Rado Zakonjšek: ascevange Bilo je v tistih časih, ki jih že dolgo ni. Takrat še ni vozila železnica po Savinjski dolini. Splavarji, ki so vozili les v južne kraje, tako kot to delajo še sedaj, so se vozili do Trbovelj, od tam pa so hodili peš čez hribe domov v gornjo Savinjsko dolino. Hodili so vedno v skupinah, nikdar posamič. Imeli so to navado, da so radi nagajali kmetom, mimo katerih so hodili. Jesen je bila. Kmet Nace je imel prešo poleg hiše ob zidu. V večerih, kadar je prešal, je nazadnje navil kamen visoko v sleme, da je čez noč pritiskal na trop. Potem pa je podstavil prazen škaf, kamor je čez noč v tankem curku tekel mošt skozi izvotljeno bezgovo cev. c-->'qvarji so se navadno vedno ponoči vračali domov. In tako se je zgodilo, da je ob takih primerih našel Nace zjutraj vedno prazen škaf. Splavarji so izpili mošt! — Kako se vendar prileže malo pijače, pa četudi je še sladka, kadar je človek takole na potu. V jutru po takem dogodku pa je obračal Nace prazen škaf v rokah in godrnjal kot medved. Velikokrat se je to ponovilo, Nace pa je premišljeval, kako bi se osvetil nepovabljenim gostom. Pa jo je nekoč iztuhtal! Nekega večera ni prešal, škaf pa je vseeno podstavil. Šel je v hišo, a ni šel spat. Sedel je k oknu in se samo smehljal — smehljal ih nestrpno čakal. DoJgo je čakal. Mesec je bil že nad Javorjem, ko je skupina moških, otovorjenih z za- vitki vrvi in cepini zavila okrog hriba proti hiši. Splavarji... Obstali so pri preši in Nace je videl, kako je eden — menda vodja — dvignil škaf ter zadovoljno cmoknil: »Precej ga je!« — in nagnil. Pokusil je, pa kmalu dal drugemu. Po vrsti so odhajali urnih korakov iz prešnice, vsak pa je prav na debelo pljunil, ko je bil zunaj na cesti. Zadnji — bil je deseti — pa je izbruhnil kar nazaj v škaf in zaklel: »Prekvata gnojnical« Vedeli so, da se je kmet maščeval in izginili drug za drugim v noč. V gozdu spodaj pa je napadel zadnji prvega: »Zlodej, bi ja povedal, kaj si požrl!« »Da bi se lahko vsi meni smejali, jeli!« Nace pa se je v izbi z rokama držal za trebuh in se smejal kot že dolgo ne. »Pa kar vsi so pili — vsi — vsi — ho-ho!« se je hihital še dolgo v noč. Mošta pa mu niso izpili nikoli več ...