DOLENJSKI UST - Št. 39 (1418) - 23. septembra 1976 STRAN 9
2
(3. snopič) novo mesto 23. 9. 76
v tej številki sodelujejo:
umetniške
reprodukcije:
vladimir baje danilo breščak bogo ko melj marjan mušič irena polanec rudi robič slavko smerdel jože Škufca (in drugi)
sandi leskovec
DOLENJSKI
RAZGLEDI
Letošnji teden Komunista je posvečen temi „Človek, delo in kultura". Smoter te akcije, ki se je začela 17. maja in bo končana 25. decembra, je pospešiti podružbljanje kulture na podlagi njene samoupravne zasnove, poživila pa naj bi tudi idejni boj na kulturnem področju.
Ta akcija mora biti vpeta v sklepe predsedstva CK ZKS in njegovega izvršnega komiteja, izhajati mora iz programa ZKJ, ustave in drugih pomembnih partijskih (kongresih), sindikalnih in podobnih dokumentov. Teden Komunista naj bi potekal na več ravneh — od 00 ZK v delovni organizaciji ali tozdu in krajevni skupnosti do republike.
Akcija naj bi bila obenem ena od priložnosti za počastitev 100-letnice rojstva slovenskega pisatelja Ivana Cankarja in 35-letnice začetka naše
revolucije. Gre za to, da bi Zveza komunistov pokazala večjo zavzetost za obravnavo kulture. Dogajalo se je, da nekatere osnovne (in druge) organizacije niso spregovorile o kulturnih vprašanjih tudi po več let.
Potreben je aktiven, ustvarjalen odnos osnovnih organizacij ZK do kulture. Postale naj bi pobudnice za akcijo, ki je posvečena delu, človeku in kulturi. Za akcijo, ki nikakor ne sme biti enkratna, ampak mora biti stalna, vanjo pa se morajo vključiti sindikati, SZDL, ZKPO, ZSMS in druge družbenopolitične organizacije in društva.
Ludvik Golob, član IK predsedstva CK ZKS, 22. maja v Trebnjem ob otvoritvi slikarsko-kiparske razstave bratov Lacko-vičev
ureja uredniški odbor dolenjskih razgledov: bogo komelj, jože dular, janez kolenc, milan markelj in ivan zoran oblikuje: peter simič
0*17
RUDL
ROBIČ
četrti' bataljon
- c <0**
a60'
• oe° I
^ x°A'
\>l^
Aa\<6x® \a
^V'X
>60'
*&*$**
> .. M ^	V,*<\«'*
V ca
>**■
A G0<'
rč<o«*°
M
Vv «VeX
Va'.
\e <?a
svO-
>°A!
<N»S G® «\
o* «»<«!'>■	>'''
1ot<'e'>'^ti'!0‘5	*	^
tP^Vf eSa. #'““#'#•
^ \^e o<\*x'	Ov°a\ v°
\^'
^ AO
V.®V°>.	V^o«'0
{\&\ v
>>.
^5&'#*v*p'
c\o‘\' teV® ?oSAl°
*V' c**1
dr
karel
slane
in
ivan
cankar
Letošnje leto je posvečeno umetniku slovenske besede Ivanu Cankarju (1876—1918). Doma in tujini se spominjamo stoletnice njegovega rojstva. Prav in pošteno je to in vse, kar bomo storili v njegov spomin, bo še vse premalo glede na njegov pomen in njegovo delo. Namen proslavljanja pa ni, da bi pri tem pozabili na druge pomembne može, ki tudi imajo svoje jubileje v tem letu. Dolžni smo, da se jih spomnimo, saj so tudi oni ustvarjalci slovenske kulture. Ta je kot mozaik, in če manjka le en kamenček, slika ni popolna. En kamenček med njimi je tudi dr. Karel Slane (18. januarja 1851 v Laškem — 5. septembra 1916 v Novem mestu) in ne smemo pustiti, da bi ga zasenčilo letošnje jubilejno Cankarjevo leto. Spomniti se ga moramo, saj je 32 let prosvetljeval Dolenjsko in ostalo Slovenijo. Toda ni samo on, so še drugi, ki so s svojim življenjem vezani z Novim mestom. Spomniti se moramo teh obletnic:
100-letnica rojstva Dragotina Ketteja (1876—1899). Kette je v Novem mestu preživel dve šolski leti in je v njem napisal svoje najlepše pesmi. 175-letnica smrti o. Marka Pohlina (1735—1801); Pohlin je obiskoval novomeško gimnazijo v letih 1747/48 — 1748/49. 50-letnica smrti Antona Foersterja (1837-1926); Foerster je živel v Novem mestu od I. 1917 do smrti. 50-letnica smrti dr. Frana Detele (1850—1926); Detela je bil ravnatelj novomeške gimnazije
1890—1906. 60-letnica smrti Jožeta Cvelbarja (1895—1916); Cvelbar je bil dijak v Novem mestu 1907/08 — 1914/15, do odhoda v vojsko. 75-letnica rojstva dr. Slavka Gruma (1901-1949); v Novem mestu je hodil v ljudsko šolo in gimnazijo. 125-letnica rojstva dr. Ivana Tavčarja (1851 — 1923), ki se je šolal na novomeški gimnaziji 1866/67 —	1867/68.
100-letnica rojstva dr. Janka Šlebingerja (1876-1951); bil je profesor na novomeški gimnaziji 1906—1909. 70-letnica dr. Otona Berkopca (1906), ki je bil novomeški dijak. Poleg tega je letos še 120-letnica rojstva Antona Aškerca (1856—1912), 50-letnica smrti Srečka Kosovela (1904-1926), 75-letnica smrti Josipa Murna — Aleksandrova (1879—1901), 50-letnica smrti Zofke Kvedrove (1878—1926), 70-letnica smrti Simona Gregorčiča (1844—1906) in še druge obletnice.
Prof. ing. arh. Marijan Mušič je opisal lik dr. Karla Slanca iz osebnega poznanja, ker je bil njihov družinski prijatelj. Ta sestavek pa naj pokaže dr. Slanca še s publicistične strani. Dr. Karel Slane je bil velik in pomemben Slovenec. Njegovo pomembnost in njegov delež v slovenski publicistiki je pravično ovrednotil šele politični zgodovinar dr. Dušan Kermavner. Označil ga je za pubblicista, politika in propagatorja socializma ter poudaril, da so mu za časa življenja
STRAN 10 DOLENJSKI UST - Št. 39 (1418) - 23. septembra 1976
-S
S
c
Crt
H
?l
c**
u>
v©
i—* .00
K>
u>
S
VO
O
Sh
§?
z
dali priznanje le trije pisci: dr. Josip Vošnjak ga je imenoval za staroso slovenskih publicistov, dr. Ivan Prijatelj ga je imel za enega najboljših „Narodovih" člankarjev in avtorja mnogoštevilnih, temperamentno pisanih člankov; dr. Dragotin Lončar pa je Slancu Driznal prepričevalno jasnost, globoko resnost in trajno zgodovinsko vrednost večini člankov, ki so obdelovali pereče 'vprašanje slovenske narodnosti na široki podlagi gospodarskega in družbenega dela v smislu kulture in humanitete. Dr. Dušan Kermavner pa je v Slancu videl najbolj plodnega publicista, ki je posvečal pozornost družbenim procesom in težil k poglobljeni družboslovni razčlembi, in menil, da se v njegovih spisih dosti bolje zrcali slovensko družbeno stanje kot pri drugih časnikarjih. S publicističnim delom je začel I. 1872 v Slovenskem narodu in končal I. 1914 v Naših zapiskih. Pisal je še v Zarjo, Sočo, Rodoljuba, Rdeči prapor, Gorenjca, Slovensko ženo. Resne glasove, Agramer Zeitung, Agramer Presse, Agramer Tagblatt. Pisal je o kulturi, politiki, gospodarstvu, ženstvu, šolstvu in o potrebi slovenske univerze, o ponemčevanju, zadružništvu, izseljenstvu, skratka o vseh problemih, ki so pestili slovenski narod. V vseh člankih je propagiral socialistične ideje in zaradi tega so cenzorji pogosto plenili njegove sestavke. Že leta 1876 mu je cenzor zaplenil uvodnik „Slovan in avstrijski patriotizem", nato isto leto spet uvodnik „Birokracija in naš srednji stan" ker je napisal, da si bo četrti, delavski stan pridobil veljavo. S tem je izrazil svojo nagnjenost k socializmu in kasneje ga je še bolj javno izpričeval. V članku „Mej Slovaki" je I. 1875 (že pred sto leti!), zapisal „.. . in ni res, da socializem samo četrti stan — delavca vprega . . . dobil bo tudi slovenskega kmeta zraven . .." Jasno socialistično prepričanje pa je izjavil v članku „Literatura in socializem". V njem se vidi, da je bral Marxa. In o Kapitalu je napisal „ . . . njegov .Kapital' je sicer težak, ali če se pazljivo čita, postane ta knjiga razumljiva in tako zanimiva, da je ne deneš rad stran." Omenjal je še Engelsa, Kautskega, Bebla, Stepnjakova in Kablukova. Slednja dva zaradi agrarnih problemov. Ker je Slane živel na Dolenjskem in poznal dolenjske agrarne probleme, ni pisal dosti o problemih delavcev v tovarnah. Za to Kermavner meni, da je Slane v socializmu ostal ob strani.
Dr. Slane je bil po poklicu advokat. Preden se je I. 1884 za stalno naselil v Novem mestu, je bil od 1877 do julija 1884 odvetniški koncipient v Krškem, Mariboru in Ljubljani. Od 22. julija 1884 je imel v Novem mestu odvetniško pisarno in postal zelo-uspešen advokat. Takoj po prihodu v Novo mesto se je vživel v dolenjske politične razmere in že leto kasneje je imel vodilno vlogo v politiki, ko je bil proti kandidaturi grofa Albina Margherija za državnega poslanca in se ogrel za prof. Frana Šukljeta, pa čeprav se z njim ni v vsem strinjal. Leta 1885 je začel izdajati lastno glasilo Resni glasovi, ki je štelo 10 številk. V njem je izražal svoje nazore in poglede. Resni glasovi so zelo kvaliteten list. V njem je razvil tudi svoj politični program, se ogreval za gradnjo dolenjske železnice	in	razkril vso	revo Dolenjske.	O
Dolenjski	je	Slane dosti	pisal, predvsem	o
načelnih vprašanjih. Zavzemal se je za ohranitev grmske kmetijske šole, ko so se pojavile vesti o njeni ukinitvi. Ob razbitju socialdemokratskega shoda v Novem mestu 31. marca 1896 je napisal več člankov	in uvodnika	„Kam gremo"	in
„Klerikalni izgred v Novem mestu". V zadnjem je zapisal: „Najbolj pametni ljudje celega sveta in najduhovitejši pisatelji se z vprašanjem, kako revo ljudstva,	posebno delavskega stanu, zboljšati
pečajo."
V	družini Slančevih potomcev se je ohranil živ spomin na obiske pesnika Antona Aškerca, o
Cankarju pa ni dosti spominov. Kot zaklad so hranili 13 Cankarjevih pisem Slancu, dokler jih niso darovali novomeški študijski knjižnici, za kar gre hvala predvsem višjemu gradbenemu tehniku, Slančevemu vnuku Piu Žužku.
Brez dvoma je Ivan Cankar poznal Slančeve članke, saj je bral slovenske časnike. Zato se je morda hitro odločil, ko mu je svetoval Pukl, naj prosi Slanca za denarno posojilo. V zvezi s posojili se je razvilo dopisovanje, ki obsega 13 Cankarjevih pisem. Iz njih je razvidno, da se je najmanj eno pismo zgubilo. Slančevi odgovori niso vsi ohranjeni, le nekaj jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Ta korespondenca je trajala od novembra 1899 do 2. aprila 1904. Ta pisma imajo bolj malo literarnih podatkov, ker je Cankar bolj osvetljeval in opravičeval svoje potrebe za posojila. Toda kljub temu je Cankar tudi omenil, kaj piše. Zanimivo je, da ga je Slane opozoril na revščino dolenjskega kmeta in Cankar je odpisal: „V svojem zadnjem pismu ste mi dali izvrsten svet; mislil sem na to stvar že prej. Ravno iz najubožnejših dolenjskih krajev, ki so bili nekdaj premožni in ki zmirom bolj propadajo, bi se dala pisati imenitna socialna tragedija. A za to reč bo treba še študij, — ne namreč iz knjig. Pozneje — morda že prihodnje leto, se bom stvari lotil ..
Ko je Slane posojal Cankarju denar, ni mislil na vračilo, ampak ga je najbrž smatral kot podporo, zakaj, ko je beležil izdatke, je napisal: „lvan Cankar, poet, Dunaj. Ne bo nikoli kaj imel in naj se ne terja." Učiteljica Ema Kranjčeva, profesorjeva vdova v Novem mestu, je pripovedovala, da je bil dr. Karel Slane zelo dober z reveži in jih je rad podpiral. Zato tudi ni Cankarja nikdar terjal in sam Cankar mu je pisal: „Verjemite mi, da vas nadlegujem zadnjikrat in ne z lahkim srcem .. . Hvaležen sem vam tembolj, ker mi kljub mojim večnim potrebam do danes še niste rekli žal -besede. Tega vam nikoli ne pozabim." Dr. Slane je poslal Cankarju od 11. XI. 1899 do 28. IX. 1900 160 fl. v šestih obrokih. Vse to si je Slane zabeležil v svojo dolžno knjigo, pri tem pa ni mislil na vračilo posojila. Toda kljub Slančevi dobrodušnosti je prišlo med njim in Cankarjem do razida." V pismu, ki se je zgubilo, je Cankar prosil Slanca, naj mu bo porok pri najetju posojila, kar je razvidno iz pisma z dne 30. marca 1904, ko Cankar ponavlja prošnjo. Dr. Slane je Cankarju ustregel, ker se mu Cankar v pismu z dne 2. aprila 1904 zahvaljuje. Dr. Karel Slane in njegov brat sta podpisala menico za 400 kron, ki si jih je izposodil Ivan Cankar v Glavni slovenski hranilnici in posojilnici v Ljubljani. Toda Cankar je spet zašel v težave in kljub Slančevim opominom ni vrnil hranilnici dolga in ni plačeval obresti. To je moral verjetno plačati Slane.
Iz Cankarjevih pisem Slancu je razvidno, s kakšnimi težavami se je moral Cankar ubadati na Dunaju. Stanoval je v hotelu, ker ni imel drugega stanovanja, rabil je denar za obleko, za vpisnino, a od nikoder ni dobival nobene štipendije. Pisateljsko društvo mu na prošnjo še odgovorilo ni. Zaradi tega se je moral zatekati po pomoč k domoljubnim ljudem. Dr. Karel Slane, po srcu in mišljenju socialist, ni mogel odreči Cankarjeve prošnje, zlasti še, ker je najbrž vedel, kaj pomeni Cankar za slovensko kulturo.
Letos je minilo 125 let od Slančevega rojstva in 5. septembra bo 60 let, odkar je bil pokopan na starem novomeškem pokopališču (kjer je sedaj vojaška zgradba). Sedaj leži na pokopališču v Ločni. Prav bi bilo, da bi mu na smrtni hiši ob obeh obletnicah postavili spominsko ploščo. Skrb za to bi lahko prevzeli njegovi novomeški stanovski tovariši. Ta sestavek naj bo v spomin velikemu novomeškemu občanu, ki je bil tudi podpornik novomeške čitalnice.
BOGO KOMELJ
MAR-
JAN
MUŠIČ
spomini
na
doktorja karla slan c a
Slancu sicer nekoliko čudaškega, vendar vseskozi značajnega, kremenitega moža, obdarjenega z bliskavim duhom in vseobsežnim znanjem.
Gospa Ana je izhajala iz premožne rodbine Potočinovih, ki so bili lastniki brodniške postojanke v Zidanem mostu. Postojanka je imela dva brodnika, mizarsko in tesarsko delavnico, kovačijo pa gostišče s prenočišči in vsemu temu ustrezajoče gospodarstvo. Prednik Potočinovih, stari oče Slančeve gospe Ane, je bil ruske narodnosti; nekaj ruskega je imela po videzu in dobroti tudi gospa Ana. V naše kraje je njen ded menda prišel z armado Suvorova, ki je leta 1799 na pohodu v Italijo s svojo levo zaščitnico prečkala Štajersko, in tam je tudi ostal. Vnukinja Karla Slanca Marija Žužkova, posestnica Slanče-vine na Gradišču pri Šentjerneju, ve povedati, da je v Loki nad Zidanim mostom kapelica, v nji pa kamnitna plošča z ruskim napisom v cirilici, ki pričuje o zahvali vsemogočnemu, ker je utemeljitelj slovenskega rodu Potočinovih našel tod dobre ljudi in r^ovo domovino.
Kmalu po prihodu v Novo.mesto je Slane z ženino doto kupil hišo na Glavnem trgu, „Slančevo hišo", katere zadnji lastnik je bil krojaški mojster Midofer. Na pročelni, k trgu obrnjeni strani hiše so bivali Slančevi; tu je bila tudi odvetniška pisarna. Na dvorišču pa je bil konjski hlev; še dandanašnji stoji tam ob njem velik kockast kamen, s katerega se je zajetni, pa kljub temu tršati Slane, po naravi prej majhen kot velik, povzpel na rjavo kobilo Luco, ki jo je krasila bela lisa na čelu.
Da bi se vsaj za nekaj časa rešil nespodbudne, samozadovoljne in zoprne purgarije, ki je sestavljala vrhnjo plast Goge, si je postavil na Gradišču pri Šentjerneju podeželski dvorec. Zaradi ostrega, pa do kraja utemeljenega napada na liberalnega župana Rozmana, majhnega moža po duhu in telesu, se je sovraštvo do Slanca še poglobilo; le-ta pa si je s tem člankom zapravil tudi pri liberalnih veljakih, zbranih ob Slovenskem narodu, še tisto malo dobrega imena, kolikor ga je sploh še imel.
Gradišče, majhna obcestna vrstna vas, ki je bila ob Slančevem času še polna starožitnosti in revščine, leži na rahlo dvignjeni terasi; po svojem položaju in imenu razodeva neprekinjenost naselitve, in tu, sredi te edinščine, si je Slane postavil svoj mirni dom. Nekoliko odmaknjeno od ceste je zgradil prostorno, nadstropno stanovanjsko stavbo in vzporedno k nji onkraj dvorišča veliko gospodarsko poslopje, v katerem je dobila mesto tudi konjušnica. Z vzrejo konj se je Slane ukvarjal čisto strokovno in je o tem tudi
m	'	.
Šestdeset let bo letos preteklo, kar je v Novem mestu umrl dr. Karel Slane, in ne dosti manj let je bilo treba, da je bil njegov prispevek k razvoju napredne misli v vsej širini publicističnega in političnega dela dostojno ovrednoten. Za to gre zahvala lani umrlemu političnemu zgodovinarju dr. Dušanu Kermavnerju, ki je z njemu lastno prenikavostjo in temeljitostjo v III. knjigi Slovenskega biografskega leksikona predstavil Slanca kot prvega pri nas, ki se je, čeprav kot liberalni demokrat, poglabljal v socialistično ideologijo, prek nje proučeval in reševal naše probleme in jo z besedo in pisanjem goreče oznanjal.
Slane se je rodil 1851 v Laškem in je, kakor sam pravi, kot ubog fant preplul nevarne vrtince reve, gladu; v dvojezičnem Laškem je bil, kar se jezika tiče, skoraj docela nemško vzgojen, a se je kot dijak celjske gimnazije na poti med renegate zaustavil, ko je bil spoznal Prešernovo poezijo in se vnel za slovensko petje. Že takoj na začetku pravnega študija na Dunaju je kot predsednik akademskega društva Slovenija organiziral Prešernovo slavnost v podporo dotlej javnosti neznani pesnikovi hčerki Ernestini Jelovškovi, ki je bedno živela z materjo na Dunaju. Potem, ko je opravil koncipientsko prakso v Krškem, Mariboru in Ljubljani, je 1884. leta odprl odvetniško pisarno v Novem mestu in jo vodil do smrti.
Med Slančevimi in mojimi domačimi so se stiki poglobili, ko je moja mama pri njih poučevala klavir obe hčerki, Martino in Ano, in je pritegnil Slane v svoj ožji krog mojo teto po mamini strani Marijo Claricijevo, voditeljico novomeške dekliške šole, ki je bila sprejemljiva za občutljive probleme vzgoje in osamosvojitve žene. Z njo pa s profesorjema Mihaelom Markičem in Amatom Škerljem je Slane razpravljal o raznih perečih vprašanjih in posojal iz svoje bogate knjižnice med drugim tudi dela Kropotki-na, Bakunina, Kautskega in Bebla. Mihael Markič je bil učen mož, svobodomislec in mentor novomeških preporodovcev, Amat Škerlj pa ni bil samo dejaven ljubitelj glasbene in literarne umetnosti, ampak si je, podobno kot Slane, tudi prizadeval za povzdigo kmetijstva v domači občini; dolga leta je bil odbornik šmihelsko-stopi-ške občine in je 1913. leta samostojno, vendar neuspešno kandidiral v kranjski deželni zbor. Poglabljal se je tudi v probleme šolske reforme in o tem pisal.
O Slančevih se je pri nas doma velikokrat in veliko govorilo. Po maminem pripovedovanju je bila Slančeva zakonska družica gospa Ana plemenita in srčno dobra žena, teta pa je videla v
TRAN 12 DOLENJSKI UST - Št. 39 (1418) - 23. septembra 1976
DOLENJSKI UST - Št. 39 (1418) - 23. septembra 1976 STRAN 13
V* 21
pisal. Seveda pa je tu bilo tudi vse tisto, kar sodi k večjemu in vzornemu kmetskemu gospodarstvu, vštevši lep in mogočen dvojni vezani kozolec, ki je do danes ohranil svojo prvobitno podobo. Le nekaj korakov od njega žubori med vrbovjem in jelševjem spešna Pendirjevka, v njej pa čofotajo race in gosi. Od tod pa tja do Krke se zgrinja ravan; po nji se prepletajo bele poti in steze, ob njih pa se v nedogled širijo zelene loke in drage s skupinami mogočnih hrastov. Nehote se oglasi spomin na pokrajino, ki jo dobro poznamo iz spisov Turgenjeva in Tolstoja, le s to razliko, da se tu pogled ne izgublja v nedoločeno daljo, ampak se zaustavi na mehko oblikovanih, z bukovjem pokritih Gorjancih na eni strani, na drugi pa na Vinjem vrhu onkraj Krke, po katerem se sredi vinogradov belijo zidanice.
Tu, na tej „Jasni poljani", je Slane razmišljal in pisal svoje vselej aktualne članke, pa naj je že šlo za kmečko vprašanje in zadružništvo, za slovensko narodnostno vprašanje, za jadransko vprašanje s Trstom kot osrednjim slovenskim kulturnim ognjiščem z univerzo ali za vprašanje kolektivizma, za industrializacijo, za pobijanje pravdarstva med kmeti, za nevarnost proletari-zacije kmečkega ljudstva — vselej so bila njegova izhodišča usmerjena k zboljšanju narodnostnega in socialnega stanja in vselej je bil Slane prvi, ki je posvečal posebno pozornost družbenim procesom. Njegove misli in spodbude so bile čiste, brez taktiziranja in skrivnih nakan, le v prid utrditve narodne zavesti in zboljšanju stanja vseh. Slovencev, vštevši tiste na Koroškem krŠtajer-skem, ki jih ogroža germanizacija. Tu se je rodil tudi njegov članek temeljnega pomena, ki je izšel pod naslovom Literatura in socializem. V socialističnih spisih je, kot pravi Slane, popisano življenje človeka, človeške družbe in posameznih stanov takšno, kakršno je res, in brezobzirno se odgrinjajo vse rane, vse bolezni družbenega organizma ter se odpirajo korak za korakom novi svetovi. Vsa ta razmišljanja so ga privedla do obeh znanstvenih utemeljiteljev marksizma, do Marxa in Engelsa. Že leta 1897 je o Marxovem Kapitalu zapisal: „Kakor so Kopernik, Lyell in Darvvin prevrnili prejšnjo vedo o zemlji, tako je Marx prevrnil prejšnjo vedo o gospodarstvu; njegov Kapital je sicer težak, ali če se pazljivo čita, postane ta knjiga razumljiva in tako zanimiva, da je ne deneš več stran."
V	vsakem letnem času in ob vsakem vremenu je Slane na konju ali na lahkem, okretnem koleslju odhajal na svoje Gradišče. Posebno imeniten je bil pozimi, ko si je nadel kožuh in dal kučmo na' glavo; takrat je ustvarjal videz kozaškega atmana. V še živem spominu mi je dogodek, ki se je zatem večkrat ponovil. Oče me je, najmlajšega od sinov, rad jemal s seboj, kadar je šel ribarit v rateški potok. Dolga in utrudljiva je bila hoja po beli, prašni, deloma tudi strmi cesti, brez vsakršne sence. Drdranje voza za nama naju je opomnilo, da sva se s srede ceste umaknila bolj k robu. Ko je bil voz z nama vštric, se je ustavil in Slane naju je povabil, naj prisedeva. Ko je ponudil očetu odličnejši sedež zadaj, je z mogočnim glasom dejal: „Ti, moj Rimljan, pa sedi k meni na pok!" Zakaj me je tako vselej naslavljal, lahko le ugibam. Morda je bila temu vzrok moja sloka deška postava in zravnana drža, morda, kar je še bolj verjetno, oblika frizure; gladki lasje, ki so tesno padali na čelo, so bili namreč ravno pristriženi, nekako tako, kakor so si jih prirejali Rimljani, med njimi tudi nekateri imperatorji. Ne morem se pobahati, da se nisem Slanca nekoliko bal, kadar sem ga pogledal ali zaslišal njegov glas, vendar me je vselej njegovo ljubeznivo kramljanje, prilagojeno dečku osmih do dvanajstih let, kmalu opogumilo.
Slane, ki se je po naravi nagibal k debelosti, je skrbno krepil telo z vsakovrstnim športom. Imel
je posebno napravo s kolesom, ki ga je z nogami poganjal, vztrajno pa je tudi gojil veslanje na Krki. Sploh je bil navdušen za šport, pa tudi za vse tehnične novotarije. Takole pripoveduje njegova vnukinja Marija: „Če bi stari oče danes živel, bi imel najmanj letalo, ki bi ga tudi sam pilotiral." In ravno z veslanjem bi zdaj rad obudil drobčkan spomin nanj. Takrat so se prevažali po Krki le s t.i. kištami, iz desk zbitimi čolni z ravnim dnom. Imenitne čolne z gredljem, ki so jih takrat nam najbliže izdelovali ob Vrbskem jezeru, so imeli le lekarnar in poveljnik meščanske, „purgarske" garde Bergmann, Slane in dr. Peter Defranceschi, zaslužni primarij Bolnišnice usmiljenih bratov v Kandiji. Po Defranceschijevi preselitvi v Gorico leta 1911 je njegovo vilo s čolnom vred kupi1 ?nani vinarski( strokovnjak Bohuslav Skalicky. Veslanje s takšnim lepim, hitrim in udobnim čolnom je bilo močno zaželeno pri mladini. Mojega najstarejšega brata Jurija, ki je vedel za moje posebno znanstvo s Slancem, so pridobili njegovi sošolci za zvijačo na moj račun. Ljubeznivo so me vzeli v sredino in mi zatrdili, da bom šel z njimi na veslanje po Krki, če bom prosil Slanca za čoln, ki ga je imel v varstvu stari bradati Fišer, lastnik lepe in značilne hiše na Bregu vrh strmih pečin. Pod njo je bil ob rečnem bregu z dvokapno streho pokriti „flos", ki je rabil za pranje perila breškim gospodinjam in hkrati tudi za čolnarno. Fišerja smo spoštovali, a se ga tudi bali. Bil je tih in blag mož. S svojo „kišto"' in z železnim kavljem na dolgem drogu,-ki je segel do najglobljega rečnega dna pod frančiškanskim samostanom, je med grozljivim iskanjem spričo neštetih zijal na mostu kajkrat potegnil na vodno gladino utopljenca in ga ob čolnu vlekel do flosa.
Tiho so me rinili po stopnicah k Slancu. Potrkali so in neslišno spolzeli k temačnemu kotu v veži, in že čez nekaj trenutkov sem se znašel pred mogočno Slančevo postavo. „A ti si, moj Rimljan! Stopi z menoj v sobo in povej, kaj te je privedlo k meni!" S težavo sem izjecljal, da bi rad čoln. „Kaj, pa ti da se drzneš s čolnom na globoko reko? " Pojasnil sem mu, da me bo vzel s seboj moj brat Jurij s svojima sošolcema. „A tako, tako, že prav!" — in že se je usedel k pisalni mizi, vzel listič in napisal:: „Fišer, dajte Mušičevim fantom čoln — dr. S." Zmagoslavno sem odbrzel po stopnicah, v roki krčevito držeč listič. Ko pa sem prišel do zaplotnikov, so mi v hipu iztrgali listič iz roke in me neljubeznivo nagnali domov.
Doktor Slane je bil poleg vseh drugih odlik tudi srčno dober človek. Bil je velik dobrotnik, ki je vselej in vsakomur v stiski pomagal. Revnim dijakom novomeške gimnazije je oskrbel brezplačno kuhinjo, revežem, ki so pri njem iskali kakršnokoli pomoč, je ni nikdar odklonil, pa tudi nikdar nič zaračunal. To svojo dobroto je Slane izpričal tudi v izjemno važnih primerih. Tako je n.pr. v pismu Vatroslavu Holzu leta 1898 ponudil gmotno pomoč ogroženemu pesniku Aškercu. Podpiral je Cankarja, s katerim so ga vezala idejna soglasja. Ko je v slutnji smrti urejal račune in dolgove, je na potrdilo o izposojenem denarju Cankarju zapisal, naj ga ne terjajo, saj ne bo nič vrnil, ker nič nima.
Mrtvega Karla Slanca je počastila slovenska socialna demokracija, ki se je s tem pokazala hvaležno za njegovo prostodušno vnemo, pa čeprav Slane ni bil njen organizirani član. Izvršilni odbor Jugoslovanske socialnodemokratske stranke je odločil, da ga na pogrebu zastopata J. Kopač in A. Kristan.
Novi muzej Narodne osvoboditve v Novem mestu, ki je v pripravi, bo zaobjel tudi vznik in razvoj naprednega gibanja na Dolenjskem, v njem pa bo dobil častno mesto njegov zaslužni pionir dr. Karel Slane.
ob desetletnici smrti univ.prof .dr. mihajla ro st oh ar j a
VS.22
. ..NAPREDEN ČLOVEK PA NOČE HODITI VEČ PO BERGLAH TRADICIJE SKOZI ŽIVLJENJE, AMPAK Z DUŠEVNO MOČJO ZNANSTVENO DOGNANE RESNICE..." (Dr. M. Rostohar, Napredna misel leto 1912, zvezek 1)
Te misli, ki jih je izpovedal univ. prof. dr. Mi-hajlo Rostohar v uvodni besedi ob ustanovitvi Napredne misli, časopisa za napredno kulturo 1912. leta, so mu bile kažipot kot študentu in pozneje univerzitetnemu profesorju in znanstveniku. Že več kot pred 70 leti se je odkrito in brezkompromisno spoprijel s takratnim klerikalizmom na Slovenskem, ki je hotel narediti slovenskega človeka za dobrega, poslušnega hlapca. To je bila borba naprednega slovenskega intelektualca, ki je začel samostojno misliti in se zavedati, da ni rojen za to, da bi služil vse življenje kot živo orodje nekaterim posameznikom, ki jih je zgolj prilika postavila na vodilno in odločujoče mesto v človeški družbi.
Kot je univ. proff. dr. Mihajlo Rostohar napovedal boj na Slovenskem in vzporedno z njimi tudi boj takratnemu avstrijskemu političnemu vodstvu in vsemu hlapčevstvu, tako je na drugi strani kot znanstvenik-psiholog zaoral globoke brazde v dotlej slabo zaorano ledino na področju psihologije in njej sorodnih ved na Češkem in pozneje na Slovenskem.
Rodil se je 30. junija 1878 na Bregah pri Krškem v kmečki družini. Promoviral je na Dunaju leta 1905, habilitiral pa seje leta 1909 na filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Nato se je znanstveno izpopolnjeval na raznih inštitutih, med drugim tudi v znamenitem VVundtovem psihološkem inštitutu. V Pragi je začel predavati
1911.	Takrat je tudi ustanovil psihološki laboratorij na filozofskem inštitutu medicinske fakultete. To je bil prvi laboratorij na ozemlju poznejše ČSR.
Na Češkem je preživel 42 let kot visokošolski učitelj oziroma dekan filozofske fakultete in pozneje kot rektor Visoke socialne šole, ki jo je pomagal ustanoviti in organizirati.
Kako je Mihajlo Rostohar prišel na Češko, je v nekem dokumentu sam zapisal: „Ko sem dosegel na dunajski univerzi doktorat, me je prof. Jodl poslal s pismom v Prago k prof. Masaryku z namenom, da se na češki univerzi habilitiram. Le-ta me je rad sprejel in leta 1910 habilitiral. To je bila edina možna pot moje vseučiliške kariere, kajti prof. Masaryk je imel kot bivši docent dunajske univerze zveze z dunajskimi vseučiliški-mi profesorji, ki so me poslali v Prago."
Po prvi svetovni vojni je v posebni spomenici ljubljanskemu županu sprožil misel, daje dozorel čas za ustanovitev slovenske univerze. Takratni župan Ivan Tavčar ga je pooblastil, da skliče v tej zadevi vidne kulturne delavce na posvetovanje, da bi osnovali vseučiliški odbor, ki bi napravil načrt za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Na posvetovanju so ustanovili vseučiliški zbor, katerega predsednik je postal dr. Danilo Majoron, dr. Rostohar pa referent. Kot tak je dobil nalogo, da izdela statut slovenske univerze in pripravi predloge za imenovanje prvih profesorjev slovenske univerze. Ko je bila slovenska univerza z zakonom ustanovljena in so bili imenovani prvi profesorji, ki so kot vseučiliški profesorji delovali že drugod, je prišla vrsta na docente. V tem seznamu je bil v začetku tudi dr. Rostohar, toda takratna klerikalna vlada je predlog za njegovo imenovanje črtala iz seznama, baje zato, ker je bil katoliški cerkvi sovražen in komunistično usmerjen socialist. Zato se je vrnil na Češko, kjer je bil imenovan za profesorja psihologije na Masarykovi univerzi v Brnu. Tu je ustanovil inštitut za eksperimentalno psihologijo in deloval kot profesor eksperimentalne psihologije vse do leta
1939, ko je Hitler okupiral Češko, češke visoke šole zaprl, profesorje pa upokojil.
V	začetku marca 1942 je šel v Jugoslavijo in sicer v ilegalo, kjer je na lastno roko začel delati za OF. Po osvoboditvi se je na poziv rektorja Masarykove univerze vrnil v Brno in kot profesor služboval do leta 1948. Tega leta je moral drugič bežati v Jugoslavijo, kajti grozila mu je od takratne čehoslovaške vlade internacija, ker ni hotel kot rektor Visoke socialne šole podpisati izjave proti maršalu Titu in KP Jugoslavije v sporu s takratnim kominformom. Češka vlada mu je nato zaplenila vse premoženje v Brnu.
Poleti 1949 ga je takratni rektor ljubljanske univerze prof. dr. France Kidrič pregovoril, daje sprejel profesuro na ljubljanski univerzi, kjer je deloval do 1960.
Zaradi razočaranj, ki jih je doživel nad brezuspešnimi poskusi, da bi uveljavil med Slovenci napredno kulturno orientacijo, se je leta 1912 odločil izdajati revijo „Napredna misel", ki naj bi oznanjala ideje, od katerih je pričakoval osvobojenje slovenskega naroda iz duševnih okov rimske klerikalne ideologije. ..Napredna misel" je bila trn v peti tako slovenskim klerikalcem kakor avstrijski vladi, ki je revijo ob izbruhu prve svetovne vojne leta 1914 zaplenila, prof. Rostoharja pa kot politično sumljivega oficirja poslala na fronto. Tak je bil konec „Napredne misli", ki je imela nad 800 naročnikov, s katerimi se je revija tudi vzdrževala.
Znano je, da je prof. Rostohar ob ustanovitvi Jugoslavije 1918. leta s skupino 10 častnikov v tovariški zvestobi in požrtvovalnosti izvršil dejanje, ki je zgodovinskega pomena in ki priča, da v odločilnih trenutkih življenja pomeni pogum več kot logika razuma. Nikoli ni mogel razumeti, kako se je v času, ko je bila na Soči še Boroevičeva armada, v Ljubljani pa nemška vlada z avstro-ogrsko posadko, odločiti, da je na balkonu deželnega dvorca v imenu vojaštva govoril na manifestativnem zborovanju, potegnil meč, zaklical smrt Avstriji in izklical Jugoslavijo, ■„ kateri so prisotni oficirji in vojaki prisegli zvestobo. Za tem se je s prvimi prostovoljci udeležil pohoda po Ljubljani. To je bilo 29. oktobra 1918.
Prof. Rostohar je napisal okoli 260 razprav kulturne in psihološke vsebine, deloma v češkem, deloma v slovenskem jeziku. Med temi pa je tudi nekaj večjih del, tako: Uvod v znanstveno mišljenje, Teorija hipotetične sodbe, Psihološke osnove začetnega čitanja (češko, francosko, nemško), Stavek in misel. Začetno pisanje po analitični metodi. Osnove obče psihologije ... Za tisk sta pripravljena še rokopisa: Socialna psihologija in Učbenik psihologije za pedagoške akademije. Napisal pa je tudi obširni razpravi: Otrok in film ter Didaktični pomen filma. Poleg navedenih del je skoraj v celoti zbral gradivo za eksperimentalno obdelavo mladinske psihologije, ki ga je v življenju najbolj privlačila.
Na pobudo Mihajla Rostoharja sta bila na filozofski fakulteti v Ljubljani ustanovljena katedra in inštitut za psihologijo. V izgradnji inštituta je bil Rostohar neutruden; vanj je vložil mnogo svojih dragocenih izkušenj in napora. Njegovo delo je rodilo številne sadove. V teh petnajstih letih je diplomiralo na filozofski fakulteti v Ljubljani več kot sto psihologov, ki se udejstvujejo na raznih področjih, v industriji, šolah, klinikah, svetovalnicah...
Rostoharjevi znanstveni rezultati niso cenjeni samo pri nas, temveč tudi drugod po svetu. Češki psihologi jih štejejo za najpomembnejša dela, ki uvajajo v češko psihologijo nove vidike. Kot znanstvenik se prof. Rostohar odlikuje po originalnosti znanstvenega dela. Njegova iznajdljivost je mnogo prispevala k izpopolnjevanju psihološke metodologije. Te bodo ostale trdna osnova za
DOLENJSKI LIST - Št. 39 (1418) - 23. septembra 1976
nadaljnje delo. Njegovi rezultati in njegovo mentorsko delo bodo ostali trajen dokument razvoja psihološke vede v Sloveniji.
Pokopan je na pokopališču v Krškem, kar je bila njegova poslednja želja.
SLAVKO SMERDEL
Literatura:
Napredna misel, letniki 1912, 1913 in 1914 do zaplembe. Naši pogovori, 20. 9. 1964, št. 9, stran 7 „Zaoral je globoke brazde". Nekrolog, ki ga je objavil ob Rostoharjevi smrti dr. Ivo Toličič v Delu.
joze cvelbar' v besedi
V* 24
(Rojen 8. februarja 1895 na Dolenji Prekopi blizu Kostanjevice, izdihnil 11. julija 1916 na Tirolskem v brigadni bolnici)
Letos se izteka 60 let, odkar so smrtonosne svinčenke pretrgale niti življenja mlademu pesniku in slikarju Dolenjske.
'Nobena želja se mi na svetu ni izpolnila, ne najljubša ne najsvetejša. Ta je moja poslednja: Slovenec sem; nič ni zame bolj strašnega, kakor v mrtvi tuji prsti spati večno spanje. V sveti domači zemlji, tam je sladko sanjati večni sen, tam, kjer zemlja tudi za mrtve živi in rože tudi zanje cveto, v moji dragi, preljubi dolenjski deželici, v Kostanjevici. O, ko bi danes vedel, da ni tudi ta želja prav tako nespametna, kakor so bile druge!
(Cvelbarjeva oporoka. Verjetno jo je napisal, ko je neozdravljivo ranjen čakal poslednjega izdiha. Želja, tako goreče izražena v oporoki, se mu ni izpolnila.)
Čudno je življenje v teh časih: kakor bi človek sanjal pravljico. Vojska na Srbskem, vojska s svetom, s samim seboj in dušo . . . Strah med ljudmi. . . Razpoloženje kot ob mrliču; nihče si ne upa glasno govoriti; kjer postoji nekaj ljudi, stisnjeno glave vkup, govore poltiho in z očmi.
(Iz dnevnika. Dol. Prekopa, 31. julija
1914, na pragu grozot prve svetovne vojne.)
9. aprila 1915 so komaj ozdravelega osmošolca Cvelbarja poklicali v vojaško suknjo.
Prišel sem domov iz Ljubljane na dopust za šest dni, da napravim maturo . . .,Glej, jaz sem še vrnil skoro gotovo zadnjikrat domov, ki ga že davno nimam, po slovo. Tako je čudno čudno, tako nenadejano. Meni je, kot da sanjam, in le, ko pokrijem kapo namesto klobuka in se oblečem ves v plavo-sivo obleko, me pretrese živo prepričanje: ni sen.
(Iz dnevnika. Dol. Prekopa, 22. aprila
1915.)
. . . Jaz sem vojak. Poklicali so me, da me izurijo za vojsko, in sem dobil za plačilo maturo, zato da dam zanje življenje, to se pravi, da poginem.
Tako je torej in je vendarle res, da sem prišel zadnjič sem, da sem prišel po slovo za veke. Razum mi uvidi to in veruje, a srca ni moči prepričati, ker živi, ker hoče živeti, kot da nisem vojak, kot da ne nosim sive suknje, kot da ni vojske na mejah, kot da mi niso dali mature, ampak kot da sem se prebil preko nje v svobodo in v svoj dom.
Ah, in že gre razum s svojo logiko tudi v srce . . .
(Iz dnevnika. Dol. Prekopa, 24. aprila 1915.)
Včasih je človeku za življenje toliko kakor za blato, ki mu pade od škornjev.
To je navadno ob slabem vremenu in kadar gleda v svet z zaprtimi očmi.
Včasih pa strese človeka mraz in vročina obenem ob goli misli, da stoji nekje tam zadaj smrt. To je ob lepih sončnih dnevih, ob visokih luninih nočeh, ko gleda človek s stoterimi očmi in čuti s stoterimi srci in se spomni glorije in svetlobe minulih dni — pred njim pa pojo kanoni kot pogrebni zvonovi . . .
(Iz dnevnika. Ratele pri Friesbachu, 29. julija 1915.)
Kukavica je kukala, kukala mi je prvič letos: dvajsetkrat; mar še dvajset dni? O, samo še dva, samo še en dan prej domov na Dolenjsko, k dragim, kamor sežejo sedaj le komaj moje sanje, sanje iz polnoči, Frida, Liči, Berta, potem
pa... Ta želja — (kot!) voda iz Krke na Gorjance.
(Iz dnevnika. Amlach, 8. aprila 1916.)
Deklica, kje si si čarov nabrala, da pozlatila si mojo mladost?
Deklica, kje si to milost dobila, da posvetila si mojo mladost?
Tam na Dolenjskem, tam v lepi deželi, v pisanih lokah sred zelenih host, tam si nabrala jih, da si ovenčala, da pozlatila si mojo mladost.
Vsa kakor pravljica rože gorjanske bila prelestna mladost je moja, vedno v očeh mi bo tožnih cvetela, tiho žarela v globini srca.
(Pesem Deklici je nastala 22. aprila
1912.)
V	meni je vse samo veliko hrepenenje, priti dol do svojih dragih barv, ki že toliko in toliko časa plesnijo na podstrešju. Sanjam o velikih, jasnih slikah, o krajinah, o figuralnih — in sanj ni ne konca ne kraja.
(Iz dnevnika. Na okrevališču v Lienzu, 29. 5. 1916.)
Miren sem in vdan v razmere in ne pričakujem ničesar. Živim v sebi, poln spominov, ki stoje vse kakor tihe sohe marmorne, polne čara in mrtvega življenja, ne kakor včasih, polne krika in strasti . . .
(Iz dnevnika. 19. 6. 1916, torej tri tedne pred smrtjo.)
Kje si, deželica — gnezdece sonca — goloba, Krakovo — hosta — šuma prostosti, svobode, nograd med škarpami — čriček duše razkošne, njiva zelena — sreča srca veselega?
Kje si, Frida, golobček moj beli ob potoku, ki si okopal v mleku peruti je belem, v ros} zelenih trav si umil je nedra deviška, napojil z modrino neba si oči je vesele, s tisto modrino, ožarjeno s soncem dolenjske deže (Odlomek iz pesnitve Moji kraji in moji dragi, napisane 1913.)
Enaindvajsetletni kadetni aspirant Jože Cvelbar umira v brigadnem sanitarnem zavodu nekje v južni Tirolski. Ranjeno telo gori v noč štirih sten ogromne dvorane. Vsenaokrog vzdihujejo in ihtijo telesa. Nad požarom plešejo spomini poslednji pripev romanju duše v onkraj.
Ni je luči, ni jih zakladov, ni je sreče zlate . . . štiriperesna hrani zaklad, sladek spomin. Dolenjska, nate.
Samo miru, miru, miru . .. Roka, ki usiha, je nekoč v dnevnik zapisala:
„Konec bo tega trpljenja in vrnem se domov na Dolenjsko. V začetku pomladi bo, pa ostanem doma vso pomlad, v svobodi preživim še enkrat vse življenje, od prve vijolice preko cvetja, plojenja, zorenja in dozorenja. Ko pospravijo plodove pod streho, porečem adijo in odidem z veselim srcem z doma v svoj pravi dom . .."
Bohorič hiti v šolo. Mimo njega je zavil visok, mlad človek, gostih črnih las, z bohemsko ovratnico — osmošolec Cvelbar. Dijaki vedo o njem, da je pesnik. Tudi slikar je. Včasih ga -obkroža kup radoznalcev, ko slika pokrajino pred kapiteljskim hribom. Vsi ga gledajo spoštljivo. Temne oči ima. Žalost sije iz njih, pa tudi otroška mehkoba, čudenje, strast, radost...
Bolnišnica v Lienzu. Skozi visoka okna je sijalo večerno sonce. K postelji je pristopil gospod
DOLENJSKI LIST - Št. 39 (1418) - 23. septembra 1976
mastnih lic, polnih žepov, Slovenec. Kako se ne bi domačega človeka na tujem razveselil? In razprede se pogovor.
„Tako, na akademijo hočete iti? "
„Seveda..
„Na slikarsko akademijo? 0, mladi fant! Da bo?"
„Mora biti!"
„Pojdite, pojdite! Zakaj neki ste si izvolili ta posel, ko vendar tako malo nese? Slikarji so vsi berači ali pa pijanci. Koliko bo potov po vojni prostih in debelega zaslužka. Debelega, mastnega zaslužka, vam pravim. Kdo se bo menil za umetnost! Pamet, prijatelj, pamet!"
(Iz Jarčevega romana Novo mesto.)
Poslal ti bom v kratkem kopo vojnih dopisnic: skiciram in rišem na marših, pri odmorih in počitkih in v slednji priliki, da mi je lažje; imel bom neposreden spomin od toliko težkih ur; ko se vrnem, mi jih daš nazaj... če se ne vrnem, so seveda tvoje.
(Iz pisma Fridi. 24. junija 1916.)
Ker nisem mogel s 40 možmi vzdržati 1500 Italijanov, mi je prišel Cvelbar na pomoč. Pa preden je prišl do mene, je bil ranjen v roko in nogo. Stekel je nazaj, da bi ga kdo na varnem obvezal, pa je dobil zopet tretjo kroglo skozi trebuh. Takoj sem to zvedel, a k njemu nisem mogel in ne smel, ker je bila nevarnost, da bodo sovražniki, potem ko smo jih po pet in polurnem grozovitem boju popolnoma porazili, nas zopet napadli. Sanitejci so ga potem odnesli in 11. julija sem čul, da je Cvelbar - umrl na brigadni sanitetni postaji.
(Dr. Joža Marjetič, Cvelbarjev prijatelj. Dolenjske novice 1916.)
Maj je skadkost -sladkosti še nisem okušal, maj je spev —
tudi speva še nisem poslušal, maj je veselje — ni zdaleč ga nisem še slutil, maj je ljubezen —
o kdaj jo pač v duši bom prazni občutil?
Od duše te tožne, koprneče v daljave, tebi svetle majske pozdrave.
(Pesem Majski pozdrav, nastala leta
1913.)
Tam doli gledajo izza holmastih koroških gora naše planine, tihe in drage kakor pozdrav, kakor poljub iz domovine!
(Pirkerkogl, 19. 7. 1915.)
Dvajset let je minilo, odkar se je končala največja vseh vojska; zgodovina jo imenuje svetovno vojsko. Terjala je milijone življenj. Tudi Slovenci smo položili velik delež na grozni žrtvenik človeških krivic in nasilja, vendar nam svoboda, merjena po mednarodnih obračunih, ni zasijala v tisti meri, kot smo jo po pravici zaslužili in kakor smo zanjo trpeli. Naša usoda v tej vojski je bila žalostna. V službi tujega gospodarja smo branili svojo lastno zemljo in dajali zanjo svoje življenje; v tej vojski je padel cvet našega naroda, komaj dorasla in še nedorasla mladina, za katero po dvajsetih letih vrzel še ni zabrisana in je žalovanje za njo še prav tako grenko. Mnogi izmed te mladine niso mogli dovršiti ničesar, kar so obetali, mnogi so padli sredi zorenja in v spominu, ki so ga pustili, bo vedno in neutolažljivo žgala krivica njihove nasilne smrti.
Eden takih je bil tudi Jože Cvelbar, enaindvajsetletni abiturient, nadarjen pesnik, pisatelj in slikar...
(Jože Cvelbar. Izbrano delo 1938. Uredil in spremno besedo napisal France Koblar.)
Črno prekletstvo, dvomi, obupi, proč, da vidim spet zvezd sijaj! —
Hočete iti? O ne — saj vas ljubim, ljubim te, hočem te, hočem nazaj!
Pridi sem k meni, ti, ki me gledaš, daj, ali človek brez duše živi? —
Dušo sem vdušil,
še žilo pregrizni, napij se krvi! —
(Iz pesmi Tvoja slika, nastale oktobra
1914.)
Predvsem komaj čakam počitnic. Za vse počitnice imam en sam načrt, namreč ta, da bom kolikor mogoče veliko veliko slikal. Na koncu počitnic, upam, bom imel lep košček naše dolenjske deželice v albumu ... Vidim, kako lep je ves ta naš svet, vsak košček, vsaka skala za Krko, vsak brežuljek ob njej, vsaka vrba, vsako drevo sredi polja in gorice, o gorice, naša blažena Trška gora, še nikoli v teh šestih letih je nisem videl tako Tepe, kakor to spomlad, ko sem jo slikal iz šole: celo morje barv, vse v lepem vijoličastem tonu, tiste hišice gori in hramci in zidanice. ..
(Iz dnevnika. 11. junija 1913, torej na koncu šeste gimnazije.)
Zdravje se mi vrača ... In včeraj popoldne sem že tudi risal, po dveh dolgih, dolgih mesecih sem imel prvič spet v roki čopič; še se mi trese roka, ampak zdi se mi, da ne od bolezni, ampak od hrepenenja po pomladi, po zelenju, po svetlobi, po soncu ... In svet vidim zdaj svetlejši, ali živim bolj v sebi in sebi: vsaka bilka mi je lepa in zelena in tako dobro de očesu, vsaka cvetka mi poje veselje in življenje, življenje ...
(Iz dnevnika. 17. marca 1915. Opomba: Cvelbar je bil bolan na pljučih.)
Nekam nezaupno sem stopil v prostor te pokrajinske umetnostne razstave, a sem bil prijetno iznenaden. Pod Jakopičevim pokroviteljstvom je izložila svoja dela družba mladih umetnikov:	Božidar Jakac, Marijan Mušič,
Zdenko Skalicky, Janko Čargo, Fran Ančik in Fran Zupan; razstavljene so tudi risbe in slike Jožeta Cvelbarja, padlega v vojni...
Mladega Cvelbarja je brezdvomno škoda. Bil je dober risar — zanimivi so zlasti njegovi vojaški portreti — mogoče bi bil razvil svojo barvnost in se popolnoma otresel novelističnih momentov. Postal je žrtev svetovne vojne — in težko je gledati na risbe, ki so nastale na fronti in iz katerih neprestano govori tragična slutnja bližajoče se smrti.
(Marijan Mušič:	Novomeška	pomlad,
1974 Opomba: omenjena razstava je bila v Novem mestu leta 1920.)
Jo_e Cvelbar se je rodil v siromašni, a številni družini. Oče se je odpravil za zaslužkom v Ameriko, predvsem zato, da bi sin, kot Cvelbar sam pravi na nekem mestu, lažje študiral in dosegel svoj cilj. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu. Tu je v šol. letu 1910/11 s sošolci izdajal dijaški list Izpod Gorjancev. V tem listu je pesmi m prozne sestavke priobčeval pod psevdonimom Jože Gorjančev, ilustracije pa s kraticama svojega pravega imena in priimka. Za čopič, in barve ga je navdušil profesor Josip Germ, in to tako močno, da se je že med študijem na gimnaziji trdno odločil, da bo po maturi odšel ,,na Češko, v zlato Prago" študirat slikarstvo.
Pesmi je pod psevdonimoma Dolenjčev Cene in Cvetko Gorjančev objavljal v dijaški Zori, mladinskem Zvončku, Vrtcu itd. Cvelbarjeve črtice so orisi pokrajine ob Krki, prežeti s folklornimi motivi.
Njegova pesem in njegove barve ne morejo ubežati lepoti rojstne pokrajine. Hrepenenje in
pesnica
katka
vrtačič-^
Zupančičeva 1889-1967
domotožje po njej je silovito, enkratno. Iz večine njegovih pesmi pa je čutiti slutnjo prezgodnje smrti in ranjenega čustva ob neuslišani ljubezni.
Zanimiv je njegov dnevnik, ki ga je pisal tudi potem, ko je oblekel vojaško suknjo.
Na „visoki šoli militarizma" je zasovražil Avstrijo, domovino laži in zatiranja, ker je videla ljudi drugih narodnosti samo tedaj, ko jo je bilo treba braniti. Verjetno bi Cvelbar, to je sicer drzna misel, če bi se vrnil iz vojne, iz svojih bogatih zapisov in ponižanega ponosa oblikoval širši prozni tekst z vojno tematiko, ki bi lahko tvorno dopolnil Jarčev vojni zaledni roman Novo mesto in Prežihove pretresljive prizore in podobe z bojišča, prikazane v romanu Doberdob.
Dolenjska bodi svojemu pesniku hvaležna za vse, kar je dal in kar je obetal!
JOŽE ŠKUFCA
Opomba: Novomeška študijska knjižnica hrani pod ustreznimi signaturami naslednje gradivo, ki pomembno osvetljuje življenje in delo Jožeta Cvelbarja:
1. Dnevnik, ki je po kronološkem redu v tehle zvezkih: Album, Notes, Skice, Notes, Vtisi, Zaznamovanja (prepisi).
2. Dr. Josip Turk. MS 1/VIII — tuji rokopisi. Cvelbar Jože:
Besede iz narodnega zaklada.
Reki in rekla,
Uskoki
Nekaj Cvelbarjevih pesmi v rokopisu.
3. Josip Germ. MS 3/11 — korespondenca. Originalna Cvelbarjeva pisma in dopisnice,
naslovljene na Josipa Germa (tri pisma, pet razglednic).
4. Dijaški list Izpod Gorjancev. Šol. leto 1910/11. MS 319 (kserografiran izvod).
9. maja 1976 je Belokranjsko muzejsko društvo odkrilo v Podzemlju pri Metliki ploščo Belokranjici, pesnici Katki Zupančičevi. Podobo zaslužne kulturne delavke je orisal predsednik Slovenske izseljenske matice Drago Sel iger, ki je povedal naslednje:
Na Griču pri Črnomlju se je 17. septembra 1889 rodila Katka Vrtačič. Šola v Podzemlju, kjer ji odkrivamo danes spominsko ploščo kot ugledni pesnici, pisateljici in kulturni delavki med ameriškimi Slovenci, je bila kr,aj, kjer je Katka kot mlada učiteljica začela vzgajati tedanje rodove. Kasneje [e poučevala še v Črnomlju, na Talčjem vrhu, v Cepljah in nazadnje na Mavrlenu
— na šoli, ki jo je sama obiskovala, ko je bila komaj tako velika, da ji je nosek gledal iz snega, ko je pogumno gazila belo odejo, ki je pokrivala mavrlenske vinograde. Zgodilo pa se je tudi, da jo je moral ob snežnih zametih oče nositi na hrbtu, ker ukaželjna Katka ni hotela zamuditi niti enega dneva pouka. Enorazredna šola na, Mavrlenu je bila tedaj ena največjih potujčevalnih trdnjav nemškega Schulvereina. Ironija pa je hotela, da je ob razpadu Avstrije prišla prav na to šolo Katka kot prva slovenska učiteljica.
Skupaj je poučevala v Beli Krajini nekaj nad deset let, do 6. decembra 1923, ko se je za vedno poslovila od svoje rodne Bele krajine in odpotovala s hčerkico za možem Jakobom Zupančičem v Združene države Amerike.
Svojo napredno usmerjenost, veliko razgledanost, izostren čut za socialno pravičnost in velik dar opazovanja je Katka Zupančič pokazala v sestavku „Pismo iz Amerike", ki je bil objavljen v Ameriškem družinskem koledarju 1929, to je šest let po njenem prihodu v Ameriko. Zapisala je:
„Če me že moja življenjska pot vodi v to deželo, se ji moram in hočem čimprej prilagoditi, to je bil moj sklep, ko sem jadrala proti New Yorku. Predsodke, ki sem jih imela do Amerike
— iluzij ni bilo — sem hitro vrgla v Atlantik, da mi ne bi bili pozneje v napoto. Dospem v Chicago. Brez črnih pa tudi brez rožnatih očal začnem gledati in opazovati, poslušati in spoznavati."
In Katka nadaljuje:
„lmovit Američan rad gradi in gradil bo najprej nebotičnik, nato se bo lotil kakega muzeja, in če mu še kaj ostane, se spomni, da bi se dalo zgraditi še kako šolo ali kaj temu podobnega. V opravičilo pojma ,ameriška kultura' pa se moramo zamisliti v ameriško zgodovino in bomo sodili pravičneje. V Ameriko so se selila preprosta ljudstva, malo, zelo malo je bilo izobražencev vmes. Tem ljudem je bila prva skrb, da si gmotno opomorejo. Vsak je bil navezan le nase. Help yourself! Pomagaj si sam! To je veljalo v dobi pionirjev in velja še danes. Trdi,
brezobzirni značaji so ti Amerikanci. Zato je treba tukaj trdne volje in železnih komolcev, sicer gredo hladnokrvno preko tebe. Še taki, ki so prišli sem mladi, z vsemi mladostnimi močmi, si tukaj ne znajo vedno pomagati. Marsikdo bi se že vrnil domov, če bi le imel s čim in se ne bi bal zasmeha, s katerim bi ga prav gotovo sprejeli v stari domovini."
Kako močno je pogrešala v novi domovini srčno kulturo pri odraslih in pri vzgoji otrok in njihovem izobraževanju in kako je obsojala ozkost šolskega sistema, izvemo iz njenega naslednjega zapisa:
..Business! To je parola, ki velja tukaj. Posledica tega je, da Američani mnogokrat nimajo dovolj takih ljudi, ki bi dajali pravo duševno hrano in nimajo dovolj tako vzgojenega občinstva, ki bi znalo sprejemati to hrano. Zato naletiš često na strašno notranjo praznino, pa čeprav jo ugodno gmotno stanje skuša prikriti.. . Šele v knjižnicah se ti duh pomiri, kajti tu dobiš tudi dobre knjige. Kjer so naši ljudje bolj številno naseljeni, dobiš v javnih knjižnicah tudi slovenske knjige. .. Šol je dosti in narede dosti. Vendar bi lahko naredile še več. Ni dovolj, da zna mladina, ki je dokončala ljudsko šolo, dobro pisati in brati, dobro računati in risati, peti in telovaditi, da pozna ameriško zgodovino in zemljepis ter da zna navdušeno ploskati ameriški zastavi. Socialnega čuta ne zna dati oziroma vzgojiti v otroku, kar bi bilo tu tako potrebno, bolj ko kje drugje, saj je Amerika sestavina vseh mogočih narodov. A šola — in v tem so si vse šole tu enake — uči mladino spoštovati in ceniti le to, kar je pristno ameriškega. In tako se zgodi, da se mladež odtuji ne le svojemu narodu, temveč pogostoma tudi svojim staršem."
Se bližja nam je Katka tedaj, ko ob ocenjevanju-ameriških družbenopolitičnih razmer jasno izpričuje svojo svetovnonazorsko in pedagoško usmerjenost Zapisala je:
„Šole ne spadajo v področje zvezne vlade, ampak v področje posameznih držav in občin. Zato pa so šole tudi vsake sorte. V nekaterih državah o evoluciji nočejo ničesar slišati. Kakor da bi jim stopil na kurje oko, tako zavrešče, če ta ali oni šolnik med drugim pove svojim učencem tudi to, da je človek — kakor vse drugo — produkt razvoja."
In še njene misli o enakosti: „Enakost! V Ameriki smo vsi enaki. Vsi delamo in garamo. Eni pokažejo kaj uspeha, drugi delajo, a nimajo ničesar pokazati. Eni delajo predolgotrajno, drugi ponujajo svojo delovno silo, a je nihče noče. Nekateri opravljajo življenjsko nevarna dela, drugi spet barantajo za prodajalniškimi pulti; Premnogim delo pije možgane in se čutijo avtomate. Številni rijejo pod zemljo kot krti.
V* 26
DOLENJSKI LIST - Št. 39 (1418) - 23. septembra 1976
STRAN 14 DOLENJSKI UST - St. 39 (1418) - 23. septembra 1976 >
drugi spet okušajo peklenski ogenj po jeklarnah. Toda vsi smo enaki. Vse nas gnjavi kapitalizem v tej ali oni obliki. In vsi smo v družbenem redu na zadnjem mestu, četudi nam pripada prvo! ...
V Ameriki pa imamo tudi nekronane kralje: oljne, premogarske, jeklarske, železarske, ki pa jim manjka eno: človečnosti nimajo, ker če bi bili človeški, bi ne bili to, kar so."
In lahko nam je razumljivo, da je taka Katka hitro našla pot v socialistično usmerjene organizacije in kulturna društva ameriških Slovencev. V njih je polno zaživela in prispevala pomemben delež k širjenju slovenske kulture in napredne misli. Tako rekoč čez noč je postala kulturna delavka med ameriškimi Slovenci. Kot prava vzgojiteljica se je zavedala poslanstva slovenske učiteljice med rojaki v tujini. Povsod je znala zbuditi zanimanje za lepoto slovenske besede in si je nenehno prizadevala, da ostane še dolgo živa. S svojim klenim pesniškim izrazom je znala vžigati ljubezen do materinega jezika in jo tudi razplamteti, kjer je ugašala. Nikdar se ni ustrašila ne truda ne potov, da je le pomagala uresničevati ideje, v katere je verovala, ko je šlo za širjenje in utrjevanje delavske kulture. Pri vsem svojem delu pa je bistro opazovala ljudi in življenje. Zato so njene pesmi, črtice, povesti in igre zrcalo življenja. V tem je dragocenost Katkinega ustvarjanja.
V svojih delih je Katka opisovala preproste ljudi, kakršna je bila sama, opisovala je pa tudi svoja življenjska spoznanja. Česar ni mogla izraziti z besedo, je prelila v črte in barve. Veliko svojih črtic in pesmi je namreč tudi sama ilustrirala.
Na obsežno literarno udejstvovanje Katke Zupančič nas opzori bibliografski pregled njenih del, ki vsebuje 455 naslovov, od tega: 305 pesmi, 137 črtic, povesti in člankov, 5 dramskih del in 7 prevodov. Pravično ovrednotenje tako obsežnega opusa pa ostaja dolg in obveza naših literarnih zgodovinarjev.
Največ svojega leposlovja je Katka posvetila mladini. Objavljeno je največ v mesečniku „Mladinski list" v letnikih 1923-1945, to je v mladinski reviji Slovenske narodne podporne jednote, ki izhaja še danes pod naslovom „The Voice of Youth". Njena dela so rada priobčevala tudi uredništva drugega naprednega tiska ameriških Slovencev, tako: Prosveta, Ameriški družin-
ski koledar, ki je izhajal od leta 1915-1950, Majski glas, Cankarjev glasnik in Proletarec. Plodno je bilo tudi njeno sodelovanje pri urejanju in korigiranju teh publikacij. Sodelovala je še pri knjigah Jožeta Zavertnika in dr. Franka Kerna, s pisateljem Ivanom Molkom, z urednikom Prosvete Milanom Medveškom ter z drugimi uglednimi kulturnimi delavci. Prosvetna Matica v Chicagu je leta 1946 izdala Katkino knjigo črtic in pesmi „Slike iz vsakdanjega življenja".
Z Louisom Benigerjem, urednikom publikacij Slovenske narodne jednote, je vodila slovensko šolo chicaškega društva Pioner št. 559 SNPJ in sodelovala tudi v dramskem odseku Socialističnega kluba št. 1 Jugoslovanske socialistične zveze v Chicagu. Kot odlična režiserka je bita znana v Chicagu in drugih slovenskih naselbinah, kjer so chicaški igralci nastopali s svojimi igrami. Katka je spremljala igralce in jim bila tudi suflerka.
Kot zavedna Slovenka in kulturna delavka, ki je svoje pesniške in pisateljske sposobnosti posvetila boju za pravice malega človeka — proletarca, se je v zadnji vojni z vsem srcem in delovno vnemo vključila v organizacije ameriških Slovencev, ki so podpirale narodnoosvobodilni boj v Jugoslaviji. Sodelovala je pri slovenski sekciji Jugoslovanskega pomožnega odbora in bila delegatka na politično zelo pomembnem Slovenskem narodnem kongresu 5. in 6. decembra 1942 v Clevelandu, na katerem so ameriški Slovenci ustanovili SANS — Slovensko ameriški
narodni svet za moralno in gmotno pomoč novi Jugoslaviji. Bila je tudi članica izvršnega odbora SANS.
Z močno osebnostjo in plodnim kulturnim delom je Katka Zupančič izpričala svojo narodno zavest in ljubezen do slovenske grude. Prav iz njenih pesmi so mnogi črpali prvo ljubezen in zanimanje za jezik in izročila slovenskih staršev. Oplajala jih je več kot štiri desetletja in jim podaljševala narodnostno življenje.
8. septembra 1967 je odšla za vedno. Počiva v spominskem parku v Los Gatosu v Kaliforniji, na prostoru, ki si ga je sama izbrala. Obkrožajo ga visoke palme, vrbe žalujke in mogočen hrast Na preprosti plošči, nedaleč od obale Tihega oceana, je vklesano njeno ime, svetlo in častno pa je zapisano tudi v srcih ameriških Slovencev in v kulturni zgodovini slovenskega naroda.
mojstru vladimiru štovičku ob 80-letnici
Kdo bi pod soncem lahko napovedal usodo otroku, brž ko prijoka na svet v nepopisno radost srečnih staršev? Temu navzlic, da zbero se krog zibke vsi strici in tete, modro ugibajo, komu podoben je nežni dojenček in poreko, da odspred je očetu, odzad pa vsej žlahti, nihče med njimi ne ve, kaj z otrokom na stara bo leta: mar se šopiril bo v zlatu, užival vse zemske dobrine, ali morda bo vojak ali župnik, učitelj, trgovec ali petljal bo okrog kot berač, ves raztrgan in prašen?
Take so misli se motale v glavah ponosnih Boštanjcev v tisoč in osemsto, zraven devetdesetšestem še letu, dvajsetinšestega rožnika. Tistega dne se povečal Boštanj za nova je usta: rodil se je Štoviček Vlado.
Kakšen je bil kot otrok? Nič drugačen kot drugi so fantje. Rad se podil je krog hiše in hlače si trgal po plankah, v šolo je hodil, kot treba, in zdelal prav vse je razrede.
Potlej pa prišel je čas, ko odločit bilo se je treba, kam naj obrne korak, da srečen v vsakdanjem bo delu. Nič ni pomišljal. Povezal je culo in šel tja v Ljubljano.
V	šoli umetno obrtni odkrival potem je umetnost znanja željan. Ves mladostno zavzet se zagrizel je v delo, dokler ni šole končal. A potem se <3dpravil je v Prago. Tam si kot vzoren učenec pri Otu Španjelu in Šturzi s slavo v umetnostnem svetu dobil je naslov akademski.
Kaj vse počenjal je Vladimir v Pragi, ne ve se natančno.
Če se s kolegi pri Fleku morda kdaj nalival je s pivom, ali so „knedelčki" češki vsakdanja bili mu kdaj hrana? Dejstvo pa eno dri: da kljub temu, da stopal je v leto sedemindvajseto, punce zaresne dotlej ni izvolil.
Pa so prijatelji rekli modelu, ki nag se razstavlja mladim učencem za študij, da gledajo njega obline:
„Daj, o deklič, v tej nebeški goloti, predrami nam Vlada!" Punca takoj je uslišala prošnjo in gola kot Eva mojstru stopila pred nos s privlačnim vrtenjem trebuha . . . Krasen prizor, ob katerem oči bi skočile iz jamic!
Štoviček vrli pa nič. Le punci je rekel, naj neha.
Kaj se zgodilo je potlej, ko z miganjem šlo je hitreje? Drugega nič kakor to, da dekle je dobilo na glavo vodo umazano vso, ki umetnik jo zlil je v goloto.
Poln priznanj in pohval odpotuje v deželo špagetov, v same Firence, da tam bi spopolnil si mojstrsko znanje.
Končno se znajde v Parizu, v tej Meki umetnosti prave.
Tam je spet klesal in gnetel in zraven se šel medaljerja, v prostem pa času, ponoči, prijatelju v vrtu je kopal.
Kdo bi naštel umetnine, ki zrasle so mojstru pod prsti?
Kipi, medaljež reliefi — v njih človek v vsej meri in slavi!
Kakor drevo se mogočno razrase iz male sadike in z leta v leto polepša, da dika je svojemu kraju,
Štoviček naš se razvil je v osebnost, ki svet se ji klanja.
Zvest domovini se vrnil je v njeno prelepo okrilje, zvest ji ostal je vseskozi, ko bičal jo kruti je tujec.
S srcem trpečim je gledal, ko Švab je selil rodoljube.
Grozo ljudi in svoj bes, vse prelil je v podobe reliefov.
Videl je druge strahote, ki dal jim je v plastiki večnost, s tem pa ustvaril pomnik in nauk za pozne rodove: nikdar ne skloni glave in ne vdaj se nasilnemu tujcu!
Tista umetnost je prava, ki slika je svojega časa.
Štoviček nikdar ni gledal drugam kot v resnico življenja, bodi med vojno, po njej ali danes, ko v častni starosti dela z enako še vnemo, kot delal je v rosni mladosti.
Kamor zazre se oko, že zagleda prelepe stvaritve:
Trubarja tam na Raščici, pa v Radečah borce junaške;
Valvasor Krško krasi, sta v Sevnici kipa herojev.
Še bi našteval in še, pa ne mogel bi vsega našteti,
kar je ustvaril naš mojster skoz dolgo in plodno življenje.
Skromen in tih, brez kričave reklame in spletk ter škandalov — s kakršnim danes orožjem bori se kak quasi umetnik, da bi pritegnil pozornost — naš Štjviček zmeraj ustvarja.
Slava nagrada je ena, ki mož si dobi jo v življenju.
Druga je čast, spoštovanje, ki da jo človeku poštenje.
Venec najlepši si splete, kdor združi v življenju oboje.
S takšnim zdaj vencem okrasimo glavo preljubemu mojstru v čast in zahvalo, ko spolnil desetkrat po osmo je leto.
Živi še d oj ga nam leta, ustvarjaj pri dobrem še zdravju,
Vladimir Štoviček! — želja je vseh, ki imajo Te radi.
VLADIMIR BAJC
DOLENJSKI UST-Št. 39 (1418)-23. septembra 1976 STRAN 13
TRAN 12 DOLENJSKI UST - Št. 39 (1418) - 23. septembra 1976
P°
sledeh __
brusniških
rimljanov
Po.;rov antične skrinje—pepelnice z dvokapno streho in štirimi akroteriji. (Foto:	D.
Breščak)
Ena izmed lepo ohranjenih gomil na grebenu nad Velikimi Brusnicami. (Foto: D. Breščak)
An lični cevovod „in situ" iz Kamnega potoka pri Trebnjem. (Foto: D. Breščak)
^2.9
V	letu 1976 si je arheološki oddelek Dolenjskega muzeja zastavil veliko nalogo, ki bo trajala več let. V tej akciji bomo skušali odkriti nova arheološka najdišča in preveriti že doslej znana. Akcijo, ki jo imenujemo arheološka topografija, vodi Inštitut za arheologijo pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Zajema vso Slovenijo, izvajajo pa jo arheologi območnih muzejev in zavodov za spomeniško varstvo. Dolenjski muzej bo obdelal velik del novomeške občine in vso trebanjsko občino. Osnova za arheološko topografijo so predvsem doslej objavljeni podatki o arheoloških najdiščih, ki pa jih je treba na terenu ponovno preveriti in ugotoviti sedanje stanje. Pri tem nam je v veliko pomoč knjiga Arheološka najdišča Slovenije, ki je izšla letos in v kateri so zbrani vsi podatki iz arheološke literature do leta 1965. Stanje, ki ga najdemo na terenu, pa vrisujemo v katastrske mapne kopije.
Letošnjo arheološko topografsko akcijo smo zastavili pri izlivu potočka Žerjavina v Krko, to je vzhodno od gradu Struga. Žerjavin, ki priteče iz gozdov pod Tolstim vrhom, je tudi meja med našim in sosednjim topografskim območjem. Nekdanji struški in otoški gozd sta v arheološkem smislu prazna, zanimivi in omembe vredni pa so malo znani ostanki rudniških rovov v otoškem gozdu blizu Gumberka. Tu so odprli otoški grofje premogovnik za svoje potrebe. Po izjavah domačinov so premog kopali še eno ali dve leti po zadnji vojni. V gozdu so vidni ostanki zasutih rovov, lepo pa je tudi opaziti traso ozkotirne železnice, po kateri so s konji vlekli vagončke do Rateža, od koder so premog prevažali z vozovi. Zahodno od Gumberka, med Krko in cesto Novo mesto — Šentjernej, je nekaj manjših arheoloških najdišč okoji Dolenje vasi, Žihovega sela in v gozdu med Žabjo vasjo in Cikavo.
Izredno pa je zanimivo območje med Žerjavi-nom. Tolstim vrhom, cesto Novo mesto — Šentjernej ter cesto Ratež — Brusnice. To ozemlje je označeno s starim imenom „Klevevški boršt". Tu poudarjamo predvsem goznato območje od Rateža nad Malimi Brusnicami vse do Velikih Brusnic. Na grebenu nad cesto se razprostira obsežno prazgodovinsko gomilno grobišče. Prvi dve gomili sta še zunaj gozda, levo od odcepa ceste proti Brusnicam. Obe gomili sta zaradi oranja močno izravnani in zato komaj še opazni. Gomile v gozdu pa so dosti bolje ohranjene, nekatere celo do višine treh metrov. Skoraj vse imajo na temenu sledove bolj ali manj močnih vkopov, domačini jim pravijo „jame". Tu je namreč leta 1895 načel znani „starinokop" Jernej Pečnik 21 od danes ohranjenih 26 gomil. Izkopaval je še v letih 1896 in 1901 ter 1902. Kopači, ki so tedaj stanovali pri Plekovih v Malih Brusnicah, so načeli tudi gomilo na Hribu, desno od ceste, ki pelje v Brusnice. Vse najdbe je Pečnik pošiljal v takratni Dvorni muzej na Dunaj, kjer jih še danes hranijo. Dobremu sodelovanju med slovenskimi in avstrijskimi arheologi se moramo zahvaliti, da je bilo v zadnjih letih objavljenega precej arheološkega gradiva, ki je bilo najdeno na slovenskih tleh in ga hrani dunajski Narodoslovni muzej. Tako so bili leta 1974 objavljeni v strokovni literaturi tudi predmeti, ki so bili pred skoraj osemdesetimi leti izkopani v brusniških gomilah. S strokovno analizo gradiva je bilo ugotovljeno, da so najstarejši grobovi iz brusniških gomil iz časa okoli leta 600 pred našim štetjem. Življenje v tej naselbini in s tem tudi pokopavanje v gomilah pa je prenehalo dve stoletji pozneje — v četrtem stoletju pred našim štetjem.
Jernej Pečnik je v svojih zapiskih o izkopavanjih omenil poleg gomil tudi prazgodovinsko naselbino, ki naj bi bila na „Hajdini" pri Brusnicah. Žal pa kraja s tem imenom v
Brusnicah in okolici dandanes ne pozna nihče več.
Brusniška dolina pa ni bila naseljena le v prazgodovinskem halštatskem obdobju, ampak tudi v rimskem času, o čemer seveda pričajo najdbe. Pečnik je v letih 1901 — 1902 izkopal poleg gomil tudi nekaj žganih grobov iz rimske dobe, vendar njihov položaj še danes ni točno znan. V Brusnicah sta bila najdena tudi kamnita portretna glava, ki'je zdaj v Dolenjskem muzeju, in lep bronoast kipec Jupitra. V letošnji topografski akciji smo našli v Brusnicah nov dokaz, da je bila tu v rimskem času neka naselbina — njenega imena seveda ne vemo - ali pa^vsaj močna in bogata „villa rustica". Sredi Brusnic, poleg stare cerkvice, je bil kot vogalni kamen v pokopališkem zidu vzidan pokrov antičnega sarkofaga oziroma skrinje pepelnice. Pokrova seveda nismo našli v prvotnem položaju. Po izjavah vaščanov so skoraj enak „kamen" razbili in uporabili pri gradnji temeljev za zadružni dom v Brusnicah okoli leta 1952. To je prva najdba sarkofaga na Dolenjskem zunaj antičnih mestnih naselij; preseneča pa dejstvo, da je bil izkopan v precej odmaknjeni dolini pod Gorjanci. Figuralno okrašeni kamni so bili najdeni tudi v bližini Hrušice, pod vzpetino Grac. Vsi ti podatki in najdbe nas še bolj obvezujejo, da podrobno preiščemo območje pod Gorjanci in skušamo ugotoviti kraj antične naselbine ali podeželske vile.
Sam pokrov je izklesan iz enega kosa. Ima dvokapno strmo streho, na vogalih pa so izdelani štirje akroteriji. Dolg je 110, širok 93 in visok 40 cm. Po obliki in velikosti zelo podobni pokrovi, ki so bili odkriti v dobro poznani antični nekropoli v Šempetru pri Celju, so datirani v 2. in
3.	stoletje našega štetja. Za točnejšo časovno opredelitev brusniškega pokrova pa nam, žal, še vedno manjka spremno gradivo. Pokrov smo prepeljali v Dolenjski muzej, kjer je razstavljen za muzejsko stavbo.
Pogosto nas prihajajo v muzej ljudje obveščat o najdbah. Seveda skušamo nova najdišča čimprej obiskati in jih zaščititi. Letos spomladi smo preverili podatek o najdbi keramičnih cevi v Kamnem potoku pri Trebnjem. Pri kopanju jarka za vodovod so presekali antični cevovod s premerom okoli 12 cm. Pri kontrolnem izkopavanju smo ugotovili, da je začetek cevovoda pod gričkom na desni strani Temenice, za domačijo Podpadčevih, in da teče v severovzhodni smeri proti strugi Temenice. Globina cevovoda je 80 cm, kaže pa, da je ohranjeno še okoli 55 m napeljave. Kamni potok leži slab kilometer od Štefana, kjer je bil najverjetneje antični Praeto-rium Latobicorum. Zato nas omenjena najdba niti preveč ne preseneča.
Cevi iz Kamnega potoka so izdelane na lončarskem vretenu iz dokaj prečiščene gline in so zelo dobro žgane. Pri ustju so razširjene, zadaj pa zožene, da so se dobro stikale. Dolžina posameznih cevi (tubusov) je različna, od 32 do 40,5 cm, premer pa je med 11 in 12,4 cm.
Kot muzejski delavci pri arheoloških ogledih terena vsekakor ne moremo mimo drugih predmetov, vezanih na našo kulturno zgodovino ali etnologijo. Kolikor je možno, zbiramo in si zapisujemo kraje, kjer so taki predmeti še ohranjeni. Nekatere predmete smo odkupili, druge pa dobili v dar. Tako je treba omeniti leseno plastiko sv. Gregorja s konca 16. ali z začetka 17. stoletja in kovano železno blagajno s cizeliranim pokrovom. Oba predmeta smo za muzej pridobili letos spomladi. Pri terenskem delu smo v veliki meri odvisni od pomoči domačinov, predvsem pa od podatkov, ki nam jih le ti lahko dajo.
DANILO BREŠČAK
profesor radoslav fran j o poljanec-osemdesetletnik
V* 30
Ko so se 1976 novomeški dijaki že pripravljali za maturo, so 8. junija obiskali Novo mesto trije nekdanji dijaki novomeške gimnazije, ki so maturirali pred 61 leti. Ob maturi jih je bilo 21, niso pa je vsi opravljali istočasno. Sedemkrat je bila matura v šolskem letu 1914/15, kot so si sledili vpoklici v vojsko, od oktobra 1914 do aprila 1915. V rednem roku v maju jih je bilo le še osem. Od obletnice do obletnice so se preživeli maturanti shajali v Novem mestu in obujali spomine na prelepe dni mladosti in se spominjali dijaških ljubezni, vragolij in resnega dela. Vsakič jih je prišlo na proslavljanje manj, in ko jih je ostalo le še za prst ene roke, so se shajali vsako leto. Letos so bili samo trije in prihajali bodo leto za letom, dokler ne bo ostal en sam, kakor pred leti dr. Niko Županič, ko je prihajal v Novo mesto obujat spomine.
Iz letnika 1914/15 so ostali le še prof. Radoslav Franjo Poljanec, Jože Štukelj in Jože Zakrajšek. Sprehodili so se po mestu, obiskali gimnazijo, šli na grob sošolca Mirka Jarca in se zbrali v spominski sobi slovenskega igralca Janeza Cesarja v Študijski knjjžnici Mirana Jarca, ki je bil tudi njihov sošolec. Zal jim je bilo za sošolcem, Jožetom Cvelbarjem, pesnikom, pisateljem in slikarjem, ki ga je mladega pobrala prva svetovna vojna. Z žalostjo so se spominjali tragične usode edine sošolke Mire Roginove, ki se je kot medicinka zastrupila pri anatomskih vajah na univerzi v Pragi. Obžalovali so, da niso večkrat videli mojstrskih stvaritev svojega sošolca igralca Janeza Cesarja. Spomnili so se univerzitetnega profesorja dr. Jožeta Ranta, stomatologa in znanstvenika. Nikogar niso pozabili in tudi svojim profesorjem so bili hvaležni za vse, kar so jim dali.
Prof. Radoslav Franjo Poljanec, med zadnjimi tremi maturanti letnika 1914/15, praznuje letos osemdeset let svojega življenja. Ker je naše gore list in premalo poznan med Dolenjci, čeprav ga poznajo širom po Jugoslaviji vsi, ki so študirali iz njegovih knjig, in ga zelo cenijo v strokovnih in znanstvenih krogih, ga bomo predstavili tudi našim bralcem.
Leksikograf, pisec šolskih knjig, literarni zgodovinar in teoretik, pedagog, javni kulturni delavec, redni profesor Pedagoške akademije v Zagrebu v pokoju Radoslav Franjo Poljanec se je rodil 21. avgusta 1896 v Šmarjeti. Ker je bil zelo bister, so ga starši poslali v šole. Gimnazijo je končal v Novem mestu v osmem razredu, ko so ga poklicali na fronto. Več kot tri leta se je bojeval in odnesel zdravo kožo. Takoj nato se je vpisal na dunajsko univerzo in študiral slavistiko, germanistiko in filozofijo. Ko je Avstro-ogrska propadla, so I. 1919 zapodili z dunajske univerze jugoslovanske študente in med njimi tudi Poljanca. Ljubljana še ni imela univerze, zato se je napotil v Zagreb. V slovenskem dijaškem domu v Zagrebu je dobil zastonj hrano in stanovanje, kjer sta že bila njegova prijatelja Anton Podbevšek in Miran Jarc. Ko pa se je osnovala univerza v Ljubljani, je Poljanec ostal v Zagrebu, ker je imel ugodne pogoje, kako bi bilo v Ljubljani, pa ni vedel. Toda kljub ugodnostim je v Zagrebu težko živel, ker ni imel nobene podpore ne od doma ne od drugod. Ko je končal šesti semester (dva sta mu bila priznana kot udeležencu svetovne vojne), se mu je ponudila ugodna prilika, da bi predaval na novoustanovljeni hrvaški (bunjevački) gimnaziji v Subotici. Ko so mu na gimnaziji omogočili izredni študij, je začel 1. septembra 1920 predavati v Subotici. Poleti 1921 je absolviral in tedaj ga je vsega
prevzela želja, da bi po dolgih letih spet prišel v Slovenijo. Pisal je v Ljubljano in kmalu dobil odgovor: „V Sloveniji ni prostega mesta, pa vam svetujemo, da ostanete, kjer ste, dokler ne najdete boljše službe." To ga je zelo zabolelo, razočaralo in potrlo. Nikdar več ni prosil matere Slovenije za kruh. Ostal je izven nje in tega se ni nikdar pokesal, kar se tiče službe. S svojo vestnostjo, pridnostjo in velikim znanjem si je pridobil tak ugled in zaupanje, da je vedno imel dobro mesto in ga je menjal, kadar in kakor je sam hotel. Toda to se je zgodilo samo dvakrat: ko je šel iz Subotice v Sarajevo in nato v Zagreb. Med vojno je sam odšel v Beograd, kjer so ga sprejeli z odprtimi rokami kot druge Slovence. Njegova žena pa je prebila vojno v Novem mestu. Tudi ona je bila znanstvenica in ob koncu univerzitetna profesorica v Skopju. V Beogradu je po osvoboditvi postal ravnatelj gimnazije in bil na tem mestu, dokler ga niso poklicali v Zagreb na ministrstvo za prosveto. Tu je bil referent in inšpektor z nalogo, da organizira tečaje za predavatelje ruščine. Leta 1949 je bil izvoljen za profesorja Višje pedagoške šole v Zagrebu, ki se je preimenovala v Pedagoško akademijo, in ostal do upokojitve 1961.
Poljanec je bil znanstvenik in pisec šolskih knjig. Njegovo življenjsko delo je rusko-hrvaški slovar, ki je doživel že tri izdaje. Sedaj že tretje leto pripravlja 4. izdajo. Poleg tega je pisal knjige za srednje in višje šole in za univerzo, sestavljal je učbenike za slovenski, srbski, hrvaški, nemški in ruski jezik s slovnicami in literarnimi pregledi. Napisal je najmanj 25 knjig, ki so dosegle tudi po šest izdaj. Poleg tega je pisal v sarajevsko revijo Pregled. Poleg vsega tega dela in šole je še vedno našel čas za prosvetno delo. Ob 10-letnici smrti Ivana Cankarja je imel več predavanj. Na sarajevskem predavanju je bil navzoč tudi Cankarjev brat Karlo. Ob predavanju se je od ginjenosti razjokal in se zahvalil za prelepe besede o Ivanu Cankarju. Pri ljudski univerzi je imel prof. Poljanec serijo raznih predavanj. Tudi sedaj še vedno dela. Poleg rusko-hrvaškega slovarja pripravlja še članek o svojih treh literarnih srečanjih s Cankarjem, Župančičem in mrtvim Aškercem.
Kljub temu da se je vživel v hrvaški ambient, ga je srce še vedno vleklo domov. V Novem mestu si je zgradil hišo, da bi v njej preživel zadnja leta. Ko pa je zgubil ženo, je hišo prodal in ostal v Zagrebu. Toda kljub temu bo ostal v Novem mestu: del svoje knjižnice je daroval novomeški študijski knjižnici in pripravil tak izbor, da bo v njej dobil študent vse, kar bo potreboval za študij srbskega ali hrvaškega jezika. Z darovano knjižnico bo za vedno ostal v Novem mestu in ob njegovih knjigah se ga bodo študentje vedno spominjali. V Slovenijo zelo rad prihaja, zlasti k svoji sestri, čeprav ga že tri leta muči lumbago in težka artroza kolen.
V	svojem življenju je prof. Poljanec zelo veliko prispeval k medsebojnemu spoznavanju jugoslovanskih narodov in njihovih književnosti. Srbom in Hrvatom je predstavil slovensko književnost in jih v svojih predavanjih na ljudski univerzi in drugod seznanjal s slovensko kulturo ter s tem krepil bratstvo in enotnost naših narodov, ki mora temeljiti tudi na medsebojnem spoznavanju.
Dragemu profesorju želimo še mnogo zdravih let, da bi lahko uresničil vse svoje znanstvene in 9sebne načrte. V imenu delovne skupnosti Študijske knjižnice Mirana Jarca se mu zahvaljujemo za dragoceni dar, ki ga je nesebično dal naši ustanovi.
BOGO KOMELJ
S
£5
2
<—
E
H
?l
u>
N©
& . I
K)
U>
rt>
3
so
O'
H
£
z
vo
Os
f^J
<s
00
■<*
Ov
r*“>
r
H
O)
3
S2
CA
»■n
z
S
2
kulturni
zgled
trebnjega
'• VSKGVtC
V	Trebnjem se je 24. junija začel tradicionalni IX. tabor likovnih samorastnikov Jugoslavije. Slikarjem in kiparjem iz Makedonije, Bosne in Hercegovine, Srbije, Hrvaške, avtonomne pokrajine Vojvodine in Slovenije ter iz neuvrščene afriške države Gambije je pri slovesni otvoritvi v imenu pokrovitelja ČZP Dolenjski list izrekel dobrodošlico direktor Tone Gošnik. Med drugim je dejal:
„Prijetna je ugotovitev, da sta slovensko in jugoslovansko naivno slikarstvo in kiparstvo dobila v Trebnjem enega svojih domov, ki je za slovenske likovne samorastnike še posebej hkrati tudi edino organizacijsko središče. Z že opravljenim in z vsako leto znova zastavljenim delom narašča pomen tega uveljavljenega središča jugoslovanske in slovenske naive. Odveč je dokazovanje, kako se še vedno širi zanimanje za samorastništvo in koliko je prav trebanjski tabor z galerijo vred v zadnjih desetih letih aktivno posegel v splošno likovno prebujanje na Slovenskem. Trebanjska srečavanja likovnih samorastnikov so bistveno pripomogla k dvigu njihove samozavesti, spodbujajo njihovo ustvarjalno svobodo in so zlasti v Sloveniji zaslužna, da se je samorastništvo uvrstilo v bogato likovno kulturo kot njena samostojna zvrst in zdaj že nepogrešljiv sestavni del.
Odkar obstajata človeštvo in svet, živi v nas vseh, čeprav zaradi znanih vzrokov pogostokrat globoko zakopana v naši podzavesti, tudi pradavna želja po kulturnem ustvarjanju in hrepenenje po lepem. Zavedamo se, da prinaša šele velika ideja o združenem delu zanesljivo podlago za dokončno enakopravnost gmotne proizvodnje in kulturne ustvarjalnosti, se pravi našega materialnega in duhovnega sveta, ki se v svojih končnih ciljih in smotrih zlivata v enotno podobo človekovega narodnega in kulturnega življenja. Gre za to, da bomo zdaj vsi kot delavci ustvarjali pogoje za kulturno življenje posameznika in naroda. Le tako življenje, vredno človeka — upravljavca, ki živi od svojega truda, osvobojen nekdanjega suženjstva delu in svoboden v slehernem odločanju, ko gre za naš družbeni red, za njegov nadaljnji razvoj in za usodo ustvarjalnega življenja, le tako življenje je dostojno vseh žrtev in naporov, ki so bili potrebni, da smo dosegli to, s čimer danes upravljamo.
Gre skratka za uresničevanje vsega tega, o čemer govori resolucija 10. kongresa Zveze
komunistov Jugoslavije, posvečena vprašanjem kulture. Znano je, da se zavzema resolucija predvsem za razredno vsebino, za usmeritev in za praktično politiko v razvoju kulture, kar vse terja, „da se kultura razvija kot sestavni del revolucionarne preobrazbe družbe na temeljih socialističnega samoupravljanja, kot lastna sila delavskega razreda in delovnega človeka na njuni poti vsakdanjega in zapletenega boja za osvoboditev razrednega značaja družbene delitve dela in za premoščanje nasprotij med fizičnim in umskim delom ..."
Ob tem se spomnimo visoke ocene, ki jo je o delavski kulturi in prispevku naivne umetnosti v kulturni ustvarjalnosti tu v Trebnjem pred dvema letoma izrekel tovariš Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK Zveze komunistov Jugoslavije. Njegove besede so bile močna opora in spodbuda sposobnim in požrtvovalnim organizatorjem trebanjskih srečavanj samorastnikov, ki vneto nadaljujejo zastavljeno delo. Tako Tabor jugoslovanskih samorastnikov v Trebnjem uresničuje z vsemi močmi in s sodelovanjem vedno večjega števila že znanih in novih umetnikov svoje poslanstvo. Njegov program bogati in veliko prispeva k vsestranskemu razvoju kulturnega življenja delavcev. Tako v občini Trebnje podružbljajo kulturo na temeljih njenega samoupravnega načrta. Ustvarja se novo ozračje v kulturi, katerega vpliv se širi tudi na druga področja javnega življenja v občini, pokrajini in republiki. Zgled Trebnjega prav gotovo pozitivno vpliva na bistvene premike, potrebne tudi za poživitev idejnega boja na področju kulture.
Ko razmišljamo o vlogi delavske kulture, katere glavni smoter je doseči človeka vredno, vsestransko bogato življenje, potem se je treba pač odločiti tudi za to, da si bomo prizadevali z vsemi sredstvi, da postane kultura last in vsebina delovnih ljudi. Trebanjski primer je eden izmed svetlih zgledov, kako se je treba v praksi lotevati uresničevanja dokumentov 10. kongresa ZK Jugoslavije. Spričo take ugotovitve se zato s še večjim zadovoljstvom in z upanjem na pomembne nove zmage na področju podružbljanja kulture vsak na svojem delovnem mestu pridružimo naporom, ki jih kulturni, družbeno politični in drugi javni delavci skupaj s tovariši iz proizvodnih in drugih organizacij trebanjske občine ter njeni občani dajejo temu pomembnemu področju našega življenja."
trebanjska srečanja
Minulo poletje je bil v Trebnjem že deveti Tabor likovnih samorastnikov Jugoslavije. Več kot trideset slikarjev in kiparjev iz domovine in tujine je ustvarjalo deset dni. Toliko ustvarjalcev na taboru še ni delalo.
Prišli so skoraj iz vseh republik. Med njimi so bila uveljavljena imena jugoslovanskega samorast-ništva. Obrazi, ki smo jih lahko hitro prepoznali.
V	Trebnjem pa smo srečali tudi začetnike, takšne, ki si komaj utirajo pot na oder umetnosti.
Nekateri mladi, ki so prvič sodelovali, so ugotavljali:
Strašno smo se bali zvezdništva. Znanih slikarjev si nismo mogli predstavljati drugače, kot da so to ljudje, napihnjeni od popularnosti in slave. Le kako bomo delali z njimi, je vrtalo po nas. Ali nas ne bodo zaničevali, zasmehovali naše delo? Toda že v prvih urah skupnega tovariše-vanja se je strah razblinil. Takoj smo postali prijatelji, resnični prijatelji. Govorili smo o vsem, vsak je povedal kaj zanimivega. Ta, kako meša barve, oni, kako grundira platno. Med nami ni bilo nezaupanja in nevoščljivosti.
Drugi dan tabora je član slovenskega izvršnega sveta Marjan Osolnik odprl v trebanjski galeriji razstavo del Momodouja Ceesaya, slikarja iz neuvrščene Gambije. Osolnik je dejal, da je ob
vrhunski konferenci v Colombu še toliko pomembneje spoznavati neuvrščene države na področju kulture.
Eksotičen in nam dokaj neznan svet Afrike kažejo Ceesayeve slike. Čeprav je slikar šolanje končal v Ameriki, veje iz vseh njegovih del navezanost na rodno grudo. „Že dolgo sem želel razstavljati v Jugoslaviji," je pripovedoval Momo-dou Ceesay. ..Jugoslavija me je zanimala zaradi svoje preteklosti, boja za neodvisnost, ki je v mnogočem podoben boju Gambije, in zavoljo svoje neuvrščene politike. Mnogo sem sliša! tudi o naivnih slikarjih. V Trebnjem sem prvič slišal tudi za tabor. Bil sem neizmerno srečen, da sem se ga lahko udeležil. Sprva sem vse motril z nezaupanjem, saj nisem bil navajen na iskreno prijateljstvo belega človeka. A sem kmalu spoznal, da se motim. Dobil sem mnoge nove prijatelje." Med pripovedovanjem so se Momo-douju iskrile oči. Začel je razlagati, kako neizmerno rad bi podobno kolonijo ustanovil v Gambiji. vTabor in ljudje v Trebnjem so me navdušili. Se se bom vrnil, če bo le možnost."
Dnevi so umetnikom minevali z veliko naglico. Včasih so jih obiskali otroci ter prek njihovih ramen opazovali rojstvo slike ali kipa. Kdo ve, ali ni bil med njimi bodoči slikar ali kipar.
POJASNILO
Bralce in knjižničarje ponovno prosimo da popravijo podatek o številki, snopiča, ki je izšla 18. 12. 1975. Pravilno je Z in ne 3. snopič, kot je bilo natisnjeno. Številka, ki je bila posvečena stoletnici rojstva Ivana Cankarja, sodi torej v sklop zaključenega 2. snopiča Dolenjskih razgledov, čeprav njena vsebina ni zajeta v kazalu, ki smo ga za ta snopič DR izdali 6. 2. 1975. — Današnja številka DR je druga iz novega 3. snopiča.
UREDNIŠKI ODBOR
kultura
daje
trebnjemu
ime
Najstarejši udeleženec letošnjega tabora, sedemdesetletni Janko Brašič, slikar iz Srbije, ustanovitelj znane Oparičke slikarske šole, je bil navdušen nad mlajšimi kolegi. (Mimogrede bodi povedano, da je imel najmlajši, Josip Ivanjec, komaj triindvajset let.) Ob večerih je rad pripovedoval o svojih slikarskih začetkih. Rekli smo mu kar čika Janko. In čika Janko je v Trebnjem napravil lep portret Janeza Gartnarja, predsednika tabora.
Ilija Vičič, slikar iz Obrenovca, je prve dni čemel v svojem kotu, delal in malo govoril. Kmalu so nas pritegnila njegova dela, ki mu jih je navdihoval nadrealistični duh. „Vsega, kar vem in znam, sem se sam naučil," je dejal. „Malokdo mi je kaj pokazal. Mučil sem se, obenem pa vztrajal. Mi, ki nismo obiskovali akademij, se moramo sami učiti. Za nekatere reči sem potreboval več let, da so mi postale razumljive. Tega, kar znam, ne obdržim zase. Rad pomagam mladim." Ilija Vičič je to tudi dokazal. Neprestano je bil pri mladih in jih bodril.
Sevniški kipar Rudi Stopar je neutrudno skrbel za dobro voljo in smeh. Svoje kiparske tvarine iz železa, a z nepogrešljivimi luknjami, je obesil ob vhodu v „atelje", da so pozdravile vsakogar, ki je nameraval vstopiti. Kakšna dobrodošlica!
Zelo dobro se spominjam lesenega reliefa Sandija Leskovca z Mirne. Delo je bilo prvič razstavljeno pred dvema letoma. Zdaj je njegova zanesljiva mirna roka poglabljala dleto v nov kos lesa. Z vedno nasmejanim obrazom je razgrinjal svoje načrte. Nenadoma, ko tega ni nihče pričakoval, je sprožil fotoaparat in ujel potezo čopiča ali razmišljajoči obraz tega ali onega kolega. ,,To je moj konjiček," je pojasnil, ,,nor sem na fotografijo."
Tomislav Petranovič— Rvat je vedno znova ponavljal, kako rad ima slovenščino. Ni skrival zadovoljstva, da mu je pravkar izšla monografija. „Jo že prodajajo v slovenskih trgovinah," je
kratko pripomnil, nato pa si šel ogledat trebanjsko cerkev. „Rad si ogledujem cerkve. Če bi imel čas, bi prepotoval vso Jugoslavijo in v vsako cerkev bi pogledal."
Herman Zigfrid, kipar iz Mute, se je često naslonil na svojega orjaškega „Sejavca" in razlagal, kako je v tovarni, kjer je zaposlen. „Tu sem srečen. Zamislite si, da ves dan lahko kiparim, ves se lahko predam ustvarjanju. Doma ni tako. Dleto pride na vrsto popoldne, po službi. A kaj moreš, ko pa si tolikokrat utrujen .. "
Franc Tavčar, kipar iz Gorenje vasi nad Škofjo Loko, je tiho klesal, drugi pa so se dogovorili, da bodo popoldne šli na Mirno gledat njegovo orjaško leseno skulpturo, ki stoji pred mirensko šolo.
Momodou Ceesay se je nenehno vrtel okrog podravskih slikarjev Stjepana Ivanjca, Branka Lovaka in Ivana Popeca, ki so znani po delih na steklu. „Prvič vidim kaj takega, da se da slikati tudi na steklu," je pripomnil. „V svetu ta slikarska tehnika ni kaj prida znana, čeprav so se mnogi jugoslovanski naivci proslavili predvsem s steklom. Ko se bom vrnil domov, bom tudi jaz poskusil."
Nekdo je povedal šalo na račun kravjih repov, ki so jih nekoč rezali, da so si lahko naredili čopiče.
Pred odhodom iz Trebnjega mi je Momodou Ceesay šepnil: „Lepo smo se imeli. Mnogo smo govorili o slikarstvu in kiparstvu. A to ni bila samo kolonija umetnosti, bila je tudi kolonija prijateljstva."
P. S.: Te dni je iz Pariza prispela vest, da bo deset samorastnikov, ki so sodelovali na IX. taboru v Trebnjem, zastopalo Jugoslavijo v Internacionalnem salonu slikarstva in kiparstva novembra v Parizu. V salonu bodo predstavniki petinštiridesetih držav.
IRENA POLANEC
Mirenski kipar Sandi Leskovec je imel letošnjo pomlad prvo razstavo svojih del v trebanjski Galeriji likovnih samorastnikov. Razstavo, s katero so v trebanjski občini počastili tudi 35-letnico ustanovitve Osvobodilne fronte, predhodnice Socialistične zveze, je odprl Leskovčev sorojak z Mirne inž. Marko Bulc, vodja slovenske delegacije v zvezni skupščini. Marko Bulc je imel ob tej priložnosti krajši govor, v katerem je med drugim dejal:
,,Preteklih 35 let življenja v trebanjski občini pomeni neprestan boj: med narodnoosvobodilnim bojem je bilo to junaštvo, ko za ljudi ni bilo nič težkega in nemogočega, saj je šlo za akcije OF, za boj za svobodo; v povojni graditvi pa je bila to požrtvovalnost, nič manj težavna od boja z orožjem v rokah, saj je bilo treba trdno stopiti v vrste za uveljavitev vseh pridobitev revolucije, potrebno je bilo iti v boj proti materialni in duhovni nerazvitosti, da bi ljudje naposled zaživeli človeka vredno življenje in postali sami svoji gospodarji.
Narejenega je bilo mnogo, danes pa se razvnema še poslednje prizadevanje, da bi se tudi trebanjska občina dokončno izkopala iz nerazvitosti in stopila na stopnico razvitejših, s katere je pot navzgor vendarle lažja. Socialistični samoupravni odnosi, ki jih uveljavljamo predvsem kot nov proizvodni odnos, postajajo pravica in odgovornost. Odgovornost pa je težko breme,
velika dolžnost, ki se jo bomo morali še bolj navaditi nositi jo na svojih plečih. Naredili pa bi nepopravljivo napako, če bi pozabili, da gre pri vsem tem zgolj za človeka — svobodnega ustvarjalca, torej tudi za njegovo duhovno podobo, za kulturno podobo ljudi, skupin, delavskega razreda. Kultura ne more mimo delavskega razreda, nasloniti se mora na prvine, ki so v ljudeh, pa čeprav se te počasi odkrivajo. Sleherna kultura se začne in konča v delu in ne v odtujenosti. Ob tem se moramo zavedati, da bo delavec toliko oblikovalec kulturne politike in življenja, kolikor bo sodeloval pri oblikovanju življenja in politike nasploh.
Likovna galerija v Trebnjem in še posebej Tabor slovenskih likovnih samorastnikov sta pri tem lahko za zgled. V Trebnjem sta začeli uresničevati nujnost, da sleherna delovna organizacija in družbena skupnost postane tudi dejavnik kulturne politike. Upam si trditi, da je prav kulturno izžarevanje galerije in tabora mnogo bolj opozorilo Jugoslavijo na Trebnje, kot so to lahko storili najuspešnejši proizvodi iz delovnih organizacij te občine. Mislim, da je spoznanje o pomenu kulture, ki ste ga dokazali, in ustvarjalna moč ljudi, ki je izpričana v tej galeriji, čeprav gre samo za samorastništvo, najboljše jamstvo za uspešno samoupravno socialistično prihodnost."
DOLENJSKI UST - Št. 39 (1418) - 23. septembra 1976 STRAN 9