli in se najbrž ne bodo nikdar več obnovili. To žalovanje, ta travma me je paradoksno tudi varovala, kajti kljub številnim priložnostim mi niso po glavi hodile nobene neumnosti in se mi ni nič zgodilo. To je bil nasploh nov čas, model družbenega živ­ljenja se je drobil, mi mladi smo iskali kaj nasprotnega. Najino stanovanje je kmalu postalo center srečevanj različnih političnih skupin, razgrete razprave so se vlekle do jutra.« Shirley se je nasmehnila. »Tako sem torej brez nadzora odraslih počela samo tisto, kar me je veselilo. Oblikovala sem svoje življenje tako, kot sem sama hotela. Ja, to je bila svoboda. Zdaj sem prepričana, da je ravno to najvažnejše, svoboda, tvoja lastna, tam notri. In to je največji dar, ki sem ga prejela od nje. Zato je dobro za nekaj časa, celo če je to boleče, zapustiti svoje bližnje. In ostati sam s sabo. In ko je treba, tudi za vedno.« Shirley se je sklonila in mi pogledala naravnost v oči. »To je neizogibno,« je poudarjeno izgovorila, jaz pa sem se, presenečena, zasmejala.

Shirley je vstala, naredila nekaj korakov, se sklonila in položila dlan na travo, jo zamišljeno gladila, potem pa razgrnila stebelca in mi pokazala bunkice, ki so ležale med njimi in klile. Odpela je pas in začeli sva nabirati kostanje v njeno obleko.



Ko sva se vrnili, Robin ni več spala. Od nje sva zavohali duh po alkoholu, oči pa je imela še vedno skrite za očali. »Jaz sem tukaj nekakšna deklica za vse. Rada bi te spomnila, da avtobusi za Poljsko odhajajo vsak dan, tebe pa, da grem jaz, četudi bi se vse rušilo in gorelo, danes po devetih ven!«

Shirley jo je hotela pobožati po obrazu, toda Robin se je sunkovito umaknila in rekla: »Nič še ni pripravljeno. Milijon stvari je še treba narediti. Vse je na moji grbi. Kostanj! Kdo ga bo pa lupil? Ljudje neprestano kličejo, radi bi ti voščili, tebe pa ni. Mama, kako pa izgledaš? Ti pa zavihaj rokave! Toliko vsega je, da ne vem, česa bi se lotila. Toliko je še treba narediti!«

Robin je začela pojemati sapa, kostanji so se usipali Shirley iz krila na zemljo, ko je stekla k hčerki, v nekakšnem spletu agresije in ljubezni se je vrgla nanjo z vsem telesom, mogoče jo je hotela objeti. Prijela je Robin čez pas, ji odločno snela očala in razkrila hčerkin obraz, izmozgan od stresa, Robin pa se je branila kot pred posilstvom. Zdaj se je vdajala, zdaj vlekla Shirley za lase. Umaknila sem se. Skrila sem se v svojo sobo. Ulegla sem se na posteljo, si prekrila glavo z odejo. Robin me je navdajala z grozo, še toliko bolj, ker sem slutila, da to gnezdi tudi v meni.

»Nikoli ne bom takšna,« sem si ponavljala. »Nikoli. Hočem biti kot Shirley,« sem roteče šepetala.

Oni dve, obe, pa sta bili v meni, spopadali sta se za prostor tam notri.





Vse je bilo pripravljeno. Čisto zares je bilo vendar vse pripravljeno že prejšnji dan. Svečniki s svečami so stali na pogrnjeni mizi. Jedi so samo še čakale, da jih pogrejemo, v kuhinji in v shrambi z etiketami, ki jih je Robin pritrdila na vsako od njih in oštevilčila vrstni red strežbe. Na mizi so bili pogrinjki, na katerih so ležale kartice z imeni. Shirley je vprašala: »Kje naj zdaj staknem kaktus za Pierra?«

K vsakemu krožniku je za okras položila rožo. Robin je prasnila v smeh. Popoldne je bila boljše volje. »Kar bo, pa bo,« je rekla.

S Shirley sva skakali okrog nje, se ji prilizovali, jo spraševali: »Kaj bi še? Naj narediva še to in to?« Tako sva jo počasi razorožili, saj sva ji pokazali, da tudi medve skrbiva za slavje.

Gostje so bili točni. Pierre in njegova žena Marie-Louise sta se pripeljala z rolsrojsom. Avtomobil se ni zmestil pred hišo. Šofer ju je odložil in se s prezirljivim izrazom na obrazu odpeljal parkirat v »center zaselka«.

Pierre je stal, visok in postaven, njegova široka ramena so se nastavljala kot za napad. Imel je telo športnika. Močno, vzdrž­ljivo, negovano. V nekem smislu je izgledal kot močen capin. Po obrazu je bil vpadljivo podoben Robin. Oblečen v svileno moško obleko, krojeno kot japonski kimono, je žarčil moč, da pritegne nase vso pozornost in energijo vseh okrog sebe. Ni bil prijazen. Odlično je vedel, kakšno ceno ima dodeljevanje ali odtegovanje pozornosti drugim in kakšno oblast daje. Ravno zato se je s Shirley pozdravil z veliko spoštljivosti, ponižnosti in naklonjenosti ter ji izročil šopek, prelep šopek divjih, poljskih rož. Videti je bilo, kot bi jih natrgal spotoma, in tako je tudi bilo, kot je takoj zatem povedal sam: zaustavil je avto, ko je ob cesti opazil travnik, na njem pa »rože, ki najbolje ponazarjajo tvoj značaj, Shirley, če je to sploh mogoče«.

Robin je stala za materjo, vendar je Pierre ni niti pogledal. Takoj je s pogledom preskočil name. Prijazno je iztegnil roko. »Pierre. To pa je moja žena, Marie-Louise. Bova smela čez prag?« se je pošalil proti Shirley in s pogledom pomenljivo pokazal na Robin.

Shirley se je razjezila. »Pozdravi se,« mu je rekla tako močno in hladno, da smo vsi začutili, da ne bosta smela čez prag.

Tedaj je v akcijo krenila njegova žena. Bila je energična ženska, ki je vse življenje popravljala moževe napake. »Umetnost diplomacije! To je edina umetnost,« je pozneje s ponosom ponav­ljala med večerjo.

Govorila je veliko, glasno, smeje. Lase, ki bi morali biti že sivi, je imela pobarvane na plamteče rdeče. Narisane debele obrvi, ličila in do tal segajoče, rožasto, živo afriško oblačilo so jo tako natančno, tako dobro zakrivali, da si dobil vtis, da te barve in vzorci govorijo. Zdaj je metala iz sebe, kot torpede, glasne, vreščeče fraze v francoščini. Ničesar nisem razumela. Gledala sem samo njene oči. Bile so majhne, nekam izgubljene, begave od tesnobe, strahu, negotovosti in nekakšnega priučenega cinizma in ravnodušnosti. Marie-Louise je pocmokala Robin, potem Shirley in pri tem na njunih obrazih pustila krvave maroge, izročila je Robin tog, perfekten šopek belih lilij, ki jih je Robin naslednjega dne molče skurila v kaminu, Shirley pa je, ko je gledala, kako plameni požirajo drgetajoče cvetove, liste in stebla, rekla: »Dobre za pogreb.«

Marie-Louise, ki me je popolnoma ignorirala, je potegnila Pierra za roko in stopila sta v hišo. Opravičila se je, ker Pierre junior, njegova žena Elizabeth in njuni otroci nazadnje vseeno niso mogli priti. Začudila se je, da ni poklical, da bi jih o tem obvestil. Šla sem torej takoj razstavit kotiček za otroke, Marie-Louise pa je, ko je videla, kako pospravljam igrače v košaro, naredila trpeč obraz in rekla Robin: »Obiskali vaju bodo. Zagotovo. Vemo, kako rada imaš otroke. Zorganizirali bomo to. Poslala bom ponje šoferja,« je govorila vse hitreje, Pierre pa, ki se ni imel namena pretvarjati, jo je prizanesljivo gledal in se po malem zabaval.

Hodil je po hiši in se razgledoval, s svojim kačjim pogledom je požigal vse naokoli in razgaljal najdrobnejše pomanjkljivosti.

Na srečo je takoj zatem prihrumela banda Shirley. Eivi s Haroldom, Rose s Fredom in Marion s svojim možem Edijem, ki je takoj zasedel najudobnejši naslonjač in prosil za džin tonik z veliko količino džina.

Prišel je tudi Robert. Vstopil je tih, slekel plašč, ga obesil, se z vsemi pozdravil. Stopil je pred Shirley, jo nežno pogledal in ji izročil majhen album z lastnoročno pripravljenimi fotografijami. Tam so bile slike krajev in ljudi, ki jih je oboževala. Pozneje sva si ga marsikdaj skupaj ogledovali. Spominki, zgradbe, zgodovinski spomeniki, kraji, kavarne, razgledi, hiše, vrtovi, priljubljene slike, portreti prijateljev, naslonjač, v katerem je rada brala, pa celo slika njenega ljubega psa, ki že dolga leta ni bil več živ. Shirley je ganjena obračala strani. Eivi, ki je poznala Roberta in je očitno tudi imela prste zraven pri darilu, se je smejala, zadovoljna z učinkom. Pierre ju je gledal, zdaj Roberta, zdaj Shirley, sondiral je vsak njun gib. Pri priči se je zainteresiral za Roberta in že sta se začela pogovarjati. Robert je sprva govoril v tihem, mirnem, nato pa vse bolj razgretem tonu, Pierre pa ga je poslušal in prikimaval.

Presedli smo se za mizo in začela se je večerja. Zdaj so, sproščeni po drinkih, že vsi govorili med sabo. Sredi mize je rasla grmada črnih luščin školjk in oklepov kozic. Celo Robin je pripovedovala anekdote in se nasmihala, ko so se vsi drugi, vključno s Pierrom, krohotali do solz.

Ko sem začela pripravljati mizo za poobedek, je Marie-Louise, ki je očitno hotela popraviti neprijaznost, ki jo je ob pozdravu zagrešil njen mož, Robin rekla: »Ko si se ti rodila, se je tvoja mama tako polepšala! Preprosto zaljubljena je bila vate. Toliko let je že od takrat, pa se tega še vedno spominjam, ampak povej, kaj je novega? Kaj zdaj počneš? Še vedno delaš v tisti … ekološki organizaciji?«

Robin se je lahno zasmejala in vprašala: »Misliš na World Wild­life Fund? Tam ne delam že sedem let, ampak hvala, da vprašaš. Naj te spomnim samo, da sva se že parkrat pogovarjali o tem. Zdaj delam v humanitarni organizaciji, tudi znani.«

Marie-Louise se ni zmenila za ujedljivi ton Robin in je nadaljevala: »Saj res, menda si mi omenila. Si tam za polni delovni čas?« »Nameravam dati odpoved,« je rekla Robin. »O! Imaš kakš­ne druge načrte?« Robin je pogledala Shirley. »Rada bi imela več časa zase,« je na kratko zatrdila. »Preveč časa imaš,« je rekel Pierre.

Robin je poškrlatela. »Ta hiša terja veliko mojega dela. Sami sva. Tu je velik vrt. Neprestano pisarniško delo, gomile dokumentov, davkov. Dejansko prav tu delam s polnim delovnim časom, samo da mi tu nihče ne plača.«

Pierre si je obrisal usta in mi izročil umazani krožnik. »Vrt zaupaš vrtnarju. Z dokumenti naj se ukvarja pravnik ali računovodkinja. Ljudje, ki se spoznajo na to, kar počnejo. Dovolj denarja imata. Ni kaj tajiti, uničili sta to hišo. Oče je tukaj uredil palačo. Lepo, milijone vredno posest. Dobro, da ni dočakal pogleda na to.« Potem je dodal: »Ampak pogovorimo se o čem prijetnejšem. Kako kaj tvoje osebne zadeve?« »Osebne zadeve naj ostanejo osebne,« mu je tiho odvrnila Robin. »No, pa saj smo navsezadnje družina,« je navrgel Pierre spravljivo.

Težko bi rekla, ali je resnično poskušal in hotel vzpostaviti stik ali pa je samo lovil priliko, da Robin osmeši. Zavladala je tišina in takrat je Shirley, ki je že dlje časa opazovala Fredov kozarec, vstala, se nagnila čez mizo, iztegnila roko, s prstnimi blazinicami prijela kozarec, ga povlekla k sebi in naglo izpila njegovo vsebino. Potem ga je s pecljem navzgor postavila na prt. Nasmehnila se je, sedla in tako sedela s tistim čudnim nasmehom, ki ga prej pri njej nisem poznala.

Robert je zaskrbljen vstal. Pierre je najprej nejeverno, potem pa zgroženo pogledal Shirley. Vsi smo osuplo gledali, mislila sem, da je to hec, da je Shirley hotela odvrniti pozornost od Robin, toda ne, z odsotnim pogledom je blodila po naših obrazih, tako kot da bi živela v nekem drugem svetu. Rose je pristopila in pokleknila poleg nje. Shirley jo je pobožala po glavi, ji popravila padajočo naramnico na obleki, pokazala na Pierra in z blago strogostjo rekla: »Kaj pa bo tvoj oče rekel na to? Vseeno bi se morala malce bolj zakriti.«

Hotela sem odpeljati Shirley ven, jo obvarovati pred katastrofo, vendar sem samo stala s Pierrovim krožnikom v roki, nemoč me je prikovala k tlom, niti najmanjšega giba nisem naredila. Tudi Eivi je sedela in v roki stiskala papirnati robček, Marion je živčno pila vino in umikala pogled. Robin je gledala mater, kot bi jo spodbujala, naj ji razloži, da je bila to kljub vsemu samo šala. Robert je stopil k Shirley. Zato pa je Pierre planil pokonci, servet, ki ga je imel na kolenih, mu je padel na pod, roke so se mu tresle od živčnosti, vse okrog sebe je ošinjal z jeznimi, živčnimi pogledi, zrahljal si je ovratnik na srajci, in ne da bi kaj rekel, ne da bi se kakor koli opravičil, je preprosto odšel iz sobe, pravzaprav je stekel, iz sobe in iz hiše, in ko so treščila vhodna vrata, smo se vsi zdramili kot iz hudih sanj. Eivi je energično vstala, stopila k Shirley in ji položila roke na rame, nežno jo je masirala. Marie-Louise je začela ihtavo zbirati svoje in Pierrove reči, pri tem pa je ugovarjala: »Ampak Pierre. Počakaj me! Poslovi se! Kako bom vse to pozbrala sama? Vsem se opravičujem v moževem imenu, opravičujem se zanj, to je napad dušenja, vedno je tako, kadar ga izdajo živci. Zelo je občutljiv,« je govorila v preplahu. »Ravno tega se je bal, zelo jo je imel rad, razumete, Shirley je bila edina, edina!«

Robin, ki je že stala poleg matere, je s pestjo udarila po mizi in zakričala: »Poberi se! Mama! Reci kaj! Saj si vendar tu!«

Robert je držal Shirley za roko in govoril: »Shirley, ljubica, Shirley!«

Toda Shirley je sedela s povešeno glavo; vedela je, da je nekaj naredila narobe. Rose se je postavila tako, da je s telesom zaslanjala tako Marie-Louise kot Robin in ves svet, ki je v tem trenutku za Shirley postal nerazumljiv. Sklonila se je nadnjo, jo božala po licu, prijela jo je za drugo roko in ji nekaj šepetala na uho. Shirley je vstala ubogljivo kot majhen otrok. Rose mi je namignila, naj jima sledim. Z olajšanjem sem šla za njima. Prijela sem Shirley za roko, ona pa je zaupljivo prijela mojo dlan. Šle smo gor. Spotoma smo srečale Marion. Stala je na hodniku, pretresena, brisala si je solze z robčkom, ob pogledu na nas je glasno zajokala, hkrati pa je govorila: »Se opravičujem, oh, opravičujem se! Joj, ne morem se, jebela, pomiriti.«

Po stopnicah smo odšle proti sobi Shirley.

Hotela sem Rose pomagati položiti Shirley na posteljo, vendar je bila ta tako visoka, da bi bile potrebne stopničke, da bi stopila nanje, in kak hip smo zmedeno obstale. Na srečo se je Shirley sama obrnila s hrbtom k postelji, se nalahno usedla, poskočila in se tako potegnila nanjo ter se udobno, z občutkom olajšanja, ulegla. Zasmejali sva se. To je morala početi vsak dan že dolga leta. Rose jo je udobno prevrnila na bok, ji poravnala noge, jaz sem ji snela čevlje. Potem je Rose splezala gor in legla, z obrazom poleg obraza Shirley. Prosila je, naj ju zdaj pustim sami. »Zaupaj mi,« je rekla, ko je videla, da se obotavljam, ko gledam ti ženski, ki se smehljata z enakim nasmehom srečnih bebk, kot da bi bili obe haj, ko ležita čisto blizu druga drugi in se držita za roke. Nikakor nisem bila prepričana, ali je to v redu in ali lahko pustim Shirley tako in kaj bo na vse to rekla Robin. Toda spomnila sem se, kako zelo Shirley zaupa Rose, in celo če je zdaj ni prepoznavala, sem pomislila, da je v dobrih rokah.

Ko sem se spustila nazaj dol, je Robert čakal v veži. Na list papirja mi je napisal svoj naslov, telefonsko številko, ime in priimek. Imel je tanko, razpotegnjeno, drgetavo pisavo; prosil me je, naj ga pokličem, takoj ko se bo Shirley zbudila. Odšel je. Edija in Harolda ni bilo več, Fred je živčen sedel v kotu. Čakal je Rose. Nikjer nisem videla Robin. Marion, Eivi in jaz smo začele pospravljati. Čez čas sem od zgoraj zaslišala tresk vrat in korake. Rose se je spustila dol, se usedla poleg Freda, ga prijela za roko in jo, medtem ko mu je šepetala, božala ter tako pomirjala njegovo drgetanje. Čez čas je Fred poslušno vstal, pobral svoje stvari, se poslovil od nas in odšel.

»Me pa si bomo naredile poobedek na vrtu,« je rekla Rose, kot da se ne bi nič zgodilo. »Dobra zamisel,« je prikimala Eivi.

Marion je mežikala in si brisala solze, ki so ji spet navrele v oči. »Takoj moramo poklicati zdravnika!« je rekla. »Kaj pa bo naredil? Ji dal tableto? Da bi se me bolje počutile?« jo je vprašala Rose in ji nalila viski. »Sprosti se!« »Tebi je lahko govoriti. Jaz pa sama nisem več najmlajša. Nase mislim!« je izbruhnila Marion in hitro zvrnila pijačo kot zdravilo. »Shirley spi. To je samo kratek dremež. V kratkem bom šla ponjo in jo pripeljala sem. Prejkone se ne bo ničesar spomnila in bolje, da ji ne omenjamo, kaj se je zgodilo,« je prekinila pogovor Rose.

V kuhinjo je vstopila Robin. Med hojo je potrkavala s petkami. Lepa je bila videti. Preoblekla se je v svojo boljšo obleko za v mesto, v dolgo plisirano krilo, belo bluzo in jopico. Visoko si je spela lase, oči, ki si jih je poudarila z modrim brokatnim senčilom, pa so se ji močno bleščale. Pogledala nas je in rekla: »To je tudi moj rojstni dan.«

Rose je prikimala: »To je zelo dobra ideja, ljubica. Le pojdi. Malo se poveseli.« Robin jo je obupano pogledala: »Moram priti ven od tod.« Potem pa je na lepem ogovorila mene, rekla je: »Oprosti.«

Postalo me je sram, vendar ji nisem mogla nič pojasniti, nisem imela poguma, samo pokimala sem. Morala je čutiti, kako zelo jo v mislih krivim za to, da ni ona stopila k materi, da je ni ona odpeljala gor v spalnico, ampak se je šla odpravljat.

Robin je odšla.

Tako smo torej stale skupaj, štiri ženske različne starosti v še nepospravljeni kuhinji, in poslušale, kako se spet zapirajo vhodna vrata, potem pa, kako Robin zatresne avtomobilska vrata, zažene motor in se odpelje, nas pa pusti s svojo materjo.

Pospravile smo. Pogrnile mizo na vrtu. Pokrile smo jo z girlandami rož. Prinesla sem blazine, jakne, plašče in deke. Rose je šla po Shirley. Usedle smo se in čakale nanju, vsaka zatopljena v svoje misli. Mislila sem na Roberta. Kje je zdaj. Kaj čuti. Spom­nila sem se, kako mi je pripovedoval o svojem sinu, ki je bil zdaj že odrasel, samostojen človek, da se je takoj od začetka, ko se mu je rodil sin, odločil, da ga ne bo goljufal, da se mu ne bo nikoli zlagal. Zato mu Robert ni pripovedoval pravljic niti mu ni kupoval knjig in filmov za otroke, ampak mu je takoj od začetka bral knjige za odrasle in mu po resnici odgovarjal na vprašanja o smrti, vojni, svetu in ljudeh. Zdaj s sinom ni bil v stiku. Že nekaj let nista govorila drug z drugim. Rajši bi imel hčerko, mi je rekel, saj v sinu le težko ne bi videl samega sebe.

Rose je pripeljala Shirley. Spet se je obnašala normalno, samo tišja je bila. Preoblekla se je v rdečo obleko, si v lase vpletla rožo. Ni vprašala, kje sta Robin in Robert, vendar me ves večer ni zapustil vtis, da nekoga išče z očmi, pogosto je pogledovala zdaj na hišo, zdaj na vrt. Postajala je vse bolj sproščena. V tej družbi ni mogla ostati napeta. Zdaj, ko so ostale same, so Eivi, Rose, še zlasti pa Marion pripovedovale vse pikantnejše in smešnejše zgodbe, ki so zadevale njihove romance, ljubimce, može, jaz pa sem jih poslušala z naraščajočim začudenjem, zvedava, očarana, in razmišljala o tem, kako malo bi lahko sama dodala k njihovim zgodbam.

Eivi je povedala zgodbo svojega prijatelja geja, ki si je pregloboko vstavil vibrator in je po nekaj neuspelih poskusih, da bi ga potegnil ven, končal v bolnišnici. »In predstavljajte si,« se je hihitala, »na istem oddelku je za zaslonom ležal župnik, ki so ga pripeljali z natanko isto ’težavo’, in tudi ta je, tudi ta je brez prestanka vibriral!« Tako so se smejale, da so jim po licih tekle solze. »Ne, kaj neki si zmišljuješ? Župnik?« »Ja, več ur, ta vibratorja pa sta jima še vedno … oh … to je bilo majhno mestece na jugu Švedske, vsi so vedeli ...«

Marion si je zatiskala usta, prosila je, naj že nehata, Shirley pa se je na glas smejala. »Dober trenutek … za šampanjec!« je rekla. Dvignile smo kozarce in ji na ves glas zapele rojstnodnevni Happy Birthday, naši glasovi pa so se odbijali od gor in se vračali kot boder odmev.

Shirley je zazeblo, vendar se ni hotela vrniti v hišo, prosila je za še eno deko. Rekla je, da bi rada ostala na vrtu, udobneje se je namestila, toda brž ko sem ji podala volneno pregrinjalo, se je nasmehnila in zaspala. Rose je zaskrbljeno gledala in ji obzirno preverjala pulz. Eivi in Marion sta mi pomagali odnesti v hišo krožnike, nato pa sta se poslovili. Rose je hotela ostati, vendar sem ji obljubila, da bom ves čas pri Shirley, potem ko se bo zbudila, pa jo bom odpeljala v posteljo.

»Če bo kaj narobe, bom poklicala,« sem ji obljubila. Rada bi bila že sama. Rose me je poljubila in skupaj z Eivi in Marion so odšle, ne da bi nehale šepetati, se hihitati, si pripovedovati zgodbe, druga čez drugo, kot da jim ne bi bilo nikdar zadosti.



Pospravila sem, vse sem znosila v hišo. Popiti šampanjec in utrujenost sta mi udarila v glavo, zahotelo se mi je kaditi. Spom­nila sem se, da so v knjižnici stare Séverinove cigarete. Hitro sem stekla tja, jih našla in si prižgala, toda takoj sem se začela dušiti, tako so bile zanič in izdišane. V smeh me je spravljala misel, da kadim njegove cigarete.

Stopila sem ven na vrt, se malo sprehodila, potem pa se used­la poleg speče Shirley. Daleč, nekje pred Ženevo, so se nad jezerom na lepem razblestele luči in barvasti dež petard se je usul v kaskadah, pri tem pa osvetljeval vodo. Kar nekaj minut sem gledala to predstavo kot nemi film, ognjemeti so bili predaleč, da bi jih slišala. Pogledala sem Shirley, upala sem, da to vidi tudi ona, vendar je še vedno spala. Zadnja zlata eksplozija je na nebu pustila rožnato kroglo, ki je še vedno tlela. Toda nazadnje je tudi ona ugasnila. Prisluškovala sem šelestenju v vrtu, po katerem so kar naprej capljali ježi, in gledala v nebo. Neverjetno, koliko zvezd je bilo nad nama. Takšno nebo sem videla samo v otroš­tvu, na vasi pri dedku in babici. Spominjam se, da sem pozneje, ko sem že živela v mestih, pogrešala to globoko, bleščeče nebo, posuto z milijoni zvezd, pogled na rimsko cesto, pretresanja, katera zvezda, ozvezdje je kje in kako, in kaj to pomeni. To nebo je bilo kot divji, lep, nikdar pokošen travnik, še vedno nedotak­njen od človeka.

Pogledala sem na vrt in se spomnila na Shirley. Trdno je spala. Videti je bila kot pravljična, čarobna vila. Iztegnila sem roko, da bi jo pobožala. Imela je presenetljivo mrzlo kožo. Hitro sem vstala in se dotaknila njenih dlani. Bile so ledene. Ozrla sem se naokrog.

Kam je lahko šla Robin? Kje je obtičala?

Potegnila sem s Shirley deko, jo položila na sosednji stol, potem pa jo pobožala po licu. Vendar se na to ni odzvala. Tiho sem jo poklicala: »Shirley, Shirley, zbudi se, pozno je že, greva v posteljo.«

Toda Shirley je spala tako trdno, da se sploh ni zganila. Pogledala sem jo in takrat, ko sem gledala v njen obraz, dojela, da nekaj ni prav. Prestrašila sem se in odskočila od nje, potem pa jo v paniki potresla. Telo Shirley se je nagnilo in se skupaj s stolom prevrnilo na stran v travo. Zadnji hip sem ji pridržala glavo, iracionalno sem se začela spet razgledovati naokrog, ali ni nikjer nikogar, ki bi mi lahko pomagal. Vendar ni bilo žive duše.

Shirley je bila pretežka, da bi jo lahko dvignila. Prijela sem jo za podpazduhe in jo začela vleči po travi proti hiši, obupana in besna, ko sem videla, kako se njeno telo, njene noge spotoma zadevajo ob stopnice. Nazadnje sem dosegla salon, jo privlekla do kavča, noge in boke, otrple, težke, položila na kavč, potem pa previdno dvignila še trup in glavo. Posrečilo se mi je. Stekla sem v kuhinjo, kjer so na steni na posebnem »stenčasu« visele vse številke za alarm, in najprej sem poklicala na mobitel Blumenthala, ki je takoj dvignil in rekel, naj pokličem rešilca, medtem pa bo prišel tudi sam.

Ženska je govorila tekočo angleščino. Na kratko je vprašala za naslov in potrdila, da pošilja rešilca. »Prosim pripravite pot do bolnice,« je rekla. »Kako to mislite?« sem jo vprašala. »Pot za prehod dveh bolničarjev z nosili, najmanj v širini sto petdeset centimetrov na straneh, nobenih predmetov pod nogami, v ustrezni višini snemite slike s sten.«

Stekla sem k Shirley pogledat, ali česa ne potrebuje, in položila sem jo tako, kot mi je naročila ženska po telefonu. Začela sem prazniti prostor za bolničarja, dvigala in premikala sem pohištvo, snemala slike, tako veliko je bilo teh opravil, nisem verjela, da bom to naredila pravočasno, da bom to sploh naredila, toda delovala sem v nekakšnem nadnormalnem stanju, obdarjena z močjo; potem sva z Robin analizirali, da je naravnost nemogoče, da sem sama premaknila tako težko omaro, da sem snela zbirko gravur konj za steklom, ki se je vzpenjala vzdolž stopnic, da sem odmaknila veliko leseno skrinjo z rjuhami.

Najprej je prišel rešilec. Bolničarja, ki sta bila videti skoraj kot gasilca, sta stekla za mano gor in skupaj z njima zdravnik, prosil me je, naj mu pokažem dokazilo o bolničinem zdravstvenem zavarovanju in dokumente. Začela sem mu v angleščini razlagati, da ne razumem francosko, da sem tu samo hišna pomočnica, da ne vem, kje bi lahko bili ti dokumenti. Gledal me je z odporom in nejevero.

Nisem mogla spraviti iz sebe glasu, nisem mogla razumeti, zakaj je ne rešuje, zakaj je niti pogleda ne. Samo na hitro jo je ošvrknil s pogledom. Takrat je na srečo prišel Blumenthal. Takoj je stopil k Shirley, ji preveril utrip, z malo lučko posvetil v oči. Na kratko je nekaj rekel drugemu zdravniku, oni pa je prikimal, kot da bi bilo to očitno in kot da bi bil jezen.

Pogledala sta se in začela izmenjevati stavke, od katerih sem razumela samo toliko, da hoče Blumenthal nekaj, kar tistega drugega živcira in jezi, nazadnje je doktor prešel na angleščino, vendar ne zaradi moje prisotnosti, pač pa zato, da bolničarja ne bi vedela, o čem govorita. Sicer pa sta bila bolničarja zdolgočasena in po tem, kako sta stala, sem vedela, da vsak dan, vsak hip občujeta s svetom, ki ga mi sploh ne poznamo, s svetom nepredvidljivih nesreč, bolečine, težkih bolezni in smrti.

Zdravnik iz rešilca je oznanil: »Odpeljal jo bom. Takšen je postopek. Ne moreš.« Blumenthal ga je prekinil: »Prosim te. Sam bom prevzel odgovornost za to.« »Že, ampak dobili smo klic. Dobro veš, kaj to pomeni. Napisati moram poročilo,« mu je odgovoril oni brez večje vere v lastne besede, kakor neizmerno naveličan človek. »Moja bolnica je,« je rekel Blumenthal. »Obljubil si ji,« je ugotovil oni.

Blumenthal je molče gledal. Takrat je zdravnik iz rešilca pogledal mene in še enkrat Blumenthala. Vstal je. Izmenjala sta si papirje, nekaj sta kupčevala med sabo nad njo spečo. Eden od bolničarjev je na doktorjev ukaz dal Shirley injekcijo. Blumenthal je zbudil Shirley, ki se je začela razgledovati naokrog. Zdravnik iz rešilca in bolničarja so se brez pozdrava odpravili.



Blumenthal je pregledal Shirley in mi jo pomagal preobleči v spalno srajco. To je naredil zelo diskretno. Preprosto nataknil ji je spalno srajco na obleko, jaz pa sem segla z rokami podnjo in potegnila s Shirley oblačila. Bila je zelo zaspana, ni vedela, kaj se dogaja, ponavljala je, da je strašno utrujena, naj jo pustiva pri miru. »Zdaj bo spala,« mi je rekel zdravnik. »Postelji si tukaj zraven in ostani čez noč pri njej. Zjutraj jo bom prišel pregledat z negovalko. Če bi se dogajalo kaj zelo vznemirljivega, pokliči. Vse je tako, kot si je želela Shirley. Vendar bo od zdaj njena hči morala sprejeti določene odločitve. Tukaj se bo moralo veliko spremeniti, če hoče Shirley ostati doma. Predvsem pa, kje je Robin?«

Rekla sem, da ne vem, da imata danes s Shirley rojstni dan in je šla ven. Ne vem niti, ali ima kaj takega kot mobilni telefon. »Ima,« je zagotovil Blumenthal in odtipkal številko Robin, toda takoj zatem sva zaslišala, da telefon zvoni zgoraj. »Si prepričana, da je ni tam?« je vprašal.

Prikimala sem. Gledala sva Shirley, ki je enakomerno in mirno dihala. Leva stran njenih ustnic se je čudno potresavala od dihanja in to je bila edina sprememba, ki sem jo lahko opazila.

Šla sem po veliko pleteno košaro, v katero sem zložila posušeno perilo, vzela sem jo s sabo in jo odnesla v sobo Shirley. Sedela sem nasproti nje ter zlagala krpe, servete, prevleke za vzglavnike in odeje, bele bluze. Ko pa sem končala, sem jih raz­nosila po omarah in si prinesla naslednjo goro perila. Tako sem zlagala in gledala Shirley ter od časa do časa zadremala.

Zbudilo me je glasno, grozljivo hropenje. Še vedno je bila noč. Mala svetilka je ostro osvetljevala v nenaravni lok sproženo telo Shirley. Odeja je ležala na tleh, spalna srajca se ji je spodvihala vse do vratu, ali pa je mogoče Shirley sama hotela strgati s sebe vse sloje tkanine. Bila je povsem razgaljena. Njeno golo telo je bilo suho, koža je visela na kosteh, imela je sive, skodrane dlake med nogami, dolgi, povešeni dojki sta ji, vrženi na strani, viseli vzdolž telesa. Bila sem ohromljena tako od tega pogleda kot tudi od zvoka, glasnega hrumenja, hropca. Iz ust se ji je počasi cedila temna, gosta kri. Smrt ni bila lepa in tiha, bila je ostudna, grozljiva, spreminjala je to očarljivo drobno žensko v nekakšen vražji inštrument.

Skočila sem k njej, vzela njeno dlan med svoje, videla, da ima odprte, povsem prisebne oči, da z grozo strmi v strop, nečesa se boji, nekaj tam vidi, zato sem pristavila stol in zlezla nanj, da bi imela obraz tam, kamor je strmela, in sklonila sem se nadnjo, ona pa me je končno opazila, zelo močno se je zarinila s prsti vame, olajšano zavzdihnila, torej sem zlezla čisto gor na posteljo, in ko sem se tako na vseh štirih sklanjala nad njo golo, sem ji prigovarjala: »Shirley, Shirley, počakaj, takoj zdaj bo prišla Robin, počakaj nanjo. Vse bo še dobro. Počakajva skupaj. Na Robin. Na tvojo hčerko. Se spomniš? Tvoja hčerka.«

Ne vem, zakaj sem ji to govorila. Božala sem jo po obrazu in ponavljala: »Robin, hčerka.« Poskušala sem ji z rokavom obrisati kri. Navdajala me je groza. Nisem vedela, kaj moram narediti, nisem mogla izpustiti njene roke in telefonirati. Čutila sem, da bo, če jo pustim zgolj za trenutek samo, umrla. Vedela sem tudi, da lahko samo tako, prav natančno tako, kot sem počela, s tem da ji gledam v oči in govorim, zaviram ta proces.

Shirley se je počasi pomirjala. Najprej je nekaj pogoltnila, se pri tem strašno spačila od bolečine, vendar je zaprla usta in me pogledala, prikimavala je, kot bi mi hotela reči: »dobro opravljeno«, potem pa je, tako da je naperila prste k ustom, pokazala, da bi rada pila. Ko sem stekla čez štiri lesene stopnice v njeno kopalnico, ki je bila tik zraven spalnice, bi se najraje na glas zasmejala, počutila sem se, kot bi bila pijana, pa tudi občutek za fizične razdalje se mi je tako zelo spremenil, da so se mi te štiri stopnice in nekaj korakov po kopalnici do pipe po vodo do­zdevali neskončni, daljni, vsebovali so drugo razsežnost časa in prostora. »To je mimo,« sem si mislila. »Odšlo je. Kar koli že je bilo, zapustilo je njo in ta prostor.«

Pomagala sem se ji dvigniti. Namočila je ustnice, več ni mogla, torej sem ji ovlažila usta, ona pa jih je široko odprla, in s prsti sem ji kanila nekaj kapelj na jezik in izsušene dlesni. Pomagala sem ji, da se je ulegla na blazino. Šele potem sem ji popravila spalno srajco, jo pokrila z odejo. Ko sem to počela, je Shirley zaprla oči in se čez hip pogreznila v močen spanec. Pogledala sem na zapestno uro, bilo je že čez šest zjutraj, zunaj se je danilo, Shirley je dihala enakomerno in mirno. Odšla sem iz sobe in priprla vrata.

Takrat sem zaslišala nekakšne zvoke, šelestenje. Stopila sem k vratom sobe Robin in jih na stežaj odprla. Sedela je tam na stopnicah. Molče me je gledala.

»Živela bo,« sem rekla po dolgem, zelo dolgem premolku. Šele ko sem izrekla te besede, sem začutila, kako stisnjene sem imela zobe, zvonili so mi, udarjali drug ob drugega, skoraj nisem mogla govoriti, pravzaprav sem nekaj nerazumljivo blebetala. Robin je skrila obraz v dlani.

Obrnila sem se stran od nje, se spustila po stopnicah, po mehkem tekaču, odprla vrata. Zrak, ki je še močno dišal po noči, me je prevel do globine, z veseljem sem zapustila hišo in kljub strašni utrujenosti šla skozi svit, skozi sivi zamegljeni vrt, navkreber k češnji. Usedla sem se na gugalnico in se začela z nogami odrinjati od trave. Levo od mene je nekaj zašelestelo v grmovju. Vrt je vonjal po vlagi, videla sem sleherno travno bilko, vsako rožico, listek, listje s kapljicami rose, ležeče na zemlji.

Od strani hiše se je iz megle izluščila Robin. Počasi in težko je stopala proti meni, imela sem vtis, kot da z nekakšnim nadčloveškim naporom vleče za sabo to meglo, privezano nanjo z verigo. Nisem se nehala gugati. Bila sem polna sovražnosti do nje. Robin je počasi šla mimo in se ustavila tik za mano, gledala je zelenjavni vrt ali mogoče kam predse, naslonila se je na drevesno deblo.

»Spi,« je rekla. Potem pa je, čez hip, v katerem se sploh nisem premaknila, tiho spregovorila: »Vso noč sem se poskušala česa spomniti. Ampak nič, nobene slike ne premorem, kot da bi se sprale, kot da bi se vse spralo. Nimam slike otroštva, tiste pa, ki jih imam, izvirajo samo s fotografij. Ko mi je bilo enaindvajset let, sem pogoltnila vse tablete. Vse, kar je bilo v hišni apoteki. Jaz si takrat nisem hotela vzeti življenja … ampak sem hotela v sebi ubiti to, kar sem čutila, kako sem čutila. To stvar v sebi. Vse je bilo nekako zunaj mene, dogajalo se je zunaj mene, brez mene. Ko se je vrnil oče in je tista tri leta presedel v knjižnici, me je mati pogosto pošiljala k njemu po denar. Ne vem, zakaj je to počela. Hodila sem k njemu v knjižnico in mu nikoli nisem povedala, čemu sem prišla. Nisem načenjala pogovora o tem, on pa ni sam od sebe tudi nikoli načel te teme, čeprav sem čakala v upanju, da me bo vprašal ali kaj rekel o tem. No, in spominjam se, da se nekoč, ko bi že morala oditi, pa še nisem vprašala, nisem mogla pripraviti, se prisiliti. No, ampak nazadnje sem rekla, da sem prišla po denar. To sem povedala glasno in razločno. On pa na to nič. Sedel je v tistem naslonjaču, ravnodušen. Pretvarjal se je, da me ne sliši. Jaz pa sem se, ko sem ga gledala, dobro spominjala besed, ki jih je izkričal materi med strašnim prepirom nekaj mesecev prej: ’Jaz nisem nikoli hotel imeti otrok!’, tako je takrat kričal nanjo … in ko sem pogoltnila tablete, da, to je bilo pozneje, že po njegovi smrti, ampak ravno takrat sem, jaz sem to ves čas slišala, in ta njegova podoba, kako on nič, kako kar sedi v tistem naslonjaču, še pogleda me ne … Tako se tega spominjam, ta podoba mi je hotela raznesti glavo, zato sem jih pogoltnila.«

»Kdo te je našel?« sem jo tiho vprašala. »Mama,« mi je rekla Robin in mi pogledala naravnost v obraz. »Prej se je vrnila. Začutila je, da se nekaj dogaja. Vdrla je vrata, mi porinila prst v grlo, globoko, dokler nisem vsega izbruhala, in poklicala rešilca. Zelo dolgo sem ležala v bolnišnici. Nikoli me ni oštela zaradi tega. In potem je bila vedno ob meni. Svetovala mi je, me podpirala. Ne predstavljam si brez nje …« Obraz ji je na kratko zadrgetal, kot da bo razpadel na koščke. »Od takrat, od tistih zdravil imam migrene.« Robin me je še vedno gledala. »Zelo sem ti hvaležna, da si tu. Sploh ne veš, kako zelo,« je rekla, za hip postala in odšla proti hiši.

Megla jo je ovila, jo potopila v sivo morje zgoščenega zraka. Tik pred mano je počasi, vohljaje, prečkal trato jež. Za hip se je ustavil na sredini, stegnil smrček proti meni, povohal in naglo odcapljal naprej, potem pa izginil v grmovju na desni strani.





Nekaj ur pozneje sem v spanju zaslišala, kako nekdo trka s tolkačem po vhodnih vratih, potem pa kliče. Vedela sem, da Robin ne bo odprla vrat. Nikoli ni odpirala neznancem. Pogosto ni odprla niti pismonoši, čakala je, da bo odšel in jo »pustil v božjem miru«. Vstala sem, napol prisebna, spotikaje se, odprla okno in pogledala dol. Skozi listje sem zagledala simpatično, zaskrbljeno žensko po štiridesetih, ki je k sebi stiskala torbo. Zaslišala me je in pogledala gor. Prijazno je pomahala. Zaprla sem okno, pozabila sem ji pomahati nazaj ali reči »dober dan«. Imela sem vtis, da sem še vedno v globokem tolmunu spanca, toda počasi me je dosegalo vse: kje sem, kaj tu počnem, kaj se je zgodilo nekaj ur prej. Kaj se je medtem dogajalo s Shirley? Šla sem dol odpret vrata. V hiši je bilo mrzlo in temno. Ženska je govorila hitro, živčno, zgovorno se je nasmihala, bila je tako domača, kot da bi še dišala po jutranjih svežih žemljicah, videla sem njene močne, velike roke, kako mesijo testo, kako kuhajo, zaposlene od jutra do večera. Naposled je ženska dojela, da ne razumem. Iztegnila je roko k meni, in medtem ko je stopala noter, rekla: »Susan, Suzi.« S prstom je pokazala na strop, potem pa si podložila roke pod glavo kot za spanje. »Madame est endormie?« »Wika. Do you speak English?« sem vprašala.

Odkimala je in zavzdihnila. Stala sem nemočna, toda Susan se je takoj, brez spraševanja, lotila dela. Obesila je plašč na obešalnik, si sezula čevlje, obula bele copate negovalk, ki jih je prinesla s seboj, si oblekla beli poškrobljeni predpasnik, se vzravnala, izbočila velike prsi, si prekrila lase z mrežico, si v ogledalu popravila izpod nje štrleče pramene. Pograbila je torbo in mi pokazala, naj jo odpeljem k speči.

Ustavili sva se pred vrati v sobo Shirley. Susan me je zelo obzirno odrinila in tiho potrkala. »Madame? Madame?«

Nihče ni odgovoril. Susan si je položila prst na usta, mi pokazala, naj ostanem zadaj, in začela zelo počasi odpirati vrata.

Presenečala me je. Kako to, kako na lepem ta tuja oseba odpira vrata v sobo Shirley. Nisem se utegnila niti obleči. Stala sem tam v pižami, bosa, nasršena, pripravljena na takojšen odziv, če bi se Shirley zgodilo kaj žalega; po drugi strani sem bila vesela, da bo Susan tja vstopila prva.

Notri je bilo temno. Susan je pri priči stopila k Shirley. Jaz sem v širokem loku obkrožila posteljo, in ne da bi pogledala tja, stopila k oknicam in jih hotela odpreti, toda Susan mi je pokazala, naj to naredim počasi, mirno. »Tranquil,« je šepnila. Torej sem spustila v sobo samo špranjo ostre dnevne svetlobe in se obrnila.

Shirley je ležala pokrčena na boku, imela je široko odprte oči, dihala je nemirno in glasno, kot da bi se bala. Krčevito je zgrabila dlan Susan in jo držala v svojih, oprijela se je je kot sidra. Susan jo je gladila po glavi in ji nekaj šepetala, počepnila je, da je imela obraz nasproti Susan, poskušala si je zelo nežno osvoboditi roko, toda Shirley je ni izpustila. Stopila sem zraven in se sklonila nadnjo. Shirley me je zagledala in se skoraj neopazno nasmehnila. Susan je odločno izmaknila svojo roko, prijela moje roke in jih dala Shirley, naj jih drži. Pri priči jih je prijela in jih močno zatisnila med svoje dlani.



Susan je začela pregled.

Vse, kar je počela, je bilo nevsiljivo, obzirno, pomirjajoče, pa vendar me je skrbelo. Njena samozavest in pristanek, da prevzame Shirley, tako hitro, naglo, brez vprašanja, na zanjo očiten način. V vsakem njenem gibu sem slutila usodo, nekaj, kar je ta ženska že vedela, giljotina je padala na tilnik Shirley, bila je etiketirana, obvladovana. Kljub temu sem imela vtis, da drugega načina ni, kajti res, zdaj, v tem trenutku, je bila Shirley odvisna od naju. Najočitneje se ni mogla premikati. Videla sem, kako se trudi, spet in spet, vendar ni mogla niti obrniti glave. Premikala je samo roke in malce glavo, oči. V sobi je smrdelo in opazila sem, da je postelja mokra. Za hip sem zaprla oči, saj še nisem mogla verjeti, da je to ista Shirley, tako močna, z razpuščenimi lasmi in smehom. Zdaj se je zdelo očitno, da leži, da se ne more sama premikati, da se je podelala podse, in prihajalo mi je do zavesti, da morava medve, jaz, to počistiti. Vendar tu ni bilo časa za misli. Pogled na Shirley, ležečo v mokri postelji, je seveda pri priči spodbudil delovanje. Susan mi je pokazala, da je treba zamenjati posteljnino, jaz pa sem pogledala Shirley in ji rekla: »Shirley, zdaj bom odmaknila odejo in te bova preoblekli in zamenjali posteljnino.«

Shirley je komaj opazno prikimala in zaprla oči.

Susan je odgrnila odejo, jo vrgla na tla, jaz pa sem začela snemati mokro rjuho, umaknila sem se k oknu, ker je vame tako močno butnil smrad po urinu, da bi skoraj bruhnila. Osramočena sem širše odprla okno in dihala. Susan je medtem začela izjem­no spretno snemati s Shirley mokra oblačila. Nisem vedela, ali resnično smeva to početi. Gledala sem, prestrašena in prevzeta, kako Susan, ki je zlezla na posteljo poleg Shirley, zmore popolnoma obračati njeno mlahavo, mehko telo. Dvigala jo je, pritiskala na ustreznih mestih, s čimer je sprožala potrebne gibe, preverjala, kaj Shirley lahko premakne, kaj pa jo boli. To je bilo videti kot intimni, obredni ples teh dveh žensk, ki sta na lepem ležali skupaj na postelji. Susan, preprosta, garaška ženska nikoli prej ne bi mogla vstopiti v to hišo, v to spalnico, ne bi se mogla tako dotakniti Shirley. Zdaj je bilo, kot da bi se maščevala za te delitve in neenakosti med bogatimi in revnimi, med rojenimi v takih in drugačnih razmerah. V tem je bilo nekakšno zadoščenje. »Wika, Wika,« sem zaslišala svoje ime. To je bila Susan, ki mi je kazala, da je treba Shirley umiti. »Bowl, bowl,« je poskušala govoriti po angleško.

V kopalnici sem našla majhno krpo, prinesla sem iz shrambe lavor, ga napolnila s toplo milnico, za hip, medtem ko je voda tekla v lavor, sem gledala svoje dlani. Koža na njih je bila napeta, zdrava, gladka in še vedno, še vedno mlada.

Susan je zakrila gornji del telesa Shirley z brisačo in ji začela umivati noge, potem pa tudi med nogami. Shirley je trdno zaprla oči, tresla se je, jaz pa sem jo, ne da bi gledala, držala za roko. To se je odvijalo prehitro, tega nisem pričakovala. Nisem bila pripravljena na to. Empatija se je spreminjala v nekaj mrzlega in slabega. Po eni strani me je prevevalo ogromno sočutje do Shirley in bolečina, hotela sem ji reči, da bo še vse dobro, po drugi strani pa bi najrajši zabrisala na tla to, kar sem ravno držala v roki, in preprosto odšla, zaloputnila z vrati, zakričala, naredila križ čez vse to. Susan je pokazala, da potrebuje spodnje hlače, spalno srajco in nogavice. Ozrla sem se po prostoru. Pojma nisem imela, kje je to spravljeno. Začela sem odpirati predale, omare, naposled sem našla škatlo z nogavicami, potem perilo in ravno pozložene spalne srajce. Predali in omare so dišali po sivki in milu. Dišali so po njej.

Zaslišala sem korake in v sobo je končno prišla Robin. Obstala je pri vratih, oblečena, odpravljena. »Kaj se tu dogaja?! Kdo je to, kaj brskata po omarah?!« je zakričala.

Susan se je takoj odmaknila in stopila na stran, skrbno si je poravnala predpasnik in popravila spalno srajco na Shirley, jaz pa sem se počutila, kot da bi bili zasačeni pri kakšnem prestopku, temnem dejanju nasilja. Mogoče se vse to ne bi smelo zgoditi? Susan je najbrž razumela, kako se počutim, ker me je pogledala in z roko naredila pomirjujočo kretnjo. Robin pa je zato pogledala mater, našobila usta in rekla: »Mama, vstani. Dan je že!«

Shirley je samo zaprla oči. Susan je pozorno pogledala Robin, stopila k njej, se ji predstavila, vzela iz torbe mapo z dokumenti in legitimacijo. Pokazala je Robin, da se lahko pogovorita, toda najprej morata ven iz sobe Shirley. Rinila je Robin, ki je bila v stanju nekakšnega šoka, česar se je, zdaj to razumem, ta ženska morala zavedati, rinila jo je k vratom, tako da je pritiskala nanjo z vsem svojim velikim, toplim telesom in papirji, in jo nazadnje potisnila v dnevno sobo, Ko je zapirala vrata, mi je še pomežiknila, kot da bi mi hotela vliti poguma, in mi pokazala, naj dokončam s pospravljanjem.

Nisem vedela, kako naj snamem mokro rjuho, na kateri je še vedno napol ležala Shirley. Odprla je oči, jaz pa sem začela nespretno tlačiti podnjo deko. Zasikala je od bolečine. »Oprosti, oprosti,« sem ponavljala. Nazadnje mi je uspelo. Prinesla sem čisto prevleko, oblekla odejo in pokrila Shirley. Ves ta čas sem slišala, kako Susan ošteva Robin. Očitno je Susan znala biti tudi osorna in ostra. Odškrnila sem vrata in zagledala, da stoji z jeznim obrazom nad Robin, ki sedi strta, in ji kaže nekakšne dokumente. Nazadnje je nekam poklicala in dala slušalko Robin, ki je krotko poslušala. Zaprla sem vrata, usedla sem se poleg Shirley. Videla sem, da premika prste, ker hoče doseči mojo dlan, torej sem ji podala roko, ki jo je pri priči stisnila k sebi. Sedela sem poleg nje s to roko, odrevenela, ne da bi vedela, kaj naj naredim. »Kako težavna je bližina, kako težavna, kako sem nerodna,« sem premišljevala. Začela sem peti uspavanko, ki sem se je spominjala iz otroštva: »Gori nešteto je zvezd, doli pa mest, otroček, le spi, če zvezdico hočeš z neba, lahko jo dobiš. Le reci, kaj ti srce želi, vse želje izpolnim ti ...«

Shirley je zaprla oči in malo zatem zaspala, dih se ji je poglobil in postal enakomeren. Takrat sem začutila, kako strašno sem utrujena in da sem lačna in žejna in da me zebe.

Končno je prišel Blumenthal, pojavil se je kakšno uro za tem, ko je Susan končala »z vsem«. Utegnila sem se obleči in si umiti zobe. Blumenthal je vstopil, s pogledom ometel sobo, okno, Susan, ki se je vljudno postavila k steni z rokami, prekrižanimi pred sabo, pogledal mene, pristopil, mi s spoštovanjem, po partnersko, stisnil roko in se usedel pred Shirley. Nežno jo je prijel za roke in jih za hip podržal tako, poslušal je utrip, medtem ko je čakal, da se zbudi. Pokazal nama je, naj greva ven.

Čakale smo v troje, molče smo sedele za okroglo leseno mizo v salonu poleg sobe Shirley. Nenadoma smo se znašle preblizu druga drugi. Vlekle smo na ušesa odmeve, ki so prihajali iz sobe. Rada bi šla v svojo sobo, ampak nisem mogla, zdaj se ni spodobilo. Potem pa je Blumenthal poklical Susan, ki je ponosno in jadrno vstala, vstopila v sobo Shirley in zaprla vrata. Z Robin sva še naprej sedeli. Nisva se pogovarjali.

Nazadnje je Blumenthal prišel ven. Bil je utrujen in zamišljen. Usedel se je poleg naju, pospravil svoje instrumente v torbo in vzel ven dokumente. Vprašal me je, ali bi lahko dobil kozarec vode. Planila sem pokonci in šla v kuhinjo.

Skuhala sem čaj, postavila na pladenj kozarce za vodo za vse, vrč z vodo in posodo za čaj in čajne piškote. Vse to sem odnesla gor. Spotoma sem opazila, da nisem dala žličk, sladkorja in prtičkov, vendar se nisem vrnila, tako strašno sem bila utrujena.

Med hojo sem tuhtala, da bi morala odpotovati, dovolj sem že zaslužila, samo nekaj dni je še ostalo do izteka pogodbe, dovolj sem videla, kaj mi je tega treba, saj sta mi vendar ti ženski povsem tuji in nič, čisto nič me ne veže nanju. Najbrž bom že na avtobusu, ki me bo peljal na Poljsko, enostavno pozabila nanju. Nikoli več se ne bom vračala k temu. Lep denar, ampak ne tako hudo važen, ne tako hudo.

Ko sem vstopila, je Blumenthal Robin molil list z naslovi prodajaln z opremo za invalide. Zahvalil se mi je za čaj in se mi nasmehnil. Začutila sem, kako sem zardela, presenetil me je s tem in spet me je, kot že prej, ko mi je stisnil dlan, za hip priklical iz moje napol prozorne vloge nekoga, ki tukaj pospravlja in je samo na uslugo.

Medtem je Blumenthal naprej govoril Robin: »Če naj ostane doma, potem je treba njeno sobo prilagoditi za spreminjajočo se situacijo. V teh prodajalnah ti bodo svetovali, kaj je treba zdaj kupiti in kako opremiti sobo.«

Robin je negibno sedela, samo njene oči, te njene oči, skrite za očali, so izražale brezmejni, živalski strah. »Koliko?« je vprašala.

Blumenthal jo je pozorno pogledal, položil je svojo roko na njeno, jaz pa sem se kar zdrznila, ko sem videla, da se je je nekdo, zapovrhu še moški, dotaknil. Robin ni umaknila roke, Blumenthal pa je vprašal: »Kaj koliko?« »Koliko časa bo to trajalo?« je pojasnila vprašanje.

Blumenthal je gotovo pogosto slišal to vprašanje, na katero vendar ni moglo biti odgovora, zato je razdraženo rekel: »Včasih dva do tri dni, ampak Shirley je grča, lahko traja več tednov, pri tej starosti, v tem stanju … ne vem.« Robin ga je v grozi pogledala: »Dva, tri dni?! Ampak zakaj?« je šepnila.

Zobje so ji začeli udarjati drug ob drugega, Blumenthal jo je gledal s sočutjem. Poklical je Susan, ki je pri priči potegnila na dan injekcijo, kot da bi jo že imela pripravljeno, razbila malo ampulo, posesala vsebino v injekcijo in zapičila Robin iglo v ramo. Ta je kriknila od bolečine, zaihtela, ponižana skrila obraz v dlani. Blumenthal si je šel s prsti skozi lase in me pogledal, premaknil se je bliže k meni na stolu in se nagnil. Resen in zaskrbljen me je gledal naravnost v oči.

»Poslušaj, Shirley je zadela kap. In ti si se zelo izkazala. Punca in pol. Toda to ni konec. To je začetek zelo težkega dela. Zato se je treba tukaj mobilizirati. Srečo imata,« je glasno ogovoril Robin, »da je tu to dekle.« In pokazal name.

Sedela sem tam, z glavo sklonjeno od ginjenosti, in vedela, da zdaj ne bom šla nikamor, ne bom se vrnila, prav tukaj sem zelo potrebna. On me je opazil, ugledal, znal ceniti. Prikoval me je takrat s temi besedami, pripečatil.





Blumenthal je odločno zatrdil, da je Susan, če Shirley ne bomo dali v bolnišnico, najboljša pomočnica. Torej je prihajala vsak dan. Susan in Robin nista bili nori druga na drugo. Mislim, da je vsaka v drugi videla to, kar se ji je najbolj upiralo. Za Robin je Susan utelešala pomanjkanje takta in refleksije, Susan pa je v Robin videla razvajeno frajlo iz dobre hiše, ki ne pozna življenja.

Zato pa je mene Susan naučila, kako naj slačim, umivam in oblačim Shirley. Kako naj s pomočjo male svilene rjuhe obračam Shirley na boke. Kako naj skrbim za njeno ustno votlino. Kako naj bom pozorna na preležanine in mrtvine, ki bi lahko nastale od ležanja. Kako naj skrbim tudi zase, da si med dviganjem Shirley ne bi poškodovala hrbtenice.

Posnemala sem njene zelo profesionalne gibe. To mi je pomagalo preživeti in se ograditi od tega, kar je, kot sem si predstavljala, zdaj čutila Shirley. Še vedno ni govorila in tega ni niti poskušala, kazala nam je s prsti, včasih je zatiskala oči ali se nasmihala, ali pa je samo pačila obraz od bolečine. Zdelo se mi je, da jo, čeprav ne govori, razumem, toda odgovora na vprašanje, ali sem zares prav vedela, kaj misli in čuti, ni moglo biti.

Vsak dan so prihajali Rose in Fred, Eivi, telefonirala je Marion in seveda je prihajal tudi Robert.

Od prvega dneva, ko je Shirley ležala, je Robert odločno vztrajal pri svoji odločitvi in je kljub protivljenju Robin obiskoval bolnico. Prihajal je, sedel, jo božal in držal za roko. Bral ji je knjige, tih in potrpežljiv, in zdaj sem spoznala tudi njegovo moč, kajti kadar je prišel, ga nič in nihče ni mogel pregnati od tam, od nje. Shirley se mu je nasmihala, vendar se je nekaj spremenilo, dobila sem vtis, da ji je bolj vseeno zanj. Robin je Blumenthala poskušala nagovoriti, da bi ji pomagal pregnati Roberta iz hiše, toda Blumenthal se je samo zasmejal in rekel, da bi, če bi lahko, Roberta predpisal v večjem odmerku.

Blumenthal je prihajal na redne jutranje vizite. Prišel je, poslušal utrip, gledal Shirley, in potem ko je prišel iz njene sobe, govoril, da »česa takšnega« še ni videl – mladi ljudje so po kapi umirali ali ležali povsem paralizirani, Shirley pa se je počutila iz dneva v dan bolje. Začenjala je počasi premikati noge. Čez nekaj dni se je lahko že usedla na postelji, vstala, če sva jo podpirali jaz in Susan, in naredila celo dva, tri korake. V sebi je imela ogrom­no telesno moč in začudenja vredno voljo do preživetja.

Robin je prihajala v materino sobo poredkoma, po navadi pod pretvezo, da ima kaj zanjo – toplo deko, ki jo ima Shirley rada, termofor, sveži sok, malinov čaj. Postavila je svoja darila na nočno omarico poleg postelje, popravila deko, širše odprla okna, urejala predmete, ki so stali na komodi, kot da bi z rokami hotela zgladiti vso sobo in jih s čim zaposliti. Nazadnje je negotovo stopila pred posteljo, v zadregi, tako kot da ne bi hotela biti v nadlego. Gledala je Shirley in jo vprašala: »Kako se danes počutiš, mama?« Takoj zatem pa je z izgovorom, da mora kaj opraviti, v naglici odšla.

Zdelo se mi je, da Shirley ves čas čaka nanjo. Gledala je v vrata, vlekla na ušesa, in kadar je zaslišala, da kdo prihaja, me je pogledala z upanjem, in čeravno ni nič rekla, sem vendarle videla njeno razočaranje, kadar je v sobo vstopil kdo drug, ona pa je napeto čakala, ali zunaj ne stoji še kdo.

Zato pa se je, kadar je prišla Robin, Shirley pomirila, njene oči je napolnil lesk, pogleda ni odtrgala s hčere.

Takrat sem se spominjala, kako je govorila, da se je v nosečnosti počutila, kot bi nanjo pršil zlati dež. Skoraj prepričana sem, prepričana sem bila, da je bil ves napor, ki ga je Shirley takrat vložila v to, da bi spet hodila, namenjen temu, da bi lahko bila bliže hčeri, da bi videla, kaj neki tam počne, s čim je tako zaposlena, zakaj ne pride.

Robin se je lotila generalnega čiščenja hiše. Vsak dan je pospravljala drugo omaro, predal. Po drugi strani pa me je, kadar koli je mogla, spraševala o materi. Poslušala je zaskrbljena, tiha, kimala je.

Včasih se je usedla tik pred vrata sobe Shirley in telefonirala v prodajalne, naslove katerih je dobila od Blumenthala. Še vedno se ni mogla odločiti. Spraševala je o modelih in cenah, prepirala se je, da je nekje drugje cenejše, ampak tu ji je bližje.

»Zakaj na odpad ne mečejo vseh teh stvari, ki jih moram zdaj kupiti? Kupila bom in kaj potem? Koliko bo to prišlo prav, koliko časa bo to trajalo, zakaj mora biti vse to tako grdo? Počakala bom. Nič se ne ve,« je rekla. V sobo Shirley se je slišala vsaka njena beseda. Takrat sem se trudila, da sem glasneje govorila ali na glas brala, toda še vseeno se mi je zdelo, da Shirley natančno sliši in razume, postajala je žalostna, zapirala je oči in se pretvarjala da spi.

Ko je sedmega dne Blumenthal prišel iz sobe Shirley in glasno povedal, da se je stanje bistveno izboljšalo in da lahko zdaj Susan prihaja samo za eno uro popoldne, sam pa se bo pojavljal enkrat tedensko, Robin ni zdržala in je rekla: »To je bil zadnji trenutek, da bi dostojno umrla.«

Stali smo tik ob odprtih vratih v sobo Shirley. Blumenthal jih je hitro priprl in resen, jezen Robin predpisal pomirjevalo, pri tem pa ji rekel, da mora zdaj skrbeti zase, ker jo čaka veliko sprememb. »To lahko traja tedne, mesece ali leta. Nikoli se ne ve. Robin, vedno se lahko odločiš za dobro ustanovo,« je rekel. »Mogoče bi bilo to zate boljše.«

Robin mu je odgovorila nemudoma, že zdavnaj je morala premisliti o vsem tem: »Ne moreva si privoščiti. Poleg tega vem, da noče biti med vsemi tistimi tujimi ljudmi. Moja mati zelo ceni zasebnost. To dobro veste tudi vi.«

Vstopila sem k Shirley, približala sem se postelji. Pri priči je zaprla oči, veke so ji drgetale, hotela sem ji pomagati, toda ona je odločno dvignila roko in mi pokazala, naj grem ven. Ko sem odhajala, sem opazila, da je glavo obrnila k steni. Začutila je, da jo gledam, in mi še ostreje pokazala, da naj se poberem.

Šla sem mimo Blumenthala in Robin ter odšla v svojo sobo. Končno sem zaprla vrata za sabo, zaklenila sem jih, da sem bila prepričana, da sem sama. Ulegla sem se v posteljo in trdno zaspala.

Sanjalo se mi je temno vodno prostranstvo, mehko, jezersko, ostro presekano s sledjo, ki je ostajala za ladjo. Stala sem na palubi z dvema kovčkoma, s po enim na vsaki strani. To sta bila kovčka Shirley. Onadva in ta voda so bili predmeti moje proste, prostovoljne, končno svobodne odločitve. Bili so natančno hrbtna stran slepe ženske, sedeče na pogradu, s skelečimi mislimi, z od zaskrbljenosti oteklimi očmi, noči, polne temnih groženj, neizpolnjenih pravil in sovraštva do same sebe. Obala, od katere sem se oddaljevala, je postajala vse manj resnična. Oddahnila sem si, močno in globoko sem zajela zrak. Potem pa sem se zbudila iz teh sanj in v vsem telesu čutila ta zrak, veselje, užitek in svobodo.





Mineval je drugi teden po kapi. Shirley še vedno ni govorila, najpogosteje je zrla v razgled za oknom, pogosto se je nasmihala, toda bili so tudi dnevi, ko je ležala žalostna in utrujena. Susan je prihajala za eno uro ob popoldnevih.

Stanje se je stabiliziralo.

Dnevi junaštva, napetosti, delovanja v najvišji prestavi in absolutne požrtvovalnosti so se spremenili v dneve, v katerih je bila situacija enako slaba, samo da ni bila nič več neobičajnega. Naposled sem tudi sama dojela, da lahko »to« traja dolgo, neznano kako dolgo, in da ne morem računati na velike spremembe, da je sploh težko kar koli zaključiti.

Začeli so se enolični dnevi, podobni drug drugemu, enaki, identični.

Zdaj je vsak dan med deset in dvajset minut čez osem zazvonila budilka. Vstala sem in šla v kopalnico. Trudila sem se, da sem hodila čim tiše, vlekla sem na ušesa, polna napetosti, samo da ne bi, da ne bi srečala Robin, kajti če sem jo srečala, preden sem se dobro zbudila, je bilo to poraz, skoraj vedno je pomenilo, da ni dobro spala in ni mogla dočakati, kdaj bom končno vstala. Takrat mi je pripovedovala o svojih novih zamislih za to, kako si bo zapolnila dan, o pospravljanju, nakupih, jaz pa še nisem bila pripravljena, nisem še bila prava jaz. Potihoma sem se vračala iz kopalnice in še pol ure v miru telovadila na preprogi v sobi, nato sem se stuširala z mrzlo vodo, se oblekla in potem, šele potem sem bila pripravljena. Zdaj vem, da so me rešili ti trenutki, ko sem bila sama s seboj, vsakdanja jutranja telovadba, mrzla, tako resnična voda in nekaj minut branja zvečer pred spanjem.

Potem sem šla dol v kuhinjo ter pripravila kavo in zajtrk. Pozajtrkovala sem v naglici, stoje, poslušala sem jutranje petje ptic, nisem se mogla usesti, ker sem vedela, kaj vse me še čaka. Nasled­njih štirideset minut sem likala in pospravljala, ob pol enajstih pa sem vzela pladenj z zajtrkom in končno šla prebudit Shirley.

V njeni sobi je bilo temno, zrak je bil nasičen z gnilobnim, sladkastim zadahom po urinu in telesu. Počasi sem odpirala polk­na ter spuščala v sobo svetlobo in sveži zrak. Najprej sem ji pomagala, da se je usedla na postelji. Ko je že sedela, je bila vedno pretresena, drgetajoča, tresla se je od napora in živčnosti, iz njenega telesa sta puhtela znoj in urin, z rokami je iskala oporo, včasih mene, toda vse pogosteje me je odrivala, ni me prepoznavala, zlasti zjutraj, ko so bile meje med budnostjo in spancem tako zabrisane.

Borila sem se s slabostjo, gladila sem jo po hrbtu in držala za roko. Potem sva se naposled počasi dvigali. Vitka, nežna Shirley je bila, kot se je izkazalo, zelo težka, poleg tega me je vlekla za obleko in se poskušala oprijeti česar koli. Najprej je morala narediti korak naprej in z desnico ujeti držaj na stopnicah h kopalnici. To ji je bilo težko in skoraj vsakič je strahoma pogledovala na držaj, ocenjevala razdaljo, nazadnje pa je izpustila iz sebe krik in naredila korak. Ko je imela eno roko na držaju, se je z drugo opirala name in jo močno, boleče zabijala v mojo roko. Vsa je drhtela in morala si je odpočiti. Počakala sem za hip, potem pa rekla: »Korak naprej, Shirley. Prosim, še en korak naprej.« In Shirley je poslušno dvignila nogo. Postavila jo je na naslednjo stopnico, pri tem pa se zibala na vse strani, ni mogla ujeti ravnotežja, majala se je, zapovrhu pa se je tako hudo bala, včasih je pokazala zobe kot žival, ravno zaradi napora in strahu, dokler se ni končno vzravnala, se pomirila in drsela z roko po držaju, toda spet in spet naju je čakala naslednja stopnica. Počivali sva.

To so bile samo štiri lesene stopničke h kopalnici, toda veliko minut nama je vzelo, da sva jih premagali. Stopnice, ki jih je gotovo marsikdaj v naglici preskočila, ne da bi jih sploh opazila, so zdaj postale njeno prekletstvo, skorajda nepremagljiva ovira. Vsak dan sva po večkrat takole premagovali razdaljo do kopalnice, za kar sva plačevali z njenim naporom, spopadanjem z bolečino in z mojo iz dneva v dan vse večjo, potlačeno zlovoljnostjo.

V kopalnici je šla Shirley lulat, in takrat sem za hip odšla ven, toda videla sem, kako se je bala ostati sama, kako se je krčevito držala straniščne školjke, se poskušala zgrabiti za toaletni papir, za spužvo, kot da bi izgubljala občutek za to, kaj je kaj, in kako je s težavo obvladovala svoje telo, nekajkrat ni zdržala in se je polulala že spotoma, na stopnice, na pod v kopalnici, jaz pa sem, ko sem brisala, govorila: »Nič hudega, ne sekiraj se,« ampak čisto zares sem bila razburjena in sem imela tega zadosti, njo pa je bilo sram; nekajkrat sem jo premočno porinila, premočno zgrabila, kar sem že čez hip obžalovala, pekla me je vest in navdajala me je žalost, in jeza nanjo in nase.

Potem se je Shirley umivala pri umivalniku, krčevito se ga je oklepala, jaz pa nisem več mogla čakati in sem jo začela preoblačiti. Spalna srajca, spodnje hlače, zadah urina, zadah telesa. Bide je stal tik ob umivalniku. Spet je trajalo dobrih deset minut, da se je spuščala, opirala, grabila za vse, kar je dosegla, torej sem držala njene roke, jo mirila, dokler nisem čez čas umolknila in začela vse to početi v tišini, polni napetosti, in naposled se ji je posrečilo usesti, umivala sem jo in jo spet dvigala, ona pa je lovila ravnotežje.

Pomagala sem ji, da se je usedla na stol. Za ta hip sva se zaustavili. Pomirjala sem se. Začenjalo se je oblačenje.

Oblačenja Shirley ni marala, žalostno, prezirljivo, zgovorno je zrla naravnost vame, ni pomagala, jaz pa sem se razjezila, nisem bila več nežna, povrhu tega takrat, v tistem trenutku, nisem hotela nič drugega kot biti sama, pobegniti, se skriti. Med nama se je razpredalo toliko čustev: naveličanost, razdraženost, zagrizenost, včasih, vse redkeje, izmenjava pogledov, v katerih je bilo na obeh straneh razumevanje – vse to pa se je dogajalo v tišini. Nekega jutra – to je bilo šestnajstega dne po kapi, toda že nekaj časa ni bilo nobenega napredka, nobene male zmage v bolezni, ki bi se je bilo mogoče iluzorno oprijeti, kot da bi Shirley otrpnila v tej fazi in ne bi mogla narediti nobenega koraka več naprej, zdelo se je torej, da bo tako, kot je, ostalo za vedno – sem ji grobo, na hitro brisala noge z brisačo, zatopljena v svoje misli, da bi rada odpotovala, pobegnila od tod, šla vsaj na sprehod do gozda, bila sama; mislila sem na Poljsko, na Staška, na šolo, na denar, ona pa je, medtem ko me je gledala od zgoraj, samo čakala, kdaj bom dvignila obraz, in me je s pestjo na vso moč udarila naravnost v oko.

Odletela sem nazaj, v steno. Presenečena, šokirana sem se razjokala od bolečine, začela sem tolči s pestmi ob pod, tam sem se na tem čistem lesenem podu med oblačili, smrdečimi po urinu, razkrajala od nemočnega besa in zaradi tega, ker je – to sem vedela – imela prav. »Zaslužila si si to,« sem zaslišala strogi glas v sebi, Shirley pa, ki me je gledala, na lepem prisebna in žalostna, me je poskušala dvigniti, z drhtečo roko se je dotaknila mojega obraza in hotela nekaj reči, videla sem, kako se poskuša zbrati, napihuje lica, kot da bi se morala ponovno naučiti premikati čeljusti, vpihavati in izpihavati zrak, zlagati črke, glasove, besede, da bi spregovorila, in potem ko je najprej nerazumljivo zamomljala, je končno izrekla prve besede po kapi: »Iti moraš. Tja, tja.« In je z roko pokazala na okno, za katerim se je videla pot med polji.

Oko mi je utripalo, lice me je peklo in bolelo, toda čutila sem, kako se vse v meni mehča, ko spet slišim njen glas.





Najprej je besede oblikovala redko in skoraj nerazumljivo.

To je naredila iznenada, presenečala nas ni samo s tem, da je sploh govorila, ampak tudi s tem, kar je govorila. To je bilo tako, kot bi se vsa njena zaloga besed pa tudi celotna zavest in mišljenje razsipali in pozloženi nazaj ne bi skočili na prava mesta. Kot da bi bil zdaj v njej neki premik, prelom.

Bili so torej dnevi, težavnejši dnevi, ko se ji je vse pomešalo, mislila je, da je Robin njena mama ali sestra, prav tako ni bila gotova, kdo sem jaz, kdo je Susan, trmasto se ni pustila obleči, umiti, pljuvala je hrano iz ust ali zlivala čaj iz skodelice. Silila je v Robin, glasno je klicala: »Kje so tvoji otroci, ti sladki angelčki? Kam si jih skrila? Ali je to tvoja najstarejša hčerkica?« je spraševala in kazala mene.

Robin nekako ni mogla razumeti, da je Shirley bolna, zardevala je in ji zmedena odgovarjala: »To je dekle iz Poljske, mama. Si pozabila?«

Nekoč pa je, iztirjena, zakričala: »To ni moja hčerka! Tako je naneslo in pika! Nimam otrok. Ni treba, da bi jih vsi imeli!« Shirley je na to mirno prikimavala, kot bi hotela reči, da ona že ve, kar ve, to pa je Robin še bolj razdražilo.

Nekega dne, tistega dne, se je zbudila tiha in mrka, gledala je, kako odrinjam zavese – v tišini sem se spopadala s težkimi zastori, zarjavela sponka se ni hotela premakniti in bala sem se, da se bo vsak hip vse skupaj zrušilo na tla. V sobi sta težko viseli njeni žalost in potrtost, torej sem se borila s to sponko, dokler se mi ni naposled posrečilo in sem popravila zavese, ona pa je, medtem ko je gledala na odgrnjeni razgled na vrt, rekla mehko in hrepeneče: »Rada bi poljubljala oči telet.«

Bili so tudi mirni in veseli dnevi. Ko sem odpirala vrata v kopalnico, je gledala vzhičena, tako kot da kaj čaram, vstopam skozi odprtino v steni – tako je morala to videti, ja, ravno tako, kot da grem skozi steno in odpiram nekaj, kar je bilo dotlej skrito, in takrat se je smejala, občudujoče ploskala in govorila: »Ah! Kaj takega! Zdaj razumem, kako to naredite!« V očeh je imela angelske peruti, nekaj, kar ni bilo od tega sveta.





Videla sem.

Po njeni zaslugi sem z začudenjem odkrivala, kako varljiv in dogovoren je ta svet. Zakaj naj pravzaprav ne bi bilo tako, kot to vidi ona zdaj? Shirley je pomešala vse sestavljanke, kar jih je pozložila od trenutka rojstva, ko je vse življenje urejala resničnost, ko je poskušala razumeti svet, ko ga je sestavljala, se prilagajala zahtevam drugih, ki so ga tudi sestavljali zase, da bi se počutili dobro, da bi se počutili varno, da bi vedeli, kje je kaj, kako se kaj imenuje, da bi obvladali spremenljivost in kaos.

Zdaj nam je z brezobzirnostjo narave kazala, kako lahko v nekaj slabih urah vse to razpade in se prestavi. Shirley je ustvarjala svoj lastni, veliko bolj zgoščen in simboličen svet in jezik. Predmetom in ljudem je dajala druga poimenovanja in imena, eksperimentirala je s kozarcem vode ali sladkornico, obračala ju je naokrog, ker bi rada videla, kaj se bo zgodilo. Njena osuplost, ko je voda stekla iz kozarca, sladkor pa se je razsul – takrat je navdušeno podstavljala prste, očarana od dotika te sipkosti; razumela sem to in včasih celo zmogla skupaj z njo občutiti občudovanje in začudenje.

Pokazala je na usahli list, ki se je samoten zibal na drevesu za oknom, in užaloščena rekla: »Ta ni odletel, ker se je zaljubil. Toda ona ga ni marala in je odletela z drugimi, zato je za vedno ostal tu.«

Kadar pa si je ogledovala fotografije, zataknjene za ogledalo, je zmajevala z glavo od začudenja; kazala je pozirajoče ljudi in spraševala: »Zakaj je tale tako žalostna, in on, zakaj joče?« Čeprav so imeli fotografirani nasmeh na obrazih, sem zdaj skupaj z njo videla, da so bile to samo maske, privzete za trenutek fotografiranja.

Nekega večera je pokazala svojo posteljo in rekla: »Tukaj je zagotovo kdo umrl, to je neverjetno, poglej, tu je zraslo listje, ta punčka pa,« je pokazala sliko male Robin, obešeno nad posteljo, »ta punčka noče, da bi tu zraslo listje.«

Ali pa je pokazala na brisačo in rekla: »So tebi všeč te telelke?« In si strogo odgovorila kar sama: »Vseeno so preveč ljubčkaste.«

Nekoč, ko je Robin za hip pokukala k njej, jo je Shirley ogovorila, vzradoščena, in pokazala na okno: »Kako ste sposobni! Fantastične stvari počnete. Ampak mene najbolj muči, kako ste naredili tole.« »Ampak kaj, mama?« jo je vprašala Robin. »Kako ste prestavili ta razgled na vrt tako blizu k oknu?« je vprašala polna občudovanja in priznanja za nas. Robin se je, osupla, mehko nasmehnila: »To je skrivnost, mama,« ji je naposled odgovorila, Shirley pa je resno prikimala in si položila prst na usta.

Ob popoldnevih sem sedela s Shirley pri okrogli mizi v salonu in z njo gledala filme. Vse, kar jih je Robin imela pri sebi zgoraj. Vendar se mi je dozdevalo, da jo te ljubezenske štorije dolgočasijo. Ko se je Scarlett O’Hara, oblečena v črna vdovska oblačila, vse bolj približevala Rhettu Butlerju, je Shirley rekla: »No, poljubi jo že enkrat,« se naslonila na komolec in zaspala. Zato pa je meni šlo na jok ob vseh romantičnih prizorih, sedela sem poleg nje in se sramovala, solze so mi tekle po licih, ko sem gledala Najine mostove ali Mojo Afriko. V meni je naraščalo veliko koprnenje, pomešano z upanjem in obžalovanjem, tako sem koprnela po čem, kar me bo odneslo in spremenilo navadno življenje, kot se je dogajalo ravno v teh filmih in v vseh pravljicah, kar sem jih poznala, Shirley pa se je za hip prebudila, me začudeno pogledala, na koncu pa razumevajoče prikimala, se nasmehnila in zadremala.

Zvečer, po še enem umivanju in preoblačenju, dajanju noter, jemanju ven, drgnjenju, ko je nazadnje že ležala v postelji, v čisti posteljnini, in spet dišala po sivki, sem ji pripravila termofor z vročo vodo, ji ga prinesla in z olajšanjem rekla: »Lahko noč, Shirley.«

Ona pa me je gledala z veselo nejevero in spraševala: »Kaj že? Si prepričana? A grejo zdaj že vsi spat?«

Robert je prihajal k njej skoraj vsak dan po službi in ostajal do večera.

Robin je glasno zaklepala svoja vrata.





Tiste dni sem vsak dan hodila v telefonsko govorilnico.

Spotoma mi je prihajalo na pamet veliko pomembnih misli, o katerih sem hotela pripovedovati, si jih s kom deliti, toda ko sem nazadnje, končno zaslišala Staškov glas, sem se nekako pomanjšala in nekaj v meni se je razlepljalo, razdvajalo, malce sem se vračala v tisti resničnejši svet, vendar sem z nogami še vedno stala tu in nekako branila ta svet tu, tega bolj notranjega, kjer sem opazovala, kjer so nekatere stvari postajale izrazitejše, govorila sem negotovo in tiho, vržena iz ritma, presenečena nad tem naenkrat brezbarvnim glasom, čutila sem, da ta glas ni moj, da pa je nekoč pogosto bil moj, vendar nisem mogla, takrat še nisem znala prepoznati, kateri glas je bil to, in čutila sem zameštranost, hkrati pa je vame tam butalo, val za valom, toliko žalosti in koprnenja naenkrat. Potlačena sem nazadnje vprašala samo: »Kako si kaj? Kaj je novega?« Sovražila sem to, da tako sprašujem, nisem hotela reči tega, ne tega, to ni bilo tisto res­nično. Upala sem, da bo uganil, toda to vendar ni bilo mogoče. Nisem se znala prebiti skozi, zunanji svet, neposredni, močni stik z drugim človekom mi ni bil dosegljiv, in ko sem klicala iz te telefonske govorilnice, debele, varljivo prozorne stene nisem čutila samo kot mejo med sabo in Staškom, ampak predvsem kot mejo med sabo in preostalim svetom. Vračala sem se domov navkreber, in barviti jesenski grič se mi je odpiral, me klical s svojo lepoto, s tišino ravno rastočih srebrnih dreves, me zvabljal tja, kjer si ni nihče ničesar želel, kjer sta bila, da, le tišina in mir.

Nekoč sem Staška vprašala, ali se veliko pritožujem. »V mejah normale,« mi je odgovoril. »Hočeš reči, da se pritožujem?« sem mu jezno zabrusila. »Ne ravno veliko, ampak se. Kar naprej ponavljaš, da je kaj težko. Wika, pomisli raje, da je lahko,« je blago dejal.

To je bilo res. Nič več me ni veselilo razen gledanja na vrt in sprehodov v gozd, za katere sem se vsak dan potrudila najti čas. Šla sem po bukovini vse do reke, stala sem tam in gledala, kako teče in s sabo odnaša zadnje listje z drevja, odmrle rastline, veje, gledala sem, kako se vse to v njej spreminja, premetava, preliva, brbota in teče nekam naprej.

Telefonirala sem tudi mami, toda že pred časom so pogovori z njo postali še bolj neznosno ponarejeni.

Veliko manj je govorila o očetu, zato pa je pripovedovala o sebi, o različnih stvareh, ki jih je zdaj začenjala odkrivati na novo. Vpisala se je na univerzo za tretje življenjsko obdob­je, toda predvsem se je izkazalo, da ima rada izlete. Šla je na domoznansko ekskurzijo po okolici Odkrivanje okusov regije in tam dobila nove znance. Potrlo me je to, kako hitro zabrisuje sledove po njem, niti pol leta še ni minilo. Tega nisem razumela, v tem je bila neka zlaganost. Včasih sem poskušala pogovor napeljati na očeta, spraševala sem po vrtičku s pepelom, ali bi še vedno rada izdala njegova pisma, vendar je samo molčala ali pa me odpravljala z besedo: »Ja.« Samo enkrat je rekla: »Če ga tako pogrešaš, pa se vrni in preberi dnevnike.«

Zato sem redkeje telefonirala. Manj me je skrbelo tudi za sestro, od mame sem izvedela, da je Oliwia končno začela hoditi z doma. Včasih je govorila z mano, še vedno je imela tih, brez­oseben glas in je na moja vprašanja odgovarjala, kolikor se je dalo, lakonično. Mogoče je hotela imeti lastno življenje, brez mene, brez sence starejše sestre, ki je bila njegova ljubljenka.



Mineval je četrti teden po kapi. Ni se veliko spreminjalo, toda v meni sta naraščali nestrpnost in utrujenost, vse pogosteje sem imela probleme s spanjem. Sredi noči sem slišala čudno drsanje in škrebljanje, prižgala sem luč, vznemirjena, vlekla na ušesa, potem pa vzela v roke koledar in flomaster, preračunavala sem, koliko lahko tukaj zaslužim, za kaj mi bo to zadoščalo in do kdaj. Po točkah sem načrtovala nadaljnje življenje. Tuhtala sem, ali si želim nadaljevati odloženi študij. Ko sem končno zaspala, so me mučile nočne more. V eni od njih sem se krasno zabavala na sprejemu, ki sem ga priredila za prijatelje v hiši mojih starih staršev. Ko sem v teh sanjah šla po pijačo, sem zaslišala neki zvok. Prihajal je izza kletnih vrat. Ko sem se spuščala po stopnicah, je zamolkli zvok še naraščal. Spodaj, v prazni kleti je stal močen, napol nag moški in z gumijasto cevjo polival pod, poln krvi. Obarvana voda se je vrtinčila in odtekala v veliko, prepad­no luknjo v podu. Vedela sem, da bom, če se moški obrne in me zagleda, njegova naslednja žrtev. Zato sem se umikala v napadu strahu, on pa se je počasi obračal. Zbudila sem se prestrašena, in da bi pomirila grozo, sem krožila po sobi in stiskala k sebi telefon in majico, ki sem jo nekoč dobila od Staška in je še vedno dišala po njem.





Mislila sem na očeta. Od njegovega obraza, ki sem ga priklicala predse, je postajalo toplo in samo zanj, samo zaradi te ljubezni, sem spet našla ozko stezo, sem zjutraj lahko začela boj s telesom, izčrpanim od hudih sanj, odvrnila napad nejevolje, nezadržne jeze ter vstala, si pripravila zajtrk, oprla stopala na zemljo, jedla in pila.

Nekega jutra me je zbudil glasen, grozljiv krik Robin.

»Umrla je,« sem pomislila olajšano in se nehote pokrižala. Spet sem zaslišala krik in stokanje. Pri priči sem vstala. Videla sem, da še ni osem. Stopila sem iz sobe. Toda krik je prihajal od nekod od spodaj. Da bi se opogumila, sem zaklicala: »Robin? Robin!«

Vendar mi ni odgovorila, samo še naprej je kričala. Šla sem dol.

Robin je klečala na podu v jedilnici v čudnem položaju, kot da bi prikleknila na eno koleno, tresla se je in tulila. Znoj ji je lil po obrazu v kot grah velikih kapljah. Imela je mokre lase, prilep­ljene na obraz, in premočeno srajco. »Kaj se je zgodilo?!« sem zakričala. »Robin, kaj se je zgodilo, kaj s Shirley?« sem vprašala.

Toda ni se odzivala, videla sem, da se je nekaj zgodilo njej, samo da nisem razumela kaj. Šele čez čas je zaklicala: »Blumenthal!«

Telefonirala sem mu in mu opisala vso situacijo, rekla sem mu, da se je nekaj zgodilo Robin, šlo mi je na smeh, nisem se mogla zadržati, čeprav me je to spravljalo v zadrego. Na srečo ni spal, bil je na poti v službo, toda ko je slišal kričanje Robin, je rekel, da pride takoj.

Odložila sem slušalko in morala stopiti v sosednjo sobo, da sem se nasmejala. Stala sem tam, si mašila usta in se smejala kar nekaj minut. Nazadnje sem se pomirila, solze so mi še tekle po licih, ko sem se vrnila k njej, že polna sočutja, pristopila sem in stala tam ves čas, ona pa je cvilila kot ranjena žival, vsake toliko pa je zrak razparal njen naslednji krik.

Blumenthal je prišel s svojo črno torbo, iz katere je vzel veliko, debelo iglo in injekcijo ter jo s spretnim gibom zapičil v spodnji del hrbtenice Robin. Že čez hip je izčrpana padla na tla, lovila je sapo in naju zgrožena gledala. Blumenthal ji je razlagal, da je to napad lumbaga, od napetosti in živcev. Podprla sva jo z obeh strani in ji korak za korakom pomagala priti prav na vrh, do postelje. Blumenthal ji je naročil, naj naslednje dni ostane v postelji in počiva do trenutka, ko bo bolečina popustila.

Zdaj sem torej imela dve.

Obe sta ležali, ena nad drugo. Ves dan sem tekala po stopnicah, kuhala, prinašala, odnašala, pomivala, prala, dvigala, prenašala, pomagala priti v kopalnico. Sočustvovala sem z Robin. Gledala sem jo, kako spi. Od časa do časa se je na njenem obrazu pojavila grimasa bolečine. Popoldne sta prišli Susan in Rose. Rose je Robin zmasirala, nakar je ta trdno zaspala, Susan pa mi je rekla, naj si odpočijem, in se je ukvarjala s Shirley; z njo je bil tudi Robert, pa se vseeno nisem mogla sprostiti in sem vlekla na ušesa, ali me ne kličejo, ali česa ne potrebujejo.

Rose mi je, preden je pred večerjo odšla, podarila majhno stekleničko z vrtnično miksturo, ki naj bi jo pila trikrat dnevno in vohala, če bi se začela slabše počutiti. »Ne pozabi, da imaš tudi ti svoje meje,« mi je rekla.

Zahvalila sem se ji.

Tuhtala sem, kako je s tem. To sem vendar razločno videla pri drugih: da, resnično, imeli so svoje meje, poznali so jih, Stašek, še zlasti pa očka sta znala ostro reagirati, kadar si rekel kaj napačnega, kar jima ni bilo všeč, kaj, kar ju je žalilo. Toda jaz nisem poznala svojih mej. Nisem vedela, kje so in kaj jih določa. Samo takrat, ko sem zaklepala vrata svoje sobe, zvečer, ko sta že obe spali, samo takrat sem čutila, da sem zdaj končno zase, čutila sem celo sebe. Čez dan sem bila za druge, čeprav sem razločno videla, da me to razdajanje izčrpava, izsušuje, mi jemlje najdragocenejšo energijo.

Nazadnje je iz sobe Shirley odšel tudi Robert. Zgrbljen, tih je šel poln skoraj hlapčevske ljubezni, kot da ne bi hotel nikogar motiti. Nekoč mi je Shirley rekla, da sva si podobna. Nejevoljno sem jo pogledala. Nisem hotela biti takšna kot on.

Po njegovem odhodu sem sklenila, da bom še pokosila travo. Jesenski dan se je sesedal vase v dolgi sivini. Po grapavem kamenju sem privlekla kosilnico in njen rezervoar napolnila z bencinom. Močen vonj, kot spomin iz otroštva. Postavila sem nogo na napravo, se uprla in nekajkrat močno povlekla za kabel. Stari motor se kot običajno ni hotel zagnati, toda čeprav me je od močnih potegov bolela roka, so mi bili ti gibi v užitek. Nazad­nje je kosilnica zabrnela, zdaj je ropotala tako močno, da je na srečo povsem zaglušila misli. Rinila sem jo zdaj navkreber po valovitem vrtu, zdaj spet dol, po poti sem zarisovala ravne kroge. Mrak, ki se je spuščal, je dvigal vlago z zemlje in ta vonj mešal z duhom po pokošeni travi in bencinu ter me skupaj z ropotom vračal k čistemu, telesnemu gibanju.

Ko sem končala, je bila že skoraj tema.

Šla sem k Robin in ji pomagala oditi v kopalnico. Spustila sem se dol in odpeljala v kopalnico Shirley. Vrnila sem se k Robin in prebili sva se do postelje. Robin se mi je zahvalila, vzela tableto in rekla, da bo zdaj zaspala. Spustila sem se dol. Dala sem Shirley spat, se umila, pogasila luči, hitro zbežala v sobo pred temačnostjo te hiše. Ulegla sem se in poskušala zaspati, toda mesec mi ni dal miru, to noč je visel na nebu okrogel, nabrekla polna luna, natančno nasproti mojega okna. Naposled sem zaspala.





V globoki spanec so začeli vdirati vznemirljivi zvoki, kriki, zato sem se zbudila. Izkazalo se je, da že stojim na nogah in da me je nekaj hudo prestrašilo, tresem se napol od strahu, napol od mraza. Bilo je temno, toda nekdo je na vso moč kljukal pri vratih. Vrata so se šibila pod pritiskom. Stekla sem k njim, se s hrbtom naslonila nanje, prižgala luč, takrat pa sem zaslišala presunljivo tuljenje čisto pri vratih, tik zraven.

»Kdo je tam? Kdo je?« sem hotela zakričati, vendar nisem mogla, iz mojih ust se je iztrgal samo šepet. Stala sem in držala vrata, predaleč od telefona, telefon je bil na drugi strani. In niti zakričati nisem mogla.

Kot otrok sem se zelo bala teme. To je bil iracionalni občutek nemoči. Že popoldne sem slutila bližajočo se grozo noči in potem, ko sem ležala v temi, sem preživljala domišljijske muke, obdana od hudobnih volkov, čarovnic in drugih otroških mor. Da ne bi bila sama, sem se kradla na hodnik in se skrivala za pregrado, ki je ločevala spalnico staršev od drugih prostorov, skupaj z njima, ki sta ležala v postelji in nista ničesar slutila, sem gledala nočne filme.

Tako sem si nekoč ogledala ameriški triler o roju čebel, ki je moril ljudi. Čebele so napadle avtomobil z družino in samo majhnemu dečku se je posrečilo preživeti. Ko je ležal v bolnišnici in se boril za življenje, je v bledežu videl nad seboj ogromno čebelo, ki se je je strašno bal. Zdravnik, ki je bedel poleg njega, mu je rekel, naj se je dotakne. Deček je premagal strah, iztegnil roko in se je dotaknil, ko pa je to naredil, je čebela izginila. Bila je samo stvor njegovega strahu in po tem je deček ozdravel. Takrat sem se vrnila v temno sobo, premagala ogromni strah in se »dotikala« vsega, česar sem se bala. Izkazalo se je, da je bila ena izmed pošasti čudno položena blazina, druga del kavča, čarovnica je bila kup oblačil, nepospravljenih v omaro, zmaji pa lise svetlobe, ki jih je »ustvarjala« po strani obešena zavesa.

Zato sem tudi zdaj sklenila, da bom pogledala, kaj je tam, in odprla vrata. Naredila sem to in odskočila, pripravljena, da se vsak hip branim.

Shirley je vdrla v sobo z vsem telesom, pridrževala se je za komodo, da ni padla, v eni roki je imela leseno palico, s katero se je podpirala, v drugi pa dolg kuhinjski nož. Obraz je imela spačen v grimasi besa. »Ves čas sem tam sama! Ne prinašate mi hrane! Kje je ona? Kaj ste naredili z njo?« je kričala in mahala z nožem.

Zgroženo sem jo gledala. Niti sanjalo se mi ni, da lahko sama hodi, da lahko pride vse do moje sobe. Kot da bi v njo vstopila peklenska sila. Obraz se ji je spremenil, bil je oster in temen. Shirley je navaljevala name, trkala s palico, roka z nožem je izvajala čudne, avtomatske gibe, kot da bi kaj rezala v zraku. Nemirno se je ozirala naokrog, samo včasih je za hip zaustavila pogled na mojem obrazu. Imela sem vtis, da me sploh ne vidi, ne prepoznava, kot da sem nejasna slika, še ena iluzija. Nož, s katerim je zamahovala, je bil vse bliže mojemu trebuhu, in ko sem, medtem ko sem se umikala, za seboj začutila hladni dotik stene, sem se zdrznila, kot da bi se zbudila iz hudih sanj. Pozorno sem pogledala Shirley in videla, da se boji, vsa se je tresla, in takrat sem dojela, da lahko samo jaz kaj naredim, obvladam vse to, pomagam, ukrotim, in da se moram pri priči nehati bati.

Stegnila sem roko k njej in rekla: »Shirley. Noč je. Robin spi, tvoja hčerka zdaj počiva zgoraj v svoji sobi. Noč je, to je čas za počitek. Daj mi to, prosim.«

Takrat me je pogledala s tistim čudnim, nevidočim pogledom in z bridkostjo veliko tišje rekla: »Vzela si mi življenje, izrezala si vse, izrezala, mojo sobo, ljudi, prijatelje! Kje so, kje je zdaj vse?!«

Vzela sem ji nož iz roke, tega ni niti opazila, kot da se sploh ne bi zavedala, da v njej kaj drži. Odvrgla sem ga daleč od naju, ji pogledala v oči in rekla: »Shirley, jaz sem samo punca iz Poljske, tam imam mamo, družino, ljudi, ki me imajo radi, jaz vama tukaj samo pomagam, pospravljam. Tu živita ti in tvoja hčerka Robin, tukaj je vajin dom, ona zdaj spi, zdaj je noč, zdaj spimo. Daj, vrniva se zdaj v posteljo. Odpeljala te bom. Pridi. Pridi z mano, zaupaj mi. Pomagala ti bom, tukaj sem zato, da ti pomagam.«

Prijela sem jo za roko, ona pa se mi je naposled prepustila in šla za mano, oprta na obe moji roki, na koncu se je zares naslanjala name. Šli sva skozi temno hišo, ker ni delala nobena od luči, pozneje se je izkazalo, da je Shirley po poti do moje sobe potegnila iz vtičnic vse kable svetilk.

Prišli sva v njeno sobo. Položila sem jo v posteljo, ji pripravila topel termofor, ona pa se je nasmehnila, potrepljala ta termofor, si ga dala med stopali, se pokrila z odejo in s smehljajem zaspala kot dojenček.

V sobo sem se vračala polna miru, z rokami sem se dotikala sten, tako da sem močno občutila njihovo staro površino. Vlekla sem na ušesa. Nič. Bila sem popolnoma sproščena, pomirjena. Slekla sem se, se ulegla v posteljo in končno trdno zaspala, tako kot sem imela rada, ne da bi zaprla vrata, z odprtim oknom, skozi katero so vele vonjave noči. Končno osvobojena strahu.





Naslednjega dne se je Robin zbudila energična in polna načrtov. Ko je še ležala v postelji, je že snovala spremembe, ki jih bo treba zdaj uvesti v hišo »zaradi udobja in varnosti Shirley«. Dojela je, da lahko stanje, v kakršnem je Shirley, traja še dolgo. »Mogoče bo boljše, mogoče slabše. Mogoče. Treba je delovati,« mi je rekla.

Treba je bilo delovati tudi zaradi tega, ker po tej noči Shirley ni več mogla ali ni več hotela, še z mojo pomočjo ne, narediti niti koraka. Preprosto je sklenila, da ne bo vstajala iz postelje.

Prvega dne, ko smo jo na vse načine poskušale prepričati, naj vstane, ji je Susan zagrozila, da jo, če bo tako trmasta, čakajo papirnate plenice. Shirley je to odposlušala s kamnitim obrazom. Po nekaj dneh preoblačenja poscane posteljnine jih je Susan prinesla s sabo. Lepo zapakirane. V belo, bleščečo plastiko, s slike se je smehljal eleganten par objetih starih ljudi. Notri so bile velike hlačne plenice, ki naj bi jih odslej oblačila Shirley.

S Susan sva se usedli poleg Shirley in Susan ji je pojasnila, da je tako treba, ker noče več hoditi v kopalnico. Shirley ni rekla nič, toda vsakič, ko sva ji nameščali plenice, je zaprla oči.

Robin si je izposodila invalidski voziček, na katerega se mi je včasih posrečilo posaditi Shirley. Bil je skoraj nevidno rabljen. Drobne odrgnine, lahno zrabljena kolesca, registracijska številka, diskretno nameščena zadaj, pa je uzaveščala premišljeno večkratnost rabe in kratkotrajno, h koncu namenjeno uporab­ljanje tega predmeta. Za hip sem, ko sem prvič položila dlani na ročaja, pomislila na vse tiste, ki so s tem vozičkom vozili sebi ljube ljudi. Zaradi tega sem vsakič, ko sem kam peljala Shirley, skoraj občutila bližajočo se smrt in takrat sem močneje stisnila roke, ko sem se sklanjala nadnjo, ker sem hotela preživeti z njo te zadnje trenutke.

Povrnitev premičnosti in razširitev prostora sta nama obema prinesli trenutno veselje. Shirley je s prstom kazala, kam se hoče peljati, s palico, ki jo je vozila s sabo, pa je kazala, katera vrata, omare, predale naj odpiram. Pogledala je v vsako od omar, kot da bi hotela narediti inventar predmetov, ki jih ima v lasti. Ker je hotela vsaj kaj narediti samostojno, je pogosto trkala s palico ob pod ali ob kaj drugega, obtrkavala je ograje, dragocene vaze, fotelje, mize, radiatorje.

Tako sva nekoč prišli v knjižnico. Shirley me je odvedla tja. Sama je pritisnila na kljuko, odrinila je vrata in zapeljali sva noter.

Čudoviti vonj knjig, papirja in vlaga neogrevanega prostora sta naju pahnila v razvnetost ubežnic, kot da bi si poiskali kraj, kjer naju ne bo našel nihče, niti usoda.

Dolgo sva stali pri miru. Potem sem rahlo porinila voziček s Shirley, vendar je odsekano pokazala, naj se ustavim. Glasno in težko je dihala. Vsak predmet je gledala tako, kot da bi se od vsakega od njih ravnokar poslavljala ali kot da bi si vsakega poskušala zapomniti. Začela si je sama pri sebi nekaj šepetati s sklonjeno glavo. Stala sem za njo in jasno čutila, da je zdaj Shirley spet ona sama, da se ji je povrnilo popolno zavedanje.

Poskušala je nekaj potegniti izpod blazine, na kateri je sedela. Nazadnje je izvlekla majhno kovinsko šatuljico in jo položila na mizico poleg drugih Séverinovih predmetov, nežno je potrepljala šatuljico, jo pogladila, potem pa pogledala mene, se otožno nasmehnila in prikimala ter pokazala na izhodna vrata.

Z vlažnimi, bleščečimi očmi je gledala, kako zapiram vrata knjižnice, jih zastavljam s televizorjem, naslonila glavo na roke, zaprla oči in odšli sva od tam.





Delavci so bili oblečeni v belo in so se usmerili naravnost v sobo Shirley. Najprej so odnesli ven vse pohištvo, ogledalo, omaro, komodo, posteljo Shirley in Séverina.

Že ko so nesli dol to ogromno zakonsko posteljo, ki jo je Séverin kupil v Argentini in si potem vbil v glavo, da jo bo prepeljal čez ocean vse do te hiše v Švici, je prišlo do prve katastrofe. Postelja je v rokah delavcev tako močno škripala, kot da bi preklinjala te ljudi in klicala nadnje maščevanje, dokler se ni naposled na zavoju zlomila, odpadla je lesena končnica in se zrušila na enega od moških.

Hotela sem Shirley odpeljati stran, vendar ni pristala.

Torej sva sedeli pri okrogli leseni mizi, tik poleg njene sobe, pri vratih, ki so zdaj, sneta s tečajev, stala zraven in brez omejitev razkrivala nadaljnja opravila delavcev. Ni jim vzelo veliko časa, da so do dna spraskali vse sloje predmetov, ki jih je Shirley zbirala leta in so ji prirasli k srcu.

Potem so prazno sobo in vrata popleskali na belo. Naredili so leseno klančino do kopalnice, inštalirali pregrade, nato pa leseni pod v sobi, v kopalnici in na klančini prekrili z debelim linolejem z belo-kremastimi krožci.

Noter so prinesli plastično komodo s predali; v vsakem predalu so bili v identičnih posodah zloženi: povoji, obliži, preveze, vate, paličice za vlaženje neba v ustih, velika steklenica dezinfekcijskega sredstva, ogromne bele spodnjice, perilo za pridrževanje plenic, nočne in dnevne plenice ter spalne srajce.

Sneli so lepo leseno, rezljano stensko uro, namesto nje pa obesili okroglo plastično, banalno, nasproti postelje, kot da bi hoteli Shirley prisiliti, da gleda prav tja, na sekunde, ki so odtekale v ritmu glasnega, cenenega tiktakanja. »Takšna so pravila, če hoče ostati doma,« mi je pojasnila Robin, ko sem jo vprašala, ali je vse to nujno.

Na sredo sobe so pripeljali posteljo.

To je bila kovinska, ozka postelja za eno osebo. Z obeh strani so nanjo pritrdili visoke ograjice, ki naj bi bolnika varovale pred tem, da ne bi ponoči padel s postelje. Zares, ta ozka postelja na sredi skoraj prazne sobe je bila videti nevarna, tako kot da bi moral tega, ki ga bodo položili v tako neprijetno posteljo, vedno kdo čuvati.

Poleg so postavili prostoren plišasti naslonjač.

Eden od delavcev nam je demonstriral delovanje postelje. V tišini smo gledale, kako pritiska na gumbe na daljincu in kako se postelja s škripanjem, ropotom in truščem dviga zelo visoko, absurdno visoko, spušča čisto dol, tik nad tla, potem pa se dvig­ne samo polovica, druga polovica pa se rahlo nagne, kot da bi hotela vreči dol nekoga, ki se je predolgo zadrževal na njej.

Nato so nam enako predstavili naslonjač. Toda tokrat se je eden od delavcev, pod vplivom glasnih nagovarjanj sodelavcev, udobno usedel, malce v zadregi sezul čevlje, iztegnil noge in že čez hip poletel gor, dol, potem pa samo njegove noge gor in dol, dalo se je tudi vključiti vibracije in pomirjajoče zvoke: šumenje oceana, nežno glasbo, glasove delfinov. Za konec demonstracije je naslonjač presenečenega delavca sunkoma vrgel v vodoravno lego. Shirley se je zasmejala, čez hip pa bruhnila v iskren smeh, medve pa sva se prav tako začeli hihitati. Nazadnje je Shirley zavzdihnila in zmajala z glavo. Pogledala je Robin.

Robin je stopila k njej, prikleknila, in ko je bila z obrazom v višini materinega obraza, rekla: »Naredila bom, kar se bo dalo, da bo lepše, mama.« Shirley je iztegnila roko in se s prsti dotak­nila obraza Robin.

Medtem so delavci razpostavljali po komodi slike, ki so prej visele na ogledalu, kajti ogledalo se ni nikoli več vrnilo v to sobo. Slike so postavljali, kamor je padlo, v napačnem zaporedju, mešali so in postavljali skupaj ljudi, ki si sploh niso pripadali.

Vse smo vedele, za kaj je pripravljena ta soba, čeprav nobena od nas ni imela pojma o tem, kar bo nastopilo, nobene izkušnje, še celo slutnje ne.





Shirley se ni več hotela z vozičkom voziti po hiši in tako je torej sploh nehala zapuščati sobo in posteljo. Njeno telo se je takoj odzvalo na to pomanjkanje gibanja in iz dneva v dan je slabela.

Te inercije sem se počasi nalezla še jaz. Zadrževanje neprestano v isti, zdaj tako bedni sobi je razkrajalo moje mišice in energijo. Ni se mi več ljubilo hoditi na bencinsko črpalko, k telefonski govorilnici in sploh ven iz vrta, ven iz hiše, ven iz te sobe.

Nevidne sile so me privlačile k postelji Shirley – želela sem si biti samo tam. Z njo.

Robin je kupila svečke, ki sem jih prižigala v sobi Shirley, da bi vsaj s tem ublažila sterilnost tega prostora. Shirley je rada gledala v male plamenčke. Jaz prav tako.

Zdaj ko bi bilo blagoslov preprosto zaspati in se ne več zbuditi, zabresti v bledež slik iz preteklosti, se je Shirley vrnila prisebnost. Govorila je, prizadevala si je govoriti, natančno formulirati misli. Sklanjala sem se nadnjo, ker sem hotela razumeti vsako njeno besedo.

Neko jutro, ko je že ležala v postelji po vseh jutranjih obredih okrog nje, sem s tal pobrala mokre brisače in rjuho ter jih odnesla v kopalnico, ko pa sem se vrnila, so se ji močno bleščale oči. Ustrašila sem se, da ima vročino. Čelo je imela hladno, vendar sem za vsak slučaj poklicala Robin. Usedla sem se na stol na drugi strani, blizu Shirley, in počivala. Gledala sem, kako je Robin obotavljivo vstopila v materino sobo, se nerada zaustavila pri postelji, tako kot da te ne bi bilo več tam.

»Kaj je, mama? Kaj potrebuješ?« je vprašala. Shirley se je osredotočila in začela govoriti, nadaljevala je neko misel, ki jo je morda že prej izrekla samo v glavi, govorjenje ji je delalo ogrom­ne težave, šepetala je, delala dolge premore: »Toliko je še treba narediti … jaz pa se že vračam, vračam k temu, kar je bilo čisto na začetku. To pa je ljubezen, tam je vseobsežna ljubezen.« Nasmehnila se je in zaprla oči. Imela sem vtis, da njen obraz ožarja svetloba: globoka, rumena, topla.

Robin se je približala in se usedla na rob naslonjača. Shirley jo je pogledala in začela govoriti: »Vdrla sem vrata … vdrla sem vrata v kopalnico … ležala si … ležala si, hčerkica, na tleh, z glavo nazaj, odprte oči, lasje … Robin, tvoji lasje, ja, tvoji, ampak moji ljubi, tvoji ...«

Robin je gledala Shirley, ni se premikala, sedela je vzravnana, ničesar nisem mogla prebrati z njenega obraza, zato pa je Shirley glasno dihala in sem se bala zanjo.

»Vso pot … do bolnišnice v rešilcu in v bolnišnici sem te držala v naročju … stoletja sem te držala v naročju ... mislila sem, da nisi živa. Nenadoma pa, nenadoma njegov obraz … Blumenthal pred mojimi očmi, takrat sem ga spoznala, reče … iztegne roko k meni ...« Shirley je umolknila, zbirala je moči. »Reče mi: ’Je že dobro, jo že imaš, živela bo. Rešila si jo. Izpusti, izpusti jo.’ Tako je rekel, Robin.« Shirley je gledala Robin, ki je še naprej sedela negibno. »Jaz sem ostala tam, Robin, v tej kopalnici, rešilcu, za vedno … potem sem se bala … vsakega tvojega neenakomernega diha … brž ko si mi izginila izpred oči … bala sem se, tako sem se bala, ko se je pojavil tisti fant … mladi moški, moder, občut­ljiv. Nisem se znala pretvarjati … vesela sem bila, ko se je začel zadevati, ko je pobegnil … nisem ti povedala, pobegnil je, ker te je imel zares rad, hotel te je obvarovati, mislil je, da bo zmogel, da se bo vrnil čist … Toda to so bili najhujši narkotiki … propadel je, propadel, kot veliko mladih takrat … Njegovi starši … Telefonirala sem jim … Se srečala … Radi bi vse prikrili, niso mu pomagali, bilo jih je sram … Nikoli se nisva pogovarjali o tem, nisem ti hotela dati niti trohice upanja, da je bilo to pomembno … Potem si hotela odpotovati, čim dlje … Študirati kje daleč od doma tisto novo smer ...«

»Strašila si me,« je rekla Robin. »Neprestano si me strašila.« Shirley je zavzdihnila in omahnila na blazine. »Vse to je bilo zate, Robin. On je bil zate in študij ravno tako.«

Robin je vstala. Dolgo je gledala Shirley. Obrnila se je stran, in preden je zapustila sobo, še enkrat pogledala mene in Shirley nekako z začudenjem, s pogledom je ometla sobo in odšla, pri tem pa zelo tiho zaprla vrata za sabo.

Nekega dne mi je popoldne, takoj ko je prišel Robert, Shirley rekla, naj odidem iz sobe. Držala sta se za roke, vendar sem videla, da je spremenjena, neprijazna. Spraševala sem se, kaj to pomeni. Ko je naposled Robert pozno zvečer prišel od nje, je bil obupan. Usedel se je k mizi, in Robin, ki je pravkar prišla z vrta, mu je celo nalila viski v kozarec in mu ga brez besed podala, pogledala, kako ga hitro pije, in odšla gor v svoje prostore.

Usedla sem se poleg njega. »Noče več,« je rekel Robert. »Noče, da bi še prihajal k njej.«

Sedela sva v tišini. Bila sem pobita. Vse, kar bi mu lahko rekla, se je dozdevalo samo zanikrna puhlica.

»Sam bi naredil isto,« je nazadnje zatrdil.

Počakal je še trenutek, jaz pa nisem nič odgovorila, bilo me je sram in počutila sem se tako mlado, on pa je vstal in se spustil po stopnicah, droben, sključen, v sivi jopi, in jaz ga nisem niti poklicala. Stopila sem k oknu, hotela sem videti, kako gre čez vrt, in sem začudeno ugotovila, da sneži. Velike, počasi naletavajoče snežinke so zasipavale večerni vrt in utiševale svet v mehki belini.

Vstopila sem v sobo Shirley. Bilo je že temno in samo sveče so enakomerno gorele, osvetljevale rob postelje in komode. Shirley je mirno ležala in gledala na črni vrt. Okno je bilo odprto na nagib in snežinke so padale noter, na kratko poblisnile, ko so letele nad plamenom sveče, padale na pod in se izgubljale nekje v mraku sobe. Ne da bi odtrgala pogled od na nagib odprtega okna, mi je Shirley pomignila, naj se usedem poleg nje. Namestila sem se blizu nje na postelji in skupaj z njo gledala temne obrise drevja, Shirley pa je začela govoriti: »Kadar sem vedela, kdo sem, so vsi okrog mene prav tako vedeli, kadar pa sem bila v dvomih, je, kot da bi odprla okna in vrata … razsajal veter … vsakdo je lahko vstopil, si kaj vzel in odšel, ne da bi veliko pustil za sabo ...« je rekla. »Moški lahko zares visi na tebi, ženska prav tako … ampak tako se je mogoče edinole prevrniti, ne pa biti skupaj … Se potolči, močno potolči ...« Shirley je še vedno gledala na vrt. »Poznala sem zgled ljubezni, tega, kako mora biti … moj ljubljeni dedek Dodo, mama … Po njuni zaslugi sem znala pretrgati, kar je bilo zares slabo … pogosto … Res je bilo kot zaslepljenost, toda na koncu je minilo in prišlo je kaj novega … Ne pozabi na to, kako mora biti, kako bi ti rada, da bi bilo, na ta en dobri zgled … Imej ga pred očmi in … v srcu, zmeraj.«

Shirley je zaprla oči in počivala. Začel se je dvigovati veter, vsak hip je sunkoma vdrl noter, razpihal mirne plamene sveč. Ali je res govorila meni? Ali pa se je mogoče še naprej pogovarjala z Robin, ali je bilo mogoče, da sta se kdaj prej takole pogovarjali? Vzela sem v roko knjigo, ki sem ji jo brala že nekaj dni. The Collected Poems of Miłosz. Obračala sem strani, vendar se nisem mogla zbrati, zaprla sem knjigo in rekla tiho: »Shirley, jaz še vedno čutim, da zapravljam priložnost, da bom zapravila svojo priložnost v življenju, veš, tisto edino, zadnjo priložnost.«

Shirley je bušnila v smeh, morala sem jo privzdigniti malce višje, da se je lahko usedla, smeh jo je strašno mučil, čakala sem, da se pomiri, toda ona je še nekaj časa kolcala v tem smehu. Nazadnje je počasi omahnila na blazine. Vlažila sem ji usta s spužvo, prepojeno z vodo, toda koža na ustih ji je vseeno pokala, zato sem ji ustnice namazala z mazilom.

»Otrok … Nič takega ne obstaja kot zadnja priložnost … Saj ti je svobodna izbira vsak dan za petami … Toda svoboda …« Shirley je zmajala z glavo. »Nekoč sem ti to … Govorila sem ti … Takrat, ko je umrla mama, sem kot po potresu, kot po bombardiranju ostala sama, brez vsega … družinske vezi, ljubezen, varnost, vse šifre so razpadle … To boli, toda takrat sem bila svobodna … lahko sem oblikovala sebe, se odločala, bila sem brez tistih glasov, ki ti kar naprej govorijo, kakšna moraš biti, in takrat … samo takrat sem samo sebe zares spoznala ...«

Veter je vdrl noter, na široko odprl okno in drugo za drugo pometal na tla ravno pozložene papirnate servete, pripravljene za kdove kaj, odpihnil slike s komode, ugasil svečke, jaz pa sem se na vsem lepem v tej potemneli sobi, pogašenem svetu, nasičenem z vonjem po dimu in vosku, razločno, z gotovostjo, ki ni dopuščala nobenih dvomov, spomnila podobe iz otroštva, kako sem vstopila, pravzaprav pritekla v spalnico staršev v upanju, da ju bom videla, zadovoljna, ker je jutro, začenja se nov dan in rada bi ju zbudila, zagledala, zaznala to potrditev njune podobe, obstoja, ki zadovolji malega otroka, ki je bil predolgo, vso noč, ločen od njiju, pritečem torej v sobo, z njune razložene postelje pa me gleda oče, ki si ravno počasi zapenja uro na roki, zadaj za njim pa spi ženska, ki ni moja mama. Toda poznam njen obraz. Oče se mi nasmehne, iztegne roko, toda jaz stojim zmedena in ne vem, ne vem. Ja. Samo to. Morala sem imeti manj kot pet let.

Vstala sem in naglo zaprla okno. Obrnila sem se in gledala belo postavo Shirley, ki se je luščila iz črnine sobe, spuščajoči se dim. Shirley me je šepetaje vprašala: »Ali razumeš?« »Ja,« sem ji odvrnila.

Prižgala sem svetilko in začela Shirley pripravljati na spanje. Rada bi čim prej ostala sama. Shirley se mi je brez odpora prepuščala, kot da bi ji bilo že za vse vseeno, toda za hip je dvignila težke veke in me pogledala tako bistro, kot da bi me presvetlila skozinskoz in kot da bi vedela.

Vračala sem se po temnem hodniku.

Vstopila sem v svojo sobo. Zaprla sem vrata. Stopila sem k oknu, ki je tokljalo, ko ga je premikal veter. Na tleh so razsuti ležali beli, nepopisani listi, toda jaz nisem naredila nič več, nič več s tem oknom, s temi listi.

Usedla sem se na posteljo. Zdaj so se počasi, kot da bi se vse ulegalo na svoje mesto, drug za drugim zlagali koščki moje sestavljanke.

To, da so bile podobe iz otroštva zabrisane, natanko tako, kot je o svojih govorila Robin, da se nisem ničesar spominjala, na njihova mesta pa so goljufivo vskočili spomini, ki sem jih imela za lastne, se postavljala in naslajala z njimi, samo da niso bili moji, kar sem vendar boleče odkrila po očetovi smrti, ko sem pregledovala kasete z družinskimi posnetki.

Ti spomini, podobe, so bili zgolj ponovitev filmov, drobcev srečnih trenutkov, ki so jih ovekovečili moji starši, v glavnem mama. Kako s sestro zbrani in resni igrava na flavti. Kako mama kuha juho v kuhinji, pri tem pa veselo popeva, oče pa se vrne z dela in poka štose, plašč slači tako, kot bi izvajal striptiz. Naše stanovanje je polno svetlobe. Prvo obhajilo, dlani, sklenjene v molitvi, poduhovljeni obrazi, beli venček. Kako poleti na travi igramo badminton. Kako plezamo po skalah, ko premagujemo planinsko pot, oče gre prvi, me pa za njim, sonce preseva skozi listje. Sama se potemtakem nisem spominjala ničesar. Zdaj sem se silila, kot da bi si tlačila prst globoko v usta, da bi bruhala, izbruhala preteklost, se prisilila k spominjanju, in zdaj se je poleg tega enega spomina takoj pojavila slika matere. Preutrujene, polne jeze, nemočne, odbijajoče. Zagledala sem njeno pojavo s sesalcem, na katero jaz, mala punčka, gledam s sovraštvom in odporom.

Edini trenutki oddiha so spomini na sprehode, na katere naju je vsak dan jemala, v gozd ali k morju. Tam je bil njen obraz sproščen in brezskrben, gibi mehki in jaz sem se prav tako lahko šele takrat varno potopila vase.

Zdaj sem se spomnila, kaj mi je rekla pred kratkim, še pred očkovo smrtjo, ko sem se odpravljala študirat in sem jemala svoje stvari od doma, ona pa se je očitno hotela pogovoriti z mano, mi povedati kaj pomembnega, kaj za na pot, samo da jaz nisem hotela, kolikor sem mogla, sem se izogibala temu soočenju, bližini, ne da bi sama razumela zakaj. Takrat je pokazala drevo, ki je raslo poleg naše hiše. To je bil košat star kostanj, ki mu je listje že na začetku leta porjavelo in se zvilo od bolezni, ki je napadala drevje po vsej Evropi. Rekla je: »Drevo je največji čudež pod soncem.« Oče se je zaustavil in jo pozorno pogledal, čakal je na naslednje besede, toda jaz sem se naredila, da nisem slišala, in sem se hitro usedla v avto. Kot da bi hotela zradirati te besede.

Da, zdaj sem se razločno spominjala, da so vrnitve s sprehodov, domov, v mesto, tako njo kot nas pri priči odrezale od harmonije, ki smo jo občutili v gozdu in ob morju. Spominjala sem se tudi, kako sem sedela na okenski polici v svoji sobi in ga pričakovala, mogoče vsak dan, čakala sem, kdaj bo končno prišel, in celo otroštvo je bilo – tako se mi je zdelo – to čakanje, čakanje, dajanje odveze, saj je vendar reševal življenja drugih. Ko je prišel, je čakanje pri priči potonilo v pozabo, pojavljali so se svetovi, pestrost, prinašal jih je s seboj, odpiral čisto druge svetove, jasno, da je usmerjal pozornost na tisto, kar je bilo pomembno, rezal stran od tega tukajšnjega, med štiri stene zaprtega sveta, od sveta neprestano opažanih spotikljajev in napak, od stvari, ki sem si jih hotela zapomniti, vendar sem bila samo otrok. Skupaj z njim se je pojavljala slika toploto izpuhtevajočega, krvavo rdečega srca, ki ritmično in brez prestanka črpa kri. Ta slika me je spremljala od zdavnaj. Skupaj sva si ogledovala natančne risbe, nekoč mi je pokazal tudi električno ogrevani model srca, ki je bil skoraj kot živ. »Srce ljubi in čuti,« mi je razlagal, »toda včasih se rodi poškodovano ali je utrujeno, ali pa je nehalo ljubiti.«

Njegova ogromna vitalna moč, ki me je tako privlačila, je potemtakem izvirala iz občutka krivde, iz dvojnega življenja, ki ga je živel, iz neiskrenosti. Zagledala sem še njo, Hanko, njegovo zvesto asistentko, »desno roko« – kakšna banalnost – bledo, nemirno, ki se ni nikdar omožila, ki zdaj, to sem slišala od tete, v hospicu umira za levkemijo. Prepričana sem bila, da je njuna zveza trajala dolga leta. To ni bilo samo enkrat.

Zaradi tega, kar sem vedela, sem ga lahko videla bolje, lahko ga nisem marala – in to mi je prineslo olajšanje.

Razumela sem tudi obraza staršev. Zdaj so njune besede pristajale k tema obrazoma. Njegovemu nekam prepolnemu, kot bi prekipevalo z njega, in njenemu zagrenjenemu, krčevitemu, z nasmehom, ki ni bil nasmeh; kot da bi skozi notranjo razpoko, žalost, napetost iz nje uhajala življenjska moč. Dojela sem tudi, da je vse to v dnevnikih. Zato jih je zapustil meni, in ne mami. O tem naj bi prebrala. To izvedela. Mogoče o ljubezni. Jaz naj bi odločila, kaj bom naredila s tem vedenjem. Poskrbela za Hanko? Zakaj jaz? Zbolela je še pred nesrečo. Vedela sem, da je v hospicu sama, da nima nobene družine. Zaradi tega je mama nehala govoriti o njem.

Dvignila sem pogled in se skozi okno zazrla v temo zunaj. Ne vem, ali bom kadar koli zares razumela in izvedela. Mogoče bom šla k njej. Dobro se je spominjam s pogreba, podpirali sta jo sodelavki, takrat sem mislila, da se je napila. Kaj sta vedeli? Ali je kdo uganil? Mogoče pa so vsi vedeli? Nihče od nas ni bil pozoren, njeno navezanost na očeta smo že leta poznali in je bili vajeni. Zakaj je to moralo biti tako? Zakaj se je zgodilo tako? Ne vem. V nekem zelo globokem smislu je bil vedno odsoten, in prav ta odsotnost je po njegovi smrti postala dokončna, obkoljevala je in tako bolela, ni bilo več načina, da poskusiš močneje potrkati na njegov svet, da dobiš odgovor, če je ta sploh obstajal.

Pihal je veter in v odsevu v okenski šipi sem videla svoj obraz, obsijan z rumeno svetlobo nočne lučke, obraz se je zdaj pojav­ljal, zdaj izginjal, zdaj zdrsnil na stran, veter je premetaval mojo sliko. Pogledala sem dol, na roke, na trebuh, in namesto svoje jedre, mlade kože sem zagledala staro, zgubano, izsušeno kožo starke, kakršno je imela Shirley. Gledala sem jo in razumela, da ni to nič čudnega, kajti kmalu bom imela takšno kožo, v kratkem bom ta stara ženska, ki leži v ozki postelji.

Zato vse to v končnem računu ni imelo pretiranega pomena.

Vzela sem iz omare svečo in vžigalice, se oblekla in odšla iz hiše.

Šla sem navzdol skozi vas.

Ulice so bile prazne, v hišah so gorele tople in varne luči. Ljudje tukaj niso imeli zaves, njihovo življenje je bilo vidno kot na dlani.

Neki moški je spal pred televizorjem, čez ekran katerega so tekli novi in novi dramatični prizori iz dela sveta, kjer je divjala vojna, zaskrbljeni obrazi napovedovalcev, razburjeni moški s puš­kami, otovorjeni z nabojniki, so sedeli na tanku, drugi so tekli poleg, tuleče, obupane postave žensk so se sklanjale k zemlji, na kateri so ležala trupla, v to so se vrinile reklame za avtomobil, vložke in zdravila za srce za starejše, pretegujoči se maček. Vse to je minevalo pred njegovim dostojanstvenim večernim dremežem, spečo polprisotnostjo, pred na trebuhu prekrižanimi zdelanimi rokami in na stran kinkajočo glavo. V drugi hiši sta starejši moški in ženska brala časopis, neka družina je v sosed­nji hiši večerjala, otroci so tekali za psom, ki je veselo bevskal nanje, vsepovsod je vladal nered. Videla sem tudi prazne sobe, napolnjene s predmeti, urejene, harmonične, mirne, tihe, čakajoče na ljudi, spalnico samotne ženske, živeče poleg restavracije, nenavadno, popleskano z vzorcem z morskimi deklicami in princeskami.

Nazadnje sem prišla pred cerkev, ki je stala čisto na sredi vasi, nedaleč od telefonske govorilnice.

Zavila sem na gramoznato pot. Pred nogami so se mi bleščali močni reflektorji, usmerjeni na cerkev.

Dež se je mešal s snegom, voda in mrzli zrak pa sta puhtela nad njima, kadila sta se kot rahel, bežen dim. Pritisnila sem na kljuko, toda vrata so bila zaklenjena. Poleg njih sem zagledala druga, precej manjša, in puščico z rdečim gumbom. Pritisnila sem nanj in takrat so se vrata hitro in glasno na stežaj odprla. Vstopila sem.

Kak hip sem se še spopadala z vrati, ker sem jih hotela zapreti, vendar tega nisem mogla narediti, ostala so odprta, kot da bi me rada spustila noter, hkrati pa bi vedela, da notri ni nič zanimivega, in bi čakala, da se bom vsak hip obrnila in odšla nazaj ven.

Notranjščina cerkve je bila popolnoma prazna, ni bilo oltarja, glavne smeri, svetlobe, srca, h kateremu bi se lahko obrnila. Notri je stalo samo nekaj lesenih stolov in stojalo za note. Ni bilo klopi. Nikjer ni bilo videti niti križa.

Iz žepa sem potegnila svečko. Stopila sem pod vitražno okno in jo postavila na tla. V tistem trenutku so vrata očitno dojela, da ni na kaj čakati, in se zaprla.

Še bolj se je ulilo in zdaj je cerkev ovijal odmev padajoče vode.

Prižgala sem svečko. Notranjščina okrog nje se je napolnila s toplo svetlobo, ki je kak hip trepetala. Zapihal je veter in začel z različnih strani udarjati v kupolo cerkve, šepetal je, žvižgal, se množil, odbijal od sten, od notranjosti kupole, napolnjeval cerkev z bučanjem, ki je spominjalo na viharno morje. Skorajda zavohala sem duh po morski vodi, slani sapici, očiščujoči presunjenosti, prvinskem strahu, polnem spoštovanja do sile, večje od mene, kakršno zbuja morje, kadar narašča s svojo močjo, kadar tuli, val za valom, tik pred morskim viharjem in kadar v takšnem trenutku stojiš pred njim v temi.

Stala sem tam notri, zatopljena v poslušanje, in čutila, kako vse moje telo pomirja ta zvok vode, dežja, zraka, ko je na lepem ob šipo vitraža tik nad prižgano svečko začel udarjati ptič. Tolkel je s krili in cvilil, odletaval in že čez hip še močneje obupano butal ob steklo, tolkel po njem, kot da bi se hotel za vsako ceno prebiti sem noter, kot da bi mi prinašal vest, od katere bo odvisno življenje. Stala sem tam zgrožena, okamnela v zamišljenosti, ptič je še nekajkrat udaril s krili in odletel, mogoče pa ga je odnesel piš vetra.

Odšla sem iz cerkve in v dežju stekla v telefonsko govorilnico. Zavrtela sem domačo številko. »Mama!« »No, končno! Čisto si že pozabila na nas,« se je oglasila z utrujenim glasom.

Zbrala sem se in ji rekla: »Vem. Izvedela sem za očeta in Hanko.«

Zavladala je dolga tišina. Potem pa me je mama vprašala z močnim, razjarjenim glasom: »Ali je res, da si ti za vse to vedela že od začetka, vsa ta leta? Je to res?!« je zakričala.

Stala sem in se nisem mogla premakniti. »Mama, mama ...« sem šepetala in solze so mi drle po obrazu. »Kako moreš? Nič nisem vedela. Kdo ti je to rekel? Na lepem sem se spomnila, danes sem se spomnila. Enkrat sem ju videla skupaj, v vajini postelji, mama, bila sem zelo majhna, ne vem, koliko sem bila stara, mogoče pet let … Mama, kdo ti je rekel, da sem jaz …?« »Saj je vseeno,« mi je odgovorila in slišala sem, da mi verjame. »Oliwia je bila, sovraži me, ampak zakaj, kaj sem ji naredila?«

»To se je začelo, ko sem odpotovala na prvo izobraževanje,« je začela mama. »Imela si kakšna štiri leta.« In spet je zakričala: »Imela sta svojo hišo! Ki sta jo zgradila skupaj! Tam je imel svoje stvari, svoj kabinet! Hodila sta na počitnice, z njo je prepotoval ves svet!« Glasno je sopla, jaz pa sem vsa drgetala. Nazadnje je mama rekla: »Dovolj bo tega. Zadosti, sem rekla.«

Dolgo sva molčali. Naposled sem vprašala: »Mama, ko sem odhajala od doma, študirat, se spominjaš? Rekla si nekaj o drevesu, zakaj?« »Dobro se spominjam. Seveda,« mi je takoj odvrnila. »Sploh me nisi hotela poslušati, oče pa se je zasmejal.« »Ni res. Sploh se ni smejal … toda kaj si mi takrat hotela povedati?« sem jo vprašala.

Mama je spregovorila in zdelo se mi je, da je oživela, njen glas je postal vedrejši. »Hotela sem ti povedati kaj tehtnega, no, veš, zapuščala si dom, na vso silo sem hotela, ampak nič mi ni padlo na pamet, sicer pa sem zvečer to rekla očetu, ker res nisem vedela, kaj naj ti povem. Ko pa sem zagledala kostanj pred hišo, sem se spomnila, kako sem peljala tvojo babico, svojo mamo, na specialistični pregled v Varšavo. Že več let ni zapustila svoje vasi. Vse jo je zanimalo, radovedno se je razgledovala naokrog in mi niti enkrat ni rekla, kaj naj naredim niti da kaj počnem narobe, pogovarjali sva se, toda ko sva naenkrat prišli na veliko, živahno ulico in na veliko parkirišče, polno avtomobilov, je utihnila in se užalostila. Množica avtomobilov je nanjo naredila velik vtis. ’Videla boš,’ je rekla. ’Avtomobili so katastrofa, ki smo si jo sami zakuhali. Avtomobili bodo uničili svet, ga za vselej spremenili, to že počnejo.’ Takrat sem si mislila, da se pač noče sprijazniti z napredkom civilizacije in tako naprej, toda zdaj, zdaj o tem nisem več tako prepričana.

Potem pa, ko sva se malce spričkali glede tega, no veš, sem ji rekla, da je avtomobil čudež, da ljudje ustvarjajo toliko reči, si izmišljajo stroje, da je to izjemno. Takrat mi je ona rekla o drevesu, da je zanjo najresničnejši čudež drevo. Saj lahko živi stotine let, daje zrak za dihanje in ogenj, toploto, stol za sedenje, knjige, papir, iz njegovega lesa je mogoče zgraditi hišo, lahko si oddihuješ v njegovi senci, lahko se končno nasloniš nanj in si odpočiješ, prisluhneš šumenju listja, drevo daje tudi zavetje pticam in drugim živalim, samo pa vendar potrebuje tako malo, zgolj sonce, zrak in dež, lahko bi rekli, da raste iz niča, in to je resnični čudež.«



Ko sem se pogovorila z njo in sem se vračala navkreber proti hiši, mi je padlo na pamet, da je mogoče ravno Oliwia vedela, da je mogoče odkrila očetovo varanje prej, mogoče je morala ravno ona dolga leta molčati in ni mogla povedati, mogoče ji je ukazal, da mora varovati skrivnost, ji prepovedal, mogoče pa ni hotela zadajati še več bolečine. Mama mi je rekla še: »Vse smo bile pod vplivom zelo močnih čustev, ker to je v dnevnikih, vsaka preklemanska malenkost, sicer pa jih je večinoma pisal pri njej, odvet­nik je vse vedel, vse, prebral nam je samo del oporoke, jaz sem se začudila, ko si dobila te dnevnike, ker o njih zares nisem nič vedela! Me pa smo te preklemanske dnevnike prebirale na glas! Ob večerih! S teto in tvojo sestro! Preoblekle smo se po večerji, da bi počastile njegov spomin! Oprosti.« Obvladala se je in se takoj zatem zasmejala, začela se je krohotati, jaz pa sem si predstavljala, kako sedijo tam vse resne, zbrane, kako vsak večer po delu, po večerji odpravljajo ta obred, umite, snažne, oblečene v sveže, lepe obleke, ponižno in spoštljivo čakajo na njegove svete besede, in sem tudi sama bušnila v smeh. »Oh,« je dodala, ko sva se že pomirili. »No, kaj naj, življenje gre dalje. Počivam. Zapušča me vsa ta napetost teh let, ko sem imela vse jaz na glavi, on pa je nanjo gledal zviška. Zdaj lahko včasih posedim v tišini. In ga bom lahko celo kdaj razumela. Nič več. Samo to.«





Najprej torej oteka telo. Roke, noge, trebuh postajajo več­ji; daljšajo se, ker se zoženi deli telesa, kot so zapestja in gležnji, najbolj odebelijo, zlijejo se v en sam dolg trup z dlanmi in stopali. Potem nabrekne obraz. Izgleda kot prekrit z ličili, na lepem mlajši in brez gub, s temno rdečimi, kot pri mladem dekletu, skoraj erotično nabreklimi usti. Že dva tedna je Shirley zavračala hrano. Odločno, nekega dne je obrnila stran glavo in stisnila usta, in od takrat je sprejemala samo še vodo, in to v pičlih količinah. Po dveh dneh te gladovne stavke je prišla k njej Robin, usedla se je malce bliže in mehko rekla: »Tako se trudiva, ampak tebi to ni dovolj. Skrbi me. Od skrbi slabo jem in ne spim. Bi to rada dosegla? Da bi me skrbelo?«

Shirley, ki se je najprej zelo razveselila, da je prišla Robin in se usedla tako blizu, jo je zdaj jezno gledala. »Gledaš me očitajoče. Ampak jaz naredim, kar morem. No, začni jesti, mama!«

Sedela sem na drugi strani postelje, toda ko je Robin začela govoriti, sem vstala in zapustila sobo. Stopila sem k leseni ograji na stopnicah, položila roke nanjo, se sklonila in začela raztezati boleči hrbet in vrat. Ko sem nazadnje sprostila dlani in se zravnala, sem videla, da so moji prsti na lesenem držaju pustili vlažne odtise. Ko sem jih brisala s krpo, je iz sobe prišla Robin. Bila je razburjena. Šla je v svoje prostore, glasno je zaprla vrata za sabo.



Torej je začela vsako jutro prihajati negovalka, vsak dan je bila druga, in ta oseba je priklapljala Shirley na infuzijo. Infuzija je počasi tikala, kapala je s težkimi kapljami.

Ko sem gledala Shirley, kako leži z odprtimi očmi in gleda nekam kvišku ter čaka na konec, sem se včasih počutila, kot da sama umiram. Premišljevala sem o tem, kar mi je govorila, o življenju, zabavi, o pogumu.

Dnevi so bili zdaj sončni. Postavljala sem posteljo Shirley blizu okna, da bi lahko gledala na vrt.

Dozdevalo se mi je, da jo pomirja svetloba, ki ji sije naravnost na obraz, topli žarki, ki ji ogrevajo kožo.

Proti večeru je prihajala Eivi in skupaj sva Shirley pripravili za spanje.

Dvignili sva posteljo na najino višino in odrinjali zapovrstjo: črno pregrinjalo iz alpake, volneno deko, beli pled iz velurja in na koncu debelo prešito odejo. Potem se nama je razkrilo telo Shirley – skrčeno, zvito, oteklo, polno podlutb od popokanih žilic. Izpod stopal sva ji pobrali male bež blazinice, ki so jo varovale pred odtiski, enake sva ji pobrali izmed kolen. Nežno sem povlekla ven trde zeleno-bele valjčke, na katere se je naslanjala bolj ohromela desnica Shirley, potem pa še te, na katerih je ležala njena glava.

Eivi ji je slačila široko spalno srajco z ježkom spredaj in štirimi ploskimi stiskači zadaj, posebno, prilagojeno za ležečega človeka, in jo, kot vse drugo uporabljeno in umazano, vrgla na tla, jaz pa sem šla v kopalnico.

Zaprla sem vrata, ne da bi prižgala luč, in za hip negibno obstala, potem pa sem stopila k oknu in obraz pritisnila na hladno šipo, poskušala sem uzreti vrt, toda iz somraka, ki se je zgoščal v temno sivino, se je luščila samo čudna in od senc zmaličena, neprepoznavna oblika. Močno me je vabila k sebi, toda jaz sem že prižigala luč, nalivala toplo vodo v lavor, dodajala nekaj kapelj olivnega olja, dolivala tople kamilice in se z dvema majhnima rokavicama za umivanje vrnila v sobo.

Spretno in nežno sva umivali telo Shirley, obrisali sva ga do suhega, namazali s kremami in mazili.

Zamenjevala sem ji obveze. Na gležnju in rami so nastale mrtvine, pod obližem so se videle za palec globoke luknje, ki so vsak dan segale vse globlje v telo.

Poleg tega sem na vsa od ležanja pordela mesta dajala posebne obliže, ki se na dotik niso pretirano ločili od kože in naj bi preprečili nove preležanine in mrtvine.

Potem sem z obema rokama prijela za malo svileno rjuho, na kateri je ležala Shirley, Eivi pa je medtem objemala njena kolena in komolce ter pri tem govorila: »Tri, štiri.« Počasi sva jo obračali na drugi bok. Božali sva jo, vso drhtečo, in jo pomirjali. In spet sva odpeli drugo stran plenic, umivali in sušili drugo polovico telesa. Potem ji je Eivi mazala dlani s kremo in ji z vodo s kamilicami umivala obraz. Umivala ji je oči in ušesa, česala lase. Nazadnje ji je razkužila in navlažila nebo v ustih s posebnimi paličicami, prepojenimi s citronsko kislino, kar je bilo treba ponavljati čez cel dan vsaj na dve uri, ker organizem Shirley ni več izločal sline.

Medtem sem jaz pospravljala sobo.

Shirley je vzdihovala, ni marala teh opravil. Ni več mogla. Ni več hotela.

Oblekli sva ji svežo spalno srajco in plenice. Nazaj sva pozložili vse blazinice. Pokrili sva jo z odejo in pregrinjalom iz alpake. Potem sva odblokirali zavore na postelji. Prijela sem držaj nad glavo Shirley, medtem ko sem v drugi roki držala kovinsko stojalo z infuzijo, zabodeno v njeno roko, Eivi pa je zgrabila za držaj pri nogah. Previdno sva rinili posteljo, da se je tekoče obračala okrog svoje osi.

Nekega večera se je med tem gibanjem nenadno zgostila sivina v sobi in se v najinih srcih spremenila v najbolj črno črnino, v najmočnejši dvom, tema se je valila naravnost nad naju, odkrivala najhujše tesnobe, nisva se gledali, vsaka od naju se je zaprla vase, potulili sva se, tako sva trajali, izvrženi onkraj časa, toda brž ko sva postavili posteljo na njeno mesto in zablokirali zavoro, se je eden od zadnjih žarkov zahajajočega sonca prebil skozi težke oblake in za hip blago in mehko osvetlil sobo ter naju spet priklical nazaj.

Prizadevala sem si, da bi ji dala popiti nekaj kapelj vode, Rosine kapljice in uspavalno tableto, ki jo je vsakič znova kljubovalno izpljunila. Good night, sleep well and see you tomorrow, sva ji rekli.

Šla sem, Eivi pa je pogosto še kak hip ostala in ji nekaj šepetala. Zaprla sem vrata in pri priči začutila, da sploh nisem utrujena, kot bi bila v stanju neprestane budnosti, nisem mogla in ni mi bilo več treba počivati.

Ob večerih sem se pri večerji pogovarjala z Robin. O drugi svetovni vojni in o stanju sodobnega sveta. O tem, da je na svetu preveč ljudi. O pitju mleka v osnovni šoli. Včasih, vse pogosteje, nisva govorili nič, obe utrujeni in z mislimi kje drugje, jedli sva malo, samo samodejno sva dvigali žlico s hrano k ustom.

Ponoči sem hodila sem ter tja po sobi in vlekla na ušesa. Nazadnje sem se proti jutru ulegla in za kratko zaspala.





Voda. Voda je začela osvajati telo Shirley, zdaj se je prebijala naravnost v telo, in ko sem jo obračala na drugi bok, sem slišala grozljivo klokotanje. Čutila sem, da je zunanji svet blizu, lahko bi stopila vanj. Bil je blizu, blizu okna, saj je bilo vendar dovolj, da sem ga odprla, in že mi je ostri zimski zrak udaril v obraz, lep, vsakdanji razgled za oknom pa me je očaral. »Kako prenašati življenje, kako prenesti smrt,« me je prešinilo.

Čez dan sem videla, kako jo je zmagovala utrujenost, vsa je kostenela od notranje nemoči. Rada bi umrla, vendar umreti ni bilo lahko; ne, to je bilo težavno, to je bilo dolgočasno, to je bilo dolgo, to je bilo garaško. Nisem mogla doumeti, kako je vse to mogoče. Obstoj po njenem telesu razlite vode je presegal mojo sposobnost razumevanja.

Prihajal je Blumenthal, izmenjavale so se negovalke, prihajala je Susan. Odkrivali so jo, se je dotikali, se drenjali tam nad njo, nekaj govorili, nekaj kazali ter tako ocenjevali skorajšnjo smrt, toda nikdar niso o njej govorili naravnost.

Ko sem tako stala ob strani, sem jih razločno videla, še žive; in butaste, ja, čutila sem, da smo butci, ko tekamo okrog te postelje, pretresamo, kam naj položimo mazilo, kam prilepimo obliž, kot da ne bi hoteli videti smrti, preprosto počakati nanjo v tišini, v negibnosti, tako kot je to očitno hotela Shirley. Videla sem, ko sem stala tam ob strani, da nas čaka isto, govorjenje, hitenje pa ne bo obvarovalo niti nje niti nas. Vse to je bilo varljivo. Krhko. In ona je to vedela. In ona tega ni hotela. »Smrti se ne da udomačiti,« mi je rekla nekoč na sprehodu.

Kadar sem ostajala z njo sama, sem zapovrstjo jemala knjige iz knjižnice in ji brala. Mala knjižica pesmi Williama Blaka se je pri priči odprla na strani, zguljeni od pogostega branja. Prebrala sem na glas:



I went to the Garden of Love,

And saw what I never have seen:



Shirley se je nemirno zganila na postelji in odprla dotlej zaprte oči.



A Chapel was built in the midst,

Where I used to play on the green.



Gledala me je tako predirno, da sem za hip prekinila branje, ker sem hotela ugotoviti, za kaj gre, toda ona je samo nestrpno pomignila z glavo, češ naj berem naprej.



And the gates of this Chapel were shut,

And Thou shalt not. writ over the Door;

So I turn’d to the Garden of Love,

That so many sweet flowers bore.



Ponavljala je za mano z razpokanimi usti, ustvarjala tih, skoraj neslišen odmev. Iz oči sta ji stekli dve kot olje težki solzi.



And I saw it was filled with graves,

And tomb-stones where flowers should be:

And Priests in black gowns, were walking their rounds,

And binding with briars, my joys & desires.



Prebrala sem do konca in tiho sedela, bala sem se zganiti. Pogledala me je in moral jo je siliti na smeh moj resni, slovesni, zaskrbljeni izraz na obrazu, ker sta ji zadrgetala ustna kotička in je kak hip tako ležala in se pomirjala, še jo je stresal smeh, ki ga vendar ni mogla pokazati navzven, ni več imela toliko moči, iz ust se ji je v ozkem curku pocedila voda. Sklonila sem se nadnjo, da bi ji obrisala brado, ona pa je počasi dvignila roko in se dotak­nila mojega lica. »Ni treba, da te vse tako skrbi,« je zašepetala.



Naslednja dva dneva je Shirley bruhala vodo. Celo kadar je samo ležala, ji je iz ust tekla voda. Morala sem ji tudi začeti delati klistir. Organizem se je skoraj ves čas čistil zadnjih najbolj črnih naslag. Od takrat, ko se je v telesu pojavila voda, je minilo že več dni.

Blumenthal je bil poklapan. »Ne morem razumeti, kaj jo drži pri življenju,« mi je naravnost rekel spodaj, ko si je oblačil plašč. Ustavil se je in se zazrl predse, zamrl je, kot da bi se mu možgani pregreli in za hip izključili. Šele zdaj sem opazila, kako zelo bled in neprespan je njegov obraz. Nazadnje si je pokril klobuk. »V bolnišnici bi že zdavnaj umrla,« je dodal.

Gledala sem za njim, kako gre čez vrt, brede po snegu, se oddaljuje med topoli, gre navzdol po cesti tja, kjer je parkiral avto. Pekle so me oči. Očistila sem sneg s kamna pred hišo in se usedla nanj, zaprla sem drgetajoče veke, nisem jih mogla pomiriti. Okrog nje se je sukalo veliko ljudi, da, ves čas je kdo tam kaj počel, govoril, se zadrževal. Toda ne Robin, že nekaj dni skoraj sploh ni pogledala k Shirley. Zakaj ne?

Naslednje jutro se je Shirley bala. Razločno sem videla, kako hudo prestrašena je bila, zgrožena, čakale so jo nove ure. Držala sem jo za roko, ona pa je premočno stiskala mojo dlan, toda mislila sem samo na to, da ne bom zmogla. Ne bom zmogla, ona pa že zdaj ne zmore.

Vlekla sem na ušesa pred vrati, ko je Blumenthal predlagal večji odmerek morfina. »Velik. Razumeš,« je rekel.

Toda Robin je molčala, mogoče pa je takrat izrazila pristanek, molčeči pristanek, mogoče je prikimala z glavo.

Ponoči sem ležala v postelji in z zaprtimi očmi poslušala, kako se počasi dani. Najprej se je zbudil en ptič. Dolgo je osam­ljen prepeval svojo glasno, ostro, tožečo pesem in šele pozneje se mu je pridružil naslednji in spet naslednji, potem pa je že počasi prihajala svetloba, pozabljajoč na ta edini kličoči glas, in ves vrt in gozd sta naposled postala domača, ljudje so se začeli gibati, mimo je peljal avto, nekdo je odprl vrata, daleč na poljih so se ljudje sklicevali, tolkli so s kladivi na strehi neke hiše, zvon je bil polno uro.





Bila sem sama, popolnoma sama, in strašno utrujena, vsake toliko sem zadremala. In tam, takrat, ob svitu, se mi je razjasnilo, da je bilo to, kar je naredil Stašek, samo posledica, rezultat tega, da ga čisto v resnici nisem ljubila. Hlinila sem ljubezen, ker sem si hotela zagotoviti udobje in varnost, izpolniti pričakovane norme, osvojiti srečno ljubezen, takšno, o kakršni sem zmeraj poslušala, edino in za vedno, poroko, otroke, ravni beli nasmeh, lastni dom. Te stvari sem si želela bolj od vsega drugega. Hotela sem stopati po utrti poti, njega pa sem samo vtaknila v prej pripravljeni okvir – ne moj okvir – kjer je bilo urejeno življenje, dobro urejeno življenje nujnost, v katero so bile uprte vse oči. Hotela sem samo zatreti strah. Pred samo seboj in možnostmi, tveganjem. Nekega dne bo mogoče doumel to zdaj že očitno laž, ki jo je začutil, podkožno začutil od časa do časa. Fant, moški, mož naj bi bil samo pretveza, varljiva obramba, pečat, pismeno potrdilo, prevaran enako kot jaz.

Tistega dne me je Robin vzela s seboj po nakupih. Doma so ostali negovalka ter Rose s Fredom.

Peljali sva se po vasi navzdol in še naprej, skozi odprta okna avtomobila pa je pihal ostri zimski veter, oveval je najina obraza, nama sunkoma udarjal v lica, odgrinjal na stran skuštrane lase.

Peljali sva se mimo avtomobilov, hiš, vodnjaka, telefonske govorilnice, pošte, polj.

Sonce je vzhajalo izza oblakov, nepričakovano je zaslepilo oči, ki so hlepele po tej svetlobi in dražljajih.

Supermarket, v katerega sva se vendar zmeraj vozili, se je tokrat dozdeval krhek, kot da bi bil narejen iz kartona. Ko sem vstopala, sem previdno postavljala stopala. Natančno sem čutila debelino poda in to, da so pod njim še podzemna garaža in ljud­je, da so stene naokrog tanke, postavljene tam samo zato, da bi nekaj zakrile, da bi prikrile skladišča, kjer ni več vse videti tako lepo, imigrante, ki dvigajo in razlagajo zanje pretežke tovore, pri tem pa pljuvajo po tleh od utrujenosti. Živež na policah je bil absurdno pospravljen v najrazličnejše barvaste škatlice, ustvarjene samo zato, da bi jih v minuti raztrgali in odvrgli, in nisem se mogla upreti misli, da sem pravzaprav na smetišču in da je vse to nepotrebna pregrada med menoj in zemljo. Sijala so umetna svetila, saj v trgovini ni bilo oken, iz zvočnikov je prihajala glasba, glasovi ljudi in blagajn so se mešali z vtisi mnogosti stvari, in ko sem se ustavila pred hladilnikom z mesom, sem videla, da so to enostavno kosi teles: lopatica, noga, prsi; to je bilo telo, moje lastno, in vsa trgovina je bila umetni, v škatlico zaprti, krivični svet. Absurdni so se mi dozdevali opravki, po katerih sva prišli, in medve, zapentljani vanje, in rada bi čim hitreje odšla, pobegnila od tam, zajela zrak. Zrak.

Na poti nazaj sva se ustavili na železniškem prehodu.

Zapornice so se spustile tik pred nama, vlaka ni bilo videti.

Na obeh straneh so se vlekla polja, polna usahlih koruznih stebel kožne barve, prekritih s plastjo snega. Ležala so skrčena, polomljena, med njimi pa so bredle vrane, jih cukale in cefrale. Robin je izključila motor. Pogledala je gor v nebo in začela brundati neko melodijo. Razdražena sem zaprla oči. Takrat pa sem jo zaslišala, kako pravi: »Vsaj vreme je lepo.« »Dovolj! Dovolj! Dovolj mi je! Ne morem več tega poslušati!« sem glasno zakričala in za hip skrila obraz v dlani, toda pri priči sem se vzravnala in jo razkačeno pogledala.

Morala je odtrgati pogled s šipe in me pogledati. Jaz pa sem občutila vročino v trebuhu. Še nikoli nisem tako glasno zakričala. Nisem povedala ničesar od tistega, od vseh tistih reči, ki bi ji jih tako rada izkričala. Toda gledali sva se, od tod ni bilo možnosti pobega, niti s pogledom na stran ne. Zdelo se mi je, da moj obraz razpada od čustev, njen pa je porcelanasta maska. Nazadnje se je vdala, zardela je, oči so se ji zasteklile od solz, ki so ji navrele vanje, usta so ji drhtela. Spustila je glavo in iz njenih ust je prišel stok, položila je roko na prsi, kot bi hotela to zaustaviti, vendar je bilo nezaustavljivo, objela sem jo z roko in Robin se je zvila kot ptica, ki ponoči skrije glavo pod peruti, predala se je in zajokala. Tako sva ostali nekaj časa. Nazadnje se je počasi dvignila, vzravnala, začela je iskati robčke, dala mi je enega. Žalostno me je pogledala in rekla: »Vse, kar je povedala, je res, naredila je, kar je mogla, da me je prestrašila, nazadnje sem se bala celo pogovarjati z ljudmi, iti ven na ulico, preprosta opravila so bila kot z boleznijo okužena s tem strahom.«

Robin je gledala predse na polje. Pogledala sem jo. Začela si je natančno brisati obraz, glasno si je izpihala nos, in to naju je spravilo v smeh.

»Znam takšno pesmico, ki mi jo je pela v otroštvu in sva jo potem včasih za hec peli obe, pa še neka pesem je, neka zanjo zelo pomembna pesem, ki sta jo imeli radi ona in Louis, Louis ji jo je brala za lahko noč ...« je rekla. »To še mogoče lahko naredim.«





Postelja je bila prestavljena tik ob okno in Shirley je ležala s široko odprtimi očmi. Roke je položila pod lice. Gledala je vrt. Vedno po obisku Rose je bila tako pomirjena.

Odšla sem v kopalnico, čeprav tam nisem imela nič opraviti. Stala sem in skozi okno gledala vrt in gozd, sonce je že skoraj zašlo in od vsepovsod, z grmovja, z vrta se je na še zmeraj svetlo sredino zelenice stekal mrak.

Vrnila sem se in se usedla poleg nje. Z začudenjem sem videla, da je knjiga, ki leži na omarici poleg postelje, sveto pismo. Odprla sem ga, toda nisem mogla brati, saj je snop svetlobe, ki ga je metala mala, na postelji stoječa svetilka na list papirja, začel močno drgetati. Pogledala sem nočno svetilko – vsa se je tresla. Hitro sem vstala. Stopila sem bliže k Shirley, toda ona je imela zaprte oči, mirno je spala, ritmično je dihala, medtem ko je okrog nje vse vibriralo, drgetalo. Slike na steni, ura, fotografije, velika svetilka ob strani, mizica, povoji, obliži v posodicah. Pomela sem si oči in spet pogledala – da, vse se je stresalo.

V grozi sem položila roko na Shirley, toda njeno telo je bilo samo speče, negibno telo. Ko sem se dotaknila postelje, sem kriknila, tako močno sem začutila vibracije. V sobi je vladala nenaravna tišina, zrak je postal gost, tako gost, otipljiv, obkoljeval je, iz te gostote se je prebijalo samo dihanje Shirley, kot da bi ostalo samo dihanje, vdih in izdih, vdih in izdih, nisem mogla ostati tam dlje, čutila sem, kako se vsa moč zbira okrog nje, okrog postelje, to je bilo hkrati očitno in grozljivo.

Stekla sem iz sobe. Robin je ležala na kavču pred televizorjem, gledala je večerni program Ostri pogovor o aktualnem stanju kapitalizma, glasno je hrustljala slane palčke.

»Robin,« sem rekla skoraj šepetaje. Takoj je skočila na noge in se postavila predme. »Tam se vse trese, predmeti na steni, na tleh se tresejo.«

Sočutno me je pogledala. »Tu imamo občasno potrese. To so stare gore. Izčrpana si,« je rekla. »To ni potres,« sem ji odvrnila. Zdaj sem se tresla tudi sama, tako me je zeblo.

Robin se je sklonila po knjige, ki so ležale na podu, in že me ni več poslušala, ni me gledala, kot da bi se vsa pogreznila vase, vstopila je v sobo Shirley in zaprla vrata za sabo.





Usedla sem se k mizi.

Prižgala sem svečo in gledala v plamen. Mislila sem na to, kako je padal, ali se je bal, strahotno bal, ali je jokal in rotil, mogoče pa kričal od evforije, od adrenalina, od bolečine, kaj je mislil, ali je kaj mislil, ali je obljubljal, ali je vedel, da je to konec, ali je mogoče prav to hotel, mogoče je hotel končati z vsem tem, poslati k vragu, ali je do konca verjel, da bo preživel, in spet in spet poskušal dvigniti letalo kvišku, ali je obljubljal Bogu, da bo v zameno za življenje povedal resnico, popravil, kar se da, ali je vedel, kaj vse to pomeni za nas, zame, ali je pomislil na to, ali je pomislil, ali je utegnil.



Poklicala me je Robin. Sedela je pri materi, kot bi bilo vse v najlepšem redu. Shirley je ležala vznak. Njene oči so se bleščale od sreče. Stiskala je hčerkino roko. »Zdaj ne bo sploh nikoli umrla,« sem jezno pomislila.



Robin me je prosila za vodo, da ji umije obraz. Z olajšanjem sem odšla v kopalnico in spet stopila pred okno. Megla in tema sta vrt že prekrili s črnim oblakom, ob šipo je rahlo butnila vešča, ugasnila sem luč, toda nič se ni videlo, vrt je ostal neprediren. Dotik kovinskega vretena pipe je bil pretres. Odvila sem ga in čutila sem v stenah in v zemlji skrito mašinerijo, ki se je pognala v tek in povzročila, da je od nekod iz skal, iz podzemlja pritekla voda. Čista, mrzla, kristalna je lila iz bleščeče pipe v malo keramično skledico, in gledala sem svoje dlani, kot da bi jih videla prvič, voda jih je oblivala in nisem se mogla upreti misli, da je to čudež, dotik te vode, dotik te skledice, cevi pod zemljo, luč, ki jo lahko prižgemo in ugasnemo. Spustila sem se po klančini. Robin je stala proč od postelje in nekaj iskala v predalu za zdravila. Pogledala sem Shirley in spustila skledico z vodo, ki se je razletela na drobne koščke. Robin se je raztreseno ozrla. Še se je videlo, kako jo zapušča življenje, kako jo zapušča duh, telo se je napenjalo, obraz pa je dobival izraz maske, kot da bi Shirley izvajala poslednji nasmeh, poslednjo grimaso. Robin se je prav tako obrnila v počasnem gibu, že nekako povezana s smrtjo, počasi se je bližala svoji mami, kadri njenega gibanja so zamrzovali nekje na poti, z dlanjo je zakrivala usta, obraz pa se ji je vse močneje pačil v obupu.



***





Olajšanje. Praznina. Strah. Močni udarci srca. Volja do živ­ljenja. Ogromna. Utrip, utrip, utrip. Živa. Jaz živa. Tišina. Nekaj drugega je, da si tu, nekaj drugega pa, da moraš zdaj od tod odpotovati ali celo sama oditi iz hiše in iz vasi. Shirley je ležala na svoji postelji. Robin se je ulegla k njej, stisnila se je blizu nje, kot da bi hotela nadoknaditi vsa ta leta fizične razdalje. Pustila sem ju tam, zaprla sem vrata in se tu, pred sobo Shirley, ulegla naravnost na preprogo, na tla. Ležala sem z odročenimi rokami, zgrožena nad prostorom, ki ga ni nič izpolnjevalo. Vse smo bile odsotnost diha, življenje je zapuščalo hišo. Kamnita hiša s travnikom na strehi je stala sredi male doline, obdane od skalovja, pravzaprav je bila tja zaprta pred zunanjim svetom. Nihče je ni mogel videti niti prispeti do nje. Saj tudi ni bilo potrebe po tem, ker sem imela tam vse, kar sem potrebovala. Skale so varovale, gozd dajal živež, mimo hiše pa je tekel bister potok. Ležala sem sredi hiše na kamniti klopi, na mehkem, dišečem ovčjem krznu. Bilo mi je toplo. Gledala sem predse na kraj, kjer bi moral biti kamin, toda tam je bil namesto ognja vodnjak. Videti je bilo, kot da tam stoji že stoletja. Kdo ve, kako globok je bil, voda je bila čista in brezmejna, brez dna, toda jaz sem bila že tako izmučena, vseeno mi je bilo. Zavzdihnila sem, trudoma sem se obrnila na drugo stran, in takrat sem zagledala oči in obraz svoje hčerke, ljubljene, ki je ležala poleg mene in brezglasno jokala, kar naprej je pripirala in odpirala oči. Začudena sem jo pobožala po obrazu. Ni odprla oči. Zato sem jo objela z rokami in nogami, bila sem naga in stara. Soba je bila ozka in bela, postelja je bila ozka in bela. V drobcu sekunde sem se pošastno, nečloveško izmučena poskušala spomniti te slike, sobe, vendar ni bilo ničesar več, vse se je razblinilo, pobelilo, izzvenelo, pogreznilo. Uzrla sem še peresa ptičev in ptiče. In jih zaslišala. Spoznala sem, da je to konec. Toda takrat nisem niti več vedela, kaj to pomeni. Bila sem tako strašno izmučena in hotelo se mi je spati. Potem pa sem se spet obrnila, se končno boleče ločila od hčerke, potem pa končno od matere. Zaprla sem oči.





Zahvale




Pisanje te knjige mi je vzelo nekaj let. V tem času, ko sem imela v glavi samo obris zgodbe pa celo samo občutenje, ki naj bi jo spremljalo, sem na svoji poti srečevala veliko ljudi in bila na veliko krajih, ki so na nenavaden, pogosto presenetljiv način zgodbi dodajali nove odlomke, nove dogodke, čustva, videz junakov, njihovo vedenje.

Na moji poti so se pojavljali tudi ljudje, ki so spodbujali moje pisanje, mi prišepetavali, kako pisati in kaj narediti, potem ko bo knjiga že ustvarjena. Vsem sem jim zelo hvaležna.



Hvala staršem, ki so vedno spodbujali moje zamisli in ustvarjalnost, mi vcepili ljubezen do knjig, gledališča, kina, glasbe ter odprtost do drugih ljudi in zaupanje v svet. Izkazalo se je, da je za pisanje vse to enostavno nujno.



Hvala Michaelu, ki mi je pomagal urejati knjigo, me vedno spodbujal in mi svetoval.

Hvala moji hčerki Jani, ki je navdih.

Hvala Ludku za pomoč pri dokončanju knjige, za izbor slike na platnicah, Magdi in Emilu za pomoč in navijanje.



Hvala ženskam, ki sem jih intervjuvala in zgodbe katerih so bile zame velik navdih ter so mi dajale vpogled v žensko življenje v različnih obdobjih.



Hvala mojim prijateljicam: Marti, Ptičici, Anuli, Kalini, Kasii, Agnieszki, Oli, Marti, Andzki, za potrpežljivo prebiranje zaporednih verzij in vso pomoč, ki sem jo od njih prejela.

Hvala Julii, ki je prepisala vse težko berljive strani knjige.

Hvala Maćku in gospe Joanni, ki sta mi izkazala izjemno pomoč in spodbudo med mojim iskanjem založnika za knjigo.



Hvala založbi Marginesy za izjemni komfort, spokojnost in ozračje razumevanja, ki so mi jih omogočali med pripravami na izid knjige – neizmerno sem hvaležna Moniki Mielke za način urejanja knjige ter zaupanje vame in v besedilo.



Sandri, Konradu, Staśku, Arleti, Maćku, Krzyśku, Piotrku, Ani, Ewi in Pawłu, Iwi, Kasii Minasowicz, Małgosii Sobiesz­czański in veliko drugim – zelo se vam zahvaljujem za pomoč in podporo.



Nazadnje se zahvaljujem za spodbudne besede, ki so jih za platnice knjige prispevali Daniel Odija, Kasia Grochola, Agnieszka Smoczyńska in Andrzej Wajda.

Moja hvaležnost velja tudi Patti Smith – naslednji dan po njenem koncertu sem začela pisati knjigo.



Bivši Dom ustvarjalnega dela v Wigrih, Bursins, Baltska umetnostna galerija v Słupsku, Univerzitetna knjižnica v Varšavi, stanovanje Krysie in Jurka Karnickih ter stanovanje strica Piotra so bili moje oaze, v katerih je lahko nastala ta knjiga.



Nazadnje bi se rada zahvalila naravi in ljubljenemu morju, brez katerih ne bi bilo ničesar.





Radka Franczak

SRČNI UTRIP

Prevod: Jana Unuk



Knjižna zbirka: Litera

Glavni urednik: Orlando Uršič

Jezikovni pregled: Jana Unuk

Platnice: Kristijan Robič

Oblikovanje, prelom in priprava za tisk: Primož Žerdin

Izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2021

Za založbo: Orlando Uršič



1. elektronska izdaja