Politična histerija
Očitno je pomenil 14., izredni kongres ZKJ kulminacijo krize v Jugoslaviji in obenem tudi začetek njenega razpleta. Jasno se je pokazalo, zadnji dogodki na Kosovu pa to samo potrjujejo, da do sedaj ni šlo za nikakršen konflikt dveh partijskih ali republiških vodstev, dveh narodov ali dveh republik, ampak da gre za spor, ki je vsa)en v vse dele jugoslovanske družbe. Očitno je, da v tem spopadu nihče ne more stati ob strani. Nihče, ki mu je za usodo Jugoslavije in socializma, se ne more razvezati odgovornosti za to, ali se bo spor razrešil z demokratičnimi sredstvi in na demokratičen način ali pa z diktatom in represijo. Zato ta kongres ni bil demonstrativni prikaz neke politike za jutri, ampak kongres konceptualnega razkola. Ta lom na kongresu je izredno koristen, kajti zdaj je menda dovolj jasno, da v Jugosla-viji niso zrele razmere za globalno reformo. In drugo, kar je še pomembnejše. Ti problemi in konflikti se bodo sedaj morali prenesti v Skupščino SFRJ, kar je po eni strani dobro, saj je tam mesto njihovega razreševanja, lahko pa je seveda tudi slabo, če bodo delegati še naprej pod tutorstvom državne partijske dikta-ture (niti ne demokratičnega centralizma) v nekaterih okoljih. Gre predvsem za naslednja najaktualnejša vprašanja ta trenutek v Jugoslaviji: Kosovo, gospodarska reforma, iniciativa Predsed-stva SFRJ za spremembo ustave in pa Markovičevi predlogi za spremembo ustave. In če se v teh skupščinskih klopeh stvar ponovi, potem je naš odgovor v Zvezi komunistov Slovenije jasen. Nas glede naše usmeritve ni moč ustrahovati. Nikogar ne ogrožamo, razen monopolnega položaja lastne organizacije. Pre-več dobro se zavedamo in še vedno dovolj zgodaj smo spoznali, da so socializmi zadeli ob svoje razvojne meje. To je davek, ki ga je treba plačati omejevanju človekove svobode, da misli, govori, dela in ustvarja kot avtonomna osebnost. Tu ne gre samo za liberalizacijo, temveč demokracijo, ki pomeni tudi normativno reguliranje pravic in dolžnosti, svobode in odgovornosti v poli-tičnem življenju. Meja med liberalizmom in demokracijo je bila v Sloveniji prekoračena s sprejetjem ustavnih dopolnil.
To isto so hoteli slovenski delegati na 14., izrednem kongresu predlagati, da storijo tudi v drugih okoljih. Nismo uspeli, ker je prevladala metoda, kdo bo koga povozil, mu vsilil svoj koncept. S tem je zmagal koncept partije, ki se zateka pod okrilje politične države, postaja subjekt avtoritarnega razreševanja krize, ki zani-kuje pravno državo in z represivnim mehanizmom razrešuje probleme. To je reakcionaren preobrat, ki vodi v še večjo stihijo in kaos. Zaio je tudi bil ta kongres za našo delegacijo končan in ne prekinjen. Ravnali so premišljeno in modro. Seveda tega spora ne bo lahko razrešiti. Stare Zveze komunistov Jugoslavije ni več. Kakšna bo nova, pa v tem trenutku ni moč predvidevati.
D. K.